PRIROČNIK   ZA  ČEBELARSKE  ZAČETNIKE

Martin Mencej,  Franc Kolenc

Zveza čebelarskih društev

Slovenije

Ljubljana 1989

 

BESEDA ZALOŽNIKA

Zveza čebelarskih društev za Slovenijo izdaja ta priročnik za čebelarske začetnike in vse tiste, ki želijo dobiti osnovno znanje o čebelah in čebelarstvu; predvsem pa za učence-člane čebelarskih krožkov. Izdajo priročnika je narekovalo vse večje zanimanje mla­dine za čebelarstvo, čebele in njihove pridelke, saj število čebelar­skih krožkov nenehno narašča.

Priročnik bo še posebno dobrodošel vsem začetnikom in men­torjem v čebelarskih krožkih, ki jim pri njihovem požrtvovalnem mentorskem delu sicer ne manjka strokovnega znanja in ljubezni do bodočih čebelarjev, so pa pogosto v zadregi glede pravilnega doziranja snovi in načina podajanja, kar zahteva določeno peda­goško in psihološko znanje. Ker pa priročnik upošteva načela odbire obsega in načina podajanja snovi, bo s tega zornega kota še po­sebno dobrodošel mentorjem. Pri tem sta avtorja upoštevala naše domače izkušnje in pa dolgoletne češkoslovaške izkušnje, zajete v knjigi Karla Pinca Učimo se včelafit.

Snov je razdeljena na dva dela: prvi nudi najosnovnejše znanje začetnikom v prvem letu spoznavanja čebel in čebelarje­nja, zlasti tistim čebelarskim krožkom, ki delajo na nižje organizi­ranih šolah; drugi pa je zahtevnejši, saj je snov grajena na že pridobljenem znanju v prvem letu.

Številna ponazorila, slike, risbe in druga pomagala bodo v ve­liko pomoč pri tolmačenju in dojemanju tekstov. Razumljivo je, da vsa navedena ponazorila ne bodo vedno na razpolago. Posluževali se bomo pač tistih, ki so pri nas dosegljiva, in teh je že kar precej.

Posebej moramo poudariti, da v priročniku niso zajeta vsa znanja in dosedanja spoznanja o čebelah, čebelarstvu in čebelnih pridelkih, nudi pa solidne temelje za nadaljnje strokovno izpopol­njevanje, ki ga nudi današnja domača in tuja literatura. Del te navajamo v zaglavju tekstov.

S tem priročnikom zapolnjuje Zveza čebelarskih društev Slo­venije vrzel v naši čebelarski literaturi in se zahvaljuje obema avtorjema in recenzentoma.

        Zveza  čebelarskih  društev za Slovenijo

 

SPREMNA BESEDA K TRETJI IZDAJI

 

Z veseljem in ponosom izdajamo tretjo dopolnjeno izdajo Priročnika za čebe­larske začetnike. Prvi dve izdaji sta bili razmeroma hitro razprodani, kar nam ka­že potrebo po tretji izdaji.

V primerjavi z drugo izdajo v tej ni bistvenih popravkov in sprememb, saj nam dosedanja uporaba teh knjižic govori o njihovi dovolj visoki strokovnosti, saj so v sicer skromnem obsegu v poljubni in vsakomur razumljivi obliki prikazale najbolj bistvene prvine čebelarjenja.

Vendar pa ne mislimo, da je tretja izdaja že popolna in z zadovoljstvom bomo sprejemali vse pripombe in dopolnila, ki jih bomo pri nadaljnjih izdajah radi upoštevali.

Ugotavljamo, da so se od prve izdaje knjižice do danes pogoji čebelarjenja še poslabšali. Spremenili so se ali pa se še spreminjajo okolje, način kmetovanja in bolezni čebel (varooza).

Naše okolje se je v zadnjem obdobju zelo poslabšalo. Po spremembah oziroma po onesnaženju okolja so znani zlasti Zasavje in Mislinjska dolina, kjer so zaradi žveplovega dioksida in drugih dimnih plinov v zraku odmrla cela območja, ter Celje, kjer je po zadnjih laboratorijskih preiskavah v rastlinah toliko težkih kovin, da za nekajkrat presegajo največjo dopustno koncentracijo in uživanje teh rastlin ni dovoljeno. Za čebelarstvo pa je še bolj žalosten podatek, da v Sloveniji umira nad polovico iglastih gozdov. Če se bo pojav nadaljeval, se utegne zgoditi, da bodo slovenski čebelarji brez najboljšega in ponekod naj obilnejšega pridelka, to je gozdnega medu.

Moderni način kmetovanja prinaša sicer večji donos, vendar pa uporaba ke­mijskih sredstev zmanjšuje čebelarske pridelke. Včasih pa pride celo do pomora celih družin in čebelnjakov. Pri tem jim pomagajo tudi ljubiteljski vrtičkarji in sadjarji, ki zaradi neznanja škropijo svoje rastline in drevesa ob nepravem času in v nepravilnih dozah, zaradi česar umre tudi mnogo čebel.

Najhuje pa je v zadnjem času slovensko čebelarstvo prizadela varooza in z njo povezane druge bolezni. Prav zaradi nje so mnogi čebelnjaki prazni.

Zaradi vsega tega in še marsičesa drugega, kar danes otežuje čebelarjenje, če­belarji ugotavljamo, da potrebujemo za čebelarjenje mnogo več znanja kot nekoč, ko je imela vsaka druga kmečka hiša svoj ulnjak. Samo z znanjem, natančnim de­lom in doslednim upoštevanjem določenih spoznanj, če npr. neki čebelar zdravi čebele proti varoozi, sosed pa ne, so tri tedne po zdravljenju čebele izenačene oz. okužene v obeh čebelnjakih, se lahko uspešno upiramo boleznim in s čebelami do­bro gospodarimo.

Z veseljem ugotavljamo, da se število čebelarjev kljub težavam ne zmanjšuje. Vedno več je med njimi zdravnikov, inženirjev, profesorjev in drugih s srednjo, višjo ali visoko izobrazbo, ki jih ne odlikuje visoko strokovno čebelarsko znanje, ampak široko splošno znanje in ljubezen do narave. Obenem pa ljubijo čebele, ki so z naravo izredno povezane. Z marljivim delom in vztrajnostjo smo Slovenci do­segli visoko raven čebelarskega znanja, in to kljub temu da že lep čas nimamo no­bene strokovne čebelarske šolske institurije.

Pomagamo si z literaturo, diapozitivi, filmi, kasetami, ki jih izdajajo ZČDS, Kmečki glas, Medex in drugi. Med to strokovno literaturo pa sodi tudi pričujoča knjižica.

V njej bodo mladi čebelarji dobili osnovno znanje o biologiji čebel in o načinih čebelarjenja, vse to pa je osnova za kasnejše čebelarjenje. Upamo, da bodo kasneje postali tudi naši aktivni člani. Drugim pa želimo, da bi s pomočjo čebelarskega znanja spoznali del narave, katere člani smo vsi in s katero moramo vsi čutiti in jo varovati zase in za naše zanamce ter uživati njene sadove. V tem smislu naj vam bo knjižica v veselje in poduk.

 

Ljubljana, 15. maja 1989

PREDSEDNIK ZČDS Marjan SKOK

 

 

VSEBINA

Namen in pomen čebelarskega krožka............     7

Kako si bomo najlažje zapomnili naša opravila.........     8

Začetek   in   razvoj   čebele.................     8

Cebelna družina.....................     9

Bivališče   čebel   nekdaj..................    11

Današnje   bivališče   čebel.................    12

Kam bomo postavili  panj.................    14

Razvoj   čebele  v  panju..................    15

Ogledali si bomo telo medonosne čebele............    17

Notranji organi čebeljega telesa...............    18

Prezimovanje  in  ogrevanje  čebel..............    20

Kaj delajo čebele pozimi in kakšna opravila imamo pri njih ...    21

Medsebojna prilagojenost rastlin in čebel...........    22

Med   in   njegova   uporaba.................    22

Čebelja hrana......................    24

Pelod  čebelji kruh in meso................    26

Čebelja griža in zapeka so nevarna obolenja čebel........    26

Sovražniki  čebel.....................    27

Življenje, nagon in prirojene lastnosti čebel..........    30

Kako se  čebele  sporazumevajo...............    32

Kaj potrebujejo Čebele za uspešen razvoj...........    33

Vosek — stavbno gradivo čebel...............    34

Pripomočki in oprema pri čebelarjenju............   36

V panju se je začelo novo življenje.............    36

Zre j ali bomo samo močne družine..............    37

Zakaj in kako dražilno krmimo čebele............    38

Čebela  je  čudo  narave..................    40

Čebelja   paša......................    41

Kako lahko pomagamo izboljšati čeb,eljo pašo.........    42

Zakon razvoja in življenja čebele..............    43

Koliko čebeljih družin je lahko na določenem območju......    44

Kako prestavimo — prepeljemo čebele............    45

Čebele   rojijo......................    47

Kako ukrepamo z najdenim rojem..............    49

Kako strokovno pripravimo umetni roj............    50

Pričenja se glavna paša..................    51

Točenje medu......................    52

Priprava čebelnih družin za zimo..............    54

Kako ugotavljamo moč družine; zimsko paženje čebel......    56

 

 

SEPTEMBER

Prvi sestanek

Tema: Namen in pomen čebelarskega krožka

Ponazorila:  1. diapozitivi, ki prikazujejo, kako čebele obletavajo

cvetove, nabirajo medično in cvetni prah

2. film: Življenje čebel

Smo na prvem sestanku čebelarskega krožka. Za svojo inte­resno dejavnost ste si izbrali spoznanje čebel, njihovega življenja in čebelarjenja. Kdor pa hoče biti dober čebelar in uspešno čebela-riti, se mora dosti učiti. Na to sta opozarjala že pred več kot dvesto leti naša znana čebelarska strokovnjaka in preroditelja Anton Janša in Peter Pavel Glavar.

Kaj pa nam nudijo čebele?

Moti se tisti, ki misli samo na sladki med in vosek. Danes upo­rabljamo njihove pridelke vsestransko: poleg medu in voska še cvetni prah, pravimo mu tudi obnožina ali pelod, ki je odlično zdravilo in poživilo, zadela vino ali zamažo, imenovano tudi propolis, ki je že splošno uveljavljeno in nepogrešljivo zdravilno sredstvo, matični mleček in strup. Kako pridobiti in čimbolj učinkovito uporab­ljati čebelje pridelke, se bomo učili na naših sestankih.

Na prvem sestanku poglejmo še, kako in kje čebele nabirajo glavne snovi za svoje pridelke! (Prikaz diapozitivov in filmov.)

Sprejem v čebelarski krožek

 

Drugi sestanek

Tema: Kako si bomo najlažje zapomnili naša opravila

Ponazorila: trije zvezčki

Ne bomo si mogli zapomniti vsega, kar bomo slišali, videli in delali, zato si bomo na kratko zapisovali: 1. v delovodnik, 2. v be-ležnico o cvetenju rastlin v naši okolici in 3. v beležnico o vremenu.

Najpomembnejši bo delovodnik. Vodil ga bo učenec, ki ima čit­ljivo pisavo. Delovodnik je videti kot koledar čebelarjevih opravil v teku leta.

Primer:

15.  sestanek, 15. decembra 1978:

Nabava (izdelava) satnikov, ki morajo imeti za AŽ-panje 41 X 26 cm, za LR-panje pa 45 X 23 cm.

16.  sestanek, 21. decembra 1978: Odmera razdalj za luknje pri ži­čen ju

17.  sestanek, 28. decembra 1978: Žičenje

Ti zapiski bodo podlaga za kroniko krožka, ki jo vodijo krožkarji na drugi stopnji. Beležke o cvetenju rastlin v naši okolici bodo pomembna podlaga za primerjavo in orientacijo pri razmno­ževanju medovitega rastlinja.

Pomen beležk o toplotnih razmerah dneva bomo videli pozneje, beležimo pa jih ob 8., 12. in 16. uri.

Vsi zapiski morajo biti točni, ker le na ta način bodo imeli pravo vrednost.

Tretji sestanek

Tema: Začetek in razvoj čebele

Ponazorila: globus

Učili ste se že, da naša zemlja ni bila zmeraj takšna, kot je danes, da je bila najprej v plinastem stanju in da se je ta gmota vse bolj zgoščevala na svojem površju. Razvoj pa je trajal najmanj tri milijarde let. Ostanki so vidni tudi danes (plini, ki bruhajo iz notranjosti zemlje, topla voda, lava itn.).

Ko se je dovolj ohladila, so se pojavile v vodi prve enostavne rastline ki so v morskih globinah še danes vidne. Bile so brez cvetne in so se razmnoževale s trosi. Z nadaljnjim ohlajanjem površine so se pojavile rastline tudi na suhi zemlji; pojavili so se prvi enostavni cveti z mnogo cvetnega prahu, ki ga je raznašal veter.

Proti koncu tretje milijarde let zemeljskega razvoja se pa že pojavijo rastline z barvnimi cvetovi in svojevrstnimi vonjavami. V tem obdobju se pojavi tudi čebela, strokovno ji pravimo APIS. To je bilo nekako pred petdesetimi milijoni let. Čebela je letala s cveta na cvet, nabirala medičino ali nektar, na površino njenega telesa pa se je osipal cvetni prah. Brez njenega obletavanja cvetov se rast­line ne bi razvijale in množile tako, kot so se.

To prvo čebelo imenujemo pračebelo; iz nje se je razvila če­bela samotarka, ki živi še danes različnih velikosti in barv; živi pa v rovčkih v zemlji, v posekanem lesu, ali pa kar v praznih polžjih lupinah, kjer si na čudovit način priskrbi zarod. Končno se je raz­vila navadna čebela, ki ji pravimo tudi medonosna čebela. Po ob­liki, barvi in dejavnosti razlikujemo danes več pasem oziroma ple­men: temno srednjeevropsko (zahodna čebela), kranjsko, italijansko, kavkaško, ciprsko, afriško itn. Medonosna čebela se je pojavila nekako pred petnajstimi milijoni let.

 

Četrti sestanek

Tema: Čebelna družina

Ponazorila: barvni diapozitivi in opazovalni panj

 

Čebele živijo nagonsko v življenjskih združbah, ki jim pravimo družina; v njej niso vse enake in ne opravljajo enakega dela. V družini so delavke, troti in matica.

Matica je samica. Vse svoje življenje poklada v satne celice jajčka, ki jih spušča iz svojega zadka. V vsako celico po eno. Jajčka polaga na dno celice. So podolgovata, bele barve in malce pripognje-na. Največ se jih razvije v čebele delavke, ki jim v začetku pra­vimo mladice. Manjši del neoplojenih jajčk se razvije v trote, le nekaj oplojenih pa v mlade matice. Mlada čebela se ne razvije neposredno iz jajčka. Najprej se iz njega razvije žerka (larva), ki je podobna majhnemu črvičku. Po petem ali šestem dnevu ta spušča iz ust neko snov, ki se na zraku strdi v dolge niti. S takimi nitmi si ovije vse telo. Pravimo, da se zabubi, zapredku pa buba; v njej se razvije mlada čebela. Jajčka, žerka in buba so razvojne stopnje čebeljega plodu.

Matica je vitka in najdaljša v čebelji družini. Pri nenehnem zaleganju jajčec nima časa, da bi se hranila sama. Zato je stalno ob njej šest do deset mladic, ki jo krmijo s posebno snovjo, pravimo ji matični mleček.

Delavke so manjše in slabše od matic. So najmanjše v vsej družini, opravljajo pa vsa dela v panju (razen zaleganja jajčec) in izven njega. Mlajše čebele se zadržujejo v panju, starejše pa letajo iz njega in jih zato imenujemo letalke.

Troti so samci v družini. So zavaljeni in se po svoji velikosti razlikujejo od matic in delavk. Delavke jih konec poletja izrinejo iz panja pred čebelnjak,  kjer poginejo.  Spomladi  pa zredijo  nove.

Poleti, ko je družina najštevilnejša, je v njej od 40.000 do 60.000 delavk, 600 do 800 trotov, vendar pa samo ena matica. Letno potrebuje družina 40 do 60 kg medu in od 30 do 40 kg obnožine.

Matica                        Čebela delavka                              Trot

 

OKTOBER

 

Prvi sestanek

Tema: Bivališče čebel nekdaj

Ponazorilo: vzorci njihovega bivališča nekdaj  (makete, risbe, dia­pozitivi)

Pred davnimi časi so bile samo divje čebele, ki so živele v naravnih bivališčih. Njihovo najpogostejše bivališče je bilo v drevesnih duplinah. Čebele so si očistile dupline v starih drevesnih deblih, iznesle strohnelo snov, potem pa v očiščenem prostoru gra­dile satje. Drevesne votline so bile prostorne in čebelna družina se je lahko širila od zgoraj navzdol, kajti čebele gradijo satje vedno v tej smeri.

Prvotni človek je prišel y stik s čebelami približno tako, kot pridejo živali, ki rade jedo čebelje pridelke. Potrgal je gnezdo in hlastno pojedel vse, kar je našel v duplini. To delajo še danes neka­tera zaostala ljudstva v Afriki in drugod.

Pri nas so še do nedavnega iskali čebele v duplih in jim jemali satje; to so delali na različne načine. Sčasoma so pa odrezali del debla z duplino in čebelami vred ter klado prenesli v bližino svo­jega domovanja. Tako so iz nje lahko pobrali satje. Roje so lovili po drevju in jih vsajali v doma izdolbena bruna. Počasi je postajal človek čebelji prijatelj in varuh. Začelo se je preprosto čebelarjenje: najprej v izsekanih koritih, pozneje v podolgovatih trugah, ki so jih zbili iz desk, ali pa v koših, spletenih iz slame ali praprot ja, zunaj

V izdolbenih brunih je doma čebelaril

 

zamazanih z ilovico ali kravjakom. Takšne panje lahko danes vidimo v muzejih in na čebelarskih razstavah.

Truge in koše so začeli zlagati v za to pripravljena bivališča — Čebelnjake, da bi panje in čebele obvarovali pred ujmami in mrazom.

Danes imamo seveda različne vrste panjev.

 

Drugi sestanek

Tema: Današnje prebivališče čebel

Ponazorila: vzorci sodobnega panja (AŽ in nakladnega), risbe, diapozitivi

Čebelarji so že davno opustili čebelarjenje v kladah in koritih. Pri nas danes čebelarimo v glavnem v dveh vrstah panjev: Alberti-Znidaršičevem listovnem panju (AŽ-panj) in v Langstrothovem (LR) nakladnem panju.

Deli AŽ panja: spodnji del se imenuje plodišče, tam živi matica z ostalimi čebelami. Tu se rode matice, mladice in troti. V plodišče odlagajo čebele med in obnožino za tekoče lastne potrebe. Nad plodiščem je drugi del, ki se imenuje medišče. Med plodi-ščem in mediščem je vmesna stena z rešetko; skoznjo gredo lahko samo čebele delavke. Sem odlagajo med. Plodišče in medišče imata zadaj mrežasto okence, ki se da odpirati in zapirati. Plodišče ima na sprednji steni spodaj žrelo; skozenj letajo čebele, se pa lahko tudi zapira in odpira s pločevinastimi zapornicami. Pred žrelom je izletna deščica ali brada; z njo lahko zavarujemo žrelo pred hudim vetrom. Tudi medišče ima majhno odprtino.

Za ta panj so določene stalne mere, ki so plod dolgoletnih pre­izkušanj in dognanj.

Deli nakladnega ali LR panja

Nakladni panj se precej razlikuje od AŽ-panja. Ni v čebelnjaku, am­pak stoji zase na prostem. Njegovi deli so: 1. podnica, ki je dno panja in zaradi brade nekoliko daljša od naklad. Na podnici je pritrjen odvir z žrelom na katerega se postavi prva naklada, 2. naklade, ki jih je lahko več. Prva in druga služita za plodišče, tretje in vse naslednje pa pred­stavljajo medišče. Standartni nakladni ali LR panj ima tri naklade, če želimo pa po potrebi panj povečamo še za več naklad, 3. nakladni okvir z mrežo za pokrivanje pitalnika, 4. pokrov, ki je prekrit s pločevino. Po standartu med plodiščem in mediščem ni matične rešetke, nekateri čebe­larji pa jo dodatno vstavljajo.

Tudi pri LR panju so predpisane mere za izdelavo. Ko nakladne pan­je postavljamo na prosto moramo pripraviti podstavke, ki ščitijo podnico pred zemeljsko vlago in zamakanjem ob dežju.

Nakladni panj

 

Stojišče nakladnih panjev

 

 

Tretji sestanek

Tema: Kam bomo postavili panj

Ponazorila: makete panjev v čebelnjaku in na stojiščih; risbe  dia­pozitivi

Razen v Sloveniji in še nekaterih deželah čebelarijo danes vse­povsod v panjih, ki jih opravljajo od zgoraj in ne od zadaj. To so tako imenovani nakladni panji, ki se uvajajo tudi že v Sloveniji Zaradi takega načina opravljanja jih ne more zlagati v skladanice Postavljajo jih kar na samem posamič ali pa le po tri ali štiri skupaj. Taksne osamljene panje vidimo ob robovih gozdov, na posekah ali na vrtovih. Zrela panjev so obrnjena proti jugovzhodu, in če je le mogoče, so panji zavarovani proti severnim vetrovom; moraio pa biti nekoliko dvignjeni od tal.

Prostostoječi panji na stojiščih imajo dobre in slabe strani Zahtevajo svojevrstno opravljanje, ni pa treba postavljati dragih čebelnjakov.

