IV. ZBRANI PREDMETI IN NJIHOVE ZGODBE

 

 

4. 1. Prehrana …………………………………………………………………………….  249

4. 2. Poljedelstvo in živinoreja ………………………………………………   262

4. 3. Lan in ovce ………………………………………………………………………..  278

4. 4. Gozd in delo z lesom ……………………………………………………….  284

4. 5. Notranja oprema ……………………………………………………………   288

4. 6. Šege in navade ……………………………………………………………….    294

4. 7. O Slivni in načinu življenja v skupnosti ……………………..    302

4. 8. O Vačah, širši okolici vasi Slivne in GEOSS-a …………     305

 

 

4. 1. PREHRANA

 

a)     SAMOOSKRBNOST

 

Slivljanski  kmetje so skoraj vse, kar so potrebovali, pridelali ali naredili doma, usluge obrtnikov in drugih sovaščanov pa so poplačali s pridelki ali uslugami. Zato lahko z gotovostjo govorimo o relativni samooskrbnosti slivenškega  kmečkega gospodarstva. Še deset let po drugi svetovni vojni so se prehranjevali v glavnem s tistim, kar so vzredili in kar je zraslo na njihovih kmetijah. Na svojih kmetijah ničesar niso zavrgli, vse, kar je zraslo na polju, v sadovnjaku ali na vrtu, so znali uporabiti in predelati, da ostankov pravzaprav ni bilo. Jedilnik je bil odvisen od letine in  od velikosti kmetije. Pomembno pa je bilo seveda tudi število družinskih članov.

 

Način prehranjevanja slivljanskih kmetov se od druge polovice 19. stoletja vse do prvih let po drugi svetovni vojni, ni bistveno spremenil. Na vrhu priljubljenosti so bili na jedilniku žganci in štruklji, s čimer niso nikoli pretiravali.  Iz tistih časov izvira pregovor: »Žganci streho predero, štruklji pa po svet' poženo  Največkrat so jedli prižganko, polento in mleko. Če je bila zraven še kava, so bili zelo veseli.  Za zajtrk so največkrat jedli mleko in kruh. Tudi kruh se je razlikoval. Reveži so imeli bolj črn kruh, bogatejši pa bolj belega.  Kjer so bili največji reveži, so imeli povsem črn, ajdov kruh.

Ponekod so imeli v poletnem času sicer 5 do 6 obrokov, ampak zelo slabih. Za malico je bil včasih celo kakšen košček mesa, drugače pa je bil kruh, kakšno jabolko, suhe kuhane hruške s kruhom. Za navadno kosilo je bil velikokrat krompir, goveja juha pa je bila že bolj ob nedeljah. Velikokrat so imeli obaro s krompirjem, kakšno kislo juho, enolončnice, čorbe, kislo zelje s krompirjem, nasploh pa - preproste kmečke jedi. Obara je bila z majhno količino mesa, včasih celo brez mesa. Velikokrat so jedli tudi fižolovo juho, krompirjevo juho, kot samostojno jed s kruhom ali s praženim krompirjem. Mesa je bilo tudi ob nedeljah zelo malo. Poleg goveje juhe in govejega mesa iz juhe so jedli še krompir in solato. Sladice so bile tudi ob nedeljah prej velika izjema kot pravilo. Med kmetijami so bile velike razlike.

 

Jeseni se je dan skrajšal in zmanjšalo se je tudi število obrokov – iz pet na štiri.

Bogatejše kmetije so imele na jedilnikih že ob delavnikih tisto, kar so imeli revnejši ob nedeljah. Imeli so tudi več mesa in boljšo kvaliteto vsega.

 

Težji delavci so imeli boljšo hrano. Za bolj zahtevna dela so imeli zabeljene žgance. Varčnost s hrano je bila splošna kvaliteta. Razumno so jo porazdelili na celo leto. Tudi bogati so s hrano varčevali, čeprav so je imeli dovolj.  Svoje presežke bogatejši niso prelivali k revnejšim, ampak so jih  vlagali v napredek svoje kmetije.

 

 

b)    NAČIN PREHRANJEVANJA

 

Običajno so jedili skupaj iz velike »prstene« posode, okoli katere je gospodinja razporedila žlice. Tako je bila omogočena kontrola nad hrano, ki je je bilo vedno premalo. Da bi se lahko do sitega najedli, so morali biti jedci kar iznajdljivi. Vsem običajno to ni uspelo.

 

Včasih so skuhali vse v pečeh, bilo pa je tudi veliko živali, ki jih niso znali tako zatirati kot dandanes.  Zgodilo se je, da je kdaj  padla kam kakšna žival, ki so jo z butarami, s katerimi so kurili, prinesli v črno kuhinjo. Neki  gospodinji se je zgodilo, da je spražila krompir in ga je stresla kar v skledo. Ko so jedli, so med zajemanjem iz sklede naleteli na miško. 

Posamezni »plehnati« krožniki iz  so bili v navadi le pri bogatejših. Največji kos mesa je vedno dobil gospodar. Kosilo je bilo vedno dokaj natančno ob določeni uri – razen, če ni bilo kaj posebnega. Običajno so imeli vsi določena mesta, kjer so sedeli ob posameznih obrokih pri mizi.  Le tu in tam se je zgodilo, da so sedeli drugače, v glavnem pa so se vsi svojega sedežnega reda kar držali.  Gospodinja je običajno sedela na mestu, od koder je najlažje, ne da bi koga motila, odhitela v kuhinjo. Pri mizi so se običajno pogovarjali o delu in govorili so lahko tudi otroci. Tudi najeti hlapci in dekle, posli, so med obroki  sedeli z družino za isto mizo in se z gospodarjem in gospodinjo dogovarjali o delu. Velikokrat so bili to  neporočeni strici in tete, ki so ostali pri hiši kot pomembna delovna sila.

 

C) GOSPODINJSKA OPREMA TER KUHANJE IN PEKA V ČASU ČRNIH KUHINJ

 

Nekako v tridesetih letih 20. stoletja so se v Slivni začele spremembe v načinu urejanja domov – predvsem kuhinj. Črne kuhinje so postopoma zamenjale bele in Jože Kimovec, rojen leta 1932, se več ne spomni, da bi pri njih doma kdaj imeli črno kuhinjo. Njegov oče je posestvo kupil pred njegovim rojstvom in je hišo že takoj preuredil in naredil belo kuhinjo. Pri sosedih pa so večinoma še imeli črne kuhinje, a  kmalu po drugi svetovni vojni jih skorajda ni bilo več.

 

Za črno kuhinjo niso imeli kakšnega posebnega imena in so ji rekli enostavno  »črna kuhna«. V črnih kuhinjah so imeli na kamnitem prizidku pred pečjo večkrat tudi odprto ognjišče, a kuhinj, ki bi imele samo ognjišče, brez peči,  na Slivni ni bilo. Za  kuhanje v peči je bila železna posoda s podstavkom, »koza«. Takšne posode so imeli tudi tesači v gozdovih. To je bila posoda na treh nogah, z ročajem oz. z »repom« in gospodinja jo je porinila v peč in v njej kuhala manjše stvari, imenovala pa jo je »koza z repom«. Zaradi vročine so morale imeti te koze  in tudi tiste, ki niso imele »nog«,  zelo dolge »repe«. Za večje stvari  je gospodinja  imela  lonce.

 

Za žgance gospodinja ni imela posebne  posode, gledala je le na to, da je izbrala takšno posodo, v kateri je lažje mešala. Za cvrtje  oz. zabelo je uporabljala manjše kozice. Večinoma so za kuho  imeli železno posodo, za peko pa glineno oz. »prsteno«, vendar so v prsteni tudi kuhali. Toplo vodo so greli v posebnih loncih, ki so jih imeli na  peči.

 

Posodo so čistili sproti in je niso ribali, obnavljali in loščili, tako kot so to počeli z drugimi predmeti pred veliko nočjo.

 

Za nameščanje posode v peč in iz peči, so imeli pečne vile ali burkle, ki so jih imeli več, saj so potrebovali  burkle različnih obodov, kot je bila različnih obodov tudi posoda. Težje lonce so premikali tako, da so burkle naslonili na lesena kolesa, ki so jim pomagala, da so »vodili« lonec v peč.

Lonce je popravljal krošnjar, ki se je po določenem časovnem obdobju oglasil pri   hiši in popravil gospodinji vse lonce. Bili pa so tudi krošnjarji, ki so posodo in razne gospodinjske pripomočke prodajali. Med drugim so bili to tudi ribniški «suhorobarji«

Za pečenje so uporabljali črno oz. rjavo glineno posodo. Na Slivni izdelovalcev takšne posode ni bilo in so vso kupili. Za drobljenje česna, orehov, maka in raznih semen in zdravil za živali, so uporabljali posebne možnarje, ki so bili največkrat iz kamna, nekateri pa so bili tudi leseni.

 

V času črnih kuhinj so bile omare, največkrat pa so bile kar police za posodo ali pa skledniki včasih v kuhinji, največkrat pa v veži.  Kruh je bil spravljen v »metrgah« ali v kleti v posebnih lesenih lesah. Metrge so bile največkrat v izbi, ki so ji rekli »hiša«  ali pa tudi v veži, če v izbi oz. v hiši ni bilo prostora.  Na boljših kmetijah so imeli v izbi v enem kotu peč,  v  nasprotnem kotu je bila velika miza, nad katero je bil v kotu bogec. Na mizi je bil velikokrat hleb kruha, a nikoli niso bili pozorni na to, kam je obrnjen načeti del hlebca. Navada pa je bila, da je gospodinja hlebec, predno ga je načela, pokrižala. Ob mizi so bile še klopi, ob ostalih stenah pa še omara in metrga. Velikokrat so imeli v hiši tudi »virštat« ali »ponk«,  da so na njem lahko delali domača obrtniška dela in popravljali orodja.

 

V štiridesetih letih 20. stoletja so na Slivni že jedli s kovinskimi žlicami. Vaščani se lesenih v glavnem več ne spomnijo.  Jedilni pribor in kozarce so hranili v omarah, »kredencah«,  ki so bile  v izbi oziroma v hiši.

 

d) POSAMEZNI PREHRAMBENI ELEMENTI

 

1. Meso

 

Krave so vedno gojili predvsem zaradi mleka, nikoli zaradi mesa, zato tudi nikoli niso doma sami zaklali krave. Tako je bilo vse do konca druge svetovne vojne. Goveje meso za juho so potrebovali samo ob nedeljah in ob večjih praznikih. Takrat je to meso kupila gospodinja v mesnici. Koz niso imeli in tudi kozjega mesa niso kupovali. Imeli pa so ovce, le po 3 do 5 ovac,  a šele po drugi svetovni vojni, prej ne. Kokoši in piščance so imeli pri vsaki hiši in to okoli 20 kokoši. Bili pa so varčni tudi pri uporabi tega mesa in jajc. Kurje meso in jajca je bilo namreč možno oddati za prodajo v mestu in s tem zaslužiti nekaj denarja.

 

Glavno meso je bilo prašičje. Klali so v zimskem času in to na sezono dva do tri prašiče. Klali so priučeni mesarji, ki so hodili po hišah, kamor so jih povabili,  marsikje pa je klal kar gospodar sam. V Slivni je še danes kar nekaj gospodarjev, ki koljejo sami. Po hišnih priimkih so to gospodarji: »Ronkar«, »Škunder«, »Kotar«, »Žbal«, »Čevelj«,  »Kotnk«.

 

Najprej so prašiča zaklali tako, da so ga trije prijeli in ga položili na tla, da ga je mesar lahko zaklal. Ko je prašiču kri odtekla, je bil  pripravljen za dajanje iz kože. Če ga niso dali iz kože, so ga obarili, polili s kropom in potresli s kolofonijo ter odstranili ščetine. Tako je bila koža čista in so lahko iz nje kasneje naredili kožnate klobase ali »šoblne«.  V zadnjem času prašiča za razrezovanje obešajo za zadnje noge, da mu lažje odtečejo vse telesne tekočine,  včasih pa so ga razrezali na plohu. Odstranili so mu čreva in jih obdelali, da so bila pripravljena za pranje. Ženske so potem čreva oprale, mesar pa je naprej razrezal prašiča. Najprej je odstranil »špeh« in kožo, potem je ločil špeh in kožo, potem je razkosal meso, da se je hladilo. Ko je bilo to narejeno, so začeli izdelovati mesne izdelke. Nekaj mesa so dali v pečenice in kranjske klobase. Nekaj mesa, špeha in krvi so pripravili za krvavice. Krvavice so delali iz ješprenja, krvi in iz glavine, ki jo je bilo treba skuhati in iz toliko špeha, da so maso za krvavice zabelili. Šoblne so delali iz grobo zmlete kože in iz mesa na podoben način kot pečenice, le da je bila ena od sestavin tudi koža. Najpomembnejša dišavnica v šoblnih  je bila kumina oziroma »kimna«.

Pečenic in kranjskih klobas so običajno naredili največ, kadar se niso odločili za sušenje mesa.  Meso v kosih so nasolili, tri tedne so ga pustili v čebrih, da se je »razsolil«, potem so ga nesli pa sušit v »rauhkamro«.

 

Tako so koline trajale ves dan. Nazadnje, zvečer,  so zmleli špeh. Takrat je veljalo, da je najboljši prašič tisti, ki ima največ špeha.   Ob klanju so zbirali maščobo, ki so jo potem imeli za kuho celo leto. Takrat maščobe niso kupovali, ker ni bilo dovolj denarja. Morali so jo porazdeliti, da je je bilo dovolj za celo leto.

 

Koline so bile domači praznik. Dopoldne se je jedla »friga« - tako so imenovali jetrca. Za kosilo je  bila juha, kuhano ali pečeno svinjsko meso ter krompir in solata. Na ta dan je bilo namreč kosilo vedno praznično.  Popoldne, ko so kuhali glavino, so običajno  nekaj glavine odrezali stran in jo ponudili s soljo. Tudi večerja je bila zelo bogata.  Vse koline so morali poskusiti: od krvavic in  šoblnov – do pečenic. Klavec je vedno jedel z domačimi – enako hrano kot vsi ostali.

 

Ves dan je bil prazničen, z veliko mero dobre volje, ki je dandanes manjka. Dandanes so namreč koline – po opisih nekaterih vaščanov – že bolj v breme kot v veselje.  Takrat so tu in tam  povabili tudi kakšne sorodnike, a tega ni bilo prav veliko. Bilo pa je v navadi, da so se nekateri sovaščani med seboj obdarili s kolinami in ta navada je ostala vse do danes. Običajno darujejo malo jetrc in malo mesa ali pa kakšno klobaso, vendar vedno tako, da se ta »darila« enakomerno povrnejo.

 

Pripomočke za klanje so imeli klavci in so jih vedno prinesli s seboj. Tudi »mašine za mletje mesa in kože« je prinesel klavec s seboj. Šele v drugi polovici 20. stoletja so imeli gospodarji te mašine tudi sami.

 

Dimili so skoraj vse kose  prašiča, razen tistih, ki jih je bilo treba odrezati, da so kose mesa lahko lepo oblikovali. Obrezane končke so uporabili za pečenice, ostalo pa so vse nasolili in sušili.  Na takšen način so vsi konzervirali meso, ki je sicer hitro pokvarljivo živilo. Krvavice so pojedli v štirinajstih dneh in so morali paziti, da se niso prej pokvarile. Želeli so jih ohraniti čim dlje, a je bilo to odvisno predvsem od vremena. Povsem sveže meso so jedli samo na dan, ko so bile koline. Potem so nekaj časa jedli nasoljeno meso »iz salamurce«. Salamur je bila slana voda, v katero so dodali še razne začimbe – najvažnejši začimbi sta bili česen in lorber -  in v tem namakali meso. Kadar je bilo vreme toplejše,  je bilo meso treba obračati. Tri tedne je bilo  meso nato v »salamurju« in v tistem času ga je bilo možno po delih rezati stran in ga kuhati. To meso je bilo zelo dobro.

 

Suho meso in salame so potem  dajali  v posebne omare ali pa so posamezne kose zavijali in dajali v žito, da niso zraven prišle živali. Nekateri so imeli to meso, ko je bilo že dimljeno,  obešeno kar v črnih kuhinjah.

 

2. Maščoba

 

Gospodarstva, ki so bila v Slivni samooskrbna so stremela za tem, da bi si z vzrejo prašičev poleg mesa zagotovila tudi maščobo. Maščobo so si zagotavljali tudi z mlekom, ki so ga dobili z rejo krav. Do druge polovice 20. stoletja mleka niso prodajali. Bilo pa jih je v vasi kar nekaj, ki so prodajali maslo. V vas so prihajale »kšeftarce«,  ki so maslo odkupile in ga prodale v mestu. Včasih so maslo tudi oddali v trgovini na Vačah, ali pa so ga zamenjali za olje in sladkor.

 

Masti, slanine in ocvirkov običajno niso prodajali. Ocvirke so naredili iz svinjske slanine in so jih uporabljali za zabelo žgancev, polente in zelja, včasih pa so jih jedli tudi namazane na kruh. So pa te izdelke občasno zamenjevali. Tako se   Jože Kimovec spomni, da je svoj radio Kosmaj  zamenjal za lonec masti.

 

Smetano so topili. Imeli so glinene latvice, v katere so nalili mleko in jih postavili v pečico. Na toplem je maščoba priplavala na površje in gospodinje so jo posnele. Smetano so potem prelili v lonec in potem toliko časa žvrkljali, da se je naredil »puter« . Tega je potem gospodinja scvrla  in je dobila maslo. Maslo je bilo čistejše; v njem ni bilo več sprijetih delcev – »drobtin«, ki so ostale ob robovih ter na gladini in ki so bile s soljo in kruhom zelo priljubljen priboljšek.  Sirotko, ki je ostala od pobrane smetane, so imeli za prašiče.

 

V spominu vaščanov Slivne jedi iz skute ni bilo veliko. Starejši se ne spomnijo, da bi skuto delali sami doma. Zelo priljubljena in običajna jed pa je bilo kislo mleko.

 

Rastlinskih olj, pridobljenih s stiskanjem iz orehov, buč, sončničnega in lanenega semena ali maka, na Slivni niso pridobivali. Solato so belili z ocvirki ali pa so kupovali ali zamenjevali olje v trgovini.

 

 

3. Žita

 

Osnova za  vsakodnevno prehrano so bila doma pridelana žita. Iz njih so pripravljali navadne, pa tudi nedeljske in praznične jedi.  Ko je zmanjkalo mesa, so ga jedi iz različnih vrst žita dobro nadomestile.

 

Sejali so  pšenico, ječmen, rž, soržico (mešanico rži in ječmena), oves, ajdo in koruzo.

Rž so uporabljali za kruh, kasneje pa – poleg otrobov - tudi za vzrejo prašičev. Ajdo za uporabljali največ za žgance, včasih pa tudi za kruh.

Iz ječmenove mešanice – ječmenovo moko so mešali s katerokoli drugo moko - so delali kruh, ali pa so ječmen uporabljali za ješprenj, iz katerega so delali razne juhe in ričet. Ješprenj so uporabljali tudi za krvavice.

Proso so uporabljali za proseno kašo, ki je bila lahko z mlekom ali brez njega, dodajali pa so jo tudi h krvavicam in včasih celo k »šoblnom« ali »kožncam«.

Mešanica koruzne in katerekoli druge moke se je uporabljala za kruh. Iz koruznega zdroba pa so pripravljali polento, ki je bila ena najbolj priljubljenih jedi na tem območju. Bila je npr. osnovna hrana - zjutraj in tudi čez- dan za tesače, ki so delali v slivljanskih  gozdovih.

Pšenico so gojili predvsem za kruh. Uporabljali pa so jo tudi za kuho in za pečenje. Pšenično moko so dodajali tudi h krompirju za izdelavo testa za »češplove knedlne«.  Najprej so jedli »bleke«, ali krompirjevo juho, ali kislo juho, potem pa je gospodinja prinesla na mizo še »knedlne« in solato, včasih pa namesto solate tudi kompot.

Ob praznikih ali ob večjih, zahtevnejših  delih so iz bele moke gospodinje naredile štruklje. 

Velikokrat je bil za večerjo močnik. Mlečni močnik ali »zaroštan« močnik, ki je bil narejen tako, da so v vrelo vodo zakuhali belo moko, potem pa močnik zabelili z ocvirki.

Zelo priljubljena jed so bili tudi žganci, ki so bili lahko beli, iz pšenične moke in ajdovi, iz ajdove moke.

 

Vedno so uporabljali moko, ki je bila pridobljena iz domačih žit. Za vsakodnevne potrebe so mešali slabše vrste moke, za  praznične dni pa so uporabljali belo moko, ali pa vsaj najmanj črno, najboljše,  kar so imeli. Tudi za kruh so uporabljali različne mešanice; največkrat pšenično in rženo moko, včasih pa tudi koruzno.  Testu so dodajali krompir, da je kruh ostajal dlje časa svež.

 

Gospodinje so običajno pekle kruh enkrat na teden ali po potrebi. S hlebci kruha, ki jih je bilo od 8 do 11 so zelo varčevali. Le malokdo je trd kruh – če je kdaj ostal – uporabil za živino. Če se je slučajno zgodilo, da se je kruh posušil in postal trd, so ga še enkrat prepekli.

 

S kvasom, ki so ga izdelovali sami doma, z moko in z dodatkom vode, soli in krompirjeve čorbe,  je gospodinja v metrgi, mizi, ki je pod pokrovom skrivala izdolben, kotanjast prostor,  zamesila kruh. Za eno peko je potrebovala približno tri ure, da je vse vzhajane hlebce z loparjem namestila v razbeljeno peč in jih spekla. V peči je seveda najprej z greblo odstranila žerjavico, potem pa  jo je  natančno ometla  z mokro metlo za peč, narejeno na poseben način iz koruznega ličkanja.

 

Najbolj bel je bil kruh ob božiču. Takrat so iz bele moke, v okrašenih prstenih posodah,  spekli tudi orehovo in rožičevo potico. Kruh je običajno načela gospodinja.

