ETBIN BOJC

 

22.10.1906- 30.12.1975

 

Etbin Bojc, učitelj z veliko začetnico, človek z velikansko ljubeznijo do družine in domovine, človek, katerega um je neprenehoma zaposlovalo razmišljanje o tem, kaj še lahko naredi za narodov blagor, človek, katerega roka je iz dneva v dan tolkla po pisalnem stroju in ustvarjala na stotine tehtnih člankov, ki so bili sad neumornega raziskovalnega dela in analitičnega pristopa do družbe in človeka. Njunih dobrih in manj dobrih del. Človek, ki je preživel obe svetovni vojni, vse mogoče režime, ves čas pa poudarjal, da Slovenci potrebujemo samozavest in krščanstvo. Ter izobrazbo. Brez znanja ni prihodnosti.

 

Etbin Bojc je bil 22. oktobra leta 1906 rojen na Vačah pri Litiji, očetu Ivanu, orožniku, in mami Fani, rojeni Debevec, doma iz Goč pri Vipavi, ki se je odločila, da bo ostala doma pri družini. Očetova služba je bila taka, da se je morala družina veliko seliti, tako so se iz Vač preselili v Dobrepolje, še prej sta se Etbin in Velca z  mamo zaradi požara začasno umaknila v bližnji Hotič, iz Dobrega polja pa nato v Ljubljano in nazadnje v Kočevje. Najstarejši sin Herman se je rodil leta 1903, a je umrl še kot dojenček, decembra leta 1904 se je rodila Valerija, ki je pozneje postala sestra usmiljenka, oktobra 1906 je na svet prijokal Etbin, štiri leta za njim pa še brat Vilko.

Osnovno šolo je Etbin Bojc obiskoval v Dobrempolju, na katere ima lepe spomine, čeprav je ob selitvi še kot čisto majhen tam preživel svojo prvo operacijo, ki jo je takole opisal.

 

Ko so se bili starši z nesrečnih požganih Vač preselili v mirne in prijazne Dobrepolje, je bilo precej hladno, stanovanje je bilo le zasilno urejeno v Štihovi hiši nad kletnimi prostori. Dokler niso po novih prostorih razporedili pohištva, sem bil v vozičku potisnjen v najbolj osamljen kot podolgovatega hodnika in tam se se lahko po svoje kot dojenček še tako hudoval ali se pogovarjal sam s seboj, zlepa ni bilo nikogar k meni. Mamica je imela tačas polne roke dela in me je mogla le redkokdaj obiskati in tolažiti. Gotovo sem bil ure in ure obsojen tako na mokroto in hlad in to prehodno moje žalostno stanje je rodilo posledice. Bil sem bolehen in triletnemu se je zbrala vsa slaba kri v gnojno bulo prav v bližini srca- viden znak srčne vodenice.“

 

Zdravnik se je odločil za operacijo, ki so jo izvedli kar na domu in Etbin jo je uspešno prestal. Bolezen mu je pustila slabotnost in slabokrvnost, kar se je poznalo tudi v njegovem odnosu do vrstnikov, saj se je ogibal tistih glasnih in drznih, ki so ga prekašali po moči zdravja. Kot je zapisal v svojih spominih, mu je nevarna operacija vse življenje ostala kot žig ne le telesno, ampak tudi duševno in duhovno znamenje.

 

Šolo je Etbin Bojc rad obiskoval, bil je med najbolj pridnimi in prizadevnimi učenci, učitelji so ga imeli radi in tudi po šoli je Etbin znal uživati v objemu narave in tudi željno srkal napredek družbe. Svoje prvo srečanje s kinom takole opiše.

