akademik dr. Primož Simoniti, zaslužni profesor
HUMANIZEM NA SLOVENSKEM
in slovenski humanisti do srede XVI. stoletja
VIII. POGLAVJE
Clemens Bonicampius Carneolanus kot član Celtisovega »Collegium poetarum et mathematicorum« (176) - Magnus de Eck v krogu Vadianovih učencev (178) - Vadianov učitelj Matija Hvale (178); dopolnila k biografiji (181); Komentarji k Parvulu philosophiae naturalis 1513 (182); predgovor na Oberstaina (184). - Pavel Oberstain: biografija (185); dunajski prošt ob škofu Juriju Slatkonji (188); »De Maximiliani laudibus epistola« 1513; analiza in oznaka (189). Oberstain v stikih z italijanskimi in dunajskimi humanisti (197).
Cezura v razvoju dunajskega humanizma je leto 1497, ko je na trajno ustanovljeno stolico za poetiko in retoriko prišel Celtis. Jeseni istega leta je ustanovil po vzoru italijanskih akademij svojo novo učeno družbo, »Sodalitas litteraria Danubiana«. Vendar na univerzi ni bilo mogoče zlomiti sholastične metode in sistema pouka v odločilnem pomenu. Resda so posamezni magistri imeli humanistična predavanja, toda to je bil le nekak dodatek ali dopolnilo, ob katerem je tekel pouk po starem kanonu posvečenih tradicionalnih učbenikov. Tedaj se je Celtis odločil za ustanovitev ustanove, ki naj bi konservativni artistični fakulteti naravnost konkurirala: od cesarja je dosegel privilegij in sredstva za ustanovitev nekakšne pete fakultete: »collegium poetarum et mathematicorum«. Učenci kolegija naj bi po absolviranem študiju in posebnem izpitnem programu od predstojnika prejeli pesniški lovor, postali poetae laureati, in s tem dosegli gradus, enakovreden magisteriju ali doktoratu. S tem je hotel Celtis realizirati svoj izobrazbeni program: študij zgodovine Rimljanov in Grkov, da se povrne stara slava imperija, pa tudi germanske preteklosti, geografije, prirodoslovja, matematike in astronomije; vrh je filozofija, ki zaobjema in združuje vse v svojih treh vidikih: kot racionalna, prirodna in moralna. Tako pridobljeno modrost pa je treba po vzoru starih združiti z elokvenco, kajti edino retorika in poezija lahko dasta vednosti primeren izraz.
Collegium poetarum et mathematicorum,. ustanovljen 1501, je začel delovati 1502, razdeljen je bil na dva oddelka, od katerih naj bi imel vsak po dva učitelja, vodja pa naj bi bil poet, Celtis sam. Ta Celtisov institut je sicer zamrl po smrti svojega ustanovitelja (1508) in tudi o njegovi notranji organizaciji ni veliko znanega. Toda njegovi člani in učenci so kasneje zanesli seme humanistično-enciklopedičnega Celtisovega ideala tudi na artistično fakulteto1.
Med učenci Celtisovega kolegija poetov najdemo tudi Kranjca Klementa iz Dobrepolja. V naše vidno polje stopi leta 1504, ko je Celtis počastil Maksimilijanovo zmago nad Čehi pri Regensburgu s svojo drugo scenično igro, ki je izšla 1505 tudi v tisku: »Divo Maximiliano Augusto Chunradi Celtis ραψωδία, laudes et victoria de Boemannis per septem electores et regem Phoebum, Mercurium et Bacchum, novem Musas personatas publico spectaculo Vienne acta M.D.IIII2.« Že ta delno citirani naslov pove, da gre za alegorično poveličevanje cesarja in njegove zmage ter zahvalo za ustanovitev kolegija. V posvetilu pravi Celtis, da je v svoj kolegij povabil nadarjene mlade, pa tudi že starejše ljudi k študiju elokvence in filozofije, dajal pa jim je tudi nauke in teme za pisanje v obeh načinih, v poeziji in prozi, da bi svoje dosežke javno prednašali, in jih po zgledu starih oratorjev razdelil v deklamatorske razrede3. Ta, po Kvintilijanu (inst. or. 1, 2, 23 ss.) prevzeta teoretična osnova za pouk retorike, je torej v Celtisovem kolegiju sprožila sistematično gojenje retoričnih in poetičnih vaj, s katerimi naj učenci nastopajo javno; Celtis sam jih je razumel kot izrazito nasprotje metode in prakse sholastičnih disputacij4. In tako je Celtis kot dokaz doseženega dodal uprizoritvi Rapsodije poetične izdelke učencev svojega poetskega kolegija in v naslovu publikacije poudaril njih namen: javno recitirano in zapeto zahvalo družbe cesarju, ki je omogočil nje ustanovitev: »Divo Maximiliano sodalitas litteraria collegii poetarum Viennae in delectu publico decantatae et recitatae laudes pro erectione eiusdem collegii«. Literarna družba Celtisovih poetov je imela tri razrede s po štirimi učenci; v drugem je zapel zahvalo in čast cesarju Clemens Bònicampius Carneolanus.
Gre torej za značilen primer šolske poetične vaje v dokaj zahtevni metrični formi. Klementova sapfična oda5 se začenja z nagovorom na Maksimilijana, prijatelja in pospeševalca pesnikov, s prošnjo, naj dobrohotno sprejme pesmi ukaželjne mladine. Če mi bodo Parke naklonile še več življenja, bo moja Muza slavila tebe in tvoja dejanja, nadaljuje poet; vsi zapojmo slavo velikemu cesarju, ki mu je Jupiter dal oblast nad svetom, nad latinskimi ljudstvi in mesti, ter krono cesarstva. Zakaj Maksimilijan vodi svete Muze v naše dežele in jim postavlja hrame, vredne Palade, tja, kjer venca Celtis senca mladih poetov z lovorjem. Kot je nekoč prebival Apolon na Helikonu in Pindu, tako se je zdaj naselil v učenih hramih, ki mu jih je posvetil cesar. Zato, konča pesnik s pozivom na sveti zbor pesnikujoče mladine, slavite z učeno pesmijo večno vladarjevo slavo.
Kdo je bil avtor te dovolj spretno verzificirane ode, ki v horacijanskem pesniškem jeziku ob uporabi mitoloških atributov in poetičnega inventarja ponazarja, kolikšno mero formalne izurjenosti si je pridobil njen avtor pod Celtisovim mentorstvom? Prav ničesar ne vemo o njem razen imena. Celtis sam je v posvetilu dejal o svojih učencih, da bo med njimi našel tudi »aliquos veteranos commilitones meos et primipilarios«, in res nastopa med gojenci poetičnega kolegija v prvem razredu kar priletni veteran Thomas Aretius Cremisanus - to je kasnejši izdajatelj Celtisovih ód Thomas Resch-Velocianus, v tretjem razredu pa npr. Nicolaus Musophilus Phorcensis, se pravi, humanist Nikolaus Gerbelius iz Pforzhcima. Resch je bil npr. v letu uprizoritve Celtisove Rapsodije kot starejši magister dekan artistične fakultete!6 Res pa so med dvanajstimi učenci tudi povsem neznana imena, o katerih nadaljnji življenjski poti ali delovanju ni znanega tako rekoč nič. Zanimivo je še, da ima vseh 12 nastopajočih članov poetskega kolegija trojno ime po zgledu svojega mojstra, ki je dajal tej navadi simboličen pomen in samega sebe imenoval »triformis philosophiae doctor«, vendar je že Bauch poudaril, da niti njegovo lastno ime, niti imena njegovih sodalov in alumnov ne dopuščajo tako globokoumne razlage, kot jo je tej humanistični konvenciji pripisoval Celtis sam7. Vprašanje identitete našega Klementa ostane slej ko prej odprto, morda je še mlad umrl in mu Parke, »turobne sestre« (»tetricae sorores« v. 5), niso odmerile več življenja.
Zaradi okoliščin, v katerih je nastal Klementov slavospev, je bilo treba spregovoriti o njem malo dlje, kot bi spričo pomembnosti ta kratki poetični izdelek pravzaprav zaslužil. Važno pa je, da je Celtis tudi na Dunaju vpeljal navado, da morajo študentje poetike po načelih kvintilijanske »imitatio« (posnemanje) in »aemulatio« (tekmovanje) tudi sami pesnikovati; ta navada se je po njegovi smrti prakticirala med učenci njegovih naslednikov, le da seveda teh poetičnih in retoričnih vaj niso več demonstrativno objavljali kot ob uvedbi te novosti. Sporadično pa naj vendar opozorimo še na en podoben primer študenta iz naših krajev, ki stopi v javnost samo enkrat s priložnostno verzifikacijo v humanistični maniri. To nas obenem pripelje v humanistični krog Joahima Vadiana, ki je bil po medicincu in historiografu Cuspinianu tretji redni poet in rektor na artistični fakulteti, poeta laureatus 1514; kot magister je na fakulteti deloval od 1508, nastopal kot orator, izdajal klasične pisce in v predavanjih 1512/13 ustvaril prvi renesančno humanistični oris literarne vede, »De poetica et carminis ratione«8.
Njegov študent, ki ga imamo v mislih, je kranjski plemič Magnus de Eck, kateremu je že v letu njegove imatrikulacije 1511 posvetil Vadianov sodelavec in rojak, Švicar Christophorus Crassus, izdajo Filelfovih pisem z dodatki iz pisem Giovannija Pica della Mirandola9. Očitno se je Eck vključil v Vadianov krog za daljši čas, saj je neki drug Vadianov učenec, Sebastianus Saurer, še leta 1514 iz Milana naročal Vadianu pozdrave zanj.10 Leta 1512 je torej sloviti Ulrich von Hutten, ki se je pridružil Vadianovemu krogu na Dunaju, prav »ex contubernio Vadiani« naslovil na cesarja Maksimilijana svoj poetični poziv na boj z Benečani in k tej publikaciji11 je na koncu dodal naš Eck svoj kratki prispevek v petih distihih (decastichon).