 

Doma pripravljenih žitnih kav niso poznali. Prave kave ni bilo in kupovali so projo, ki so jo mešali z mlekom ter naredili iz nje mlečno kavo.

 

 

4. Zelenjava

 

Vse do šestdesetih let 20. stoletja, ko so vaščani Slivne z enostavnim orodjem, ročno, s težkim fizičnim delom obdelovali svoje posesti, so jedli predvsem zelo močno, kalorično hrano.  To so bile kalorične, zabeljene močnate jedi in prekajeno meso.

 

»Zelenjavo so uporabljali bolj kot dodatek, za izboljšanje okusa juh, solate pa so bile, če so jih že pripravljali, pripravljene iz gomoljaste  zelenjave in stročnic. Vedno večja poraba zelenjavnih jedi in solat v sodobnejšem času je predvsem posledica spremenjenega načina življenja, vedno večjega deleža sedečega dela in nadomestitve človeške fizične sile s stroji.« (Narodopisna zbirka slovenske prosvetne zveze v Celovcu, Irena Destovnik: Prehrana, 1996:50)

 

Zelene, surove solate so jedli predvsem k nedeljskim kosilom v času, ko jih je bilo na vrtovih veliko. V spomladanskem času so velikokrat jedli tudi regrat, ki so ga nabirali na travnikih.  V zimskem času so pojedli največ gomoljaste zelenjave, zelja in stročnic. Zeleno, korenje in kolerabo so dajali v juhe, večinoma pa so kolerabo in korenje kuhali za prašiče.  Krompir  so uporabljali v najrazličnejših oblikah. Kot priloga k prazničnem mesu je bil največkrat »tenstan«, velikokrat pa so pripravljali tudi pečen krompir in krompir v oblicah. Skuhan krompir so dodajali k trši, jesenski zeleni solati, za vsakodnevno uporabo pa so gospodinje iz njega delale tudi različne juhe in enolončnice.

Fižol so jedli v solati, v juhi, kot samostojno enolončnico ali z zeljem.

Tudi kumare so bile poleti velikokrat na jedilniku bodisi v solati s kisom in oljem, ali surove s smetano ali pa kuhane v omaki.

Iz rdeče pese so pripravljali solato, ki je bila zelo dragocena  predvsem pozimi. Zato so zelo pazili, da so jo jeseni  uskladiščili na primerno mesto v kleti, kjer so jo pokrili, da je vse do spomladi ostala sveža.

Najbolj vsestranska zelenjava pa je bilo zelje. Tega so jeseni naribali in ga v posebnih posodah skisali. Kislo zelje so jedli zabeljeno, ali pa tudi ne – v povezavi z najrazličnejšimi jedmi in s prekajenim mesom. Največkrat je bilo v povezavi z žganci, s krompirjem ali pa s polento.  Nekaj glav zelja pa so naložili v kleti na deske in jih sproti naribali za posamezne obroke zelnate ali mešane solate ali za  enolončnico. Hkrati z zeljem so v posebnih posodah skisali tudi repo, ki so jo ponudili – tako kot kislo zelje – zraven najrazličnejših jedi. Največkrat s prekajenim mesom, s »kožarco«, s krompirjem, žganci ali polento. Velikokrat pa so repo jedli tudi surovo, saj so jo na njivi zakopali v zemljo, kjer je v »zasipnci« ostala sveža vse do spomladi.

 

Na zelenjavnem vrtu pa so bile tudi dišavnice in zdravilna zelišča. Ne da bi jo posebej gojili, je bila tam vedno kamilica, ki so jo sušili za čaj. Majaron so sušili in suhega dodajali kot začimbo k praženim jetrcam in v najrazličnejše omake in juhe. Kumino, ki je zrasla na travniku, so sušili in jo dodajali kot začimbo k šoblnom ali kožarcam, gospodinje pa so z njo rade začinile tudi omako, ki so jo naredile iz kumar. Iz sveže mete so naredili potico,  še večkrat pa so za ta namen uporabili pehtran, ki je moral biti ravno tako svež. Pelin so namakali v žganju in je tako pripravljen služil za zdravilo za najrazličnejše težave z želodcem. Cvetove, ki so jih pobrali iz bezgovih grmov, so sušili za čaje. Sveže trpotčeve liste so polagali na gnojne rane. To je povzročilo, da se je gnoj hitreje nabiral in rane so se prej pozdravile.

 

Da bi bila hrana še bolj okusna, pa so – poleg soli in sladkorja – redno kupovali tudi nekatere dišavnice: poper, cimet, lorbar, žefran.  Kupovali so tudi rozine, rožičevo moko in rdečo papriko.

 

 

5. Sadje

 

V slivenških sadovnjakih, kjer je bilo največ sliv in hrušk, so gojili tudi jabolka, v gozdu pa so nabirali  borovnice.

Svežega sadja so pojedli veliko, veliko pa so ga tudi sušili v sušilnicah za sadje ali pa – v manjših količinah,  za sproti -  na posebnih lesah v črni kuhinji. Sveže sadje – predvsem jabolka – ki so ga uskladiščili v kleti, so položili na posebne police in so ga pozimi prebirali. Posušeno sadje pa so zavili in spravili  v žito. Kompote so delali iz svežega in suhega sadja, a vedno za sproti;  kompotov niso  vlagali. Iz sliv so gospodinje – a to šele po letu 1950 -  vkuhale tudi marmelado, ki so jo imeli za zimo, a ker so varčevali s sladkorjem, brez katerega pri vkuhavanju marmelade ne gre, marmelade niso vkuhali veliko. Velikokrat so sladkor nadomestili z medom. V večjih količinah so sadje konzervirali s sladkorjem šele, ko so dohodki kmetov dovoljevali nakup večjih količin sladkorja. Njihovo gospodarstvo tedaj ni bilo več samooskrbno. Iz zdrobljenega sadja, ki so ga namočili, so skuhali žganja. Tega so – če je bila letina dobra – skuhali kar veliko. Iz zdrobljenih oz. stolčenih jabolk so stisnili mošt, ki so mu rekli »tokuc«. V drugi polovici prejšnjega stoletja jabolk za stiskanje niso več tolkli, ampak so jih zmleli. Sprva so bili to zobati mlini na ročni pogon, kasneje pa na motorni pogon.   Po drugi svetovni vojni je tudi  že skorajda vsaka hiša – razen najmanjših kmetov -  imela svojo stiskalnico, na katero so »prešali« oz stiskali  mošt. Mošt so prenašali do sodov v lesenih škafih, ali pa – posebno po 2. svetovni vojni -  v «emajliranih ajmarjih«.  Tokuc so hranili v manjših sodih – sodčkih ali pa v velikih sodih. Zmleto sadje za žganje so namakali v odprtih kadeh ali »bariglah« in v čebrih.

 

Tropine, ki so ostale po prešanju, so namočili in prekuhali v žganje. Včasih so iz tropin v posebnih posodah delali tudi kis, a to le takrat, ko so bile tropine jabolčne. Kis so delali namreč samo iz jabolk. Žganje so delali iz kateregakoli  sadja,  toda slivovka je bila med vsemi vrstami žganja najbolj kvalitetna. Kadar je bilo veliko suhega sadja, so tudi iz tega skuhali žganje.

 

Poleti so otroci nabirali borovnice. Za to niso imeli nobenih pripomočkov; nabirali so kar z rokami. Borovnic niso prodajali. Najraje so jedli sveže, nekaj pa so jih tudi posušili. Iz posušenih borovnic so kuhali čaj, ki je pomagal predvsem pri želodčnih težavah. Uporabljali so ga tudi kot zdravilo proti driski.

 

Za žejo so kuhali sušeno sadje brez sladkorja. Največkrat so  to kuhali poleti, ko je bila med košnjo vročina, zaradi potenja pri težkem delu pa tudi huda žeja in je bila  »hruševka«  ena glavnih pijač.

 

 

e) POMEMBNE SESTAVINE  SLIVENŠKIH PRAZNIČNIH IN VSAKODNEVNIH JEDILNIKOV

 

1. JUHE

Juhe so bile zelo pogosta jed na slivenškem vsakodnevnem jedilniku. Jedli so najrazličnejše juhe: krompirjevo, fižolovo, zeljevo, »pržganko«, svinjsko juho in korenčkovo juho. Najpogostejši dodatek k juham  je bil kruh. Zelo priljubljena je bila tudi ribana kaša, za katero je gospodinja zamesila trdo testo iz moke, jajc in vode, najbolj priljubljeni pa so bili domači rezanci.  Redkokdaj – le tu in tam – so k juhi ponudili riž. 

 

Govejo juho so jedli za kosilo ob nedeljah in praznikih. Za te priložnosti so meso vedno posebej kupili pri mesarju v mesnici na Vačah.

 

Ješprenj so kuhali ob navadnih dnevih s korenjem ali s krompirjem, ob težjih delih pa so mu dodali še malo dimljenega mesa ali mesa iz salamurja.

 

Svinjsko juho iz suhega mesa, z dodatkom vrtnih zelišč in korenja,  so jedli z zakuhanim močnikom, z »bleki« ali z »nudlni«. Uporabljali so tako rumeno kot tudi rdeče korenje.

 

Krompirjevo juho so jedli z raznimi dodatki: s korenjem, kolerabo in z raznimi zelišči oziroma dišavnicami.

 

Ob nedeljah in praznikih so iz majhnih količin govejega mesa, ki so ga kupili pri mesarju,  jedli predvsem govejo juho.

 

Navadno kislo juho so naredili z majhno količino  svinjskega  mesa, kakršno je bilo takrat na razpolago. Lahko so bile to svinjske noge, želodec ali pa drobovina. Dodali so različne dišavnice, nikoli nista manjkala peteršilj in lorbar, na koncu pa so juho okisali.   Dandanes je kisla juha, ki jo kuhajo kot zadnjo toplo jed ob porokah,  precej drugačna. Največja razlika je v veliki količini mesa, ki je tedaj v takšni juhi ni bilo. Tudi v časih, ki jih še pomnijo starejši krajani, še pred 2. svetovno vojno, se je na porokah jedla kisla juha kot zadnja topla jed.

K prekajenemu mesu so velikokrat ponudili hren, ki so ga gojili tudi doma. Omako iz hrena so naredili tako, da so hren naribali in ga prelili s kisom in oljem. Velikokrat so hrenu dodali  jabolka ali so zraven narezali jajce.

 

 

 

 

2. SLADICE

 

Takšnih sladic, kot jih danes razumemo pod tem imenom, tort in piškotov -  v časih, ki jih še pomnijo stari ljudje, ni bilo. V tridesetih letih prejšnjega stoletja so za praznike včasih spekli tudi piškote, ki so jih oblikovali z različnimi modeli. Sladice so naredili iz sestavin, ki so jih pridelali na kmetiji. To so bile predvsem močnate in mlečne jedi, ki  so se pripravljale iz manj dragocenih vrst moke. Iz boljših vrst moke so pripravljali praznične sladice: potice – za božič in veliko noč, za godove, rojstne dneve, šarklje  za tri kralje in štrudlje za domače praznike in večja dela.

 

Krofe in francate, ki so jim rekli »štraubi« so pekli v pustnem času. »Štraube« so pekli  včasih tudi ob večjih delih.  Ob navadnih dnevih niso pekli.

 

 

VIRI IN LITERATURA:

 

DESTOVNIK, Irena 1996: Prehrana. V: Narodopisna zbirka slovenske prosvetne zveze v Celovcu. Ljubljana, str. 50

 

KERŠIŠ, Irena 1991: Oris stanovanjske kulture slovenskega kmečkega prebivalstva v 19. stoletju. V: Slovenski etnograf. O življenju in kulturi večinskega prebivalstva na Slovenskem v 19. stoletju. Letnik XXXIII-XXXIV 1988-1990. Slovenski etnografski muzej. Ljubljana, str. 342.

 

LOŽAR, dr. Rajko 1944: Splošno o hrani in prehrani. V: Narodopisje Slovencev I. del. Klas. Ljubljana, str. 206.

 

MAKAROVIČ, Gorazd 1991: Prehrana v 19. stoletju na Slovenskem. V: Slovenski etnograf. O življenju in kulturi večinskega prebivalstva na Slovenskem v 19. stoletju. Letnik XXXIII-XXXIV 1988 – 1990. Slovenski etnografski muzej. Ljubljana, str. 171.

 

RENČELJ, Stanko 1991: Pripomočki za pripravo mesa. V: Suhe mesnine – narodne posebnosti. ČZP Kmečki glas.  Ljubljana, str. 97.

 

RENČELJ, Stanko; PRAJNER, Marija; BOGATAJ, Janez 1993; Narečni izrazi. V: Kruh na Slovenskem. ČZP Kmečki glas. Ljubljana, str. 162-166.

 

 

 4. 2. POLJEDELJSTVO IN ŽIVINOREJA ŽIVINORE

 

a) POLJEDELJSTVO

 

»Ljudsko poljedelsko gospodarstvo je pridelovalna dejavnost in tisti del gospodarstva, ki z obdelovanjem zemlje pridobiva živila, krmo, surovine za hišne potrebe in industrijske namene. V raziskovanje ljudskega poljedelstva sodijo med seboj povezane prvine: zemlja, gojene rastline, obdelovanje, poljedelska sredstva in priprave od orodja do gospodarskih poslopij, v poljedelstvu potrebna človeška, živalska in strojna energija. Pri ljudskem poljedelstvu gre za dognanja, kako si je ljudstvo samo v preteklosti, pred uvajanjem novih načinov in oblik v poljedelstvu na znanstvenih osnovah pridobivalo in pripravljalo ter si še danes pripravlja zemljišče, kakšno orodje uporablja pri tem in kako z njim obdeluje zemljo in pospravlja pridelke, kako seje, sadi, žanje, mlati itd. Ljudsko poljedelstvo označuje uporaba po izročilu prevzetih orodij in delovnih oblik, ki so skupne večjim skupinam prebivalstva. Mnogo teh kulturnih pridobitev je mednarodnih in jim je težko določiti izvor (npr. plugu) Mnogo sprememb v orodju, pripravah in delovnih načinih pa je ljudstvo pozneje sprejelo od tovarniške tehnike in znanstveno usmerjenega poljedelstva ter jih je priličilo svojemu tradicionalnemu načinu dela.« (Novak, V. 1960: 35-36)    

 

Do sredine 18. stoletja države ni preveč skrbelo, kako posamezen kmet gospodari, od tega obdobja dalje pa ne bi bila možna niti »industrializacija v 19. stoletju, niti rast mest, če ne bi prišlo do povečanja proizvodnje hrane« (Smerdel 1991: 25).  Nagnjenje k temu, da naj kmet pridela več, kot potrebuje za preživetje svoje družine, je bilo za državo vse bolj pomembno. S svojimi kmetijskimi družbami si je »prizadevala predvsem za odpravo prahe, za izboljšanje gnojenja in in za uvajanje pridelovanja krompirja«  (Smerdel 1991: 25, 26).

 

Vas Slivna nikoli ni imela intenzivne živinoreje; bila pa je hlevska do koder sega spomin najstarejših krajanov. Prevladovalo je poljedelstvo,  s ciljem prehranjevanja domačih ljudi in živali, ki so jih imeli predvsem za delo na polju in za prevoz ljudi in stvari.

 

Hiter tehnološki razvoj po drugi svetovni vojni je povzročil višek delovne sile. Na slivljanskih kmetijah hlapcev in dekel po vojni ni bilo več. Največ se jih je zaposlilo v rudniku premoga v Zagorju in v Kamnolomu Zapodje. Kmalu za njimi so se tam začeli zaposlovati tudi mlajši kmetje, ki so si z mehanizacijo pomagali do dvojnih  zaposlitev  in do večjih vlaganj v svoje kmetije. Ti so se zaposlovali tudi v litijski Predilnici in v litijskem Gradbeniku, saj je bila po vojni država v razvoju; veliko so gradili in delovnih mest je bilo veliko. Razen tokuca, »šnopsa« in nekaj sadja velikih presežkov hrane ni bilo. Vse ostalo so porabili doma, takoj po vojni pa so si približno pet let »pritrgovali  od ust« za obvezno oddajo. 

 

Po tokuc so k Slivljancem hodili posredniki in ga kupovali za knape v Zagorju. Včasih so kupili tudi kar sadje. Slivljanci sokov nikoli niso delali. Za domače potrebe so po vojni iz ječmena kuhali pivo.

 

 

Pridobivanje plodne zemlje

 

Kar pomnijo Slivljanci, niso pridobivali nove plodne zemlje, ampak so predvsem pazili na tisto, ki so jo že imeli in so jo obdelovali do zadnjega kotička. Tu in tam so iz kakšnega pašnika pazljivo odstranili kamenje, ga pognojili, zorali in ga spremenili v njivo. Kamne so pobirali tudi sicer – kar naprej iz vseh njiv, da so bile njive čim kvalitetnejše in da so jih lažje orali in obdelovali.

 

Na zemljo so pazili tudi s kolobarjenjem. Najprej so posejali npr. pšenico, nato naslednje leto na isto mesto krompir, na del te njive pa so vsako leto posejali deteljo, da je »sčistila zemljo«, ki potem ni bila tako plevelna. Za deteljo so sejali spet  pšenico,  njej je sledila repa, koleraba,  pesa ali  korenje. Naslednje leto je bil na tem zemljišču krompir. Za krompirjem so znova sejali pšenico, ječmen ali rž. Naslednje leto so na  istem delu tega zemljišča posejali spet deteljo.

 

 

Gnojenje

 

Gnojili so pred vsakim oranjem, preden so v novem letu začeli z novo setvijo ali sajenjem. Pri vožnjah gnoja na njive niso poznali skupinskega dela. Vsi kmetje so delali sami zase.

Pepela je bilo malo in uporabljali so ga le za »štupo«. Z njim so štupali pšenico, da ni pozebla in da se je sneg čimprej stopil.

Največkrat so gnoj vozili na njive pozno jeseni in zgodaj spomladi, ko še ni bilo drugih večjih kmečkih opravil. Gnoj je na njivah počakal v večjih ali manjših kupih, dokler ni skopnel sneg. Ko se je na njivah pokazala zemlja, so gnoj z gnojnimi vilami raztrosili po površini njiv.

 

 

 

Poljedelska orodja

 

Pred uvedbo kmetijske mehanizacije ni bilo veliko vrst orodij za različna poljedelska dela; orodja se tudi od začetka rabe do uvedbe kmetijske mehanizacije niso bistveno spreminjala. Kmetijska mehanizacija je v večji meri prodrla v slovenska kmečka gospodarstva sredi 20. stoletja, njeni začetki pa segajo  v konec 19. stoletja. Mlatilnica je bila iznajdena sicer že leta 1786, vetrnik pa 1740, a zaradi prenaseljenosti na podeželju ni bilo vzroka za nadomeščanje delovne sile z mehanizacijo. To se je zgodilo šele v obdobju industrializacije, ko so v industriji delavce bolje plačevali, kmetje, ki so se preživljali s kmetovanjem, pa so morali za svoje preživetje tehniko kmetijskega  obdelovanja izboljšati. Do tedaj orodij ni bilo veliko in razlikovala so se predvsem glede na prilagojenost terenu, na katerem so jih uporabljali.

 

Mlatilnica na ročni pogon se je na Slivni uporabljala, kolikor sega spomin najstarejših krajanov. V začetku dvajsetega stoletja se je uveljavila mlatilnica na »gepl«,  ki jo je gonila živina. Po izročilu se tudi vetrnik  oz. »vetrnca« uporablja vsaj že sto let.  Vetrnica je bila za čiščenje vseh žitaric, pa tudi fižola. Motiko, rovnico in kramp so uporabljali za kopanje. Za oranje vseh površin je bil plug, ki se je razlikoval glede na bregovitejša in bolj položna področja za oranje. Na bregovitejših njivah so orali z dvojnim lesenim plugom, ki se je imenoval »drvo topler«,  z dvema okovanima lemežema in dvema deskama ter okovanim lesenim vzvodom; ta je omogočal oranje ene brazde tik ob drugi. Za položnejša območja pa so uporabljali enojni plug – »drvo samc«. Železni plug (»švabski plug«) so na Slivni dobili med drugo svetovno vojno.  Bil je zelo težek, hkrati pa odličen pripomoček za oranje na določenih zemljiščih. Poleg železnega pluga so še naprej uporabljali tudi starejše okovane pluge. Železnih plugov je bilo tudi sicer na Slivni le malo. Za novosti v glavnem ni bilo denarja. Zato je bil napredek zelo počasen.

Za rahljanje  vseh površin je bila brana. Največ različnih orodij je bilo za spravilo, čiščenje in sortiranje.  Hitre spremembe orodij so se začele po 70. letih prejšnjega,  t.j. 20. stoletja.

Razen pluga  pripomočki v glavnem niso bili prilagojeni na bregovitejši teren. Kjer se ni dalo zemlje obdelati z ravninskimi pripomočki, so jo obdelovali ročno.

Krompir so sadili ročno ali pa so ga strojno podoravali – s starimi lesenimi plugi.

Do prihoda prvih traktorjev v šestdesetih letih so vpregli po dva konja, dva vola, če ni šlo drugače pa tudi po dve kravi. Včasih so vpregli skupaj konja in vola, v izjemnih primerih, ko ni bilo več živine, so uporabljali tudi enojno vprego. V teh primerih je delo potekalo zelo počasi, pa tudi žival je morala biti zelo močna. Najlažje je bilo delo s konji. Za oranje z voli so morali biti trije: eden je vodil živali, drugi je bil pri kolcah, tretji pa je držal plug. Za oranje s konji sta zadoščala dva, če se je oralo z železnim plugom, je zadoščal celo eden. Konje so vodili zadaj, vole pa je bilo treba voditi spredaj in so jih celo malo vlekli, medtem ko so konji hodili sami. Železni plug je bil krajši in so ga lahko stabilizirali, tako da niso pri oranju z njim potrebovali nikogar, ki bi odrival kolca. Tu je bil sistem dela drugačen.

 

Živali so vodili tudi otroci. To delo je bilo nevarno, a so se mu otroci počasi priučili.  Vaščani so si živali – kadar so jih pestile stiske zaradi bolezni ali česa drugega – med seboj tudi sposojali. Včasih so bili otroci zaposleni tudi s tem, da so delovnim živalim  odganjali muhe in drug mrčes, da so bile živali mirnejše.