 

Spomnim se zatemnjene Štihove dvorane, ki smo jo napolnili šolarji in pred nami je bilo namesto lepo poslikanega  zastora pred odrom, kakor ga je bil poslikal domačin France Kralj, razgrnjen velik bel prt; nanj so novi mojstri sedme umetnosti z nekakšnimi svetlobnimi žarki prenašali podobe s filmskih trakov. Te podobe, ki so se naglo vrstile druga za drugo, so se premikale, niso pa govorile; bil je to pač nemi film, saj so zvočnega iznašli šele pozneje. Bilo je to za nas, ki smo bili vajeni v tej dvorani sicer zanimivega in živahnega igranja domačinov, kar velikansko presenečenje, ki nas je navdajalo s pritajenim strahom in negotovostjo. Saj je na tisto platno pridrvel nenadno tudi vlak, se bližal in večal v svoji pošastni prikazni. Vozil je naravnost proti nam in že sem se bal, da bo zdrvel po nas v dvorano, vendar je v trenutku izginil, kakor se je bil nenadno tudi prikazal. ...“

 

Etbin Bojc je sprva obiskoval škofijsko gimnazijo v Šentvidu nad Ljubljano, drugi letnik pa je nadaljeval v Kočevju, kjer je bil med prvimi slovenskimi maturanti tamkajšnje realne gimnazije. Oče tega dogodka žal ni dočakal, saj je umrl, ko je bil Etbin star 16 let. Družina se je ob skromni pokojnini težko preživljala, mati Fani, ki je bila globoko verna, se je trudila na vse pretege, da bi otrokom omogočila študij in ji je tudi uspelo.

Znašla se je tako, da je del hiše oddajala kočevskim dijakom v najem, bila je kot njihova gospodinja. Pri Bojčevih je bilo tako v tridesetih letih prejšnjega stoletja pravo zbirališče kočevskih mladih razumnikov, skupaj so ustvarjali dijaška lista Bliskavice in Naši ognji. Med fanti najdemo tudi štiri duhovniška imena, s katerimi je Etbin pozneje obdržal tesne stike- to so Leopold Čampa, Jože Gregorič, Jože Lušin in France Kramarič.

 

Šolali so se torej vsi Bojčevi otroci, hči Valerija- Etbin jo je klical Velca- je postala  usmiljenka z redovnim imenom s. Akvina. Po svojih najboljših močeh je pomagala vsem, ki so bili sprejeti v bolnišnico v Leonišče, med njimi so bili tudi kolaboracionisti, zavezniški vojaki in mnogi drugi, in ker jim je pomagala tudi pri pobegu, je morala v nemški zapor. Po vojni jo je večkrat zaprla tudi ljudska oblast, leta 1948 je bila obsojena na 13 let odvzema prostosti s prisilnim delom in na pet let odvzema vseh državljanskih pravic. Zaprta je bila v Rajhenburgu. Na smrt bolno so jo leta 1951 pripeljali v ljubljansko bolnišnico, kjer je še istega leta umrla. Brat Vilko  je bil pravnik, večinoma pa je ukvarjal s pisanjem pri Gospodarskem vestniku, Etbin pa se je po maturi vpisal na Ljubljansko vseučiteljišče in poslušal predavanja iz  pedagogike, filozofije in slavistike ter leta 1931 diplomiral.

 

Po diplomi je bilo službo težko dobiti, zato se je preživljal s krajšimi deli. Nekaj časa je delal v ljubljanskem muzejskem arhivu, nato odšel v Maribor in sodeloval pri ustanovitvi Zveze mladih intelektualcev,  ki naj bi pomagala brezposelnim izobražencem. Ustanovili so tudi posebno borzo dela za intelektualne poklice ter s predavanji in članki opozarjali javnost na težek gmotni položaj intelektualcev. Leta 1933, dve leti po diplomi, je začel s poučevanjem na ženskem učiteljišču pri uršulinkah v Škofji Loki, leta 1935 je bil sprejet na državno učiteljišče v Ljubljani, leto dni pozneje pa je bil premeščen na 3. državno gimnazijo, ki je bila na novo odprta za Bežigradom. Tam je ostal do leta 1943.