Vadianu, bodočemu prvemu dunajskemu humanistu in poznejšemu reformatorju svojega rodnega St. Gallena, ki se je na jesen 1501 vpisal na dunajsko artistično fakulteto in tu prebival v študentskem domu, imenovanem »bursa Pontis« (Prugk) je bil kot konventor te burse nekak duhovni vodja in mentor magister Matija Hvale iz Vač pri Litiji. Razmerje med tema dvema možema je skušala po razpoložljivih virih osvetliti že A. Sodnik-Zupanec v svoji zadnji študiji o filozofu Matiji Hvaletu12; zaradi njegovih zvez z bivšim učiteljem filozofskih disciplin in poznejšim kolegom v zboru fakultetnih magistrov, pa tudi zaradi dejstva, da je Vadian okrog leta 1507, ko se je umaknil z Dunaja pred kugo in krajši čas učiteljeval v Beljaku, si ogledal tudi del Kranjske in nato Benetke13, in da je imel precej jasne predstave o Slovencih, je Slodnjak še v zadnjem času menil, da je »vsaj teoretično obvladal slovenščino in poznal njeno sorodnost z drugimi slovanskimi jeziki«14. Drugo je sam res izpričal; glede na naše opozorilo o avstrijskih diplomatih v ruskih misijah je morda zanimivo opozoriti, da Vadian posebej omenja, da Slovenci razumejo tudi Moskovite15.
Že ustroj tedanjih študentskih burs sam je dokaz, da sta bila Vadian in Hvale povezana tudi človeško; magister je bil sholarju ne le učitelj v pedagoškem, temveč tudi nekak vodja v osebnem razvoju. V tej zvezi je zanimiva neka anekdota: Vadianov prijatelj in njegov prvi biograf Josua Kessler pripoveduje, da je Vadian kot mlad novinec na Dunaju sprva študije zanemarjal in se vdajal radostim akademske svobode; tako ga je nekoč zalotil med veseljaki in pretepači neki trgovec, znanec njegovega očeta, ga pošteno skregal, Vadian pa si je njegove besede vzel k srcu in odtlej vse dni in noči posvečal le še študiju16. Med knjigami Vadianove osebne knjižnice, katerih večina se je ohranila, je tudi zvezek (Vallove Elegantiae, Köln 1482) z nekaj zanimivimi vpisi, med katerimi tudi na hitro zabeleženi, verjetno od Vadianove roke izvirajoči zapisek študenta, ki je padel na izpitu: magister Matija da ga je poklical pred rektorja, ga ozmerjal, da je slab, neprimeren in nezadosten učenec in da odslej ne bo imel več milosti z njim; to, pravi pisec, sem si zapisal v trajen spomin17.
V naglici načečkani stavki sicer ne dovoljujejo nedvoumne identifikacije pisca, vendar menijo, da gre za Vadiana in da z magistrom Matijo ni mišljen nihče drug kot prav Hvale18. Kesslerjeva Vita Vadiani je nastala že po reformatorjevi smrti (1551), zato je pač mogoče, da gre v resnici za isti dogodek, ki ga je biograf Kessler razumel po svoje in se je tako rodila drugačna verzija anekdote, znane Kesslerju tako in tako le iz Vadianovega pripovedovanja.
Sicer pa je kasnejša povezava Vadiana s
Hvaletom izpričana še z dvema knjigama, ki ju hranijo še danes v Vadianovi
biblioteki v St. Gallenu. Značilna je tudi njuna vsebina: inkunabuli iz leta
1500 z deli arabskih, judovskih, grških (Hipokrates) in srednjeveških
medicincev (Hain
Iz Hvaletove biografije smo doslej vedeli
le to, da je bil vsaj že 1502 magister na artistični fakulteti in 1510/I njen
dekan, pa da je seveda kot magister 1513 izdal svoj filozofski spis. Iz medtem
objavljenih matrik je mogoče ugotoviti, da se je odpravil študirat na Dunaj že
1491, iz neobjavljenih aktov art. fakultete pa sledi, da je 1497/II, se pravi
v prvih mesecih koledarskega leta 1498, dosegel licenco. Oblikoval se je tedaj
v celoti na Dunaju in na dunajski univerzi je tudi deloval kot magister vsaj do
151421. Zal nam akti izpričujejo naslove njegovih predavanj le za nekaj
let. Sodeč po teh fragmentarnih podatkih se je posvečal izključno filozofskim
predmetom, bolje rečeno, logiki.
Dokaz za to je dal Hvale sam v svojih Komentarjih k Parvulu philosophiae naturalis. Sodnikova je obširno razčlenila in poudarila tudi pomen Hvaletovega dekanskega poročila, v katerem je podčrtana potreba po uvedbi in poglobitvi študija prirodne filozofije, ker da se študentje že od mladih nog »ukvarjajo le z nekimi jalovimi pravili logike«; pomen Hvaletovih prizadevanj je v tem, da skuša na filozofskem območju študij pospeševati humanistično reformo23.
Hvale je po lastni izjavi v predgovoru, datiranem 23. 12. 1512, spisal svoje Komentarje »proximis aliquot mensibus«, izšla je njegova knjiga 1513 v Hagenauu, tiskar pa je po kolofonu delo dotiskal 28. 10. 1513. Za osnovo je vzel po vsej Srednji Evropi razširjeni tridelni »Parvulus philosophiae naturalis« magistra Petra Gerticza ali Gertricha iz Dresdena, nekdanjega praškega magistra, ki je moral 1411 zaradi suma, da je pristaš Wyclifove herezije, zapustiti Dresden, se umakniti k husitom v Prago in so ga 1425 kot Husovega pristaša usmrtili24. Delce je prvič izšlo v tisku v Kolnu leta 1495 (GW 3463, 3464), veljalo pa je za izvleček iz Alberta Velikega; tako je menil tudi Hvale sam25. V kar se da komprimirani obliki je ta priročnik zajel celotno aristotelsko prirodno filozofijo. Obseg Hvaletovih komentarjev utegne presegati obseg Parvula, ki služi kot vodilna nit za komentiranje, vsaj desetkratno: razdeljen je na tri traktate, od katerih obravnava prvi snov aristotelske Fizike, drugi snov spisa o nastajanju in preminjanju, tretji pa snov spisa o duši. Kot rečeno, se je kot podlaga za pouk prirodne filozofije Parvulus mnogo uporabljal na univerzah, sposobnostim posameznih magistrov pa je bilo prepuščeno, da so po lastni presoji v predavanjih pritezali širšo komentatorsko literaturo. 15. stoletje kot zadnje stoletje srednjeveškega sholasticizma ni več dajalo mnogo komentarjev k Aristotelovim spisom samim (ali k temu, kar je srednji vek štel za Aristotela); ti pa so bili premalo sistematični, šlo je pravzaprav za fragmente, ki so bili tudi jezikovno pomanjkljivi in slabo prevedeni v latinščino. Postavljalo se je tudi preveč novih vprašanj in problemov, na katere ni bilo odgovora ali pa so bili raztreseni po številnih komentarjih. Zato so bili seve Aristotelovi spisi sami prezahtevni za študente. Ni torej naključje, da se ob vrenju na univerzah, ki ga sproži tudi humanizem, pojavi potreba po novem tipu učbenika in novi metodi. Ta novi tip torej ni več samostojen komentar k Aristotelu, temveč sistematizacija stvarnega materiala in pregled čez celotno vednost o naravoslovju; novi tip sistematičnega priročnika naj bo urejen tako, da poleg pregleda omogoča tudi širjenje, izboljševanje in dopolnjevanje že znanega26.
Ta zahteva časa rodi torej na prehodu iz 15. v 16.
stoletje nekaj poskusov takih sistematičnih obdelav tako za prirodoslovne
kakor tudi za logične študijske potrebe. V Erfurtu je to ob Parvulu
philosophiae naturalis storil nominalist Bartholomaeus Arnoldi von Usingen in
svoje komentarje izdal že 1499 (GW 3365) in istega leta tudi pripravil podoben
sistematičen oris za logiko s svojim spisom Parvulus totius logicae (GW 3462)27. Podobno
so Parvulus philosophiae naturalis komentirali Še drugi avtorji, tako npr. dva
leipziška magistra, Magnus Hundt
Zahteva po sistematizaciji vednosti iz prirodne filozofije je bila tedaj v zraku in eden od poskusov, ustreči ji, je tudi Hvaletov iz leta 1512. Zanimivo je, da je Usingenov tekst k Parvulu izšel na Dunaju leta 1510, Sodnik-Zupančeva pa je, primerjajoč z njim Hvaletov spis, poudarila kot Hvaletovo prednost predvsem večjo preglednost, gibljivost, uporabo nove literature in odklone od prevzetega, »ki so tako značilni za Hvaleta«. Očitno je torej Hvale čutil potrebo, da poda svojo sistematizacijo. Vendar zgoraj nakazani kontekst kaže, da gre pri Hvaletu pravzaprav za združevanje in mešanje starega in novega: kot nominalist kaže Hvale izrazito usmerjenost v izkustvo in interes za prirodoslovne vede, za fiziologijo, biologijo in medicino, iz katere priteza ilustrativne primere; bistvene oznake Hvaletovega dela zatorej po Sodnik-Zupančevi ustrezajo osnovnim zahtevam dunajskih humanistov ali se z njimi vsaj ujemajo; ko se avtorica sprašuje, ali je Hvale originalen mislec ali zgolj eklektik, odgovarja, da je zanj odločilen »originalni izbor v mejah obstoječih naukov« in da ima »tenek posluh za porajajoče se nove misli«29. Toda po drugi strani je ravno z vztrajanjem pri starem daleč od izrazitih humanističnih tendenc, ki se hočejo zavestno distancirati od tradicije srednjeveškega komentatorskega znanja iz aristotelske filozofije, zato menim, da je treba njegove izjave iz posvetilnega pisma, ki jih citira v slovenskem prevodu Sodnik-Zupančeva, v nasprotju z njeno razlago interpretirati ravno kot obrambo pred radikalnejšimi humanističnimi zahtevami: »Resnično, nesmiselnost bo spočel, kdor hoče pri izumljanju novega stati raje na svojih nogah, kakor da bi stopal po stopinjah prednikov, ki so se v vseh vrstah naukov tako zelo odlikovali«30. Ti predniki (»maiores«) pa očitno niso antični filozofi, temveč srednjeveški komentatorji.
