Vače Društvo GEOSS Družinsko gledališče Kolenc Facebook

                                 IZVORNA STRAN

Pot spominov in tovarištva pot ob žici pot spominov in tovarištva pot ob žici

 

Mrvetov Ciril (sl.2) mi je povedal nekaj spominov iz 2. svet. vojne, ko je bil še otrok. Mulci so vse pretaknili in povsod bili zraven, čeprav  so se jim tresle hlače.

Med vojno so bili na Vačah nekaj časa partizani, nekaj časa  Nemci.

- Ko so bili na Vačah partizani: Takrat so v Čurnovem hlevu delali mine iz glini podobnega razstreliva. Čurnov stric je po pomoti tako mino vrgel v peč in kmalu za tem je eno od sten odneslo kar na Rosinčkov vrt. Druge hujše škode ni bilo.  Mine so ponoči uporabili pri miniranju proge po dolini. Po hišah so bili tudi ranjenci – na rehabilitaciji in hiše so bile polne ljudi. Vsi so imeli polne zaloge skrite hrane1. Otroci so morali čepeti v zvoniku in paziti, če se je kraju približevala kakšna nemška enota.

- Ko so pa prišli Nemci in Beli, je le malo ljudi ostalo doma. Od strahu so se skrili pri bližnjih kmetih (Praprotnik, Ljubek, itd.) Hiše so bile bolj  prazne. Nikoli nisi vedel, kaj jih bo pičilo. Enkrat so kar zažgali hlev, itd. Otroci so včasih pozimi kepali nemške vojake (raznih narodnosti, ki so pač služili v nemški vojski). Enkrat je Cirilovega brata Mirka  ujel nek vojak in ga tako naribal s snegom, da je bil prepričan, da ne bo preživel.  Pa ga ne bi ujeli, če ne bi bila okoli Vač bodeča žica (sl.1). Tako se je moral pri žici ustaviti in vojak ga je dohitel. Vače so ogradili v letu 1945 po zimski hajki in se tu utrdili, da bi zavarovali progo, ker so jo partizani uničevali. Potrebovali so jo za umik. So že vedeli, da izgubljajo vojno. 

 

Imamo pa tudi Nemško cesto – proti Kleniku in situli, ki je priljubljeno sprehajališče. Graditi so jo začeli že pred vojno. Toda nihče ni hotel, da bi šla cesta čez njegovo zemljo. Ko so pa Nemci rekli: »Naravnost bo najbolje!«, nihče ni upal odpreti ust.

 

Tako imamo z Ljubljančani nekaj skupnega: Nemško cesto in pot ob žici, ki sva jo prehodila skupaj s Cirilom. Sem pa slišal od Amerikanca, da imate Nemško cesto tudi v Litiji.

 

Spomin na ograjo iz bodeče žice (sl.3) je samo še na meji med Feliksom in Hostarjem: »Za dobre sosedske odnose,« je rekel Hostarjev Marko.

 

Kako lepo mi je, ko ni vojne. Rad nas imam!    Zvonček Norček

PODNAPIS K SLIKI

A = strelski jarki, B = mitraljezko gnezdo, C = bunker iz brun, D = stražarsko mesto – pri sušilnici sadja. Stražarji pa so bili tudi ob cestah, kjer je bila bodeča žica kar v obliki vzmeti vržena čez cesto.

 

 Opomba:

1 – To o polnih skrivališčih hrane mi je povedal Bizjak Ivan st. – Amerikanc. (in ne Mrva Ciril st.) On je bil zaradi gluhosti oproščen služenja v nemški vojski in je bil med vojno prisoten pri dogajanju na Vačah. Kmetje so skrbno obdelovali svoja polja, ker so se bali, da bodo zaradi vojne morali stradati. Hrano so skrivali na različne načine. Tudi v gozdu so imeli zasipnice, v kleteh še dodatne zakrite jame, itd. Tisti, ki pa niso bili kmetje, so se pa poskušali kako drugače znajti.  

 

Proxy by Datajoy
Udaljenost