ETBIN BOJC

Jože Gregorič

Dne 30. decembra 1975 je po kratki bolezni v ljubljanski bolnišnici umrl upokojeni prof. Etbin Bojc, zaslužen vzgojitelj, publicist in kul­turni zgodovinar.

E. Bojc se je rodil 22. okt. 1906 na Vačah pri Litiji, kjer je bil oče v službi kot orožnik. Z Vač se je družina preselila v Dobrepolje. Tam se je rodil brat Vilko (1910—1973), jurist, časnikar ' in publicist. Svojo mladost v Dobrepoljah je Etbin opisal v Grosupeljskem zborniku V in VI (1973, 1974). Prvi razred gimnazije je končal na škofijski gimnaziji v Šentvidu nad Ljubljano; ker pa je bil medtem oče premeščen v Kočevje, je gimnazijske študije nadaljeval in dovršil v Kočevju (1927) in bil med prvimi slovenskimi maturanti tamkajšnje realne gimnazije.

Bojčev oče pa je zgodaj umrl in zapustil vdovo s tremi otroki; zato je družina ob skromni po­kojnini živela v zelo tesnih razmerah. Globoko verna mati pa je svoje otroke z zgledom in be­sedo skrbno vzgajala (hči je postala redovnica) in kot študentovska gospodinja vrsto let poma­gala še drugim dijakom; če ni premogla drugega, je vsakemu obiskovalcu postregla vsaj s sko­delico čaja, ki ga ni nikoli zmanjkalo. Pri Bojčevih je bilo v tretjem desetletju našega stoletja pravo zbirališče kočevskih študentov: tu smo študirali, debatirali in politizirali; tu so bile na­pisane vse številke dijaških listov »Bliskavice« in »Naši ognji« (pisal je Etbin, ki je imel zelo lepo pisavo). Iz tega kroga so izšli tudi vsi štirje du­hovniki, ki jih je pred drugo vojno dala kočev­ska gimnazija (Leopold Čampa, J. Gregorič, Jože Lušin in France Kramarič).

Po maturi se je E. Bojc vpisal na ljubljansko vseučilišče, poslušal predavanja iz pedagogike, filozofije in slavistike ter 1931 diplomiral. Kakor mnogo drugih tudi on po diplomi ni mogel do­biti službe, zato seje prebijal na različne načine. Nekaj časa je delal v ljubljanskem muzejskem arhivu, nato odšel v Maribor in sodeloval pri ustanovitvi Zveze mladih intelektualcev, ki naj bi kot samopomoč pomagala brezposelnim izo­bražencem. Ustanovili so tudi posebno borzo dela za intelektualne poklice ter s predavanji in članki opozarjali javnost na težko gmotno stanje inteligenčnega proletariata.

V šolskem letu 1933—34 je Bojc poučeval na zasebnem učiteljišču pri uršulinkah v Škofji Loki, naslednje leto pa na učiteljišču pri uršu­linkah v Ljubljani. Šele leta 1935 je dobil držav­no službo na učiteljišču v Ljubljani, v jeseni 1936 pa je bil premeščen na novo odprto be­žigrajsko gimnazijo, kjer je ostal do 1943. Od leta 1943 do 1945 je zopet učil na ljubljanskem učiteljišču, 1945—1957 pa na nižji gimnaziji v Domžalah, kamor se je vsak dan vozil iz Novega Polja pri Ljubljani, kjer je z obilno družino sta­noval do smrti. Zadnja službena postaja mu je bila srednja gradbena šola v Ljubljani (1957 do 1968), kjer je bil tudi upokojen. Med okupacijo je leta 1942 kot zaveden Slovenec okusil tudi strahote internirancev v taborišču na Rabu, kar je opisal v Grosupeljskem zborniku VI (1974).

Pokojni prof. Bojc je bil nadarjen in zelo prizadeven društveni in znanstveni delavec. Od dijaških let dalje je sodeloval v katoliškem mla­dinskem gibanju, ki je vtisnilo globoke sledove v slovensko kulturno življenje med obema voj­nama, njegove ideje pa so dobile najvišjo po­trditev v odlokih II. vatikanskega cerkvenega zbora. Bojc je postal predsednik Slovenske dijaške zveze in najprej sourednik (1927-29) dijaškega glasila Rast, zadnji letnik pa je uredil sam (1930—31). Razen v Rasti je tedaj in na­slednja leta z razpravami in eseji sodeloval v Ognju (O gibalih življenja), v Domu in svetu (Mladina med vojnama, Osebnost in slog, Na­rodnost — izhodišče kulturnega ustvarjanja), v Času (Sodobno kulturno stanje, Osebnost in krščanstvo, Karitativnost, Usmerjenost povojne mladine) in v Slovenskem učitelju (Kje smo v kulturi, Stiska sodobne mladine, Vrednota ma­terinščine). Izbor svojih predvojnih in povojnih predavanj in razprav (nekaj jih je izšlo v reviji Nova pot) je hotel izdati pod naslovom Rast v duhovnost. Rad bi bil opozoril javnost, da vse, kar danes na Slovenskem doživljamo v Cerkvi in v družbi, ni prišlo nepričakovano, marveč je mladinsko gibanje o tem veliko premišljevalo in se na to pripravljalo. S tem bi bila obenem potrjena idejna in življenjska povezanost pred­vojnega in povojnega katoliškega rodu, naša mladina pa bi se lahko seznanila s kulturnimi in družbenimi napori mladinskega gibanja. Ne­nadna smrt mu je te lepe načrte preprečila.

