II. ZBIRATELJ JOŽE KIMOVEC
 

 

 

 

 

 


Jožeta Kimovca sem obiskala v sredo, 2. 8. 2000 z namenom, da mi pove kaj o svojem razgibanem življenju na Slivni, ki ga je naposled pripeljalo do zbiranja starih kmečkih orodij.  Osrednje besede iz njegove pripovedi so bile: delo, ustvarjalnost, sodelovanje.  Iz posnetka, ki izpričuje zanimiv način življenja cele vasi, s katero je tesno povezan,  je nastal naslednji zapis.

 

2. 1. Otroštvo in mladostna leta do leta 1954 …………………..      7

2. 2. Služba ………………………………………………………………………………     8

2. 3. Kmetovanje …………………………………………………………………….      8

2. 4. Najeti posli ……………………………………………………………………..    10

2. 5. Revščina ……………………………………………………………………………   10

2. 6. Napredek ………………………………………………………………………….  10

2. 7. Delo za domačo vas, turistično društvo in gostilno ….   11

2. 8. Geometrično središče Slovenije ………………………………….   13

2. 9. Vizije o muzejski zbirki in o turizmu ………………………….    14

 

2. 1. OTROŠTVO IN MLADOSTNA LETA DO 1954

 

Jože Kimovec je rojen na Slivni 18, 1. septembra 1932. V  družini je bilo 5 otrok, tri hčerke in dva sina; izmed sinov  je Jože najstarejši.

 

V času, ko je bil Jože otrok,  so otroke že kmalu privajali na delo na domači kmetiji. Tako je moral tudi on že po petih letih starosti pomagati pri delu na njihovi kmetiji. Še zdaj se spomni, kako je bolelo, ko se je bos opotekal po ostrih kepah zemlje ali po strniščih požetih žitaric.

 

Doma so imeli hribovsko kmetijo, ob njej pa tudi lesarsko obrt in trgovino. Oče je bil »tesač« in lesni trgovec. Pozimi in spomladi so iz gozda vlačili les, ki ga je oče potem prodajal. Ko se je začela 2. svetovna vojna, je ta njihova dejavnost povsem propadla.

 

Pred vojno je Jože leto in pol hodil na Osnovno šolo Vače. Ko je izbruhnila vojna,  je hodil na Vače v nemško šolo. Tam se – razen nekaj osnovnih nemških besed – ni naučil veliko. Po vojni je hodil v šolo še dve leti in s tem je bilo njegovo izobraževanje zaključeno.

 

Njihova hiša je bila partizanska in živeli so v večnem strahu. Jože (od štirih in pol vojnih let) vsaj eno leto ni spal doma, ampak skrivaje po raznih okoliških kozolcih in v Moravčah. Leto 1943 je bilo posebno težko, ker so zaprli očeta. A ker je bil težek invalid iz 1. svetovne vojne, so ga le izpustili. Vojno je preživela cela družina.

 

Prva povojna leta so bila zelo težka. Po vojni so se doma preživljali samo s kmetovanjem, zelo pa so trpeli zaradi obvezne oddaje. Ko je čez nekaj let nastopil čas proste prodaje, je bilo Jožetu tako lepo, kot bi se mu odprl nov svet.

Sodeloval je v delovni brigadi »Šmartno 1949«,  ko pa so začeli nabirati delavce za delo v rudniku v Zagorju, se je javil in tam delal 6 mesecev. Pri delu mu je odtrgalo prst in ko se je pozdravil, je na željo domačih, ki so potrebovali njegovo pomoč pri delu, ostal doma, na kmetiji.

Leta 1952 je odšel k vojakom, odkoder se je vrnil leta 1954.

 

2. 2. Služba

 

Ker je bilo od kmetije premalo dohodkov, se je leta 1955 zaposlil v kamnolomu, v bližnjem Zapodju. Tam je imel zelo težko delo in ko danes o tem razmišlja, pravi, da tega enostavno ni mogoče opisati. V kamnolomu je tolkel kamne, jih nakladal na vozičke in na dan tako vzdignil 10 do 25 ton kamna. Razmere so bile nemogoče: pozimi je bilo tako hladno, da so se roke lepile ob nakladalne vozičke, poleti pa si se ob njih zaradi vročine lahko spekel.

 

Ko je že 6 let tolkel kamne, so ga prekvalificirali v šoferja. 19 let je bil šofer in imeli so zelo slaba vozila; kljub temu je bil novega dela zelo vesel. Bilo je veliko manj trpljenja. Kasneje so se tudi vozila počasi modernizirala.

