Družina Kolenc nam predstavi živali

(Naravoslovni dan - Lj, maj 2000)

(Barbara Hrovat, učiteljica biologije-kemije na OŠ pri Mladinskem domu v Jaršah)

 

UVOD

Za šolski naravoslovni dan sem povabila na šolo družino Kolenc. Njihova predstavitev živali me je navdušila na prvem letošnjem srečanju študijske skupine. V predstavitvi sodelujejo oz. nastopajo tri hčerke, izdatno pa pomagata tudi oče in mati. Doma imajo precej živali, ki jih z veseljem pokažejo otrokom. Oče sestavlja zanimive in poučne križanke na temo živali, rastline, narava. Mati piše uganke in pesmi o njihovih živalih.

Predstavitev poteka v obliki nekakšnega gledališča. Najprej dekleta zelo živo recitirajo šaljive pesmi in zanimive uganke o živalih, ki jih imajo v začetku še skrite za zaveso. Če gledalci prepoznajo žival, oz. če pravilno odgovorijo na zastavljeno uganko, dekleta pokažejo žival. Uvodni del poteka pol ure. Sledi glavni del; dekleta prinesejo med gledalce vsaka svoje živali in jih predstavijo. V tem času jih lahko sprašuješ vse, kar te zanima o predstavljenih živalih, lahko jih tudi vzameš v roke in se z njimi poigraš. Dekleta vedo povedati ogromno zanimivega, saj s svojimi živalcami preživijo veliko prostega časa. Zadnji del predstavitve pa poteka v obliki kviza; gledalci odgovarjajo na vprašanja, ki se nanašajo na videne živali. Vse skupaj je prikazano v obliki velike križanke.

Kot sem že v uvodu povedala, sem predstavitev živali videla na študijski skupini. Tisto, kar sem videla in doživela, sem želela pokazati tudi svojim učencem. Toda zelo me je skrbelo, kako bodo naši fantje sprejeli takšen način predstavitve. Da jih bodo pritegnile živali, v to nisem dvomila. A kaj bodo počeli med začetnimi deklamacijami? Kako bodo sprejeli dekleta, ki recitirajo pesmice in sprašujejo uganke? Našim fantom je poezija "španska vas" in slovenščina večini prvi tuj jezik.

 

ANALIZA NARAVOSLOVNEGA DNE

 Naj najprej na hitro predstavim populacijo naših osnovnošolskih otrok, ki jih strokovno imenujejo otroci z motnjami vedenja in osebnosti. OŠ pri Mladinskem domu v Jaršah obiskujejo otroci, ki so jih zaradi različnih učno-vzgojnih težav napotili k nam. Nekateri prihajajo vsak dan k nam od doma, drugi pa bivajo v stanovanjskih skupinah in hodijo k nam v osnovno šolo. Pouk poteka v štirih oddelkih, od petega do osmega razreda.

Za kakšne otroke v resnici gre? V resnici je vsak od njih svet zase, a vse druži (en) skupni imenovalec. Vsi imajo velik odpor do šole. Iz tega izhaja nezainteresiranost, neznanje, slabe ocene, hudi verbalni, pa tudi fizični konflikti. Otroci izostajajo od pouka, izogibajo se obveznostim, so neuspešni, imajo slabo samopodobo.

Otroci večinoma izhajajo iz povsem neustreznih življenjskih okolij. Čeprav nekateri na zunaj delujejo nasilno in zastrašujoče, so v sebi zelo prestrašeni in negotovi. V bistvu gre za zelo prikrajšane otroke, tako na čustvenem področju kot tudi v samem življenju. Doma so bili deležni le malo topline, podpore. Zelo redko gre za primere zelo hudih razvajenosti otrok, pred katere nikdar niso postavljali omejitev ali zahtev.

Večinoma gre za otroke, ki z našo šolo prvič obiščejo morje, gredo v gore, itd. Za rojstni dan vsakemu učencu spečemo torto in naredimo razredno praznovanje. Učimo jih različnih socialnih veščin, spremati grajo, pa tudi pohvalo. Pohvale jih naravnost dvignejo.

