IGRE NAŠIH DEDKOV IN BABIC s ŠIRŠEGA OBMOČJA VAČ
Zbrala in uredila Anka Kolenc
Vače, avgust 2010
Do zdaj so izšle v
podobni obliki ob Vaškem dnevu (zadnja nedelja v avgustu): -
Anka Kolenc, Furmani z Vač,
2007 -
Anka Kolenc, Tako so kuhali
na Vačah in v okolici središča Slovenije, 2008 -
Anka Kolenc, Sadje naš
vsakdanji kruh, 2009 KOLENC, Anka (zbrala in uredila) Igre naših dedkov in babic s širšega območja Vač, 1. natis: Zavod za razvoj zavesti Družinsko
gledališče Kolenc, Vače, 29. avgust 2010
KAZALO
Naslovnica ……………………………
Kazalo ………………………………..
Uvod …………………………………
Igra ………………………………….
Pravila iger …………………………..
Izštevanke …………………………...
Igrače ………………………………..
Kartanje – »Kvartanje« ………………..
Literatura in viri ………………………
UVOD
V letu 2003 in 2004 je bilo na področju Vač opravljenih nekaj sistematskih razgovorov o igrah in zabavi naših prednikov, v času, ko so bili še šolarji. Večino informacij o tem, katere igre so se otroci igrali v času pred drugo svetovno vojno, so mi podali: Nada Vrhovec, Jože Kimovec, Justin Škrabanja, Slavko in Slavka Cvetežar, Marija in Cirila Ravnikar ter Lojze Kolenc. Do poglobljene raziskave, žal, ni prišlo, zato sem se pri opisu iger opirala tudi na zbrana dejstva drugih raziskav (manjkali so mi predvsem podrobnejši opisi poteka iger ter fotografije in skice za nazornejšo predstavitev).
Vsem, ki so mi pri delu pomagali, informatorjem, predvsem pa predsednici Društva žena in deklet, ge. Majdi Rebolj, ki je dala ob skrbi za kvalitetno in srčno otvoritev novega vrtca in šole osnovno pobudo za to delo, se iskreno zahvaljujem. Ljudje smo se igrali od kar smo, pa vse do danes. Igra je del našega razvoja. Prenaša se iz roda v rod. Spreminjajo pa se igrače. Sodobne igrače nas silijo v osamljenost in ne prispevajo k razvoju odnosov.
Drugače pa je z igrami, ki se jih vsi spomnimo kot nekaj svetlega, prijaznega, navdušujočega.
IGRA
Naši dedki in babice so bili veseli vsake malenkosti, vsak kamenček, vsako palico so znali spremeniti v igračo. Ker ni bilo denarja, da bi igrače kupovali, so jih najbolj pogosto izdelovali kar doma.
PRAVILA IGER
1. Skrivanje:
- z izštevanko določimo tistega, ki miži,
- šteje do dogovorjenega števila, odvisno od oddaljenosti skrivališča,
- kogar najde, ga »pofočka« na mestu, kjer miži,
- prvi, ki ga najde, miži, naslednji ga lahko reši, in tako do konca, dokler ne najde vseh.
2. Trden most:
- dva otroka držita most in se sproti dogovarjata, kaj predstavljata (oreh-jabolko ali avto-motor in podobno),
- en otrok vodi kolono,
- Ko pride do mosta, vpraša: Ali je kaj trden most?
- Most odgovori: Kakor kamen kost.
- Otrok: Ali gre lahko naša vojska skozi?
- Most: Lahko, če daste zadnjega petelinčka.
- Otrok: Ja, če ga ujamete.
- Kolona gre skozi.
- Če je zadnji ulovljen, se mora odločiti, kaj je (oreh-jabolko) in se postavi za tistim, katerega
je izbral.
- Ko so vsi razporejeni - sta dve koloni - se pomerijo, kateri so močnejši in se vlečejo. Zmagajo tisti, ki so povlekli nasprotno kolono čez črto.
3. Ristanc:
- igrata dva ali več,
- na tla narišemo pismo in poiščemo ploščat kamen,
- v prvi prostor položimo kamen, stojimo na eni nogi, drugo pokrčimo,
- skačemo in brcamo kamen iz prostora v prostor v nasprotni smeri urinega kazalca,
- če pridemo uspešno do konca, vržemo kamen v drugi prostor in igro nadaljujemo,
- če naredimo napako (stopimo na obe nogi, brcnemo kamen na črto), začne igro naslednji
igralec,
- kdor prvi opravi pot po vseh prostorih, je zmagovalec.