Predno izberemo stojišče, moramo dobro preučiti pašne in ostale razmere, ki so v zvezi z življenjem čebel. Vedeti moramo da lete čebele vsaj 3 km na vse strani, da ne sme biti v neposredni bližini drugo stojišče.

Panje, ki jih opravljamo od zadaj, postavljamo v čebelnjak Imamo pa različne tipe čebelnjakov: od najbolj preprostih do zelo razkošnih. Vsi morajo biti dvignjeni od tal in postavljeni tako da gledajo žrela panjev proti jugovzhodu. Na ta način so panji zavarovani proti severnim vetrovom, žrela pa izpostavljena jutra­njim in dnevnim sončnim žarkom.

Tudi čebelarjenje v panjih, ki so zloženi v čebelnjaku, ima svoje dobre in slabe strani. Ker pa večina pri nas čebelari v čebel­njakih, moramo dodobra spoznati oboje, predno začnemo čebelariti. O tem boste več slišali v prihodnjem letu.

Sodobni srednje velik čebelnjak z AŽ panji

 

 

Četrti sestanek

Tema: Razvoj čebele v panju

Ponazorila:  sat  s  čebeljo  zalego,  slika  razvoja  čebel,  diapozitivi

V čebelni družini so tri vrste čebel, kakor že vemo. Tudi vemo, da matica vzdržuje čebelni rod, odločilne pa so v družini delavke. Ko se v februarju ozračje že toliko segreje, da čebele lahko zapu­stijo svoja bivališča, se v panju dogaja nekaj pomembnega: matica je izlegla prva jajčeca. Stopica od celice do celice, okrog nje pa četa mladic. Iz jajčk se razvijejo mali črvički — žerke jim pravimo. Te krmijo mladice — dojilje. Čez nekaj dni se žerka zavije v omot — bubo, v kateri mlada čebela dokonča svoj razvoj. V času največ­jega razvoja poleže matica dnevno 2500 in več jajčk, tako da je njihova teža večja od same matice.

Ko mlada čebela v bubi dozori, se v celici vrti in grize poklopec celic delček za delčkom. Prr tem napornem delu se zelo utrudi, zato so njeni prvi koraki negotovi. Najprej se usmeri k hrani. Mlade novorojene čebele — pravimo jim mladice — imajo svoje telo po­krito z gostimi svetlimi dlačicami. Komaj se nekoliko osušijo, že začnejo z delom, ki se postopoma menjava, ne da bi jim kdo zapovedal, kaj morajo delati.

Čebele imajo nenehno mnogo dela, tako v panjih kakor izven njih. Da bi bilo vse delo opravljeno, si ga medsebojno delijo. Delajo podnevi in ponoči; pri delu se menjavajo, ko ena počiva, druga dela. Ko se mlada čebela izleže, mora počistiti celico, odstraniti ostanke v celici in očistiti okolico, da bi matica lahko zlegla jajček. V na­slednjih 4—6 dneh tlačijo z glavico pelod v celice; to njihovo opra­vilo pa počasi plahni. Z razvojem svojih goltnih žlez (mlečnih žlez v glavi) začnejo šesti dan izdelovati krmilni mleček in krmiti žerke. Tem mladicam pravimo dojilje. Z dvanajstim dnem prenehajo krmiti, ker krmilne žleze prenehajo delovati.

Matica je odvisna od mladic. Ko se sprehaja po satju in pre­gleduje celice, če so čiste, jo vedno spremlja šest do osem mladic, ki jo krmijo z matičnim mlečkom.

 

Matica polega jačeca

 

 

 

NOVEMBER

Prvi sestanek

Tema: Ogledali si bomo telo medonosne čebele

Ponazorila: risbe, diapozitivi

Kmetovalec mora poznati zemljo, posebno Še rastline, ki jih goji, in živali, ki jih redi ter išče od njih koristi. Kako naj dela rokodelec brez poznavanja orodja in strojnik brez poznavanja strojev? Še prav posebno velja to za čebelarja. Zanj ni dovolj, da pozna razne pripomočke in naprave umnega čebelarjenja, poznati mora tudi čebelo: kako je zgrajena, kako delujejo zunanji in no­tranji deli njenega telesa. Šele potem bo doumel njene življenjske potrebe, razmere in posebnosti. Cim boljše bo njegovo poznavanje, tem lažje in uspešnejše bo čebelaril praktično.

Čebelje telo je z dvema globokima zarezama razdeljeno v tri dele: v glavo, oprsje in zadek. Zadek je sestavljen iz več gibljivih hitinastih obročkov, ki se vrivajo drug v drugega, da je telo čimbolj gibljivo. Vse telo pa je pokrito z dlačicami.

Glava je ploščata, skoraj trikotne oblike, gledano od spredaj. V oglu, ki je obrnjen navzdol, je ustna odprtina s čeljustmi in je­zičkom, rilčkom, v zgornjih oglih so velike mrežaste oči. Na čelu so v obliki enakostraničnega trikotnika razvrščena pikčasta očesca. Pri trotu so oči najbolj razvite, tako da se na temenu stikajo. Če po­gledamo pod mikroskopom, vidimo, da so oči sestavljene iz tisoč majhnih očesc, ki pa niso gibljiva. Vsako od njih meri na določeno mesto. Zato vidi čebela pred seboj mozaično podobo. S sestavljenimi očmi vidi v daljavo, zlasti barve cvetov različnih rastlin. S tremi očki na čelu razpoznava čebela belo, modre, rumeno, črno in vijoli­často barvo. Zato barvamo v teh barvah sprednje stene panja.

Pod čelom sta pritrjeni kolenčasto upognjeni tipalnici — anteni, katerih vsaka ima dva dela. Prvi del se drži glave, drugi del pa je sestavljen: pri čebelah iz 10, pri trotih iz 11 kratkih členkov.

Usta so sestavljena iz petih delov, ki jih uporablja po potrebi. Z enim obdeluje cvetni prah, z drugim srka nektar na cvetu, s tretjim liže.

Oprsje z dvema paroma kril in tremi pari nog je sestavljeno iz treh obročkov. Na prvem prsnem obročku je prednji par nog. Drugi obroček nosi srednji par nog. Ob straneh ima ta srednji par kril. Na tretjem obročku je priraščen tretji par nog. Ob straneh ima tretji obroček zadnji par kril. Vsi prsni obročki so med seboj trdno zraščeni.

Zadek je jajčast in proti koncu zašiljen. Sestavljen je dejansko iz devetih obročkov, vidnih pa je le šest. Pri matici in čebeli so zadnji trije obročki zakrneli in deloma preoblikovani v želo, medtem ko so se pri trotu skoraj popolnoma ohranili. Z želom se brani pred sovražnikom.

 

Drugi sestanek

Tema: Notranji organi čebeljega telesa

Ponazorila: risba in diapozitivi

Slišali smo že, da mladice krmijo čebeljo zalego. V ta namen morajo pripraviti ustrezno krmo, ta pa je krmilni mleček, ki ga pripravijo v svojem telesnem ustroju. Takšen ustroj ima če­bela v prednjem delu glave. Razvija se počasi, doseže med šestim in dvanajstim dnevom starosti višek, nato pa polagoma usiha, dokler pri starejših čebelah (pašnih) popolnoma ne zakrne. Za mleček rabijo dosti peloda.

Starejše mladice pripravijo v svojem telesu vosek, gradivo za izdelavo satja. Ko začne pri starejših mladicah usihati sposobnost za pripravljanje krmilnega mlečka, se razvije sposobnost za izlo­čanje voska, ki doseže svoj višek med dvanajstim in osemnajstim dnevom življenja. Na obeh straneh zadka imajo zareze, skozi katere prihajajo voščene luskinice, ki so podobne drobnim školjkam. V zarezah tiče kakor pisma v nabiralniku. Od tu jih izvlečejo z zad­njimi nogami in prenesejo v čeljusti, kjer jih zgnetejo in porabijo kot stavbno gradivo. Da pa lahko mladice izdelujejo vosek, morajo imeti dovolj hrane.

Čebela se brani z želom. Čebelji pik pa mnoge odvrača od če­belarjenja. Za svojo obrambo ima želo, ki ga skriva v zadnjem zadkovem obročku. Kadar se pripravi, da piči, nekoliko postane in pomoli iz zadka tanko iglo. Ta je sestavljena iz treh delov: iz žlebiča in dveh bodal, od katerih je vsako opremljeno z desetimi nazaj zakrivljenimi kaveljci. Ko čebela zasadi bodalce, priteče čebelji strup v zabodeno mesto. Ko hoče odleteti, ne more zaradi kavelj cev žela več izdreti. Oprosti se lahko samo še s silo, pri tem pa izruje iz sebe želo z vsemi pripadajočimi deli in odmre. Zelo je treba z nohti izdreti, strup v rani omehčati, rano pa natreti s kakim hladečim sredstvom (amoniakom). Čebele so bolj napadalne v bli­žini panja, pri vlažnem južnem vremenu, ali če smo prepoteni. Za­varujemo se s posebnim pokrivalom in rokavicami.

Kočljivi so piki v jezik, grlo in goltanec. V tem primeru moramo k zdravniku. Sčasoma se pa telo na strup navadi in postanemo imuni. Proti oteklinam uporabljamo obkladke, namočene v kisu ali alkoholu, krompirjeve rezine, čebulni sok, mrzlo prst itn.

Nad želom imajo čebele posebno napravo, ki izloča vonj. Po njem se spoznavajo med seboj. Če prileti tuja čebela na deščico pred panjskim žrelom, stražarke takoj spoznajo, da ni iz njihovega panja, in jo začnejo napadati. Z vonjem uravnavajo polete: — mlade, neoplojene matice pri orientacijskih in snubitvenih poletih; mladice pri očiščevalnih in v prvih spomladanskih poletih.

 

 

Tretji sestanek

Tema: Prezimovanje in ogrevanje čebel

Ponazorila: časopisni papir, klobučevina, valovita lepenka, penasta gu­ma ipd.

Če primerjamo prezimovanje drugih družinsko živečih žuželk (čmrljev, os in sršenov) s prezimovanjem čebelje družine, vidimo velike razlike. Pri navedenih žuželkah poginejo vsi člani družine že v pozni jeseni, samo nekaj samic (matic) ostane živih. Te nosilke bodočih pokolenj se zarijejo pred zimo v zidno razpoko, v kako ze­meljsko luknjo, kjer otrpnejo in čakajo pomladi, da se svet ogreje. Spomladi ožive, začenjajo graditi novo gnezdo, nesejo jajčeca, zbi­rajo hrano in gojijo zalego. Ko se pojavi mladi zarod, pomaga materi in število članov se naglo množi.

Pri čebelah pa je zadeva čisto drugačna. Tu je matica v dolgih tisočletjih zgubila del materinskih lastnosti svojih pradavnih pred­nic. Ni več sposobna nabirati hrane in skrbeti za zalego. Zato ne more sama prezimovati in ustanoviti spomladi novo družino. Zate­gadelj prezimi pri čebelah vsa družina.

Ko postaja vreme vse bolj megleno in temperatura nenehno pada, se začnejo tudi čebele pripravljati na zimo. Vse bolj morajo ogrevati svoj panj. Poiščejo si v njem najprimernejše mesto, kjer bodo prezimile v gruči. Pri tem jim pa moramo tudi mi pomagati. Najprej moramo ugotoviti, če imajo dovolj hrane za zimo. Če je ni dovolj, jo moramo mi dodati. Svojo zimsko gručo si uredijo tako, da je matica v središču, saj je tam najtopleje, okoli nje so pa zbrane najmlajše čebele, ki še niso utrjene. Njihova kri je najtoplejša, dlačice mehke in neoguljene, zato so »žive pečice«. Obdaja in varuje jih plast starejših čebel. Zunanjo plast gruče pa sestavljajo doslužene tovarišice, ki počasi odmirajo.

Seveda pa čebele ne morejo same proizvajati zadostne tempe­rature, posebno Še, če pritisne hud mraz. Zato moramo panje zapa­ziti. V ta namen se poslužujemo časopisnega papirja, valovite lepen­ke in penaste gume. Dokler ne pritisne hujši mraz, zadostuje plast časo­pisnega papirja. V januarju in februarju pa ogrevanje pojačamo s pena­sto gumo. Damo jim tako imenovani »kožuh«.

 

 

DECEMBER

Prvi sestanek

Tema: Kaj delajo čebele pozimi in kakšna opravila imamo pri njih

Ponazorila: risba gruče, zimska slika

Večina ljudi misli, da čebele pozimi spijo. Mi pa se lahko pre­pričamo, da ni tako. Če pritisnemo gumijasto cevko do žrela panja in poslušamo, slišimo bolj ali manj glasno šumenje. Če pa ni nobe­nega glasu, je znak, da v panju ni življenja. Na ta način lahko zvemo, kakšno je življenje čebelje družine pozimi.

Osamljena čebela ne more vzdrževati potrebne toplote v zim­skem času, zato prezimujejo v gruči. Le tako so sposobne ob zadostni preskrbi hrane obdržati toploto v panju in čakati na toplejše dni.

Seveda pa je zimsko življenje čebel nekoliko drugačno kot poleti. Živijo v gruči, ki ima obliko elipsaste krogle. Na sredini gruče je najtopleje, tam je matica, ki jo pokrivajo delavke. Čim bolj odda­ljene so od središča, tem hladneje je in na površju bomo namerili (pri hu­dem mrazu) samo še 10°C. Površinske čebele se menjavajo, da se ogrejejo. Čim manjši je prostor, tem topleje je.

V tem času pa potrebujejo čebele mir in sovražijo vznemir­janje. Zato ne bomo šarili okoli panjev. Nekateri poslušajo šumenje v panju z gumijasto cevko in si zapisujejo. Na ta način lahko za­znajo sumljive družine.

 

Drugi sestanek

Tema: Medsebojna prilagojenost rastlin in čebel

Ponazorila: cvetovi različnih žužkocvetnih rastlin (naravni,  risbe,

diapozitivi, film)

Čebele letajo iz panja na rastlinsko cvetje in se vračajo. Na cvetovih iščejo sladko medičino ali nektar, kakor pravimo. Hkrati se na njihovem površju nabira cvetni prah. Sladko medičino pre­delajo v med, iz cvetnega prahu in nektarja oziroma njegove snovi pa pripravijo mlečno krmo, s katero krmijo mladi zarod.

Poglejmo na risbo: cvet s prašniki, pestičem, na diapozitivu pa opraševanje!

Če čebele letajo od cveta do cveta, prenašajo pelodova zrnca — pravimo, da čebele oprašujejo rastlinsko cvetje. Brez oprašitve pa ni ne plodu in ne semena, iz katerega zrastejo nove rastline.

Pomen opraševanja je mnogostranski. Ko oprašijo cvetje sad­nega drevja in grmičevja, se po oprašitvi razvijejo jabolka, hruške, češnje, maline itn. Brez čebel ne bi bilo teh sadov in ne rastlin. Od desetih plodov je le eden delo drugih žuželk, vsi drugi so delo čebel. Ti sadeži nam dajejo prepotrebne vitamine za naše zdravje. Prav tako če­bele oprašujejo poljščine, npr. lan, iz katerega pridobivamo platno in sončnice, iz katerih dobivamo olje. Brez čebel bi rastline shirale in ne bi bilo njihovih proizvodov. Na ta način nam čebele ne dajejo samo med, vosek, pelod in zadelavino, ki so velikega pomena v prehrani in zdravst­vu, ampak tudi skrbijo, da imamo rastlinske sadeže.

Če pa hočemo imeti v čebelarstvu uspeh, moramo o njem dosti znati in znanje dopolnjevati.

 

Tretji sestanek

Tema: med in njegova uporaba

Ponazorila: vzorci medu različnih barv, tekoči in kristaliziran; kruh,

nož, žlička, med v satju — pokrit in nepokrit

Med izdelujejo čebele iz nektarja ali medičine, ki jo prinašajo v panj. Medičina je zelo vodena in bi se kmalu pokvarila, če bi je čebele ne predelale v svojih želodčkih in če ne bi izparile iz nje odvečne vode.

Pašne čebele porazdele nabrano medičino največkrat med mla­dice, ki jo po predelavi prenašajo iz celice v celico. Seveda primešajo medičini določene snovi, ki pretvarjajo navadni (trsni) sladkor v grozdnega in sadnega. Šele nato dobi med svoj posebni okus in vonj. V celicah med še naprej dozoreva. Ko pa se dovolj zgosti, ga čebele pokrijejo s tankimi pokrovci iz voska.

Posamezne vrste medu imajo različno gostoto. Ce je poreklo medu s cvetja, je navadno redkejši in svetlejše barve. Gozdni med je temnejši in gostejši. Teh razlik pa ne povzroča različna množina vode v medu, ampak večja ali manjša količina sadnega ali grozd­nega sladkorja.

Danes   vemo,   koliko   napora   je   potrebno,   da   prinesejo   čebele 1 kg nektarja in da iz njega napravijo zrel, gost med. Obiskati morajo okoli sedem in pol milijona cvetov. Nekateri cvetovi imajo malo medičine. Če ima medičina nad 10 %  sladkorja, ga jemljejo in od­našajo.

 

Medičina v cvetovih nekaterih rastlin.

 

Medonosno drevo

Sladkorni del

Voda

Češpla

13

87

Jablana

20

80

Akacija

30-40

70-60

Češnja

45

55

Užitni kostanj

68.8

31,2

 

     Predober je, da bi šel ves naenkrat v usta, zato pa še okoli ust

Če cveti hkrati več rastlin, obletavajo čebele tiste rastline, ki imajo najslajši nektar. V času suše se zadovoljijo z manjšo koli­čino sladkorja.

Med svetlih barv je bolj prebaven. Često že po okusu spoznamo, s katerih rastlin so ga nabrale. Svež med je tekoč; čim starejši je, tem bolj je trd, ker kristalizira. Trd med ali strd lahko omehčamo z ogrevanjem. Smemo ga ogrevati samo do temperature 45°C. Z večjo temperaturo uničimo najbolj dragocene lastnosti. Pregret med ne kri­stalizira.

Med hranimo v različnih posodah, ki pa morajo biti čiste in brez duha. Lahko so lesene, steklene, železne, iz pločevine ali lončene. Železne morajo biti pološčene (emajlirane), pločevinaste pa pocinjene. Pokositranih (pocinjenih) ne smemo uporabljati, ker se med v njih zastrupi. Hranimo ga na suhem in hladnem prostoru, posode pa morajo biti dobro zaprte; v nasprotnem primeru se lahko skisa, zlasti če stoji v vlažni shrambi.

Med je izdatna hrana in zdravilo. Od nekdaj je pomagal ohra­njevati zdravje in vzdržljivost ljudi. Prvi človek, ki je stopil na vrh Mount Everesta (Anglež), je bil čebelar in je znal ceniti med. Ne­pogrešljiv je med za otroke, oslabele in rekonvalescente. Vzemite vsako jutro na tešče čajno žličko medu, drugo pa pred spanjem, da boste sladko spali! Na žalost pa smo v pogledu porabe medu med zadnjimi v Evropi, saj ne pride niti pol kilograma na leto na prebivalca. Nekdaj so prodajali in uživali med le v satju, saj ga še niso točili. Tudi danes je med v satju cenjen v Ameriki in nekaterih drugih prekomorskih državah.

Iz medu izdelujejo medico, medeno žganje, medeno potico, kekse in mnoga poživila.

 

Četrti sestanek

Tema: Čebelja hrana

Ponazorila: vzorci medu, peloda, medenosladkornega in sladkornega testa

Čebele so vse svoje življenje odvisne od cvetov, na katerih iščejo medičino-nektar. Rabijo ga za svoj življenjski obstoj in delo. Čim bolj je oddaljena paša, tem več ga porabijo in tem manj ga prinašajo v panj.

Poglejmo, kako živi divja čebelna družina in kako je odvisna od okolja. Pogoj za obstanek take družine je popolnoma odvisen od zadostne vsakoletne paše, ki ji omogoča potrebno zimsko zalogo.

V boju za zimsko zalogo je izpostavljena mnogim preizkušnjam, ki imajo svoj izvor v okolici, v kateri živi. Poleg lege gnezda, velikosti prostora, v katerem je gnezdo, varnosti kraja pred sovražniki je zelo pomembna pravilna izbira prostora. Vse to so podedovane last­nosti, katerih nosilka je matica.

To narekuje, da približujemo čebele vrtovom, poljem in go­zdovom, kjer lahko nabirajo potrebno hrano.

Razen nektarja potrebujejo čebele cvetni prah-pelod in vodo. Oboje je neobhodno potrebno za življenje čebel. Vemo pa, da niti nektarja niti peloda niti vode ni vedno v izobilju v naravi (suše, dež, ujme itn.). Zato jim moramo poskrbeti za nadomestilo. V ta namen uporabljamo različne pripravke. Najenostavnejše nadome­stilo je sladkor v prahu; boljša je medenosladkorna raztopina in medenosladkorno testo, ki ga pripravimo v razmerju: 30 delov medu in 70 delov sladkorja v prahu. Temu dodajamo še pelod ali nadome­stila. Takšne hlebčke dajemo spomladi. Denemo jih na satnike in ta­ko čebelam dodajamo krmo in pa pospešujemo zaleganje matic.

 

JANUAR

 

Prvi sestanek

Tema: Pelod, čebelji kruh in meso

Ponazorilo: vzorci peloda različnih barv, povečevalno steklo in mi­kroskop

Če opazujemo cvetje in na njem pašne čebele, se lahko samo čudimo njihovi neutrudnosti. Kaj opazimo?

