1.

2.

3.

1. 1. Predmet raziskave ……………………………………………………………. 1

1. 1. 1. Dejstva, ki so vplivala na izbiro teme …………….. 1

1. 1. 2. Uvodna informacija o zbirki …………………………….. 1

1. 2. Metode dela ………………………………………………………………………. 4

1. 3. Struktura naloge ……………………………………………………………… 5

4.

5.

1. 1. Predmet raziskave

6.

1. 1. 1. Dejstva, ki so vplivala na izbiro teme

Izbira teme za diplomsko nalogo iz etnologije, zame ni bila najbolj preprosta odločitev.

Spominjam se, kako sem v otroških letih občudovala iz blata zidano, s slamo krito hiško v Prlekiji, v kateri se je rodilo nekaj rodov mojih prednikov in tudi moj oče. Preteklost, ki mi je bila ljuba, domača in nepopisno varna, je dihala iz vsakega kotička; od vsakega – od mnogih prijemov rok zlizanega in oguljenega- predmeta.

V njih so bili energija, ljubezen in živost; občutki, ki so me potem v vsakodnevnem življenju v mestu po vsakem obisku Prlekije še dolgo spremljali.

Prevzemala me je živost, funkcija in usoda prav vsakega predmeta: roke, ki so prijemale to zlizano, leseno žlico – najprej radostne, otroške, potem možate, odločne in naposled utrujene in tresoče. Koliko jih je bilo? Kako so razmišljali? Kako so se spreminjali? Kako so se vzpodbujali …… tolažili ……… se razvijali … trpeli?

Življenje me je potem vedno obračalo drugam. Iz neštetih drobnih dogodkov, ki so prekinjali moje »posvečene« trenutke ob starih predmetih, so se spletli miselni vzorci, da to ni področje, ki naj bi bilo predmet mojega zanimanja.

Ko je v letih 1980/81 iz pobude takratnega župana Jožeta Dernovška začelo nastajati z idejami Petra Svetika jedro projekta »Vače 81«, je bilo težišče vsega dela usmerjeno v ureditev Geometričnega središča Slovenije, predvidene pa so bile tudi spremljajoče aktivnosti, ki so bile pogojene z naravnimi danostmi. Projekt me je zalotil na delovnem mestu tajnice KS Vače in z vsem srcem sem mu skušala služiti kot takratna aktivistka iz tega področja. Delovno mesto sem kmalu za tem izgubila zaradi nekaterih struktur, ki mu niso bile naklonjene, pri projektu, ki je že zdavnaj prerasel svoje prvobitne namere in postal gibalo napredka na domala vseh področjih življenja in dela na tem območju, pa z veseljem sodelujem še danes.

Odbor projekta Vače 81 se je do danes – ob številnih opravljenih nalogah – prekalil in iz njega je izraslo društvo, ki ustvarja nove in nove pogoje za uspešen razvoj narodne zavesti, privrženosti slovenski poeziji in umetnosti, arheologiji, ekologiji, naravi …

V upravnem odboru društva smo: Jože Dernovšek, predsednik društva, iz Save pri Litiji, Peter Svetik, vodja projekta, iz Ljubljane, Mirko Kaplja, litijski župan, Jože Kimovec, Kristina Potočnik in jaz – aktivisti iz Vač ter Vili Kos, ki je sicer upokojen, a še vedno prezaposlen v Geodetskem zavodu RS.

Upravni odbor deluje tako, kot bi predsednik in vodja projekta uganila naše skrite želje, še preden jih ostali uspemo povedati na glas. Iz tega se potem med nas razsejejo naloge, ki jih skupaj uresničujemo. V odboru sem bila doslej zadolžena predvsem za tajniška in računovodska dela ter z našim družinskim gledališčem prispevala k oblikovanju stalnih prireditev, ki jih prireja društvo.

V letu 1994 sem začela postopoma uresničevati svoje skrite želje iz otroštva. Uspešno sem opravila obveznosti za 1. letnih študija slovenskega jezika s književnostjo ter etnologije in kulturne antropologije. V letih, ki so sledila, sem izdelala seminarski nalogi za področje, ki sem ga najbolj poznala, ker v njem delujem in se izobražujem že 23 let: to je ljubiteljsko krajevno gledališče, iz katerega se je razvilo poklicno Družinsko gledališče Kolenc za doživljanje umetnosti in narave.

Kadarkoli sem bila na Slivni, so me "bodli v oči" predmeti, ki jih je imel Jože Kimovec razstavljene na poslopjih svoje kmetije. Vse bolj me je mikalo, da bi uredila to Kimovčevo zbirko predmetov ruralne materialne kulture iz območja GEOSS, da bi tudi njo oživili z našim gledališčem in jo s pomočjo umetnosti postavili v središče doživljanja nekdanjega načina življenja na vsakdanji ravni v osrednji Sloveniji.