4. Telefon:
- otroci sedijo v vrsti in so tiho,
- prvi šepetaje pove sosedu na uho besedo ali stavek,
- ta naslednjemu in tako do konca,
- zadnji mora naglas povedati, kar je slišal (ponavadi je beseda popačena in je veliko smeha).
5. Škarjice brusit:
- sodeluje več otrok,
- določimo, kdo bo brusil škarjice (izštevanka),
- otroci odidejo vsak k svojemu drevesu (njegov dom),
- brusilec škarjic kroži med drevesi, brusi kazalec in govori: »Šlik, šlak, škarjice brusim.« In
vpraša druge otroke: »Ali imate pri vas kake škarje za brusit?«
- Otrok odgovori: »Pri nas ne, ampak tam preko.« Pokaže druge otroke.
- Brusilec odide tja, za njim pa otroci zamenjajo mesta - pazijo, da praznega mesta ne zasede
brusilec. Če mu to uspe, otrok brez doma postane brusilec.
6. Divji mož:
- več otrok,
- na tla zarišemo črto in se postavimo v vrsto za črto,
- nekaj metrov proč divji mož nariše novo črto in se postavi za njo,
- obrne nam hrbet in začne šteti,
- otroci se mu približujemo, mož se naenkrat obrne, takrat moramo vsi otroci obstati,
- če se kdo premakne, mora nazaj za črto,
- to se ponavlja toliko časa, dokler se divjega moža nekdo ne dotakne in ta je naslednji divji
mož.
Danes to igro igrajo z nogometno žogo. Otroci brcajo žogo, dokler nekdo ne zadane
divjega moža.
7. Bela, bela lilija:
- sodeluje več otrok, naredijo krog,
- na sredini je deklica,
- otroci so peli: »Bela, bela lilija, v krogu pleše deklica, naj se le okrog vrti in si enega izberi.
Poskoči enkrat, poskoči dvakrat, zapri oči in si enega izberi.«
- Deklica zapre oči in si enega izbere. Ta jo zamenja v krogu.
8. Gnilo jajce:
- več otrok naredi krog,
eden sedi na strani, drugi pa hodi okrog, v roki drži robec, kamenček, košček krede, …
- otroci v krogu se ne smemo obračati,
- predmet neopazno spusti nekomu za hrbet in gre dalje,
- ta ga pobere, če ga opazi in teče za tistim, ki ga je spustil,
- če ga ujame, je šel v krog sedeti ujeti,
- če ne opazi predmeta za hrbtom, gre sedeti v krog,
- če kdo zatoži, da ima nekdo za hrbtom predmet, gre ta v krog,
- večkrat je tisti, ki je lovil prvega, že spustil predmet nekomu za hrbet,
- igra je zahtevala veliko pozornosti in pazljivosti.
9. Rdeče češnje:
- igra je podobna igri Bela, bela lilija,
- otroci naredimo krog, plešemo, pojemo (rdeče češnje rada jem, črne pa še rajši, v šolo tudi
rada grem, vsako leto rajši. Ti si lepa, ti si lepa, ti si pa najlepša).
- Eden od otrok je hodil v nasprotni smeri in izbiral najlepše.
10. Slepe miši:
- enemu otroku zavežemo ruto čez oči – ta je slepa miš,
- ta lovi otroke, ki skačejo okrog njega, ga cukajo, se mu umikajo
- slepa miš mora enega od otrok uloviti,
- ulovljen je slepa miš
11. Kdo se boji črnega moža?
(To je igra, ki je podobna igri Divji mož).
- črni mož stoji za črto, otroci več metrov proč, tudi za črto.
- Črni mož vpraša: »Kdo se boji črnega moža?«
- Otroci odgovarjajo: »Nihče!«
- Črni mož: »Kaj pa če pride?«
- Otroci: »Mu pa zbežimo!«
- Črni mož začne loviti otroke, ti skušajo mimo njega zbežati na drugo stran igrišča.
- Če črni mož koga ujame, mu mora ta pomagati loviti otroke.