V šoli ste se učili, da ima cvet več delov: cvetni pecelj, časne liste, venčne liste, prašnike in pestič. Na pestiču razlikujemo od spo­daj navzgor plodnico, vrat in brazdo. Plodnica skriva semenske za­snove. V vsaki semenski zasnovi je ženska spolna celica — jajčece. Po oploditvi se iz jajčeca razvije kalček, ki je bistveni del semena.

Cvetni prah ali pelod nastaja v prašnikih cvetic. Tu je na tisoče zrn cvetnega prahu. Če opazujemo čebelo na cvetu, vidimo, kako se preriva med prašniki in kako nastaja njeno telesce zaprašeno od cvetnega prahu. Kaj kmalu pa se dvigne v zrak in hitro giblje z nožicami. Z njimi si čisti dlakavo površino, nato se v koških na zadnjih nožicah pojavijo grudice obnožine. Sčasoma se nabere toliko obnožinskih grudic, da se komaj premika. Kako to napravi? Pelodova zrnca počeše s sprednjimi nogami, jih prenese na srednji par potem jih pa dene v košarice na kolenih zadnjih nog; zato pra­vimo pelodu tudi obnožina.

Ko ima čebela koška napolnjena, leti z dragocenim zakladom do­mov. V panju poišče celico blizu zalege, vtakne vanjo zadnji nožici, s sprednjima pa osmuka iz koškov prineseni cvetni prah. Ob celici pa že čaka mlajša čebela, ki obnožino zrahlja in jo ovlaži z medom, da jo zavaruje pred kvarjenjem. Nato tlači z glavico pelod v celico. Ker pa prihajajo čebele z različnih cvetov, ima pelod v celicah različne barve (belo, rumeno, rdečo, oranžno itn.), saj je prinesen z različnih rastlin. Mnogo pelodovih zrnc je tudi v medu, kar mu daje še posebno vrednost.

Iz peloda pripravljajo zdravila. Je pa zelo hidroskopičen, saj hitro vsrkava vlago in hitro plesni; plesniv je pa neuporaben. Zato pelodna zrnca sušimo v temnem vetrovnem prostoru, ga zavijamo v papir in ga hranimo na suhem.

Iz cveta na cvet in košek je poln obnožine, potem pa hitro z njim v panj

 

Drugi sestanek

Tema: Čebelja griža in zapeka so nevarna obolenja čebel

Ponazorila: mikroskop, povečevalno steklo

Čebele napadajo različne bolezni. Ene so nalezljive, druge pa ne. V glavnem razlikujemo bolezni zalege in bolezni čebel. Ena od obolelosti čebel je griža, ki ni nalezljiva. Dobijo jo zaradi neustrezne prehrane, npr. zaradi skisanega medu ali pa gozdnega medu, ki smo jim ga pustili čez zimo. Čebele se v tem primeru trebijo na pod, na satnike in v celice satov, na brado in sprednjo panjsko končnico. Če tako čebelo le malo pritisnemo na zadek, brizgne iz njega blato z neprijetnim vonjem. V takšnem primeru razkužimo (izperemo) satje s 4°/o raztopino formalina, potem pa vse lepo osušimo. Šele nato lahko satje vstavimo Formalinovo raztopino kupimo v drogeriji.

Preprečevanje in zdravljenje bolezni: Ob pojavu bolezni moramo ugotoviti vzroke, ki so povzročili, da je bolezen izbruhnila. Zatem jih moramo najprej odstraniti. Če je grižavost posledica neustrezne zimske zaloge hrane, jo moramo odstraniti in jo nadomestiti z drugo, ustrezno. Čebelam moramo zagotoviti mir. Gnezdo moramo dobro ogreti. Vse odmrle čebele zažgemo, satje, satnike, panje in orodje pa dobro razkuži­mo.

Za preprečevanje bolezni so pomembni zaščitni ukrepi:

-  čebelam moramo pravočasno dopolniti zimsko zalogo hrane s sladkorno raztopino,

-  zazimimo le zdrave močne družine z mladimi maticami,-

-  pozimi čebel ne vznemirjamo, le zunaj opazujemo izlete in aktiv­nost čebeljih družin.

Čebele imajo lahko tudi zapeko ali majsko bolezen; to je pravzaprav začep Črevesja mladih čebel, ki skrbijo za zalego. Bolezen se največkrat pojavi v mesecu maju. Vzrok za nastanek bolezni je pomanjkanje tekoči­ne v času najburnejšega razvoja čebelje družine. Mlade čebele rabijo za proizvodnjo mlečka velike količine vode, beljakovin, ogljikovih hidratov in masti. Če je dotok potrebnih snovi v panj uravnovešen, se bolezen ne pojavlja. Če pa se iz kakršnegakoli razloga to ravnovesje poruši, se po­javljajo znamenja bolezni. Tako na primer, če se zaradi pomanjkanja iz-letnih čebel ali zaradi slabega vremena zmanjša dotok vode v panj.

Bolezen se navadno naglo razvije, značilno pa je, da obolevajo samo mlade čebele. Na stotine mladih čebel zapušča panje, kažejo znamenja nemira, ne morejo poleteti, zbirajo se na bradah panjev in v krčih odmi­rajo.

Bolezen preprečujemo tako, da poskrbimo, da je spomladi v panju dovolj tekočine. To dosežemo tako, da zatremo vse kronične kužne in za­jeda vse bolezni čebel, uredimo higienske napajalnike za čebele, v prime­ru slabega vremena pa dodajamo čebelam redko sladkorno raztopino. Ob pojavu bolezni dodamo vsaki čebelji družini dva litra redke sladkorne raztopine, ki ji dodamo 1 gram kuhinjske soli na 1 liter raztopine. Tako preprečimo nadaljne širjenje bolezni v čebelji družini. Za obolele čebele pa ni zdravila.

 

Tretji sestanek

Tema: Sovražniki čebel

Ponazorila: fotografije in risbe škodljivcev

Tudi čebele imajo  svoje sovražnike in pred  njimi jih mora čebelar braniti. Med njimi moramo na prvem mestu navesti neizkušenega in nepripravljenega čebelarja. Kdor hoče čebelariti, mora dobro poznati čebelje življenje.

Ogromno škodo napravijo nepoučeni ljudje, ki škropijo rastlin­sko cvetje s škodljivimi škropivi, na katerih nabirajo čebele nektar in cvetni prah.

Med največje škodljivce pa štejemo voskovega mola. Ta se pre­življa z voskom. Samice zaležejo v satje jajčeca in satje prevlečejo s pajčevino, da zavarujejo črvičke, ki se izležejo iz jajčec. Ti uni­čijo cela satovja, predno se zabubijo. Proti njim je najmočnejše sredstvo žveplanje (seveda ne v panju).

Mravlje vseh vrst in oblik opravljajo v naših gozdovih zelo hvaležno sanitarno službo, čebelam in čebelarjem so pa velika nadloga, ker skoraj ni tako popolnega panja, da ne bi našle poti do čebel. V tem primeru morajo čebelne družine zaposliti veliko število delavk za odganjanje nasilnežev. S tem odvzemajo možnost njihove koristne zaposlitve pri donosu medičine in ostalih pridel­kov. Ko si mravlje utrejo pot do panja, silijo pri žrelu ali pa od zadaj pri vratcih. Pri tem pa ne vznemirjajo le čebel, ampak kradejo sladki pridelek, napadajo čebeljo zalego in se nazadnje tudi vselijo v panj. Če je družina močna, jih odženejo že stražarke; potem si utrejo pot v panje slabičev in narejencev. Če nismo dovolj pozorni, si napravijo zadaj za mrežastim oknom ali pa med panji kar čela gnezda. Zato najprej poiščemo žarišče, se pravi mravljišče z njihovo zalego, saj s samim ometanjem mravelj ne pridemo ni­kamor.

Za preprečevanje dostopa mravljam v panj že od nekdaj uporab­ljamo različna sredstva, ki pa so se največkrat pokazala za ne­učinkovita. Kakor poročajo čebelarji — praktiki, se je poskus z naftalinom še najbolj obnesel. Popolnoma zgrešeno bi bilo seveda, če bi ga dajali v panje ali na brado panjev, saj bi se v tem primeru čebele lahko zadušile v hlapih naftalina, med bi se pa pokvaril.

Če kupimo naftalin v polivinilastih vrečkah, te najprej večkrat prebodemo, da so podobne situ, nato jih pa položimo okoli čebel­njaka ali panja na stojišču. V novejšem času je naftalin v trgo­vinah v posebnih luknjičastih valovitih pripravah za obešanje. Polivinilasto pokrivalo odstranimo in nato valjasto pripravo obesimo ali položimo na ustrezno mesto.

Mravljišče v čebelnjaku ali v bližini čebelnjaka je treba po­končati; najlaže na ta način, da ga polijemo s petrolejem ali z 20 °/o kreolinom.

Osa napada čebele na vhodu panja in jemlje čebelam zalogo medu, prav tako silijo v notranjost panja in jih vznemirjajo. Še večji škodljivec je sršen. Ose in sršene uničujemo na ta način, da jih lovimo v steklenice.

 

Metulj — voščena vešča z zalego v satju v razvojnih oblikah

Voščena vešča je uničila sat

 

Vanje nalijemo nekoliko črnega piva ali vina. Tam se napijejo in izhoda več ne najdejo. Steklenico obesimo pred panj.

Veliko škodo delajo miši. Predvsem v zimskih mesecih silijo v panj. Tam si napravijo iz razkosanih delčkov papirja ali podobnega materiala udobno gnezdeče. Čebelam požrejo vso zalogo cvetnega prahu in s svojo navzočnostjo vznemirjajo zimsko čebeljo gručo, ki se ne more braniti. Prav tedaj pa čebele potrebujejo popoln mir. Da onemogočimo mišim dostop v panj, zožujemo žrela.

Še bolj škodljive kot miši so rovke. Te prav tako kot miši po­zimi zlezejo v panj, sklestijo satje in uničijo čebelno družino. Ne­varne so še zategadelj, ker ima samica obilen zarod, ki pa mu je najboljša mati. Kakor hitro se približa gnezdu samec, ga brezobzirno nažene, ker ve, da bi ji neusmiljeno požrl nežne mladiče. Ko ti nekoliko odrastejo, so materi neprestano za petami. Držijo se drug drugemu za rep in tako procesija v gosjem redu potuje po gozdu.

Prav tako delajo veliko škodo sinice. Priletavajo na deščico pri žrelu in s kljunčkom trkajo na panj; s tem rušijo mir v njem. Vsako čebelo, ki se prikaže iz panja, pozobljejo. Zato napnemo žico, da sinica ne more do žrela. Nekoliko stran od panjev postavimo krmilno hišico, v kateri krmimo ptice.

Nevarni sovražniki so srakoperji, ki lahko napravijo veliko škodo. Žolne se obešajo na panje, trkajo z dletastimi kljuni na končnice in s svojim lepljivim jezikom love čebele, ki se prikažejo iz njih.

Poznamo še škodljivce kot so medved, sršen, čebelji volk, smrtoglavec, čebelja uš itd.

 

 

FEBRUAR

 

Prvi sestanek

Tema: Življenje, nagon in prirojene lastnosti čebel

Ponazorila: risbe in diapozitivi

Velikokrat slišimo in beremo, da se čebela v svojem načinu življenja vede tako, kot da ima razum, podoben človeku. Dajemo jih za zgled glede delavnosti, organiziranosti, skrbnosti, reda in čistoče, bojevitosti, ljubezni v svoji družini itn.

Čebela nima razuma. Dela največ po nagonu. Vse mojstrovine njenega dela so nagonske — prirojene. Brez vsake mere izredno natančno izdela velikost celic v satu. Ima pa čebela spomin, ki ga oblikuje v povezavi dveh ali več predmetov ali barv. Na ta način si zapomni kraj bivališča in smer nabiranja hrane. Ko po 10 dneh čebela mladica prvič izleti iz panja, se prične navajati na prepozna­vanje določenih predmetov, ki si jih mora zapomniti. Navadi se tako, da prepozna nekaj predmetov ali barv v bližini svojega panja, sosednjega panja oziroma panjev, če jih je več skupaj. Iz tega razloga čebelar pobarva panje z različnimi barvami.

Čebela še ni spremenila svojega načina življenja in v tem je razlika med čebelo in človekom. Človek menja način življenja, življenski standard, pridobiva vedno nove proizvode, itd. Čebele pa že od nekdaj delajo na isti način: uporabljajo iste surovine, sesajo medičino, mano, pobirajo cvetni prah in brez vednosti oprašujejo cvetove. Vedno dajejo Človeku iste pridelke: med, vosek, cvetni prah, strup, in to v istem letnem času.

Zimo preživi čebelja družina v zmanjšanem številu. Ko se prične pomlad, se hitro razmnoži in panji so hitro polni čebel. Izhod iz utesnjenosti v panju je že tisočletja rojenje po nagonu, ki ga človek pozna. Po nagonu gradi čebelja družina satje, goji in neguje zalego, se brani pred vsiljivci, skrbi za red in čistočo. Tako dela vse v prid svoje družine: Od nekdaj skrbijo mladice za pre­hrano zalege, ogrevanje, čiščenje celic v satu po poleganju in pri­pravo za ponovno zaleganje. Nobena se tega ni učila kot naše ma­mice, vse delajo v temnem panju nagonsko.

Krožni tok življenja in dela čebele je vedno enak, le človek se je prilagodil njenim nagonskim in prirojenim lastnostim, ji izde­lal panj — dom, v katerem lahko nadzoruje njeno delo in odvzema pridelke ter jih uporablja sebi v prid, kot uporablja celotno naravno bogastvo zemeljske oble.

 

Med vzorci različnih pravilnih likov je šesterokotna celica najidealnejša in najracionalnejša oblika za satje

 

 

Če združimo nagonske in prirojene lastnosti čebele, so le-te naslednje:

1.  razmnoževanje;

2.  skrb za zalego;

3.  skrb za prehrano matice, trotov in mladic;

4.  skrb za čistočo in red;

5.  gradnja vedno enakega satja — celic za čebele delavke, trote in matico;

6.  čuvanje in obramba svojega doma;

7.  življenje v združbi — družini;

8.  nabiranje hrane za zalego in družino;

9.  nabiranje hrane — medu za več kot pol leta vnaprej;

10.  manjšanje in večanje števila članov družine po različnih letnih časih;

11.  odstranjevanje trotov iz družine pred zimo.

 

Drugi sestanek

Tema: Kako se čebele sporazumevajo

Ponazorilo: risba plesa na satju

Kljub temu, da čebele ne znajo govoriti, se med seboj prav lepo sporazumevajo. Kako?

Če čebela najde v naravi sladek sok, leti takoj domov, odloži nabrani sok in začne kriliti ter begati po satju.

Sporazumevanje čebel: 1. sonce, 2. nektar je oddaljen čez sto metrov proti soncu, 3. oddalje­nost na nasprotni strani

 

Ostale čebele jo opazujejo. Vsaka okusi z jezičkom prineseni sok in vedno več jih je, ki začnejo plesati z njo. Bega po nevidni krožnici, postane, kjer je začela, in že spet nadaljuje po isti poti. Za njo potem hitijo k žrelu in nato na kraj, kjer je našla sladki sok.

Tiste čebele, ki so zasledile sok v bližini panja, pri plesu krožijo, one z oddaljenega mesta krmišča pa osmičijo — korakajo v obliki osmice po satovju: polkrog na levo, naravnost nazaj, polkrog na desno, naravnost nazaj itn. Oba plesa pomenita čebeljo govorico za obveščanje o bližnjem ali oddaljenem viru hrane. S plesom pokažejo tudi smer kraja, pri čemer se poslužujejo lege sonca.

Tudi nabiralke cvetnega prahu plešejo v panju. Je pa med njihovimi plesi in plesi nabiralk medičine nekaj razlike.

 

Tretji sestanek

Tema: Kaj potrebujejo Čebele za uspešen razvoj

Ponazorila: risbe, diapozitivi, vzorci napajalnika

Za svoj razvoj potrebujejo čebele: ustrezno toploto v panju, zalogo peloda in medu, vodo in prostor.

Na koncu zime je potrebna predvsem ustrezna toplota, saj v tem času matica že začne zalegati. Zato skrbimo, da bodo panji primerno odeti. V notranjosti panja morajo čebele dvigniti tempe­raturo na 35° C. Nujno je tudi potrebna voda, ki jo morajo dobiti v bližini panja. Zaradi oddaljenosti in spremenljivega vremena bi v tem času čebele med izletavanjem otrpnile. Zato jim postavimo na ugodnem mestu napajala, da sonce vodo, ki jo čebele nosijo v panj, ogreje. Napajal pa je več vrst. Oglejmo si nekatere!

Brez zadostne količine medu in peloda, ki ga matice potrebujejo za krmilni mleček vedno več, se zalega ne bo širila. Če pa hočemo imeti močno družino do glavne paše, moramo že sedaj poskrbeti, da se zalega širi.

Tudi pri širjenju plodišča moramo družini pomagati. Ko opa­zimo, da čebele pokrivajo okence v plodišču (kar pomeni, da nimajo več prostora na satju), odvzamemo skrajni nezaleženi in z medom napolnjeni sat, na njegovo mesto pa denemo svež prazen sat. Čez nekaj časa dodamo v predzadnji sat satnico, da mladice lahko gradijo

Priporočljiv napajalnik

 

sat z voskom, ki ga potijo iz voskovnih žlez. Tako postopamo, če hočemo imeti močno družino pri prvem razcvetu rastlin.

Če imamo v tem času slabo družino, jo združimo z močno. Nikakor pa ne slabo s slabo!

Kako združujemo, se bomo pa še učili.

 

Četrti sestanek

Tema: Vosek — stavbno gradivo čebel

Ponazorila: vzorci voska različnih barv; risbe in diapozitivi

Na sestanku smo že govorili o notranjih organih čebeljega telesa in smo med drugim povedali, kako mladice pripravljajo v svojem telesu vosek. Če pogledamo sveže zgrajeno satje, vidimo, da je sveže rumeno. Vse to so zgradile starejše mladice. Pri gradnji celic se kažejo ne samo kot mojstrice v gradnji, ampak tudi kot pravi arhitekti, zakaj celice imajo racionalno najbolj izkoriščen prostor. Vse to pa stane veliko truda. Za 1 kg voska morajo izpotiti čebele poprečno milijon voskovnih ploščic skozi svoje reže.

Bili so časi, ko so gojili čebele predvsem zaradi satja. Ko še ni bilo ne petroleja in ne elektrike, so svetili s svečami, ki so jih vlivali iz voska. Tudi danes vlivajo sveče iz voska. Ga pa ne upo­rabljajo samo za sveče, ampak tudi za industrijske namene. Kar za 35 različnih industrijskih potreb ga rabijo.

Da olajšamo čebelam gradnjo satja, izdelujemo danes satnice z osnovami celic na obeh straneh. Čebele pa napravijo celice različ­nih velikosti.

1.  Majhne šesterokotne celice so namenjene za zaleganje delavk. Vanje poklada matica oplojena jajčka, iz katerih se razvijejo mladice.

2.  Določeno število šesterokotnih celic je pripravljeno za trote. Vanje pokladajo matice neoplojena jajčeca, iz katerih se razvijejo troti.

3.  Nekaj celic hruškaste oblike pa zgradijo navadno na robovih satov. Te so najprej normalne velikosti, potem pa jih čebele po­daljšajo — pravimo jim matičniki. V njih se razvijejo mlade matice.

Deviško sveže rumeno satje v panju sčasoma porjavi in počrni. To povzroča predvsem starejša zalega s svojimi odpadki, izločki in »srajčkami«, v katere so bile zapredene v celicah. K potemnitvi satja pripomorejo tudi čebele, saj prevlečejo robove celic z zadelavino (propolisom). Temno satje izločimo iz panja in ga skuhamo. To storimo sami ali pa ga damo v predelavo.

Sat s potegnjenimi matičniki

 

Na množino satja v panju vplivamo z dodajanjem satnic. Kdaj in kako dajemo satnice v panj, bomo pa še slišali.

 

 

MAREC

Prvi sestanek

Tema: Pripomočki in oprema pri čebelarjenju Ponazorila: vzorci pripomočkov in slike

Za uspešno čebelarjenje potrebujemo ustrezen pribor. Za začetek:

1 do 3 panje s čebelami, čebelarski klobuk, priprava za dimlje-nje čebel (teh je več vrst), osušeno bukovo gobo, koščke šote, žakljevino, čebelarske klešče, grebljico, par čebelarskih rokavic in žveplo. Pozneje pa:

osipalnik, pitalnike, stojalce za satje, več časopisov, penasto gumo za ogrevanje panjev, omaro za satje, šilo, kladivce in več kotačev za žičenje satnic.

 

Drugi sestanek

Tema: V panju se je začelo novo življenje

Ponazorila: čebelarski klobuk, omelce, grebljica

Cim bolj se bližamo pomladi, tem bolj smo radovedni, kako so čebele prezimile. Na prvi toplejši dan se pokažejo na bradi panja in začnejo se prvi spomladanski izleti — pravimo jim čistilni izleti. Pri tem moramo biti navzoči, da bomo lahko točneje ocenili stanje družine v panju. Še prej pa bomo odstranili sneg izpred panjev, ali ga vsaj potresli s senenim zdrobom ali žagovino. Lahko ga tudi prekrijemo s papirjem, da čebele ne sedajo na mrzli sneg ali zamrznjeno zemljo, kjer zaradi mraza otrpnejo.