Ročno oranje so začeli opuščati v 70. letih.

 

Po oranju so ostale cele brazde, ki so jih potem pobranali. Kepe, ki so ostale so morali stolči z motiko. Imeli pa so tudi posebne lesene "kepnike", s katerimi so tolkli po kepah in so jih razdrobili. Brane so uporabljali, kar sega spomin Slivljancev.  Brane so si bile ves čas dokaj podobne. Bile so lesene, z železnim okovjem.

Sejali so ročno. Seme so ob setvi nosili v posebnih košarah »sev[ncah«,  drobnejše seme, npr. repo ali proso pa so nosili tudi v manjših posodah. Enakomernost setve so si pridobili s priučevanjem, ki je največkrat potekalo od staršev na otroke.  To je bilo delo, ki so se ga mladi začeli priučevati šele v zrelejšem obdobju. (Jože Kimovec je npr. prvič sejal šele po svojem petindvajsetem letu).

 

Pšenico so v glavnem sejali jeseni – razen jare pšenice, ki so je sejali le malo in takrat, ko ni uspela (če je pozebla) jesenska. Jara  pšenica je bila posebna vrsta pšenice, ki je hitreje uspevala in je dozorela, čeprav so jo sejali spomladi. Spomladi so sejali tudi  ječmen, oves, ajdo, koruzo, proso.  Najprej so sejali pšenico in ječmen, potem je bil na vrsti oves, malo kasneje za  tem pa proso, za njim pa  koruza.

 

Za ročno kopanje - grobo pripravo zemlje – so uporabljali večinoma rovnice, za obdelavo zemlje pa motike. Za okopavine so uporabljali ožje in koničaste motike, za obsipavanje, pa so bile motike širše.

 

 

Žita

 

Težko bi bilo reči, kolikšen del obdelovalne zemlje na Slivni je bil posejan z žiti, a gotovo je bil ta del večji od ½. Pri žetvi zrelega žita si vaščani med seboj niso pomagali, saj delovne sile večinoma ni bilo dovolj. Žanjice so najemali in jih je bilo treba plačati. Žetev je bila predvsem žensko opravilo, sodelovali pa so tudi moški. Najraje so želi zgodaj zjutraj, ko še ni bilo vročine, vendar se tudi vročini ni dalo izogniti, drugače bi žetev predolgo trajala.  Snopi, ki so jih pripravljale žanjice so bili debeli okoli 30 cm, žanjice pa so pripravljale same tudi povresla (zvit šop bilk)  za vezanje snopov.

Višje strnišče so puščali samo pri rži, ki je bila previsoka,  ali tam, kjer je bila med pšenico posejana detelja ali korenje. Strnišče, ki je bilo med drugimi poljščinami, so kasneje opleli.  Približno od leta 1960 so za žetveno orodje začeli uporabljati koso, kasneje so dobili kosilnico brez žetvene naprave, sledila pa ji je kosilnica z žetveno napravo.

Za žetev ajde so uporabljali večinoma srp. Ajda je namreč majhna, zato je srp primernejše orodje. Tudi ajdo so večinoma žele ženske, če pa jih pri hiši ni bilo in če niso mogli najeti žanjic, so želi  ajdo tudi moški. Srp so si brusile žanjice vedno kar same.

Vse žitarice so najprej spravili v kozolec, kjer se je žito sušilo.

Mlatili so  - odvisno od vremena – 14 dni do 1 mesec po žetvi. Če je bilo lepo vreme, se je žito namreč prej posušilo in so lahko prej mlatili.

Prosa niso sušili. Zložili so ga na pod, nekaj dni za tem so organizirali skupni večer mladih in starih, ki so omeli vse proso. To je bil eden redkih dogodkov, ki so ga vaščani opravili skupaj, zdaj pri enem, zdaj pri drugem. To delo se ni plačevalo.

Proso se mane v paru; dekle in fant sta z nogami »tacala« po prosu in ga valjala. Za ravnotežje sta imela  drog, za katerega sta se držala.  Proso potem otresli, ga pometli in pospravili, potem pa paru nastavili pod noge nov snop. Ostanke so porabili – kot slamo – za krmo živini.

Rž so spravljali enako kot žito. Običajno je bila zrela malo prej kot žito, ali pa je bila zrela celo istočasno.

Ajda je bila zadnji jesenski pridelek žitaric. Najprej so jo spravili v kozolec, potem pa so jo mlatili enako kot druga žita.

 

Žanjice so plačevali na dan.

Ročna mlačev se je začela po drugi svetovni vojni. Nekateri so imeli mlatitev »na gepl«, tako da je mlatilno napravo gonila živina. Revnejši so še naprej mlatili s cepci. Kmalu po  drugi svetovni vojni se je začela tudi strojna mlačev. Na Slivni so bile prve motorne mlatilnice okoli leta 1960, ročna pa se je pojavila že med drugo svetovno vojno, a so jo na Slilvni dobili  kmalu po njej. Delo z ročno mlatilnico je bilo zelo težaško. S to mlatilnico je delalo 8 ljudi, ki so se menjavali, tako da so nekaj časa delali prvi štirje kmetje, potem pa so jih zamenjali drugi štirje. Zelo so morali paziti da so v stroj dajali ravno pravo količino žita, drugače stroja namreč ni bilo možno pognati.

 

Pri mlačvi s cepci so žito razporedili po podu, jo mlatili 10 do 15 minut, potem so jo obrnili in jo še enkrat mlatili. Po mlatenju so pregledali, če je zrnje odpadlo in če ni, so postopek ponovili. Bolj ko je bilo žito zrelo in suho, hitreje se je zrnje ločilo od slame. Običajno sta mlatila 2 mlatiča, ali pa so mlatili 4 mlatiči. Mlatile so tudi ženske. Po mlačvi so dajali slamo v šupo, ki je bila poseben prostor na podu.

Ko se je po mlačvi nabral večji kup zrnja, so ga »zrehtali«.  To je bilo grobo čiščenje, pri katerem so odstranili slamo.  Dobili so zrnje s plevami. Rehtanju je sledilo »vejanje« na vetru. Tu gre za odstranjevanje plev oz. trdnih ovojnic žitnih zrn.  Šele potem, ko so odstranili pleve, so žito spravili v kaščo ali v skrinjo.

Preden so ga odpeljali v mlin, so ga še »rešetali« z drobnim rešetom, kar je bilo

fino čiščenje.

 

Koruzo so sadili spomladi, maja. Ker je Slivna višinsko območje, je dozorela vsaj 14 dni kasneje kot drugod, največkrat v začetku septembra. Ko je bila zrela, so jo obtrgali, jo spravili na pod, potem pa so jo - spet ob skupni zabavi pozno v noč - ličkali. Ličkali  so tako, da so odstranili večino krovnih listov s koruznega storža, liste, ki jih niso odstranili pa so uporabili za to, da so zvezali po dve koruzi skupaj. Koruzo so nato obesili na "rante" v kozolcu, kjer so se posušile.

Slabe storže so takoj porabili za krmo za prašiče. Tudi koruznico so uporabili za krmo.

Pozimi, ko ni bilo veliko drugega dela, so koruzo »rohkali« - drgnili  so en koruzni storž  ob drugega, ob tem pa so iz storžev odletavala koruzna zrna. Kasneje so za to delo uporabljali tudi žičnate krtače.

Koruzna zrna so potem mleli in dobili iz nje koruzno moko in zdrob za polento. Za živino so uporabljali otrobe, ki so ostali od zrnja.

Včasih so koruzno moko dodajali tudi k rženi in uporabljali za kruh mešanico.

 

Danes na Slivni koruzo obdelujejo povsem strojno. Za moko se več ne uporablja, ampak jo gojijo predvsem za silažo. Za zrnje se skorajda več ne sadi. Če pa jo že gojijo za zrnje, potem iz njega naredijo šrot – za živino. Šrot je grobo mleto zrnje. V primerjavi z nekdanjimi časi se koruze seje veliko več, ostalih žitaric pa veliko manj.

 

Včasih so sejali veliko ovsa za konje in za prašiče. Za kruh ga včasih niso uporabljali.

Tudi prosa so sejali bolj malo. Uporabljali so ga za razne kaše, za krvavice, za »kožnce«. Ometo proso so sušili na posebnem prostoru na podu, ko je bilo suho, pa so ga shranili v kašči. Proso so čistili po enakih postopkih kot ostala žita.

Rži niso sejali veliko. Mogoče ¼ od ostalih žit. Njive so bile pripravljene enako kot za  vsa druga žita.

 

Ko so oddajali žitna zrna v mlin, so ga zmerili v posebnih lesenih čebrih – mernikih. En mernik pšenice je tehtal 25 kg. Drugih mer za žito niso imeli. Druga lažja bremena in pridelke so tehtali s tehtnicami na utež.

 

Krompirja so sadili veliko manj kot žitaric, ki so bile osnova za preživetje.

 

Ajdo so sejali, ko so pšenico že poželi. Tudi ajde niso sejali prav veliko. Največ 5 do 6 mernikov. Sušili so jo v kozolcu in spravljali so jo kot vsa ostala žita. Ajdo so sejali po rži.  Po rži so posadili tudi še peso, sejali pa repo. Danes rži na Slivni več ne sejejo, pšenice sejejo zelo malo, ajde pa tudi še komajda kaj. Ozimnega žita danes sejejo približno 1/20 od tistega kolikor so ga  sejali včasih.

Nasploh se v sedanjem času odločajo za gojenje ene do dveh kultur, za katere imajo tudi vse pripomočke. Ostale pridelke kupujejo. Takšen način je veliko cenejši od tega, da bi gojili toliko različnih kultur, kot so jih gojili včasih.

Dandanes na Slivni  ne sejejo krmilnih rastlin, ampak raje dobro pognojijo travo in iz mlade krme naredijo silažo.

 

 

Okopavine

 

Del njive, na katerem so sadili okopavine, (krompir, pesa, korenje, fižol, čebula, kumare) ni imel posebnega imena. Tudi za vrt ne pomnijo drugih izrazov.

 

Vsako leto so posejali – sicer različno in po potrebi odvisno od možnosti in števila članov na posamezni kmetiji -  precej zelja. Največkrat so posadili 150 do 200 sadik zelja.

Zelje so sadili kar kmalu – v začetku maja. Krompir in peso so pleli dvakrat, po potrebi pa tudi večkrat. Takrat so hkrati te okopavine tudi okopali. Drugič krompirja niso okopali, ampak so ga osuli.

Zelje so pospravili – posekali sredi oktobra. Za sekanje zelja niso imeli nobenega posebnega orodja. Posekali so ga kar z navadno, manjšo sekiro.

Za kisanje so zelje naribali s posebnim rezalnikom, še prej pa so vsako glavo razpolovili in zelju odstranili kocen, ki so mu rekli »štor«.  Naribano zelje so nalagali v čeber, ga po plasteh solili in dodajali kumino ter ga tlačili z bosimi nogami toliko časa, da se je na vrhu pojavila voda. Na vrh naribanega zelja so dali cele zeljne liste, potem pa so vse skupaj prekrili z deskami »plohi« in obtežili z velikim kamnom. Zelje se je – odvisno od toplotnih razmer v prostoru – kisalo približno mesec dni. Če je bilo topleje, je bilo zelje kislo še prej. V tem času so skrbeli le za to, da na vrhu čebra nikoli ni zmanjkalo vode. Ko je gospodinja prvič iz čebra vzela zelje, je skrbno pomila plohe in kamen, ter vso staro vodo, ki se je nabrala iz zelja, zamenjala z novo. Ta postopek je ponavljala vedno, kadar je iz čebra jemala zelje.

Za hitro kisanje so gospodinje v manjših količinah kisale zelje kar nad pečjo v posebnih  »ajmarjih«.  Tam se je za silo skisalo že v nekaj dneh.

 

Kislo zelje so najraje jedli s krvavicami, drugače pa je bilo kar na dnevnem redu. Velikokrat so ga jedli že zjutraj z žganci. To je bila glavna težka jed pri zahtevnih delih. Dostikrat pa je bilo zelje na jedilniku tudi za kosilo.

 

Repo so uporabljali za krmo prašičem, za domačo uporabo pa so jo jedli tako surovo, kot tudi kislo. Kisali so jo na podoben način kot zelje, le da so jo zrezali z rezili, ki so bila drugače oblikovana. Z njimi so iz repe naredili kratke, enakomerno debele rezance. Repo so v glavnem le solili, velikokrat pa so jo kisali kar skupaj z zeljem. Ker repa vsebuje manj vode kot zelje, so kisli repi med kisanjem dodajali vodo.

 

Krompir so včasih sadili kar pod brazdo ob oranju, čez 14 dni pa so to njivo zbranali in potolkli kepe.  Največkrat  pa so krompir sadili ročno, z motiko,  v že pripravljeno zemljo, torej takšno, ki je bila zorana, pognojena in pobranana. V novejšem času, ko je na voljo mehanizacija, v pripravljeno njivo naredijo kanale, v katere posadijo krompir. Kanale naredijo s plugom v takšni razdalji, da je možno vsa dela na krompirjevi njivi opraviti strojno.

 V prejšnjih časih so bili pri pripravi semenskega krompirja zelo varčni. Za rezanje očes niso imeli kakšnega posebnega pripomočka. Važno je bilo, da je bil nož dovolj tanek. Krompir so potem enkrat osipali in ni bilo važno ali so to bili moški ali ženske. Osipali so ga, čim se je krompir ozelenil oz. čim so se pokazale vrste.

Ko so krompir pospravljali, so ga dopoldne najprej podorali, potem so brazde prekopali,  dopoldne so krompir posušili kar na soncu, popoldne pa so ga pobirali.

 

Krompir so uporabljali za hrano ljudi in za prašiče. Za prašiče so uporabili le slab in najbolj droben  krompir. Pri prehrani ljudi so ga dodajali tudi h kruhu. Kuhan in spasiran krompir so dodajali krušnemu testu.

Krompir so hranili v kleti, ki je bila običajno pod hišo.  Ohlajen krompir so nasuli kar na tla. S krompirjem so potem gospodarili zelo varčno. Pozimi so ga tudi kar naprej prebirali, da se gniloba, če je je kaj bilo, ni širila. Čim je bil čas, ali ko je bilo slabo vreme, so prebrali tudi krompir za seme. Krompir so prebirali z rokami - brez posebnega orodja. Šele v novejšem času imajo za premeščanje krompirja posebne vile. V prejšnjih časih se tudi niso ukvarjali z intenzivno živinorejo za prodajo, saj je okopavin: krompirja, pese, kolerabe zmanjkovalo še za ljudi in v

glavnem s tem niso krmili živali. Imeli so premalo zemlje, da bi teh poljščin pridelali več.

 

 

b) ŽIVINOREJA

 

V samooskrbnem gospodarstvu kakršno je bilo pri kmečkih gospodarstvih na Slivni, sta se poljedeljstvo in živinoreja tesno prepletala in ena panoga brez druge ne bi mogla obstajati. V posameznih hlevih je bilo toliko živine, kolikor je bilo zemlje in s tem možnosti za preživetje teh živali.  Najboljšo zemljo so uporabili za setev žitaric, krompirja in drugih okopavin za ljudsko hrano, na slabših zemljiščih pa so bili travniki in pašniki za živinsko krmo.

Kar sega spomin najstarejših Slivljancev, je bila živinoreja predvsem hlevska, čeprav so na določenih področjih, kjer po 2. košnji ni bilo mogoče več kositi, tudi pasli. Skupnih površin za pašo, ki bi bile last cele vasi, niso imeli. Živinoreja na Slivni ni nikoli prevladala nad poljedeljstvom.

 

 

Govedoreja

 

Slivenski kmetje so gojili živali predvsem za delovno živino. Najpomembnejša panoga živinoreje je bila za njih govedoreja.  V prvi vrsti je bila to vzreja volov.  Na drugem mestu so bile krave, ki so jih imeli za predelavo mleka za svoje gospodarstvo, teleta, ki so jih vzredili ob tem, pa so imeli za prodajo ali za nadaljnjo vzrejo (krave, voli).  Vedno so morali misliti na to, da so pri hiši vedno imeli dobre delovne živali.  Po dveh letih učenja je bil namreč  vol šele dober za delo, po dveh letih pa ga je bilo treba spet zamenjati. 

Govedi niso nikoli gojili za prehrano doma. Goveje meso za nedeljska kosila so v majhnih količinah kupovali pri mesarju na Vačah. Govedi niso nikoli sami klali doma. V preteklosti so imeli "šeke" - belorudeče pasme, potem pa so v glavnem gojili sivorjavo  pasmo. Zdaj gojijo črnobelo pasmo. V vasi je bilo okoli 60 glav goveje živine.

 

V zelo majhnem obsegu so - predvsem za volno - gojili tudi ovce, na drugem mestu, takoj za govedorejo, pa je je bila vzreja prašičev. Ta je bila povsem namenjena domači prehrani. Vsako kmečko gospodarstvo na Slivni je gojilo od 3 do 5 prašičev.

Za vprego so preživljali tudi v povprečju do dva konja.

 

Iz hlevov so kar z vilami metali gnoj, saj večina gospodarstev tedaj še ni imela samokolnic. Živino so vodili napajat v posebne "rupe". V "štirnah" je bila lepša voda za gospodinjstvo, za živino pa so bile dobre "rupe", to so bile plitve jame, ki so jih skopali, da bi se v njih zadrževala voda za živino. V hleve so začeli napeljevati vodo po letu 1965, večina vaščanov pa je napeljala vodo v hleve v letu 1982, ko so s samoprispevkom napeljevali v vasi nov vodovod. Glavno napajališče je bilo pri vaški štirni, ki je bila pod vasjo (v letu 2000 je to pri Martinu Ribiču). Živina je šla k napajališču kar sama,  kmetje pa so imeli površine, ki so jih hoteli ob poti zaščititi, zagrajene. Otroci so pasli pred šolo in po njej, pa tudi za napajanje živine so velikokrat poskrbeli kar sami. Otroci so se velikokrat tudi učili na paši, ob tem pa so morali paziti, da živina ni ušla na sosedovo zemljišče, na kakšne njive ali v gozd. Pasli so tam, kjer se ni več dalo kositi. Nikjer niso imeli pašnikov, ki bi bili namenjeni samo za pašo.

 

Krave so običajno molzle ženske. Mleko so uporabljali kuhano, s kavnim nadomestkom,  kislo, topljeno,  smetano, maslo. Tu in tam so izdelovali tudi sir. Slano mleko  so zavreli in  dodali so sirišče; ko se je mleko sprijelo v sir, so ga dali v  okrogel model, ki je napolnjen tehtal približno 1 kg.  Obtežili so ga in ga pustili za nekaj dni, da se je povsem sprijel, potem pa so ga prestavili na zrak, kjer so ga pustili dozoreti.

Tu in tam so izdelovali tudi skuto, največkrat pa je za skuto in sir mleka zmanjkovalo.

V vseh časih, kar jih pomnijo na Slivni, je od vseh živinorejskih panog vedno prevladovala govedoreja. Nekaj kmetov je celo načrtno pitalo vole za prodajo, a to ni bilo stalno. Nekateri so "junčke" potem zamenjevali, ali pa jih prodali. Tu in tam so občasno gojili za prodajo tudi teleta. Tem so dajali mleko, ki ga včasih niso prodajali. 

 

 

Ovčjereja

 

Ovce so gojili tako, da so jih - ker jih je bilo malo - privezali kar k drevesu, da so do konca popasle območje, kjer se ni dalo več kositi. Po 2. svetovni vojni in med  njo so ovce v glavnem gojili za volno. Kolikor sega spomin Slivljancev,  je bilo tako tudi prej. Gojili so od 3 do 5 ovac. Pozimi so ovcam dajali isto krmo kot goveji živini. Velikokrat so dodajali tudi obsekano in posušeno grmovje. Ovčjega gnoja niso ločevali od drugega, saj ga je bilo premalo, da bi temu pripisovali kak pomen. Ovce niso imele ovratnic; skrbeli so le za to, da je vodilna ovca vedno imela okoli vratu obešen zvonec.

 

Otroci so na paši izdelovali okrasne palice in piščalke, ki so jih potrebovali za svoje vragolije.

 

Prašičereja

 

"Prašičereja, pomembna že od srednjega veka dalje, je po statističnih podatkih na pomenu vedno bolj pridobivala."(Makarovič M. 1978:176).

 

Na Slivni so gojili sivo pasmo prašičev predvsem zaradi pridobivanja maščobe, ki jo je na kmetih vedno primanjkovalo in seveda tudi za meso za hrano v domačem gospodinjstvu. Takoj po kolinah je bilo to sveže meso, kasneje pa  je bilo prekajeno.  Slivljanske kmetije so gojile po 3 do 6 prašičev. Tu in tam se je kak kmet odločil tudi za načrtno vzrejo  "p[ckov" oz. mladih prašičev za oddajo in nadaljnjo vzrejo, a to je bilo le občasno. Število je bilo odvisno od potreb  po hrani in od razpoložljive zemlje,  od katere je bilo odvisno koliko bo krme. S prašiči, ki so jih gojili in pozimi zaklali,  so morali preko celega leta zadovoljiti potrebe po mesu in po maščobah.

 

Meso so jedli večinoma ob nedeljah, ob praznikih in ob kakšnih večjih delih, a si tega razkošja niso mogli privoščiti vsi. Večina oz. več kot polovico  kmečkih gospodarstev si ni moglo mesa privoščiti niti vsako nedeljo. Od pred božičnega časa do februarja so zaklali - vsakega posebej - 3 prašiče. Klali so v glavnem najeti klavci iz vasi, ki jih običajno ni manjkalo. Tistega dne je bil domači praznik in pri tem delu so pomagali prav vsi v družini. Prašiču so z vrvjo in zanko, ki so jo ovili okoli nog, onemogočili, da bi zbežal.