- Tisti, ki se mu najdlje izogiba, v naslednji igri igra črnega moža.
12. Petelinček:
- dva otroka – petelinčka,
- skačeta po eni nogi, obrnjena sta drug proti drugemu,
- roke so prekrižane na prsih,
- zaletavata se drug v drugega,
- izgubi tisti, ki je prvi izgubil ravnotežje.
13. Gospodična, koliko je ura?
- več otrok,
- narišemo črto, otroci stopijo za njo,
- v oddaljenosti nekaj metrov si gospodična nariše krog okrog sebe.
- En otrok vpraša: »Gospodična, koliko je ura?«
- Ona odgovori: »Enega velikega nazaj, tri male naprej« (en velik korak nazaj, tri male
korake naprej).
- Drugi otrok: »Gospodična, koliko je ura?«
- Gospodična ponovno odgovarja.
- Kdor se prvi dotakne gospodične, postane gospodična v naslednji igri.
14. Ravbarji in žandarji:
- več otrok si razdeli vloge,
- ravbarji se skrijejo, žandarji jih iščejo (žandarja sta dva),
- ko žandar zagleda ravbarja, ga začne loviti,
ko ga ujame, ga odvede v »zapor«,
ravbar se lahko reši, tako, da nekoga udari po roki in zbeži,
ko ulovita vse ravbarje, je igre konec.
15. Skoki čez kolebnico:
Trije do štirje otroci,
dva vrtita debelo vrv – kolebnico, drugi skačejo čez.
16. Kamenčke talat:
otroci sedijo v vrsti, roke so sklenjene,
eden s sklenjenimi rokami, v katerih ima kamenček, hodi od enega do drugega,
otrokom seže v roke in govori: »Kamenčke talam…«
Ko to trikrat ponovi, nekomu spusti kamenček na roko, ostali opazujejo in uganjujejo,
kam je šel kamenček.
Tisti, ki ga ujame, naprej deli kamenčke.
17. Snemanje vrvice z roke na roko:
Okoli prstov si po določenem pravilu oviješ vrvico,
Nekdo drig ti jo je snel z določenimi gibi in jo prevesil na svojo roko,
Nastal je nov lik,
Igra se je končala, ko se ni dalo več narediti smiselnega lika, ali se je vrvica zapletla.
18. Ringa ringa raja:
- igrica za najmlajše,
- otroci naredijo krog, pojejo in plešejo:»Ringa ringa raja, muca pa nagaja, kuža pa priteče,
pa vse na tla pomeče.«
- Vsi počepnejo na tla.
19. Miš in mačka:
- več otrok,
- naredijo krog,
- eden je miš, drugi mačka, ki lovi miš,
- miš lahko zbeži v notranjost kroga,
- ko mačka miš ujame, vlogo zamenjata.
20. Gospodarja ni doma:
- trije ali več otrok,
- izberejo gospodarja, ki sedi in se dela da spi,
- nekoliko proč od gospodarja je potegnjena črta, za njo so otroci, ki skušajo prestopiti črto,
pojejo: »Gospodarja ni doma, mi pa hruške krast,…«
- Gospodar jih pusti v bližino, nato plane pokonci in zasleduje otroke do črte.
- Če koga ujame, vlogi zamenjata.
21. Skrivalnice z ali brez pofočka:
- igra več otrok,
- eden miži in šteje do dogovorjenega števila,
- ostali se skrijejo,
- tisti, ki miži, jih začne iskati,
- ko najde prvega, ta miži v naslednji igri,
- najti pa mora vse.
22. Ringa ringa raja:
- igrica za najmlajše,
- otroci naredijo krog, pojejo in plešejo: »Ringa ringa raja, muca pa nagaja, kuža pa priteče,
pa vse na tla pomeče.«
- Vsi počepnejo na tla.
- Če se igra s pofočkom, mora iskalec takoj, ko zagleda otroka, teči do mesta, kjer je mižal,
udariti z roko trikrat in reči: »En, dve, tri in ime otroka,« nato išče dalje.
- Če se preveč oddalji od mesta, kjer je mižal, ga lahko pofočka drug otrok in mora v
naslednji igri spet mižati.
