Bližnjica do še enega članka o gradu Lebek ali Ljubek - KRESNIČKA

 

Iz knjige

OD VERNEKA DO OBLE GORICE, Gradovi in graščine v občini Litija, Helena Hauptman

 

 

J.V. Valvasor: Topographia Ducatus Carnioliae Modernae (1679)

 

Na strmem skalnatem hribu nad potokom Vidernica ob zaselku Ljubek blizu Potoka pri Vačah se v gozdu skrivajo razvaline gradu Ljubek, na katerem so gospodova­li gospodje Lebeški, sprva andeški, nato pa krški, višnjegorski in spanheimski ministeriali. Grad je bil verjetno zgrajen že v 1. polovici 11. stoletja, po nekaterih virih pa konec 12. stoletja. Prva omemba grajske stavbe izvira iz leta 1220, ko je Zofija, vdova Henrika, istrskega krajišnika, mejna grofi­ca istrska in utemeljiteljica stiškega samostana, na gradu izdala neko listino o privilegijih stiskih menihov . Prvotno je bil last krške škofije, ki ga je posredno dobila od Askvincev, ko je v 11. stoletju grofica Hema Breško-Seliška krškemu samostanu poklonila veliko posesti na Kranjskem.  Prvotno je bil grad stolpaste oblike. Do l. 1209 so ga imeli askvinski sorodniki grofje Višnjegorski, nato do l. 1228 gro­fje Andeški, potem pa so si ga dali podeliti Spanheimi. Imel je strateško pomembno lego, saj je povezoval gorenjsko in dolenjsko posest zadnjih dveh velikih vazalov. Zanimivo je, da se je lebeški graščak v virih pojavil precej kasneje kot grad, kar je velika redkost. Ime gradu pa zasle­dimo večkrat, in sicer 1.1228 kot častnim Liebekke, 1341... vest di man nennet den Stavn ze Liebek..., 1387 in 1392 kot veste Liebegge, 1. 1444 kot hauss Liebekg in vest Liebeck, 1. 1468 kot geslos Lybek in 1496 kot castro Lebeckh.

Lebeški graščaki se omenjajo prvič šele 1. 1240, in sicer naj­prej Albert de Lubeche, ki je bil spanheimski ministerial in gradiščan. Nato do 1. 1292 sledi več oseb,"ki jim ne pozna­mo porekla: 1268 Ditrik RoufTar, 1. 1280 Verson in nje­gova žena Helga, roj. Stein, 1285 Winter, pred 1. 1292 pa je na Lebeku živel Ulrik. Vsi omenjeni so bili najbrž gradiščani.

Približno do 1. 1315 se je na Lebeku naselila ena od vej rod­bine Gall (1. 1337 je omenjen Konrad Gall de Liebeck)

Grad s sodiščem so imeli do 1. 1335 v varstvu za določeno dobo. Takrat so ga tudi poimenovali Gall. Zaradi nerešene­ga pravnega statusa gradu so se 1. 1341 poravnali s Habsburžani in jim ga prodali. Habsburžani so jim ga takoj nato spet podelili, saj je na njem 1. 1350 še živel Konrad Gall, ki pa je umrl brez potomcev, tako da je rodbina lebeških z njim izumrla. Kdaj in zakaj so Galli gospostvo izgu­bili, ni dokazano, morda je bil eden od vzrokov ravno izu­mrtje rodbine.

Habsburžani so grad v zadnji četrtini 14. stoletja kot dežel-noknežji fevd podeljevali različnim plemičem. L. 1392 npr. se omenja Viljem de Stegberch (Šteberški). Steberške so že pred I. 1469 nasledili njihovi sorodniki Apfaltrerji, nato pl. Lambergerji in sredi 16. stoletja pl. Ennstallerji. L. 1515 so poleg drugih nesreč, ki so že zadele grad, po­slopje oplenili in skoraj popolnoma razdejali uporni kme­tje, združeni v velikem kmečkem uporu. Kmalu nato so ga obnovili, saj ga je Valvasor upodobil kot mogočno stavbo, sestavljeno iz dvonadstropnega palacija, in nekdanjega, za nadstropje višjega obrambnega stolpa - bergfrieda. Enotno stavbno gmoto je obkrožalo obzidje z vhodnim stolpom. L. 1560 je v okolici pustošila kuga, ki se ji niso mogli izog­niti niti grajski prebivalci. Valvasor še navaja, da so bila v okolici bogata najdišča svinčeve in bakrove rude. L. 1593 je kot lastnik omenjen deželni upravitelj na Kranjskem Jurij Ainkhürn, nato pa so bili lebeški graščaki baroni Hallerji in grof Rudolf Paradeiser, ki je 22. aprila 1633 gospostvo Lebek in trg Vače dobil v fevd od cesarja Ferdinanda II. Baron Karel Witz pl. Witzenstein je 1. 1651 sklenil z grofom Paradeiserjem zamenjalno pogodbo in posestvo 1. 1660 izročil svojemu sinu Franzu. Po njegovi smrti ga je nasledil njegov brat Janez Krstnik, čigar hči se je omožila z Vajkardom Leopoldom Ursinijem grofom Blagajem in mu grad prinesla za doto.