Hvaletovo delo stoji med dvema dobama. Res
je, da je Vadian svojemu nekdanjemu učitelju posvetil priporočilne verze, toda
taisti Vadian je s podobnim epigramom priporočil tudi poskus dunajskega
magistra Konrada Pschlacherja, da poda podobno sistematizacijo za logiko,
»Compendiarius parvorum logicalium liber« s traktati Petra Hispana in
»dialectices documenta« Marsilija iz Inghena. Delo je izšlo pod egido artistične
fakultete
Hvaletov duhovni profil se je oblikoval na
dunajski univerzi, ko je bil sholasticizem tam še nezlomljen, fragmentarni
podatki o njegovem dociranju kažejo, da je bil kot filozof privržen
tradicionalni doktrini, ki jo je hotel izboljšati in metodično uskladiti z
zahtevami humanizma. Sodnik-Zupančeva sama pravi, da spada to delo po
postavitvi in obravnavi vprašanj v čas med
V delu samem je Hvaletov jezik seveda vezan na terminološko tradicijo in jezik svoje stroke, drugačen stil pa uporablja v posvetilnem predgovoru na Pavla Oberstaina, kajti tu sega v literaturo in piše dedikacijo, ki je za humanistični individualizem značilna literarna zvrst.
Njeni začetniki in »iznajditelji« so seveda zgodnji italijanski humanisti. Medtem ko srednji vek praviloma ne pozna predgovora, ga začno humanisti zavestno gojiti kot sestavni del svojih publikacij in z uvedbo tiska postane dedikacija stalna pritiklina tiskane knjige. Predgovor lahko razloži in utemelji objavo dela samega, lahko je naslovljen na bralca, ki se mu pisec približa kot Človek, še večkrat pa seveda na uglednega ali vplivnega človeka od papeža ali cesarja navzdol: tega pisec po eni strani počasti in si ga pridobi za zaščitnika svojemu delu, po drugi strani pa lahko s svojim delom pod naslovljenčevo egido stopi v javnost bolj samozavestno in se z adresatovo veljavo zavaruje pred morebitnimi napadi. Vnanja oblika humanistične dedikacije je večinoma pismo, ki že samo po sebi priča o osebnem odnosu, poseben pomen pa dobi z objavo, po kateri postane javen dogodek. Nasploh velja za humanistične predgovore zgodnjega obdobja, da predstavljajo po globokem molku prejšnjih stoletij o individuu kot oseben klic v javnost nekaj povsem novega. Vsi ti momenti so pripomogli k poznejši neznanski razširjenosti posvetilnega predgovora kot posebne literarne vrste34.
Matija Hvale (Qualle) posveča svoj filozofski spis Commentarii in parvulum philosophiae naturalis, Hagenau 1513, rojaku Pavlu Oberstainu
V letu izida Hvaletovih komentarjev je ta vrsta tudi severno od Alp že zdavnaj uveljavljena in standardna navada. Hvale piše posvetilo kot pismo rojaku Pavlu Oberstainu, ki se je kot cesarjev tajnik pravkar začenjal uveljavljati v krogih na dvoru, njemu poklanja svoje delo, veliko pa spregovori tudi o sebi, razkrije namen, ki ga je vodil pri izdelavi spisa, in potoži o težavah, s katerimi se bojuje. Kot toliko drugih humanističnih dedikacij je tudi Hvaletova dragocen dokument o piščevi osebi in njenem odnosu do naslovljenca. Ker je njeno vsebino že obširno analizirala Sodnik-Zupančeva35, nam je tu ni treba obnavljati; posebej naj še enkrat opozorimo samo na Hvatelove besede o Oberstainovi »benevolentia, quam crebris tuis litteris expertus sum, tua denique in me nostratesque collata beneficia«; ker je, kot bomo videli, Oberstain kot istega leta promovirani doktor obojega prava komaj stopil v cesarsko službo, je očitno treba videti v zadnjih Hvaletovih besedah bolj poziv, naj bo dobrotnik svojim rojakom, kakor izraz zahvale za že izkazana »beneficia in me nostratesque«.
Oberstain je namreč pripadnik druge generacije kot Hvale, njegova študijska leta sovpadajo v Vadianovimi. Rodil se je pač v začetku osemdesetih let 15. stoletja radovljiškemu meščanu in trgovcu Mihaelu Oberstainerju in njegovi ženi, ki je bila doma od Sv. Lenarta na Krtini pri Domžalah36, se spomladi 1501 pod imenom Paulus Stavner de Lavbaco vpisal na dunajsko univerzo37, postal tam čez dve leti artistični bakalavrij in že v prvih mesecih 1505 licenciat. Kot licenciran magister je kako leto predaval študentom artistične fakultete retoriko in stilistiko po humanističnem učbeniku »Elegantiae minores« Agostina Data38 in prevzel tudi predavanje iz glasbene teorije39, potem pa že na jesen ubral značilno pot - na študij v Italijo. Najprej je študiral pravo v Bologni, a že po osmih mesecih je odšel v Ferraro in bil tam 7. oktobra 1512 promoviran v doktorja obojega prava. S tako pridobljeno humanistično in juristično izobrazbo so mu bila odprta vrata do donosnih služb v cesarskih centralnih uradih: postal je najprej cesarjev svetovalec in tajnik, pozneje pa vidna diplomatska osebnost pod Maksimilijanom I. in Ferdinandom I. Začele so tudi deževati nagrade za zasluge, pridobljene v cesarski službi:
Pečat z grbom dunajskega prosta Pavla Oberstaina (Arhiv Slovenije, listina Augsburg 1510, apr. 7, vidimirana od Oberstaina v Ljubljani 1517, jun. 1)
plemstvo in razni beneficiji, med katerimi je bila najpomembnejša dunajska proštija pri sv. Štefanu (to je imel od leta 1516 do smrti 1544), posebno še, ker je bil dunajski prošt obenem tudi kancler univerze. Cesar Maksimilijan je podelil Oberstainu več posestev, ki so bila osvojena ali konfiscirana v vojni z Benetkami, pa tudi zavezne obljube - ekspektance, med drugim tudi za ljubljansko Škofijo, od ogrske kraljice Marije mu je bila večkrat obljubljena tudi prva prosta škofija na Ogrskem.
Da smo tako dobro poučeni o njegovi biografiji vsaj do leta 152440, se imamo zahvaliti dejstvu, da se je Oberstain kot univerzitetni kancler po letu 1519 zapletel v dolgotrajen spor z univerzo, in sicer glede vprašanja, kdo naj ima prednost pri promocijah in drugih javnih aktih dunajske univerze, rektor ali kancler41. Na prvi pogled bi torej človek rekel, da je šlo za prestižno vprašanje, ki bi moglo biti zanimivo kvečjemu v sklopu dunajske univerzitetne zgodovine, ko bi se ne bil prepričani katolik Oberstain kot varuh cerkvenih interesov na univerzi že zelo zgodaj postavil po robu širjenju reformacijskih idej42. Zlasti važno je v tej zvezi za nas, da je kot imetnik šmarske župnije na Dolenjskem, kot arhidiakon v Ribnici in kanonik v Ljubljani in Novem mestu43 že leta 1522 opozarjal na nevarnost, ki je zaradi razdora v konventu pretila stiškemu samostanu od naraščajočega verskega gibanja - reformacije44. Že okoliščina, da je imel dunajski prost Oberstain prebende na Slovenskem, predvsem pa dejstvo, da je v skladu s svojo versko opredelitvijo aktivno posegel v razmere na Kranjskem, priča, da je vzdrževal žive stike s svojo ožjo domovino. Občasna navzočnost Pavla Oberstaina na Kranjskem je izpričana celo z nekaj listinami; kot smo videli zgoraj, je Avguštin Tyfernus 1521 posebej omenil, da pride v Ljubljano45, in prav tako smo že prej opozorili na neko njegovo pismo škofu Ravbarju iz leta 1532, v katerem je poleg dokaza o njegovi stalni povezanosti z ožjo domovino izpričan vsaj še pokrajinski patriotizem, če ne tudi pregled nad njenimi kulturnimi razmerami in morda celo skrb za kulturni dvig dežele Kranjske46.
V zavesti slovenske kulturne zgodovine je Oberstain navzoč predvsem kot adresat Hvaletovih Komentarjev in član skupine humanistov okrog cesarja Maksimilijana. Ob tej priložnosti naj se mimogrede dotaknemo še dejstva, da v tem krogu tudi ni bil edini Kranjec, saj ima sočasno z dunajskim proštom Oberstainom do smrti v lasti najpomembnejšo cerkveno funkcijo na Dunaju Ljubljančan Jurij Slatkonja (1456-1522, škof od 1513). Njegova vloga in pomen sta seveda osredotočena na glasbeno delo in v zadnjem času se je celo posrečilo dokazati, da ni bil le reproduktiven glasbenik in organizator dvorne kapele, ki jo je organiziral in uredil po nizozemskih zgledih te vrste, temveč da je tudi sam skladal47. Že velikokrat so bili poudarjeni Slatkonjevi pomembni kontakti s krogom literarno in učenjaško delujočih humanistov, ki mu posvečajo svoje spise. Ne glede na to, da mu je take stike omogočal visoki položaj v cesarjevi bližini, gre predvsem za enotno duhovno usmeritev in povezanost z vodilnimi centri kulturnega ustvarjanja na Dunaju. Ni naš namen, da bi ponavljali panegirične atribute, s katerimi poudarjajo njegovo izobraženost in razgledanost v literaturi, matematiki in astronomiji humanisti prve dunajske garniture, Cuspinian, Vadian, Udalricus Fabri, Jacob Spiegel, Tannstetter-Collimitius idr.48 Ni brez pomena, da spadajo v ožji krog Slatkonjevih sodelavcev še nekateri Slovenci, da je njegov kancler in arhitekt npr. Avguštin Tyfernus ali da že zgoraj (str. 76) omenjeni Ravbarjev padovanski sošolec in poznejši sodelavec Štefan Klocker kot ljubljanski kanonik in dunajski oficial v Slatkonjevem imenu 1516 ureja neko zapuščinsko zadevo z rektorjem univerze Vadianom49. Zanimivo je npr., da se eden vodilnih medicincev tega časa na univerzi Martin Stainpeis priporoča Slatkonji tako, da se najprej sklicuje na svojega očeta -Kranjca: »z največjo radostjo sem te videl priti na Dunaj in s posebnim srčnim veseljem izvedel, da si rojak mojega očeta blagega spomina«50; sebe samega šteje Stainpeis seve že za Dunajčana.
