Objavljeno v Občanu (glasilu občine Litija)   november 2017                      IZVORNA STRAN

 

25-LETNICA DRUŽINSKEGA GLEDALIŠČA KOLENC:

POUK JE VESELJE IN NAVDUŠENOST!

Ali ste tudi vi kot šolarji čutili, da se nad  vami izvaja nasilje?  Da ste prisiljeni hoditi v šolo ob določeni uri, da morate sedeti v klopi in poslušati tisto, kar vam učitelji pravijo, da ste izpostavljeni  temu, da vas ocenjujejo in vrednotijo, da  … Skratka, delati morate tako, kot hočejo učitelji (poslanci družbe), starši, oz. vsi odrasli, ki te želijo vzgojiti v svobodnega, samostojnega, srečnega državljana. 

Otroci teh zahtev in postopkov – dodatno tudi zaradi učiteljevih pogosto dolgočasnih in nespodbudnih pedagoških prijemov – ne razumejo, zato ob tej »dresuri« marsikateri otrok neizmerno trpi. V zadnjem času zmedo in trpljenje še dodatno poglablja permisivna vzgoja, s katero želimo učitelji in vsi, ki vzgajamo, pomanjkanje svojega časa in navdušenja prikriti pod krinko lažnega sodelovanja, prijateljstva, pretiravanja z materialnimi dobrinami  in dopuščanja aktivnosti, za katere naši otroci še niso dozoreli.

Pedagoški eros je bil dolgo časa skorajda pozabljena besedna zveza. V našem gledališču jo z navdušenjem prebujamo že 25 let!  Čutimo, da prihaja čas, ki nas v tem vse bolj podpira. Pred 25 leti smo se v družini odločili za ustanovitev Družinskega gledališča Kolenc, ki bo z doživljanjem umetnosti in narave šolarjem z navdušujočimi doživetji pomagalo dojeti, da je njihovo učenje v izbranem okolju pomembno in potrebno. Od rojstva do smrti se učimo, da bi lahko napredovali. Ko to zares razumemo, začnemo hoditi po poti sprejemanja, veselja, navdušenosti, preprostosti … Energija umetnosti in narave pa nam pri tem lahko neprecenljivo pomaga.

4. novembra letos je minilo četrt stoletja od prvega velikega dogodka našega pedagoškega gledališča, ki smo ga imeli v OŠ Polje za okoli 200 učencev: kulturnega dne S Prešernom prešerni. Ljubezen do Prešernove poezije in do predstavljanja njegove poetično in človeško domala neprekosljive življenjske sporočilnosti nosi Družinsko gledališče Kolenc v srčiki svojega poslanstva.  (Zakaj? Anekdota je napisana spodaj pod člankom*).  Ravnateljica OŠ Polje, ga. Ljuba Novak, nam je bila s svojim zaupanjem takrat v veliko podporo in še zdaj, ko je že v pokoju,  in se tu in tam srečamo,  so naša snidenja zelo srčna in ljubeča. 

V  25 letih svojega obstoja smo že veliko stvari posodobili, toda sestavine kulturnega dne, s katerimi se želimo približati  tipološki raznolikosti  doživljanja, spremljanja in sprejemanja posameznih vsebin in doživetij, se do današnjega časa niso spremenile.  Vsak kulturni dan je tematsko povezan z učnim načrtom, doživljajske prvine podajanja pa se z nizanjem aktivnosti skušajo približati vsem čutnim tipom sprejemanja, ki so pri posamezniku pogoj za ozaveščeno doživetje:   vid, sluh, tip, gib …

Začnemo s predstavo, nadaljujemo  z zabavnimi nalogami, nato s tematsko ustvarjalnico (rokodelsko, gibalno plesno, glasbeno … ) in zaključimo z zabavnim kvizom – križanko. Čeprav je možno naročiti tudi posamezne prvine, so analize pokazale, da je celovit kulturni dan – z upoštevanjem tipološke raznolikosti sprejemanja – najbolj uspešen. Podoben psihološko pedagoški pristop pa ima tudi naravoslovni dan in drugi družboslovni dnevi, ki imajo navadno tudi medpredmetne povezave.

