Mohorjev koledar 1972

PO VELIKEM PETKU K VSTAJENJU

(Ob 30-letnici okupacije)

Dan 27. marca 1941 je s svojim upornim udarom osvežujoče odjeknil po morečem občutju sramotnega pakta v naših srcih. Tisti dan sem se srečal s pokojnim dr. Jožetom Bitežnikom v družbi z dr. Engelbertom Besednjakom v prostorih tedanjega narodno-obrambnega društva Slovenska straža in jima hitel navdušeno čestitat spričo tega velikega dogodka.

»Vidiš«, se je obrnil dr. Bitežnik k dr. Besednjaku, »predsednik Slovenske straže čuti isto kot jaz.« Tedaj se je dr. Besednjak odločno zasukal in nama skušal s prepričljivo besedo omajati najino prostodušje, prikazujoč vse možne posledice te odločitve, tako da je v prejšnje veselje kanila težka slutnja bližajoče se nevihte. Že v nekaj dneh je prišlo res do maščevalnega vdora zlonamernega vojnega stroja nacističnih sil. že 6. aprila so se pojavila nad Jugoslavijo smrtonosna letala in na samo cvetno nedeljo smo s strahom opazovali in poslušali nalet hitlerjevskih štuk tudi nad ljubljanskim letališčem kot zateglo naraščajoče, piskajoče in potem pojemajoče, odmikajoče se vreščanje jeklenih jastrebov.

V tistih dneh sem se globoko zamislil nad težko usodo, ki utegne prizadeti še posebej tudi naš narodič. Že prej sem upravi ljubljanskega radia najavil vrsto predavanj o našem obrambnem vprašanju, zato sem svoje misli o tem strnil in naslovil predavanje »Trpljenje in vstajenje narodov«. Na vrsto je prišlo prav na veliki četrtek. Prejšnji dan sem kot narodnoobrambni delavec s tesnobnimi in žalostnimi občutki pospravljal društvene papirje in jih na svojem kolesu odvažal. Ko je bil prostor v rdeči hiši zadaj na Poljanskem nasipu že izpraznjen, se je nenadoma pojavil na pragu postaven čokat starejši mož, ki sem ga na videz menda že poznal, čeprav se mi je tudi predstavil. Bil je Fran Albreht, književnik in znani socialni pesnik in urednik LZ. Rekel je: »Na magistratu,sem stvar že uredil, in namesto vaše organizacije je zdaj tam že zapisano moje ime, da ne bi imeli kakih sitnosti zaradi tega. Zdaj vas prosim le še za ključ tega mojega novega stanovanja.« Rad sem mu ga izročil, ne da bi vedel, da sem dal stanovanjske ključe prvemu predsedniku MLO mesta Ljubljane iz leta 1945 in da. bo pri njem do leta 1942 stanoval nekaj časa tudi pisatelj Lovro Kuhar - Prežihov Voranc, ki se je kasneje zaradi vannosti preselil na zadobrovsko stran.

Zadnje radijsko predavanje

Tisto četrtkovo popoldne, ko sem se na kolesu pripeljal v Ljubljano iz Polja predavat, nisem vedel, da bom predaval kot zadnji v ljubljanskem radiu. Preden sem ga začel brati, sem vprašal napovedovalca Pengova, če smem malo zavleči. Osupnil me je njegov nenavaden prigovor, da lahko, kolikor hočem. »Naslednji dan bodo tu že gospodovali Nemci.« — Zaprlo mi je sapo in me pretreslo do mozga. V tistem trenutku sem občutil vso tragiko tega usodnega dejstva, hkrati pa vso svojo osebno kulturno prizadetost. Vedel sem, da je to morilen napad na vse, kar smo zgradili in imamo. Obšla me je silna, dotlej nepoznana zavestna volja, da spregovorim kljub skrajni potrtosti tolažilno in zadnje naročilo. Zavedal sem se izrednega poslanstva in izbora, da kot izobraženec spregovorim svojemu narodu vsaj nekaj resničnih in preroških napovedi pogumno, toplo in slovesno. Kakor da sem iz vsega tega občutja in premisleka prejel poseben dar, sem govoril počasi, razločno in s poudarkom, kot da zrem pred seboj vse Slovence, ki nas vse zagrnija temna senca krvave okupacije, čutil in zavedal sem se v tistem hipu hkrati, da je preizkušeni narod kot eno uho prisluhnil še zadnjim glasovom ljubljanskega radia, trepetajoč za svojo bodočnost.