Ko je v programu dela Društva GEOSS za leto 2000 našla svoje mesto tudi ureditev muzeja na Slivni, sem se končno opogumila in se javila za izdelavo idej in osnovne dokumentacije za bodoči Kimovčev muzej kmečkih orodij. Odločila sem se, da bo to tudi tema moje diplomske naloge.

Člani upravnega odbora so moj predlog sprejeli z velikim odobravanjem in oba: Vili Kos in Jože Kimovec sta mi prijazno ponudila vso pomoč in podporo. Svoje besede nista nikoli prelomila in ulivala sta mi pogum, ki mi je še kako manjkal. Skupaj z mojim možem sta me vzpodbujala, naj ju vodim in čutila sem, kako se iz okorne študentke spreminjam v etnologinjo.

1. 1. 2. Uvodna informacija o zbirki

Zbiralec kmečkih orodij in hišnih pripomočkov Jože Kimovec, je te predmete iz ruralne kulture začel zbirati zato, ker je pred dobrimi 20. leti začel opažati, kako predmeti, ki so bili v njegovem otroštvu še kako življenjskega pomena, počasi izginjajo iz njegovega življenja in iz življenja njegovih sovaščanov. To ga je vzpodbudilo, da je povsod, kjer je videl na neprimerno izpostavljenem mestu propadati kak predmet, vprašal njegovega lastnika, če ga lahko odnese s seboj in ohrani. Predmete je obešal na tramove in na druga izpostavljena mesta.

Sprva je bilo teh predmetov bolj malo; kasneje pa je dobil pogum, saj je opazil velik interes ljudi, ki so se ob poti na GEOSS ustavljali pri njem in ga pohvalili ali pa ga spraševali o predmetih.

Predmeti so različno ohranjeni. Jože Kimovec jih je – kjer je bilo potrebno – za silo restavriral, toliko, da so ohranili svoj videz in namen iz časa svojega nastanka, vse predmete pa redno konzervira z odpadlim motornim oljem. Predmetov ni izbiral, pač pa je zbiral vse po vrsti; v njegovi zbirki se je zato znašlo več enakih predmetov, ki imajo različno stopnjo ohranjenosti. V celotni Kimovčevi zbirki je 230 predmetov.

Predmeti imajo različno starost; npr. eden od vozov je star celo 150 let, nekateri predmeti pa so stari le 50 do 55 let. Ne glede na starost pa se je večina predmetov uporabljala še v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Nekateri predmeti torej niso tako zelo stari, so pa takšni, kot so jih uporabljali več sto let nazaj.

Jože je lastnik vseh predmetov. 80% jih izvira iz njegove domačije, 20% pa je tujih, od sosedov. Ti so:

1. JUVAN (domače: Pri Anžur) iz Zg. Slivne, gospa zdaj živi v Jesenjah;

2. TOPOLŠEK (domače: Lovrač; zdaj se tam pišejo Merela, prejšnji lastnik pa je bil Topolšek);

LOVŠE (domače: Pri Koter).

Pobudnik in glavni soinvestitor pri ureditvi prostora za muzej je Društvo GEOSS. Ker smo pri odločitvi o velikosti muzejskega prostora omejeni z razpoložljivimi finančnimi sredstvi, smo se v upravnem odboru društva, še preden sem začela z aktivnostmi, odločili, da se predmeti iz zbirke izberejo tako, da bo muzejska zbirka v 1. fazi vsebovala po en predmet (od enakih ali podobnih predmetov iz istega obdobja) z izhodiščem, da je čimbolj celovito in kompleksno prikazan način življenja visokohribovske vasi Slivna in območja v središču Slovenije. To so predmeti, ki so snov mojih raziskav v diplomski nalogi in jih je 115.

1. 2. Metode dela

Ob sodelovanju kolegice, etnologinje Irene Destovnik ter Jožeta Kimovca, Vilija Kosa in mojega moža, sem si celotno zbirko najprej večkrat ogledala. Smernice za izbor predmetov je podalo Društvo GEOSS in tega sem se držala pri nadaljnjem delu. Izbrala sem 115 predmetov in pri tem sem stremela za tem, da je ob danih predmetih zastopanih čimveč področij iz življenja in dela ljudi, ki so živeli na tem območju, ob upoštevanju prostorske omejenosti bodočega muzeja.

Z Irenino pomočjo sem pripravila osnovni vprašalnik, ki sem ga razmnožila. Ti vprašalniki so mi služili za izdelavo predmetnih zapisov za vsakega od predmetov iz zbirke.