Po petindvajsetih letih se je naš repertoar povečal na 56 predstav, 20 kulturnih dni, itd.,  kot pooblaščeni izvajalci programov Društva GEOSS vodimo učence, turiste in najrazličnejše obiskovalce  z gledališkimi  živimi improvizacijami  (stand up) in kratkimi  uprizoritvami do zgodovinskih in naravnih znamenitosti. Z živimi živalmi  in nekdanjimi starimi igrami in veščinami ustvarjamo  pastirske in grajske dneve, z najrazličnejšimi programi za otroke in odrasle le-te navdušujemo ob njihovih rojstnih dnevih  (Tu zelo rad pomaga tudi najbolj ljubeč otroški junak maček Muri),  vodimo nekaj  stalnih množičnih prireditev (npr.  Noč čarovnic na Bogenšperku), pa tudi občasne; organiziramo mednarodne prireditve (npr. Mednarodni dan prijateljstva v zavezništvu – Vranov let) in druge prireditve -  na GEOSS-u in drugod. Vodimo seminarje govorništva, pripravljamo doživljajska interaktivna predavanja, gostujemo po Sloveniji in v zamejstvu, pripravljamo učne poti in sodelujemo pri pohodih (arheološki pohod, …), tu in tam igramo v kakšnem filmu, kjer sodelujemo v živo ali pa samo posojamo svoje  glasove.  Iz srca Slovenije pa v šoli samospoznavanja, ki izvira iz GEOSS-a,  gradimo tudi mednarodne točke zavedanja, sprejemanja, miru in prijateljstva. Ob tem pa ob podpori Društva GEOSS ves čas budimo slovensko zavest o slovenski odličnosti, neponovljivi posebnosti, srčnosti,  pogumu ter samostojnem razvoju, kjer smo šele na začetku svoje poti, zato si napak ne smemo zameriti, a jih je vsak od nas po svojih močeh dolžan odpravljati.

Skoraj nemogoče lahko pri nas naročite, samo časovno se moramo uskladiti!  Zato imamo v našem gledališču tudi  Pogodbeno pošto Vače, ki je hkrati kulturni in turistični informativni center. To pa ni zaradi pretirane slovenske prilagodljivosti, ampak zaradi poslanstva, ki se dotika domala vsega, kar je in kar smo. Z Družinskim gledališčem Kolenc smo tudi del številnih otroških abonmajev; skupaj z Društvom GEOSS  in Zvezo kulturnih društev Slovenije pa smo pobudniki in ustanovitelji Kulturne šole leta … in še in še … v zadnjem času na našo pobudo z Društvom GEOSS soustvarjamo odličje »Zlato srce središča srca Slovenije – slovenskim šolam«, ki ga bo Društvo GEOSS podeljevalo izjemni šoli za trajnostno, srčno, z domačim okoljem prepleteno vzgojo, s čimer prispeva v zakladnico slovenske kulture, svoje domovine in države. 

Slovenija nas pri tem finančno ne podpira  in ker imamo nekaj redno zaposlenih članov (smo pa tudi vzor prostovoljstva), nam kljub raznolikosti programov – v teh kriznih časih marsikdaj ni lahko.

Naša duhovna voditeljica je drobceno dekletce, moja žena Anka (strup v majhni flaški, ob njeni pomoči sem danes, ob tej resni temi moral spremeniti tudi svoj norčevski slog),  imamo pa tudi mladega direktorja, Lovra, ki je po duši in po sposobnostih nesporno naš družinski član.  Kdo je maskota našega Družinskega  gledališča Kolenc, pa se ve: Zvonček Norček, ker širim čarovnijo, pri kateri se izpolnijo čisto vse želje.

Tu so čarobne besede! RAD NAS IMAM!  Zvonček Norček

Na fotografiji – Zvonček Norček z ženo Anko - leta 2007

DOMAČA SPLETNA STRAN DRUŽINSKEGA GLEDALIŠČA KOLENC

 * Anekdota

- Dogodek je popolnoma resničen.

- Kraj dogajanja je učilnica na 1. gimnaziji v Mariboru (Leninov trg), leta 1967.

- Dijakinja Ana Bezjak (zdaj - Anka Kolenc – skratka moja žena, še kot pubertetnica).

- Pri uri slovenščine. Dijakinja Ana Bezjak je imela sicer pozitivne ocene iz slovenščine a njen odnos do predmeta ni bil navdušujoč – razen izjemoma. 

 

Vsak dijak se je moral naučiti vsaj pet Prešernovih pesmi. Normalni dijaki so se naučili kratke pesmi. Vsak je moral povedati, katere pesmi se je naučil. Ani, ki je iz navdušenja znala Poezije na pamet, pač to ni bil problem. Naštela je: V spomin Andreju Smoletu, Krst pri Savici, Sonetni venec, …  »Potem pa povej Sonetni venec!« pravi profesorica, ki je bila prepričana, da jo Ana zafrkava: »Če si se zlagala, sva končali.« Profesorica sede za kateder. Dijaki od presenečenja odprejo usta in v razredu je tišina. Ana  srečna, da lahko ta biser pove pred razredom - preseneti z nenavadno doživeto interpretacijo. Profesorici solze padajo na dnevnik. Vsi začutijo globino Prešernove ljubezni.

Do konca šolskega leta je bilo še več kot mesec dni. Profesorica je Ano pustila čisto na miru. A glede na prejšnje ocene ji ni mogla zaključiti s petico. Toda tudi štirica je bila kar lepa ocena v spričevalu.