 

V času črnih kuhinj so prašičem kuhali v zabetoniranih železnih kotlih, ki so bili največkrat v kotu, ob zunanji steni črne kuhinje, ali pa zunaj,  pod nadstreškom, ob zadnji strani hiše. Prašičem so kuhali krompir, peso, korenje, kolerabo. Dodajali so tudi "repnk" - zeleni del repe, ki so ga v kozolcu posušili in ga dodajali ostali hrani za prašiče, kadar je je zmanjkovalo.  Skuhano zelenjavo  so pretlačili s "tokačem" in jo ohlajeno dajali prašičem. Krmili so jih trikrat na dan. Tam, kjer so imeli večje kotle, so skuhali hrane za prašiče za dva do tri dni. Krompir za prašiče so kuhali tudi v krušni peči in tistega, ki se je kuhal na dnu lonca, so včasih uporabili tudi za ljudi.

Danes kuhajo za prašiče ravno tako kot včasih,  v velikih kotlih krompir in zelenjavo, vse več pa dodajajo surove hrane - silaže.

 

 

Konji

 

"Konj je žival premožnejšega posestnika, zato je konjereja manj važna kot govedoreja. V preteklosti pa je bila še manj razširjena. Iz prvotnih zvrsti alpskega konja se je s križanjem razvil noriški konj (po rimski krajini Noricum), iz tega pa pincgavski konj. Zvrst tega je bil močni  bohinjski konj, zelo primeren za tovorjenje. Danes je po večjem delu Slovenije razširjena hladnokrvna noriška pasma;" (Novak V. 1960:61).

 

Na Slivni prave konjereje ni bilo. Le posamezniki so imeli žrebičke, vendar je bilo tega zelo malo. Na ožjem področju Slivne je bilo 6 konj. Posamezne premožne kmetije so imele enega do dva konja. Hrano so pripravljali za konje  enako kot za drugo živino, za težka dela pa so dodajali  še oves in deteljo.

 Pri hiši niso ločevali, kaj bodo delali z voli in kaj s konji. Tam, kjer so imeli konje, so delali samo s konji, saj je bilo delo z njimi veliko lažje.

 

 

PRIPRAVA IN SHRANJEVANJE KRME

 

Osnova za krmo živine je bilo seno, ki so mu dodajali razne dodatke.  Tako so za krmo uporabljali tudi narezano slamo vseh žit; v sili, kadar je zmanjkovalo krme, pa so uporabljali tudi "lasino" - posušeno gozdno travo, ki so jo natrgali v gozdu. Včasih je v stiski prišla prav celo resa.  Slamo so dodajali izključno zato, ker je bilo premalo krme za preživetje.

Ročna košnja je bila moško delo, dasi so kosile tudi ženske. Kosci so velikokrat že ob dveh ali treh ponoči začeli s košnjo, da bi se izognili dnevni vročini in neprijetnemu mrčesu.  Ponoči se je tudi lažje kosilo, ker je bila trava mokra. Trava se je potem takoj zjutraj začela sušiti, kosci pa so se umaknili ženskam, ki so prišle travo "razstlat" in grabit iz senčnih kotov.  Kosili so posamezno, največkrat niso imeli najetih koscev.

Kosci so uporabljali "osnke", ki so bili iz rogov goveje živine, iz lesa ali iz pločevine. Nekateri so vodi primešali tudi kis, da je bil kamen ostrejši. Kose so klepali na "klepivnku" in ob večjih košnjah, ali če so udarili ob kakšen kamen, so klepali večkrat. Brusili so po potrebi.

Velikokrat - če so kosili pozneje, ali ob zaključku košnje - so bile na travniku ob istem času s kosci tudi grabljice. Grabili so predvsem domači člani družine. Seno so obračali dvakrat na dan, velikokrat pa so seno razstlali zjutraj tudi kar sami kosci, ko so končali s košnjo. Ob večerih so naredili kopice, da se čez noč seno ne bi navlažilo.  Kopice so naslednje jutro razstlali.

 

Seno so iz travnika odpeljali z lesenim vozom in za to delo sta bila potrebna najmanj dva člana družine. Največkrat so si delo organizirali tako, da jih je pri tem pomagalo čimveč. Voz so povezali z vrvjo, če je bila manjša količina, če je bila večja količina pa z "žrtjo" - posebno veliko ranto, ki so jo povezali spredaj in zadaj, da je po celi dolžini voza stisnila seno. Včasih so voz obložili tudi kar z vejami, da ga niso po poti zgubljali.  Za vozom so družinski člani hodili z grabljami in pobirali ostanke sena. Seno je bila velika dragocenost in pazili so skorajda na vsako bilko. Ko so v vas prišle kosilnice, so imeli na začetku občutek, da je pokošeno preveč površno in da bodo s tem veliko izgubili.

 

V sezoni so kosili - odvisno od kvalitete travnikov - dvakrat ali trikrat. Travo prve košnje so imenovali "mrva", travo druge košnje "otava", travi tretje košnje pa so rekli "otovč".  Na manj kvalitetnih travnikih, kjer trava ni zrasla dovolj visoko, so jo popasli.

 

Kmečka gospodarska poslopja - skednji - so bila razdeljena na tri dele: delovni prostor ali pod,  prostor za shranjevanje pridelkov in orodja - del tega prostora, kjer so shranjevali slamo, se je imenoval šupa -   in prostor za bivanje živine. Nad hlevom je bil pod. Večinoma so bili vsi podi višji in ni bilo možno zapeljati z vozom na pod.

 

Na podu so tudi mlatili, rehtali in vejali, neomlateno žito pa so shranjevali v kozolcu, dokler se ni povsem posušilo. Središčni prostor na podu približno 4 x 5 metrov je bil prazen in je bil namenjen za delo. Okoli tega prostora  je bil prostor za shranjevanje krme. Običajno so bila mesta za shranjevanje posameznih poljščin za krmo, kakor tudi za seno, natančno določena.

Kadar je zmanjkovalo prostora, so krmo shranjevali tudi v kozolcih - toplarjih, seveda le tisti, ki so jih imeli. V kozolcu so večino poljščin ali seno nalagali predvsem za sušenje. Tu so sušili tudi vse žitne slame - tudi ajdovo. Končna shramba je bil posebni prostor na podu. "Fronta" (repa, pesa, koleraba, korenje- krma za prašiče, pa je bila spravljena v kleti. "Fronta" namreč ni smela zmrzniti in zato je svoje mesto dobila v kleti, kjer je bilo topleje.

 

Za spravilo krme so uporabljali lesene vile s tremi roglji, kasneje pa tudi s petimi roglji.  Manj premožni kmetje so imeli železne vile s tremi roglji.

Žlezne senene vile so uporabljali za suho in za svežo travo. Lesene senene vile so kupili pri suhorobarjih.

 

Kar sega spomin starejših Slivljancev, so za rezanje sena in slame uporabljali slamoreznico. Prej so seno ali pa slamo sekali. Slamo so razrezali na čimkrajše dele in so jo mešali med krmo. Za dodajanje k ostali krmi so uporabljali tudi najtršo, pšenično slamo. Kravam  so h krmi dodajali tudi ajdovo slamo, pa tudi "ajdove pleva" .

Najslabše ajdovo zrnje so skuhali za prašiče, skupaj z drugo hrano.

Zrezano seno so imenovali "rezanca".  Tako  konjsko, kakor tudi  govejo krmo so zrezali  na čim krajše dele, dolge približno 3 do 5 cm. Za krmo so uporabljali tudi grobo zmleta žitna zrna. "Rezanco" so rezali sproti in so jo v šupi zlagali posebej, saj so jo v kratkem porabili.

 

Slamo so le redkokdaj uporabljali za steljo, saj je največkrat krme primanjkovalo in so slamo porabili za dodajanje k ostali krmi.

Steljo so spravljali v "list[nk". To je bil poseben prostor v bližini hleva. Največkrat je bil - če ni bil v hlevu - pod nadstreškom  za hlevskimi stranskimi vrati.

 

Porezana koruzna stebla so - ko so iz njih potrgali koruzo - porezali, pripeljali domov in jo narezano uporabili kot dodatek h krmi.

 

V preteklosti so imele krave zaradi slabše krme mnogo manj mleka, pa tudi sorte so bile manj mlečne.

 

 

PRIPRAVA IN SHRANJEVANJE NASTILJA

 

Osnova za nastiljo je bilo suho listje. Če je bilo premalo listja, so poleti sekali tudi grmovje, ga drobno nasekali in ga nastiljali živini. Za nastiljo so sekali tudi smrekove veje in kosili resje oz. reso.

Kadar je manjkalo stelje, so za prašiče, še posebej, kadar so imeli mlade pujske, za steljo  uporabljali praprot. Žaganja ni bilo nikoli veliko, a kjer so ga imeli, so ga uporabili za nastiljo.

 

 

NAČINI VPREGANJA IN UPORABE GOVEJE ŽIVINE IN KONJ KOT DELOVNE SILE

 

Načini vprege so bili različni - predvsem odvisni od premožnosti posameznih kmetij.  Za delo so lahko vpregli: po dva vola, dva konja, enega konja, enega vola. Kjer ni bilo drugega, so vpregli tudi krave. Voli so bili pri delu zelo različni. Nekateri so bili zelo pridni, nekateri pa leni in muhasti. Oranje s kravami je potekalo približno tako kot z voli. Včasih so bile krave še bolj pametne. Sosedje, ki so imeli pomanjkanje delovne živine,  so velikokrat sodelovali in so za delo prispevali vsak po eno žival. S skupno vprego je potem enkrat delal eden, drugič drugi.

Za delo z voli so bili potrebni trije ljudje. Eden je spredaj vodil vole, drugi je upravljal kolca, tretji pa je vodil plug. Pri delu s konjem sta zadoščala dva človeka.

Za delo s konjem sta zadoščala dva človeka. Pri vodenju konj so pomagali tudi otroci.

Ročno oranje so začeli postopoma opuščati v sedemdesetih letih.

 

Vprege so se razlikovale glede na število vpreženih živali, glede na način vprege pa se niso razlikovali.  Volov namreč niso vpregali v čelne jarme, ampak so uporabljali samo jarme za vlečenje z vratom.  "Kl[" so uporabljali, kadar so vpregli za delo enega vola, jarem pa so uporabljali, kadar so vpregli dva. Nazadnje so uporabljali tudi zelo izboljšane vprege,  komate, ki so jih - včasih nekoliko drugačne - uporabljali tudi za konje.

 

Kmetje so najraje vpregli konje, če ni  bilo drugega, pa so vpregli tudi krave - največkrat dve. Za strma pobočja so imeli tudi vozove z dvema kolesoma.  Za tovorjenje lesa so pozimi vpregli  v sani predvsem konje. Zavore, "mačke za žlajfanje"  so imeli na samotežnih saneh, za več ljudi,  nekje na sredini. Če so bile sani močno naložene, je nekdo zadaj moral zavirati. Pred spustom po strmini so okoli sani  pripeli zavorne verige, ki so jih v dolini spet sneli.

 

Pozimi so za vožnjo v mesto vedno  vpregli konje. Glavne furmanske ceste so bile: Vače - Hotič; Slivna - Klanec - Zagorje; Slivna - Moravče - Domžale;

Glavne furmanske gostilne na tem območju so bile: na Vačah (Mrva in Zarnik); v Hotiču; v Kandršah   (Zapše);

 

Furmanske gostilne niso skrbele za kolomaz za vozove. To je imel vsak furman zase. Kolomazu so rekli "šmir".

 

 

VIRI IN LITERATURA:

 

BAŠ, Angelos 1980: Poljedelstvo. V: Slovensko ljudsko izročilo. CZ Ljubljana, str. 22-30.

 

BAŠ, Angelos 1955: Orodja na kmečkih gospodarstvih pod Mariborom v 18. stoletju. V: Slovenski etnograf. Letnik VIII. Ljubljana, str. 109 - 126.

 

BOGATAJ, Janez 1993: Poljedelsko orodje, Vpreganje živine. V: Ljudska umetnost in obrti. Unesco, Domus. Ljubljana, str. 152 - 163.

 

DESTOVNIK, Irena 1996: Poljedelstvo in živinoreja. V: Narodopisna zbirka slovenske prosvetne zveze v Celovcu. Ljubljana, str. 105 - 138.

 

GRAFENAUER,  Bogo 1970: Poljedelsko orodje. V: Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev. Zgodovina agrarnih panog I. DZS. Ljubljana, str. 201 - 218.

 

LOŽAR, Rajko 1944: Poljedelstvo, Živinoreja. V: Narodopisje Slovencev I. del. Klas. Ljubljana, str. 119 - 179.

 

MAKAROVIČ, Marija 1978: Poljedelstvo, Živinoreja, Prašičereja. V: Kmečko gospodarstvo na Slovenskem. MK.  Ljubljana, str. 8-68, 128-180.

 

NOVAK, Vilko 1980: Živinoreja. V: Slovensko ljudsko izročilo. CZ. Ljubljana, str. 31 - 40.

 

NOVAK, Vilko 1960: Živinoreja. V: Slovenska ljudska kultura. DZS. Ljubljana, str. 56 - 65.

 

SLOVAR SLOVENSKEGA KNJIŽNEGA JEZIKA 1994, DZS. Ljubljana.

 

SMERDEL, Inja 1991: Prelomna in druga gospodarska dogajanja v zgodovini agrarnih panog v 19. stoletju na Slovenskem. V: Slovenski etnograf. O življenju in kulturi večinskega prebivalstva na Slovenskem v 19. stoletju.  Letnik XXXIII - XXXIV 1988 - 1990. Slovenski etnografski muzej. Ljubljana, str. 25 - 60.

 

 

4.  3. LAN IN OVCE

 

a)     O LANU

 

Na Slivni ne pomnijo, da bi kdaj sejali lan. Sejali so ga le pri samouku Anžurju na Zgornji Slivni,  kjer so iz lanene preje predli tudi nit in tkali laneno platno.  Na bližnjih Vačah pa je bila vzgoja lanu in pridobivanje lanene preje panoga, ki je marsikateremu Vačanu in Klenčanu  od srednjega veka, pa vse do začetka 20. stoletja pomagala preživeti.

 

Kopanje bakrene, svinčene, predvsem pa železna rude, je k rudarjem privabljalo tudi druge obrtnike: tkalce suknja in platna, usnjarje, vrvarje, barvarje itd. Ena od  vaških hiš je še do nedavnega imela naziv pri »Farbarju«.  Da so res tu barvali  sukno in platno, dokazujejo v kleti v skalo usekane kadi, ki so služile za barvanje. Bližnja Sava, po kateri se je vršil velik del prometa, pa je pomenila važno zvezo z vzhodom in zahodom. (Benedik  1972 : 9).

 

Vse to je vzpodbujalo prebivalce Vač in okolice, da so sejali, gojili in predelovali lan.

»Gojenje lanu je starejše od vseh ohranjenih materialnih in pisanih virov.« (Sadar 1935: 5) Predniki Slovencev so kot poljedelsko ljudstvo znanje gojenja lanu in tkanja iz lanene preje prinesli s seboj že iz stare domovine.  To sklepamo iz današnjih slovanskih jezikov, ki lan poimenujejo z isto besedo.« (Gestrin 1991: 39, 40)

Lan, laneno prejo in laneno platno so dajali tudi kot podložniško dajatev. Do sredine 19. stoletja se je gojenje lanu na slovenskem ozemlju povečevalo. »K temu je veliko pripomogla državna oblast, ki si je v času merkantilizma in fiziokratizma iz fiskalnih motivov zelo prizadevala za povečevanje in izboljševanje pridelovanja lanu. Cesarica Marija Terezija je leta 1756  na Koroškem izdala tiskano navodilo o ravnanju z lanom od setve do tkanja platna, ki določa tudi dneve na sejmih, kjer so zapriseženi ogledovalci klasificirali prinešeno platno  in ga žigosali. » (Gestrin 1991:40)

 

V vseh slovenskih deželah pa je gojenje lanu po 1875 začelo upadati. Uveljavil se je bombaž, pri izdelavi platna so iznašli nove tehnologije, uvažati so začeli industrijske tkanine. Pridelovanje  lanu je po drugi svetovni vojni dokončno prenehalo. To se je zgodilo tudi na območju Vač. Danes se niti najstarejši krajani več ne spomnijo kako je bilo, ko so sejali in spravljali lan.

 

b)    O OVCAH

 

Pri večini ljudstev so bile ovce med prvimi udomačenimi živalmi. Ob naselitvi,  v 6. stoletju, so jih tudi predniki Slovencev  veliko redili. Takrat so bile pomemben vir prehrane, volna pa je bila pomembna  surovina za izdelavo oblačil. Ovce so bile tudi dajatev podložnikov zemljiškim gospodom, kar kaže na razširjenost ovčjereje v srednjem veku.  Oddajali so ovce in jagnjeta, pa tudi ovčji sir in volno. (Valenčič 1970: 365, 379).

 

V 17. stoletju je bilo število drobnice na slovenskem ozemlju večje od števila goveje živine. V 18. stoletju  je začela ovčjereja upadati, dokončen padec pa se je zgodil koncem 19. stoletja, saj je povsem izgubila pomen, ki ga je imela doslej. V slovenskih pokrajinah se je sestava živine bistveno spremenila. (Makarovič 1978:138) V razvoju živinoreje pa je največjo spremembo povzročilo prevladovanje hlevske živinoreje nad pašno.  (sredi 18. stol.) (Makarovič 1978:129)

 

Na Slivni je bila ovčjereja v zmanjšanem obsegu. Posamezne kmetije so gojile 3 do 4 ovce, ki so jih pasli otroci, ali pa so jih pasli s privezi in ogradami. Ovce so gojili izključno za volno. Pri odraslih skrb za ovce ni bila točno določena. Zanje je pri hiši poskrbel tisti, ki je trenutno imel to možnost. Ovc niso imeli zaznamovanih. Tudi solili niso. Ovce so  prezimovale  v hlevu, zraven ostale živine. Hranili so jih v glavnem s senom, za steljo pa so uporabili listje. Ovčji gnoj so mešali z gnojem, ki so ga dobili od ostale živine.

 

Na Slivni je bilo majhno število ovac pogojeno s pomanjkanjem zemljišč. Večino njiv so obdelovali za preživetje ljudi, travnikov in »skošenin« je bilo malo in je krme primanjkovalo tako za živino kot za ovce. Velikokrat so morali obsekovati drevesa, npr. hrastova in lipova drevesa,  da so imeli krmo za živino.

 

Tam, kjer so imeli ovce v hlevu posebej zagrajene, so jim kidali samo enkrat na leto. Tisti, ki so prezimovali ovce zraven ostale živine, in teh je bilo največ, pa so kidali tolikokrat kot ostali živini.

 

 

Uporaba ovčje kože, mesa, mleka in loja

 

Ovce so gojili predvsem za volno, uporabili pa so seveda tudi meso. Ovce so klali kot ostalo živino. Odrli so jih tako, da so začeli pri zadnjih nogah.  Kože so dali strojiti; Kož čez sredino največkrat niso prerezali, da so jo lahko uporabili za meh. To kožo so potem posušili in so jo uporabljali kot malho ali vrečo  za nošenje žita v mlin. To je bil »meh za žit«. Za strojenje kož so imeli domačina Razpotnika, po domače Komarjevega Lojzeta. Ta je med 2. svetovno vojno to veščino predal še drugim krajanom Slivne, da so znali strojiti tudi goveje kože. Seveda pa so vse delali na skrivaj, saj je bilo ubijanje živali med vojno in po njej strogo prepovedano.

 

Mesa ubite ovce niso namakali v mrzli vodi, da bi izgubila vonj,  niti niso iz njega pripravljali posebnih specialitet. Bilo ga je premalo in to  ni imelo tolikšnega pomena. Pazili so le, da pri klanju niso prijemali z isto roko hkrati kože in mesa.  Uporabili so vse meso, tudi drobovino, razen črevesja. Iz ovčjega mesa so delali obare, »ajmohte«, mlajše ovce pa so spekli. Ovčjemu mesu niso dodajali drugega mesa.

 

Najstarejši krajani Slivne ne pomnijo, da bi izdelovali ovčji sir. Verjetno so pred uporabo petrolejk – kot na številnih drugih slovenskih območjih, kjer so gojili ovce – tudi Slivljani  ulivali sveče iz ovčjega loja, a njihov spomin ne seže več tako daleč nazaj, da bi to lahko z gotovostjo potrdili.

 

 

Volneno predivo

 

Ovce so strigli dvakrat na leto. Prvič so jih strigli spomladi, drugič pa jeseni. Ovce so pred striženjem največkrat umili in jih posušili na soncu, saj so tako imele boljšo volno, z več naravne maščobe,  ki se ni sprijemala. Strigli so jih s posebnimi škarjami na tleh. Običajno sta ovco držala dva pomočnika. Začeli so pri prednjih ali pri zadnjih nogah ter ovco ostrigli najprej po eni strani, potem pa še po drugi.  Eno ovco so strigli približno pol ure. Ovčjo volno so shranili v vrečo ali v katerokoli posodo in jo običajno do uporabe, dokler se niso lotili izdelave volnene niti, odnesli na podstrešje.

 

Za pripravo volnene niti pa je bil postopek naslednji: volno je bilo treba najprej »scofat«, (= zmehčati trde cofe) potem jo »zahlat«  (= zrahljati, razpotegniti) z ahlami.  Tako je bila volna pripravljena za prejo. Ahlali so vedno kar sproti, saj bi se v nasprotnem primeru volna spet »mečkala« in sprijemala.  Če je bila predica sama, je tudi sama »cofala« in »ahlala«.  Volneno nit, ki so jo spredli, pa so uporabljali samo za pletenje.

 

 

Kako so predli

 

Pred uporabo kolovratov so predice predle ročno  s preslicami. Predivo so privezovale na lesene preslice, 45 cm dolge, šilaste palice, ki so jih dale kar pod pazduho ali pa jih zataknile za pas. Predivo so najprej z rokami vrtele med tremi prsti, spredeno nit pa so potem navijale na lesena vretena.  To je bil postopek, pri katerem so predice lahko predle kar med hojo, a ga Slivljanci danes več ne pomnijo.