23. Dvoboj z rokami:
- dva otroka,
- stopita drug proti drugemu,
- dlani položita ob dlan in sežeta drug drugemu v prste,
- močnejši mora šibkejšemu zapogniti roke nazaj, tako da mora poklekniti,
- igra krepi mišice.
24. Vaganje:
- dva otroka,
- s hrbtom se naslonita drug k drugemu,
- primeta se s prekrižanimi komolci in začne se tekmovanje,
- eden se skloni naprej, privzdigne drugega v zrak in obratno.
25. Šajtrgo vozit:
- dva otroka,
- eden se z dlanmi opre na tla, iztegne noge, drugi ga prime za noge in ga vzdigne,
- vozi samokolnico, dokler se ne utrudi,
- zamenjata ,
- otroci lahko med seboj tekmujejo, kateri par hitreje pride do črte ali kateri je bolj vzdržljiv.
26. Skakalec:
- vsaj eden,
- otroku privežemo nogi nad gležnjem,
- skače do cilja,
- lahko se tekmuje.
27. Zemljo krast:
- več otrok,
- narišemo krog, razdelimo ga na toliko delov, kolikor je otrok,
- v del kroga napišemo ime države,
- vodja vrže palico in odvzame del zemlje tistemu, ki je lastnik te države,
- zgubi tisti, ki ostane brez zemlje.
28. Med dvema ognjema:
(Ta igra se je zelo natančno ohranila do danes.)
- pravila poznamo vsi še danes.
29. OE:
- en otrok,
- žogo si metal v zid,
- z levo roko, desno roko, brez rok,… in tako naprej, do 10,
- žoga ni smela pasti na tla,
- zraven si pel »OE brez gibanja, brez plesanja, z eno roko, z eno nogo, poljub, pozdrav,
okoli sveta in žoga pade na tla.«
30. Petelinček:
- trije otroci,
- narišemo dve črti, za vsako stoji en otrok, tretji je na sredini in skuša ujeti žogo ,
- ko mu to uspe, je petelinček tisti, katerega žogo je ujel.
Poleti, ko so morali pasti živino, so za kratek čas izdelali hodulje in se z njimi zabavali. To so bile palice, ki so jih našli v gozdu. Morale so imeti rogovile ali pa so nanje pribili manjšo deščico, in sicer približno 30cm od tal. Nanjo so stopili, z rokami pa so se držali konca palice in hodili. Ni bilo tako enostavno. Sprva si naredil le en korak in že si izgubil ravnotežje, potem pa je bilo zmeraj bolje. Na koncu so tekmovali, kdo bo vzdržal dlje.
Velikokrat so se igrali s frnikolami. To so bile raznobarvne kroglice. V tla so naredili luknjico, ob strani pa dve črti.
Pravilo:
Kdo bo začel, so določili tako, da je vsak skotalil eno frnikolo od luknje proti črti. Tisti, ki se črti najbolj približa, začne. V luknjo položi vsak eno frnikolo – kot balinček. Kdor je na vrsti, stopi k črti in skotali frnikolo v luknjo. Če se mu posreči, da zbije balinček nasprotnika iz luknje, ga preigra. Nasprotnik mora dodati v luknjo drug balinček. Zmagovalec lahko še enkrat frnikola.
Babice in dedki so pogosto igrali tudi vislice. Nekdo si je izmislil besedo, drugi je ugibal; če
črke niso bile prave, si risal vislice.
Zelo radi so se igrali tudi ugibanje na določeno črko, in sicer: ime, priimek, reč, žival, rastlino, državo, vode. Izbral si črko in vse besede so se imenovale na to črko. Prvi, ki je končal, je zaklical STOP, in igra se je končala ,ne glede na to, če soigralci še niso vsega napisali. Sledilo je točkovanje: za vsako napisano besedo 10 točk, če je bila beseda enaka tudi pri soigralcu, se je točkovalo s 5 točk, če pa soigralec besede ni imel, pa z 20 točkami. Končni seštevek je dal zmagovalca.
Dostikrat so se igrali tudi potapljanje ladjic, kar se še danes otroci zelo radi igrajo.