 

Leta 1978 mu jo je zaradi vseh let težaškega dela zagodla  hrbtenica. Dve leti je bil v bolniškem staležu, a z veliko voljo mu je uspelo: pobral se je. Spet je shodil.

V maju leta 1988 se je upokojil.

 

 

2. 3. Kmetovanje

 

Večina spominov, ki so povezani s kmetovanjem, pri Jožetu obudi tudi veliko trpljenje, ki so ga ob tem prenašali vsi kmetje iz njegove vasi. Oblačila, ki so bila za vsakodnevno delo ponošena in razcapana, s slabimi klobuki na glavah in s slabimi, okornimi cokli na nogah, so bila pri tem še najmanjše zlo.

 

Najhujše je bilo težaško delo in telesno trpljenje, ki je bilo s tem povezano. Ob konjih ali volih je bilo ogromno žuželk: muh in obadov,  zaradi katerih so bili kar naprej vsi opikani in so bili dobro oblečeni in s pokrivali na glavi, čeprav je bila vročina.  Zaradi pikov žuželk so velikokrat delali tudi ponoči. Ob svetem Jakobu, ko je bila pšenica požeta in pospravljena, so  šli – kadar je bila mesečina -  orat tudi ob polnoči, ob enih ali dveh, da je bila živina bolj mirna,  ker je niso pikali obadi  in drug mrčes.

 

Jože se spominja, kako  je bilo še v poletju leta 1960, ko sta z ženo ravno dobro prevzela gospodarstvo.  Ob polnoči sta šla žet, zjutraj pa je šel Jože kar naprej v službo. Ko se je vrnil iz službe, sta žela naprej, do enajstih zvečer, potem sta šla domov – za dve ali tri ure spat, potem pa - ponoči, v mesečini - spet žet. Oba sta zelo trpela.

Takrat so zemljo zares obdelovali.  Vso lepo zemljo so obdelovali in na njej zasejali različne posevke. Samo na najslabši zemlji so pustili travnike      in teh je bilo zelo malo. Zato je bilo tudi krme zelo malo. Največ so imeli njiv in zelo  malo travnikov.

 

Sejali so vse vrste žitaric: rž, ječmen, ajdo, koruzo – vendar veliko manj kot dandanes,  sadili pa so krompir, peso, kolerabo, repo, korenje; poljščine, s katerimi je bilo ogromno dela, ker je bilo treba vse  ročno pleti in okopavati. Dela je bilo toliko, da si tega dandanes sploh ni mogoče predstavljati. Kdor česa podobnega ni poskusil, si tega ne more predstavljati.

 

Poljedelstvo  se na Slivni, v primerjavi z nižje ležečimi Vačami,  ni razlikovalo. Tudi  vrste posevkov so bile v glavnem enake. Edina razlika je bila v tem, da so imeli nižji predeli posevke zrele 14 dni do 3 tedne prej. Danes, ko imamo »siljene« vrste žit, te razlike ni več;  v Jožetovi mladosti pa so domača dekleta iz Slivne, ki so hodile v »tabrh«, povsod okrog že požele, nazadnje pa še doma.

 

Preživljanje s poljedelstvom je bilo zelo težko in polno fizičnega trpljenja. Pridelek je bil majhen, živeli pa so zelo skromno.

 

Ob košnji je sodelovala cela družina. Tudi ženske so kosile. Jože je največkrat šel že ob dveh zjutraj kosit, žena pa mu je pomagala. Do pol šestih zjutraj je kosil, potem pa je šel kar naprej v službo, kjer je nadaljeval s težkim fizičnim delom. Ob dveh popoldne se je vrnil iz službe in je šel kar naravnost - na travnik obračat mrvo. Medtem jo je že zjutraj razstlala njegova Ančka.

Mrvo so sušili dva dni. Med tem ko se je na enem travniku mrva še sušila, je Jože že kosil na drugem travniku.

 

Jože in Ančka sta bila sama za vse. Imela sta par konj in 6 glav živine in za vse to sta skrbela sama.  Zelo redkokdaj se je zgodilo, da bi k njima kdo prišel v tabrh, saj so imeli tudi drugi sovaščani podobne težave, kot sta jih imela onadva. Moški so bili -tako kot Jože – povečini v službi in le s težavo so uspeli sproti narediti vsa kmečka opravila in opravila, ki so si jih vsi skupaj zadali za komunalni razvoj vasi. Leta 1978, ko je Jožetu »odpovedala« hrbtenica, Ančka sama ni več zmogla vsega dela. Takrat sta z Jožetom vso živino prodala. 

