Objavljeno v
Občanu (glasilu občine Litija) november
2017 IZVORNA
STRAN
25-LETNICA DRUŽINSKEGA GLEDALIŠČA KOLENC:
POUK JE VESELJE IN NAVDUŠENOST!
Ali
ste tudi vi kot šolarji čutili, da se nad
vami izvaja nasilje? Da ste
prisiljeni hoditi v šolo ob določeni uri, da morate sedeti v klopi in poslušati
tisto, kar vam učitelji pravijo, da ste izpostavljeni temu, da vas ocenjujejo in vrednotijo,
da … Skratka, delati morate tako, kot
hočejo učitelji (poslanci družbe), starši, oz. vsi odrasli, ki te želijo
vzgojiti v svobodnega, samostojnega, srečnega državljana.
Otroci teh zahtev in postopkov – dodatno tudi zaradi
učiteljevih pogosto dolgočasnih in nespodbudnih pedagoških prijemov – ne razumejo,
zato ob tej »dresuri« marsikateri otrok neizmerno trpi. V zadnjem času zmedo in
trpljenje še dodatno poglablja permisivna vzgoja, s katero želimo učitelji in
vsi, ki vzgajamo, pomanjkanje svojega časa in navdušenja prikriti pod krinko
lažnega sodelovanja, prijateljstva, pretiravanja z materialnimi dobrinami in dopuščanja aktivnosti, za katere naši
otroci še niso dozoreli.
Pedagoški
eros je bil dolgo časa skorajda pozabljena besedna zveza. V našem gledališču jo
z navdušenjem prebujamo že 25 let! Čutimo,
da prihaja čas, ki nas v tem vse bolj podpira. Pred 25 leti smo se v družini
odločili za ustanovitev Družinskega gledališča Kolenc, ki bo z doživljanjem
umetnosti in narave šolarjem z navdušujočimi doživetji pomagalo dojeti, da je
njihovo učenje v izbranem okolju pomembno in potrebno. Od rojstva do smrti se
učimo, da bi lahko napredovali. Ko to zares razumemo, začnemo hoditi po poti
sprejemanja, veselja, navdušenosti, preprostosti … Energija umetnosti in narave
pa nam pri tem lahko neprecenljivo pomaga.
4.
novembra letos je minilo četrt stoletja od prvega velikega dogodka našega
pedagoškega gledališča, ki smo ga imeli v OŠ Polje za okoli 200 učencev:
kulturnega dne S Prešernom prešerni. Ljubezen do Prešernove poezije in do
predstavljanja njegove poetično in človeško domala neprekosljive življenjske
sporočilnosti nosi Družinsko gledališče Kolenc v srčiki svojega
poslanstva. (Zakaj? Anekdota je napisana
spodaj pod člankom*). Ravnateljica OŠ
Polje, ga. Ljuba Novak, nam je bila s svojim
zaupanjem takrat v veliko podporo in še zdaj, ko je že v pokoju, in se tu in tam srečamo, so naša snidenja zelo srčna in ljubeča.
V 25 letih svojega obstoja smo že veliko stvari
posodobili, toda sestavine kulturnega dne, s katerimi se želimo približati tipološki raznolikosti doživljanja, spremljanja in sprejemanja
posameznih vsebin in doživetij, se do današnjega časa niso spremenile. Vsak kulturni dan je tematsko povezan z učnim
načrtom, doživljajske prvine podajanja pa se z nizanjem aktivnosti skušajo
približati vsem čutnim tipom sprejemanja, ki so pri posamezniku pogoj za
ozaveščeno doživetje: vid, sluh, tip,
gib …
Začnemo
s predstavo, nadaljujemo z zabavnimi
nalogami, nato s tematsko ustvarjalnico (rokodelsko,
gibalno plesno, glasbeno … ) in zaključimo z zabavnim kvizom – križanko. Čeprav
je možno naročiti tudi posamezne prvine, so analize pokazale, da je celovit
kulturni dan – z upoštevanjem tipološke raznolikosti sprejemanja – najbolj
uspešen. Podoben psihološko pedagoški pristop pa ima tudi naravoslovni dan in
drugi družboslovni dnevi, ki imajo navadno tudi medpredmetne povezave.
Po
petindvajsetih letih se je naš repertoar povečal na 56 predstav, 20 kulturnih
dni, itd., kot pooblaščeni izvajalci
programov Društva GEOSS vodimo učence, turiste in najrazličnejše obiskovalce z gledališkimi živimi improvizacijami (stand up) in
kratkimi uprizoritvami do zgodovinskih
in naravnih znamenitosti. Z živimi živalmi
in nekdanjimi starimi igrami in veščinami ustvarjamo pastirske in grajske dneve, z
najrazličnejšimi programi za otroke in odrasle le-te navdušujemo ob njihovih
rojstnih dnevih (Tu zelo rad pomaga tudi
najbolj ljubeč otroški junak maček Muri),
vodimo nekaj stalnih množičnih
prireditev (npr. Noč čarovnic na Bogenšperku), pa tudi občasne; organiziramo mednarodne
prireditve (npr. Mednarodni dan prijateljstva v zavezništvu – Vranov let) in
druge prireditve - na GEOSS-u in drugod.