Kot vešč recitator in predavatelj sem zbral vse svoje najboljše moči in se potrudil tudi glede jasnosti misli in miselnih, poudarkov. Preskočiti sem moral le tisto mesto zadaj, ki mi ga je Črtala cenzura — o vdoru fašističnih sil v Albanijo, kar me ni motilo. Govoril sem zamišljen v poslušajočo množico v glavnem takole:

»Poljski pesnik Adam Mickiewicz, ki je živel v težki dobi, ko je prišlo do delitve poljskega ozemlja — pred 150 leti — in je moral v pregnanstvo, je vzkliknil iz dna svoje potrte duše: »Domovina, ti si kakor zdravje. Koliko si vredna, se zave šele tisti, ki te je izgubili« Za njim je pozneje v vsej globini začutil to veliko resnico in jo za naše razmere izrazil Ivan Cankar, ko je ob njej napisal simbolično črtico o našem izseljencu povratniku. Isti Mickiewicz je poleg svojega »Pana Tadeusza« napisal tudi Knjigo narodov, kjer obravnava usodo svojega naroda, ki so tedaj nanj navalile tuje sile z vzhoda, zahoda in juga/ vadljale za njegovo ozemlje in ga raztrgale na tri dele. Vsak izmed njih je ostal pod tujo oblastjo vse do prve svetovne vojne, ko je Poljska prvič »zmartwych wstala«, kakor pravijo (zmartwychwstanie).

Danes je spet prišel čas trpljenja narodov, ki čakajo na svoje vstajenje. Posameznik živi v tesni povezavi s svojim narodom, bodisi da se teh vezi zaveda ali ne. Te vezi so vidne ali nevidne, morda le slutene ali sploh ne začutene. čim bolj je kdo narodno osveščen in vzgojen, tem bolj občutene postanejo vse te stotere in tisočere notranje zveze. To je tako kot s človekom v družini. Kakor si morajo udje iste družine pomagati med seboj, prav tako mora tudi vsak pripadnik naroda skrbeti za skupno dobro. Do tega skupnega širšega doma čutimo s svojo zavestjo ljubezen in odgovornost, zanj se tudi žrtvujemo, ker se zavedamo, da je naše osebno življenje nujno globoko, tako krvno kot duhovno povezano s predniki. Ta narod je potreben in tudi vreden posebnih žrtev s strani svojih pripadnikov, da stopimo na branik in se žrtvujemo zanj, kadar pride v stisko.

V trpljenju, pravimo, šele spoznamo prijatelja. V trpljenju preskušeni se vzljubijo in tesneje povežejo med seboj v eno udje družine, ki je ogrožena in katere pretečo nevarnost občutijo vsi kot eden: bratje in sestre, otroci in starši. V trpljenju preskušeni narod se najbolj narodno osvesti, okrepi in medsebojno vzljubi. V trpljenju so neizmerni zakladi najmučnejših tegob, a tudi skritih, naj plemenitejših nagibov, ki vodijo v preporod in vstajenje. Trpljenje je torej smiselno; dvakrat in desetkrat pa je smiselno, kadar gre za biti in ne biti lastne osebe in za blaginjo družine, a stokrat in tisočkrat je trpljenje smiselno z vsemi, svojimi krvavimi žrtvami, ki jih prinaša, če in kadar gre za obstoj in svobodo domovine, lastnega naroda. Ker smo s svojim narodom tako tesno povezani, da" je naše zasebno življenje mogoče le v njem, čutimo meje lastnega osebnega življenja na mejah našega naroda in vemo, da je tudi to naše osebno življenje v resnici polno šele tedaj, kadar poteka v družbenem okviru lastnega naroda in njegove neokrnjene svobode. Tedaj, ko pride čas trpljenja in preskušnje za narod, dobi naše življenje, kolikor se moramo nujno zanj žrtvovati, širši in vzvišenejši pomen. Ni več važno in dragoceno le za svojce, ampak za vse narodno občestvo, po njem pa tudi za vse Človeštvo. Vse je tu čudovito organično povezano: Človeška osebnost z narodom in ta narod s človeštvom.