Če opazimo, da izletavajo, se vračajo in lazijo po končnici panja, da se na bradi dotikajo s tipalkami in rilčki, kot da bi se nekaj pomenkovale, je to znak, da v panju ni matice. Zaznamujemo si panj in ob prvi priložnosti jim damo matico. Najbolje je seveda, da jim damo matico s prašilčkom. Kmalu si postanejo prijateljice.

Če čebele ne letijo, ampak samo lazijo po bradi panja in vle­čejo za seboj zadek, je že sum, da so obolele za nosemo. V tem primeru odberemo nekaj čebel in jih pošljemo na pregled veteri­narski postaji. Če pa čebele ne vzleti jo, imajo spuščena krila in z njimi mi­rujejo, potem je to znak, da z njimi nekaj ni v redu. Čebele so pršičave.

Lahko pa tudi opazimo, da kažejo vso potrebno živahnost pred žrelom, pa ne vzlete. Če si jih pobliže ogledamo, zapazimo, da imajo okrnela krila ali okvarjene nekatere druge dele telesa. Te so v času svojega razvoja pretrpele v celicah hlad in so brez vred­nosti za čebelarja, saj tudi kmalu odmrjejo.

Iz vsega tega sledi, da je treba resno vzeti opazovanje čebel v prvih izletnih dneh.

 

 

Tretji sestanek

Tema: Zre j ali bomo samo močne družine

Ponazorila: slike močnih, srednjih in slabih družin

Katere družine pa so močne? To so družine, ki spomladi po­krivajo osem in več satov, kažejo močno voljo do življenja in dela. Zakaj je treba zrejati močne družine? Ugotovili so:

1.  te družine dajejo dosti pridelkov in oprašijo mnogo cvetja:

2.  uspešno se borijo proti boleznim in škodljivcem. Pogosto si z lastnimi silami pomagajo zadušiti nekatere bolezni;

3.  imajo večjo življenjsko sposobnost in zaradi tega ne potre­bujejo tolikšne čebelarjeve nege;

4.  lažje prezimijo in lažje vzdržujejo v panju potrebno toploto. Zalego pokrivajo na gosto;

5.  lažje se ubranijo sovražnikov v panju in izven njega, pred­vsem v zgodnji pomladi in jeseni, ko ni stražark pred žrelom in je nevarnost ropanja.

Moč čebelne družine lahko ugotovimo takoj, ko smo v plodišču odvzeli okence. Če je na eni strani dobro zasedenega sata v AZ. panju približno 2500 čebel, na obeh straneh pa 5000, potem je na 6—7 satih približno 30.000 do 35.000 čebel, kar lahko smatramo v jeseni za dobro družino.

 

Četrti sestanek

Tema: Zakaj in kako dražilno krmimo čebele

Ponazorila: primerna krmila za dražilno krmljenje in pripravki

Dražilno krmimo čebele zato, da bi pospešili razvoj čebelne družine, je številčno pomnožili in pripravili do glavne paše. Velja načelo, da nobena čebelna družina ni tako močna, da ne bi mogla biti še močnejša pred pričetkom paše, za katero jo pripravljamo.

Dražilno krmimo družine zgodaj spomladi in tudi poleti, če v naravi zmanjka paše. Dražilno krmljenje zgodaj spomladi pa uporabljamo le takrat, če tega ne nudi narava. Če imamo ob lepem in ugodnem vremenu v okolici, oddaljeni od čebelnjaka oziroma čebel do 3 km, zgodnjo cvetočo spomladansko floro (teloh, troben-tice, zvončke, spomladansko reso, repico, sadno drevje in še kaj), je ta boljša od vsakega dražilnega krmljenja. Če pa so vremenske razmere (deževje, sneg itn.) neugodne, nam tudi zgodnje pomladan­sko cvetje nič ne pomaga in si tudi takrat pomagamo z dražilnim krmljenjem.

Za dražilno krmljenje uporabljamo z vodo razredčen med, medenosladkorno testo in v skrajnem primeru sladkorno raztopino v razmerju 1 :1. Če v naravi ni cvetnega prahu, kar se pri nas le redko pripeti, krmimo čebele tako, da razredčeni sladkorni ali me­deni raztopini dodamo cvetni prah, ki smo ga prejšnje leto odvzeli čebelam ter ga pravilno hranili do pomladi. Med letom lahko nekaj­krat uporabimo za dražilno krmljenje tudi suh kristalni sladkor, ki ga lahno navlažimo, da ostane v svoji prvotni obliki. Prvo takšno obdobje za krmljenje s suhim in rahlo navlaženim sladkorjem na­stopi tedaj, ko odcvete sadno drevje in nekatero zgodaj cvetoče grmičevje, drugo cvetje, ki pomeni pašno sezono (travniška paša, akacija) pa se še ni razcvetelo. Na zgodaj cvetočih rastlinah so nabrale skromne zaloge medičine, oplodile sadne cvetove in potem v kratki brezpašni dobi pojedle vse, kar so nabrale. Ker pa v tem času ni dotoka medičine, matica zmanjšuje zaleganje jajčec in tako se lahko zgodi, da čebelna družina oslabi pred bližajočo se glavno pašo. Tako nima zadosti pašnih čebel — nabiralk, ki so stare nad 21 dni. Zato bomo v brezpašnem obdobju medičino nadomestili z rahlo navlaženim suhim sladkorjem. Čebele ga počasi z dotokom žlezne tekočine topijo in obdržijo delovni nagon. Kar dobijo iz sladkorja, pa lahko sproti porabijo za hrano. Tako imajo občutek, da se paša nadaljuje. Matica zato z nezmanjšano prizadevnostjo zalega naprej in čebelna družina postane dovolj živalna za glavno pašo.

Pri dražilnem krmljenju igrajo veliko vlogo vremenske raz­mere. Če je kolikor toliko lepo vreme in čebele lahko izletavajo po vodo, ki jo veliko porabijo za spomladansko zrejo žerk - zalege, je dražilno krmljenje s suhim sladkorjem ali pogačami odlično. Če pa so vremenske razmere neugodne in čebele nabiralke ne mo­rejo donašati prepotrebne količine vode, pa dražilno krmimo s slad­korno raztopino z enakim delom vode in sladkorja. S tem dobi čebelja družina še vodo in čebelam nabiralkam ni treba izletavati.

Z rahlo navlaženim suhim sladkorjem in medeno vodo krmimo slednjo. Skozi vsa taka nepašna obdobja moramo nadaljevati z dražilnim krmljenjem, da obdržimo čebeljo družino številčno močno in vedno pripravljeno izkoristiti naslednjo pričakovano pašo, za katero pa mora vedeti vsak čebelar.

Če dražilno krmimo s sladkorno raztopino, moramo le-to doli­vati od 1/4 do 1/2 litra dnevno. S takim dolivanjem ima čebelar več dela, medtem ko lahko navlaženi sladkor doda naenkrat za več dni.

Sodobna posoda za dražilno krmljenje je kozarec za vlaganje pokrit s polivinilom v katerega napravimo nekaj luknjic in obrnjenega postavimo nad gručo

 

APRIL

 

Prvi sestanek

 

Tema: Čebela je čudo narave

Ponazorila: grafikon, papir za računanje števila primerov

Zakaj so čebele tako koristne naši skupnosti in tolikokrat ope­vane?

Zimo preživi družina, ki šteje od osem do dvajset tisoč čebel. Ko se nekako v februarju pojavi zalega, čebelja družina hitro narašča in že v juniju doseže okoli petdeset do šestdeset tisoč članov. Matica poleže na višku svojega razvoja do 2500 jajčec dnevno, kar znaša trikratno njeno težo. Takšne plodnosti ne pozna živalski svet. Čebela delavka poleti iz panja v svoji življenjski dobi okoli stotridesetkrat ali šestnajstkrat dnev­no. V enem dnevu nabere kakih 900 miligramov medičine ali mane. Do­nos medu na posamezno čebelo močno variira in je odvisen od izdatnosti paše in od njene oddaljenosti od panja. Za kg akacijevega medu morajo čebele obiskati štiri milijone cvetov in napraviti kakih 120.000 poletov. Če pomislimo, da porabi srednje močna družina samo za svoj razvoj let­no 40-60 kg medu, 40 kg cvetnega prahu in okoli 80 litrov vode, vidimo, kako velike napore mora obvladati mala čebela. Preračunano je, da ena čebela opraši na enem poletu 250 cvetov. Če poleti dnevno šestnajstkrat (16 x 250 = 4000 — pomnožili smo dnevne polete čebel s številom opra-šitev), vidimo, da je čebela v stanju oprašiti (oploditi) 4000 cvetov. Če ra­čunamo, da se je iz desetih cvetov jablane razvil in dozorel kg jabolk, spoznamo, da je ena čebela v enem dnevu oplodila 400 kg jabolk. Če ra­čunamo, da stane kg jabolk 15.000 din, je opravila ena čebela v enem dnevu za poljedelca koristno delo v vrednosti 6.000.000 din.

Če prištejemo, da čebele oplojujejo celo vrsto drugih žužkocvetnih rastlin (razne detelje, zelenjavo, rože), je njen prispevek k donosnosti kmetijstva neprimerno večji, kot ga ima čebelar od čebeljih pridelkov.

Poprečni donos medu na panj je v Sloveniji okoli 11 do 12 kg. Tako znaša donos medu enega panja, če ga računamo po Medexovi odkupni ceni 20.000 din za kg, skupno 220.000 do 240.000 din. Vidimo, da ima na­ša skupnost mnogo večjo korist od čebel kot pa čebelar.

Večina čebelarjev pri nas čebelari na med in le deloma na vosek. To je dodatni pridelek in čebelar ga po večini porabi za izdelavo novih satnic. S pridelovanjem matičnega mlečka, cvetnega prahu, propolisa in strupa se bavijo le večji čebelarski obrati, vtem ko se ljubitelji čebel v glavnem ne bavijo s pridelovanjem nave­denih pridelkov.

Po poprečnem računu je čebela nenadomestljiva pri napredku čebelarstva in kmetijstva. Če ne bi bilo čebel, bi izumrlo ogromno število rastlin, ki so odvisne od opraševanja po žuželkah in še po­sebej po čebelah.

 

Drugi sestanek

 

Tema: Čebelja paša

Ponazorila: primerki rastlin, ki vabijo čebele, naravni in posušeni cvetovi, diapozitivi

Čebela je najvažnejša zvrst žuželk, ki potrebuje veliko rastlin. Najde jih v gozdu, na polju, na travnikih, v sadovnjakih, skratka povsod, kjer rastejo in dajejo medičino, cvetni prah ter mano.

Rastline in čebele sestavljajo nedeljivo celoto in so med seboj odvisne. V nobenem primeru ni mogoče ločiti enih in drugih, ne da bi bila ogrožena njihovo življenje in obstoj. Rastline, ki dajejo čebelam hrano, pri nabiranju cvetnega prahu in medičine oprašijo, da je možen razvoj plodu ali semena. Tako pomagajo čebele, ki pre­živijo zimo v večjem ali manjšem številu in se spomladi hitro raz­množijo, vzdrževati večje kroženje rastlin. Med rastline, ki vabijo čebele, spadajo:

a)  zelišča;

b)  grmovnice — grmovje;

c)  gozdna, sadna in druga drevesa.

Poznamo celo vrsto rastlin, med njimi tudi zdravilne. Zapom­nimo si nekatere od njih. Te so:

melisa, mrtva kopriva,                               regrat,

kamilice,                                                  vretenčasta kadulja,

trpotec,                                                     esparzeta,

baldrijan,                                                  rdeča detelja — inkarnatka,

majaron,                                                   bela medena detelja,

meta,                                                        travniška  kozja brada.

 

Nekatere od njih so plevel, druge kulture. Najdemo jih v go­zdovih, na posekah, v vrtovih in sadovnjakih, v parkih, na poljih, travnikih, pašnikih, v alejah ob cestah in poteh, ob potokih in rekah, ob železniški progi, na šotiščih, igriščih, pokopališčih, ob živih mejah itd. Vsako področje ima svoje rastlinske posebnosti. Nekatere od navedenih rastlin ne dajejo vedno enakih koristi, kar je odvisno od različnih podnebnih razmer. To velja tako za rastline kot za čebele.

Odlično čebeljo pašo dajejo zdravilne rastline. Gotovo jih po­znate veliko, saj jih nabirate in sušite za potrebe zdravilne indu­strije. Našteli smo le nekatere od znanih, so pa seveda različne v različnih podnebnih razmerah.

 

Tretji sestanek

 

Tema: Kako lahko pomagamo izboljšati čebeljo pašo

Ponazorila: pravilno pripravljeni potaknjenci rastlin in semena dru­gih rastlin, ki vabijo čebele

Gotovo boste našli na šolskem vrtu, v njeni okolici, ob progi, na nasipih in neizkoriščenem zemljišču primeren prostor, kjer je mogoče posaditi drevesa ali grmovnice, ki vabijo čebele. S tem boste polepšali svoj kraj in koristili čebelam. Imamo šole, katerih učenci so posadili vrbe, drevorede ob poteh, nasad ribeza v doma­čem vrtu ali na njivi, lipe sredi vasi, okrog igrišča, kopališča in drugod. To je lep spomin, ki ostane za nami in se ga spominjamo še kasneje, ko odrastemo.

V naravi je vedno manj čebelje paše. Ljudje sekajo stara dre­vesa in trebijo gozdove ter izsekavajo drevesa, ki so jih ocenili kot gozdni plevel, čeprav so čebelam koristna. Ta so med drugimi vrba, iva, leska, akacija in še cela vrsta drugih. Uporabljajo ne­primerna škropiva proti plevelu in škodljivemu mrčesu; žrtve pa so vsako leto Čebele in druge koristne žuželke, ki se borijo za obsta­nek in opravljajo svojo dolžnost opraševanja rastlin. Vsem takim izgubam bi se lahko izognili, če bi složno sodelovali čebelarji, kmetje, kmetijska industrija in gozdarji.

Da obvarujemo rastline, ki koristijo Čebelam, in čebele, mo­ramo pritegniti mladino in ne samo čebelarje. Varovati moramo drevesa, da jih ne bomo brez potrebe lomili in podirali; ne smemo uničevati narave in trgati cvetove po travnikih, gozdovih in povsod, kjer rastejo. Narava je najlepša, če jo pustimo takšno, kot je, če je ob njenem cvetenju ne skrunimo. Lahko varujemo vse, kar je raslo stoletja in desetletja, kar krasi našo lepo domovino in ustvarja ugodne razmere za čiščenje zraka, obnovo kisika, pravilno vlago in padavine.

Mladi čebelarji in mladina naj opozarja kmete, starše in go­zdarje na samovoljno uničevanje narave, saj tako preprečujemo od­govorne ljudi, kako škodljivo je nenačrtno uničevanje rastlinstva, ki je dar narave in služi človekovi blaginji.

Poznamo stare lipe, ki so jih sadili naši predniki ob cerkvah, sejmiščih in v centrih vasi ob posameznih svečanostih. Ohranile so se do danes in so stare več kot 500 let. Nekatere od njih so zaščitene kot spomeniki (Urh pri Ljubljani, Limbarska gora, Zasavska gora itd.). Zamislite si, česa vsega se spominjajo ta drevesa! Na njihovih deblih so vrezani znaki turške vladavine, prestreljena so od krogel in spominjajo na padle borce in talce, ki so jih osvajalci pred ustrelitvijo vezali obnje itd.

 

Četrti sestanek

 

Tema: Zakon razvoja in življenja čebele

Ponazorila: tabelarni pregled razvoja čebele od jajčeca do njene

smrti, diapozitivi o biologiji čebele

Vsako živo bitje ima svojo razvojno pot, ki pelje od zarodka do vstopa v življenje in nato od rojstva do smrti. Pri čebeli (čebeli delavki) večkrat govorimo o 60-dnevnem zakonu, kar pomeni, da od dneva, ko je matica položila jajčece v celico, pa do njene smrti v letnem času običajno mine 60 dni. Izjema so le v jeseni izležene čebele, ki so kot ličinke krmljene tako, da so sposobne preživeti zimo. Ko se izležejo, ne opravljajo enakega dela kot njene vrstnice, ki se polegajo med letom. Tako ne krmijo ličink, ali samo mini­malno, ne gradijo satja, ne donašajo vode in cvetnega prahu, ampak jih vse to delo čaka šele spomladi, ko nekako v februarju matica poleže prvo jajčece.

60-dnevno življenje čebele delavke razdelimo v tri obdobja. Prvo obsega 21 dni in zajema razvoj od polaganja jajčeca v čebeljo celico do izleganja mladice, mlade čebele delavke; drugo obdobje zajema čas, ki ga mora opravljati mlada čebela v panju, ko mora čistiti celice, krmiti s krmilnim sokom ali mlečkom žerke v celicah, ko mora graditi satje, opravljati stražarsko delo in ko se končno pripravlja, da po ogledu izleti na pašo, ki traja 21 dni; tretje obdobje pa obsega delo čebele delavke zunaj panja. Doba zunanjega dela čebel traja nekako od 18 do 21 dni, odvisno od vremenskih okoliščin, pašnih razmer itn.

Poznamo še zakon 40-dnevnega dražilnega krmljenja, to je čas od zarodka (položitve jajčeca v celico) do pričetka dela zunaj panja, ko postane čebela nabiralka in donašalka medičine, mane, cvetnega prahu, vode in propolisa. Čebelar mora vedeti za čas pričetka me-denja in glavne paše. Ce vemo, da je glavna paša na cvetoči akaciji okoli 1. junija in želimo imeti zadostno število pašnih — delovnih čebel v tem času, moramo pričeti dražilno krmiti najmanj 40 dni prej.

Oplojena jajčeca, ki so položena v celice 40 dni pred nasto­pajočo pašo, čebelarju in kmetijstvu največ koristijo.

 

MAJ

 

Prvi sestanek

Tema: Koliko čebeljih družin je lahko na določenem območju

Ponazorila: zemljevid-specialka, risba s površinskimi izmerami ali izdelan pašni kataster na karti

Čebela in narava se med seboj dopolnjujeta in vedno držita določeno ravnovesje. Ravnovesje med številom čebeljih družin in naravo sedaj povsem obvlada človek. Divja čebela se v naravi — v votlih drevesih, zemeljskih votlinah — več ne pojavlja in pod­nebne ter druge razmere so se v tisočletjih toliko spremenile, da bi se danes le težko obdržale. Čebelar in gospodarstvo pa morata vedeti, koliko čebelnih družin je nujno potrebnih na določenem območju ali v katastrski občini in na določeni hektarski površini, da oprašujejo v zadovoljivi meri žužkocvetne rastline in da so za čebelarja še vsaj delno koristne pri donosu čebeljih pridelkov. Vedeti moramo, koliko čebeljih družin se lahko preživi na hektarski površini Na ta vprašanja mora biti čebelar pripravljen in jih mora poznati. Ugotovljeno je, da na 10 ha naravne nekulturne vegetacije lahko živi ena čebelja družina, ki nudi čebelarju do 10 kg medu. To se­veda ne velja za plantažne nasade ali posevke kulturnih rastlin, npr. plantažno posejano repico, sadovnjak, čisti gozd smrek, jelk, pravega kostanja itd.

Po teh izkušnjah lahko ugotovimo, koliko čebeljih družin mo­ramo imeti enakomerno porazdeljenih na izmerjeni površini kake krajevne skupnosti, občine in republike. To ugotovimo tako, da število hektarske površine delimo z 10 (deset) in dobimo potrebno število čebeljih družin.

Čebelar mora poznati pašne razmere in celotno rastlinstvo v določenem kraju, kjer čebelari, vedeti mora, kako izdatno medi v njegovi okolici rastoča vegetacija, kakšno množino medičine, cvetnega prahu ali mane lahko izloči tamkajšnje rastlinstvo, če so v kraju, kjer namerava postaviti čebelnjak, že čebele drugih čebe­larjev in koliko jih je; šele takrat lahko izračuna, koliko čebeljih družin se mu izplača gojiti v nekem kraju brez prevoza na po­sebna pasišča plantaž, gozda, akacije, žepka itd.

V naših krajih računamo, da je lahko eno čebelarstvo s 40 AŽ-panji na 5 km2.

Po pašnem katastru je treba ugotoviti potrebno število čebel v določenem kraju in po taki ugotovitvi postaviti čebele na pasišča.

Ugotovljeno je, da naša področja niso pravilno naseljena s če­belami. V okolici mesta ali večjih naselij je čebel preveč, v oddaljenih in težko dostopnih krajih čebel sploh ni ali pa jih je izredno malo. Čebelarji, ki so organizirani v društvu čebelarjev, morajo med se­boj urediti pravilno razmestitev čebel. Prav tako je dolžnost čebe­larske organizacije, da ob večjem gozdnem medenju, ki prenese večje število panjev na hektar površine, pravilno razmesti čebele prevaževalcev, ki jih prepeljejo iz oddaljenih krajev, da izkoristijo trenutno obilno pašo, ki traja le nekaj dni ali tednov.

Veliko vlogo opravljajo opazovalne postaje, ki ugotavljajo dnev­ni donos medičine ali mane in tako obveščajo čebelarje o pojavu paše, da hitro organizirajo prevoz svojih čebel na taka pasišča.