Od Blagajev je posestvo kupil grof Maksimiljan Engelbert Lamberg in ga 10. junija 1728 podelil v fevd Francu Antonu baro­nu Wolkensbergu. Od nje­ga ga je 1. 1755 kupil nje­gov brat Janez Anton. Takrat je bil Lebek že zdru­žen z gospostvom Ponoviče in je obsegal še vključena imetja Ribče, Knežji pot in Waldhofen. Janez Anton ga je 1. 1760 prodal svojemu nečaku Francu Rudolfu za 34 000 goldinarjev. Njega je 1. 1789 nasledil sin Vin-cenc. Po njegovi smrti je dediščina pripadla Francu Rudolfu baronu Wolkensbergu, Vincenceve hčere Ano, Viktorijo in Avguštino pa je izplačal. Gospostvo je nato 1. 1819 dedoval njegov sin Danijel. Sredi 19. stoletja je že sto let pred tem razvaljeni grad prešel v meščan­ske, nato pa v kmečke roke. L. 1826 ga je dal na dražbo dr. Anton Pfefferer, upnik Danijela barona Wolkensberga, in ga nato sam kupil za 65 100 goldinarjev. Posestvo je bilo ocenjeno na 85 232 goldinarjev. L. 1846 ga je prodal Francu Haringu za 85 000 goldinarjev. Haring je nato iztržil s prodajo še večji dobi­ček, ko je posestvo 22. februarja 1848 prodal grofu Juliju Klebelsbergu za 125 000 goldinarjev. L. 1851 je gospostvo kupil Janez Moritz Ehrenreich in ga 1. 1854 pro­dal Norbertu Moritzu Ehrenreichu. Ta je 23. avgusta 1880 umrl in vse zapustil svoji ženi Kristini, ki je bila za lastnico priznana 18. julija 1884 s prisojilno listino. Lastniki so se nato dokaj hitro me­njavali. Še isto leto ga je kupil Franc Hren, 1908 Nikola Makar in Nikola Petrovič iz Karlovca, še isto leto itali­janski trgovci Pischiutti, Saccomani in Marini iz Vidma. Po 1. 1928 je posestvo prešlo v last Dravske bano­vine.

Razvaline, ki kažejo na nastanek gradu v romanski dobi (ohranjena je še ena romanska svetlobna lina), so

Označene razvaline v franciscejskem katastru iz 2. pol. 19. stoletja (Geodetski zavod Litija)

 

 

Okno v drug svet... (foto Z.Kolenc)

danes na Šmicovi domačiji. Razvidni so še ostanki palacija z značilno romansko plastovito gradnjo iz lomljenega kamenja, ki ga je od skalnatega griča nad Vidrnico ločeval globok in širok, v živo skalo vsekan obrambni jarek, in obrambnega stolpa, ki se je dvigoval nad zaselkom, ter nekaj zidovja iz renesančnega obdobja. Starejši vedo povedati, da je bil grad Lebek z rovi povezan s spodnjim hotiškim dvorcem in s Kandršami. V rov, ki pelje proti Kandršam, so nekoč spustili podgano in ji okrog vratu privezali zvonček. Ven naj bi prišla na drugi strani hriba Slemško v Kandršah. Ustno izročilo navaja tudi zani­mivost, kako so se uporni kmetje znesli nad lebeškimi gra-ščaki. V sveti jezi so jih vpregli v jarem in z njimi orali njive.

Kljub temu, da so razvaline danes še komaj vidne, je v ljudeh ostal globok spomin na nekdaj mogočni grad Lebek.

Bližnji sosed ponosno pripoveduje, da je stara kam­nita plošča na njegovem dvorišču miza z lebeškega gradu. Na njej je bilo še pred nedavnim bojda razbrati letnico 1304, danes je zapis zbrisal čas. Vsekakor je kamnita plošča zelo stara, čemu in komu je služila, pa bi morali ugotoviti strokovnjaki.

Razvaline Še kažejo nekdanjo mogočnost, saj ena od sten meri v višino več kot 10m (foto Z. Kolenc)