Na šoli prilagajamo program posameznim učencem z individualnimi učnimi načrti. Trudimo se biti šola, ki je sposobna ne samo sprejeti "zadnje učence", ampak jih želimo tudi pripeljati do zadovoljive ravni znanja. S tem, ko učenci pri nas dobijo kakšno boljšo oceno, se jim počasi vrača zaupanje, pa tudi boljša samopodoba.

Učitelji se trudimo izboljšati motivacijo učencev za učno delo. Opažamo, da so pogosto neuspešni, ker nimajo življenjskih ciljev, motivov, niti opore v družini. Zelo pozitivne rezultate daje tudi redno, dokaj pogosto sodelovanje staršev, vzgojiteljev in skrbnikov s šolo. Naši učenci v marsičem odstopajo od povprečne osnovnošolske populacije. So otroci, pri katerih s frontalno obliko pouka, oziroma s tablo in kredo ne dosežeš ravno navdušenega odziva. Zato sem bila vesela priložnosti, da se učenci iz oči v oči seznanijo s kačami, s skakači, s ščurki, z ježem, z želvo in z drugimi živalmi. Bili smo že na podobnih predstavitvah na biotehnični fakulteti pri prof. Ocepku in učencem so takšna doživetja ostala še dolgo v spominu. Pri predstavi družine Kolenc pa me je predvsem skrbelo to, kako bodo učenci sprejeli uvodne deklamacije o živalih. V glavi so se mi porajale misli o tem, kaj vse bodo naredili dekletom, ki jim bodo pripovedovale uganke in jim recitirale pesmi. A črne misli so bile odveč.

Učenci so z velikim zanimanjem in z radovednostjo sprejemali že sam prihod družine Kolenc na šolo. Nekaj fantov je budno nadzorovalo vsak premik, ponujali so pomoč pri postavitvi scene in spraševali dekleta, kje so živali. Dekleta so se sproščeno pogovarjala z njimi. Ko so končno (za naše učence se mora vse zgoditi hitro) dočakali začetek, so z zanimanjem prisluhnili celo deklamaciji pesmi, rimam. Dekleta so recitirala tako živo in s takšno mimiko in z navdušenjem, da so učence dobesedno šokirale. Nekateri so gledali odprtih ust, nekatere je zabavalo in so se smejali, nihče pa ni protestiral, češ, kaj se sedaj tukaj gredo. Bile so jih same oči. Uganke o živalih pa so vse tako pritegnile, da kar niso mogli preglasiti drug drugega. Vsi hkrati so sporočali možne odgovore. Počasi so postali nestrpni, češ, kje so živali, kdaj jih bodo lahko božali, se igrali z njimi. Polni napetega pričakovanja so pričakali ta trenutek.

Čeprav jih je "le" 32, so se razporedili v tri skupine. V vsako skupino je prisedlo po eno dekle s svojimi živalmi. Vse učence sta najbolj pritegnili kači, obe seveda nestrupeni. Dekleta so fantom najprej povedala, da so pričujoče živali hišni ljubljenčki in da jih imajo rade. Zato želijo, da so z njimi nežni in previdni. Živali so bile v začetku kar malo nezaupljive in preplašene, toda kmalu se je videlo, da jim božanje učencev godi in so postale radovedne in bolj zaupljive. Nekateri so prosili, če smejo imeti kačo tudi sami v rokah. Dekleta so jim povedala, kako naj ravnajo z njo in že se jim je kača ovijala okoli rok. Občudovali so močan prijem udava in njegovo čudovito kožo. Večino je zanimalo, kako velike bodo, ko bodo odrasle in s čim jih hranijo. Na koncu je udav dobil miško in vsi smo prvič neposredno gledali, kako kača požira plen.

Otroci so se zelo so se razveselili tudi ježka. Zanimalo jih je, s čim ga hranijo in začudeno so gledali, kako se je ježek po vivariju veselo podil za ščurki. Torej tisto o ježku in hruškah ne drži? In kako je hrustalo, ko je jedel!