 

Drugi sestanek

 

Tema: Kako prestavimo — prepeljemo čebelno družino

Ponazorilo: premeščanje čebel'na različne razdalje, slike posebnih prevoznih sredstev

Čebele imajo odličen spomin za svoj življenjski prostor in si zato zapomnijo pot do doma. Takšen spomin imajo: pes, konj, go­vedo, lastovke in še cela vrsta drugih. Golob pismonoša se vrne iz oddaljenih krajev.

Čebela si dobro zapomni smer leta in stojišče panja (čebelnjaka), njegovo okolico in predmete okoli njega, zapomni si prostor, kjer je našla medičino, mano ali cvetni prah, in se ponovno vrača po ta dar narave. Vse, kar si čebele zapomnijo, je statično in vsaka sprememba položaja moti. Zato ni lahko brez škode za čebele pre­staviti panj na manjše razdalje.

Če prestavimo panj s čebelami zaradi čiščenja, barvanja ali drugih vzrokov, ga moramo postaviti vedno nazaj na isto mesto. Če ga postavimo le nekaj metrov vstran, je to že velika izguba pašnih čebel, starih nad 20 dni. Če imamo namen prestaviti panj za meter ali 1/2 m, storimo to tako, da ga prestavljamo postopoma le po nekaj centimetrov dnevno. Če želimo prestaviti čebelji panj za krajšo razdaljo, izvedemo to ponoči ali pozno zvečer. Pred žrelo naložimo slamo, seno ali debelejši pesek, skozi katerega se morajo preriti naslednji dan in se tako na novo orientirati. Pa tudi tak način ni povsem zanesljiv. Starejše čebele nabiralke se bodo še vračale na staro mesto, če le-to ni oddaljeno več kot 3 km zračne poti. Prestavitev čebel v razdalji do 3 km od prejšnjega mesta se obnese brez izgub le tedaj, če jih najprej za 14 dni prestavimo na razdaljo več kot 6 km. Po preteku 14 dni jih ponovno prestavimo na zaželeno mesto v bližino prvotnega stojišča.

Na večje razdalje od treh km lahko prestavljamo čebele ob vsakem letnem času, vendar vedno v nočnem času ali pozno zvečer. Čebele prevažamo običajno tako, da zapremo žrela in odpremo v panju zračnike ali zračna vratca na vratih AŽ-panja, če jih ima; ali pa snamemo vratca in čebele dobivajo zrak skozi žično mrežo okenc, ki držijo sate. Ko tako pripravljene čebele pripeljemo v določen kraj in jih postavimo na določeno mesto, počakamo kako uro, da se pomirijo, in nato brez hrupa odpremo žrela. Čebelarji, ki imajo čebele vedno na stalnem prevoznem sredstvu, prirejenem tako, da so v enakem položaju tudi na drugem pasišču in da se panji med vožnjo ali pred njo v ničemer ne premikajo, lahko vozijo čebele ponoči z odprtimi žreli. Saj ponoči čebele mirujejo, ko je vozilo v teku.

Vozilo, s katerim prevažamo čebele, mora imeti dobre vzmeti, da se pri močnih tresljajih satje ne trga (lomi). Na pod tovornjaka položimo običajno pred nalaganjem čebel kakih 15 cm na debelo tlačene slame, sena, papirja, ali kak drug za udarce umirjajoči material.

Prevoz čebel na pašo nekdaj, danes pa prevažamo z motornimi vozili: avtomobilska prikolica,

kamion, kombi ali celo avtobus

 

Tretji sestanek

Tema: Čebele rojijo

Ponazorila: maketa ali slika panja, slika roja in diapozitivi

Roj je nova čebelna družina, v kateri so zastopani trije člani: matica, trotje in čebele. Čebelja družina roji po nagonu ob letnem času, ki je najprimernejši za novo družino — roj. Z njim si ustvari nov dom, zgradi novo satje in do zime pripravi vse potrebno za prezimovanje.

Rojimo razpoloženje se v čebelji družini razvija postopoma po tem, kako se širi obseg zalege. Rojilni nagon nastopi v panju na­vadno takrat, ko mlade čebele (dojilje) ne najdejo celic z mladimi žerkami, ki bi jim oddale krmilni sok. Ker krmilnega soka nimajo kam odložiti, ga uporabijo zase kot hrano. V njihovih telescih se kopiči čedalje več mlečka in drugih rezervnih snovi. Čebelam začno nabrekati jajčniki, ki so bili do sedaj nerazviti. Pojavi se rojilni nagon.

Včasih so si čebelarji želeli veliko rojev. Veselili so se jih, saj so z njimi večali število čebelnih družin. Danes je rojenje nezaželeno, saj si lahko razmnožimo čebelne družine brez rojenja in delitve moči v čebelji družini oziroma panju.

                         Izdaten roj čebel

 

Z rojenjem se čebelja družina deli na roj in izrojenca. Družina, ki je rojila, v tistem letu nabere manj medu in drugih čebeljih pridelkov. Njen razvoj je zavrt in v slabih letih se le obdrži pri življenju in se do zime pri­pravi za prezimovanje. S tem ima čebelar pri Čebelah izgubo in zato je v današnjih večjih panjih rojenje nezaželeno. To še posebno velja za pozne roje.

Vsak čebelar mora poznati vzrok za rojenje čebel. Rojenje mora preprečevati, če hoče pripraviti čebelno družino do tega, da mu nabere čimveč koristnih pridelkov.

 

Ogrebanje roja

Kako preprečujemo rojenje in kako posegamo v naravni razvoj in nagon družine? To napravimo takole:

1.  starejše, slabo rodne matice načrtno zamenjamo z mladimi, ki smo jih vzredili strokovno. Če jo pravočasno ne zamenja čebelar sam, jo zamenja čebelja družina s preleganjem ali rojenjem;

2.  če ugotovimo, da kakšna čebelna družina pogosto roji, pra­vimo, da je rojiva in da ima prirojeno lastnost velike rojivosti. Tako matico v čebelji družini zamenjamo s strokovno vzrejeno nerojivo mlado matico;

3.  skrbimo za polno zaploslitev čebelje družine, da v pašni spo­mladanski dobi ne lenarijo in ne mislijo na rojenje. Polna zaposlitev družine preprečuje rojenje;

4.  ko se čebelja družina številčno tako razmnoži, da ji primanj­kuje prostora, ji tega razširimo in družini odvzamemo del čebel brez matice in jih dodamo številčno slabšim družinam;

5.  pred pričetkom rojilnega nagona čebeljo družino zaposlujemo z gradnjo novega satja, ji vstavljamo satnice ali vlagamo gradilni satnik;

6.  pravočasno moramo iztočiti med in medišča. Ce nimajo pro­stora za odlaganje prinesene medičine in predelave v med, silijo na rojenje in lenarijo v panju;

7.  skrbimo za ravnovesje pokrite in odkrite zalege v družini. Čim se pojavi v plodišču več pokrite kot odkrite zalege, takoj od­vzamemo pokrito zalego in jo dodamo slabši družini — ali pa jo damo pri AŽ-panju v medišče, da se tam izleže. Na izpraznjeno mesto v plodišču damo lep prazen sat za ponovno zaleganje.

 

JUNIJ

Prvi sestanek

Tema: Kako ukrepamo z najdenim rojem?

Ponazorila: slika roja, ogrebalnika ter pripomočkov za ogrebanje

Govorili smo že, da se čebele razmnožujejo z rojenjem. Roj predstavlja novo čebelno družino.

Včasih se zgodi, da prileti v obdobju rojenja roj čebel iz so­sednjih čebelnjakov ali pa tak roj najdemo daleč od svojega če­belnjaka.

Če lahko ugotovimo, čigav je roj, lastnika takoj obvestimo, da ga ogrebe in spravi v pripravljeni prazni panj. Tako ga reši pred gotovim propadom. Težje je, če ne poznamo lastnika; takrat je treba roju pomagati. Nepošteni ljudje včasih ne želijo obvestiti lastnika in se roja polastijo. Kar naenkrat postanejo čebelarji. Ne zanimajo se, če so čebele v roju zdrave in če s polastitvijo ne bodo pomagali pri razširjanju čebeljih bolezni v svojem okolišu.

Pravilo je, da ga ogrebemo in postavimo panj na osamljeno mesto. Ko začne matica zalegati in se družina razvijati, damo če­bele zdravstveno pregledati pristojnemu veterinarskemu zavodu. Ko ugotovimo, da so zdrave, jih lahko damo v čebelnjak k drugim čebelam. Takšna pazljivost je potrebna zato, ker se pojavlja vedno več čebeljih bolezni, ki se hitro širijo po svetu. Mi pa smo poklicani, da zatiramo vsak pojav bolezni pri ljudeh in živalih.

Čebelarji in veterinarski strokovnjaki so ugotovili, da se bolne čebele pogosto odločijo za rojenje. Taki roji letijo daleč od svojega doma. Če se v panju pojavi bolezen (gniloba čebelje zalege, po­apnenje zalege, močna pršičavost, varrooza itn.), se čebele odločijo, da izrojijo. Čebele, ki letijo daleč od svojega doma, so pogosti razširjevalci čebeljih bolezni. S takim rojenjem si zagotovijo obstoj svojega rodu. Če rojev po osamitvi zdravstveno ne pregledamo, smo odgovorni za škodo, ki nastane v čebelarstvu, in še večjo škodo, ki nastane na kmetijskih kulturah zaradi bolezenskega izumiranja če­beljih družin. Zatiranje kužnih bolezni čebel je pri nas urejeno z zakonom o zatiranju kužnih bolezni. Zdravljenje takih bolezni je po zakonu obvezno. Kaznovan je tisti, ki pojava čebeljih kužnih bolezni ne prijavi ali ga prikriva. Roji, ki izrojijo zaradi bolezni, so maloštevilni, majhni in čebele v njih so izredno bojevite.

Resnica je, da najdemo tudi zdrave roje, takšne, ki jih čebelar ni pravočasno odkril v bližini svojega čebelnjaka, kjer so ga čakale prvi ali še drugi dan na primernem prostoru. Če jih ni odkril, si same poiščejo ustrezen prostor, sedejo na ugodno mesto zunaj oko­liša prejšnjega domovanja.

Najvažnejša navodila za najdeni roj so:

1.  roju pomagamo tako, da ga zaščitimo pred propadom;

2.  lastnika, če vemo zanj, obvestimo o kraju nahajališča;

3.  če ne vemo za lastnika, obvestimo o njem najbližjega čebe­larja;

4.  če domnevamo, da je roj bolan, ga uničimo ali pa ogrebemo in izoliramo od drugih čebel (dokler veterinarski strokovnjak ne ugotovi, da je zdrav);

5.  roj vedno vsadimo v čist in razkužen panj;

6.  ko vsadimo roj v čist panj počakamo toliko časa, da se pojavi po­krita zalega, takrat jo damo na pregled strokovnjaku, če po izgledu sumimo, da je družina okužena;

7.  ko smo roj spravili v panj, ga krmimo, če je potrebno;

8.  če kasneje ugotovimo lastnika, mu čebele proti odškodnini za delo in satnice vrnemo

 

Drugi sestanek

Tema: Kako strokovno pripravimo umetni roj

Ponazorilo: čebelarjev načrt za povečanje čebelnih družin, slike ali ponazorilo štirisatarjev ali večsatarjev za pripravo umetne družine

Začetnik ali čebelar, ki želi povečati svoj čebelarski obrat in pomnožiti število čebelnih družin, pa tega ne želi z naravnimi roji, si lahko pomaga z umetnimi roji ali narejenci. Tako si izbere dru­žino, ki ima najboljše lastnosti (je mirna, nenapadalna, ima vedno največji donos medu, je po številu najmočnejša) in jo uporabi za povečanje števila čebelnih družin. Z naravnim rojem se namreč zmanjša pridelek medu, saj ta lahko odleti in je izgubljen. Zame­njava za rojenje je strokovno razmnoževanje obstoječih družin.

Načrtno lahko povečamo število družin na več načinov. Naj­enostavnejši način je, da močno čebelno družino po glavni paši razdelimo na dva samostojna dela. V AŽ-panju lahko napravimo tako, da pokrijemo matično rešetko in prekinemo prehod iz plodišča v medišče, da odvzamemo iz plodišča polovico satov, jih vlo­žimo v medišče, sate iz medišča pa prestavimo v plodišče. Paziti moramo, da so v obeh delih razdeljenega panja jajčeca in mlada zalega. Nato v medišču odpremo žrelo in pazimo na tisti del raz­deljene družine, ki nima matice; to si bo vzgojil sam in čez 15 dni bo že izležena. Ko se bo oplodila in pričela zalegati, bomo imeli dve samostojni družini. Eno od njih prestavimo v drug panj, jo za 14 dni prestavimo na najmanj 6 km oddaljeno stojišče, da čebele pozabijo prejšnji dom, in jo nato vrnemo v čebelnjak na poljubno mesto.

Sestavljenca pripravimo tako, da v dopoldanskem času zdru­žimo na kožici od 4 do 7 zaleženih satov s čebelami vred, ki smo jih odvzeli močnim družinam, seveda brez matice. Po potrebi jim dodamo še kak prazen sat ali satnico. Vse skupaj damo v prazen panj. Starejše čebele se bodo do večera vrnile v svoje domove. Narejencu dodamo sprašeno matico, ki smo jo vzgojili ali kupili pri vzrejevalcu matic v matičnici, zaprti s sladkornim testom. Čebele matico kmalu osvobodijo in tako imamo novo družino — sestavljenca.

Poznamo več načinov načrtnega večanja števila čebeljih družin z rojevimi matičniki in doma vzrejenimi maticami. To delamo v po­sebnih manjših panjih, ki jim pravimo prašilčki.

 

 

Tretji sestanek

Tema: Pričenja se glavna paša

Ponazorila: ogled matične rešetke, medišča in prehoda; lahko tudi

s slikami

Če smo vzimili močne čebelje družine z mladimi in rodnimi maticami ter zadostno zalogo hrane, če smo spomladi z dražilnim krmljenjem ali krmljenjem na zalego družine pripravili za glavno pašo, potem bodo čebele v juniju na višku svoje moči in sposobne izrabiti vsako pašo, ki se bo pojavila ali jim jo bomo nudili s pre­vozom na določeno pasišče. Čebele zasedajo celotno plodišče in medišče. Čebelarjeva naloga je, da jim širi prostor, da jim nudi v gradnjo satnice, vlaga gradilni satnik, izravnava moč družin in skrbi za preprečevanje rojilnega nagona.

Temperatura se zvišuje. Narava je v cvetju, cela vrsta rastlin po naravnem zaporedju odpira cvetove, nekatere prej druge kasneje. Noči se toplijo in slana preneha ohlajati noči, medovniki pričnejo oddajati medičino in vabijo čebele na oprašitev — oploditev.

Če ugotovimo, da čebele zasedajo in podsedajo satje v plodišču, da je to nabito polno, povečamo čebelam prostor. Pri AŽ-panju odpremo pokrovčka na matični rešetki, očistimo medišče in nastavi­mo vanj očiščeno staro satje. Čebele kaj hitro zasedejo medišče in ogrejejo sate. Pri nakladnem panju razširimo prostor čebelji dru­žini tako, da ji odstranimo pokrov in pitalnik, nastavimo na plodišče drugo ali tretjo naklado s sati in tako povečamo prostor. Ko se satje čez dan ali dva ogreje, prične čebelar s strokovnimi posegi v plodišče čebelne družine.

Pri AŽ-panju prestavimo iz plodišča v medišče sate s povsem pokrito zalego in ostali prostor popolnimo s sati, ki so bili že prej v medišču. Ostale sate medišča pa dodamo plodišču, ko uredimo gnezdo tako, da postavimo sat z matico in zalego v sredino plodišča in ob njem na obeh straneh razmestimo sate z odkrito zalego, ko­likor jih seveda imamo. Nato ostala mesta popolnimo z lepimi mla­dimi sati, ki so bili že dan ali dva v medišču. Vložimo lahko še eno ali dve novi satnici v gradnjo. Satnico običajno dodamo kot predzad­nji sat v plodišču. Običajno ne prestavimo iz plodišča v medišče naenkrat več kot štiri sate pokrite zalege.

Podobno napravimo v nakladnem panju. Tu lahko delamo s celimi nakladami ali pa sat z matico in nekaj sati odkrite zalege vložimo v zaželeno naklado, ki jo namestimo v odgovarjajoči red naklad.

Pred prestavitvijo zalege v medišče AŽ - panja dobro očistimo matično rešetko in jo popravimo, če je naključno zvita, odtrgana ali ni dovolj pritisnjena na predelno  deščico. Pri naselitvi medišča pazimo na to, da preveč ne hladimo čebelje zalege. Če družina še ni tako močna, da bi lahko naenkrat razširili prostornino za celotno medišče, ga bomo razširili le za toliko satov, kolikor jih družina lahko zasede. Nato bomo vložili slepi sat (desko) in prazni prostor za slepim satom napolnili s primernim materialom.

 

Četrti sestanek

Tema: Točenje medu

Ponazorila: več vrst vzorcev zrelega medu, slika orodja ali orodje

za točenje medu, sat zrelega medu

Čebele delavke, stare nad 21 dni, donašajo v panj medičino in gozdno mano, zato jim pravimo donašalke. Medičino in mano mlajše  čebele predelajo v med. Če je med v celicah dovolj zgoščen in zrel, ga iztočimo.

Med iz satja iztočimo s točilom. Navadno odvzemamo le iz medišča. To je navadno takrat, ko je gornja tretjina sata pokrita z voskom. Gozdni med, ki je gostejši in pripravljen iz mane, ne iz medičine, točimo tudi, če čebele satja še niso pričele pokrivati. Da je med v resnici zrel in goden za točenje, ugotovimo tako, da udarimo z roko ob satnik in pogledamo, če se med iz celic ne izceja. To je znamenje, da je med zrel.

Kako se pripravimo za točenje medu?

Pred točenjem si pripravimo potrebno orodje in druga po­magala ter postavimo očiščeno točilo.

Zatem očistimo in pripravimo: vilice ali nož za odkrivanje satja, stojalo za naslanjanje sata pred odkrivanjem celic, dvojno sito, skozi katero se bo cedil med, očiščeno posodo, ki jo podstavimo pod veho točila, potrebno število posod za shranjevanje iztočenega medu. Potrebni sta še lopatica ali žlica za mešanje medu v cedilu in po­soda za odlaganje voščenih pokrovcev, ki jih odstranjujemo z me­denih satov.

Točilo s posodo

 

Ko je vse pripravljeno v prostoru, kamor čebele nimajo dostopa, si oblečemo bel plašč, pripravimo vlažno krpo za brisanje pocejajočega se medu in umivalnik s čisto vodo za umivanje rok in orodja. Pripraviti je treba še prostor, kamor bomo postavljali medene in iztočene sate. Ko je vse pripravljeno, lahko začnemo z delom.

Pri nas je največ v uporabi točilo na 4 sate. Z njim iztočimo med. Najprej položimo vanj potrebno število satov (štiri), ki so na obeh straneh odkriti, to se pravi, da so odstranjeni pokrovci celic. Nato počasi zavrtimo točilo, da se z ene strani izloči več kot 1/3 medu. Točilo ustavimo, obrnemo sate in zopet zavrtimo, da na drugi strani iztočimo ves med. Zopet ustavimo točilo in ponovno obrnemo sate, tako dokončno z vrtenjem iztočimo med iz prve strani. Težko satje se rado lomi in zato moramo nekoliko počasneje vrteti točilo, ko točimo iz prve strani; iz druge strani namreč pritiska med ob koš točila. S prehitrim vrtenjem lahko polomimo satje. Ko je med iztočen, vračamo iztočene sate čebelarju. Ta jih vrača čebelam v medišče in jemlje polne sate za nadaljnje točenje.

Osnovna navodila za točenje medu so naslednja:

1.  prostor za točenje medu mora biti čist;

2.  orodje in pribor morata biti sveže očiščena in umita;

3.  čebelam moramo preprečiti dostop v prostor za točenje medu;

4.  glede na vrsto medu vrtimo točilo previdno, da ne lomimo satja;

5.  koš točila pred uporabo dobro pregledamo in upoštevamo, če ni mreža upognjena navzven, kar povzroča lomljenje satov; tako mrežo popravimo;

6.  točimo le goden in zrel med.

7.  točila in posode morajo biti iz  nerjaveče pločevine ali aluminija.

 

JULIJ

Prvi sestanek

Tema: Priprava čebeljih družin za zimo

Ponazorila: slika notranjosti panja, slike in diapozitivi

Zima je najtežji letni čas za življenje čebel. Čebela je žuželka, ki ljubi sonce in toploto. Brez pomoči ljudi bi v zimskem času le s te­žavo vzdržala, posebno v naših krajih.

Že v avgustu, ko mine pašno obdobje, se čebele pripravljajo za zimo. V istem času mora pričeti s pripravami tudi čebelar. Zanj se čebelarsko leto konča takoj po zadnji paši, ki je lahko julija, avgusta ali septembra. Za prezimovanje čebel si mora izdelati načrt. Vedeti mora, s kolikšnim številom čebeljih družin bo prezimoval, kje in kako bo pripravil čebele za zimo, katere družine bo pridružil močnejšim, koliko bo prezimil rezervnih družin. Ko mu je vse to znano, določi panje, ki jih bo pripravil za prezimovanje. Ostale družine bo pridružil odbranim panjem za prezimovanje in jih tako ojačal.