Temu krogu humanistov, ki delujejo bodisi pri katedrali, bodisi na univerzi, predvsem pa se vrte na dvoru in okrog cesarja, se takoj po končanih študijah v Italiji 1512 pridruži Pavel Oberstain, čigar kariera se začne s službo cesarskega tajnika. Kot nekakšno vstopno vizitko izdela svoje panegirično pismo o cesarju Maksimilijanu, ki je ostalo povsem neopaženo v novejši slovenski kulturni zgodovini, pa tudi avstrijska historiografija ga v novejšem času ne omenja51. Njegova »De Maximiliani laudibus epistola« je izšla celo dvakrat v tisku52, datirana je s 27. oktobrom 1513 z dvora v Frankfurtu, naslovil pa jo je avtor na svojega akademskega učitelja, ferrarskega in bolonjskega jurista Carla Ruina iz Reggia53.
Ta Oberstainov spis smemo označiti kot značilen primerek tistega tipa slavljencu samemu in javnosti nasploh namenjene humanistične epistole, katere namen je redkokdaj pravo osebno sporočilo naslovljencu. Se več, humanistom velja take vrste spis pravzaprav za literarno delo, pri katerem postane pisemska oblika le neobvezna in nebistvena konvencija. Premik od osebnega sporočila do splošnejše snovi, učene ali filozofske razprave ali traktata, se zgodi v italijanski humanistični epistolografiji že zelo zgodaj, tako da je pogosto sploh nemogoče potegniti mejo med obema tipoma literarnega dela; govore celo o tem, da je velikokrat edini zasilni kriterij morda obseg54. Humanisti zavestno gojijo pisemsko literaturo tudi kot stilne zglede, jih pilijo, izdajajo zbirke in namenjajo širši javnosti. Sčasoma postajajo pisma čedalje bolj le zbirke elegantnih fraz in besednega okrasja, s pomočjo katerih hoče pisec zableščati pred adresatom in publiko, predstaviti svojo retorično in stilistično izvežbanost in izpričati svojo učenost in načitanost. Ker že antika ni poznala in postavila obveznih pravil za pisanje pisem, saj je njih ustroj narekoval konkretni piscev namen od pravega osebnega sporočila do političnih novic in učene razprave, je bila prednost te literarne vrste že od nekdaj predvsem njena razpoložljivost za različne vsebine.
Začetek Oberstainovega panegirika v čast cesarja Maximiljana 1. iz leta 1513 (Viennae 1541)
Kakor tolikerim drugim humanistom služi tudi Oberstainu ohlapna pisemska forma kot posoda za snov, ki sama po sebi nima nobene prave zveze z naslovljencem Carlom Ruinom; zato je ta v Oberstainovi epistoli o Maksimilijanu v bralčevem vidnem polju v resnici samo na začetku in na koncu pisma, če izvzamemo eno ali dvoje mest, kjer pisec na sredi epistole nagovori naslovljenca in tako v bralčevi zavesti osveži iluzijo o pisemskem značaju svojega panegirika. Nič čudnega torej, če pisec sam z afektirano skromnostjo opravičuje ohlapnost svojega izdelka s formulacijo, ki jo v neštetih variantah srečujemo kot stalen obrat v humanistični epistolografiji, češ: pisal sem, kar mi je prišlo o cesarju na misel v naglici (»tumultuarie«) in neurejeno.
Če tedaj odmislimo to, za sporočilo samo nebistveno, formalno sestavino Oberstainovega pisma in upoštevamo njegov za pismo razmeroma velik obseg, ga smemo pač označiti pravzaprav kot panegirik v čast cesarja Maksimilijana. Oberstainov namen je zarisati idealno podobo vladarja, katere popolno utelešenje hoče prikazati v osebi, ki je predmet njegovega enkomija. Po eksordiju s splošno hvalnico sledijo v nesistematičnem zaporedju posamezne slavljenčeve vrline. Potem ko se pisec na kratko ustavi pri Maksimilijanovi bogaboječnosti in svetosti, nekoliko bolj na široko označi ideal dobrega vladarja, ki mora biti po cesarjevem lastnem mnenju pastir svojih ljudstev in neutruden krmar državne ladje; odlika dobre vladavine je blaginja in prid vladanih, ne vladajočih. Od tod preide Oberstain na Maksimilijanovo priljudnost in dostopnost; tak da je cesar ne le do ljudi iz svoje ožje okolice, temveč tudi od najnižjih podložnikov in tujcev - predvsem Italijanov (pismo je naslovljeno pač na Italijana!). Nato je na vrsti poveličevanje največje cesarjeve vrline, darežljivosti (liberalitas, munificentia) ob kateri se Oberstain dotakne še cele vrste drugih vidikov in etičnih načel (kakšen naj bo odnos do bogastva nasploh, nasprotovanje nalaganju novih davkov itd.). Ta izvajanja obsegajo osrednji in naobsežnejši del pisma. Potem sledijo v naglem zaporedju še nekatere druge vrline: preudarnost, dobrotljivost, pravičnost, smotrnost in premišljenost, omeniti je treba kajpada tudi cesarjeve vojaške odlike, pa njegovo zmernost in vzdržnost (»continentia«). Razmeroma na dolgo je poudarjena Maksimilijanova izobraženost, česar humanisti ne pozabljajo bodisi priporočati vladarjem, bodisi hvaliti na njih, vse to že v tradiciji znamenitega izreka Eneja Silvija: »Illiteratus rex coronatus asinus« - neomikan kralj je kronan osel. Preko znane, iz antične poezije podedovane metafore (»zvil bom jadra in brž zaplul v pristan«)55 pa preide pisec na splošni sklepni povzetek hvalnice.
Ta »katalog« Maksimilijanovih vrlin seveda ni in tudi noče biti sistematičen; v njem ima avtor dovolj priložnosti za mestoma daljše moralizirajoče ekskurze; pred morebitnimi očitki se zato zavaruje z znanim retoričnim toposom, ko pravi, da ne bo napak, če se od mnogega dotakne le nekaterih stvari (»e plurimis paucissima attingere«)56. Temu toposu blizu je še en dobro znan locus communis, ki ga je od antike prevzel že srednji vek in močno gojil retorični humanizem, »topos nedopovedjivosti«57: zmanjkalo bi mi časa, namesto pisma bi bila potrebna cela knjiga, da bi opisal vse cesarjeve odlike; ali: kar preveč je zgledov cesarjeve darežljivosti, da bi jih mogel opisati; ali: vem, da bi bilo mogoče povedati še veliko več toda moja snov je domala neskončna.
Že teh nekaj opozoril naj zadošča za pokaz, da stoji Oberstainova panegirična epistola v kontinuiteti retorične laudacije, ki se oplaja in zgleduje predvsem ob poznoantični retoriki in dobiva od nje spodbude in stalne vzorce ter obrate58. Oberstain pri tem kombinira direktno karakteristiko Maksimilijana predvsem z ilustracijsko močjo, ki jo ima primerjava s kako znano osebo, posebno če se z le-to veže predstava določene značajske lastnosti: kot Aleksander je tudi Maksimilijan Magnus, kot Antoninus je tudi on Pius, kot Augustus zaslužil vzdevek Pater patriae, kot Traianus ime Optimus. V isti sklop spada tudi vrsta primerov, ko ilustrira veličino svojega slavljenca tako, da postavlja obenj nekaj idealnih vladarskih figur preteklosti in njihovo ravnanje. Značilno je pri tem, da je vzeta pretežna večina teh figur iz antike - od Kira do Teodozija - medtem ko sta izmed srednjeveških cesarjev samo mimogrede omenjena le Karel Veliki in Lotar II. Poleg takih primerjav s historičnimi osebami pa uporablja Oberstain tudi metodo kontrasta, konfrontiranja svojega Maksimilijana s tipom skopega, zatiralskega, nepriljudnega ali neukega vladarja. Ti prijemi s pomočjo pozitivne in negativne primerjave mu predvsem služijo kot sredstvo za oblikovanje nekakšnega literarnega portreta.
Da je lahko spričo takega, od poznoantične retorične teorije priporočanega postopka portretirančeva podoba le shematična, je razumljivo, saj panegirist s svojo konvencionalno hvalo riše idealiziran lik, ne pa žive osebe. Le tu in tam se kljub temu pokaže tudi kaka individualna črta naslikanega cesarja ali je govor o kaki konkretnejši življenjski situaciji, v kateri se tedaj najde tudi prostor za panegirista samega. V tej zvezi zasluži posebno pozornost Oberstainova formulacija v tistem razdelku, kjer je govor o Maksimilijanovi izobraženosti in omikanosti ter njegovem znanju ne le latinščine, temveč vsaj še petih tujih jezikov. Oberstain, o katerem je izpričano, da je bil tudi sam poliglot59, namreč na tem mestu pripoveduje, da mora zaradi svoje službe kdaj preskakovati iz jezika v jezik, in tako da mu je cesar še prejšnji mesec, se pravi septembra 1513, ukazal, naj mu izdela slovar slovanskega jezika, ki da je med vsemi jeziki najbolj razširjen, da bi se ga lahko cesar naučil; Maksimilijan da mu je dopovedoval, naj nikar ne dvomi, da se ne bi mogel tega jezika v kratkem naučiti od njega60.