 

Še kot mladenič je Etbin Bojc spoznal Bogomilo Lavrič, učiteljico razrednega pouka, s katero se je tudi poročil. Rodilo se jima je šest otrok, Janez, Marija, Franja, Milojka, Lucija in Mihaela. Etbin je bil zanje oče v pravem pomenu besede, zgled pridnosti, zvestobe, vere, poštenja, iz njegovih ust je velikokrat privrela na dan ljubezen do domovine zlasti v pesmih, ki jih je prepeval skupaj z njimi. Nudil jim je oporo vselej, ko so jo potrebovali. Spominjajo se večerov, ko jim je prebiral kakšne odlične šolske spise svojih učencev ali jih opozarjal na napake, ki so jih ti naredili. Bil je učitelj s srcem in dušo, tudi svojim otrokom. Vedno je hodil na roditeljske sestanke in jih ob večerih izpraševal, če znajo vso učno snov, ki je bila potrebna.

 

Bil je velik domoljub, borec za vero, duhovno rast in slovenstvo. Leta 1939 je v samozaložbi izšlo delo z naslovom Naša narodna vzgoja in obramba, delo je natisnila Jugoslovanska tiskarna v Ljubljani, kjer je bil zaposlen njegov prijatelj iz dijaških let Jože Kramarič. V knjižici, polni stremljenja za krepitev narodne zavesti, je Bojc med drugim zapisal:

 

Mi vse doslej nismo narodnega čuta in narodne zavesti gojili in dvigali dovolj in smotrno po načrtu, ker smo se sami premalo zavedali svojega ogroženega narodnega položaja in smo mirno in naivno prespali dvajsetletje, medtem ko je bil sovražnik na delu in nasejal med nami svetopisemske ljuljke tako, da se naš človek med njo malone že duši, dočim se polašča naše zemlje, priborjene z žulji in napojene s krvjo naših častitih prednikov in s trpljenjem naših očetov v preteklih stoletjih, grabežljivi tujec, ki je pri tem še vsak čas pripravljen pljuniti na nas in na naše najsvetejše. Mi smo brez priprav in kake akcije dopuščali, da danes umira naš človek tam, kjer je še pred stoletjem tekla zibel naše kulture, in da je utihnila celo slovenska molitev naših ljudi ob svetogorski Materi. Morali smo doživeti vse to in ves ta težki čas, da se streznimo in pripravimo bolje, da napravimo odločen konec takim navalom na našo zemljo in na našo narodno svobodo.

 

Ob celi vrsti zapisanih stališč, ki so bila proti nacizmu, fašizmu in komunizmu, obenem pa za večjo krščansko zavest in socialni čut za bližnjega, za boljšo šolo in vzgojo mladine, niti ni nenavadno, da je bil Etbin Bojc trn v peti mnogim. A vendarle je s svojo vztrajnostjo, trmo in doslednostjo dosegel, da se je njegov glas slišal.

Na veliki četrtek leta 1941 je bil zadnji govornik na Ljubljanskem radiu. Slovence je v predavanju z naslovom „Trpljenje in vstajenje narodov“ pozval, naj se borijo za narodno svobodo. V svojih spominih takole opiše ta dogodek:

 

Tisto četrtkovo popoldne, ko sem se na kolesu pripeljal v Ljubljano iz Polja predavat, nisem vedel, da bom predaval kot zadnji v ljubljanskem radiu. Preden sem ga začel brati, sem vprašal napovedovalca Pengova, če smem malo zavleči. Osupnil me je njegov nenavaden prigovor, da lahko, kolikor hočem. »Naslednji dan bodo tu že gospodovali Nemci.« — Zaprlo mi je sapo in  me pretreslo do mozga. V tistem trenutku sem občutil vso tragiko tega usodnega dejstva, hkrati pa vso svojo osebno kulturno prizadetost. Vedel sem, da je to morilen napad na vse, kar smo zgradili in imamo. Obšla me je silna, dotlej nepoznana zavestna volja, da spregovorim kljub skrajni potrtosti tolažilno in zadnje naročilo. Zavedal sem se izrednega poslanstva in izbora, da kot izobraženec spregovorim svojemu narodu vsaj nekaj resničnih in preroških napovedi pogumno, toplo in slovesno. Kakor da sem iz vsega tega občutja in premisleka prejel poseben dar, sem govoril počasi, razločno in s poudarkom, kot da zrem pred seboj vse Slovence, ki nas vse zagrnija temna senca krvave okupacije, čutil in zavedal sem se v tistem hipu hkrati, da je preizkušeni narod kot eno uho prisluhnil še zadnjim glasovom ljubljanskega radia, trepetajoč za svojo bodočnost.