Ko smo si napravili načrt, odbrali družine za prezimovanje in določili rezervne družine, se lotimo temeljitega pregleda vseh čebeljih družin v čebelnjaku ali na stojišču. Pripraviti je treba zimsko gnezdo, ki naj ima lepo satje. Pri pregledu izločimo slabo, staro in nedodelano satje iz plodišča, očistimo podaljške na satih in na stenah, ocenimo količino zalege in matico ter nato izoblikuje­mo gnezdo, ki ga do spomladi naslednjega leta ne bomo več spre­minjali.

Ko mine zadnja paša in čebele ne donašajo več medičine, zmanj­ša matica zaleganje in čebelje družine nazadujejo. Čebelar ima rad, da matica zalega čimveč, da bo imela družina v zimskem gnezdu veliko število mladih zimskih čebel. To doseže z dražilnim krmlje­njem. Dražilno krmi vse do sredine septembra, navadno s suhim, malo navlaženim sladkorjem. Stare čebele ližejo sladkor, ga pre­delujejo in ustvarjajo v panju vzdušje srednje dobre paše. Matica enakomerno leže jajčeca in družina bo pred zimo imela več zalege in več zimskih mladic. Nikakor ne smemo dopustiti, da matica pre­kine ali zmanjša zaleganje v brezpašni dobi. To se nam temeljito maščuje spomladi, ko le peščica čebel preživi zimo. Dražilno krmlje­nje in priprava zimskega gnezda je eno najvažnejših del za uspešno čebelarjenje v naslednjem letu.

Po zadnji paši je še čas, da zamenjamo slabe matice, če so se nekatere pri dražilnem krmljenju slabo izkazale v zaleganju. Če mladih matic nimamo, jih lahko še kupimo pri vzrejevalcu. Kolikor pri zadnjem pregledu opazimo pohabljeno matico, jo zamenjamo, pa čeprav je mlada.

V začetku septembra ali koncem avgusta prenehamo z dražilnim krmljenjem za kakih 10 dni in nato ponovno pregledamo čebeljo družino. Ugotovimo zalogo hrane in si količino za vsako posebej zabeležimo. Po desetih dneh pričnemo krmiti za zimsko za­logo. Te mora imeti vsaka čebelja družina v AŽ-panju od 10 do 14 kg, v nakladnem panju pa od 15 do 20 kg.

 

 

Drugi sestanek

Tema: Kako ugotavljamo moč družine; zimsko paženje čebel

Ponazorila: odmerjen okvir (1 dm2), sat in vzorci pažnega materiala

Pri pripravi čebel za zimo ugotavljamo moč čebelje družine po površinskih ploskvah zaleženih satov v mesecu avgustu in sep­tembru. Iz zaloge, ki je v tem času v satju, se bodo izlegle zimske čebele, ki bodo preživele zimo. Zato moramo v avgustu in septembru po zalegi izračunati, kako močna bo čebelna družina v zimskem času. Izkušen čebelar površino zalege prosto oceni, si podatke za­beleži in izračuna moč zimskih čebel v številkah.

Če hočemo natančneje ugotoviti zimsko moč čebelje družine, izmerimo površino zalege na satju. Kot merilo uporabljamo pro­zoren močnejši polivinil ali pleksi steklo, na katerega narišemo merske enote v kvadratnih decimetrih. To mero polagamo na plo­skve zaleženih satov in zapisujemo število izmerjene zalege v dm2. Ko zberemo skupno Število dm2 zalege, vemo, kako močna bo če­belja družina v zimskem času. To ocenjujemo takole:

—  če ima čebelja družina koncem avgusta do 30 dm2 zalege, je zelo slaba;

—  če ima čebelja družina koncem avgusta 40 dm2 zalege, je srednje močna;

—  če ima čebelja družina koncem avgusta 50—60 dm2 zalege, je zelo močna.

Po takih meritvah izločimo slabe čebelje družine in jih združimo ali pa pridružimo srednje močnim čebeljim družinam. Tako so v čebelnjaku vse čebelje družine srednje močne ali zelo močne.

Na enak način merimo čebeljo zalego preko leta in to na vsakih 21 dni, kolikor časa traja razvojna doba od jajčeca do izlege čebele mladice. Da ugotovimo zimsko moč čebelje družine, merimo zalego:

prvič 20. julija;

drugič 10. avgusta;

tretjič 31. avgusta.

Seštevek izmerjenih površin zalege v dm2 daje moč čebelje družine čez zimo.

Podobno lahko merimo količino zimske zaloge hrane. Pri tem pride na dm2 pokritega medu 250 g zimske hrane. Hkrati izračunamo, če je satje prazno, koliko hrane moramo čebelji družini še dodati, da bo imela zaželeno količino hrane za zimsko obdobje.

Po krmljenju čebel za zimsko zalogo v sredini septembra pu­stimo čebele pri miru. Kolikor želimo čebeljo družino v AŽ-panju prezimiti z odprtimi medišči, vrnemo ob prenehanju krmljenja sate medišču.

Po ohladitvi v mesecu novembru čebelje družine zapazimo ali topleje odenemo. Kot material za pažanje so najboljši časopisni papir, valovita lepenka, penasta guma, lesonit, kombiniran s papirjem, ali kak drug podoben material. Nikdar pa ne uporabljamo slame, sena ali plev, kar so delali naši predniki in delajo nekateri čebelarji še danes.

Čebelne družine zapazimo tako, da stisnemo panje tesno drug k drugemu, da zamašimo reže med njimi in da okoli gnezda nalo­žimo časopisni papir ali kak drug material od omenjenih. To na­pravimo tako, da v AŽ-panju, če prezimujemo čebeljo družino samo v plodišču, z deščico pokrijemo matično rešetko. Nato na ločilno desko s pokrito matično rešetko položimo plast časopisnega papirja in nanj pritisnemo valovito lepenko, stiropor ali lesonit. Enako tesno pokrijemo plodiščno okence za vrati panja. Če prezimujemo čebelje družine z odprtimi medišči, pa napolnimo prazni prostor za okenci s papirjem ali kakim drugim navedenim materialom.

Nakladne panje zapažimo tako, da napolnimo prostor med pitalnikom in pokrovom s papirjem ali kakim drugim izolirnim mate­rialom. Priporočljivo je, da nakladne panje, ki so med letom stali vsak zase z manjšo medsebojno razdaljo, stisnemo po štiri skupaj in jih skupaj zapažimo s strešno lepenko ali polivinilom.

 

 

Člani čebelarskega krožka pred svojim čebelnjakom

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

2. DEL 

 

VIŠJA STOPNJA

 

VSEBINA

Osnovna pravila higiene pri čebelnjaku...........     61

Čebelarjeve   beležke...................     62

Zimljenje čebel.....................     63

Razvoj  plodu  do rojstva  čebele..............     63

Anatomija in fiziologija čebelinega telesa...........     65

Zleze čebelinega telesa in njegove funkcije..........     67

Kaj   uživajo   čebele...................     63

Zgodovina   panja....................     69

Današnje bivališče čebel v Sloveniji.............     71

Kam bomo postavili panj.................     72

Čebelarstvo v Sloveniji in Jugoslaviji............     73

Pomen čebel za razvoj rastlin, plodov in semen........     74

Poživimo naše čebelarstvo.................     77

Zimsko življenje čebel..................     78

Kako je s toploto v čebelni družini.............     80

Bolezni   in   okužbe  čebel.................     80

Najbolj   znani   sovražniki   čebel..............     86

Kako se Čebele sporazumevajo...............     89

Celoletni plan  čebelarjeve dejavnosti............     91

Čebelarjevo orodje in najnujnejše čebelarjeve potrebščine ....     93

Zadelavina in  čebelji strup................     93

Življenje čebel in njihovo biološko ravnovesje v družini.....     94

Prvi nagli pregled panja.................     96

Obnožina in njen pomen za življenje čebel..........     97

Razvoj   zalege,  dejavnost  čebele..............     98

Čebelja  paša......................     93

Kako lahko pomagamo izboljšati čebeljo pašo.........    102

V panju vzrejamo samo močne družine...........    104

Dražilno krmljenje čebel s suhim sladkorjem.........    104

Razvojni cikel čebele v 40 dneh je podoben ciklu zakonitosti v naravi    106

Matični   mleček.....................    10S

Čebele  rojijo........•..............    107

Umetni roji — ometanec..................    110

Prva glavna paša in delo čebelarja.............    112

Premestitev čebel in prevažanje na pašo...........    113

Zorenje, sestava medu in točenje..............    116

Manin ali gozdni med..................    117

Izlet krožka v Čebelarski muzej in ogled večjega čebelarstva …119

Kako  vzredimo mlado matico...............    120

Koledar   vzreje   matic..................    123

Dodajanje matic brezmatičnim družinam...........    123

Dodajanje zimske zaloge hrane...............    125

Naši vidni čebelarji in strokovni pisatelji...........    12

 

SEPTEMBER

Prvi sestanek

Tema: Osnovna pravila higiene pri čebelnjaku

Ponazorila: higienska pravila, napisana na tablo ali na trd papir

Čistoča v panju, čebelnjaku in njegovi okolici je polovica zdravja čebelne družine. Držimo se osnovnih higienskih pravil pri vzreji. Oglejmo si nekatere!

1.  Predno kupiš čebele, se prepričaj o njihovem zdravstvenem stanju!

2.  Predno jih daš v panj, ga dobro očisti in ga dezinficiraj s 4°/o raztopino formalina!

3.  Skrbno odberi vzorec čebel in jih daj v preiskavo veteri­narskemu zavodu, če količkaj sumiš, da z njimi nekaj ni v redu!

4.  Pri vsajanju tujih rojev bodi previden in jih ne dajaj v svoj čebelnjak, če ne veš, da so zdrave!

5.  Ne prodajaj voska obolelih čebel; predvsem pa ne, če sumiš, da imajo hudo gnilobo!

6.  Ne prevažaj obolelih čebel v bližino zdravih!

7.  Vsako obolelost javi takoj svoji organizaciji in veterinar­skemu zavodu!

8.  V čebelnjaku in njegovi okolici naj bo vedno čistoča!

9.  Napajalniki morajo biti čisti!

10.  Bodimo pozorni na poljščine in sadno drevje ter poglejmo, če niso morda škropljeni s strupenimi škropivi!

11.  Po vsakem pregledu dobro očisti orodje, ki si ga uporabljal: po možnosti s formalinovo raztopino!

12.  Tudi halja naj bo vedno čista!

 

 

Drugi sestanek

Tema: Čebelar je ve beležke

Ponazorila: beležnica in panjski listki

Za smotrno čebelarjenje potrebuje čebelar:

1. delovodnik; 2. dnevnik za fenološke zapiske in grafikone to­plote; 3. panjske listke.

V delovodnik na kratko zapisujemo pravila, ki služijo za osnovo kroniki. Primerjamo jih z opravili začetne stopnje. Fenološki za­piski so nekakšen koledar narave — zapiski opazovanj vetra in toplote.

Najpomembnejši so panjski listki, ki so pritrjeni na vratca vsakega panja. Lahko pa uporabljamo poseben notes s številkami panjev. Iz zapiskov spoznamo, kaj je bilo opravljeno in kako je treba ukrepati. Pri zapisovanju se poslužujemo okrajšav: M = ma­tica, m = neoplojena matica, mt = matičnik, t = trot, tm = trotovina, r = roj.

 

Vzorec listka za vsako leto

Številka panja           4

 

Čas zapisa

 

Opomba

Matica             Rojena:

                        Dodana: 

                        Rod:

1979

10.  7. kranjica

1979

--------

------

1980

15. 5. kranjica

 

Stimuliranje

2 kg

suhega

sladkorja

lkg testa

---------

 

Jesenski           Datum:        29. 9.           29. 9.           27. 9.

pregled             Dodano

štev.

satja:           10                6                 11

Zalega

v dm2:         48               49                45

Zaloga:        10 kg______8kg_______10 kg

Zimovanje

Poslušanje:

normalno

sumljivo

mrtev

Zgodnja

Prvi izlet:

18. 2.

20.  2.

10. 3.

pomlad

Pregled:

19. 3.

10.  3.

19. 3.

 

Hrana:

5 kg

7kg

3 kg

 

Zalega:

v redu

normalno

—

 

Zasedajo:

6 satov

7 satov

—

Pomlad            Dodano:       0,5 kg           lkg

                                               testa            testa            —

Medu:                —               —

Pregled:              10. 5.           18. 5.           20. 5

Poletje

Donos

medu:

Gradnja

novih

satov:

8 kg 5

12 kg 5

6 kg 2

Moč družine

 

močna

močna

mrtve žerke matice ni

 

Tretji sestanek

Tema: Zazimljenje čebel

Ponazorila: plast časopisnega papirja, valovita lepenka, penasta guma

Konec septembra je v panju zadnja zalega. Še vedno je v njem 35° C. V panju si družina poišče najugodnejše mesto za oblikovanje zimske gruče (krogle). Svoje zimsko prebivališče si izbere tam, kjer je dovolj svežega zraka, to je v bližini žrela. Da pa bo v mrzlih zimskih dneh v panju dovolj toplote, družino zazimimo že v jeseni in panje delno zapazimo. Za paženje uporabimo časopisni papir, ki dobro vsrkava odvečne vodne hlape, ki jih razvijajo čebele. Po­zimi mora biti v panju suho in dovolj toplo.

Ko je godna zadnja zalega, se začne v panju zniževati tempe­ratura, ki pade do 20° C. S prvimi toplejšimi dnevi v februarju gruča oživi, v panju se začne novo življenje. Matica začne zalegati in potrebna je zopet temperatura 35° C. Gruča se stisne ob zalego, da jo zavaruje pred prehladom. Zato porabi več hrane in moramo ji pomagati! Panj dobro odenemo: za časopisni papir denemo penasto gumo ali polisterol; nikakor pa ne vreč, napolnjenih z ovsenimi ali pšeničnimi plevami ali senom, ker vse to plesni in ohlaja panj.

Nekateri čebelarji zazimijo čebele v medišču. V tem primeru služi plodišče za nekakšno klet, ki pomaga pri kroženju čistega in pokvarjenega zraka (kisik — ogljikov dvokis).

 

Četrti sestanek

Tema: Razvoj plodu do rojstva čebele

Ponazorila: sat v opazovalnem panju, diapozitivi in risbe

Niti delavke niti matica in ne troti ne morejo živeti vsak zase. Če manjka samo en član od navedenih, družina kmalu odmre. Nji­hovo življenje je zagotovljeno samo v skupnosti, kjer vsak opravlja svojo vlogo. Pravimo, da sestavlja čebelna družina biološko celoto.

Matica polaga jajčeca v celice. Jajčeca pritekajo po matičnem jajcevodu mimo semenske vrečke, kjer se oplodijo s semeni, ki jih matica dobi pri oprašitvi — spolnem aktu s troti. Iz neoplojenih jajčec se razvijejo samo troti.

Jajčece se tretji dan razvije v žerko, ki plava v tekoči snovi in zelo hitro raste. Šesti dan se pa zabubi. Jajčeca, žerke in buba sestavljajo čebelni plod. Ko nastane buba, zaprejo čebele celico s poklopcem. Temu pravimo razvojne spremembe.

Čebele delavke pridejo iz celice kot mladice potem, ko pre­grizejo poklopec. Kmalu mladice čistijo celice, panj, krmijo ličinke, prejemajo nektar, ga pokladajo v pripravljene celice, tlačijo obnožino v celice, krmijo matico, delajo vosek, iz prinesenega nektarja odstranujejo vodo, zapirajo med in plod v celicah ter stražijo pred žrelom. Vse to opravljajo mladice, predno dozore v letalke. Letalke pa iščejo nektar, pelod, vodo in drevesno smolo — zadelavino. Čebele delavke imajo mnogo dela, zato se hitro starajo in zgodaj umirajo. Tiste čebele pa, ki prezimijo, imajo daljše življenje, ker mirujejo.

Troti so samci v čebelni družini. Oplodijo mlade matice in pomagajo mladicam s svojo telesno toploto ogrevati čebelji plod. Na ta način povečujejo dejavnost čebel — delavk.

Čebele se med seboj spoznavajo po vonju. Vsaka ima svoj dru­žinski vonj, na ta način spoznavajo svojo družino v panju. Če prileti k žrelu tuja čebela, osa ali sršen, jih stražarke ne puste v panj.

 

OKTOBER

Prvi sestanek

Tema: Anatomija in fiziologija čebelinega telesa

Ponazorila: risba: prerez čebelinega telesa; diapozitivi

Čebelino telo je sestavljeno kot vsa živa bitja iz celic. Celice s svojimi funkcijami sestavljajo splet vlaken, vrste vlaken pa ustroj organizma.

Čebelino telo je sestavljeno iz kožnega, mišičnega, prebavnega, ožiljnega, dihalnega, čutnega, izločevalnega in spolnega dela.

1.  Kožni ustroj

Čebelino telo pokriva hitinasta plast, ki je na oprsju trdnejša, na zadku pa slabša in mehkejša. Hitinasta plast čuva notranje organe, ne greje pa telo.

Barva čebel je različna. Če bi potovali iz severne Evrope proti južni in še naprej po Afriki, bi lahko spotoma opazovali, kako se spreminja barva čebel, barva nemške čebele na severu je temna, kranjska in kavkaška pasma v srednem delu Evrope sta sivi, južno-evropska čebela (italijanska, grška in ciprska) so rumenkaste, egip­tovska pa je že izrazito rumena.

2.  Ustroj mišic

Da lahko čebela giblje z nogami in krili ter premika zadek, so ji potrebne mišice. Največ jih ima na oprsju, saj so na njem pričvrščene noee in krila.

3.  Prehrambeni ustroj

čebele sprejemajo hrano z ustnim ustrojem, kot imenujemo odprtine na spodnji strani glave, kjer so razvrščeni ustni organi. Z njimi čebela grize, liže in srka. Organi, ki sprejeto hrano drobijo, mehčajo, predvsem pa kemično spreminjajo in vsrkavajo, se ime­nujejo prebavila. To so daljše prebavne cevi in žleze, ki vanje izcejajo sokove. Hrana pride do medne vrečke, odtod do želodca in nato do tankega črevesja. Prebavljene snovi gredo po kratki zvezni cevki v blatnik. Tu se kopičijo, dokler jih kot blato ne iztisnejo skozi odprtino v zadku. Čebela hrani v blatniku iztrebek vse do prvega izleta v zgodnji pomladi.

4.  Ustroj ožilja

Čebelja kri je brezbarvna tekočina, njena toplota je spremen­ljiva. Srce je cevasto in se vleče vzdolž vsega hrbta pod hitinastim oklepom. Cevčica je na petih mestih razširjena; razširitve nado­meščajo funkcijo srca; mišice v teh prostorih poganjajo kri.

Čebela v prerezu: s = aorta, sp — srčni prekati, ž = trebušnjača z živčni­mi vozli (črno), puščice kažejo smer krvnega obtoka

5.  Živčni ustroj

Čebela občuti bolezen, hlad, toploto in zunanje spremembe. Živčna vlakna se razprostirajo po telesu; dvoje velikih vozlov v glavi sestavlja možgane.

6.  Dihala in dihanje

Če opazimo čebelo, kako se vsede po letenju, da se odpočije, vidimo, kako z vso silo giblje z obročki (členki) na zadku. Z njimi vsrkava čist zrak, da s kisikom obogati kri, in izdihava pokvarjen zrak (dušičnate snovi). Izdihavanje opravlja s tremi pari dušničnih odprtin na oprsju. V prvem paru, štetem od glave, ki ima največjo odprtino, se pogosto naselijo čebelji škodljivci — pršice.

7.  Čutila

Čebela ima pet čutov — kot človek. Vid ima v dveh zloženih in treh enostavnih očeh na glavi, pikčastih in mrežastih. Sluh ima na pregibu prvega para nog, voh in tip v čelnih tipalkah, okus pa v ustnem ustroju.

8.  Blatnik

Raziskave so pokazale, da ima čebela v zadku tenko cevčico, povezano z želodčkom in črevesjem, ki opravlja funkcijo ledvic.

9.  Spol

Matica ima v zadku par velikih, hruški podobnih jajčnikov, ki so sestavljeni iz 160 do 180 cevčic. V njih so jajčeca nanizana kakor biserne kroglice na ogrlici. Iz obeh jajčnikov je speljan cevovod, ki vodi mimo semenske mošnjice (vrečke). Pri oplojeni matici so v mošnjici trotove sperme. Ko se pomika jajčece po nožnici, spusti matica iz semenske mošnjice nekoliko semenčic, od katerih navadno eno prodre vanj in ga oplodi. Če pa zdrsne jajčece mimo semenske mošnjice, se iz njega izleže sicer živo bitje, toda le moškega spola (troti). Iz oplojenih jajčec se razvijejo v celicah čebele, v visečih in prostornih matičnikih pa matice; iz neoplojenih jajčec se v širo­kih celicah vedno razvijejo samo troti. Ko matica izčrpa vso trotovo spermo, lahko poklada samo še neoplojena jajčeca.

Trot je do konca svojega življenja samček in njegova glavna naloga je oplojevanje matice.

Delavke so zakrnele samičke, saj njihovi jajčniki niso razviti. Imajo pa v njih 8 do 10 cevčic. Ker ne morejo biti oplojene, pola­gajo lahko samo neoplojena jajčeca, iz katerih se razvijejo samo troti. Če je družina brez matice, začne delavka leči neoplojena jajčeca in tako dobimo trotovsko družino.

 

 

Drugi sestanek

Tema: Žleze čebelinega telesa in njihove funkcije

Ponazorila: risbe, diapozitivi

V telesu medonosnih čebel je cela vrsta notranjih žlez, ki so pomembne za čebele in čebelarstvo. Poglejmo najpomembnejše!