Že zgoraj (str. 152 ss.) smo se dotaknili vprašanja domnevnega Maksimilijanovega znanja slovenščine in poskušali opozoriti na humanistično ozadje Maksimilijanovih izjav v Weisskunigu; zanimivo je, da se število sedmih jezikov, ki da jih je znal Maksimilijan, lepo ujema z Oberstainovimi besedami, češ da zna cesar latinsko in še pet tujih jezikov (poleg neomenjene materinščine-nemščine torej). Sicer pa nam je ta anekdota iz Oberstainovega panegirika dragocena predvsem kot za zdaj menda najstarejše znano pričevanje izpod peresa človeka slovenskega rodu, v katerem je izražena zavest o »slovanščini«, s katero se po razširjenosti ne more meriti noben drug jezik. S temi besedami o »lingua Sclavonica omnium aliarum latissima« pa stoji Oberstain na prvem mestu v črti, ki drži preko diplomata Žige Herbersteina do izrazite narodne zavednosti Jurija Dalmatina in zlasti Adama Bohoriča61, ki utemeljujeta vrednost slovenščine in učenja materinščine ravno s tem argumentom o razprostranjenosti slovanskih jezikov. Ne glede na to pa pri tej Oberstainovi anekdoti preseneča že sama tiha predpostavka, da bi bilo Oberstainu kot Kranjcu načelno mogoče sestaviti slovar dotlej neliterarne slovenščine. Vendar ostaja vse preveč vprašanj ob njegovih preskopih besedah brez odgovora, denimo vprašanje, kakšne predstave o položaju Slovencev v okviru Slovanov bi bil utegnil imeti Oberstain, zlasti pa spričo pomanjkanja siceršnjih virov ni nikakršnega znamenja o tem, ali gre le za sporadično anekdoto ali morebiti vendarle za kak konkretnejši, četudi nikdar izpolnjen načrt62.
Kot smo dejali, je Oberstainov literarni izdelek o Maksimilijanu po zunanji obliki pismo, ki hoče podati portret v fortissimu slavljenega cesarja, v resnici torej retoričen izdelek epidejktičnega genosa, panegirik. Vendar je njegov avtor z eklektičnim paberkovanjem pri bolj ali manj pomembnih antičnih političnih piscih pritegnil toliko splošno zastavljenih misli o idealnem vladarju, da smemo to delo označiti v širšem pomenu besede kot neke vrste »političen« spis. Preveč bi bilo seveda pričakovati kako izdelano politično teorijo ali celo filozofijo, kajti na njeno mesto stopa zgolj moralizirajoča in idealizirajoča tendenca. Z risanjem figure idealnega monarha, z navajanjem antičnih avtoritet in s sklicevanjem nanje namreč avtor svetuje, kako je treba vladati, in postavlja visoka etična merila, po katerih da se mora ravnati idealen vladar. Tipično za humanista Oberstaina, ki mu ostaja srednjeveški »imperium« na obrobju zanimanja - omenili smo že, da v nasprotju s številnimi antičnimi zgledi na kratko imenuje le dva srednjeveška cesarja - je tudi to, da pravzaprav sploh ne pride do besede kaka krščanska avtoriteta, če izvzamemo eno samo mesto, kjer se bežno sklicuje na biblijo in Hieronima, a še to mesto ni v primeri z drugimi direktnimi citati in prevzemi prav nič posebej izpostavljeno. Evidentno je, da hoče Oberstain propagirati zares humanistične, »razsvetljenske«, iz antike prevzete ideje. Zato bi lahko rekli, da je njegova epistola v svojem jedru pravzaprav tudi že spis, ki se močno približuje tipu humanističnega »knežjega zrcala« (Fürstenspiegel), se pravi delom tiste literarne vrste, ki beleži svoje prvo veliko delo v Ksenofontovi Kirupaideji in je zelo plodna skozi ves srednji vek; zelo jo gojijo italijanski humanisti kot moralno-pedagoško spisje (Platina, Pontano), ki sta mu poglavitni vir še Isokrates in Plutarh: značilna za to literaturo je čisto teoretična narava in naštevanje vrlin dobrega vladarja, ilustrirana z antičnimi zgledi; njihova novost nasproti srednjeveškim knežjim zrcalom je izrazita profanost, najvišja priporočana vrednost pa slava63. Na severu je ta literarna vrsta dobila najpomembnejšega zastopnika v Erazmovi »Institutio principis christiani« (1515), v kateri pa Erazem - teolog vendar močno poudarja in postavlja v ospredje pomen biblije za vzgojo mladega vladarja. Vendar je mogoče opaziti vrsto paralel tudi med Erazmom in Oberstainom. Seveda s tem nočemo trditi, da bi se bil Oberstain nemara s svojo epistolo že približeval Erazmu - če se je že zgledoval po njem, potem kvečjemu po tistem Erazmovem spisu, ki velja za predhodnika njegove Institutio principis christiani, po Panegiriku avstrijskemu vojvodi Filipu iz leta 150464 - reči hočemo le, da se tudi Oberstain po svojih močeh in v okviru namena, ki si ga je bil zastavil, odziva duhu časa, kakor so ga formulirali in občutili humanisti: posredovati načela za oblikovanje in vzgojo idealnega vladarja z oživljanjem antičnih etičnih vrednot, ki pa jih Erazem hote dopolnjuje s krščanskimi ideali. Erazmovi bolj v etiko kot zares v politiko usmerjeni nazori so šibki predvsem v tem, da se ne sprašujejo po teoretičnih predpostavkah in puščajo vprašanje o možnosti realiziranja svojih idealov odprto, tako da se pri branju njegove Institutio spričo poenostavljanja problema in njegove redukcije na etične postulate ni mogoče ubraniti vtisa nelagodnosti. To velja še toliko bolj za Oberstainova izvajanja, v katerih zvenijo gostobesedne hvalnice cesarjeve darežljivosti ob visoko donečem moraliziranju vse preveč dvorjansko in že kar vsiljivo. Toda če nam je že dovoljeno »primerjati z majhnim veliko«, naj omenimo še eno, tudi značilno zunanjo paralelo: kot je Erazem napisal svojo Institutio, da bi se s tem političnim traktatom izkazal pred bodočim cesarjem Karlom V. kot kvalificiran sodelavec in svetovalec65, tako je imel podoben namen pri pisanju svoje epistole tudi Oberstain, ki je stal leta 1513 po končanih študijah šele na začetku svoje kariere.
Da so njegovo Epistolo de Maximiliani laudibus kot te vrste literarno delo, se pravi, kot nekak zasnutek knežjega zrcala, razumeli tudi sodobniki, pa izpričuje predgovor, ki ga je skoraj tri desetletja po njenem nastanku dodal izdajatelj epistole, humanist Ioannes Baptista Goynaeus iz Pirana, vidna oseba iz zadnjih humanističnih kontroverz o ciceronianizmu, član humanističnih krožkov v Bologni in akademije »Inflammatorum« v Padovi, po 1543 piranski mestni zdravnik in pozneje zaradi protestantskih nazorov verski eksulant66. Leta 1541, ko je Oberstainova epistola prvič izšla v tisku, je bil na Dunaju ščitenec uglednega in veljavnega prosta Oberstaina in po lastnem pripovedovanju je pri brskanju po bogati Oberstainovi knjižnici naletel na njegovo epistolo; čeprav bi mu prost Pavel to zameril, se je vendar odločil izdati to »podobo presvetlega cesarja«, ker da je Oberstain v svojem opuskulu na kratko zajel domala vse, kar so o dobrem vladarju pisali Ksenofon, Isokrates, Dio Cocceianus in Plutarh, med sodobniki pa Španec Antonio de Guevara v svojem biografskem romanu o Marku Avreliju in »naš« Italijan Machiavelli v Vladarju67. Če se že Oberstainova epistola, ki je s svojim idealiziranjem naravnana v moraličnost, primerja s tako zvenečimi imeni, smo pa le začudeni ob Goynejevem opozorilu na Machiavellija, ki je vendar izpeljal radikalno in šokantno ločitev morale od realne politike. V tem moramo pač videti retorično pretiran humanističen kompliment. Zanimiv pa je sklop, v katerem je Oberstainov panegirik na Maksimilijana doživel ponatis: v zbirki nagrobnih govorov68. To pomeni, da je njegova ohlapna pisemska forma dopuščala tudi uvrstitev v bližino te literarne vrste.
V poznejših letih se Oberstain po vsem videzu ni več
literarno udejstvoval. V tisku so izšli izpod njegovega peresa le še drobci,
tako npr. dve krajši, vsebinsko povsem nepomembni pismi (iz let
Pač pa je Oberstain v Času pred verskim razkolom, ki je razcepil tudi humaniste, izpričan kot član humanističnih krogov na Dunaju. Se več, že v uvodnem stavku svojega panegirika o Maksimilijanu omenja, da je v pisemskih stikih s Carlom Ruinom zaradi česar bi smeli pričakovati, da je v Italiji navezal stike tudi s tamkajšnjimi humanisti. In res mu eden od njih, Hieronymus Rorarius (Gerolamo Rorario, 1485-1566), posveča svoj mladostni dialog z zgovornim naslovom »Cupido«71. Nastanek tega dialoga spada v čas, ko je bil Oberstain cesarjev tajnik, očitno pa (sodeč po Rorarijevem tituliranju) še ne plemič in gotovo ne dunajski prost, se pravi v čas kmalu po 1512. Rorarijevo posvetilo je zanimivo zato, ker kaže Oberstaina kot mladega, tostranskim užitkom predanega renesančnega človeka, ki da mora biti dojemljiv za darove Amorja tudi v zrelejših letih: zakaj obema, Rorariju in Oberstainu, pravi avtor, bo v zahvalo naklonil še marsikateri užitek in mično dekle, in pod Oberstainovim varstvom lahko bog ljubezni leta varen pred človeško zlobo72.