Ob dveh celodnevnih akcijah je Vili Kos vse predmete opremil z inventarnimi številkami in jih fotografiral, njegova žena, Jože Kimovec, moj mož in jaz, pa smo v zvezi s tem opravili vsa fizična dela: predmete smo grobo očistili, jih prinašali in odnašali na določeno mesto za fotografiranje, na čimbolj nevtralno okolje, jih merili in v vprašalnik oz. predmetni zapis vpisovali vse lastnosti, ki so bile na prvi pogled vidne.

S fotografijami, ki so že prvič lepo uspele, sem opremila predmetne opise. Predmete sem potem ob upoštevanju obstoječe literature in na podlagi terenskega dela umestila v prostor in čas, da so s svojimi živimi zgodbami pripravljeni na muzejsko postavitev.

Posamezne predmetne zapise sem po etnološki klasifikaciji zbrala v raziskovalna področja, ki so kasneje zaživela ob študiju in ob ponovnem raziskovanju na terenu.

Pri svojem delu sem se posluževala predvsem virov terenskega značaja, informacij, ki sem jih dobila na terenu, vključila pa sem tudi opisne vire (Vodnik GEOSS, Vače).

Pogovore z lastnikom vseh predmetov in zbiralcem Jožetom Kimovcem sem snemala z diktafonom in pomenijo temeljno gradivo za izdelavo moje naloge. Pogovori z drugimi informatorji so največkrat zabeleženi le pisno, ker so snemanje odklanjali. Nekaj informacij sem posnela z video kamero.

Večina terenskih zapisov je narejenih s pomočjo intervjuja in vnaprej pripravljenih vprašanj, ki sem jih še sproti precizirala. Večina dobljenih podatkov je direktnih, na podlagi vprašanju, veliko informacij pa je dobljenih tudi indirektno, iz prostega pogovora.

1. 3. Struktura naloge

Naloga vsebuje:

uvodni del, v katerem sem opisala sodelovanje v Društvu za razvoj in varovanje GEOSS-a in dejstva, ki so vplivala na mojo izbiro teme za 2. seminarsko nalogo. Podana je uvodna informacija o zbirki. Opisala sem tudi način svojega dela in strukturo naloge.

V drugem delu je podana zgodovina zbiranja. Predstavljen je zbiralec in sedanji lastnik vseh zbranih predmetov navedene zbirke in prostora za namestitev zbirke, Jože Kimovec. Predstavljeni so kraji, kjer je zbiralec dobil predmete in čas, ko jih je dobil. Podana je informacija o njegovih motivih za zbiranje (želja po ohranitvi identitete).

Tretji del vsebuje dokumentacijo o predmetih - predmetni zapis vsakega od 115-ih predmetov iz zbirke.

Predmetni zapis vsebuje osnovne podatke o predmetu: o etnološki klasifikaciji, o uporabi, mestu, času uporabe, merah, materialu, lastniku, pa tudi o predmetu, ki je v sedanjem načinu življenja nadomestil navedeni predmet iz zbirke. K predmetnem zapisu sem priložila tudi fotografijo predmeta in njegovo zgodbo umestitve v prostor in čas.

V četrtem delu sem podala zgodovino območja, na katerem so bili zbrani predmeti in njihove "zgodbe" v življenju, kjer so se pojavljali. To so naslednja področja:

- prehrana,

- poljedelstvo in živinoreja,

- gozd in delo z lesom,

- hišna oprema

- šege in navade

Četrti del vsebuje predmetni zapis vsakega od 115-ih predmetov iz zbirke.

Predmetni zapis vsebuje osnovne podatke o predmetu: o etnološki klasifikaciji, o uporabi, mestu, času uporabe, merah, materialu, lastniku, pa tudi o predmetu, ki je v sedanjem načinu življenja nadomestil navedeni predmet iz zbirke. K predmetnem zapisu sem priložila tudi fotografijo predmeta in njegovo zgodbo umestitve v prostor in čas.

V petem delu je opredeljen tip muzeja (zasebni) in zbirke (stalna etnološka zbirka). Podane so definicije, po katerih je možno tip muzeja in zbirko jasno opredeliti. Opisala sem tudi svoje predloge za nadaljnjo ureditev zbirke, kakor tudi svoje poglede v zvezi s postavitvijo in z interpretacijo posameznih predmetov, da bi bila zbirka za obiskovalce čimbolj privlačna in poučna.

Šesti del vsebuje priloge:

- etnološko klasifikacijo zbirke

- seznam predmetov, narejen po etnološki klasifikaciji,

- seznam predmetov po inventarnih številkah,

- seznam informatorjev,

- seznam literature in virov.