Članek v Dnevniku 1999

 

Obiskali smo Družinsko gledališče Kolenc iz Vač, kjer je življenje eno samo gledališče in zabava

Zaljubljeni v naravo in umetnost

 

Simpatična  dekleta Špelca, Jana in Mojca so samo za nas uprizorile in veselo zapele utrinke iz Cabareta Oh, ta naš čas, kar v štirih jezikih. Pred­stave, s katero so med drugim navdušile občin­stvo v Portorožu.  Foto: Matjaž Kačičnik

Ustvarjalna družina med prijatelji palčki, ki pridejo prav v lutkovni igrici Sneguljčica, kjer skozi klasično zgodbo uvajajo nov motiv: poznavanje temeljnih slovničnih pravil. V takšno šolo otroci radi hodijo.   Foto: Matjaž Kačičnik

Foto: Matjaž Kačičnik

 

 

VAČE - Če se posebni mami in posebnemu očetu rodijo tri prav posebne de­klice, postane skupno ži­vljenje eno samo gledališče in zabava. Tako je pri dru­žini Kolenc, kjer se že dol­gih deset let rojevajo nove in nove ideje pod okriljem ljubiteljskega družinskega gledališča. Vseh pet članov družine je zaljubljenih v naravo in umetnost, dekle­ta so glasbenice, plesalke baleta, predvsem pa na­polnjene s pozitivnim rit­mom življenja in veliko me­ro energije, domiselnosti in dovzetnosti do vsega, kar jih obdaja.

V dolgih razgibanih letih delovanja so pripravili več različic kulturnih in nara­voslovnih dni, ki jih orga­nizirajo na osnovnih in sre­dnjih Šolah. Oče Zvone, pro­fesor biologije in učitelj na osnovni šoli v Vačah, pravi, da so konkurenca počitni­cam, saj se otroci na njihovih nara­voslovnih in kul­turnih uricah tako zabavajo, da se sploh ne zavedajo, da se učijo. In učenje skozi do­življanje, igro in čustva šolarji po­trebujejo, manjka poudarek na do­življajski pedago­giki. V družini se prilagajajo učne­mu načrtu, njiho­ve obiske pope­strijo živali, od puščavskih skakačev, polhov, najdenčka ježka do kače, žabe, žel­ve... Otroci se ži­valim najprej približajo skozi umetnost, nato rešujejo na­loge, pozneje se živali tudi dotikajo in tako premagajo strah pred njimi. Na koncu doživljajskega pouka Kolenčevi pripravijo še kviz in otroke tudi nagradijo. Šolarji so navdušeni in družinsko gledališče se vrača v šole vse pogosteje.

Poleg doživljanja umetno­sti - od kulturnih dni, kjer otrokom predstavijo poezijo, klavirsko glasbo, ples in gle­dališče, do lutkovne igrice Sneguljčica in Pepelka,  pri­pravljeni pa imajo tudi zgo­dovinsko dramo Zaradi jeze bogov in igro o Vačah in vaški situli - uvajajo učence tudi v doživljanje v naravi. Razveseljujejo in navdušu­jejo še ob dnevih odprtih vrat, razstavah, otvoritvah podjetij, raznih rojstnih dneh, na porokah, ob novem letu, na kulturni praznik, saj so vsi zaljubljeni v Prešer­na...

Najstarejša Mojca je že profesorica razrednega po­uka in tudi menedžerka nji­hovega gledališča. Zapo­slena je v Podjetniškem centru v Litiji, kjer pri­dobiva znanje, ki ji bo še posebno koristilo v priho­dnosti, ko bo iz ljubitelj­skega nastalo profesionalno gledališče. Pohvali se lahko celo s Prešernovo nagrado, ki jo je prejela za diplom­sko nalogo Filozofija za otroke. In ravno ona je tista, ki organizira nastope, tako da pokliče na šole in jim predstavi njihovo delo. Ve­dno po občutku izbere tudi kakšne nove šole v majhnih krajih ali takšnih, ki jih je vzljubila na prvi pogled.

Špelca se pripravlja na maturo, učno vnemo pa deli z mamo Anko, ki ji do dokončanja študija sloven­ščine in etnologije na FF manjkajo samo še trije iz­piti. Za študij jo je pred petimi leti spodbudila ne­navadna družina. Ko bo Ja­na odrasla, bo igralka in pianistka, na voljo pa ji je kot takšni vsestranski de­klici še mnogo možnosti. Kljub temu, da pri nas ni mnogo izkušenj z zaseb­nimi gledališči, se Kolenčevim za prihodnost ni bati, saj gledališče za doživlja­nje umetnosti in narave po­darja nepozabno druženje in veliko čarobnosti.

MAJA

 

 

Proxy by Datajoy
Udaljenost gradova