Sicer pa posveča Oberstainu augsburški humanist Konrad Adelman von Adelmansfelden, član Peutingerjevega kroga, leta 1518 droben spis, v katerem je italijanski poet in tajnik kardinala Mateja Langa Richardus Bartholinus (Bartolini) opisal dogodke na državnem zboru tega leta; posvetilo je kratko in nepomembno, Oberstain je »alter litteratorum Maecenas«; Bartholinus sam da je želel, naj Konrad posveti spis Oberstainu, potem ko je Konrad pripovedoval o nenavadni dobrohotnosti in naklonjenosti do njega samega, Bartholina; to darilce (»munusculum«) mu torej, pravi Konrad, poklanja avtor sam73.
Dolgo hvalnico pa je Oberstainu namenil humanist Udalricus Fabri Rhetus v predgovoru k svoji eklogi, ki jo je spesnil precej po smrti cesarja Maksimilijana74. Po dolgem učenem uvodu je v posebnem razdelku povzdignil »laudes praepositi Viennensis« in naštel njegove poglavitne vrline, med njimi seveda njegovo mecenstvo, in se ustavil ob Maksimilijanovi smrti, ki da je Oberstaina neznansko prizadela; zakaj Maksimilijanu da je bil Oberstain tako ljub, »da se je v težavnih zadevah, ki se tičejo kar vsega sveta, po pravici obračal nate za nasvet, še več, da govorim po resnici, komajda je kdaj dopustil, da bi se ti le za hipec oddaljil od njega, razen kadar se nisi odpravil na kako poslanstvo ali nujen opravek ali so te vezale druge dolžnosti«. Nato pa avtor pove, da nastopa v njegovi pastirski pesmi pod imenom Lynceus Oberstain, pod imenom Thyrsis pa kardinal Lang: ta dva pastirja tožita nad smrtjo Argusa (= Maksimilijana), tolažit ju pride Odynephatos (= Kazimir Brandenburški, volilni knez), ki obljubi, da bodo pastirji dobili novega vodjo, Karla ali Ferdinanda; v tej bukolični druščini nastopa kot oseba še Daëmon, matematik in zdravnik Georg Tannstetter-Collimitius. Vse to torej ponoven dokaz, da je spadal Oberstain po svojih raznoterih interesih in stikih med elito dunajskih humanistov.
OPOMBE
1 Temeljni prikaz Celtisovega izobrazbenega ideala in njegove realizacije na Dunaju je še zmeraj pri Bauchu, Reception 117 ss. NAZAJ
2 Prva izdaja Augsburg 1505, moderno kritično izdajo je oskrbela F. Pindter: Con-radus Celtis Protucius, Ludi scaenici (Ludus Dianae - Rhapsodia), Budapest 1945. Prim. tudi A. Schuctz, Die Dramen des Konrad Celtis, diss. Wien 1948 (tipkopis). Da bi omilil protičeško ost svoje Rapsodije zavoljo svojih čeških prijateljev in občudovalcev, ki so bili vsi pravoverni, je Celtis hotel razumeti to Maksimilijanovo zmago kot zmago nad husiti, prim. Bauch 147. NAZAJ
3 »Interea clarissimorum adolescentum et aetate provectiorum ingenia quibuscumque potui illectamentis ad eloquentiam et philosophiam invitavi. Ad utrumque etiam scribendi genus, et orationis et carminis, praecepta et themata in delectu publico proposui, in-structus veterum oratorum more classibus declamatoriis«, cit. po Celtis, Briefvvechsel št. 306, str. 553. NAZAJ
4 Bauch, Reception 140. NAZAJ
5 Celtis, Ludi scaenici, ed. Pindter, 24. NAZAJ
6 Bauch, Reception 148
s.; o Reschu gl. Aschbach II,
410-414, o Gerbelu prav tam 316-
7 Bauch, Reception 136, citira iz Rapsodije Celtisov epigram: Quare poetae trinomi:
Quisque adoptivo ingenuus cognomine gaudet,
hine tria dat vati philosophia triplex,
ex more imponens cognata vocabula rebus,
trinus enim numerus cuncta sub orbe regit.
Et divinare est, nomen imponere, quod sit
fortunae aut morum vel necis indicium.
(zadnji distih pomanjkljiv »plagiat iz Avsonija«, Bauch n. n. m.). Gre pa ravno v Celtisovem delu tudi za hoteno prenašanje novoplatonizma iz renesančne Italije, pri čemer severni humanisti iz Platona, s katerim se jim meša vse od Pitagora do Hermesa Trismegista, spočetka prav radi prevzemajo najbolj fantastična čudaštva tega »platonizma« vštevši s številčno simboliko ipd., prim. zlasti Bezold, Konrad Celtis, 46 ss. NAZAJ
8 V tisku je delo izšlo na Dunaju 1518. Prim. J. Nadler, Joachim von Watt. De poetica et carminis ratione (Anzeiger d. philos. hist. Klasse d. Österr. Akademie d. Wissenschaften 86, 1949, Nr. 16, 279-306). Vadianovo delo pomeni prvo moderno utemeljitev literarne vede v vseh njenih poglavitnih sestavinah in oris literarne zgodovine, začenši z antiko, upoštevajoč srednji vek vključno z nemškim slovstvom in sodobno renesančno literarno tvornost. O Vadianu prim. W. Näf, Vadian und seine Vaterstadt St. Gallen, St Gallen 1944, 1957, 2 zv. NAZAJ
10 C. Bonorand, Aus Vadians Freundes- und Schülerkreis
(Vadian- Studien
11 Ad divum Maximilianum . .. bello in Venetos euntem Ulrici Hutteni equitis exhortatio . .. Viennae Pannoniae 1512, prim. Denis 64-66 NAZAJ.
12 Izbrani filozofski spisi, Ljubljana 1975, 242-302; o Hvaletovem razmerju z Vadianom predvsem 244 s in 258 s. Študijo A. Sodnikove citiram zmeraj po straneh te izdaje. NAZAJ
13 Prim. C. Bonorand, Vadian in Villach (900 Jahre Villach, Villach 1960, 207-236), in isti, Vadians Studicnreise nach Norditalien (Schweizer Beiträge zur Allgemeinen Geschichte 18/19, 1960/61, 186-207). - Prim. še zgoraj str. 47. NAZAJ
14 A. Slodnjak, Ob zibeli slovenske literature (Prostor in čas 4, 1972, 218-221), 218. NAZAJ
15 Glavno mesto je v Vadianovih Deutsche historische Schriften I, St. Gallen 1875, 224: »Die Sclafen oder Winden stossend gegen mittag rurs an die Venediger, vvelich zur zeit, als keiser Justinianus zu regieren angefangen, über die Tunouw har und auss den landen, da iezmal die Pehem, Schlesier und Poläken wonend, auf Italien zu zogen, wie lengst vor inen die Langbarter, und sich in das gebirg gelassen und rurs an der landschaft Forviuli nider gelassen, anno Dom. 706, da si noch wonend und vil landschaft um das bistumb und die stat Labach inn habend. Sind den fürsten von Oesterreich underworfen und wird ir landschaft ouch Krain genant. Ir sprach hat mit Behetnischer und Polnischer sprach einen ground. Si verstond ouch die Grawater und Mosquiter gutz teils, sind geschwind, anschlegig, listig und handvest leut.« Sicer pa omenja Slovence še večkrat v svojih geografsko-historičnih delih, npr. Epitome topographica totius orbis, Zürich 1534, 25 v: »Notandum autem untranque Stiriam, Carintiam utranque, Carnorum tractum, quem Sclavini hodie proxime Villacum possident, et omnem agrum Salisburgensem in veteri Norico contineri.« - Letnico 706 utegne imeti Vadian iz Pavla Diakona, prim. F. Kos, Gradivo za zgodovino Slovencev I, Ljubljana 1902, 239-242. NAZAJ
16 Naf, Vadian I, 130. NAZAJ
17 »In festo Michaelis anno 1505 me magister Mathias coram magnifico rectore Vuolfgango Masnauer abdicavit tanquam malum, insufficientem et inidoneum (ut ipse aiebat) discipulum confirmabatque se nullam prorsus de me misericordiam habiturum. Quod mihi recordacionis hoc scripto sit et erit porro.« Prim. Bibliotheca Vadiani (Vadian Studien 9), St. Gallen 1973, str. 2. NAZAJ
18 J. Duft, Viennae leguntur hi libri (Innsbrucker Beiträge zur Kulturwissenschaft 12, 1966, 9-20), 17. NAZAJ
19 Prim. Bibliotheca Vadiani, št. 552, z Vadianovim vpisom: »Ex testamento magistri Mathie Quali mihi legatus est hic codex anno Domini MDXviij«; št. 553 s Hvaletovim ekslibrisom: »M. Mathie ex Watsch sum. 1501«. NAZAJ
20 Prav tam, št. 341: »Libellus qui parvulus Philosophiae inseribitur«, podatek iz Kesslcrjevega kataloga iz leta 1553. NAZAJ