Na kartonu so narisali načrt igrico »Volk in ovce«. Bila sta dva volka, ki sta branila
hlev, v katerega si moral pospraviti vsaj 9 ovčic od 20. Ovce so se lahko pomikale le v eno smer, volk pa kamor je hotel, pri tem pa je ovce tudi popadel. Če se je hlevček napolnil z ovčicami, je volk zgubil, in obratno, če je volk pojedel preveč ovac, je igro dobil. Kot figurice so uporabljali fižolčke in polžke, včasih tudi kamenčke.«
Volk in ovce
Človek ne jezi se
Pravila te igre so se spreminjala glede na skupine otrok, ki so jo igrali. Nekateri so morali vedno, ko so na kocki vrgli 6 točk, dati figurico iz hišice.
Drugi so to pravilo zanemarjali. Zato je bilo pomembno, da so se igralci pred začetkom igre
dogovorili za pravila. To je ena najbolj znanih in razširjenih iger nekoč in je tudi še danes.
Paličkanje (Mikado): Doma so izdelali paličke različnih barv, ena je črna z največ točkami (20 t),
nekaj rdečih (10 t), več modrih (5 t), še več rumenih (3 t), največ zelenih (2 t). Kdor pobere
največ zmaga.
Mikado
Vrtavkanje /marjanca :
»Ob večerih so družine velikokrat igrale marjanco. To je bila igra z leseno vrtavko, ki je bila šeststrana.
Na vsaki stranici je bil napis: »vzemi vse, daj 1, vzemi 1, daj 2, vzemi 2, dajo vsi.« Vsak
udeleženec igre je imel svoj kupček (kamenčkov, fižolčkov, makarončkov, bonbončkov), en kupček je bil na sredini. Igralec je zasukal vrtavko in ravnali so se po pravilu, ki je bilo zapisano na stranici vrtavke
Vrtavki
Domine
Tudi domine so izdelovali doma, največkrat iz lesa.
odrasli otroku našteva prste:
~ palec pravi jejmo
~ kazalec pravi pijmo
~ sredinec pravi, kje bomo pa dobili
~ prstanec pravi, mami bomo vzeli
mezinec pravi, jaz bom mami povedal
in vsi so ga nabili »šleka pac«!
odrasli otroku na dlan s kazalcem riše križ in govori:
»Križ, kraž,
kralj Matjaž,
daj mi groš,
bom kupil nož«
s kazalcem začne vrtati v dlan
»luknjo vrta,
poč, poč, poč!«
Otrok stopi odraslemu na noge, le–ta ga prime in z njim hodi po prostoru.
V prostoru nekdo skrije nek dogovorjen predmet, tisti, ki ga išče hodi po prostoru in išče.
Usmerja se ga z besedami »vroče« (če je zelo blizu predmeta), »toplo« (če je obrnjen
proti predmetu in mu je blizu), »hladno - mrzlo« (če je daleč od predmeta).
Rihtarja bit: odrasli sedi, en otrok stoji tako, da sloni obraz odraslemu v naročje. Drug
otrok ga udari po zadnjici. Udarjeni mora ugotoviti, kdo ga je udaril. Če ugane, mesti
zamenjata, če ne, miži še naprej.
Manjši predmet skriješ v dlani, roke prekrižaš na hrbtu in predmet prestavljaš iz roke v
roko. Nekdo ugiba, v kateri roki držiš predmet.
Več jih sedi za mizo, nanjo položijo komolce obeh rok in z njimi udarjajo po mizi. Vodja
udarja takt in govori: »Leti, leti, leti,… ptica,« če imenuje kaj, kar zares leti po zraku,
morajo igralci dvigniti kazalce, če ne leti, morajo igralci še naprej udarjati po mizi. Vodja
jih zavaja in večkrat neha udarjati takt tudi, če kaj leti. Kdor se zmoti, je izločen. To igrico so se igrali tudi otroci v šoli, igrajo pa se jo tudi še danes.
IZŠTEVANKE
1. An bam pet podgan,
štiri sove črn vran,
zajčkov pet , miške tri,
kogar zgrabi, ta lovi.
2. An bam pet podgan,
štiri miši v uh se piši,
vija vaja ven.
3. Pod nekim mostom je pisalo
CIP CIPI LIP CIPILONICA.
Kdor te besede ne izgovori ,
ta lovi.
4. Avion gori gre,spušča bombe,
doli gre, ko pa bomba prileti,
to se šteje en, dva, tri.
5. Ena račka je umrla, ali pojdeš na pogreb?
Koliko vencev boš nosila?