Govoril sem zamišljen v poslušajočo množico v glavnem takole:

 

»Danes je spet prišel čas trpljenja narodov, ki čakajo na svoje vstajenje. Posameznik živi v tesni povezavi s svojim narodom, bodisi da se teh vezi zaveda ali ne. Te vezi so vidne ali nevidne, morda le slutene ali sploh ne začutene. Čim bolj je kdo narodno osveščen in vzgojen, tem bolj občutene postanejo vse te stotere in tisočere notranje zveze. To je tako kot s človekom v družini. Kakor si morajo udje iste družine pomagati med seboj, prav tako mora tudi vsak pripadnik naroda skrbeti za skupno dobro. Do tega skupnega širšega doma čutimo s svojo zavestjo ljubezen in odgovornost, zanj se tudi žrtvujemo, ker se zavedamo, da je naše osebno življenje nujno globoko, tako krvno kot duhovno povezano s predniki. Ta narod je potreben in tudi vreden posebnih žrtev s strani svojih pripadnikov, da stopimo na branik in se žrtvujemo zanj, kadar pride v stisko.

V trpljenju, pravimo, šele spoznamo prijatelja. V trpljenju preskušeni se vzljubijo in tesneje povežejo med seboj v eno udje družine, ki je ogrožena in katere pretečo nevarnost občutijo vsi kot eden: bratje in sestre, otroci in starši. V trpljenju preskušeni narod se najbolj narodno osvesti, okrepi in medsebojno vzljubi. V trpljenju so neizmerni zakladi najmučnejših tegob, a tudi skritih, najplemenitejših nagibov, ki vodijo v preporod in vstajenje. Trpljenje je torej smiselno; dvakrat in desetkrat pa je smiselno, kadar gre za biti in ne biti lastne osebe in za blaginjo družine, a stokrat in tisočkrat je trpljenje smiselno z vsemi, svojimi krvavimi žrtvami, ki jih prinaša, če in kadar gre za obstoj in svobodo domovine, lastnega naroda. Ker smo s svojim narodom tako tesno povezani, da" je naše zasebno življenje mogoče le v njem, čutimo meje lastnega osebnega življenja na mejah našega naroda in vemo, da je tudi to naše osebno življenje v resnici polno šele tedaj, kadar poteka v družbenem okviru lastnega naroda in njegove neokrnjene svobode. Tedaj, ko pride čas trpljenja in preskušnje za narod, dobi naše življenje, kolikor se moramo nujno zanj žrtvovati, širši in vzvišenejši pomen. Ni več važno in dragoceno le za svojce, ampak za vse narodno občestvo, po njem pa tudi za vse Človeštvo.

Nastopil je čas trpljenja tudi za naš narod, ko se vsi Slovenci čutimo kot ena sama družina, ko stopamo na branik svoje domovine, ki je napadena. ...

Na vas je sedaj, da vsega tega ne izgubimo, kar smo s trudom in krvjo naših prednikov pridobili. …

Prepričani smo, da bo to velika preskušnja narodne in človeške zavesti v nas in da bomo po tem velikem petku, ki ga mora preživeti naš narod, doživeli tudi svojo veliko nedeljo, kakor lepo pravi že naš Cankar: „Prišel je dan, ko smo morali zadeti križ na svoje rame in nastopiti krvavo pot na Golgoto. Trpeli bomo in dotrpeli ter doživeli svoje narodno vstajenje in poveličanje.“

 