Krmilne ali goltne žleze so v prednjem delu glave. Ko čebele použijejo nabrani cvetni prah, ga goltne žleze predelajo in zmešajo z nektarjem ter napravijo krmilni mleček. Zato jim pravimo tudi mlečne žleze. Vemo že, da krmijo z mlečkom mladice žerke. Brez peloda mlečne žleze ne delujejo. Imajo jih samo delavke in še pri teh se razvijajo postopoma. Med 6. in 12. dnevom starosti dosežejo višek razvoja,

Prebavila odrasle čebele: u — usta, g = grlo, p = požiralnik, go = golša, z = zaklopnica, ž = želodec, t = tanko črevo,  b = blatnik, za = zadnjica,

s = sečnica

nato pa polagoma usihajo, dokler pri starih čebelah popolnoma ne zakrne.

Mladice  zapleteno izločajo  krmilni  mleček.  Posebej   ga pro­izvajajo za žerke mladih delavk, posebej za Žerke trotov, posebej za žerke bodočih matic in posebej za zalego različnih starosti. Pri tem je mleček vedno drugačen.

Voskovne žleze so parne žleze, nameščene na trebušni strani med četrtim in sedmim členom zadka čebel delavk. Čebelarji jim pravimo voskovno zrcalo. V njih mladice predelujejo snov v starosti od 12 do 18 dni. Čebele potijo pripravljeno snov kot tekočino, ki se na zraku strdi in ima obliko luskinic, podobnih mali školjki. Iz delov gradijo mlado satje. Tam pa, kjer čebele nimajo možnosti graditve, z nožicami spraskajo ploščice na dno panja, da jih potem snažilke zberejo in odnesejo iz panja. Vosek je izgubljen.

Vonjalne žleze uporabljajo čebele le tedaj, kadar hočejo opo­zoriti tovarišice na prostor, kjer se zadržujejo ob prvem spomla­danskem preletu, ob prašen ju matice itn.

Žleza strupnica je vrečka, napolnjena s strupeno tekočino. Iz vrečke je speljan kanalček do žela. Na koncu ima želo kljukice. Zaradi teh ne more izvleči žela iz pičenega mesta. Oprosti se lahko edino s silo. Pri tem si izruje želo z vsemi pripadajočimi deli in umrje. Čebelji strup je za nekatere ljudi nevaren; se pa da ranjeno mesto zdraviti.

 

Tretji sestanek

Tema: Kaj uživajo čebele

Učna sredstva: nektar, pelod, sladkor, voda, medenosladkorne po­gače

Po naravi so čebele vse svoje življenje navezane na sladki sok — nektar, ki ga ližejo s svojim ustnim ustrojem. Čim bolj od­daljen je, tem več ga porabijo za svojo energijo in tem manj ga prinesejo v svoje bivališče. Prav tako neobhodno potrebujejo pelod. Brez njega ne bi bilo razvoja čebel. Poleg tega pa še vodo. Nektar, pelod in voda so čebelja hrana.

Za lastni obstoj in razvoj porabi srednje razvita čebelna dru­žina na leto 40—60 kg medu. V dobi zaleganja porabi največ. V mrzli zimi zopet več kot pa v topli. Za prezimovanje je primernejši cvet­lični med kot manin, saj ima cvetlični malo neprebavnih snovi. Uživanje maninega medu prehitro napolni blatnik, ki ga čebele po­zimi ne morejo iztrebiti, kar povzroči velike nevšečnosti. Zato pred zimo iztočimo gozdni med in jim damo zimsko zalogo v obliki slad­korne raztopine. Priporočljivo je, da ji dodamo nekoliko cvetlične­ga medu. V ta namen uporabljamo trsni in pesni sladkor, ki ga raztopimo v razmerju 1:1; na 1 kg sladkorja damo 1 liter vode. Krmljenje za zimsko zalogo mora biti pri nas opravljeno najkasneje do konca septembra. Čim v višji legi imamo čebele, tem prej mo­ramo dokrmiti za zimo.

Kakor je sladkor nadomestek za nektar, tako imamo tudi nadomest­ke za pelod (npr. sojino moko, kvas).

Nadomestilo za med je tudi medenosladkorno ali samo slad­korno testo. To je zmes treh delov medu in sedmih delov sladkorja v prahu. Za boljšo prehrano primešamo nekoliko kvasa.

Neobhodno potrebna je tudi voda. Čebele jo potrebujejo skozi vse leto, največ seveda v dobi zalege. Zato napravimo v bližini čebelnjaka oziroma stojišča napajališče, da čebele ne iščejo vode po gnojiščih in nečistih, za zdravje škodljivih vodah.

 

Četrti sestanek

Tema: Zgodovina panja

Ponazorila: makete različnih panjev, risbe, diapozitivi, obisk čebe­larskega muzeja in razstav

Dejavnost čebelarjev lahko razdelimo v štiri obdobja. Lovsko čebelarstvo pozna lov čebel, dušenje in jemanje medu. Pastirsko čebelarstvo obsega čuvanje čebel v drevesnih duplih. Človek jih je varoval pred ljudmi in živalmi. Ni jih uničeval, ampak je samo izrezoval satje. Domsko ali vrtno čebelarstvo pozna gojenje čebel ob domovih in na vrtovih. Kulturno čebelarstvo pa se ukvarja z izdelovanjem različnih panjev iz desk, slame in protja (truge in koši).

Nekaj stoletij je pri nas prevladoval kranjski panj ali kranjič. Končnice so mu poslikali, kar je posebnost in redkost v zgodovini panjev. Pred slabimi sto leti ga je pri nas začel spodrivati Alberti-Žnidaršičev ali AŽ-panj. V njih so začeli uporabljati satnike in prisili čebele, da so opustile prirojeno gradnjo satja in se prila­godile človeški volji. Namesto tople stavbe smo dobili hladno, ki jo danes uporabljamo v vseh panjih. Prednosti listovnega panja so danes očitne.

Standardna panja na Slovenskem sta danes Albert-Znidaršičev panj in nakladni Langstroth-Rootov panj, imenovan tudi ameriški panj.

Pleten koš – predhodnik kranjiča

Poslikana panjska končnica na kranjiču.

 

NOVEMBER

Prvi sestanek

Tema: Današnje bivališče čebel v Sloveniji

Ponazorila: vzorci risanih panjev, diapozitivi; ekskurzije do večjega čebelarstva in trgovine s panji

Vse do začetka tega stoletja so v Sloveniji prevladovali panji, imenovani »kranjiči«, v katerih so čebelarili naši predniki nekaj stoletij. Danes jih najdemo tu pa tam v čebelnjakih le še zaradi rojev. Kranjiče je izpodrinil panj s premičnim satjem, ki ga je skonstruiral Anton Znidaršič na podlagi Albertijevega panja; zato se imenuje AŽ-panj. Danes čebelari s temi panji več kot 90 °/o naših čebelarjev.

AZ-panj so pa v zadnjem času posamezni čebelarji preurejali in izpopolnjevali, ker jim prostornina ni ustrezala ali pa so začutili potrebo po večjem pridobivanju nekaterih čebeljih pridelkov. Med temi je najbolj znan po Kirarju imenovani »Kirarjev panj«,

AŽ-panj pa vedno bolj izpodriva nakladni panj, imenovan tudi »ameriški panj«. Ta ni več v skladanci v čebelnjaku, ampak je postavljen posebej na prostem. Tudi teh je nekaj vrst, se pa bistveno ne razlikujejo med seboj.

Vsak čebelar stremi za tem, da bi imel dober in rentabilen panj, ki naj bi ustrezal naslednjim zahtevam:

1.  za opravljanje čebel naj se porabi čimmanj časa, prostora in orodja;

2.  njegova konstrukcija naj bo čimbolj preprosta;

3.  panj naj bo trden, hkrati pa dovolj lahek zaradi prevoza na pašo;

4.  ima naj dovolj prostora za odlaganje medičine;

5.  omogoča naj ustrezno zavarovanje pred mrazom;

6.  panj naj ne bo predrag.

Seveda pa do takšnega panja še dolgo ne bomo prišli. Za kate­rega od današnjih panjev pa naj se odločimo?

Najprej moramo vedeti, da je posebna komisija pri Zvezi čebe­larskih organizacij Jugoslavije odbrala za Slovenijo kot standardna panja Alberti-Žnidaršičev in nakladni Langstroth-Rootov panj. Tako je prepuščeno vsakemu posamezniku, za katerega od navedenih se bo odločil. Oba imata svoje dobre in pomanjkljive strani. Čebelarju začetniku, ki od čebel ne pričakuje večji dobiček, bi kazalo čebelariti v AŽ-panjih, zloženih v ličnem čebelnjaku; kdor pa misli čebelariti v večjem obsegu, pa naj čebelari v nakladnem panju.

Vsi dosedanji panji so leseni, grajeni iz desk. V zadnjem času priporočajo panje iz plastičnih mas, ker bojda nudijo čebelam boljšo zaščito pred vlago, mrazom in pregrevanjem, čebelno družino pa ohranjajo na ta način vitalnejšo in sposobnejšo za večji donos. Tudi lažji so za prenašanje in prevažanje (10—16 kg). Pri nas pa še niso preizkušeni.

 Nakladni panj na stojišču

Drugi sestanek

Tema: Kam bomo postavili panj

Učna sredstva: slike in načrti različne razporeditve panjev na sto­jiščih in v čebelnjakih, diapozitivi

Izkušnje so pokazale, da je najustreznejše mesto za panje in čebelnjake pod drevjem. Zakaj? V zgodnji spomladi potrebujejo panji sončno toploto, tedaj pa drevje še ni ozelenelo in veje nimajo listov. Tako lahko sončni žarki nemoteno prodirajo do panjev. Poleti listi čuvajo panje pred pripeko, sončni žarki pa padajo po­ševno pod kronami dreves.

Kje bomo postavili panj ali Čebelnjak, je v veliki meri odvisno od pašnih razmer in okolice. Čebela ne prinese nič od nabranega nektarja, če je morala ponj nad 3 km daleč. Zato naj ne bo od­daljeno njeno bivališče več kot 2—3 km od paše. Panj oziroma čebelnjak mora biti od zemlje nekoliko dvignjen in to iz več raz­logov. Ne bomo pa postavljali ne enega ne drugega ob cesti ali železniški progi. Glede tega moramo biti previdni. Tresljaji na cesti ali železniški progi čebele samo razburjajo, na drugi strani pa so zaradi pikov v nevarnosti ljudje, ki hodijo po cesti.

Kam naj bo obrnjeno pročelje panja oziroma čebelnjaka? Nika­kor ne proti severu, od koder piha mrzel zrak; prav tako ne proti jugu, od koder vdirata veter in dež — neposredno v žrelo. Najustrez­neje je, če gleda pročelje proti jugovzhodu, od koder prihajajo sončni žarki v zgodnjih jutranjih urah in ogrevajo čebele ves do­poldan. Jugovzhodna stran pa ima to slabost, da jutranji žarki ne dajejo dovolj ogrevanja.

 

 

Tretji sestanek

Tema: Čebelarstvo v Sloveniji in Jugoslaviji

Ponazorila: statistični podatki, shema organizacije

Čebelarstvo ima v Sloveniji staro tradicijo. Do druge svetovne vojne so se z njim ukvarjali predvsem kmetje, ki so jim sredstva od čebelarstva pomenila dodaten vir dohodka. Po vojni je čebe­larstvo nazadovalo, saj je bilo po nepopolnih podatkih leta 1934 pri nas čez 100 000 panjev, 1974. leta pa le še 51 475, ko se je šte­vilo panjev začelo zopet dvigati.

Čebelarstva so danes pri nas v zasebni lasti. V glavnem čebelarijo ljubitelji čebel in le malo je poklicnih čebelarjev. Tudi struk­tura čebelarjev se je bistveno spremenila. Med čebelarji ne prevla­duje več kmečko prebivalstvo, ampak razni poklicni, ročni in umski delavci.

Da bi vrnili čebelarstvu pomen in vrednost, ki mu v današnjem svetu gresta, moramo marsikaj spremeniti. Najprej moramo priteg­niti mladino. V ta namen smo organizirali čebelarske krožke, kate­rih število se razveseljivo veča. V primerjavi z drugimi socialistič­nimi deželami pa je to še vedno premalo. Za primerjavo vzemimo Čehoslovaško, kjer je bilo 1968. leta pri šolah organiziranih 913 krožkov in vanje vključenih 7864 krožkarjev.

Pomemben dejavnik je tudi čebelarska organizacija, ki nepre­trgano obstaja in razvija svojo dejavnost že od leta 1898. Današnji čebelarji so organizirani v Zvezi čebelarskih društev Slovenije, ki ima v vseh občinah svoje osnovne organizacije — občinske zveze čebe­larskih društev (družin). Naloge ZČDS so predvsem: pomoč osnov­nim organizacijam, zastopanje interesov čebelarjev in čebelarstva v republiškem merilu, organiziranje predavanj, tečajev in razstav ter izdajanje strokovne literature. Na zveznem nivoju je ZČDS povezana s Savezom pčelarskih organizacija Jugoslavije, ta pa je vključena v mednarodno organizacijo Apimondia.

Pozabiti ne smemo strokovne domače in tuje čebelarske litera­ture, s katero razpolaga ZČDS; med njimi je v prvi vrsti mesečnik Slovenski čebelar, ki nepretrgoma izhaja že od leta 1898 in ima posebno rubriko, namenjeno čebelarskim začetnikom.

Čebelarji se združujejo tudi v delovnih organizacijah, ki odkupujejo in prodajajo čebelje pridelke in čebelarske pripomočke.

V močno odkupno, prodajno, proizvodno in predelovalno gospodar­sko organizacijo se je razvila OZD HP Medex v Ljubljani, ki ima poleg odkupa in prodaje čebeljih pridelkov ter proizvodov na podlagi matične­ga mlečka, cvetnega prahu, propolisa in pijač tudi lasten biotični center. V svojo gospodarsko organizacijo ima vključene čebelarje kot kooperan­te.

Podobno se s čebelarstvom ukvarja tudi Hmezad - DO Mlekarna, Arja vas pri Žalcu in več kmetijskih zadrug.

 

DECEMBER

Prvi sestanek

Tema: Pomen čebel za razvoj rastlin, plodov in semen

Učna sredstva: risbe in diapozitivi

Dosti ste že slišali o medsebojni odvisnosti rastlin in čebel, o opraševanju žužkocvetnih rastlin, ki ga opravljajo čebele. Na zemlji je približno milijon rastlinskih vrst, od teh oprašujejo čebele kar sedmino, to je 150 000 vrst.

Učili ste se že tudi, da so deli cveta: cvetni pecelj, časni listi, venčni listi, prašniki in pestič.

Oplojeni cvet

Levo: sad po oploditvi po čebelah

Desno: enostransko razvit plod

zaradi neustrezne oploditve

 

Opraševanje je prenašanje cvetnega prahu s prašnika ene rastli­ne v bližino brazde pestiča istovrstne rastline: z jablane na jablano, akacije na akacijo itn. Zrnca cvetnega prahu oplodijo cvete, iz ka­terega se ponekod razvije plod, drugod seme, iz semena pa nova rastlina.

Poznamo štiri vrste opraševanj:

  1. samostojno opraševanje; tu pride do oprašitve samo v tistih dvospolnih cvetih, kjer so prašniki in pestiči drug poleg drugega. Čeprav je dvospolnih cvetov v naravi največ, je pri njih samolastno opraševanje redko. Samolastno se oprašujejo: pšenica, fižol, ječmen in druge cvetice, če izostanejo opraševalci. Semena, nastala po samolastni oprašitvi, so navadno slabša. Rastline, katerih seme se je oprašilo po samolastni oprašitvi, so redko sposobne za življenje. Razvoj cvetnic je šel v smer medsebojne oprašitve, ki daje največ dobrega in zdravega semena;
  2. medsebojno opraševanje; medsebojno se oprašujejo vse cvet-nice z enospolnimi cvetovi. Mnogi dvospolni cveti pa kažejo v svoji zgradbi nekatere posebnosti, ki preprečujejo samolastno oprasevanje (nekatere metulj niče, lilije, zvončnice, košarnice, kobuljnice);
  3. opraševanje z vetrom pri vetrocvetkah. V primerjavi z žužkocvetnimi so v manjšini. To so iglavci in večina gozdnih listavcev (hrast, bukev, breza, leska, oreh, jelša; poleg njih konoplja, hmelj in trave, h katerim spadajo tudi žita);
  4. opraševanje po žuželkah, ki obsega žužkocvetne rastline. Pomen teh pa je ogromen: repica na primer daje olje, lan platno, detelja krmo govedi, brez nje ni mleka. Čim bliže so čebele in čim več jih je, tem bolj gotovo se izvede oprašitev, zvišuje hektarski donos sadja, zelenjave in olja. Čebele pa opravljajo glavno vlogo pri opraševanju. Ko nabirajo izločeni nektar in cvetni prah s cvetov, opravljajo križno opraševanje rastlin. S tem prispevajo k samo-sejanju kvalitetnega semena in k samooplojevanju gozdnega drevja, grmičevja in ostalih žužkocvetnih rastlin.

Samoopraševanje

Drugi sestanek:

Tema: Poživimo naše čebelarstvo!

Ponazorila: načrt pašnega katastra

Čebelarstvo ali gojenje čebel je ena najvažnejših kmetijskih panog. Daje nam visoko kalorične prehrambene pridelke. Oprašuje celo vrsto rastlin (od sadja do krmilnih in gozdnih rastlin), ki jih uporablja človek za prehrano in v industrijske namene. S čebe­lami ne pokrivamo celotnega območja Slovenije ter Jugoslavije in zaradi tega ostane v naravi ogromno medičine in drugih naravnih dobrin, ki jih čebele ne poberejo in predelajo v užitne in zdravilne proizvode. Posebno so neizkoriščene ogromne površine gozdnih paš.

Naša naloga je, da pospešujemo čebelarstvo, da se strokovno usposobimo za načrtno in rentabilno gojenje čebel.   O rentabilnosti čebelarstva so mnenja različna. Nekateri zatrjujejo, da »muha ne da kruha« in da ima od čebelarstva večjo korist kmetijstvo kot pa čebelarji sami. Vsak, ki se odloči za čebelarjenje z večjim številom panjev, mora vedeti, kako bo čebelaril, da bo gospodarsko renta­bilen, in si napraviti načrt. Vedeti mora katere čebelje proizvode bo prideloval, ali bo prevažal in izkoriščal več paš letno in katero vrsto panjev bo izbral za svoj čebelarski obrat.

                Vzdrževanje in opravljanje čebel določata čebelarju letni iz­datek in dohodek. Tak je približno izračun dohodkov in izdatkov v srednje dobrem pašnem okolišu na AŽ-panj.

Ugotovljeno je svetovno poprečje fizičnega in drugega dela na en gospodarski panj, ki znaša Šest delovnih ur. Če ovrednotimo delovno uro s 30,00 din, je skupaj                                         

 

180,00 din

Poprečno porabimo letno na panj za krmljenje 10 kg sladkorja; to znaša po grosistični ceni 12,00 din za kg

 

120,00

Stroški treh novih satnic in okvirjev po 10,00 din znašajo sku­paj

  30,00 din

Skupni stroški za AŽ-panj znašajo letno

330,00 din

V stroške niso všteti: amortizacija, prevoz, embalaža itn

 

Dohodki AŽ-panja znašajo poprečno letno: 10 kg medu po odkupni ceni 30,00 din da skupno 300,00 din 1 kg cvetnega prahu po 120,00 din da

 

120,00 din

Skupni letni dohodki na AŽ-panj znašajo

420,00 din

Če odštejemo izdatke od dohodkov, dobimo letni dohodek v višini

  90,00 din

Ker se navedene cene spreminjajo, je treba temu ustrezno prilagoditi tudi denarno vrednotenje. Pomembna so razmerja.

 

 

Tretji sestanek

Tema: Zimsko življenje čebel

Ponazorila: risba: čebelna gruča (krogla) na satju

Zimsko življenje čebel je zelo upočasnjeno. Posamezne čebele živijo dlje, ker počivajo. Zato porabijo majhno količino hrane. Zbrane v klopčič si zagotovijo ustrezno toploto v bivališču. Kakšni pa sta življenje in razpoloženje, lahko ugotovimo s prisluškovanjem. Dobro in zdravo počutje kažejo z neprekinjenim in enakomernim šumenjem. Vsako vznemirjanje povzroči zrahljanje zimske gruče in znižanje topline v njej. Posamezne čebele se ločijo od toplega gnezda, zaidejo v mrzli pas, kjer naglo odrevene in popadajo na tla.

 

Kaj lahko povzroči slabo prezimovanje?

Pomanjkanje svežega zraka je usodno. Zrelo je sapnik, skozi katerega prihaja svež zrak v panj. Na dnu se nekoliko ogreje, se polagoma dviga ter izpodriva izrabljeni zrak — vodne hlape in ogljikovo kislino, dokler ne pride v območje čebelne gruče. Izdihani, s škodljivo ogljikovo kislino in vodnimi hlapi nasičeni zrak mora iz panja. Za menjavo skrbi sveži zrak, ki pritiska nanj, da se mora umakniti ter razkrajati. Pomembno je, da se to zgodi pravočasno. Žrelo mora biti zadosti razširjeno.

 

Če čebele spuščajo cvileče zvoke in »»jočejo«, pomeni, da so zgubile matico. V tem primeru jim lahko pomagamo samo spomladi.