21 Za imatrikulacijo in licenco gl. prilogo II, str. 255, št.
22; bakalavreat je morda dosegel 1493/II, toda za ta semester ni dekanovega
poročila. Sicer pa nastopa Hvale kot magister v aktih od leta 1499 naprej v
raznih funkcijah;
22 O obeh učbenikih prim. Aschbach I,
23 Sodnik-Zupanec n. n. m., str. 271 s. NAZAJ
24 Novejšo literaturo k vprašanju avtorja Parvula phil. nat. navaja E. Kleineidam, Die Bedeutung der Augustinereremiten für die Universität Erfurt (Scientia Augustiniana, Festschrift A. Žumkeller, Würzburg 1975, 395-422), 408. NAZAJ
25 Prim. Sodnik-Zupanec 276, tam tudi o avtorju Parvula. NAZAJ
26 Kleineidam 407-410. NAZAJ
27 Isti, prav tam 409. Usingenove komentarje k Parvulu philosophiae naturalis v izdaji Basel 1511 ima NUK, sign. 22073. NAZAJ
28 G. Ritter, Studien zur Spatscholastik I, v SB d. Heidelberger Akad. d. Wiss. 1921, 35. NAZAJ
29 Vsi citati s str. 28 Is. NAZAJ
30 Prav tam, str. 282. »Monstra pariet profecto, quisquis est, qui suus esse novo commento mavult quam maiorum vestigiis (quorum tanta in omni disciplinarum genere fuit eminentia) inhcrere.« Sicer pa Hvale že v naslovu svojega dela pravi, da so njegovi komentarji »e gravissimis authoribus decerpti«. NAZAJ
31 Denis 68 s. in 141-143; prim. Bauch, Reception 111-113. NAZAJ
32 Bauch n. n. m., 135. NAZAJ
33 Sodnik-Zupanec 294. NAZAJ
34 Prim. K. Schottenloher, Die Widmungsvorrede im Buch des 16. Jahrhunderts, Münster 1953, zlasti 1-4. NAZAJ
35 o. c, str. 252-257. NAZAJ
36 Ta podatek o njegovem socialnem poreklu iz srednjega, očitno kar premožnega meščanskega sloja, ki mu je omogočilo tudi poznejši študij v Italiji, izvira iz njegove kopialne knjige (o njej prim. spodaj op. 41), fol. 70 v, kjer je prepis notarskega instrumenta z dne 2.11.1504, izstavljen od radovljiškega sodnika in notarja Udalrika Stosserja: predenj je prišel »Paulus Oberstainer baccalaureus almae universitatis studii Viennen. scolaris Laibacen. dioce.« (podčrtal P. S.) z materjo »Magdalena de saneto Leonhardo na Kertini relieta vidua, quondam domini Michaelis Oberstainer« in prosil za izstavitev potrdila o zakonitem rojstvu. Oče Mihael pa da je (fol. 72 r) pred 3 leti, torej 1501, odšel v Italijo »cum quibusdam mercantiis suis et inde non reversurum, verum farna esse eum sic obiisse mortem in Italia.« Listino je notar izstavil po nalogu ljubljanskega stolnega dekana Nikolaja Podna (Poden), generalnega vikarja »Georgii Sladkaijna electi Petinen. propositi [!] Laibacen.«; se pravi da je bil Slatkonja izvoljeni pićenski škof že pred 1504 (prim. SBL III, 356). Naslednje strani so zvečine povzete po mojem članku Humanist Pavel Oberstain in njegova De Maximiliani laudibus epistola 1513, ŽA XXVIII (1978), 207-229. NAZAJ
37 Priloga II, str. 251, št. 154. Pozneje so mu nasprotniki očitali, da si po krivem lasti priimek Oberstain(er) in da je v resnici Stainer; Pavel na te očitke odgovarja v kopialni knjigi, da se je vselej pisal Oberstainer in da ga je rektor pomotoma imatrikuliral kot Stainerja (fol. 41 v). NAZAJ
38 Podatke o licenci in predavanjih gl. v Prilogi II, str. 256, št. 28. O Agostinu Datu iz Siene (1420-1478), avtorju pogosto uporabljanega učbenika, znanega tudi pod imenom Isagogicus libellus pro conficiendis epistolis et orationibus, prim. Nouvelle biographie generale, repr. Copenhague 1965, 13, 154 s. NAZAJ
39 J. Duft, Viennae leguntur hi libri, 15; zapisek v knjigi iz Vadianove biblioteke (prim. zgoraj op. 18), toda ta ne od Vadianove roke, da je »Musicam Muris« predaval magister Paulus Stainer. NAZAJ
40 H. Goldinger, Paul von Oberstein. Ein Diplomat itn Dienste Maximilians I. und Ferdinands I. (Mitteilungen des Osterr. Staatsarchivs, Erg.-Bd. 3, Wien 1951, 313-326). Tu so deloma popravljene in dopolnjene navedbe H. Gohlerja, 96-98. Poglavitne biografske podatke je po teh virih povzela A. Sodnik-Zupanec, 253 s. NAZAJ
41 V teku tega spora je Oberstain izdelal obsežen spis, ki mu je dodal prepise dokumentov o sebi in svoji karieri do 1524. Dokumente je v regestih povzel in objavil Goldinger, n. n. m. 320-326. Celotni konvolut hrani Archiv der Niederösterr. Kammer Wien pod ozn. W 61/B 9 »rot 279«. Kjer ne citiram po Goldingerjevih regestih, temveč po rokopisu, navajam ta spis kot Oberstainovo kopialno knjigo. (Del spisov iz tega spora hrani v sočasnem prepisu tudi Markova knjižnica v Benetkah L. V, 1, prim. Valentinelli, Bibliotheca III, 153, med njimi pisma nuncija Campeggia, Ferdinandova pisma škofu Ravbarju, enemu od komisarjev v zadevi, vse iz let 1524 do 1526). Univerzitetni funkcionarji so Oberstaina očitno skušali diskvalificirati tudi kot človeka; v zvezi s priimkom so mu podtikali, da je nezakonski, da v resnici ni doktor prava in da ni dobil plemstva; ko odgovarja na ta očitek, jim Oberstain, »homo novus«, odgovarja s klasičnim argumentom »melius esse eam [sC. nobilitatem] parere quam acceptam corrumpere« (fol. 31 r; prim. Sall. Iug. 85, 25). Iz prepisov dokumentov pa je razvidno, kakšno mnenje so o njem imeli papeži Julij II., Leon X. in Klement VII., cesarja Maksimilijan I. in Karel V, kralj Ferdinand, kraljica Ana in drugi kralji in kraljice ter volilni knezi; v dokaz bi lahko dodal še več vladnih instrukcij za diplomatske naloge, a jih zaradi tajnosti ne sme; drugih pisem uglednih oseb bi pa lahko pripeljal cele vozove (fol. 30 r-v). NAZAJ
42
Kot prestižen spor je zadevo prikazal A. Goldmann, Die Universität 1529-1740, v
Geschichte der Stadt Wien VI, Wien 1918, 72-
43 P. Puzel, Idiographia sive rerum memorabilium monasterii Sitticensis deseriptio. 1716 (rkp. v AS, sign. 148 r), str. 98. Arhiv Slovenije hrani v zbirki listin tri Oberstainove listine (1510 apr. 7, Augsburg; 1517 jim. 8, Ljubljana; 1527 dec. 28, Dunaj). Iz teh virov je razvidno, da je bil Oberstain ne le dunajski prost, temveč tudi arhidiakon v Ribnici, kanonik v Freisingu, Brixnu, Veroni, Ljubljani in Novem mestu (Puzel) ter »utraque auetoritate tam apostolica quam- imperiali sacri lateranen. palatii comes palatinus«. NAZAJ
44 M. Mikuž, Vrsta stiških opatov, Ljubljana 1941, 52. To je še en dokaz o zgodnjem širjenju lutrovstva v naših krajih, prim. zgoraj str. 86 ss. NAZAJ
45 Zgoraj str. 85, op. 10. NAZAJ
46 Zgoraj str. 77. NAZAJ
47 J. Hofler, O nekaterih slovenskih skladateljih 16. stoletja (Kronika 23, 1975, 87-94), 89-90. NAZAJ
48 J. Mantuani v Geschichte der Stadt Wien III/l, Wien 1907, 386 z razmeroma obširnimi navedbami. Vrsta teh imen je seveda dolga, začenja se z Bonomom, ki pravi, da Slatkonji »plurimum debeo«, in sega do tedaj še mladega Andreja Perlacha, astronoma, ki posveča svoj Almanach za leto 1518 (Denis 172) Slatkonji, ki da »disciplinarum mathematicarum non solum assertor, verum etiam tutor es, in hoc a multorum, qui res sacras administrant, ingenio longe alienus«. NAZAJ
49 E. Arbenz, Die Vadianische Briefsammlung I, Nachtrag
Nr.
50 M. Stainpeis, Liber de modo studendi seu legendi in medicina, Viennae Pannoniae 1520, fol. 1 v, prim. Denis 333 s: »Summa delcetatione tuum adventum in Viennam vidi singularique animi iocunditate te genitoris mei (bonae memoriae) compatriotam intellexi« (podčrtal P. S.). NAZAJ
51 Med Slovenci je po starejših virih (Hoff, Erberg) navedel samo naslov Gruden, Cerkvene razmere 114, med Avstrijci menda zadnji Denis z običajno nadrobnim bibliografskim opisom (str. 400-402); Oberstainov biograf Goldinger ga ne pozna. NAZAJ
52 Na Dunaju
53 O njem prim. G. Zaccagnini, Storia dello studio di
Bologna durante il rinascimento, Genève 1930,
54 P. O. Kristeller, Humanismus und Renaissance II, München 1976, 231 s. (pogl. XI Der Gelehrte und sein Publikum in späten Mittelalter und in der Renaissance). NAZAJ
55 E. R. Curtius, Europäische Literatur und lateinisches Mittelalter, Bern-München 81973, 138 s. (»Schiffahrtsmetaphern«). NAZAJ