Tako je govoril, razvoj pa je šel svojo pot. Še tisto pozno popoldne so gledali, kako so prikorakali Italijani. Brez odpora, čeprav so sami pisali, da so v naskoku junaško zavzeli trdnjave Vič, Šiško, Rožnik in Golovec. Prišli so v dolgem sprevodu tudi v Polje. Odpeljali bi tudi Bojca, pa jim je nek policist, ki ga je dobro poznal, prekrižal načrte in jih usmeril drugam. A ne za dolgo. Že leta 1943 je bil Etbin Bojc odpeljan v zloglasno koncentracijsko taborišče na Rab.  Doma je pustil ženo s štirimi otroki, peti je bil na poti. Družina se je ob zelo naglušni materi zelo težko preživljala. Trpel pa je tudi Etbin. V  zborniku Občine Grosuplje je leta 1974 takole opisal svoj prihod v taborišče.

 

Nikakor se nisem mogel znajti v temačnem in pošastno presvetljevanem taboriščnem prostoru. Porazgubili smo se brez navodil in si iskali zavetja v polizpraznjenih nesnažnih šotorih. Kot kratkovidnež sem bil zdaj pravi slepec, ki si nikakor sam ne more pomagati in se razgledati. Bil sem do smrti utrujen in bolščal sem predse, kot da tavam po pravem peklu in se ne vem kam obrniti. Vedel sem le to, da si moram najti nekje zasilno prenočišče, čeprav se mi je zdelo vse to tavanje po temačnem taborišču velik nesmisel. Popolna negotovost, kakšna bo naša usoda tu, me je žrla in tiho sem sklenil, da bom morda izpolnil svoje poslanstvo že s svojim poročilom ob povratku, katerega sem se nadejal. Pritipal sem se v notranjost nekega praznega šotora in se poskusil zlekniti po tleh. Dotipal sem ostanke povaljane in zdrobljene slame. Pod vzpetino, na katero sem hotel osloniti glavo, sem otipal sluzasto govejo kost, polno mravelj, da se mi je vse skupaj zagnusilo in bi najraje zbežal, če bi vedel, kam. Sedeč na tleh, sem se naslonil na komolec, da bi predremal to prvo noč v peklu rabskega taborišča … Na dnu svojega zavrženega in razžaljenega srca, ki je plahoma in strahoma razmišljalo o 15 tisoč usodah sem pregnanih Slovencev, sem nenadoma, odtrgan od ljubljene družine in potisnjen v to neznano usodo zavrženih Slovencev, začutil preblisk spoznanja, da bom tudi sam priča trpljenju v okupatorjevih krempljih...“

 

Po prihodu domov ga skoraj niso spoznali. Tehtal je skromnih 40 kilogramov, a vendar ni tarnal in se je kmalu vrnil k učencem na učiteljišče. Po vojni pa se mu ni pisalo dobro. Njegova krščanska usmerjenost ni bila prav zaželjena in tako je dobil ukaz za premestitev v Žalec, kamor naj bi šla oba z ženo, čeprav tam službeno stanovanje ni bilo na voljo. K sreči se je nato tako obrnilo, da je dobil službo na domžalski nižji gimnaziji, katere sloves sicer ni bil najboljši, a je pri svojem poučevanju slovenščine Etbin vseeno užival in pozneje velikokrat pripovedoval o lepih spominih na svoje učence. Tudi ravnatelj Flerin je njegovo vestnost zelo cenil in še dolgo govoril, da čez Bojca ga pa ni. V Domžalah je ostal vse do leta 1957, ko je zaprosil za premestitev v Ljubljano, saj je postala vožnja zanj prenaporna. Na srednji gradbeni šoli v Ljubljani je ostal do leta 1968, ko se je upokojil.