Prešteješ!
6. En kovač konja kuje, kolko žebljev potrebuje?
En, dva, tri, pa povej število ti!
7. Pika Nogavička
ima rdeča lička,
nosek pa rumen,
ti pa pojdeš ven.
8. Eci, peci, pec, ti si mali zec,
ti si mala prepelica,
eci, peci, pec.
9. Ančka, bančka, pomarančka,
v prvi klopici sedi in napiše črko I,
gori, doli, naokoli,
vija, vaja, ven.
10. Ančka, bančka, pomarančka,
Etka, betka – muc.
11. Didl didl dajčka,
mi imamo zajčka,
noge ima štiri,
niso nič pri miri,
en, dva, tri,
zajček si zdaj ti.
12. Andle bandle,
Cuckov sin,
kje si hodil,
kje si bil?
Po vrtu sem španciral,
kamenčke nabiral,
domov prišel,
potice prosil,
tepen bil,
nič dobil!
13. Ena podgana miši lovi,
eno ujame, se kislo drži,
ena, dve, tri -
ujemi jo še ti.
14. Ena bela hišica,
koliko oken ima?
en, dva, tri-
povej število ti!
15. Ti boš mačka,
jaz sem miš,
jaz bom bežal,
ti loviš!
16. Ena bena benica,
bodi moja ženica,
en pen, pen,
pojdi ti zdaj ven!
IGRAČE
Igrača je predmet, ki pripada otroku in naj bi bila namenjena igranju. Vendar so upodobitve igrač v starih revijah, časopisih in knjigah zelo redke.
Najbolj razširjena igračka deklic je bila punčka. Najbolj preprosta je bila cunjasta, ki so jo otroci kar sami naredili. Kasneje so bile lesene in je bilo za njihov nastanek potrebno vložiti več dela in truda. Izdelovali so jih že mojstri, ki so imeli za to pravo orodje, in jih prodajali na sejmih in trgih.
Opis, kako narediti punčko iz cunj, je predstavljen v knjigi Veselja dom 2:
»Punčke iz cunj:
Za kakšno posebno priliko (bolezen) ali pa tudi sicer bo vsakemu ne razvajenemu otroku čisto navada punčka iz cunj prav dobrodošla. Otrok ni izbirčen, razvajamo ga le sami.
Kako naredimo takšno punčko?
Poiščemo staro, mehko krpo kvadrataste oblike. Lahko je tudi kos stare ženske nogavice. Na
sredo krpe dajmo kosmič vate in pod njim krpo trdno prevežimo. Na eni strani nastalo bunkico zgladimo, da ne bo v njej nič gub; morebitne gube spravimo na nasprotno stran. Na gladki strani bo namreč obraz. Z nitmi nato prevežimo najprej zgornja vogalčka krpe, da nastanejo roke,
potem pa spodnja vogalčka, ki dasta noge. Če ovijemo noge s pisano volno, dobimo že takoj
nogavice! Čevelj nastane teko, da skrajni konec spodnjih vogalčkov ovijemo s črno volno. Život
toliko časa ovijamo s krpicami, ki jih sproti pritrjujemo z velikimi šivi, da dobimo potrebno obliko
in potrebno debelino. Obrazek poslikamo z vodenimi barvicami v barvi polti. Oči in nos
uvezemo s temno, usta z rdečo svilo. Primerno barvaste volnene niti, ki jih potegnemo skozi
glavo, dado lase.
Punčki nato samo še sešijemo obleko, pa je narejena.
Na ta način ne naredimo samo ene punčke, ampak tudi celo družino večjih in manjših punčk, ki nas ne veljajo skoraj nič.
Priljubljene so bile tudi plišaste (medvedki, zajčki…) in gumijaste igrače.
Dečki so imeli drugačne vrste igrač. Izdelovali so jim lesene konjičke, ki so imeli glavo privezano
na dolgo palico in so jih jahali. Konjički so bili preprosti ali pa razkošni in nenavadnih oblik.
Izdelovali so lesene puške, frače in loke, saj so se podili po okoliških gozdovih in se igrali vojake.
V gozdu so gradili bunkerje iz vej. Za puške so uporabljali rogovilaste veje, za metke in bombe pa storže.