 

Jožetovi starši so delali lažje, ker so imeli večjo družino. Oče je zjutraj pomagal pri težjih opravilih, potem pa je šel – običajno za cel dan -  po opravkih za svojo lesno trgovino. Tako so morali vse ostalo narediti ostali družinski člani. Veliko je naredila Jožetova starejša sestra, ki je bila neverjetno pridna, poleg nje pa je bil še Jože, njegov mlajši brat Janez in še dve sestri. Vsa dela so potekala v družinskem krogu. Hlapec je bil pri hiši samo takrat, ko so bili otroci še manjši. Čim so otroci malo odrasli, so vse delali sami.

 

 

2. 4. Najeti posli

 

Jožetova žena Ančka, ki je otroštvo preživljala na Slivni,  se spominja dveh dekel iz svojih otroških let.  Dekle so bile običajno zelo skromne.  Ena je bila pri njih tri leta, pa je na Štefanovo, ko so se posli – če so dobili boljšo ponudbo -  zamenjali,  v košu  odnesla vse, kar je imela: par predpasnikov, nekaj perila in dve obleki za cerkev.

Druga dekla, ki je bila pri njih, pa je imela toliko prihrankov, da bi z njimi lahko kupila svoj grunt, oblečena pa je bila zelo slabo. Na sebi je imela le najnujnejše. Svoj denar je hranila in hranila, potem pa je v vojni vse izgubila.

 

 

2. 5. Revščina

 

V družini Ančkinega očeta je bilo sedem otrok.  Ančkinemu očetu je bilo 18 let, ko mu je v Ljubljani umrla mama. Družina ni imela dovolj denarja, da bi mamo pripeljali domov in pokopali so jo kar v Ljubljani.  Ena od sester, Pavla, (mama od Jožeta Sevljaka) je bila stara 7 let in ni mogla na mamin pogreb, ker je bila takšna revščina, zanjo niso imeli primernih oblačil.

Pavla je potožila očetu: »Ata – zakaj pa še jaz ne morem iti v Ljubljano na mamin pogreb?«

Oče jo je skušal tolažiti: »Boš pa takrat šla, ko bom jaz umrl!«

Deklica je odvrnila: »Joj, kdaj bo še to!«

 

 

2. 6. Napredek

 

Prvi delovni stroj je bilo drevo za sajenje krompirja. Včasih so krompir »podoravali«. Potem se je uveljavil nov način, da so v razdalji 30 cm eno brazdo zorali z modernejšim drevesom, bolj na redko, tako, da je bilo možno krompir strojno okopavati in osipati. Kljub velikim dvomom večine krajanov, je bil pridelek veliko boljši.  Najprej so imeli osipalnike, torej stroje, ki so jih še vedno vlekli konji.

 

Stroje so si posojali le tu in tam. V glavnem ne veliko. Kmalu so jih kupili – drug za drugim, čim so se prepričali, da se obnesejo.

 

Po letu 1960, ko je Jože postal gospodar,  je prišla v njihovo vas kosilnica, ki jo je prvi kupil Jože. To so si vsi sposojali.

Kosilnica je bila prvi moderni stroj za košnjo sena. Bili so je tako veseli, da bi jo kar objemali in poljubljali. Jože je z njo hodil v »tabrh«, da je pomagal kositi drugim. To je bil za vse kmetije  iz Slivne prvi res pomemben stroj.

 

Po letu 1970 so se počasi začeli uveljavljati traktorji. Kmalu za njimi so dobili samohodne obračalnike. Do takrat so kosili s stroji,  s kosilnicami, obračali pa so še vedno na roke.

Tudi traktor je bil Jožetov prvi v vasi. Zelo kratek čas so si ga sovaščani sposojali; kmalu so ugotovili, kako nepogrešljiv pripomoček je za  vsakega  kmeta in so ga drug za drugim kupili.

V naslednjih letih so sledili  še drugi stroji: prikolica za nakladanje mrve (samonakladalka), za trošenje gnoja in še več drugih priključkov.

Te stroje so posamezniki kupovali že v šestdesetih letih.  »Masovno« pa so te stvari začele prodirati na podeželje v sedemdesetih letih.