 

Njegova velika želja, ki mu je oblast ni dovolila izpolniti, je bila doktorat na temo psihologije. Posebej ga je zanimalo področje nadzavesti, s tem se je veliko ukvarjal in veliko pisal, a žal odmeva ni bilo. Leta 1937 je izšla knjižica z naslovom Strukturna psihologija in pedagogika, ki je bila pravzaprav ponatis iz Slovenskega učitelja. V tej razpravi je razlagal pojem strukture in strukturne psihologije, zgodovinski razvoj te smeri ter razmerje med strukturno psihologijo in moderno pedagogiko. Uvodoma je zapisal, da bo „v dobi kulturnega prelamljanja in idejnih pretresov morda prav ta smer nudila rešilno luč bodočim izobražencem“. Po njegovem mnenju sta šola in dom s svojo vzgojo otrok poklicana, da sledita tej smeri, enako velja za vse ostale kulturne ustvarjalce, da bi se s tem izognili mučnim in usodnim kulturnim iskanjem po ovinkih in skrajnostih. Kot je zapisal v knjižici, bi si želel, da „bi šola prenehala biti kraj dresure, marveč da bi nudila tisti drugi višji dom, ki bi ostal otroku kot najboljša pripravljalnica za življenje v najlepšem spominu kot svetla pot in topla luč v njegovi duši“.

Bojc je res upal in želel utreti pot mnogim iskalcem, a mu je bil čas, v katerem je ustvarjal, preveč nenaklonjen, da bi se njegovi upi uresničili. Tako tudi ni jasno, ali je univerza sploh potrdila naslov njegove doktorske dizertacije in ali jo je začel pisati, ves čas je le ponavljal, da ima to v načrtu. A njegova pot je bila drugje, v številnih generacijah mladih učencev slovenskega pouka-psihologije in filozofije po vojni namreč ni smel več poučevati. A tudi ti učenci, ki so pri njem obiskovali ure slovenskega pouka, so cenili njegovo razdajanje v času pouka in po njem, kajti to, o čemer je pisal, je dejansko živel, otrokom je ponudil razred kot drugi dom, kjer so našli tako znanje kot tolažbo. Vozil jih je na različne poučne izlete, celo na Rab, da bi jih ozavestil o priložnostih in pasteh sodobne družbe in mnogi te prijetne spomine nanj hranijo še danes.

 

Delo Etbina Bojca je zelo obsežno in raznoliko. Že v dijaških in študentskih letih je sodeloval v katoliškem mladinskem gibanju in bil nekaj časa tudi predsednik Slovenske dijaške zveze. Ta zveza je izdajala svoj časopis Rast, ki ga je med letoma 1927 in 1931 urejal tudi Bojc. Pred vojno je s svojimi prispevki sodeloval v Slovenskem učitelju, Domu in svetu, Času, Mentorju, Pedagoškem letopisu in drugih publikacijah. Njegovo prvo tiskano delo je bil članek Ognji v reviji Stražni ognji.

 

Že v svojih študentskih letih se je Etbin Bojc posvečal preučevanju življenja in dela Antona Martina Slomška. Leta 1932 je izšla njegova svetosavska naloga Slomšek naš duhovni vrtnar, leta 1940 pa je skupaj z Luko Kramolcem napisal priročnik za Slomškove proslave z naslovom „Slava Slomšku. Daljše razprave o Slomšku je objavljal tudi ob stoletnici njegove smrti leta 1962 v Novi poti. Tega leta je izšla v založbi Mohorjeve družbe tudi Knjiga o Slomšku, ki jo je napisal v sodelovanju s Francem Hrasteljem. Poudaril je Slomškov pomen za slovenski narod, obravnaval njegova dela in objavil literaturo o Slomšku. V tej knjigi je bil izjemoma podpisan s psevdonimom Janez Poljanec. Prisluhnimo odlomku sklepne besede iz knjige Slomšek naš duhovni vrtnar iz leta 1932.

 

 

Z nestrpnostjo čakajo današnje razmere naše šole novih Slomškov, ki bi znali ta velika in vredna šolska poslopja s takim pridom izrabiti, kakor je baš on pokazal v tem svojo veliko zmožnost na tedanjih dvorazrednicah in skromnih nedeljskih šolah. Tembolj bi morali v današnjih, še vedno materialističnih časih upoštevati Slomškova vzgojna načela, ki se tičejo predvsem srčne kulture in duhovnega oblikovanja in šele potem v drugi vrsti ostalega pouka. Narod kakor posameznik rasteta progresivno v etičnem smislu le, kadar rasteta v duhovnost in jima daje zadevne potrebne smernice šola, ena najvažnejših kulturnih institucij naroda in države. Tega dejstva se je Slomšek- upam si trditi-  mnogo bolje zavedal kot marsikateri naših pedagogov na današnjih šolah. Slomšek je bil vzgojitelj- vrtnar, ki dobro pozna in mora dobro poznati svoje mladike in ki ve, česa jim je treba.“