Deklice so svoj prosti čas rade porabile tudi za ročna dela (pletenje, kvačkanje, klekljanje,
tkanje, vezenje, šivanje) in branje.
daljinsko vodenje, vlak s tiri na baterije.
KARTANJE – »KVARTANJE«
Včasih so se otroci tudi kartali. Najbolj pogosta igra je bil Črni Peter, ki ga še danes radi igramo.
S pravimi kartami so se igrali šele kasneje. Igrali so vojno (karte se polagajo na mizo, tisti, ki ima višjo karto, vzame), lažnivca ali cigana (igralca sta najmanj dva, karte polagaš na mizo in poveš, kakšno karto si odložil. Vsi morajo dati enako karto, na primer »karo«. Sam in ostali lahko goljufajo in odlagajo tudi druge karte, »pik, križ…«. Če te soigralec ujame – pogleda karto in ni izklicana, moraš vzeti cel kupček in si lažnivec – cigan. Če je karta, ki jo pogleda soigralec, prava, mora sam vzeti ves kupček), magarca ( vsaj trije igralci, najbolje pa je, če so štirje. V igri je 12 kart oziroma 16, recimo: kralji, dame, asi, desetke. Vsak igralec zbira določeno skupino
kart, recimo dame. Drugo karto da naslednjemu igralcu. Ko dobi vse štiri dame, položi roko na sredino mize, zadnji, ki položi roko, je poraženec. Dobi eno od črk iz besede »magarac«. Komur se ta beseda najprej izpiše,je izgubil igro), ježa (karte položiš na mizo v obliki kroga, vzameš dve in jih položiš na sredino kroga. Soigralec mora poiskati pravo barvo tako, da kupuje karte iz kroga. Ko jo dobi, jo odloži na sredino kroga, nanjo pa da še eno karto. Tako se igra nadaljuje, dokler se ne odložijo vse karte in jih ne moreš več kupovati. Kdor izgubi, je ježek in dobi kazen).
Kazni so bile zelo zanimive:
[1] nekaj zapeti,
[1] povedati smešnico,
[1] povedati zgodbico,
[1] deklamirati pesmico,
[1] povedati abecedo,
[1] povedati abecedo od zadaj,
[1] povedati poštevanko nekega števila od zadaj,
[1] počistiti mizo,
[1] pomiti posodo,
[1] zložiti vse knjige iz omare in nazaj,
[1] zaplesati,
[1] pobrisati prah,
[1] nekoga poljubiti,
[1] prepoditi sosedove kokoši (če se je igra igrala na prostem),
[1] zakikirikati,
[1] oponašati nekoga…
LITERATURA in viri:
1. Veselja dom, Igre in razvedrilo v družini, 1. in 2. knjiga, Miklavž Kuret, Slovenčeva
knjižnica, 20. november 1942, Ljudska tiskarna Ljubljana, str. 33, 42, 295, 296, 275,
277, 278, 428,
2. Tanja Tomažič, Igrače, Zbirka slovenskega etnografskega muzeja Ljubljana 1999,
Slovenski etnografski muzej, knjižica 6, NUK Ljubljana, str. 8,
3. Slovenski etnološki leksikon, Ljubljana 2004, str. 176.
1. Domači prijatelj, mesečnik za zabavo in pouk, Konzorcij Domači prijatelj, Ljubljana,
leto 1927, štev. 11 (str. 214, 228);
2. Domači prijatelj, mesečnik za zabavo in pouk, Konzorcij Domači prijatelj, Ljubljana,
leto 1929, štev. 4 (str. 57, 58, 59), štev. 6 - 7 (str. 87, 103, 180, 194), štev. 12 (str. 190,
291, 295);
3. Domači prijatelj, mesečnik za zabavo in pouk, Konzorcij Domači prijatelj, Ljubljana,
leto 1930, štev. 1 (str. 15);
4. Žena in dom, Ljubljana, leto 1937, štev. 2 (str. 24, 69);
5. Žena in dom, Ljubljana, leto 1939, štev. 2 (str. 75), štev. 12 (str. 430);
6. Prijatelj, Ljubljana, leto 1940, štev. 2 (str. 68, 69), štev. 4 (str. 141, 146), štev. 6 (str. 222);
7. Skupina avtorjev, Raziskovalna naloga, OŠ Toneta Čufarja (str. 1-33)
|