 

Lesene kolovrate so na slovenskem ozemlju začeli množično uporabljati šele v 19. stoletju, v Evropi pa so se pojavili že sredi 16. stoletja. (Bogataj 1993: 62)

 

 

»Kolovrat je sestavljen iz pogonskega kolesa, nožnega pedala in vretena s tuljavo. Predica je pri preji sedela na stolu, kolovrat je stal pred njo na tleh. Z desno nogo je poganjala nožni pedal, ki je pri tem vrtelo pogonsko kolo. Z desno roko je držala zavitek prediva, iz katerega je med tremi prsti leve roke oblikovala nit. Spredena nit se je med vrtenjem pogonskega kolesa navijala na tuljavo, to je »špulo«. Napetost niti se je uravnavala z lesenim vijakom na glavi kolovrata.  Predivo so predice med prejo lahko držale v roki, lahko so ga natikale na izrezljan lesen koželj, ki je bil del kolovrata, ali pa   na posebno stojalo -  »rožanc«, ki je stalo poleg kolovrata. Za prejo povesma so uporabljali manjša vretena, za kodeljo večja, najmanjša pa so bila namenjena preji sukanca (Destovnik 1996: 85).

 

Posebnega stojala (»rožanca«)  za prejo slivenske predice niso imele. Lesen koželj za natikanje preje pa so imenovale »rogovilca«. Lesenemu vretenu so rekle »vretence«, dva lesena izrastka, ki sta bila pritrjena na vretence, pa so imenovali »repetavke«.

 

Volno so navijali na vreteno, ki so ga zamenjevali, ali pa so volno previjali na posebna motovila. Ko so jo sneli iz motovil, so dobili štrene, ki so jih po posebnem postopku oprali.  Volno so najprej namakali, jo potem namilili z doma kuhanim milom,  tolkli z njo po plohih in jo splakovali ter ožemali, potem pa posušili in zvili v klobke. Tako je bila volna pripravljena za ročno pletenje. Tkanja namreč v Slivni ne pomnijo.

 

Način izdelave kolovratov glede  na funkcionalnost je bil povsod enak, različne so bile izvedbe le glede preprostosti ali bogate okrašenosti. Kolikor seže spomin najstarejših Slivljancev, kolovrat ni bil obvezen del nevestine bale – vsaj do dvajsetih let dvajsetega stoletja ne.

Preja ni bilo skupinsko opravilo cele vasi. Običajno so predli pri vsakem gospodarstvu doma kar sami. Začetek preje ni bil časovno določen; predli so, ko ni bilo drugega dela – predvsem v zimskem času. Preja je bila predvsem žensko delo, a pomagali so tudi moški. Največkrat so ti »cofali« in »ahlali«.

 

Za debelejše pletenje so pripravili dvojno volneno nit. To so naredili tako, da so – na podoben način kot pri preji – sukali dve volneni niti v eno. Da je bila nit še močnejša so ji dodajali kupljeno »pavolo«.

 

Preja je bila večerno delo in pri tem so si svetili v najstarejših časih z baklami in trskami, v začetku 20. stoletja pa v glavnem s kupljenimi lahternami – petrolejkami. Če ni bilo dovolj petrolejk so si svetili s svečami, ki so jih po letu 1930 že kupovali. 

 

 

VIRI IN LITERATURA:

 

BOGATAJ, Janez 1989: Druge domače obrti. V:  Domače obrti na Slovenskem. DZS. Ljubljana, str. 175-176.

 

DESTOVNIK, Irena 1996: Lan in ovca. V: Narodopisna zbirka slovenske  prosvetne zveze v Celovcu. Ljubljana, str. 69 - 93.

 

MODERNDORFER, Vinko 1946: Predelava volne, konoplje in lanu. V:Verovanja, uvere in običaji Slovencev. Narodopisno gradivo. Peta knjiga. Borba za pridobivanje vsakdanjega kruha. Mohorjeva družba. Celje, str. 63-154.

 

NOVAK, Vilko 1944: Pridelovanje lanu v slovenski krajini. V: Etnolog. L XVII – 1944. Slovenski etnografski muzej. Ljubljana, str. 61, 62.

 

NOVAK, Vilko 1970: Živinoreja. V: Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev. Zgodovina agrarnih panog I. DZS. Ljubljana, str. 344 – 394.

 

SADAR, ing. Vinko 1935: Lan. V: Lan in konoplja. Kmetijska matica. Ljubljana, str. 5 – 69.

 

SMERDEL, Inja 1989: Ovčarstvo na Pivki. Transhumanca od srede 19. do srede 20. stoletja ali trije »ovčarji«. Etnološka razprava. Založba Lipa. Koper, 157 str.

 

VALENČIČ, Vlado 1970: Kulturne rastline. V: Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev. Zgodovina agrarnih panog. 1. zvezek. DZS. Ljubljana, str. 251 – 272.

 

ZAGOŽEN, Franc 1981: Ovčereja. ČZP Kmečki glas. Ljubljana, str. 3 – 27.

 

 

4. 4.  GOZD IN DELO Z LESOM

 

"Gozd nudi  prebivalstvu od nekdaj stavbni les in drva, pašo, sadeže, živali, veje za gradnjo in pletenje, les za vse izdelke lesne delavnosti in obrti. V veliki meri pa je gozd v nekaterih krajinah  važen vir trgovine z lesom in kar glavna gospodarska panoga ljudstva (Pohorje, Kozjak, Savinjska dolina itd.). V zvezi s tem so drvarska in gozdarska opravila, ki dajejo zaslužek mnogim gozdnim in lesnim delavcem, prav tako pa so z vsem orodjem, načinom dela in življenjsko obliko gozdarjev in splavarjev ljudska dejavnost, ki nudi mnogo raziskovanju ljudske kulture." (Novak V. 1960: 94).

"Žagane deske so vozili več stoletij po Dreti, Savinji, Dravi in Savi do Beograda ali Romunije, kjer so jih prodali. Splav ali flos je bil dolg 10 m in širok 4 m. Deske so nekoč vezali s trtinjem, pozneje z žico; zadaj pa so pritrdili dolgo smreko- veselnik, na katero je bilo pritrjeno veslo, da so z njim krmarili." (Novak V. 1960: 95).

 

V slivljanskih gozdovih so prevladovale naslednje drevesne vrste: jelka, smreka, bor, drenovje, bukev, javor, jesen, črn gaber, klen, hrast, macesen. Pred drugo svetovno vojno, kakor tudi po njej,  so bili vsi gozdovi v zasebni lasti.

 

Gospodarjenje z gozdovi ni bilo intenzivno,  čeprav je bila predelava lesa za Slivljance  pomemben vir dohodkov in pomoč pri preživetju njihovih kmetij. Skorajda vsaka kmetija je imela nekaj gozda. Številni krajani so bili tesači;  tesali  pa so predvsem les za ostrešja. Eden največjih slivljanskih gozdnih posestnikov, kmet Kristan, ki je imel kmetijo na Vačah, je velikokrat najemal tesače, ki so podirali drevesa in tesali ostrešja. Tesali so kar v gozdu in pri tem so uporabljali sekire, ki so jim rekli "plenkače". Vsem je bilo to le dodatno delo ob kmetovanju.

Gozd so imeli tudi za domačo uporabo in za kurjavo. Spomladi so gozd očistili in naredili butare, listje pa so porabili za steljo.

 

Po drugi svetovni vojni so začeli načrtno gospodariti z gozdovi.

Od pozne jeseni do spomladi, ko je bil les mrtev, so drevesa posekali, debla pa so olupili do začetka spomladi, čim se je nekoliko otoplilo. Potem so zelo hiteli, da se pod lubje ni naselil lubadar. Hlode so lupili na posebnih zbirnih mestih. Lubje in veje so ob deževnih dneh sproti zažigali.  Takoj po drugi svetovni vojni so - v času največjega pomanjkanja - s smrekovim lubjem na skrivaj strojili kože.

 

Ko so les spravljali, so po pobočjih delali kolovoze in vlake. Ko so vlačili les po pobočju, so običajno na sani naslonili le sprednji del hlodov. Zadnji del so vlekli za seboj. Tovorili so vedno le "okrogel les"; desk in plohov (ploh še danes rečejo deski, ki ima debelino od 5 do 8 cm) v gozdu nikoli niso žagali. Hlode so obračali, prestavljali in spravljali s cepini, ki so bili na konici zrnasto oblikovani in jih je bilo potrebno - ko so se odkrušili - vedno znova pri kovaču popravljati in šiliti.  Hlode so z vozovi odpeljali na vodne žage, ki so bile v Hotiču, v Moravčah in v Zagorju.  Traktorje so za vleko začeli uporabljati od leta 1975 naprej, približno od leta 1960 pa so posekan les odvažali zadružni tovornjaki.

 

Najstarejši Slivljanci se ne spomnijo časov, ko so drevesa podirali še s sekirami. Kar pomnijo, so podirali s "cuk žagami". Takšno žago sta upravljala dva delavca. Drevo so najprej zasekali s sekiro, da so določili smer padca, potem pa so ga požagali. Ko je drevo padlo, so mu obsekali veje, nato pa ga razžagali na potrebne mere, največkrat na štirimetrske  hlode.

 

Les so vozili po gozdnih kolovozih - bile so vlake do glavne ceste, ali pa so ga peljali do Hotiča in do Save, kjer so delali flose;  včasih pa so ga peljali tudi do železniške postaje, odkoder so ga po železnici odpeljali za jamski les v Zagorje, kjer je bil rudnik. Pred drugo svetovno vojno so les velikokrat pri kmetu oz. lastniku gozda kupovali že kar na mestu, stoječega,   lesni trgovci. Sami so poskrbeli za sekanje, predelavo in nadaljnjo prodajo potrošniku.  Največ so ga  prodajali na Hrvaško. Veliko lesa so splavili po Savi, ali pa so ga tovorili po železnici.

Za vleko lesa so uporabljali različne vrste verig. Verige so uporabljali tudi za "povezovanje" hlodov, kadar so jih vlekli s sanmi in so bile preveč naložene, ali pa za zaviranje, če je bil voz preveč naložen in zavore niso prijele. Za vleko brez voza ali sani so uporabljali "kvake", štirikrako verigo, katere trije kraki so se zaključili s klini, ki so jih zabili v deblo,  na enem kraku pa je bil zakrivljen kavelj, ki so ga priključili h konjski vpregi, da je konj deblo lahko vlekel.

Lesa za prodajo niso zbirali v večjih količinah. Lesni trgovci so namreč kupovali tudi manjše količine, ki so jih furmani zvozili do kupcev kar sproti.

Za domačo uporabo so sekali ravno tako kot za prodajo - pozimi in zgodaj spomladi. Debla za drva so nažagali na razdaljo 1 m, potem pa so debla razklali, jih zložili na primerno mesto ob hiši in jih sušili do naslednje jeseni.   Za manjše ograje in za podpornike za različne rastline v domačem vrtu so nasekali "sušice", večinoma mlade, še stoječe, a že odmrle smreke.

Pri samouku Anžurju, ki je bil kmet,  kolar,  mizar in tkalec,  so delali včasih tudi skodle, s katerimi so Slivljanci pokrivali strehe na kozolcih, strehah kašč in gospodarskih poslopij, ter pri nadstreških križev in nabožnih znamenj. Za to so uporabljali smrekov les.

Les so ocenjevali po debelini in po gladkosti. Nikoli ga niso umetno krivili, ampak so izdelovali različne uporabne izdelke iz lesa iz naravno zakrivljenih oblik drevesnih debel in vej.

"Pripravljanje ali kuhanje oglja je bilo v preteklosti potrebno zaradi železarstva, danes pa se je ohranilo zaradi potreb kovaštva." (Novak 1960:95)

"Na kopišču so zložili iz meter dolgih polen kopo ali oglenico okoli treh drogov tako, da so na dve plasti polen  zložili ležeč les (glava), nanj smrekovih vej in obložili na debelo s prstjo. Na vrhu je odprtina do tal, pri njej kopo zažgo in ko pade ogenj na tla, napolnijo dimnik s kurivom ter ga z zemljo zapro. Les v dimniku začne tleti od zgoraj navzdol in ko zgori, naložijo nanovo - tako štirinajst dni.

Oglarji so rabili pri svojem delu razne drogove, s katerimi so drezali v kopo (bokavnica, krivača). Živeli so v podobnih preprostih kočah kot drvarji in se hranili s skromnimi jedmi." (Novak 1960:95).

 

Kar nekaj je bilo Slivljancev, ki so za kovaštvo in fužinarstvo, ki je nekoč cvetelo na Vačah, pomagali žgati  oglje z darovanjem lesa, pa tudi z delom. Najbolj znan oglar je bil Kolibretov Peter, ki pa je bil iz Vač, iz vaške Gmajne. Za žganje kope so uporabljali katerekoli trde vrste lesa od gabra do bukve. Če se je ogenj preveč razširil, so ga zasuli z zemljo, saj je bilo vode na Slivni včasih veliko premalo, da bi lahko uspešno pogasili ogenj.

Za domače potrebe so nekateri Slivljanci izdelovali iz leskovih viter obešala za obešanje mesa, tu in tam pa je kdo izdeloval tudi košare. Leskove šibe so nabirali v jeseni in pazili so, da so bile čim daljše. Šibe so potem odrli in jih narezali, tako da so iz ene šibe dobili 4 do 5 dolgih viter. Za izdelavo viter so imeli poseben nož, ki je omogočal, da so bile vse vitre enakomerno debele in tako primerne za pletenje raznih izdelkov.

 

Po drugi svetovni vojni so bila gozdarska podjetja, ki so gospodarila z gozdom, ga odkupovala, prodajala in določala posek lesa.

 

VIRI IN LITERATURA:

 

BAŠ, Angelos 1980: Gozdno gospodarstvo. V: Slovensko ljudsko izročilo. CZ. Ljubljana, str. 54 - 57.

 

BOGATAJ, Janez 1980: Promet, transport in komunikacijska sredstva. V: Slovensko ljudsko izročilo. CZ Ljubljana, str. 86.

 

BOGATAJ, Janez 1993: Tesarstvo. V: Ljudska umetnost in obrti. Domus, Unesco. Ljubljana, str. 54 - 59.

 

DESTOVNIK, Irena 1996: Delo z lesom. V: Narodopisna zbirka slovenske prosvetne zveze v Celovcu. Ljubljana, str. 139 - 157.

 

MAKAROVIČ, Marija 1978: Gozdarstvo. V: Kmečko gospodarstvo na Slovenskem. MK. Ljubljana, str. 190 - 196.

 

SLOVAR SLOVENSKEGA KNJIŽNEGA JEZIKA, 1994, DZS. Ljubljana.

 

VALENČIČ, Vlado 1970: Gozdarstvo. V: Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev. Zgodovina agrarnih panog I. DZS. Ljubljana, str. 430 - 435.

 

 

4. 5. NOTRANJA OPREMA

 

"Kakor se mnoge hiše osrednjeslovenskega ozemlja ne ločijo n.pr. od alpskih hiš glede zunanjosti, ker so prav tako visoke in razsežne, tako imajo tudi enako ali podobno notranjo ureditev, ki jih pa veže tudi s panonskimi hišami. Osrednji prostor v njih je veža, ki jo imenujejo  n. pr. v Savinjski in Dravski dolini tudi lopa. Na  eno stran od nje je velika soba, hiša ali kahlasta hiša (s pečjo), na drugo pa klet, kevder ali mala hiša, imenovana pogosto tudi kamra, ali štibelc, ki rabi za spalnico.

V kuhinjah so tla dostikrat iz zmesi blata, slame in apna, kar imenujejo na Dolenjskem ještrleh, na Gorenjskem pa  ješternik. Kuhinje so bodisi črne, v katerih kurijo tudi na ognjišču pred hišno pečjo, povečini pa imajo že štedilnike in so sodobno urejene." (Novak 1960: 120)

 

"Kadar govorimo o notranji opremi kmečkega doma, se ponavadi držimo nekega stereotipnega opisovanja. Ta na nek način celo drži, če seveda pri tem upoštevamo vse različice v materialih, razkošnosti okraševanja in števila posameznih kosov opreme. Prav gotovo je osnova za nastanek "kmečkega modela" opremljanja prostorov izšla iz kmetij premožnejših kmetov, ki so mu ostali sloji v okviru ne samo svojih možnosti, ampak tudi pričakovanj okolja le sledili. Vse vloge, tako javne kot privatne, ki jih je posameznik imel v okviru kmečkega načina gospodarjenja, so se odvijale znotraj vaške skupnosti, vsem na očeh, znotraj določenega in pričakovanega. Prav zato ni bilo nepomembno te vloge primerno predstaviti tudi navzven. Neposlikana grobo izdelana tesarska skrinja ali pri mizarju izdelana, intarzirana in bogato poslikana skrinja nam še danes že na prvi pogled  govorita o mestu njihovega lastnika v okviru vaške skupnosti. In tako velja  za vse predmete, ki so, nekateri zgolj opremljali, drugi pa ob tem tudi krasili kmečke domove v ne tako daljni preteklosti." (Destovnik 1996: 159)

 

Tudi v slivljanskih kmečkih domovih so se predmeti  notranje opreme glede na status v vaški skupnosti zelo razlikovali.  Izdelki različnih uporabnikov so se razlikovali po kvaliteti. Revnejši so si privoščili le tisto, kar so si lahko. Kmetje, ki raznih izdelkov notranje opreme niso mogli kupiti, so si jih - včasih iz preprosto obdelanih desk, brez slehernega okrasja - kar sami naredili. Bogatejši kmetje so se v preteklosti glede okraševanja predmetov zgledovali po cerkveni umetnosti, a v 20. stoletju tega ni več bilo.

Določenih predmetov si revnejši enostavno niso mogli privoščiti, čeprav jim nihče, niti mesto na družbeni lestvici v okviru vaške skupnosti - tega ni prepovedovalo.

 

Hiše revnih in bogatih kmetov so se razlikovale po velikosti in  po številu prostorov. Bogatejše hiše so imele praviloma prostore tudi v zgornjem nadstropju, kjer je bilo pri revnejših samo še podstrešje ali shramba za žito in za nekatere sezonske pripomočke. Pri revnejših so bili glavni prostori hiša, kamra in štiblc. Bogatejši so imeli v nadstropju lahko tudi do 3 sobe, ki so bile tudi lepše vzdrževane, zidane in pobeljene. O nekem skupnem kmečkem modelu gradnje slivljanskih hiš  bi lahko kvečjemu govorili v povezavi s spodnjim nadstropjem, pa še tu so bile razlike v velikosti prostorov,  pri vzdrževanosti prostorov in pri opremi.

 

Vse hiše so imele prostorno vežo in v njej so bili vhodi v vse prostore. Običajno je bila veža z zidom in vrati ločena od črne kuhinje in tako dim ni uhajal v druge prostore. Na eni strani veže je bil vhod v hišo ali izbo, iz nje pa naprej v kamro, kjer so največkrat spali starši z majhnimi otroki. V revnejših so bile kamre manjše. Večji kamri so rekli "cimr".  Na drugi strani veže pa je bil vhod v "štiblc", ki je ravno tako služil za spanje in za shrambo.

 

V času pred drugo svetovno vojno, od leta 1930 naprej, se je začelo obdobje zamenjevanje črnih kuhinj v bele. V črni kuhinji je bil praviloma pred vsako odprtino v krušno peč nameščen približno 50 cm širok in 2 m dolg kamnit zid, na katerem so lahko  kurili in kuhali ter odlagali posodo,  največkrat  pa so kuhali  v peči. V peči so kuhali tako, da so porinili kurišče v notranjost peči in so posodo greli od strani. Kadar so kuhali na trinožnikih, ki so bili vdelani v posodo, pa so posode postavili kar na ogenj oz. na  žerjavico.  Pod tem zidom je bilo korito za pepel. Kar pomnijo najstarejši Slivljanci, so ogenj prižgali z vžigalicami.

Pripomočki za peko in kuho, ki so bili nameščeni v črni kuhinji  - poleg posode - so bili: burke za pomikanje loncev v peč in iz nje, "valarček" za burkle, po katerem je drsel ročaj burkel, da so lonec lažje pomaknili v peč, grebljica za odmikanje in razporejanje žerjavice, metla za čiščenje peči pred peko, lopar za dajanje kruha v peč ali iz peči.  Strgalo za testo je bilo v mentrgi, ki je bila največkrat nameščena v veži ali v hiši. Košarice za vzhajanje testa so hranili v  hiši ali v sklednikih, ki so bili zaradi dima namesto v črni kuhinji - obešeni na steni v veži.

V novejšem času, v prvi polovici 20. stol. so skrinje, ki so jih imeli tako za shranjevanje oblek kot za shranjevanje živeža - nadomestile omare. Omare za živež so bile v veži.

 

Jedli so v hiši, kjer je bila  največja miza. Okoli mize v hiši so bile nameščene lesene klopi. Stole so dobili šele kasneje, po letu 1930. Pred tem so poleg klopi za sedenje uporabljali tudi "štokrle", ki so bili brez naslonjala kot klopi. Nad mizo je bil bogkov kot; tako se je imenovala trioglata polička, nameščena tik pod stropom, na kateri je bil križ s križanim Kristusom. Na stenah so v hiši visele nabožne slike. Te slike so kupovali na sejmih.

Kmečka peč je bila - odvisno od premožnosti posameznega hišnega gospodarja - obložena z lepo okrašenimi "mudncami",  ali pa so bile "mudnce" gladke in slabše kakovosti. Peči so bile velbane in so jih znali narediti tudi za to posebej priučeni zidarji. Okoli peči je bila klop, pod njo pa so shranjevali različne pripomočke za vsakodnevno rabo. Tu je bil tudi zajc za sezuvanje škornjev, pručke ali čevlji, ki so se tu največkrat sušili. 

Nad pečjo je bilo leseno ogrodje, ki je držalo palice in je  bilo pritrjeno na strop nad pečjo. Na teh palicah so običajno sušili  kakšna oblačila, vedno pa tudi nekaj koruze. Velikokrat so spali tudi na peči - posebno starejši. Za to so imeli narejene posebne lese, ki so jih pogrnili s starimi odejami, na katerih so potem spali.