 

 

Drugo obsežnejše področje dela Etbina Bojca je zgodovina slovenskega šolstva. Leta 1935 se je zavzemal za obnovitev Slovenskega šolskega muzeja, ki je bil leta 1910, potem ko so ga petkrat preselili, opuščen. Glede na neke obljube je bilo nekaj upanja, da bo šolski muzej dobil prostore v nanovo ustanovljenem Mestnem muzeju, vendar se želja ni uresničila. Zanimal se je tudi za biografijo slovenskih učiteljev. Preučeval je obsežno gradivo, ki ga je v rokopisu zapustil šolski nadzornik Josip Novak. Leta 1935 je v Pedagoškem letopisu objavil članek o Novaku in njegovem delu ter se zavzemal za izpopolnitev in objavo njegovega rokopisa, ki je obsegal 1185 biografij učiteljev, ki so poučevali na Kranjskem od 13. stoletja do leta 1869. Pozneje se je lotil izpopolnjevanja Novakovega rokopisa Bojc sam in začel zbirati podatke tudi za učitelje na Štajerskem. Biografije učiteljev je objavljal leta 1970 v Novi poti, od leta 1971 pa v Glasniku slovenskega duhovniškega društva. Njegovo delo s tega področja je ostalo nedokončano, smrt ga je ustavila pri črki R. Še mesec dni pred smrtjo je zahajal v Slovenski šolski muzej in iz šolskih kronik vztrajno zbiral podatke za nadaljnje delo.

 

Mnogo svojih prispevkov je posvetil tudi zgodovini posameznih šol. Tako je leta 1964 ob stoletnici domžalske osnovne šole v Občinskem glasniku prispevek z naslovom Zgodovinski razvoj šolstva v Domžalah, v ptujskem zborniku Poetovio leta 1969 članek Doneski h gradivu za zgodovino šolstva na območju sedanje občine Ptuj in v publikaciji 50 let slovenske gimnazije v Kočevju članek Prvi dijaki in maturanti slovenske gimnazije v Kočevju. O zgodovini šolstva v kočevskem okraju ob 100-letnici šolske reforme je pisal leta 1969 v reviji Nova pot, o šolah v grosupeljski občini pa v Zborniku občine Grosuplje leta 1970. O šolah in učiteljih na slovenskem Štajerskem pred 100 leti je pisal v Časopisu za zgodovino in narodopisje v letih med 1971 in 1974.

 

Ob dolgoletnem poučevanju slovenščine se mu je porajalo mnogo vprašanj in idej, zato je napisal številne članke, ki jih je objavljal v letih 1955 in 1956 v revijah Jezik in slovstvo, Sodobna pedagogika in Naši razgledi. Prizadeval si je za čistost jezika, kar so občutili tudi njegovi otroci, saj doma niso smeli uporabljati besede šporhet in podobno. O tem je pisal v članku z naslovom Misli o pouku slovenščine, ki je bil objavljen leta 1966 v reviji Jezik in slovstvo.

 

