Iz knjige: Martin Brilej,  LITIJSKI OBRAZI, Litija, 2008


Rojen je bil 22. oktobra 1906 na Vačah. Ker je bil oče orožnik, se je moral seliti po raznih kra­jih, med drugimi je služboval v Kočevju, Dobrepolju, Ljubljani in tudi na Vačah. Oče je kmalu umrl in vdovi zapustil tri otroke. Pri Bojčevih v Kočevju so se zbirali verni študentje - bodoči duhovniki (Čampa, Gregorič, Lušin, Kramarič) in pisali članke za dijaške časopise (Bliskavice, Naši ognji).

Po maturi je Etbin na vseučilišču v Ljubljani 1931 diplomiral iz pedagogike, filozofije in slavistike. Bil je zelo aktiven sodelavec pri Zvezi mladih intelek­tualcev. Služboval je kot srednješolski profesor pri uršulinkah v Ljubljani in Škofji Loki, Maribo­ru, Ljubljani (bežigrajska gimnazija), Domžalah, itd. Med okupacijo je bil interniran na Rab.

Napisal je ogromno člankov posebno v časopisih in revijah z nabožno vsebino. Njegovo prvo tis­kano delo je bil članek "Ognji", objavljen v reviji Stražni ognji. Nato je v raznih revijah in zborni­kih objavljal leposlovne prispevke, knjižne ocene, poročila in prevode. Po drugi svetovni vojni je ob­javljal v revijah Jezik in slovstvo, Sodobna peda­gogika, Prosvetni glasnik in Naši razgledi.

Njegove priljubljene teme so bile: duhovna rast, osebnost in krščanstvo, vrednote materinščine, problemi krščanske mladine. Napisal je kar nekaj knjig o Slomšku (Slomšek — naš duhovni vrtnar, Slava Slomšku (skupaj z L. Kramolcem), Knjiga o Slomšku ( skupaj s Fr. Hrasteljem). Podpisoval se je s psevdonimom Janez Poljanec.

Proučeval je zgodovino slovenskega šolstva in napisal zelo obsežno, vendar še ne dokončano delo (obdelani so kraji do črke R), ki bi ga bilo

dobro dokončati. Bil je neutruden borec za vero, duhovno rast, za slovenstvo in materinščino.

Najbolj znano njegovo delo je Pregovori in reki na Slovenskem, ki je najobsežnejše delo te vrste pri nas.

Umrl je 30. decembra 1975 v Ljubljani.

Znan je naslednji pomemben dogodek iz njegovega življenja: na veliki četrtek leta 1941 je bil Etbin Boje zadnji govornik na Ljubljanskem radiju. Z veliko ljubeznijo do lastnega naroda je pozval Slovence, da se borijo za svojo narodno svobodo. Cisto naz­adnje je citiral Cankarja: »Prišel je dan, ko smo morali zadeti križ na svoje rame in nas­topiti krvavo pot na Golgoto. Trpeli bomo in dotrpeli ter doživeli svoje narodno vstajenje in poveličevanje.«

Nato se je odpeljal s kolesom v Polje, kjer je stanoval, kajti Italijani so ga že iskali. Spremljajoči policist, ki je Etbina dobro poznal, pa je italijanske policiste, ki so spra­ševali po prof. Bojcu, usmeril drugam.

Bojc je bil zadnji govornik na Radiu Ljubljana pred 2. svetovno vojno.

    

                                     

Proxy by Datajoy
Udaljenost gradova