 

Bogatejše kmetije so imele za spalne prostore tudi manjše peči za dodatno gretje - gašperčke, ki so imeli odvod dima kar skozi okno. Kasneje so imele naprednejše kmetije po letu 1930  zidane peči.

 

V hiši so imeli zidno omarico, v kateri so hranili pijačo, v spodnjem predalu pa so hranili dokumente. Skrinja je bila v hiši, največkrat pa v veži, za živež - ta je bila primitivnejše izdelave - pa tudi v kleti. Kasneje je bila v veži omara za živež - "kostl".  Omare - kostli za obleke in perilo  pa so nadomestili skrinje v kamri in v štiblcu. 

 

Skrinje so bile obvezni del nevestine bale. Seveda pa so se po premožnosti zelo razlikovale. Nekatere so bile zelo bogato poslikane in natančno izdelane, druge pa so bile preproste, skorajda kot navadni zaboji. Pri revnejših so skrinje zamenjale omare postopoma šele po letu 1960. Skrinje so se marsikje poleg omar ohranile še do danes. Največ so jih uporabljali za žito, za shrambo suhega sadja ter mesa, suhih klobas in masti. Na ta način so živež shranjevali predvsem tisti, ki v svojem gospodarstvu niso imeli kašče.

 

Nekako do 1960 je bilo povsem vsakdanje, da v posamezni družini večina od članov ni imela  svoje postelje. To so imeli le starši in stari starši. Stari starši so jo imeli predvsem v primeru če so bili bolni. Starši so običajno spali v kamri ali v cimru, stari starši pa v štiblcu ali v hiši. Tudi otroci so spali v štiblcu ali v hiši. Do srednjih najstniških let so spali otroci skupaj, ne glede na to ali so bili dečki ali deklice. Dekle so v bogatejših hišah spale na podstrešju, v prostoru, ki so mu rekli kukerl, če pa je bila domačija revnejša in na podstrešju ni bilo prostorov, so si postlale kjerkoli v notranjosti hiše, kjer je bil še prostor. Hlapci so praviloma spali v hlevu.

Postelje so bile preproste, velikokrat tudi zbite kar doma, kot preprosto korito, v katerega so položili blazino, napolnjeno z ličkanjem, včasih pa z ovsenimi plevami. Tudi posteljnina je bila zelo preprosta, včasih iz domačega platna, ki so ga izdelovali pri Anžurju. Blazino so pokrili z rjuho, pokrivali pa so se z grobimi odejami.

 

Delovni dan ni bil prilagojen naravni menjavi svetlobe in teme. Kar sega spomin najstarejših Slivljancev, približno od leta 1930 naprej, so pri vseh hišah delali, dokler ni bilo delo narejeno, pa čeprav so morali zaradi tega uporabljati umetno svetlobo - trske, petrolejke in kasneje električno razsvetljavo.

Svetila so bila nameščena na ustaljenih prostorih. V kuhinji je bila za to prirejena posebna vdolbina za trske, v sobi pa so stojalo s trskami oz. z baklo dali v železni lonec in ga postavili na sredino prostora, da je bil prostor tako enakomerno razsvetljen. Sveče, ki so jih imeli na železnih podstavkih, so uporabljali v manjšem obsegu le za nujne primere, ker so bile predrage. Domačih sveč namreč niso imeli.

 

 

 

ČISTOČA HIŠE, PERILA IN LJUDI

 

Lesena tla v hiši, kjer so običajno bivali, so praviloma ženske ribale vsako soboto. Ob sobotah so pospravili in počistili tudi dvorišče. To so navadno delala dekleta, ki so bila v letih, ko so pričakovale, da se bodo zvečer oglasili njihovi fantje. Večje čiščenje pa je bilo vedno ob cerkvenih praznikih. Takrat so pomili tudi okna. Največje čiščenje pa je bilo spomladi, pred veliko nočjo. Takrat so bivalne prostore tudi pobelili in vse natančno pospravili. Črne kuhinje niso belili nikoli.

 

Manjše, pa tudi velike kose perila so ženske prale v rupah po potrebi.  Za pranje ni bilo določenih dni. Ženske so prale, ko so imele čas in ko so potrebovale sveže perilo in ko je bilo vreme, da se je perilo posušilo. Če je bila suša  so šle prat v graben, ki je bil 3 km oddaljen od Slivne. Škafe s perilom so nosile na glavi.

Prali so z domačim milom in s pepelom - kakor se je kdo znašel in kot so zmogli. Domače milo so kuhali iz živalskega loja in lužnega kamna, ki so ga kupili. Prali so tudi z raztopino presejanega bukovega pepela. Pralni prašek je bilo možno dobiti šele po 2. svetovni vojni.

Perilo so tudi prekuhavali. Za ožemanje so se ženske pri hiši - če se je le dalo - dogovorile in si med seboj pomagale. Perilo so sušili na  dvorišču, na podstrešju, ali pa na palicah, ki so visele izpod stropa v hiši nad pečjo.

 

Perilo so likali z likalnikom na oglje. Tega so uporabljali približno do leta 1950. Malo pred tem je vas dobila elektriko.  Nekateri so imeli tudi likalnike z železnimi vložki, ki so jih razžarjene vtaknili v železno ogrodje, s katerim so potem likali. Po letu 1950 so se počasi pojavili električni likalniki in postopoma so v gospodinjstvih, pri katerih so imeli že napeljano elektriko, začeli likati z električnimi likalniki.

 

Ob sobotah zvečer so se vsi okopali v velikem lesenem čebru, v katerega so nalili toplo vodo.  Poleti so čeber s toplo vodo namestili zunaj. Vode niso zamenjevali. V enem čebru so se okopali vsi člani družine. Po drugi svetovni vojni so postopoma začeli uvajati kovinske banje. Nekateri so banje celo predelali iz kakšnega drugega kovinskega izdelka. Jože Kimovec se npr. spominja, da so doma prvo kovinsko banjo naredili iz rezervoarja, ki ga je odvrglo neko letalo, ki je letelo čez Slivno. 

 

Stranišča so imeli običajno lesena.  Le nekaj bogatejših hiš je imelo stranišče v notranjosti hiše.  Večinoma so imele slivljanske kmetije stranišča, ki so bila lesene hiške, postavljene na dvorišču, ob gnojišču. Ta stranišča niso imela splakovanja, ampak so bila "na štrbunk". Stranišča na splakovanje in kopalnice so dobila posamezna gospodinjstva po letu 1960. Največ gospodinjstev pa je dobilo stranišča na splakovanje in kopalnice s tušem in banjami iz emajla po letu 1980, ko so v vas napeljali vodo.

 

VIRI IN LITERATURA:

 

DESTOVNIK, Irena 1996: Prehrana. V: Narodopisna zbirka slovenske prosvetne zveze v Celovcu. Ljubljana, str. 159.

 

KARLOVŠEK, Jože 1939: Slovenski domovi. Kleinmayr & Bamberg, Ljubljana,    191 str.

 

KERŠIČ, Irena 1991: Oris stanovanjske kulture slovenskega kmečkega prebivalstva v 19. stoletju. O življenju in kulturi večinskega prebivalstva na Slovenskem v 19. stoletju. V: Slovenski etnograf, letnik XXXIII - XXXIV, 1988 - 1990. Slovenski etnografski muzej. Ljubljana, str. 329 - 388.

 

KERŠIČ, Irena 1995: Udomačena svetloba. Etnološki pogled na svetila in pripomočke zanje. V: katalog razstave v Slovenskem etnografskem muzeju. Ljubljana.

 

MAKAROVIČ , Gorazd 1991: O vlogah in pomenih ljudske umetnosti v življenju agrarnega prebivalstva. O življenju in kulturi večinskega prebivalstva na Slovenskem v 19. stoletju. V: Slovenski etnograf, letnik XXXIII - XXXIV, 1988 - 1990. Slovenski etnografski muzej. Ljubljana, str. 461 - 479.

 

NOVAK, Vilko 1960: Stavbe. Stavbe v osrednji Sloveniji. V: Slovenska ljudska kultura. DZS. Ljubljana, str. 120.

 

SIČ, Albert 1924: Kmečke hiše in njih oprava na Gorenjskem.  I. Zvezna tiskarna in knjigarna. Ljubljana, 14. str.

 

SLOVAR SLOVENSKEGA KNJIŽNEGA JEZIKA 1994. DZS. LJUBLJANA.

 

 

 

4. 6. ŠEGE IN NAVADE

 

 

"Kakor si je davni človek skušal pomagati ob važnih življenjskih dogodkih s čarovnimi in obrambnimi dejanji, tako si je tudi med letom poskušal pridobiti rodovitnost in srečo z dejanji, o katerih je mislil, da more z njimi odgnati zle duhove ter si pridobiti naklonjenost dobrih. Kot poljedelec in živinorejec je imel stalno na umu rodovitnost zemlje in živali, zato je častil demona,  duha rasti (vegetacije). Mnoge šege in navade izvirajo iz tega čaščenja  (kulta), ki se pa v letnih običajih prepleta s čaščenjem mrtvih prednikov, v katerih je davni človek  prav tako videl duhove, ki zahtevajo od živih žrtev, darov, da se človek odkupi, odvrne nesrečo od sebe, živine in polja.

 

Tem prastarim osnovam, ki so usmerjale misli in dejanja od narave odvisnih ljudi, so se pridružili krščanski prazniki in časi, z njimi pa so se udomačile nove šega in navade. Stara dejanja in predmeti so dobili ob njih večkrat novo vsebino, mnogim pa se je pomen in smisel izgubil."  (Novak, 1960: 206).

 

 

Sveti trije kralji

 

Ob svetih treh kraljih so vsa vhodna vrata označili z njihovimi imeni. Z velikimi črkami so napisali G, M, B (Gašper, Miha, Boltežar). Gospodinje so za ta praznik običajno spekle šarkelj in poprtnik. Poprtnik so dali na mizo, ga poškropili z "žegnano" (=blagoslovljeno)  vodo in ga dali živini - vsaki po en kos - da bi ohranili rodnost in zdravje.

Tega dne so fantje hodili po hišah in komur je uspelo dobiti 9 kosov poprtnika, se je tisto leto oženil.

 

 

Svečnica

 

Svečnica je kmečkim gospodarjem pomenila prelomnico. Ob svečnici naj bi porabili polovico krme za živino, kolikor je je bilo predvidene za zimo. Po ljudskem običaju je to praznik luči. Na ta dan so hodili  v cerkev in blagoslavljali sveče. Slivljanci so verjeli, da če prej kapne od strehe kot od sveče, se bo zima še rada nadaljevala.    

 

                   

 

 

Pust

 

"V pustnih šemah, kakršne poznamo danes, je težko prepoznati, da je bil to nekdaj običaj, ki ni imel z veseljem nič skupnega in pravzaprav izhaja iz dvojnih korenin: iz čaščenja prednikov in iz čaščenja duhov, ki živijo v naravi , uravnavajo letne čase in dajejo rodovitnost. Ko pa so šeme izgubile svojo vsebino, so postale smešne" (Kuret I, 1989: 12).

 

Za pusta so Slivljanci šli običajno v maškare. Rajali so in fehtali - predvsem za pijačo. Začeli so z "Malim pustom",  ki je bil praznik "ta debelih". Hkrati je bil to tudi poseben dan za otroške maškare, ki so pri vsaki hiši zaplesale ali kaj zapele ter  tako izprosile kaj denarja ali kak priboljšek.

 

V sredo po pustu so pusta pokopavali. V žalnem sprevodu so objokovali pusta, ki so ga   kot slamnato lutko nosili na nosilih in ga sredi vasi pokopali. Izprosili so toliko denarja in pijače, da so se na ta račun lahko kdaj drugič še krepko razveselili. 

 

 

Velika noč

 

Čeprav tega niso omenjali, je v občutju ljudi na Slivni - od kar pomnijo najstarejši Slivljanci - Velika noč pomenila zmago pomladnih duhov nad zimskimi.

Po hišah so tedaj pospravljali in čistili,  belili, v posteljah staro ličkanje nadomestili z novim, ter nasploh iz hiš odnašali staro ter dajali prostor novemu.

 

Pred Veliko nočjo, na cvetno nedeljo, so nesli Slivljanci v cerkev blagoslovit velikonočno butaro. Narejena je bila iz leskovih šib, iz bršlina, pušpana in popkov, ki so bili na vrhu. Vse to so lepo okrasili  z barvnim papirjem in zraven pričvrstili še jabolko, bogatejši pa pomarančo.  Po veliki noči  te blagoslovljene butare niso hranili, ampak so jo  razstavili in šibe zasadili po njivah in njive še blagoslovili z blagoslovljeno vodo.

 

Na veliki petek pred veliko nočjo so barvali jajca in delali pirhe iz raznih naravnih barv. Največ so za barvanje uporabljali čebulne olupke. Na ta dan so pripravili tudi vso drugo hrano za žegen, največ pa  šunke, potice, kruha, hrena. Žegen je bil v petek popoldne ali v soboto dopoldne. Gospodinje so pripravile hrano za žegen v velikem jerbasu, ki je bil pokrit z lepo okrašenim prtom.  Tega je potem kdo od domačih kar na glavi nesel k žegnu.  V jerbasu so bili poleg ostale hrane tudi pirhi.

Na velikonočno soboto so v likalnik nadevali žerjavico s smolo in potem je en od  družinskih članov  nosil to, drugi pa žegnano vodo - po celem posestvu. Družina je šla v procesiji za njima in pokadili in požegnali so celo hišo in vsa gospodarska poslopja. Ko so se vrnili v hišo, so molili rožni venec.

 

Na veliko soboto je mežnar  iz župnišča prinesel  žegnano lesno gobo vsakemu gospodinjstvu. Tudi za to se  je vsaka hiša  oddolžila s prostovoljnim prispevkom. Goba je bila prižgana in vsak je dobil drobec za v peč.

 

Preden je na veliko nedeljo gospodinja prinesla na mizo zajtrk, je bilo treba v cerkev k župniku po hostije, ki so jih pred zajtrkom vsi zaužili. V povračilo za ta blagoslov pa se je bilo treba oddolžiti s prostovoljnim prispevkom za cerkev. 

 

Nekateri najstarejši Slivljanci se še spominjajo birmanskih daril, ki so jih dobili po Veliki noči. Jože Kimovec je imel srečo. Njegov boter je bil mamin oče, ki je bil kar premožen. Dobil je zlat cekin, ki je bil vreden 20 denarjev in to je bilo za tiste čase (okoli 1940) drago darilo. V glavnem pa so bila darila cenejša in preprostejša. Največkrat so birmanci dobili kekse ali pa  kakšna preprosta oblačila.

 

 

Sveti Miklavž

 

"Obdarovanje, v poganskih časih vezano samo na novo leto, se je razširilo tudi na nekaj drugih dni, ki so časovno blizu temu dnevu." (Destovnik, 1996: 175).

Sv. Miklavža so se otroci na Slivni zelo veselili.  5. decembra zvečer so na okno nastavili pehar, krožnik, ali pa kakšen podstavek, če niso imeli nič drugega. Pod okni so rožljali in grozili z verigami parklji. Naslednji dan so se  otroci navsezgodaj zbudili in šli pogledat kaj so dobili. Darila so bila skromna, a so jih bili kljub temu nadvse veseli. To so bile hruške, jabolka, keksi in  kakšen bonbon. Tu in tam je kdo dobil tudi šibo.

 

 

Božič in Novo leto

 

"Božič je bil sprva praznik, ki so ga obhajali le v cerkvah in šele obdobje baroka in protireformacije je preneslo doslej cerkveno praznovanje v kmečke in meščanske domove." (Kuret II, 1989: 278)

 

Na sveti večer, 24. decembra, je bilo v navadi, da so  z ogljem in smolo pokadili, z žegnano vodo pa blagoslovili vse prostore, kasneje pa  vsi šli k polnočnici, da so skupaj pričakali čas Jezusovega rojstva. Polnočnice so se lahko udeležili tudi najmlajši otroci - če so le hoteli iti.  Naslednje jutro so vedno v družini tudi skupaj zajtrkovali.

V največjem prostoru, v hiši, so imeli skromna božična drevesca in  jaslice. Na drevescih so bili domači keksi, tu in tam pa je bil tudi  kakšen okrasek, kupljen v trgovini, na sejmu ali pri kakšnem potujočem krošnjarju.

 

Za božič so običajno spekli kruh iz boljše bele moke, potico, pripravili pa so tudi druge praznične jedi. Predvsem je bilo več mesa.

 

Za novo leto so bila v navadi voščila - predvsem med bližnjimi sosedi.  Obdarovali se med seboj niso, saj so bili časi zelo skromni in pravih bogatašev v Slivni pravzaprav sploh ni bilo.

 

 

Rojstvo

 

Prepovedi, ki bi se jim morala nekoč podrediti bodoča mama, je bilo menda veliko, a so ušle natančnemu spominu starejših Slivljancev. Ve se le, da je  svoj čas obstajalo veliko strahov, vraž in prepovedi, ki jih je morala bodoča mama upoštevati, če je hotela računati na srečno rojstvo svojega otroka.

 

Na splošno pa so ženske na svoje zdravje pazile veliko manj kot danes, ko imajo zadržke pred težjimi deli še preden zanosijo. Noseče žene so delale vse do poroda in ko je prišel njihov čas, so rodile doma. Tik pred porodom  je kdo od domačih - največkrat je bil to mož - stekel  po babico, ki je pomagala novemu vaščanu na svet. Babica je bila v tistih časih ena od večjih osebnosti na vasi. Njenim predlogom ali zahtevam so se morali - takrat ko je bila pri hiši - podrediti vsi ostali družinski člani. Sobo, v kateri je rojevala mlada mama so morali izprazniti in tja ni smel nihče - razen tisti, ki jim je babica izrecno dovolila. Običajno so porodnico namestili v kamro, včasih pa tudi v štiblc, ki je bil nekoliko bolj odmaknjen od ostalega dogajanja in otroci niso mogli toliko prisluškovati.

Če ob porodu ni bilo  doma nikogar drugega, je vse potrebno za porod pripravila babica sama, najraje pa je videla, če so bile doma še kakšna ženska, ki je pomagala.

Okoli leta 1970 so postopoma ženske začele rojevati v bolnici - v Ljubljani ali v Trbovljah.

 

 

 

 

Poroka

 

Kar sega spomin najstarejših Slivljancev,  starši običajno niso zbirali  družice  za svojega sina. To so naredili le v primeru, če si sin sam ni bil sposoben poiskati partnerke. Takrat so se starši obrnili na mešetarja, ki je začel iskati  fantu primerno družico. Družica naj bi bila primerna tako glede na gospodarski interes družine kot tudi glede na fantov značaj. Za iskanje primerne žene ali moža so včasih zaprosili tudi sorodnike in prijatelje.

 

Največkrat sta šla zasnubit bodočo nevesto za sina - oče in sin skupaj. Dogajalo pa se je, da so šli nekateri, podjetnejši mladeniči, snubit k staršem svoje izvoljenke kar sami. Za kasnejše  natančnejše dogovore o poroki - seveda, če sta si bili družini všeč -  sta se družini sestali po dogovoru  na ženinovem ali nevestinem domu.

Ko so se na skupnem srečanju dogovorili o poroki so se začele priprave. Za dekle, ki še ni imelo pripravljene bale, so jo pri mizarju hitro naročili, v cerkvi pa so naročili oklice. Navadno je bilo tako, da so tri nedelje zaporedoma v cerkvi po maši  oklicali ženina in nevesto, da se bosta poročila. Včasih, če se je iz kakršnih koli razlogov mudilo, ali pa je bila celo nevesta že noseča, so naredili oklice enkrat za trikrat. V tem primeru so morali za oklice plačati več. 

 

Na "ohcet" so vabili ustno, od hiše do hiše. Vabljeni so bili ožji sorodniki (tete in strici), prijatelji in sosedje od ženina in neveste. Vabili so po svojih zmožnostih - a največkrat ne prav na široko. Bratrancev in sestričen od ženina in neveste običajno niso več vabili.  Glede na skromnost takratnih poročnih daril, bi bila razkošna ohcet kar prehuda obremenitev za družini, predvsem pa za mladi par. Kolikor pomnijo najstarejši Slivljanci, je imela na ohceti  nevesta družico, ženin pa druga. Družica in drug sta največkrat nastopala v vlogah prič. Za ti vlogi so najraje izbrali strica in teto iz premožnejših hiš, saj so bili stroški za šrango in za sprotne pogostitve s pijačo največkrat kar precejšnji.

 

Nevestino balo so vozili na ženinov dom nekaj dni pred poroko, če je bila bala že pripravljena. Če pa so jo dali šele narediti - stvari, ki so bile v bali so namreč mizarji delali ročno - je bila velikokrat bala narejena šele po poroki in so jo  na novi dom mlade žene šele takrat pripeljali. V bali je bila  obvezno skrinja, zibelka, kolovrat, prti, trlice, grablje, žlice, pernice in posteljnina.

V novejšem času - po letu 1960 so bili v bali poleg posteljnine in prtov še deli pohištva za sobo mladih zakoncev: zakonska postelja, omarice, psiha  in  kostl.

 

Običajno so se poročali v predpustnem času. V času med pustom in Veliko nočjo praviloma porok ni bilo.  Fantje iz vasi so nevesto - če je odšla živet k ženinu - praviloma ženinu prodali. Zjutraj, ko je prišel z vozom po njo, da bi se skupaj odpeljala  na poroko, so mu najprej ponudili dve lažni nevesti. Praviloma je bila ena od njih premlada, druga pa prestara. Ko so ženinu pokazali pravo nevesto, so mu prebrali dolgo pismo, v katerem so mu predstavili tudi vse skrbi in delo, ki so ga imeli z njegovo nevesto do poročnega dne. Zaključek pisma je bil obračun za vse dosedanje delo  in izhodiščna cena za srečo, ki naj bi ženina čakala s to nevesto. O ceni so se potem včasih kar dolgo pogajali, plačati pa jo je moral ženin. Nekaj tednov po poroki so na skupni večerji z mladoporočencema vaški fantje ta denar zapravili.  Velikokrat so mu dodali še denar, ki so ga dobili od šrange in mladima kupili tudi poročno darilo.