Nastopil je čas trpljenja tudi za naš narod, ko se vsi Slovenci čutimo kot ena sama družina, ko stopamo na branik svoje domovine, ki je napadena. Zemljo, ki so jo priborili naši predniki in na kateri smo živeli malone poldrugo tisočletje kot miren in nikomur nič hudega ho teč narod, ki je branil le sebe, so naši predniki znali varovati in ohraniti skozi stoletne turške vpade, ko so se s kmečkim orodjem oboroženi utaborili in so jim Turki požigali vasi, oskrunjali žene, otroke pa odvajali v janičarstvo. Takrat so trpeli pred Turki vsi balkanski narodi do cesarskega Dunaja, kjer je rešila Evropo turške nadvlade slovanska kri in pest pod vodstvom Poljaka Jana Sobjeskega. Potem so trpeli naši ljudje pod graščinsko gospodo, ki je nalagala težke davke, tudi krvnega, dokler se niso pričeli, ko je nasilje prekipelo do viška, upirati v kmetskih uporih. Doživeli in prestali smo francosko zasedbo in naši predniki so se udeleževali vseh vojn do vključno prve svetovne in znano je, da so imeli slovenski polki najzvestejše in najhrabrejše vojake. Kljub temu, da so bile naše zahteve po večjih kulturnih svoboščinah stalne in vztrajne, nismo dosegli, kar smo želeli in morali smo požirati obljube, ki bi se nikdar ne uresničile, da si nismo znali leta 1918 ustvariti z brati Hrvati in Srbi skupno državo Jugoslavijo, za katero so umirali rodovi naših prednikov.

Na vas je sedaj, da vsega tega ne izgubimo, kar smo s trudom in krvjo naših prednikov pridobili. Danes ve vsak naš človek, zakaj se bori, čemu izpostavlja svoje življenje: da se ne oskruni zemlja naših očetov, da ohranimo svobodo, ki smo jo po tisočletnem trpljenju priborili in za katero smo tudi po svoji priznano visoki kulturi zreli in upravičeni, da ostanemo na tem svetem koščku zemlje sami gospodarji, da ostane vsakdo izmed nas enakopraven državljan z vsemi pravicami pa tudi dolžnostmi svobodnega človeka, ki nikomur ni nikdar hotel skriviti lasu, ampak le braniti svoje, da v tej usodni uri priborimo znova, pa če treba z največjimi žrtvami, lepšo bodočnost slovenskemu ljudstvu in jugoslovanskim narodom. Naša zastava je zastava pravične obrambe in osvete. Borimo se za svojo narodno svobodo, za svojo zemljo in za tisti red, ki je zapisan v duši slednjega poštenega človeka in ki mu je temelj svoboda in čast osebe in naroda. To so vrednote čez vse druge vrednote, bitne človečanske vrednote, za katere so se borili že naši predniki in za katere se mora boriti do zadnjega diha vsak zaveden človek in narod. Samo v znamenju teh vrednot bo končno zmagala pravičnost. Do tedaj pa bomo mali narodi trpeli in v tihem gnevu zoreli. Prepričani smo, da bo to velika preskušnja narodne in človeške zavesti v nas in da bomo po tem velikem petku, ki ga mora preživeti naš narod, doživeli tudi svojo veliko nedeljo, kakor lepo pravi že naš Cankar,

Prišel je dan, ko smo morali zadeti križ na svoje rame in nastopiti krvavo pot na Golgoto. Trpeli bomo in dotrpeli ter doživeli svoje narodno vstajenje in poveličanje.«

Tako sem govoril, razvoj pa je šel svojo pot. Še tisto pozno popoldne smo gledali, kako so prikorakali Italijani. Brez odpora, čeprav so sami pisali, da so v naskoku junaško zavzeli trdnjave Vič, Šiško, Rožnik in Golovec. Prišli so v dolgem sprevodu tudi v Polje. Na veliki petek je ob Prešernovem spomeniku moj šolski tovariš — zdaj že davno pokojni — profesor Krmpotič glasno izjavil svoje veliko začudenje, da sem še živ, prepričan, da so me gestapovci, ki so spraševali po prof. Bojcu, že likvidirali zaradi predavanja, o katerem so baje graški listi pisali, da je nagovarjalo domačine k odporu. Spremljajoči policist, ki me je poznal, jih je — po zatrdilu istega Krmpotiča, usmeril drugam, češ da me ni v Ljubljani. Ko sem pognal svoje kolo že od mitnice proti Polju, sem zaslišal odmev bombardiranja domžalske radijske relejne postaje, njen dim in ogenj. Tedaj se nisem zavedal, da sem med drugim nekoliko morda prispeval k temu s tistim zadnjim predavanjem.

E. Bojc