Ob študiju pedagogike se je E. Bojc seznanil z delom našega velikega domoljuba in vzgoji­telja škofa Slomška, ki je bil tudi pesnik. Naj­prej je Slomška obdelal v svetosavski nalogi Slomšek — naš duhovni vrtnar (1932). Pozneje je s prof. L. Kramolcem pripravil knjigo Slava Slomšku (1940), ki naj bi bila priročnik za Slomškove proslave, in slednjič s Fr. Hrasteljem še Knjigo o Slomšku, ki jo je ob stoletnici Slomškove smrti izdala Mohorjeva družba v Celju (1962); podpisal se je kot Janez Poljanec. Nenehno je poudarjal Slomškovo duhovno ve­ličino in njegove trajne zasluge za naše narodno življenje.

Od vzgojitelja in šolnika Slomška je Bojca naravna pot vodila do zgodovine našega osnov­nega šolstva, kjer so duhovniki, organisti in cer­kovniki kot učitelji opravili veliko kulturno delo. V dolgih letih marljivega iskanja po domačih (Slekovčeva in Strelčeva ostalina v Mariboru, šolski in nadškofijski muzej v Ljubljani) in tujih arhivih (Gradec) je zbral obilo dragocenega gradiva in ga v zadnjih, letih začel objavljati. Tako je v Novi poti (1969, obdelal Zgodovino šolstva v kočevskem okraju, v Grosupeljskem zborniku I in II (1969, 1970) Predstoletne šole v grosupeljski občini, v zborniku Poetovio (1969) šolstvo ptujskega okraja; podobno še v maribor­skem Časopisu za zgodovino in narodopisje. Ob dvestoletnici Terezijanskih šol pri nas je napisal pregledno razpravo Začetni razvoj osnovnega šolstva na Slovenskem (Kronika XXII, 1974). Pod naslovom Kratke biografije naših najstarejših šolnikov je leta 1970 začelo izhajati njegovo obsežno delo v Novi poti in se nadaljevalo v Glasniku Slovenskega duhovni­škega društva (1971—75). Deloma je porabil zapiske šolskega nadzornika Josipa Novaka, ki je zbral biografske podatke učiteljstva na bivšem Kranjskem do leta 1869. Potrebno bi bilo, da se to pomembno delo, ki je natisnjeno do črke R, obdela do konca in objavi. Prav tako bi ga bilo treba dopolniti s primorskimi, koroškimi in prek­murskimi šolniki. Kdor se bo tega lotil, bo spo­znal, kako težavno pionirsko, zato zaslužno delo je opravil prof. Bojc. Z njegovo pomočjo smo ugotovili kraj in datum rojstva ljudskega pesnika Andreja Kančnika (1775—1841). So­deloval je tudi v Koledarju Mohorjeve družbe in v Družini, obilo njegovih člankov in krajših zapisov pa je raztresenih po raznih časopisih in revijah.

Državna založba je 1974 izdala Bojčevo knji­go Pregovori in reki na Slovenskem, ki je naj­obsežnejše delo te vrste pri nas (408 str. s pred­govorom in bibliografijo o slovenskih prego­vorih in rekih).

To bi bil kratek pregled življenja in dela prof. E. Bojca. Iz ljubezni do prelepe slo­venske domovine, po kateri je rad potoval, in iz spoštovanja do vseh tistih, ki so ustvarjali našo kulturo, je tudi sam zastavil vse svoje moči v iste namene. Rad bi bil čimveč storil za du­hovno rast svojega naroda, zato je bil do zad­njih dni življenja neutruden delavec in poln novih načrtov, ki pa jih — žal — ni mogel več uresničiti. Tudi s tem, kar nam je dal iz svoje zakladnice, in s svojim doslednim krščanskim življenjem, se je trajno zapisal v našo kulturno

zgodovino.

Jože Gregorič

 

 

 

 

Proxy by Datajoy
Udaljenost gradova