GOVOR ZA PRIREDITEV na GEOSS-u 13. septembra 2009

Lep pozdrav predsedniku  Zveze Združenj Borcev za vrednote Narodnoosvobodilnega boja Slovenije,

tov. Janezu Stanovniku, nekdanjemu predsedniku RS

Lep pozdrav vsem, ki ste potrdili pomen prireditve s svojo prisotnostjo.

Lani 19. okt. je bila tukaj uvodna prireditev za razglasitev »Mednarodnega dneva prijateljstva na GEOSS-u«. 20. okt. pa je »DNEVNIK« objavil, da »društvo GEOSS obuja spomin na zamolčano zgodbo.«

Zgodovinski dogodek, ki je vzrok današnjega srečanja ni bil neznanka. Leta 1972 je VEČER objavil obširno reportažo. Ivan Požauko ga je opisal v svoji knjižici »Lovrenško osvobojeno ozemlje« leta 1974, Edi Šelhaus v «Stotinki sreče« l. 1980 navaja pričevanje sodelujočega narodnega heroja Jože Boldan-Silnega in vdove britanskega vojaka J.C.Orange-a. Milan Ževart pa v delu »Lackov odred« l. 1988 navaja zapis iz partizanskega dnevnika Ferda Čolnika.

Začetek te zgodbe je v Mariboru in Ožbaltu, kjer spomin na osvoboditev 87. britanskih vojnih ujetnikov na dan 31. avgusta 1944 ohranjajo že od leta 1985, ko so postavili spomenik v Ožbaltu. Zadnji še živeči vodja osvobojene skupine Britancev Ralph F. Churches je končno opisal svoje doživetje v delu »A Hundred Miles as the Crow Flies« iz leta 1996, potem ko se je prepričal, da ga več ne veže vojaška tajnost. Britanske vojaki so bili namreč po prihodu v svoje komande v Italiji zavezani k molčečnosti. Slovenski prevod tega dela je opravil Lado Pohar l. 2000 z naslovom »Vranov let v svobodo«.

To delo je izhodišče moje pobude o »Mednarodni spominski poti zavezništva« z imenom »Vranov let«. Na tej osnovi pa je imenovan »Mednarodni dan prijateljstva v zavezništvu« na GEOSS-u.

Pomembno je to, da je bil pobeg in osvoboditev britanskih vojnih ujetnikov iz mariborskega taborišča v Melju zagotovo edinstven v evropskem merilu. To je bila največja enota, ki je iz okupiranega ozemlja pobegnila v svobodo. Organizatorja britanskega pobega sta bila prijatelja Ralph Churches in Less Laws.

Za pobeg je bila poleg dobre priprave in bistrosti organizatorjev potrebna tudi hrabrost. Da pa je 30. avg. 1944 uspel pobeg sedmih ujetnikov iz delovišča pri ŽP Ožbalt na Lovrenc na Pohorju in je sledila naslednji dan osvoboditev 80 njihovih tovarišev, je bil potreben še ugoden položaj partizanskih enot na Pohorju ter  predvsem naveza z zavedno družino železniškega nadzornika Stanka Zavodnika. Družina je živela malo višje od ŽP Ožbalt, mati pa je imela stik z zaupnikom obveščevalnega centra Pohorskega oz. Lackovega odreda. Teden pred tem sta Tomšičeva in Šercerjeva brigada ustvarili pohorsko osvobojeno ozemlje med Ribnico in Lovrencem, ki so ga imenovali »Lovrenška republika«. Obdržali so jo do nemške ofenzive 2. novembra 1944.

Osvobojeni skupini Britancev so partizani priključili nekje v bližini Rogle še 9 Britancev in 10 Francozov, ki so jih pripeljali iz Bistriškega Pohorja. V dveh tednih so uspeli prehoditi pot okrog 250 km. Za spremstvo so imeli na začetnem delu poti okrog 100 borcev Šercerjeve brigade, zatem je štab pohorske čete Lackovega odreda izbral 20 borcev in imenoval poveljnika Franca Grudna – Švejka z ukazom, naj varno pripelje zavezniške vojake do Save. Borci  so bili oboroženi z lahkima strojnicama in puškami, poveljnik pa je imel brzostrelko.

Pot jih je vodila od Ožbalta mimo Lovrenca na Pohorju na sleme Pohorja proti Velikim Kopam, po Mozirski planinah v Gornji grad in na Moravško. V Sp. Slivni v neposredni bližini GEOSS-a so jih borci Lackovega odreda predali enoti Kamniško-zasavskega odreda, ki  je Britance spravila skozi partizanski koridor na Savi.

Partizanski koridor so zasedale številne sovražne postojanke. Da bi mogli spraviti našo stotnijo preko Save na kraju med Litijo in Hotičem, so uporabili imenitno zvijačo, v kateri so sodelovali okoliški kmetje in borci-brodarji. Kmetje so se dogovorili z okupacijskimi oblastmi, da v noči 9. na 10. september zaradi žetve prepeljejo konje na drugo stran Save. Med deseto in polnočjo so to opravili na dveh lokacijah, nekje vmes pa sta borca-brodarja, ob šumu zaradi prečenja reke ter glasovih vodičev, opravila svoj posel. 13. septembra so Britanci le z majhnim partizanskim spremstvom prispeli  v Semič, 18. septembra pa so poleteli v zavezniško bazo v Bari.

Ker je bil najtežji del operacije opravljen 9. septembra, smo izbrali za praznovanje »Mednarodnega dne prijateljstva v zavezništvu na Geossu » dan, ki je blizu temu datumu in tako, da organizacijsko najbolje ustreza.