Že na nižji stopnji osemletke bi morali otroci pridobiti več čuta in smisla za čistost slovenskega izražanja, hkrati s spoštljivostjo do slovenske besede pa že tudi primeren odpor do tujk in izposojenk, ki nam niso več potrebne, do barbarizmov in spačenk, ki jih je naš pogovorni jezik še vedno tako poln, da se človek s strahom vprašuje, kje so tiste pomanljkljive rešetke in pore, skozi katere se vse to kljub številnim šolam in milijardnim izdatkom zanje preliva v tok vsakdanje govorice. Dom temu uličnemu izražanju, pa če bi si ne vem kako prizadeval, kar pa marsikje ni mogoče, ni in ne more biti kos. Družbena jezikovna dejavnost pa je ali povsem nebudna in nepozorna za to ali pa naravnost trpna in dopušča, da jo hitni in silni val pregazi. Troej je samo šola poklicana, da tu zastavi vse sile in da že v nižji osemletki zbudi otrokom pozornost na ta mrčes, ki nam grdí naš materni jezik, se vanj zajeda in ga sramoti. Če računamo, da bo leta 1968 poteklo že pol stoletja, kar se uči slovenščina sistematičneje po naših šolah kot reden in obvezen učni predmet, imamo lepo priliko, da se zamislimo in vprašamo, koliko smo v tem razdobju napredovali. 

Danes govore Slovenci povprečno sicer mnogo čisteje in tudi po trgovinah ti ponujajo prodajalci blago in razne potrebščine v lepem slovenskem izrazu, medtem ko slišiš v skupinah celo univerzetitetnih slušateljev še vedno razne nemške spačenke. Ne bi se smeli uspavati, da se to ta stvar nekako sama od sebe uravnala. Ne, vedeti moramo, da je tu velik zastoj in da naše šole niso storile povsem svoje dolžnosti kot gojiteljice in učiteljice maternega jezika, to pa je njih naloga in odgovorna dolžnost.“

 

Z delom ni prenehal niti po upokojitvi. Vztrajal je s pisanjem in raziskovanjem vse do smrti. Zanimal se je za ljudske pregovore, o čemer je napisal vrsto člankov, ki so izhajali leta 1971 in 1972 v Novi mladiki. V reviji Jezik in slovstvo je leta 1972 med drugim zapisal, da ima „vsak narod nekako svoj način mišljenja in čutenja, pa se tudi na poseben način izraža, sklepa in ravna v življenju in medsebojnih družbenih odnosih. … Spoznanja in izkušnje izraža v rekih in pregovorih, ki jih vpleta v svoj govor.“ Če bi jeziku vzeli del te ljudske modrosti, bi izgubil svojo vrednost, zato je treba temu posvetiti pozornost tudi v šoli, pravi Bojc. Sam je opravil veliko delo, zbral je vse, kar so napisali pred njim, in dodal še marsikaj na novo odkritega. Delo je leta 1974 izdala Državna založba Slovenije pod naslovom Pregovori in reki na Slovenskem.

 

Končali bomo s kratkim odlomkom iz njegovih spominov na Dobrepolje, objavljenih v Grosupeljskem zborniku leto dni pred njegovo smrtjo.

 

Vsako pomlad, ko vzcveto prve cvetke po naših travnikih, me je zgrabilo nekaj in me siloma vleklo nazaj v mladost. Vsako poletje, ko sem gledal žanjice na polju, sem se znova spomnil tistih davnih podob. Vsako jesen s šibečim drevjem v sadovnjakih me je zamikalo. Celo dolgočasno deževje me je vse do belega snežnega prta vleklo v mladost, polno svojskih občutij in kristalno čistega sozvočja čudovitih sklad iz tega otroškega raja. Pota mračne poznejše življenjske usode so me oddaljila od tega nekdanjega raja, a žeja duše me je vselej privedla nazaj v svet takratnih barv, zvokov in okusov in vonjav. … Saj je življenje tudi samo pisano kot vrt in travnik v maju.“

 

Etbin Bojc je umrl 30. decembra 1975, star 69 let, uradno zaradi pljučnice, medtem ko naj bi dejansko po navedbah domačih bolehal za težko obliko krvnega raka. Zapustil je bogato dediščino, ki si vsekakor zasluži podrobnega pregleda in izbora v knjižni obliki.

 

Oddajo sem pripravila Tanja Dominko. Z menoj je bral Marjan Bunič. Tehnična izvedba... Za pomoč pri  zbiranju gradiva se zahvaljujem Bojčevim hčerkam, Zvonetu Kolencu in Tatjani Hojan ter Marku Ljubiču iz Slovenskega šolskega muzeja.

Proxy by Datajoy
Udaljenost gradova