 

Na poti do poroke je svate z ženinom in nevesto velikokrat ustavila  "šranga". To so bili fantje in možje iz vasi, ki so čez cesto napeljali vrv. Ob cesti je stala miza in na njej nekaj vrst pijače.  Tudi tu so vaščani ženitnem sprevodu prebrali pismo, vsem ponudili pijačo in zaračunali svojo dosedanjo skrb za nevesto in zahtevali za to dobiček.  Včasih so šrangarji zahtevali kar precej denarja in so se pogajanja tako zavlekla, da so prišli v cerkev tik pred dogovorjeno uro za poroko. Včasih je bilo šrang celo več. V  tem primeru je prvo šrango plačal ženin, druge pa priči.

 

Po poroki se je včasih zgodilo, da tašča ni hotela predati gospodinjstva mladi ženi, ki je prišla k hiši, pa tudi oče je obdržal gospodarstvo in ga ni predal sinu. Mlada dva sta ostala pri hiši in celo življenje delala zastonj. Ker sta  po smrti staršev  dedovala enako kot vsi drugi otroci, ki so živeli in delali drugod, je prišlo do zamer in sporov. 

 

 

Smrt

 

Na smrt so vedno gledali kot na nekaj naravnega.  Družinski član, ki je v neki družini preživel vse življenje, je v družinskem krogu tudi umiral.  Domači so zadnje ure prebili z njim. Klečali so ob njegovi postelji in molili, poklicali pa so tudi župnika, da ga je spovedal, če je bilo to še možno in mu dal "sveto popotnico". Ob pokojnikovi smrti so ustavili uro in zbudili vse družinske člane.

Če je bil pokojnik iz bogate družine so ga oblekli v poročno ali pa v najboljšo obleko, ki jo je imel. Če pa je bil iz revnejše hiše, so ga oblekli v obleko, ki so jo najlažje pogrešali.   Pokojnik je do pogreba ležal na parah doma. V krsto so ga položili takoj, ko so jo dobili. Ko je umrl, so jo namreč takoj naročili pri vaškem mizarju in vsaj nekaj ur je potreboval, da je izdelal primerno krsto.

 

Pare so bile lesene. Sestavili so najprej preprosto mizo, ki so jo pokrili s posebnimi belimi rjuhami. Prostor so potem okrasili tudi z rožami. Novejše pare, ki so imele tudi okovje za  stranske zastore, so dobili leta 1970.

 

V bogatejših družinah so  sveče  namestili na parah okoli pokojnikove  krste , če pa je bila družina revnejša, so bile sveče pri glavi in ob vznožju. Pri nogah je bil na podstavku križ, v rokah pa je pokojnik držal rožni venec - "paternošter".

 

Umrli je bil dve noči doma. Domači so ga "mirkali", največ pa so pri tem pomagali sosedje, ki so bedeli pri umrlem pozno v noč. Vsi, ki so pokojnika poznali, so ga prihajali kropit, domači pa so jim ponudili "tokuc". Po drugi svetovni vojni so se življenjske razmere izboljšale in so ob takšnih priložnostih poleg pijače ponudili tudi kavo in kekse.

 

Preden so krsto zaprli, so se domači še enkrat poslovili od umrlega. V navadi je bilo, da so ob tem zelo glasno jokali. Ko so pokojnika odnesli iz hiše, duhovnik - razen na posebno željo domačih - ni bil prisoten, ampak je pogrebni sprevod pričakal ob vznožju Klanca  pred Vačami, potem pa je na čelu sprevoda pokojnika pospremil do cerkve, kjer je zanj opravil tudi pogrebni obred.  Do šestdesetih let prejšnjega stoletja so pokojnike na pogrebu vedno nesli, kasneje pa so krsto do Vač pripeljali z vozom in konji. Pred vprego je hodil božji služabnik z večno lučjo, za njim je šel eden od vaščanov s križem, sledili so jim vaščani z venci in cvetjem. Za vprego s pokojnim pa  so se razvrstili sorodniki - odvisno od  stopnje sorodstvene povezanosti, najožji sorodniki najprej potem  sosedje in prijatelji.

 

Sedmine so bile v navadi šele po drugi svetovni vojni. Prej je bilo življenje preveč težko in si tega niso mogli privoščiti. Če so mogli, so tiste, ki so pri pogrebu najbolj pomagali, povabili na skromno večerjo.  V novejšem času so imeli sedmine kar v gostilni "Pr Mrvet" (Mrva) na Vačah.

 

Svete maše za pokojnikom so bile 7. dan, 30. dan in na obletnico smrti. Kakšne posebne pogostitve ob teh priložnostih ni bilo, vendar so v novejših časih, po letu 1960, sorodniki umrlega po maši največkrat zavili v gostilno in skupaj kaj pojedli in popili.

 

 

 

 

 

 

 

VIRI IN LITERATURA:

 

DESTOVNIK, Irena 1996: Običaji. V: Narodopisna zbirka slovenske prosvetne zveze v Celovcu. Ljubljana, str. 169 - 181.

 

KURET, Niko 1989: Praznično leto Slovencev. Prva knjiga, str. 11 - 249, druga knjiga, str 457 - 528. Družina. Ljubljana.

 

NOVAK, Vilko 1960: Šege in navade. Šege med letom. V: Slovenska ljudska kultura. DZS. Ljubljana, str. 206.

 

OREL, Boris 1944: Slovenski ljudski običaji. V: Narodopisje Slovencev I. del. Klas. Ljubljana, str. 263 - 349.

 

SLOVAR SLOVENSKEGA KNJIŽNEGA JEZIKA 1994, DZS. Ljubljana

 

 

 

4, 5, O SLIVNI IN O NAČINU ŽIVLJENJA V SKUPNOSTI

 

Kakor povsod drugod, je tudi na Slivni velikost zemlje, ki jo je imel posamezni kmečki gospodar v lasti, vplivala na njegov položaj na socialni lestvici vaške skupnosti. Pred 60. leti, kolikor sega spomin najstarejših Slivljancev, je bilo na širšem območju, v soseski Slivni  20 kmetij, na ožjem območju, v vasi Slivna pa 8 kmetij.  Nobena ni bila prav velika, saj so največje kmetije lahko gojile le 8 glav goveje živine, manjše kmetije pa le 2 do 3. (V vasi Slivna so bile večje kmetije tiste, kjer so imeli 15 do 20 ha zemlje: Kotar, Škunder in Žbal, srednje, kjer so imeli do 10 ha zemlje, pa: Čevelj, Ronkar, Kotar, Bajtar in Rožanc). Večinoma so imeli pretežno samozadostno gospodarstvo – in to celo še kar nekaj časa po 2. svetovni vojni -  saj so – kar se tiče hrane - kupovali ali zamenjevali pridelke le za sladkor in olje.

Oblačila so kupovali z denarjem, ki so ga dobili od prodanih pridelkov, ki so jih prodajali potujočim posrednikom. Prodajali so jajca, maslo, fižol v zrnju, posušeno sadje in drugo.

 

Vas je preživljala tudi 4 berače, (Štefina, dva Šoštarja, Cukjati iz Kranja) ki so bili na dnu socialne lestvice vaške skupnosti. Imeli so posebna mesta za prosjačenje, a kakšnih posebnih običajev v zvezi z delitvijo hrane ni bilo. Ob velikih cerkvenih praznikih jim niso namenjali posebnih pek kruha ali drugih dobrot, saj jih še za domače ni bilo dovolj. Bilo je tudi nekaj takšnih revežev, ki so se pretvarjali. Vaščani so jih spregledali in jim niso hoteli pomagati.

 

V vasi  ni bilo najemnikov v pravem pomenu besede, ki bi živeli v najetih kočah na kmetiji in se preživljali z najetim zemljiščem. Najemniki so vzeli v najem , »v štant«,  del zemljišča, da so se lažje preživljali, ker so imeli svoje zemlje premalo, ali pa ni bila dovolj rodovitna. Zato so pri kmetih – lastnikih – svoj dolg »oddelali« in to delo je vedno imelo prednost pred tistim na domači kmetiji. Velikokrat so morali delati ponoči, da so lahko opravili kmečka opravila še na svoji zemlji.

 

Kajžarjev in gostačev v Slivni ni bilo. Kadar so pri hiši ostali neporočeni strici in tete, so živeli v hiši in so se vključevali v družino kot enakovredni družinski člani, ki so opravljali pri hiši določena opravila in zato imeli hrano in stanovanje.

 

Mali kmetje so bili tisti, ki so imeli z gozdom vred 5 ha zemlje in so gojili  2 do 3 glave živine; ti so bili na širšem območju, v soseski Slivna, štirje. Srednji so bili tisti, ki so imeli okoli 10 ha gozdnih in obdelovalnih površin ter so gojili 4 do 6 glav živine in jih je bilo v soseski osem.  Veliki pa so imeli okoli 20 ha skupnih površin gozda in obdelovalne zemlje in so gojili 8 do 10 glav živine; tudi teh je bilo osem.

 

Stara gospodarja sta običajno živela pri hiši in sta si izgovorila hrano in stanovanje in tudi kakšen priboljšek. Navadno so bili mladi gospodarji bolj reveži, saj so hoteli napredovati in vlagati in za vse potrebe nikoli ni bilo dovolj denarja. To, kar so si stari izgovorili, so morali imeti in mladi so jim morali to zagotoviti. Kjer so se pri hiši zelo dobro razumeli, sta  bivša, stara gospodarja tudi kaj pomagala. Največkrat pa temu ni bilo tako.

Velikokrat se je zgodilo, da stara gospodarja grunta nista »dala čez« dokler nista umrla, saj sta se preveč bala, da ne bi bila izigrana. Dediči so se potem kregali za svoje deleže šele po njuni smrti.

 

Hlapci so pri hiši največkrat spali »na podu« ali pa v hlevu »v štal«.  Pri Kimovcu je hlapec jedel z družino, marsikje  pa temu ni bilo tako. Večinoma bogatejši  kmetje niso dovolili, da bi hlapci jedli skupaj z domačimi. Za svoj zaslužek so si hlapci kupovali oblačila in priboljške, marsikateri pa so se vdali malodušju in so delali        le za pijačo. Ponekod so kmečki gospodarji svojim hlapcem zagotovili tudi oblačila.

26. decembra, na »Štefan dan« so se hlapci in dekle običajno zamenjevali, če so kje drugje dobili boljšo ponudbo. Pismenih dogovorov ni bilo in zgodilo se je, da je kmečki gospodar čez noč ostal brez svojega hlapca, ki so mu nekje drugje ponudili več denarja za podobno delo.

 

Hlapci se niso ločevali po pomenu in vsak je delal tisto, za kar je bil sposoben. Hlapci so pomagali gospodarju. V glavnem so delali v hlevu, morali pa so tudi kositi, sekali steljo in podobno. Na njivah so delali predvsem domači, a če je bilo treba, če se je mudilo zaradi vremena, so pomagali tudi hlapci in dekle.

Načeloma ni bilo strogega ločevanja med moškimi in ženskimi deli. Vsi so delali tisto, kar je kdo mogel in kar je bilo na vrsti. Kolikor se je dalo, je sicer veljalo, da so bila težja opravila  predvidena za moške, a vedno temu pravilu ni bilo možno zadostiti. Dekle so  predvsem so pomagale gospodinjam v kuhinji, nosile so vodo »iz grabna«, popazile na otroke, pomivale in  prale, a če je bilo treba, so tudi kosile in delale težja opravila.

 

Da bi prišli do denarja, da bi si kupili sladkor in sol za sproti,  so kmetje prodajali jajca, maslo, orehe in še nekatere druge pridelke ženskam, ki so jih naprej prodajale v Zagorje ali v Ljubljano. Velikih količin za  prodajo pa nikoli ni bilo, saj hrane nikoli ni bilo dovolj.

 

Medsebojne, neplačane sosedske pomoči, kakršno poznamo danes, v začetku 21. stoletja, v glavnem ni bilo. Pomagali so si le  pri mlačvi, tako da so mlatili najprej pri enem gospodarju, potem pa je tisti gospodar vrnil uslugo in šel mlatit k prvemu in tako naprej.

 

Druge sosedske pomoči niso bili navajeni. Tu in tam so si priskočili na pomoč v primeru težjih nesreč ali smrti v družini. Pijanca so izkoriščali. Veliko gozdov, pa tudi celih gruntov je šlo na boben zaradi gospodarja, ki se je vdal pijači. Pijancev je bilo v začetku 20. stol. v soseski veliko. Tudi možnosti za to je bilo veliko. Kmetje so doma pridelali žganje in »tokuc«  in ker je bila na splošno velika revščina, je bilo opijanje najenostavnejši beg pred resničnostjo.

 

V vaški skupnosti je bila poštenost zelo pomembna, a na pomembnost v vaški skupnosti je vplival predvsem denar. V kmečkem gospodarstvu je načeloma odločal moški – če je bil gospodar. Če ne, je odločala tudi ženska. 

 

Kmečki delavnik je bil od jutra do večera, z manjšimi presledki, odvisno od gospodarja, kako je znal organizirati delo. Delali so tudi ob sobotah. Samo nedelje so bile – razen nujnih del za prehranjevanje ljudi in živine -  proste. Če ni bilo večjih zaostankov zaradi vremena, so bili na tak način prosti tudi prazniki.

 

Ob nedeljah in cerkvenih praznikih je bilo pri bogatejših kmetih boljše, praznično kosilo. Pri drugih – razen za res velike praznike – ni bilo pomembnejših razlik. Nekaj olajšanja in zadovoljstva pa so prinesli prazniki, na katere so bila - iz danes že zdavnaj  pozabljenih  razlogov - na določene dneve prepovedana določena dela.

Tako se 24. aprila,  na god Sv. Jurija,  ni smelo delati s konjem. Na god Sv. Marka  niso smeli vpreči volov, na Sv. Štefana so imeli svoj praznik konji, praznik za živino pa so bili tudi sv. trije kralji. Na ta dan so prašičem in živini dajali obredni  kruh – poprtnik. Jedli pa so ga tudi ljudje: če je fant na ta dan dobil 9 kosov poprtnika, se je oženil še v tistem letu.

 

 

 

 

 

 

4. 6. O VAČAH, ŠIRŠI OKOLICI  SLIVNE IN GEOSSA

 

 

Vače ležijo med Slivno (880 m) in Zasavsko sveto goro (852 m), na južnem pobočju  prelaza v Moravško dolino.

 

O današnjem širšem območju GEOSS-a oziroma o KS Vače ni strnjene zgodovine. O prazgodovinski naselbini je izčrpno poročal raziskovalec dr. France Stare v svoji knjigi Prazgodovinske Vače, Ljubljana, 1954,  v novejšem času pa je njegova dognanja nadgradil Davorin Vuga  v delu Železnodobne Vače, Ljubljana, Maribor, 1982, Kulturni in naravni spomeniki Slovenije, 100.

 

 

»Naselitev od mlajše kamene dobe do zgodnjega srednjega veka

 

Okolica Vač je bila obljudena že v mlajši kameni dobi, kar dokazujeta naključni najdbi dveh kamnitih sekir. Vendar pride do večje načrtne naselitve šele v začetku starejše železne dobe, tudi halštatska imenovane  (po prvem najdišču Hallstatt na Gornjem Avstrijskem), v 8. stoletju pr. n. št.

Vače so znane zlasti po izredno številnih starejših halštatskih grobovih z žganim pokopom, in sicer  ravnih, iz časa med 8. in koncem 7. stoletja pr. n. št. Nekaj mlajših grobov z Vač, iz 6. – 4. stoletja pr. n. št., je tudi ravnih, s  s pokopi nesežganih mrličev. Po grobovih sklepamo, da gre za izrazito premožne pripadnike vojaške aristokracije, s pridevki orožja in luksuznih predmetov (npr. grob veljaka s t. i. situlo z Vač, ki žal ni izkopan v celoti; grob vojščaka iz leta 1889, grob veljaka s t. i. sklepancem z Vač, itd.)

Tudi ženski grobovi, zlasti v primerih, ko je pokojnica pripadala vodilnemu sloju železbodobne družbe, imajo dragocen nakit, izdelan iz brona in jantarja. V mlajši halštatski dobi so na Vačah  izpričane tudi gomile z bogatimi grobnimi najdbami. Doslej je bilo raziskanih le nekaj manjših  gomil, največja, na Vodicah ob poti za Cvetež (premer 25 m), pa sploh še ni bila kopana. Vače so nedvomno pomembne tudi v mlajši železni dobi, tudi latenska imenovani, (po prvem najdišču La Tene v Švici), vendar  je najdb iz tega časa bolj malo; verjetno  mlajši deli vaške nekropole sploh še niso bili odkriti.

Z rimsko dobo se naselitev verjetno premakne v nižje lege; na Vačah poznamo le eno samo rimsko najdbo, železno rovnico. V pozni rimski dobi je višavje pri Vačah ponovno zanimivo za naselitev, ker nudi zavetje v nemirnih časih vpadov barbarskih ljudstev. Nekje z območja  Vač je znana najdba uhana s priveskom v obliki kocke (5. – 6. stoletje).«

(Vodnik GEOSS, Davorin Vuga: Vače v železni dobi, 1997)

 

»Železnodobno mesto (polis) na Kroni in Slemškem je bilo naravno odlično zavarovano s strmino, tako da so le na nekaterih delih na vrhu ploskega grebena morali nasuti nasipe in jih utrditi z obzidjem iz suho zloženih lomljencev, okrepljenih z bruni. Za severno pobočje Male Krone je dokazano, da je bila strmina nasipa tlakovana z lepo zloženimi lomljenci, kar je očitno po eni strani preprečevalo erozijo utrdb, po drugi strani pa oteževalo pristop do obzidja; sploh pa je morala belina mestnega obzidja z nasipi iz daljave učinkovati estetsko. Na veliki ploščadi, zlasti na južnem vznožju Velike in Male Krone in sploh na Mali Kroni, so stale številne hiše. Videti je, da je imela Mala Krona značaj nekake akropole, saj jo obdaja tudi tanjši notranji nasip.

Doslej je bilo na Kroni izkopanih 16 halštatskih hiš pravokotne oblike, s temelji iz suho zloženega kamenja. Hiše so bile brunarice, ometane z glino, kar dokazujejo najdbe hišnega lepa (t.j. v ognju otrdele gline, kar dokazuje občasne požare). Funkcija posameznih izkopanih hiš ni zadovolj9vo pojasnjena, izkopavanja V. Šmida v letih 1932 – 1934 zahtevajo revizijo. Najdeni kosi železove žlindre nedvomno dokazujejo, da sta v naselju cvetela metalurgija in kovaštvo.  Poleg Šmida je naselbino raziskoval F. Stare, leta 1949; kopal je poskusne jarke po »cvingerju«, t. j. obzidju. Šmidovo gradivo z naselbine je neznano kje, Staretove najdbe hrani Narodni muzej v Ljubljani.«

»Najznamenitejša izkopanina na Vačah in sploh na Slovenskem  (v vseh obdobjih, ki jih raziskuje arheologija) je t. i. situla z Vač.«

(Vodnik GEOSS, Davorin Vuga: Vače v železni dobi, 1997: 15-16)

 

O novejši zgodovini širšega območja Vač, kamor se vključuje tudi vas Slivna, so podatki bolj skopi in se naslanjajo predvsem na zapise in listine vaškega župnijskega arhiva. Nekaj podatkov o Vačah je zbral Valvasor v Slavi vojvodine Kranjske, o trgu Vače pa je  pisal tudi dr. Josip Mal v obširnem članku Privilegiji trga Vače. Carniola, 1912., str. 116. Iz vseh teh podatkov je Vačanom napisal  dragoceno knjižico vaški župnik in ljubitelj Vač, Valentin Benedik, Vače, 1972.  Povzetki iz te knjižice in zgodovina najnovejšega obdobja sta podana v Vodniku GEOSS, ki ga je že v ponatisu  pripravila skupina avtorjev: M. Brilej, P. Svetik, A. Kolenc, V. Kos, D. Vuga,  S. Sitar, J. Dernovšek in B. Zarnik, Ljubljana, 1997.

 

Slivna, 833 m,  s cerkvijo sv. Neže, je prvič omenjena že v 12. stoletju. »Od sedaj obstoječih cerkva je ta najstarejša in se pozna, da je bila prezidana. Najstarejši je srednji del, stolp in gotski prezbiterij sta bila pozneje prizidana.«

»Sicer pa njeno starost dokazujejo tudi listine. Iz ene najstarejših listin župnega arhiva je razvidno, da je zapustila Neža z Mačkovca 29. 9. 1447 zemljišče in njivo v Grobljah za večno luč cerkvama sv. Lenarta v Kanderšah in sv. Neže na Slivni. » (V. Benedik, Vače, prazgodovinska naselbina, trg in župnija, str. 55)

 

Po ustnem izročilu obstaja tudi zanimiva zgodba o nastanku Slivne, ki sega v srednji vek, v čas turških vpadov na naše ozemlje. Zgodilo se je namreč, da so Turki nekoč plenili hrib, na katerem je danes vas Slivna. Ob odhodu so s seboj vzeli tudi majhnega dečka, ki mu je bilo ime Marko. Ko je Marko v daljni Turčiji zrasel, se je izučil za sadjarja. Njegovo najljubše drevo so bile slive. Spoznal je Marjetko in skupaj sta se odločila, da zbežita iz Turčije in se vrneta v Markovo rojstno vas. To sta res storila in kljub številnim nevarnostim sta se srečno vrnila v domači kraj. Presrečna zaradi vrnitve  sta ves  domači hrib zasadila z Markovimi  najljubšimi drevesi – slivami. Vas je tedaj dobila svoje ime, ki ga ponosno nosi še danes: Slivna.

 

»Najstarejša omemba Vač je povezana s tamkajšnjim vikariatom (1296), kot župnija so se 1392 izločile iz mengeške  prafare, bile 1496 – 1668 inkorporirane (vključene) v cesterco v Dunajskem Novem mestu, potem pa do 1784 v stiški samostan.