Vodimo seminarje govorništva, pripravljamo doživljajska interaktivna
predavanja, gostujemo po Sloveniji in v zamejstvu, pripravljamo učne poti in
sodelujemo pri pohodih (arheološki pohod, …), tu in tam igramo v kakšnem filmu,
kjer sodelujemo v živo ali pa samo posojamo svoje glasove.
Iz srca Slovenije pa v šoli samospoznavanja, ki izvira iz GEOSS-a, gradimo tudi mednarodne točke zavedanja,
sprejemanja, miru in prijateljstva. Ob tem pa ob podpori Društva GEOSS ves čas
budimo slovensko zavest o slovenski odličnosti, neponovljivi posebnosti,
srčnosti, pogumu ter samostojnem
razvoju, kjer smo šele na začetku svoje poti, zato si napak ne smemo zameriti,
a jih je vsak od nas po svojih močeh dolžan odpravljati.
Skoraj
nemogoče lahko pri nas naročite, samo časovno se moramo uskladiti! Zato imamo v našem gledališču tudi Pogodbeno pošto Vače, ki je hkrati kulturni
in turistični informativni center. To pa ni zaradi pretirane slovenske
prilagodljivosti, ampak zaradi poslanstva, ki se dotika domala vsega, kar je in
kar smo. Z Družinskim gledališčem Kolenc smo tudi del številnih otroških
abonmajev; skupaj z Društvom GEOSS in
Zvezo kulturnih društev Slovenije pa smo pobudniki in ustanovitelji Kulturne
šole leta … in še in še … v zadnjem času na našo pobudo z Društvom GEOSS soustvarjamo
odličje »Zlato srce središča srca Slovenije – slovenskim šolam«, ki ga bo
Društvo GEOSS podeljevalo izjemni šoli za trajnostno, srčno, z domačim okoljem
prepleteno vzgojo, s čimer prispeva v zakladnico slovenske kulture, svoje
domovine in države.
Slovenija
nas pri tem finančno ne podpira in ker
imamo nekaj redno zaposlenih članov (smo pa tudi vzor prostovoljstva), nam
kljub raznolikosti programov – v teh kriznih časih marsikdaj ni lahko.
Naša
duhovna voditeljica je drobceno dekletce, moja žena Anka (strup v majhni
flaški, ob njeni pomoči sem danes, ob tej resni temi moral spremeniti tudi svoj
norčevski slog), imamo pa tudi mladega
direktorja, Lovra, ki je po duši in po sposobnostih nesporno naš družinski
član. Kdo je maskota našega
Družinskega gledališča Kolenc, pa se ve:
Zvonček Norček, ker širim čarovnijo, pri kateri se izpolnijo čisto vse želje.
Tu
so čarobne besede! RAD NAS IMAM! Zvonček
Norček
Na
fotografiji – Zvonček Norček z ženo Anko - leta 2007
DOMAČA SPLETNA
STRAN DRUŽINSKEGA GLEDALIŠČA KOLENC
*
Anekdota
-
Dogodek je popolnoma resničen.
-
Kraj dogajanja je učilnica na 1. gimnaziji v Mariboru (Leninov trg), leta 1967.
-
Dijakinja Ana Bezjak (zdaj - Anka Kolenc – skratka moja žena, še kot pubertetnica).
-
Pri uri slovenščine. Dijakinja Ana Bezjak je imela sicer pozitivne ocene iz
slovenščine a njen odnos do predmeta ni bil navdušujoč – razen izjemoma.
Vsak
dijak se je moral naučiti vsaj pet Prešernovih pesmi. Normalni dijaki so se
naučili kratke pesmi. Vsak je moral povedati, katere pesmi se je naučil. Ani,
ki je iz navdušenja znala Poezije na pamet, pač to ni bil problem. Naštela je:
V spomin Andreju Smoletu, Krst pri Savici, Sonetni venec, … »Potem pa povej Sonetni venec!« pravi
profesorica, ki je bila prepričana, da jo Ana zafrkava: »Če si se zlagala, sva
končali.« Profesorica sede za kateder. Dijaki od presenečenja odprejo usta in v
razredu je tišina. Ana srečna, da lahko
ta biser pove pred razredom - preseneti z nenavadno doživeto interpretacijo.
Profesorici solze padajo na dnevnik. Vsi začutijo globino Prešernove ljubezni.
Do
konca šolskega leta je bilo še več kot mesec dni. Profesorica je Ano pustila
čisto na miru. A glede na prejšnje ocene ji ni mogla zaključiti s petico. Toda
tudi štirica je bila kar lepa ocena v spričevalu.