Večino fantov sta očarala skakača, siv in črn. Kar niso se mogli odločiti, kateri je bolj ljubek. Dekleta so jim pokazala, kako se loči samčka od samičke in jim povedala še veliko drugega o tej vrsti sesalcev. Poimenovali so ju s čisto človeškimi imeni, njihova mama pa je celo spesnila pesem o skakačih. Našim fantom se je to zdelo res čudovito. Prav vsi so se poigrali z njima in zelo težko so ju dali nazaj v njun popotni vivarij.

Tudi želva in ostale živali so pritegnile pozornost učencev.

Čas je tekel mnogo prehitro in od živali smo se morali posloviti. Po predstavitvi so imeli za učence pripravljen zelo zanimiv kviz. Fantje so se razdelili v skupine po razredih in tekmovanje se je začelo. Vročina in zagretost sta naraščala od vprašanja do vprašanja. Učencem so se pridružili še učitelji ter učenci Produkcijske šole, ki je tudi pod našo streho in njihovi mentorji; prišla je tudi tajnica šole, da ne govorimo o hišniku, ki so ga že živali pritegnile k učencem in je do konca vztrajal z nami. Delovna vnema je bila tako huda, da je presenetila celo ravnatelja, ki je prišel pogledat, kaj se dogaja.

Bilo je veliko smešnih situacij, ko je učenec nehote odgovoril na vprašanje druge skupine, ker je pač vedel odgovor. Potem so ga sošolci kregali in vpili nanj, saj je drugim prislužil točke. Ob koncu so vsi razredi dobili priznanja in vsi tudi nagrado za prijetno igro. Vsi so kar žareli od veselja. Eden izmed fantov si je tako želel puščavskega skakača, da je prosil gospoda Kolenca, če bi mu lahko kakšnega priskrbel. Že čez nekaj dni mu jih je gospod prinesel v šolo. Ves vesel ju je nesel domov.

Ko sem se kasneje pri urah biologije pogovarjala z učenci, kako so doživeli predstavitev živali, mi je bilo zanimivo to, da so predvsem starejši primerjali to izkušnjo s tisto pri prof. Ocepku, na Biotehnični fakulteti. Niso znali natančno razložiti, v čem vidijo razliko. Nekateri so rekli, da študentke pri prof. Ocepku vedo zelo veliko o živalih, vidi se, da to študirajo, pri dekletih pa so čutili bolj ljubezen do živali. Dekleta so jim velikokrat rekle: "To je moj ljubljenček, tako je topel, nežen..!!" Na šoli se jim je zdelo vse bolj sproščeno, dekleta so jim bila po starosti bližja in so jih sprejeli kot vrstnice.

Predstavitev je pritegnila prav vse učence, nihče ni ni ostal ob strani. Dekleta so znala pritegniti celo tiste, ki so mi že nekaj dni prej govorili, da jih živali in "tiste punce" čisto nič ne brigajo. Prepričana sem, da jim bo doživetje še dolgo ostalo v spominu.

 

 

ZAKLJUČEK

Takšen naravoslovni dan doprinese veliko k razširjanju obzorja, k spoznavanju novega, in k utrjevanju že znanih snovi. Obogati tudi čustven svet otroka.

Pa še nekaj kratkih vtisov učencev.

Đevad: Bil sem že pri prof. Ocepku. Gledal sem razne živali. Ko ste prišli na šolo, je bilo dobro. Držal sem razne živali. Najbolj sta mi bili všeč kača in želva. Naredili ste dober nastop, ki je bil všeč vsem. Pridite še kdaj!

Peter: Zelo sem se razveselil kače. Seveda pa so mi bile všeč tudi druge živali. Dobro ste jih predstavili. Zelo rad bi videl, da bi še velikokrat prišli.

Tonka: Zdelo se mi je zelo zanimivo. Punce so mi bile zelo všeč. Najbolj sta mi bila všeč bela miška in kača. Kačo smo skoraj vsi držali. Želim si, da bi še prišli in da bi prinesli še več živali! Zdelo se mi je zelo v redu.