                                                                                                                                                                                                                                                                                                        Kot srednjeveški trg se omenjajo prvič  1429. Njihov pomen in razcvet  je bil do  zač. 19. stol. povezan z izkoriščanjem rudnih ležišč in predelavo železa ter bakra in svinca v kraju in okolici. Kot lokalno gospodarsko središče so na sejmih posredovale  kmetijske pridelke  v Zasavje, na predivdan pred sv. Andrejem pa so prebivalci prodajali predivo za vrvarje iz Litije. Razcvet kraja so ovirale razne nesreče, zlasti požari; najhujši je bil 1834, ko je pogorelo več hiš, župnijska cerkev  in tistega leta ustanovljena osnovna šola. Hud požar je Vače prizadel tudi leta 1903.«

(Dr. Stane Granda, Vače, Zgodovina, Enciklopedija Slovenije, MK Ljubljana 2000: 123,  povzeto po knjižici V. Benedika, Vače, Prazgodovinska naselbina, trg in župnija, Vače 1972).

 

» Zgodovina trga in ves njegov razvoj v srednjem veku sta tesno združena s črpanjem rudnin v okolici ter s predelovanjem rud v razne kovinske izdelke. Stari ilirski bakreni in železni rudniki so zopet oživeli. Največ je dajala zemlja železne rude, v manjši meri pa bakrene in svinčene. Obstojale so razne fužine in kovačnice.

 

Vse to je privabljalo na Vače razne obrtnike: tkalce suknja in platna, usnjarje, vrvarje, barvarje itd. Ena od vaških hiš je še do nedavnega imela naziv pri »Farbarju«. Da so res tu barvali sukno in platno, dokazujejo v kleti v skalo usekane kadi, ki so služile za barvanje. Bližnja Sava, po kateri se je vršil velik del prometa, pa je pomenila važno zvezo z vzhodom in zahodom.

 

Vače – trg. Poročila o Vačah kot trgu segajo daleč nazaj v srednji vek. Kot piše Valvasor, so gospodovali nad naselbino gospodje z Vač. Po njegovih podatkih je stal še leta 1389 na Vačah mogočen stolp, okoli katerega se je polagoma razvila naselbina, ki pa ni nikoli bila obzidana. Za trško in mestne naselbine ni bil bistven znak obzidje, ampak pravica do enega ali več sejmov, poleg tega pa tudi osvoboditev izpod sodstva deželnega sodnika in istočasno pridobitev lastnega sodstva v civilnih in manjših kazenskih zadevah in imenovanje lastnih sodnikov.

 

V dobi razvitega fužinarstva in živahne trgovine s kovinskimi in drugimi izdelki, je naselbina pod grajskim stolpom »Vače« dobila trške pravice najkasneje v prvi polovici 15. stoletja. Okoli leta 1490. so imeli že tedenske sejme. Posebno je slovel sejem pred sv. Andrejem, tako imenovani »predivdan«. Predivo so kupovali predvsem vrvarji iz Litije, kjer je bilo pomembno  pristanišče za splave, ki so jih proti toku Save vlekli voli in za to je bilo treba precej močnih in dolgih vrvi. Na to vožnjo s splavi oziroma brodovi nas še danes spominjajo Vrvarska in Brodarska ulica v Litiji in hišni priimek »pri Brodniku« v vasi Konj.

 

Vaški privilegiji

 

Že leta 1471 so imeli tržani pravico voliti vsako leto trškega sodnika, ki je izvrševal nižje sodstvo v mejah trškega območja. Vendarle je ta pravica več ali manj problematična, ker je moral deželni knez izvoljenega sodnika tudi potrditi. V župnijskem arhivu se v listini z dne 24. 8. 1467 imenujeta dva vaška sodnika, Andrej Kolenc in Peter Kavčič.

 

Kot druga mesta in trgi so tudi Vače imele svoj »pranger«, to je bil sramotilni steber, na katerega so privezovali kaznjence in jih s tem izpostavljali javnemu posmehovanju in zasramovanju, seveda v času, ko je bilo na trgu čimveč ljudi.

 

Višjo sodno oblast so pred graščaki imeli bržkone tudi vaški gospodje, ki so bili prvotni vaški graščaki in od katerih se omenja leta 1358 Oton Vaški. Ko so pa ti izumrli, je trg prešel v last ljubeških graščakov. Vaški stolp je že v tej dobi izginil iz zgodovine. Kot poroča urbar iz leta 1691 je stala na Vačah mala hišica »turnič« imenovana in v kateri je stanoval cerkovnik in pozneje duhovniki.

 

Vaški sodnik je imel samo nižjo sodno oblast. V znak svojega dostojanstva je smel nositi žezlo  ter je bil za vse tržane prva »inštanca« v civilnih in kriminalnih zadevah. Izvzeti so bili vsi spori, kjer je šlo za življenje in kri.

 

Razen teh privilegijev so bili deležni tudi nekaterih drugih olajšav. Tržanom ni bilo treba na graščinskih lovih  opravljati ponižujoče službe lovskih priganjačev. Bili so tudi oproščeni zasledovanja hudodelcev. Ti privilegiji, na katere so se Vačani sklicevali, so bili baje ob turških vpadih požgani.

 

Višje krvno sodstvo, da so smeli obsojati tudi na smrt, so si pridržali ljubeški graščaki. Obsojence so obešali  na hribu nasproti Skalarjevega mlina, kateremu še sedaj pravijo »Gavgenhrib«. Gavge pride od nemške besede Galgen, kar pomeni v slovenskem jeziku vislice.

 

 

Župani

 

Vače same niso imele županov, pač pa sosednje vasi. Na najnižji stopnji zemljiških uslužbencev so bili župani ali tudi rihtarji imenovani.  Iz te dobe so ostali hišni priimki: pri »Španu« na Kleniku, v Široki seti in v Srmci ter priimek pri »Rihtarju«  v Kanderšeh. Iz tega sledi, da so te hiše tudi precej stare, saj prvi početki županov segajo že v 13. stol.

 

Prvotno je imela vsaka vas, oziroma soseska za svoje notranje zadeve, za poravnano različnih poljskih prestopkov in drugih manjših zločinov svoje lastno vaško sodišče. Župani so bili  po stanu kmetje, načelovali so posameznim vasem, pobirali pri kmetih dajatve in posredovali med zemljiško gosposko in kmeti. Zato pa so uživali nekatere ugodnosti glede dajatev in tlake.

 

Še pred koncem srednjega veka je zemljiška gosposka  vzela kmetom še ta košček njihove samouprave.

 

 

PONOVNA POTRDITEV VAŠKIH PRIVILEGIJEV

 

Prva prošnja

 

Ni bilo golo naključje, da so Vačani leta 1573 ob času kmečkih uporov prosili nadvojvodo Karla, da jim potrdi njihove stare pravice. V tem viharnem času je bilo to v resnici potrebno. V svoji spomenici trdijo, da so že davno imeli tri sejme, na sv. Mihaela in na sv.  Andreja dan ter na cvetno nedeljo.

 

Ta prošnja ni bila popolnoma zastonj. Že 11. februarja 1574  je bilo naročeno deželnemu glavarju, na po bližnjih trgih in mestih poizve, če se ti sejmi lahko dovolijo brez škode za sosedne trge in mesta. Iz Kamnika je prišel šele čez šest let odgovor, da bi bili vaški sejmi njim v škodo, ker so Vače preblizu. Prav tako neugoden odgovor je prišel iz Višnje gore, zato nadvojvoda  Karel zaenkrat ni potrdil vaških sejmov.

 

 

Druga prošnja.

 

Čeprav je bila ta prošnja odbita, Vačani niso odnehali, ampak so 18. 12. 1581 ponovno prosili nadvojvoda, da jim potrdi po požaru uničene privilegije, ki so jih imeli od pamtiveka. Po tem privilegiju so imeli šest sejmov: prvo kvatrno nedeljo v postu, na cvetno nedeljo, na dan sv. Mihaela, na Telovo, na dan sv. Marka in Andrejev sejem.

 

Da so sedaj prosili za šest sejmov, leta 1573 pa samo za tri, si razlagamo tako, da so si hoteli tedaj pismeno zagotoviti ene tri sejme, do katerih so jim odrekali pravico.

 

Že štiri dni za tem naroči nadvojvoda Karel kranjskemu deželnemu glavarju in vicedomu, naj mu pošlje tozadevne izjave trgov in mest. Iz spisov sicer ni znano, kakšen je bil uspeh te prošnje, vsekakor pa ugoden, ker je cesar Leopold I. potrdil leta 1667 tiste pravice, ki so jih imeli že leta 1479, preden je bila listina od Turkov požgana. Priznani so jim  bili vsi nekdanji privilegiji, le sejme jim je dovolil samo tri. Tudi cesar Leopold je vprašal  za mnenje sosednja mesta in trge, katerih izjave so se sedaj glasile Vačanom v prid, nakar je cesar še posebej naročil  kranjskemu vicedomu, naj ščiti Vačane v nemoteni posesti danih svoboščin.

 

 

Nadaljnje prošnje

 

Najbrž radi sigurnosti so leta 1729 ponovno prosili cesarja Karla VI. za potrditev vseh pravic, kar je on tudi storil. V polnem obsegu jim je 24. 3. 1748 vnovič potrdila vse pravice Marija Terezija. Pa tudi cesar Jožef II. se je moral baviti s to zadevo. Kot njegovi predniki, je tudi on poslal okrožnico s tozadevnimi vprašanji. Kranjski deželni glavar je prvotno bil mnenja, da se Vačam in podobnim občinam sploh ne da nobenih predpravic, pozneje pa je poslal ugodno poročilo, ki je naravnost priporočalo vaško prošnjo v ugodno rešitev. S to izjavo je soglašala tudi dvorna pisarna, nakar je slednjič 29. 3. 1784 bila izdana diploma cesarja Jožefa II., kjer potrjuje Vačanom stare pravice in svoboščine, kakor so: volitev sodnika, sejmi in tržni dnevi razen štantnine, ki pripada zemljiški gosposki, toda vse to z izrecno pripombo, da cesar vsak čas lahko te pravice poveča ali zmanjša ali celo ukine.

Obe ti dve listini z originalnima podpisoma cesarja Jožefa II in cesarice Marije Terezije se sedaj nahajata v šolskem arhivu na Vačah.

 

 

Konec fužinarstva in zaton Vač

 

V Valvasorjevem času je delovalo na Vačah več fužin. Še v začetku 19. stoletja so tu kopali in topili železno rudo. Ker so elementarne nesreče uničile fužine in rudnike, so jih po letu 1820 začeli opuščati.  Poleg tega je razumljivo, da je po toliko stoletjih rude začelo primanjkovati.

 

Na nekdanje rudarstvo nas še danes spominjajo: hišni priimek »pri Rudarju« v Strmci, Knapovska (rudarska) dolina med Ržišami in Konjem in vodoravni rov nekdanjega rudnika pod cesto malo nad Ržišami. S propadom rudarstva so jasno tudi Vače začele nazadovati. Kolikor toliko pomembnosti so Vačam dajali še štirje sejmi, z okupacijo pa so tudi ti popolnoma prenehali. »

(V. Benedik, Vače, prazgodovinska naselbina, trg in župnija, str. 9-14)

 

 

»Med okupacijo 1941 – 1945

 

GEOSS – geometrično središče Slovenije – leži na območju, na katerem so se tudi v narodnoosvobodilni borbi, med drugo svetovno vojno, dogajali pomembni dogodki.

Tako kot vsa Slovenija je bilo tudi območje Vač in Slivne z moravško dolino in z dolino reke Save v kleščah okupatorja. Posebno še dolina reke Save, po kateri je potekala pomembna prometna žila, v neposredni bližini pa sta si oba okupatorja, italijanski in nemški, z državno mejo razdelila slovensko zemljo.

 

Prebivalstvo tega območja je že takoj v začetku sprejelo pobudo Osvobodilne fronte za upor. Razgibana reliefna podoba pokrajine in bližina središč z organizirano osvobodilno fronto v Domžalah, Litiji in Zagorju so vplivali, da so si

že prve partizanske enote to območje izbrale za svoje taborišče in delovanje.«

(Vodnik GEOSS,  Vili Kos: Med okupacijo 1941-1945, 1997: 12)

 

»Okupacijske oblasti in vojaška poveljstva so kmalu spoznala nastajajoče razmere, zato so po ozemlju posejale vojaške in policijske postojanke. Razen osrednjih garnizonov  v Litiji, Domžalah in Zagorju so se večje ali manjše enote naselile še v Kresnicah, Pogoniku, na Vačah, Pečah in Moravčah.

 

Prav na tem delu so delovale od prvega do zadnjega dne osvobodilnega boja redne kurirske zveze, kar je za ta predel še posebej značilno. Čez litijsko in moravško območje so vzhodno in zahodno od Litije potekale znane kurirske poti preko TV postaj.  (TV = terenski vod) Kurirji teh postaj in deli operativnih enot Kamniško – Zasavskega odreda so za vzdrževanje zvez čez reko Savo organizirali »partizansko mornarico«, kot so radi imenovali svoje partizanske čolne. Čeprav je sovražniku večkrat uspelo odkriti prevoze in uničiti čolne, zajeti ali ubiti kurirje, zveze niso bile nikdar pretrgane.«

(Vodnik GEOSS,  Vili Kos: Med okupacijo 1941-1945, 1997: 12)

 

»Po uničenju nemške policijske postojanke v Moravčah 19. marca 1944, je nastalo tudi prvo večje osvobojeno ozemlje. Postojanko je napadla brigada Toneta Tomšiča ob pomoči brigade Slavka Šlandra in Kamniško – Zasavskega odreda. Ta odred je bil ustanovljen 17. februarja 1944 prav v bližini današnjega geometričnega  središča, na kar opozarja tudi spominsko obeležje v vasi Spodnja Slivna.

 

Čeprav je segalo operativno območje Kamniško – Zasavskega odreda na vzhodu do reke Savinje in na severu do Menine planine, se je največ zadrževal okrog Vač in Slivne. Od tu je izpeljal tudi znano minersko ukano, ko je 6. julija 1944 z redno pošto poslal v sovražno postojanko na Vačah paket z razstrelivom. Po eksploziji je posadka takoj zapustila ta kraj in se vračala samo ob večjih vojaških akcijah.

(Vodnik GEOSS,  Vili Kos: Med okupacijo 1941-1945, 1997: 13)

 

»Ker je cesta Vače – Litija edina cesta od Sevnice do Ljubljane, ki ima direktno zvezo z osrčjem Dolenjske, zato je bila ta cesta v strateškem oziru zelo važna in postojanka na Vačah je vršila nadzorstvo nad to cesto. Zato je razumljivo, da je kraj kot takšen toliko pretrpel, mnogo več kot drugi veliki kraji, ker je bil trg večkrat bombardiran in je  bilo pri tem več hiš popolnoma uničenih, veliko pa močno poškodovanih. Da je bilo pri tem ubitih mnogo ljudi, je samo po sebi razumljivo. Vendar naj še posebej omenim nasilno smrt 28 žrtev, ki so bili ustreljeni na Selah in smrt osmih talcev, ki so jih Nemci ustrelili v Zgornjih Rožnicah, kjer sedaj stoji spomenik.

(V. Benedik, Vače, prazgodovinska naselbina, trg in župnija, str. 14-15)

 

»Dolg, štiri leta trajajoči osvobodilni boj, je okolico današnjega geometričnega središča Slovenije zapisal v našo zgodovino na vidno mesto. Številna obeležje, spomeniki in spominske plošče obiskovalce teh krajev spominjajo na te hude čase.«

(Vodnik GEOSS,  Vili Kos: Med okupacijo 1941-1945, 1997: 14)

 

Konec vojne in konec »trga«

 

Po končani vojni je sila primorala ljudi, da so se najprej lotili popravila hiš in hle- vov. Ko so to vsaj za silo popravili, so se lotili še drugih javnih del. Vače so dobile elektriko, novo šolo, vodovod in avtobusno zvezo z Ljubljano. Izgubile pa so občino in še prej, leta 1951, tudi naziv trg, ki so ga ponosno nosile nad 500 let.«

(V. Benedik, Vače, prazgodovinska naselbina, trg in župnija, str. 15)

 

 

Območje GEOSS-a danes

 

»Širše območje Vač (krajevna skupnost) obsega 13 vasi in zaselkov ter meri 23 km2. Po drugi svetovni vojni se je veliko prebivalcev odselilo, v zadnjih letih pa na Vačah zaradi novogradenj število prebivalstva spet narašča.

 

Vače so zaradi lepe lege, čudovitega razgleda in zgodovinskih znamenitosti izredno privlačna izletniška točka. Osrednji del Vač je trg s cerkvijo sv. Andreja. Nasproti cerkve je bila zgrajena  družbena hiša, v kateri so: trgovina, pošta in krajevne organizacije. Ob cesti, ki vodi skozi Vače, sta gostilni  »Mrva« in »Pri situli«, na nasprotni strani  pa je obnovljena rojstna hiša Antona Lajovica in Matevža Ravnikarja.

 

Na spodnjem delu trga je opuščen starinski vodnjak, vsekan v živo skalo, na zgornjem delu pa je osnovna šola, kjer je del muzejske zbirke.

 

 

Kulturno življenje

 

Kulturno  umetniško društvo Svoboda Vače  je bilo ustanovljeno 15. maja  1952. Leta 1978 so ga po lipi, ki je v petsto let starem grbu Vač, preimenovali v KUD Lipa Vače. V njem delujeta moški pevski zbor in gledališče GEOSS s podmladkom.«

(Vodnik GEOSS, Anka Kolenc:Vače nekoč in danes, 1997: 8)

 

 

Turistično društvo

 

Po drugi svetovni vojni ustanovljeno turistično društvo je zelo aktivno delovalo dobro desetletje. V osemdesetih letih je društvo povsem prenehalo z delovanjem in posamezni člani so svoje turistične vizije udejanjali v drugih društvih – največ v  Društvu kmečkih žena in deklet. Dejavnost turističnega društva je po letu 1980 delno nadomestil »Projekt Vače 81«, ki je zavzeto skrbel za urejanje širšega območja Vač in GEOSS-a. To nadomeščanje pa je bilo v resnici le delno, saj je »Projekt Vače 81«  zasnovan vseslovensko – torej veliko širše. V letu 1998 je »Projekt Vače 81« prerasel v samostojno društvo; v Društvo za razvoj in varovanje GEOSS-a, ki s prizadevanjem za razvoj in ohranitev GEOSS-a združuje vse Slovence in ljubitelje slovenstva, ne glede na ideološke, verske in druge razlike.

 

Čeprav turističnega društva ni več, pa od leta 1985 njegov podmladek – krožek – deluje v Osnovni šoli Vače. Člani – učenci OŠ Vače -  se udeležujejo tekmovanj, zbirajo starine, izdelujejo prospekte, usposabljajo pa se tudi za mlade turistične vodnike.

 

 

Športne aktivnosti

 

»Zaradi posebne lege Vač in GEOSS-a potekajo na tem območju tudi razne športne prireditve. Najbolj znane so: kolesarski vzponi, pohodi in teki na GEOSS.

 

 

Gasilsko društvo

 

Vače so večkrat opustošili požari. Leta 1903, ko je kraj prizadel eden največjih, je bilo ustanovljeno Gasilsko društvo Vače. Prvi gasilski dom je bil lesen, drugi pa je bil nasproti današnje gostilne »Pri situli«. Od leta 1976 je na Vačah nov in primerno opremljen gasilski dom, stoji zraven šole na severnem delu vasi, z lepo podobo zavetnika gasilcev, sv. Florjana, na steni.

(Vodnik GEOSS, Anka Kolenc:Vače nekoč in danes, 1997: 11)

 

 

»Na Vačah so se rodili in delali

 

Kar nekaj pomembnih ljudi se je rodilo in delalo na Vačah. V tem seznamu so navedeni nekateri najbolj znani in pomembni.

 

 

Matija Hvale (1470 – 1518)

 

Bil je magister modroslovja in izvrsten govornik. Izdal je le eno knjigo, ki je bila vrhunec takratne modroslovne vede. Imenovali so ga »Mož ene knjige.«

 

Matevž Ravnikar (1776 – 1845)

 

Bil je škof, hkrati pa tudi književnik in reformator slovenskega knjižnega jezika.

 

 

Fran Celestin (1843 – 1895)

 

Rojen na Kleniku pri Vačah in znan po razpravi o  kulturnih in književnih razmerah slovanskih narodov. Vačam je posvetil romantično povest z naslovom »Oskrbnik Lebeškega gradu.«

 

 

Anton Lajovic (1878 – 1960)

 

Bil je med pomembnejšimi slovenskimi komponisti, čeprav se z glasbo ni poklicno ukvarjal. Najpomembnejše mesto v Lajovčevem skladateljskem delu zavzemajo samospevi. Napisal pa je tudi številne orkestralne in zborovske skladbe.

 

 

Etbin Bojc (1906 – 1975)

 

Bil je zadnji govornik na ljubljanskem radiu, preden so ga v drugi svetovni vojni zasedli okupatorji. Napisal je več proznih del, zlasti so znani »Pregovori in reki na Slovenskem.«

(Vodnik GEOSS, Anka Kolenc: Na Vačah so se rodili in delali, 1997: 35)

 

VIRI IN LITERATURA:

 

 

BENEDIK, Valentin, 1972, Vače prazgodovinska naselbina, trg in župnija. Vače,

         92 str.

 

GRANDA, dr. Stane, 2000, Vače, Zgodovina. Enciklopedija Slovenije. Mladinska

         knjiga Ljubljana. Ljubljana, str. 123.

 

KOLENC, Anka, 1997, Vače nekoč in danes. Vodnik GEOSS. Litija, str. 8-11.

 

KOLENC, Anka, 1997, Na Vačah so se rodili in delali. Vodnik GEOSS. Litija,

         str. 35.

 

KOS, Vili, 1997, Med okupacijo 1941 – 1945. Vodnik GEOSS. Litija, str. 12-14.

 

STARE, dr. France, 1954, Prazgodovinske Vače. Ljubljana, …….. str.

 

VUGA, Davorin, 1997, Vače v železni dobi. Vodnik GEOSS. Litija, str. 15-16.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Proxy by Datajoy
Udaljenost gradova