Z nakupom vseh strojev je Jože vedno majčkeno prehiteval; če je bilo treba, je tudi zelo rad pomagal drugim. Želel si je, da bi bilo življenje za vse lažje.

 

 

2. 7. Delo za domačo vas, turistično društvo in gostilno

 

Ko je bil  predsednik Turističnega društva Vače Jože Tič, v šestdesetih letih,  je vzpodbujal člane k gradnji koče na Zg. Slivni.

Gradbeni odbor je začel z delom, a mu je zelo primanjkovalo denarja. Občina je odboru dala dovoljenje za točenje pijače, da bi lahko kaj zaslužili.

V dobro društva je tako imel dovoljenje za točenje pijače najprej Viki Kotnik, nato ga je dobil Tone Vrtačnik, potem pa je dovoljenje pristalo pri Jožetu Kimovcu. Pri njem je gostilna tudi obstala. Kar 12 let sta z ženo Ančko s točenjem pijače delala za Turistično društvo Vače.

 

Ob tem je potekala gradnja planinskega doma na Zg. Slivni, ki so ga pokrili z novo streho in uredili 2 sobi, na vasi pa so gradili ceste, napeljali elektriko, telefon, vodovod. Vsi so si v tistih letih gradili tudi lastne hiše in kupovali novo  mehanizacijo, ki je takrat prihajala k nam, da bi olajšala trpljenje kmetu.

 

Krajani so se odločili, da z gradnjo doma na Zg. Slivni ne bodo več nadaljevali. Ob vseh številnih delih, ki so jih imeli na svojih kmetijah in ob delih, ki so jih imeli za napredek cele vasi, niso zmogli dodatnih del za pridobitev denarja za gradnjo doma na Zg. Slivni.  Tudi na občini za ta namen niso imeli posebnega posluha, zato so prenehali z gradnjo, pa tudi s točenjem za društvo.

 

Gostilna pri Kimovcu na Slivni pa je medtem postala prijetna izletniška točka za manjše zaključene družbe in na občini so Jožetu predlagali, naj dovoljenje za točenje prenese nase, saj bi bilo škoda, če ne bi bilo več njegove prijetne in dobro utečene gostilne.

Jože in Ančka sta tako gostilno prepisala na svoje ime in čeprav ju je (posebno Ančko) to delo veselilo,  sta se z delom zelo težko prebijala. Imela sta ga ogromno: v gostilni, na kmetiji, s sodelovanjem pri komunalnem urejanju vasi, z Jožetovo službo, z delom v gozdu,  z uresničevanjem nalog iz projekta  »Vače 81« …

 

Pred devetimi leti, leta 1991, sta ugotovila, da tako ne gre več naprej. Gostilno je treba kar naprej posodabljati, njima pa je za to zmanjkovalo moči.  Jože se je -  čez noč in kljub nasprotovanju žene – odločil, da bo dal gostilno v najem. Bil je izčrpan in začel se je zavedati, da je njegovo življenje eno samo garanje. Z nobeno stvarjo, ki jo je ustvaril, ni mogel  imeti veselja in je razvijati naprej.

Želel si je, da bi bil lahko toliko spočit, da bi  se lahko veselil lepote svoje vasi, da bi lahko pospešeno zbiral stare predmete iz njene preteklosti in da bi lahko z ženo delala vsa tista dela, ki jih drugi nočejo ali ne morejo; da bi  pospravljala, čistila,  gojila rože…

 

Zdaj je to uresničil. Gostilno je dal v najem, svojemu gostincu (vsakokratnemu) pa pomaga, če ga ta potrebuje. A zdaj ima končno čas za svoje starine, za rože,  ima pa tudi  smisel in veselje za prikazovanje in ohranjanje oblik, ki jih ustvarja narava. S funkcijami, ki jim jih nameni, znova in znova poudarja njeno čudežnost,  lepoto in ljubečo uporabnost za vsa bitja na zemlji. Okoli njegovega doma kar mrgoli korenin, ki so obešalniki, sadilni klinčki, kljuke;  dupel, ki so prezimovališča za ptice, ali lončki za rože …

 

Za sajenje rož je navdušil tudi večino žena iz vasi in  zdaj urejajo nasade ob kažipotih in pri GEOSS-u. Jože jim s finančno podporo Društva GEOSS nabavi rože, ter zagotovi primerno zemljo in korita. Ker so pridne in lepo skrbijo, da je v sezoni vsa vas v cvetju, jih ob novem letu Jože  »pocrklja s kakšno kavo in vinom.«  Ob tem se zaveda, da je to le izraz njegovega veselja, saj jim ljubezni in dela ne more plačati. Vesel je, da je njegova vas lepa in da ugaja tudi  obiskovalcem, ki jih je vse več.