56 Curtius 168 (»pauca e multis«). NAZAJ
57 Prav tam 168 ss. (»Unsagberkeitstopos«). NAZAJ
58 P. Kirn, Das Bild des Menschen in der Geschichtsschreibung von Polybios bis Ranke, Göttingen 1955. NAZAJ
59 Po besedah plemiškega pisma je znal »Germanos ...
Latinos, Italos, Hispanos, Gallos, Croatos, Dalmatos, Bohemos, Illiricos,
Ruthenos etc, Polonos, quemque suo patrio idiomate loquentem intelligere, cum
huiusmodi idiomatibus saltem principalioribus satis eloqui non ignores«
(kopialna knjiga fol. 66 r.). Plemstvo je bilo Oberstainu podeljeno že 1513,
za zasluge pri dunajskem kongresu 1515 mu ga je cesar potrdil in ga povzdignil
v »miles et eques auratus«, prim. Goldinger, reg. št. 5,
60 »dum me contingat iuxta negotiorum et rerum gerendarum et qualitatem et exigentiam in sermonem diversorum aliorum idiomatum incidere, quibus illum [sc. Maximilianum] alias affari sum solitus, iusseratque superiori adhuc mense, ut sibi vocabularium pro lingua Sclavonica omnium aliarum latissima peraddiscenda conficerem, suggerendo mihi, ne dubitarem, quin possit eam ipsam linguam brevi temporis spacio magna in parte a me discere« ..., po moji objavi v ŽA 28, str. 225, vrstica 405-411. NAZAJ
61 O Herbersteinu in Dalmatinu prim. Kidričeva
članka v SBL I,
62 Nemški humanisti okrog Maksimilijana (Celtis, Peutinger, Vadian itd.) se intenzivno ukvarjajo z germansko preteklostjo od Tacitove Germanije naprej in odkrivajo tudi svojo kulturno preteklost (Celtis npr. z izdajo Hrosvite iz Gandersheima, Vadian z vključevanjem srednjeveške nemške književnosti v svojo literarno zgodovino) ipd.; Cuspinian o Krachenbergerju pripoveduje, da je na cesarjevo pobudo pripravljal »opus grammaticale de lingua Germanica certis adstricta legibus«, (prim. A. Bach, Geschichte der deutschen Sprache, Heidelberg 91970, 250; Grossmann 281), a mu je namero preprečila smrt; refleks podobnih zanimanj bi utegnilo biti ozadje Oberstainove anekdote. Vendar pa iz nje ne izvemo, če ni Oberstain, kar bi bilo tudi mogoče, predpostavljal teorije o nemškosti Slovanov (prim. Kidrič, Zgodovina 90). NAZAJ
63 Kristeller II, 57 s. NAZAJ
64 Opera omnia Desiderii Erasmi Roterodami IV/1,
Amsterdam 1974. Spisa Panegyricus ad Philippum Austriae ducem (str. 23-93) in
Institutio principis christiani (str. 133-219) je kritično izdal in opremil z
uvodi O. Herding. Po Erazmu so panegirik izrecno iznašli najmodrejši ljudje
(»a prudentissimis viris«), da bi tako izboljšali slabe vladarje in pomagali
vztrajati na pravi poti dobrim, s tem da jim postavljajo pred oči podobo vrline
(»obiecta virtutis imagine«). Prav tako pravi Erazem, da je v svojem knežjem
zrcalu leta 1515 odkrito izpeljal to, kar je »pod pretvezo hvalnice« storil v
Panegiriku leta 1504 (Herding v Einleitung, str.
65 J. Huizinga, Erasmus, deutsch von W. Kaegi, Basel 1951, 103 s. NAZAJ
66 O njem obširno B. Ziliotto, Giovanni Battista Goineo, medico ed umanista piranese, v: Annuario del Ginnasio Comunale Superiore, Trieste 1910, 3-26; bibliografija Goynejevih del prav tam 6, op. 8. vendar Ziliotto ne pozna vseh, prim. še Simoniti, Scriptores št. 480-487. Goynaeus se je rodil ok. 1514, v svojih mladostnih delih nastopal kot ognjevit ciceronianec in nasprotnik rabe italijanščine (»Latino potius quam vulgari sermone seribendum«), se po letih bivanja pri Romolu Amaseu v Bologni odpravil na potovanje po Avstriji, Švici, Nemčiji in Belgiji, se vrnil v Padovo in 1543 tam doktoriral; kot piranskega mestnega zdravnika so ga osumili herezije, moral je pred inkvizicijsko sodišče v Benetke, a je od tam 1550 zbežal na Nemško in tam neznano kje in neznano kdaj, vendar pred 1579, umrl. V svojih delih je popolnoma vključen v italijanski kulturni krog, v De situ Istriae libellus (zadnji ponatis v Archeografo Triestino II, 1830, 47-71) nikjer ne omenja slovanskega življa v Istri. V razdelku De ingeniis Istriae podaja nekakšno literarno zgodovino Istre; spis je nastal v Času, ko je očitno že močno nagibal k reformacijskim idejam, vendar še pred odstavitvijo Petra Pavla Ver-gerija, o katerem pravi, da je »episcopus, humaniorum studiorum et evangelicae lectionis studiosissimus«; o Bonomu: »totius antiquitatis est peritissimus et summa humanitate, prudentia, sapientia et evangelicae doctrinae purissima et syncerissima cognitione excellentissimus«; o Andreju Divu (prim. Gantar v ZČ XXIV, 1970, 273-278): »Andream Divum senem optimum, a quo Homerus, Theocritus et Aristophanes in latinum sermonem conversi sunt.« NAZAJ
67 Goynaeus v posvetilu Špancu Martinu Gusmanu, visokem uradniku kralja Ferdinanda, kasnejšega cesarja, datiranem 31.jan. 1541 na Dunaju, tekst zdaj kritično objavljen v ZA 28, 1978, str. 217 s. NAZAJ
68 S. Schardius (izd.), Tomus primus orationum ac elegiarum in funere illustrissimorum principum Germaniae ab obitu Maximiliani I. imperatoris usque ad haec tempora scriptarum, Francofurti ad Moenum 1566, fol. 29 v-40 r. NAZAJ
69 Epistolarum miscellanearum ad Fridericum Nauseam Blancicampianum episcopum Viennensem etc. singularium personarum libri X, Basileae, Oporinus, 1550, str. 174 s. in 238. NAZAJ
70 Nicolai Weidner Canonici Wratislauien. Catholicum carmen, ad Philippum Melanchthonem ... Edidit Paulus de Oberstain Carnus Praepositus Viennens. MDXXX, s. 1. [1530], povzemam po W. Hammer, Die Melanchthonforschung im Wandel der Jahrhunderte I, Gütersloh 1967, str. 36, št. 22; že Hammer ne navaja nobenega izvoda, tako da mi delo ni bilo dosegljivo. NAZAJ
71 O njem P. Paschini, Un Pordenonese nunzio papale nel secolo XVI, Gerolamo Rorario. Estratto dalle »Memorie Forogiuliesi« XXX (1934), fasc. 2. O svojih dialogih pravi, da hoče v njih posnemati Lukiana, biti torej satiričen zasmehovalec človeških napak. NAZAJ
72 Rokopisni prepis Rorarijevih dialogov v Rimu, Bibl. Naz. Centr. Vitt. Emanuele II, fondo S. Gregorio 16 (676), iz 18. stoletja, prim. P. O. Kristeller, Iter Italicum II, London-Leiden 1967, 125, dialog »Cupido« na fol. 16-30, posvetilu Oberstainu fol. 15 v-16 r. Kljub večkratnim intervencam sem dobil samo fotokopijo posvetila, tako da nimam točne predstave o vsebini dialoga; v njem nastopajo »Mercurius, Sobrietas, Cupido, Charon«. Tekst posvetila:
»Rorarius Paulo Oberstainer divi Max. Caes. secretario. Lusi hoc dialogo, quem ad te mitto, Oberstainer, Cupidinem, non ut illi blandirer, a cujus suavissimis laqueis et patriae meae excidium et communis Italiae luctus me solverunt, sed ut severioribus rationem redderem anteactae vitae meae. Neque enim improbe facit, qui matura jam aetate amat, nedum in adolescentia et ipso juventutis flore; vide, ne multo improbiores sint, qui amore et pietate carent. Tu eum lege, cum occupationibus, quibus in Caesareis rebus opprimeris, aliquando dignum et liberale ocium interponere volueris. Nec tantum leges, sed et fovebis et amplexaberis, ut, si quis ei inest sensus, quod antiquiores credidere, habeat, quo tibi et mihi debitas referat gratias. Nam si Vulcano, qui eum ad ocium et lasciviam facibus et arcu et sagittis armavit, matrem Venerem propinavit, quas, rogo, [puellas quam elegantes] nobis oblaturus est! Tibi, sub cujus patrocinio tutus ab hominum malignitate circumvolat, mihi porro, dii immortales, qui illum ad dedecus ortum singulis virtutibus instruxi et ad laudem et ad gloriam educavi, ut possit citra omnem suspitionem castissimas quasque domus etiam facibus armatus percurrere.«
Kopist je s pokončnima Črtama označil, da je na tem mestu izpustil del teksta, ki ga je pripisal na listek in prilepil na dnu lista, vendar se je, sodeč po fotokopiji, konec dodatka izgubil, ohranil se je še tale tekst: »quas rogo voluptates, quamque s[...]« NAZAJ
73 Richardi Bartholini viri eruditissimi de conventu Augustensi concinna descriptio rebus etiam externarum gentium que interim geste sunt cum elegantia intersertis M. D. XVIII, [Augsburg, s. a.], izvod v NUK, sign. 3527. O Bartoliniju prim. DBI 6, 625-627, o Konradu Adelmanu NDB 1, 61. NAZAJ
74 Udalrici Fabri Rheti Aegloga cui nomen Αργός, seu Κλανδμός βοτηρικός id est, fletus pastoralis, de morte Maximiliani Caesaris Aug. cunctis mortalibus graviter nec minus pie deploranda, Viennae Pannoniae, J. Singrenius [1519]. Predgovor Oberstainu na fol. A 1 v-A 4 r, datiran 24.4.1519; s kratkim poetičnim aplavzom sodeluje na koncu tudi Vadian (izvod v OeNB Wien 37. H. 55.). NAZAJ