92-letni Ralph Churches, katerega vojaško ime je Vran, živi v Adelaidi, v Avstraliji. Med nami sta njegova prijatelja, veterana - Tone Kropušek iz Maribora, ki je doživel srečanje z našimi Britanci in Vili Kos iz Ljubljane, tisti čas obveščevalec Kamniško-Zasavskega odreda na območju partizanskega koridorja.

Ralph Churches mi je 15. avgusta poslal elektronsko pošto.

Preden vam sporočilo prenesem, vam povem še to. 92 letni si je nabavil računalnik in ga sedaj uporablja za e-pošto. Naslov je sporočil prijatelju Tone Kropušku, ki ga je junija dal meni z željo, da se sam pogovarjam s Churchesom. V dveh mesecih sva izmenjala preko 70 dopisov, med njimi pa je pozdrav, ki velja nam vsem. Takole sem ga povzel:

"Members  of Geoss

The voice is the voice of my good friend Eduard Vedernjak; 
the message is from Ralph Churches in far away Australia greeting you in your assembly. 

How I would wish to be with you in person. I have quite a few valued friends among you

Člani GEOSS –a! Ta glas je glas mojega ….., sporočilo pa je …

Iz oddaljene Avstralije pozdravlja vse udeležence prireditve. Želi si biti osebno z nami, saj ima tukaj cenjene prijatelje.

Those of you with whom I am not acquainted should be aware that I have a great admiration for your beautiful little country and its hardy but gentle people. Your resistance against the overwhelming might of a fanatical invader in the forties of last century could well be the subject of grand opera or at least, a classical play.

Sporoča nam, da nadvse občuduje našo prelepo majhno deželo ter njene smele a blage ljudi. Poda se v domišljijo, da bi zgodovina našega upora proti grozečemu fanatičnemu okupatorju v štiridesetih letih prejšnjega stoletja mogla biti osnova za mogočno opero ali vsaj klasično predstavo.

….by 1991 you realised that the time had come for Slovenia, for the first time in history, to become an independent nation. …..…Your national constitution gives you a truly democratic governance. You have taken your place in the councils of Europe all within twenty years of independence.

Ugotavlja, da smo leta 91 ujeli naš čas in se odločili za neodvisnost. Z vidika tujca vidi neverjeten napredek ob ustavni ureditvi, ki ureja demokratično družbo. Občuduje, da smo zavzeli svoj prostor v svetu Evrope v slabih dvajsetih letih neodvisnosti.

Potem se razvname:

Can you really wonder at my pride in being named the subject of your project - yes! I am the 
crow which flies to freedom. In spirit I am with you on that  International Path 0f Honour, that International Day of Friendship in Alliance in GEOSS, the heart of your nation.Thank you all for the honour you do me. God bless you all, God bless Slovenia. "

»Da! Resnično se lahko sprašujete, zakaj sem tako ponosen na ime vašega projekta. Jaz sem VRAN, ki leti v svobodo. V duhu sem z vami na »Mednarodni poti Č A S T I » in »Mednarodnem dnevu prijateljstva v zavezništvu« na GEOSS-u, srcu vašega naroda. Hvala vam za spoštovanje, ki ste mi ga izkazali. Bog z vami in s Slovenijo.«

 31. avgusta je minilo 65 let od osvoboditve britanskih vojnih ujetnikov. Obletnica v Ožbaltu, ki smo jo slavili 29. avgusta, je bila priložnost, da razglasimo pot osvobodilnega pobega kot zgodovinsko obhodno pot z imenom »Mednarodna spominska pot zavezništva« – »Vranov let«.

Pot mariborskih Britancev v svobodo naj simbolično spominja na pobege stotin drugih zavezniških ujetnikov, ki so se reševali s pomočjo slovenskih partizanov, aktivistov OF in kmetov iz zasedene Štajerske na Dolenjsko, odtod pa v Bari ali pa tistih, ki so po kapitulaciji Italije bežali na vzhod. Po istih poteh so rešili tudi okrog 650 sestreljenih zavezniških padalcev, ki so svoje zadete trdnjave usmerjali proti Slovenskemu ozemlju, kot edinemu področju z možnostjo rešitve.

Prireditvi v Ožbaltu danes sledi prireditev na GEOSS-u. Ta dan GEOSS uvršča v trajno programsko prireditev.

Vabim pa vas, da se pridružite k uresničenju najtežjega dela projekta. To je, da najdemo upravitelja »Mednarodne spominske poti zavezništva – Vranov let« in sponzorje, da bi opravili vrsto nalog, potrebnih za registracijo poti.

Naj poudarim še to. Moja pobuda in dosedanja izpeljava projekta »Vranov let« bi ostala na papirju, če ne bi bilo dveh neverjetno marljivih in tudi iznajdljivih oseb. Jožeta Gašpariča, predsednika ZB iz Ruš in vaše drobne, a žilave Anke Kolenc. Pa še to srečo imamo, da z nami aktivno sodelujejo veterani z osebno izkušnjo tega zgodovinskega dogodka; Vili Kos, Tone Kropušek in Ralph Churches. Veteran Franc Črešnar je še jeseni 2007 aktivno sodeloval, kot zadnji borec stotnije, ki je osvobodila Britance. Umrl je lani septembra, prav na današnji dan.

Dovolite trenutek spomina nanj.

hvala

Ko smo svečanostim  v Ožbaltu dodali prireditev na GEOSS-u smo postavili temelj projekta »Vranov let«. Ta kraja povežimo z »Mednarodno spominsko potjo zavezništva« , Zgodovinsko evropsko obhodnico z oznako »E –Vran«. Slovencem naj utrjuje ponos na skupni boj z zavezniki v najhujših dneh svetovne zgodovine.

Še posebej naj združuje mladino Evropske zveze in sveta.

Eduard Vedernjak,      Sp. Slivna, 13. avgust 2009