 

Področje pri GEOSS-u za zdaj še kar sam kosi, čeprav tudi drugi krajani pri vseh delih radi pomagajo. A za stvari, ki jih ne more plačati, jih Jože nerad prosi. Vzpodbudil bo Društvo GEOSS, da se bo za hortikulturno ureditev GEOSS-a, ter za vzdrževanje in čiščenje našel kakšen denar, ki bo na voljo vsako leto.

 

 

2. 8. Geometrično središče Slovenije

 

Nekega dne v letu 1981 je Jožeta – ko se je vračal od dela iz gozda – obiskala skupina treh litijskih funkcionarjev,  na čelu z županom Jožetom Dernovškom in geodetom iz Ljubljane,  Petrom Svetikom.  Obiskovalci so Jožetu razložili, da je zdaj že z 99% gotovostjo ugotovljeno, da je delno tudi na njegovi zemlji, na zelo lepem mestu,  izmerjeno geometrično središče Slovenije.

 

Jože je bil te informacije zelo vesel. Hvaležen je bil županu Dernovšku, ki je dal pobudo za dokončno razkritje GEOSS-a, o katerem se je že dlje časa ugibalo. Jožeta so takoj postavili za predsednika iniciativnega odbora za uresničevanje projekta »Vače 81« in – zaradi  izobrazbe, ki mu je po njegovem mnenju manjkala na vseh koncih - mu ni bilo lahko.  Da je lahko stvari izpeljal, sta mu pomagala Dernovšek in Svetik.

 

Prvo leto je potekala gradnja obeliska in spremljajočih predmetov in simbolov, ki označujejo  GEOSS: od izkopov za obelisk in postavitve drogov za zastavo, do presaditve lipe in hortikulturne ureditve GEOSS-a.

Ob gradnji obeležja je bilo že takoj na začetku nekaj zapletov. Odbor je na središče Slovenije želel postaviti situlo - najpomembnejši predmet iz širšega  območja Vač. Temu so se prebivalci vasi Klenik, kjer je bila situla izkopana, uprli in zahtevali, da se situla postavi na Klenik. Tako se je dejavnost odbora že kar na začetku podvojila: namesto postavitve enega spomenika, je bilo treba postaviti dva.

Jože je naredil ali pa organiziral vsa fizična, izvedbena dela;  ideje,  pridobitev finančnih sredstev in kulturno animacijo pa so uresničili ostali člani odbora: Stušek, Božič, Belko in Kolenčeva – na čelu z Dernovškom in Svetikom.

 

4. julija 1982, na praznik Dan borcev  je bila slavnostna otvoritev GEOSS-a.  V tem času so na Slivni kopali tudi traso za vodovod. Cela vas je bila prekopana in potrebno je bilo veliko naporov, da so pred otvoritvijo vse skupaj spravili v red: da so pospravili, zasipali jarke, posejali novo travo …

Jože je veliko stvari naredil kar sam, ker so vsa dela potekala udarniško. Težko bi koga prosil, naj mu pomaga, če mu ni mogel plačati, saj je vedel,  da ima vsak že svojega dela preveč. Tako sovaščani sprva niso čisto dobro vedeli za kaj gre.

 

21. maja 1983 je bila na Kleniku pri Vačah odkrita povečana kopija vaške situle, sledile pa so ji še številne druge naloge:  namestitev plošče na Grilčevi hiši, plošča posvečena arheologu Francetu Staretu,  turistične oznake celega območja, nakup Doma GEOSS, v katerem sta se rodila in živela Matevž Ravnikar in Anton Lajovic,  obnavljanje doma GEOSS, dograditev doma na Zg. Slivni,  ureditev ceste, elektrike in telefona na Zg. Slivno, obnova cerkve Sv. Neže na Zg. Slivni, sodelovanje pri obnovi kašče Toneta Vrtačnika iz leta 1753,  izdaja kartic, dveh vodnikov, knjige govorov, tradicionalne in druge prireditve v GEOSS-u, ustanovitev Društva za razvoj in varovanje GEOSS-a ……

Odbor projekta »Vače 81«  od leta 1998 deluje v Društvu za razvoj in varovanje GEOSS-a. Jože govori o njem z velikim ponosom in hvaležnostjo. Vesel je, da ga bo z Dernovškom in Svetikom v letu 2001 družilo že 20 let skupnega dela, prijateljstvo pa ga veže tudi z Božičem, ki je izdelal načrte za GEOSS in situlo na Kleniku,  s Kosom, Stuškom in Kolenčevo, ki z majhnimi časovnimi presledki vsa ta leta sodelujejo in pomagajo. Vesel je tudi dolgoletnega sodelavca Brileja …Hvaležen je Lesnini in direktorju Zajcu, Istrabenzu in Dernovšku, ki sta zagotovila sponzorstvo, finančno pomoč in zgled za ostale vaščane, da so raje sodelovali pri raznih delih.

 

V vse to je vtkana tudi Jožetova energija  in vse to mu je tudi precej spremenilo življenje ter je v letih  do leta  2000, kar precej  vplivalo na njegove  življenjske odločitve. Vse njegove vizije in načrti so zdaj utemeljeni v GEOSS-u, v ponos in občudovanje te slovenske posebnosti, ter v kulturo in turizem.

 

 

2. 9. Vizije o muzejski zbirki in o turizmu

 

Vsaj 15 let je že poteklo od časa, odkar Jože kar precej intenzivno zbira stara kmečka orodja in pripomočke. Ker je v tem zbiranju kar veliko njegovega truda in časa, pa tudi denarja, saj te vrste predmetov ni več mogoče dobiti zastonj, mu je v veliko zadoščenje  prepričanje, da ima njegovo zbiranje – stroški in čas, ki ga je pred svojo praktično ženo včasih kar težko opravičeval – svoj pomen. Včasih je ta pomen slutil ob tujcih, ki bi mu najraje kar vse pobrali. Zdaj pa je že povsem jasno, da tudi naši ljudje te stvari  radi vidijo in da bodo marsikomu prispevale k velikem koraku do razumevanja samega sebe.

 

Dolgo časa je razmišljal samo o zbiranju in o prikazovanju predmetov kar tako – na različnih izpostavljenih mestih - na njegovi domačiji. Ko pa je pred dvema letoma po težki bolezni popolnoma okreval, se je z velikim veseljem oprijel pobude Društva za razvoj in varovanje  GEOSS-a, da bi z njihovo pomočjo ustanovil muzej kmečkih orodij. Tudi zbirati je začel še z večjim zagonom. 

 

Trenutno pa se mu je zbiranje malo ustavilo. Bolj se je posvetil načrtovanju prostorov in  urejanju tega, kar že ima. Ko bo njegova zbirka strokovno pregledana, se bo odločil, katere predmete bo zbiral v prihodnje. Doslej je namreč predmete zbiral zelo neorganizirano, kot mu je prišlo pod roke.  Najbolj pomembno se mu je zdelo, da predmete dobi in jih ohrani. Mislil si je: »Ko bo prišel pravi čas, da se bo v zvezi s  tem kaj premaknilo, bodo že strokovnjaki te stvari razporedili tako kot je treba in mi svetovali za naprej.«

 

Olajševalna okoliščina je, da na svoji kmetiji nima več živali in lahko  tako v prostorih, ki bi bili drugače zasedeni, hrani etnološke predmete.

 

Za v prihodnje se njegove vizije v zvezi z muzejem pripenjajo na izobraževanje in na turizem.

Želi si, da bi njegov kraj lahko pokazal obiskovalcem čimveč stvari.  Za vaščane, ki od tega nič nimajo, so obiski turistov sicer včasih moteči, toda Jože je trdno prepričan, da bo prišel čas, ko si bodo ljudje sami znali poiskati dejavnost, od katere bodo potem v turizmu nekaj imeli. Ljudje si velikokrat mislijo, da obstojajo lažji zaslužki – npr. v kakšnem državnem podjetju – in za turizem niso zainteresirani. Ampak to je kratkoročno gledanje. Jože podpira vsakogar, ki je pripravljen poskusiti in se naučiti nekaj novega; nekaj, kar bi imel rad in s čimer bi ljudem odpiral nova spoznanja in s tem tudi zaslužil.  Tako, kot to počne on.  In tako, kot že počasi začenjajo drugi vaščani - npr. sosed Tone, ki v svoji obnovljeni kašči iz leta 1753 počasi odpira samopostrežno prodajo domačega kisa.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Proxy by Datajoy
Udaljenost gradova