 

Če čebele dajejo zvoke, podobne šelestenju suhega listja, po­meni, da jim je hladno.

 

Če šelest pojema v naslednjih dneh, pomeni, da čebele umirajo zavoljo mraza. Zato moramo panje pravočasno zapaziti.

 

Močno šumenje pomeni pomanjkanje vode — čebele so žejne. Če dopušča vreme, nalijemo v prazen sat tople vode in ga potisnemo ob gruči v panj. Lahko pa napolnimo pollitrsko posodo za vlaganje sadja s toplo medeno razstopino in jo dobro zapremo s polivinilasto folijo, v katero smo napravili nekoliko luknjic. Posodo z raztopino obrnemo in jo položimo nad gručo v medišče.

 

Zgrizene čebele in voščine pred žrelom pomenijo, da je v panju miš ali pa rovka. Zato postavimo pred žrelo past za miši; če pa opazimo okoli žrela in na bradi kapljice čebeljega blata, pomeni, da je družina grižava, če ne celo nosemava.

 

                Kaj delajo čebele v zimski gruči?

Sprejemajo zalogo hrane in skrbe za primerno toploto. Seveda porabijo mnogo manj hrane kot pa poleti. Medtem ko porabijo v mesecu septembru 2 kg, v oktobru 1,80 kg, v januarju pa le 0,50 kg, pojedo v februarju že 1,50 kg, v marcu pa 2,50 kg, saj se pri po­večani zalegi poveča tudi poraba medu in peloda.

Nakladni panji pod snegom

 

Četrti sestanek

Tema: Kako je s toploto v čebelni družini

Ponazorila: vzorci zazimljenja in risbe

Čebelna družina mora imeti v panju ustrezno temperaturo. Do določene meje se družina sama zavaruje pred mrazom in pred prehudo vročino. To pa le do določene meje.

Če primerjamo današnje bivališče v panju z bivališčem v dre­vesnem deblu, kjer so živele, potem vidimo, da so se njene življenj­ske razmere poslabšale, saj je bila debela duplina v toplotnem pogledu idealna. Lubje in les sta bila slaba prevodnika toplote. Prazen panj je poleti topel, pozimi pa hladen. Znižana temperatura zahteva večjo porabo hrane. Če temperatura le preveč pade, se družina zgruči, in če je satje z medom oddaljeno od gruče, čebele ne morejo do njega ter tako pri »polni skledi« odmrejo. Če pa je temperatura v panju preveč visoka, čebele zapuščajo panj, da s svojo navzočnostjo ne bi višale temperature; tedaj posedajo pred žrelom, letajo po vodo in jo razpršujejo po panju, da bi ga shladile. V tem primeru nastane nevarnost, da zalega ne bo dokrmljena v času razvoja. Posledica je, da pridejo mladice na dan z zakrnelimi krili ali pokvarjenimi nogami, tipalnicami in drugimi deli telesa. Za čebelarja takšne čebele nimajo nobene cene.

Zato moramo poskrbeti za ustrezno temperaturo v panju in pri­merno toplotno izolacijo. V ta namen se poslužujemo časopisnega papirja, valovite lepenke,  penaste gume in podobnega materiala, ki vsrkava odvečno vlago.

 

JANUAR

 

Prvi sestanek

Tema: Bolezni in okužbe čebel

Ponazorilo:   mikroskop,   povečevalno   steklo,   folbeks,   fumagilin,

fenotiazin, naftalin in testni papir (pomaščen bel papir).

Na razvojni poti (15 milijonov let) so čebele ogrožale znane bolezni. Močne in živahne družine so jih preživele, slabe pa od­mrle. To je zakon naravne selekcije in osnovno pravilo, ki ga mora imeti sleherni čebelar pred očmi, ko govorimo o okužbah in boleznih čebel. Teh pa je kar precej. Ene so hujše in bolj uničujoče, druge pa manj in ozdravljive. Za vse pa velja staro in preizkušeno pravilo, da je bolje bolezni preprečevati kot zdraviti. Pri tem se moramo   zavedati,   da   bolezni   in   okužbe   uspevajo   predvsem   v  šibkih družinah, močne pa se upirajo napadu povzročitelja in se ga tudi v posameznih primerih rešijo.

Varooza je v najnovejšem času pri nas najbolj nevarna obole­lost čebel, saj napade zajedavec (Varroa jacobsoni) vse živo v panju: zalego, čebele delavke, trote in matico. Izhodišče tega ne­varnega zajedalca je v jugovzhodni Aziji, od koder se je širil v vzhodno Evropo, tako da je bila bolezen v Sloveniji odkrita že 1980. leta.

Varoa na poškodovanih izleženih čebelah

 

Zajedalec varoa ima obliko klopa in je viden s prostim očesom; ima ovalno telo, ki je 1,1 mm dolgo, široko pa 1,6 mm. Telo je temne barve, pokrito je z dlačicami in ima štiri pare nog. Ustni aparat je šiljast in sesa z dvema ostrima bodalcema, s katerima se lahko prerije med členaste prepone spodnjega dela čebel, ličink in bub. Hrani se s čebeljno krvjo (hemolimfo); sesa jo iz čebel, trotov in matic. Varoa je dobro gibljiva, giblje se v različnih smereh in tako lahko preide z ene na drugo čebelo v panju ali pa na cvetju.

Samica varoe večkrat zaleže 2 do 5 jajčec, položi jih v sveže pokrite čebelje celice. Iz jajceč se v 2 do 3 dneh razvijejo ličinke (zarodek, črviček). Ko se ličinka zabubi, pride iz bube v 3 do 5 dneh zrel zajedalec, razvoj samičk varoe traja 7-8 dni. Razvoj parazita (zajedalca) je na ta način dvainpolkrat hitrejši kot razvoj Čebele, se pravi, da se razvijeta že dve generaciji in pol varooze v času, ko naj dozori prva čebela. Pod pokrov-cem celice jih uniči od sedaj znanih in uporabljenih zdravilnih sredstev samo mravljična kislina. Komaj se samice in samci zajedalca izležejo, se že parijo v čebeljih oziroma trotovskih celicah. Samci po parjenju pogi­nejo, samice pa po rojstvu čebel in trotov nadaljujejo življenje na odras­lih čebelah; tam sesajo njihovo hemolimfo.

Samica varroe (štiri pare nog)

 

Za čebelarja je pomembna ugotovitev, da je okužba v trotovskih ce­licah desetkrat močnejša kot v čebeljih. Zanimivo pa je tudi, da se jajče­ca varoe v čebeljih celicah pogosto ne razvijajo in da odmrejo. Tako si lahko razlagamo, da v nekaterih družinah okužba redko presega stopnjo 10% in da se takšna družina razvija normalno. Tudi pridelek je norma­len. Plodnost varoe je namreč odvisna od količine juvenilnega hormona v hemolimfi čebel.

Kako odkrivamo napadene čebele?

Imamo več načinov, nekateri menijo, da je odkrivanje eno­stavno, drugi pa vidijo zadevo bolj zapleteno.

Ker je zajedalec dobro viden tudi brez pripomočkov, ga ugo­tovimo pri dobrem opazovanju že na bradi panja ali med drobirjem. Dobre rezultate daje tudi pregled pokrite zalege. Smotrno je najprej opazovati trotovsko zalego. Najprej odkrijemo pokrovčke zaleženih celic in izvlečemo trotovsko ali pa čebeljo bubo ter jo pregledamo.

Najpreprostejši način pa je, da naberemo na panjski bradi približno 50 čebel in jih damo v steklenico z dolgim grlom (npr. buteljko). Vanjo nalijemo vodo in jo segrejemo do vrelišča, da se začne iz steklenice kaditi para. Vodo iz steklenice s čebelami vred vlijemo na svetel ploščat krožnik ali v široko čašo in čebele sproti pobi­ramo. Med segrevanjem so se zajedalci ločili od čebele, zato jih lahko vidimo mrtve v vodi.

Kaj in kako ukrepamo, če najdemo zajedavca?

Sredstva za ozdravljenje do sedaj ni. Okužbo lahko samo omi­limo. Čim pa opazimo najmanjši sum, se moramo držati obveznih strokovnih navodil, ki jih je izdala Republiška veterinarska uprava zaradi izvajanja zdravljenja in ukrepov za zatiranje varrooze pri čebeljih družinah. (Glej Slov. čebelarja št. 7-8/81!)

Najvažneje pa je, da očuvamo čebele pred propadom. To se pravi, da se moramo posluževati naravnih (bioloških) tehničnih ukrepov. Čebelni družini je treba pomagati in jo obravnavati tako, da do okužbe ne pride. Če pa jo že imamo, jo moramo zatirati in zmanjšati na takšno stopnjo, da ne povzroča gospodarske škode in da lahko uspešno čebelarimo. Pri tem se moramo zavedati, da ta bo­lezen hitreje napreduje v družinah, ki so močne in imajo veliko zale­ge.

Varoozo zatiramo s biološko metodo in tudi z uporabo kemičnih sredstev. Biološka borba z varoo temelji na odstranjevanju večjega števi­la zajedavcev iz čebelje družine z izrezovanjem pokrite trotovske zalege. Ker se ob začetku leta varoa razmnožuje predvsem na trotovski zalegi, bomo že ob cvetenju češenj vstavili ob zalego gradilni sat. Čebele bodo takoj zgradile sat s trotovskimi celicami in matica ga bo zalegla. Ko je trotovska zalega pokrita jo izrežemo, prekuhamo gradilni izrezani satnik v vosek in tako uničimo nadaljni razvoj varoe. Tako izrezujemo trotovino iz gradilnika vse do avgusta, ko čebele prenehajo s gradnjo satja.

Število zajedavcev zmanjšujemo tudi z uporabo kemičnih sredstev. To opravimo zgodaj spomladi in kasno jeseni, ko v panju ni dosti zalege. Pri izbiri kemičnih sredstev moramo biti previdni, ker so nekatera za lju­di, ki z njimi delajo, strupena, druga pa se kopičijo v medu. Kemična sredstva so v prometu in v uporabi v različnih oblikah:

-  v obliki papirnatih lističev, ki so natopljena s kemoterapevtikom (folbex VA, varamit),

-  v obliki tekočine oziroma spreja za škropljenje,

-  sredstva, ki jih dodajamo čebelam v hrani, tako imenovani sistemiki,

-  lahko hlapljiva sredstva (mravljična kislina, oksalna kislina, timol in druga).

Zelo pomembno je, da čebelar točno pozna čas in način uporabe preparata in da se točno drži navodil o uporabi zdravil. Zato mora vsak če­belar pred uporabo zdravila natančno prebrati navodilo o uporabi in jih tudi natančno upoštevati.

Bolezni čebelje zalege

Med njimi je najnevarnejša huda gniloba čebelje zalege (pravijo ji tudi amerikanska gniloba). Je zelo nevarna in nalezljiva. Bakte­rije napadajo najmlajši plod (žerke); ta postane rumenkaste barve in se spremeni v kašnato snov, ki obleži na spodnji steni celice. V njej je obilo bakterij, in ko najmlajše čebele čistijo celice, se okužijo. Ko po nekaj dneh postanejo dojilje, krmijo zdravi plod in prenašajo bakterije.

Bakterije napadajo starejše žerke, ki so tako velike, da napol­nijo celice. Čebele pokrijejo celice z voščenim poklopcem, plod pa se v njih spremeni v kašnato snov in pogine. Poklopci celic niso več vzbočeni, ampak udrti in luknjičavi. Čim to opazimo, moramo spodrezati 1 dm2 okuženega satja in ga poslati veterinarski inšpekciji, ki potem odredi vse ostalo: določi karanteno (zaporo) za okoliš, v kate­rem je potem prepovedan promet s čebelami, in druge preventivne mere, če je laboratorijski izvid pozitiven.

Ker je to poleg varrooze najbolj nevarna kužna bolezen, se je treba strogo držati zakonskih predpisov; v nasprotnem primeru so določene visoke kazni.

Nekoliko bolj mila, pa nič manj zahrbtna in nevarna je lahka ali evropska gniloba čebelje zalege (pravijo ji tudi pohlevna gni­loba). Bolezen povzročajo bakterije različnih vrst, ki živijo v čre­vesju ličink in preidejo kaj rade v njene mišice. To pa je le takrat, kadar so ličinke slabo oskrbovane in zaradi tega oslabele (slabo ogrevanje, slabši mleček itn.).

Bolezen spoznamo po površini zalege, ki ni strnjena, ampak presledkasta, in po spremenjenem položaju uvitih ličink. Te ležijo na dnu celic na boku ali na »trebuhu« ter postajajo mlahave in rumenkaste barve.   Sčasoma zgnijejo  in  se spremenijo v  gmoto temnorjave barve, ki se vleče in diši kislo. Če to opazimo, pošljemo košček sata s spremenjenimi ličinkami veterinarski inšpekciji na preiskavo, ki določi zdravljenje. Zdravijo jo veterinarji s pokladanjem sladkorne raztopine z dodatkom antibiotikov. Plodišča zožimo na toliko satov, kolikor jih čebele lahko na gosto pokrijejo; sate z velikim številom obolelih ličink pa odstranimo in sežgemo. Zalego prestavimo v medišče, sate v plodišču pa zamenjamo.

Najbolje pa je preprečevati bolezen in čebelno družino pravilno oskrbovati.

Pršičavost  je  bolezen,   ki  prizadene vso  čebeljo  družino.  Pov­zroča jo pršica (zajedalec), ki se naseli na takih mestih čebelinega telesa, da lahko pride do krvi; to pa so dihala in okolica krilne­ga   sklepa.   Krila   napadenih   čebel   postanejo   hroma.   Okužba   je nevarna, dokler so čebele stisnjene v zimski gruči. Zato jo najlažje opazimo pri čistilnih izletih. Čebele lazijo po bradi s povešenimi krili in ne morejo vzleteti. Če pa poskušajo, padajo na tla, se zbirajo tam v gruče in odmirajo. Družina začne propadati.

Pršičavost se da zdraviti, je pa pri vsakem sumljivem primeru treba odbrati skupino mrtvic in jo poslati v pregled veterinarski inšpekciji   Zdravimo pa z dimom folbeksa, ki je v obliki lističev.

Nevšečna bolezen je tudi nosemavost. Ta je kužna bolezen črevesja, povzroča pa jo praživalca Nosema. Je zelo odporna proti temperaturi in proti raznim razkužilom.

Ker obolele čebele slabo prebavljajo, se jim blatnik hitro na­polni z ostanki slabo prebavljene hrane. Čebele prihajajo na brado z napetim zadkom in se okorno premikajo; ker ne morejo dolgo leteti, padajo na tla ali pa na dno panja in v gručah odmirajo.

Posebno nevarna v družini sta okužena matica in okuženo satje. Matica se trebi v panju, njen trebež je sladek. Mlade čebele ga ližejo in se s tem okužujejo. Bolezen se da zdraviti z razkuževa­njem satja (100 % ocetna kislina, fumagilin ali fumidil B).

Poznamo še druge bolezni Čebel in bolezni čebelje zalege kot so: ameboza, salmonela — paratifus, septikemija, okamenela zalega, mešičkasta zalega in poapnela zalega. Naštete bolezni niso tako pogoste. Nji­hov natančni opis je v knjižici Zdravstveno varstvo čebel, Priročnik za čebelarje, ki je bil izdan leta 1987 in brezplačno razdeljen vsem čebelar­jem, nahaja pa se tudi v prodaji. Tudi bolezni čebel in zalege, ki jih obravnava ta Priročnik za čebelarske začetnike, so širše opisane v knjiži­ci Zdravstveno varstvo čebel.

 

 

Drugi sestanek

Tema: Najbolj znani sovražniki čebel

Učna sredstva: naravni primeri škodljivcev, risbe, preparati, dia­pozitivi

Spoznali ste že nekatere sovražnike čebel, danes pa nekoliko več o njih.

Škodljivci iz živalskega sveta

Na prvem mestu moramo omeniti medveda, ki napravi dosti škode, kjerkoli se pojavi. Premetava in razbija panje ter uničuje vse, da pride do sladkega satja. Vse dosedanje obrambne naprave razen električne napeljave okoli čebelnjaka se niso obnesle.

O miših, gozdnih rovkah in voščenem molu ste že slišali. Tudi ježa štejejo med sovražnike, pa ne zato, ker bi uničeval čebele. Raz­burja in kali mir s svojim štorklanjem. Ker se zadovolji samo z mrtvicami, ga ne bomo uničevali, ampak samo odnesli od panja. — Nadležna in škodljiva postane krastača, če se naseli v bližini panja. Če le more, se skobaca prav do žrela in hlasta po čebelah. Za čebelje pike se ne meni.

Med pticami ste že spoznali sinice, srakoperje in žolne. Izključno s čebelami se hrani legat, ki mu pravijo tudi čebelar; je pa v naših krajih redek? Zato je pa laška penica (konoplar) pogostejša; ta pita mladiče najraje s čebelami. Dokaj majhno in po barvi neznatno ptico težko opazimo, ko se spretno smuka okoli panjev.

Med žuželkami naj poleg ose in sršena omenimo še nevarnega škodljivca — čebeljega volka, ki lahko resno ogroža čebelnjake. To po velikosti in barvi osi podobno žuželko ne bomo opazili pred panji, ker napada čebele izven panja. Samica preži na kaki rastlin­ski bilki in čaka, da se približa žrtev. Potem se nalahko dvigne v zrak in zasleduje žrtev v primerni razdalji. Ko čebela sede na cvet, se bliskovito vrže nanjo, ji zasadi ostro žrelo v oprsje in jo ohromi s strupom. Po ohromitvi jo obrne na hrbet, ji vtakne v usta rilček in izsesa iz njenega želodčka nabrano medičino. Nato jo pograbi in odnese v svoje gnezdišče. Na ta način uniči ogromno čebel.

Seznaniti se moramo še s smrtoglavcem, ki vdira v panje. Ime je metulj dobil po svoji mrtvaški glavi podobni lisi na oprsju. Je nočni metulj, ki se kaj rad posladka z medom. Panje obiskuje od avgusta do oktobra. Je silno predrzen in za napade čebel se prav nič ne zmeni. Bega po satih, srka med in vznemirja čebele; marsi­katera pa pade pod zamahi njegovih močnih kril.

Od vseh je najbolj nevaren voščeni molj, ki uničuje satje. Me­tulji letajo od maja do septembra; čez dan se skrivajo v raznih za­kloniščih, pod noč pa obletavajo, zlasti njihove samice, panje in se skušajo vtihotapiti vanje. Če najdejo v panju nezasedeno satje, odlože v celice jajčeca, iz katerih se v nekaj dneh izvalijo črvički, ki hitro rastejo. Če ni družina dovolj močna, se ga ne more ubra­niti. Črvi rijejo po satju, ga razjedajo in polagoma uničujejo. Če je družina močna, črve sproti sama uniči. Najhuje pa je, če se vgnezdi v omari za rezervno satje. V nekaj tednih ga popolnoma uniči. Za zavarovanje pred tem škodljivcem je najbolj preprosto sredstvo žveplo, ki ga v primerni posodi zažgemo in postavimo v omaro s satjem.

Smrtoglavec

 

                Med pajki je najbolj nevaren navadni križevec. Če njegove mreže, ki jih naprede ponoči, podremo, jih čez prihodnjo noč zopet naprede. Čebela, ki se zaplete v pajkovo mrežo, je izgubljena celo tedaj, če se iz nje izmota, saj ji močne pajčevinaste niti zvežejo noge in krila. S podiranjem pajčevine ne opravimo dosti, pajka je treba izbrskati iz njegovega skrivališča in ga uničiti.

 

Škodljive rastline

                Tudi med rastlinami je nekaj takih, ki so čebelam škodljive. Najbolj je čebelam škodljiva čemerika. Spada med lilije in ji ugaja vlažna ilovnata zemlja. Cvete v prvi polovici junija, ko je življenje čebel najbolj bujno. Že duh zelenkastega cveta povzroča hud gla­vobol. Rastlina je strupena od korenin do cveta. Dobro medi, med pa je strupen. Pod cvetovi najdemo mrtve čebele. Rešitev je edino v tem, da prepeljemo čebele na drug kraj.

                Največji škodljivec pa je človek s svojim škropljenjem in zapraševanjem cvetov. Čebele se zastrupijo; če pa prinašajo s cvetov medičino ali pelod, pogine tudi zalega. Posledica je množično odmi­ranje čebel in izmetavanje zalege.

 

 Čemerika

 

Tretji sestanek

Tema: Kako se čebele sporazumevajo

Ponazorila: risbe čebeljega plesa

Vemo že, da se čebele sporazumevajo s plesi, ki so včasih krajši drugič pa zopet daljši in bolj zapleteni. Za orientacijo jim služijo sončni žarki, tudi če so skriti za oblaki. Za razliko od človeka zelo dobro zaznavajo infra rdeče in ultra vijoličaste žarke.

Najbolj zanimiv in tudi najbolj zapleten ples je ples v osmici. Z njim nakazujejo, v kateri smeri sonca je nektar, kolikšna je od­daljenost in kakšna množina medičine je.

1. Čebela bega po satju naravnost navzgor, potem napravi krog najprej na desno in potem na levo. Pri tem napravi pravzaprav osmico in hkrati miga z zadkom zdaj na eno, zdaj na drugo stran. S tem je povedala, da je medičina oddaljena čez 100 m v smeri sonca. Oddaljenost nakazuje z miganjem zadka. Če migne deset­krat v 15 sekundah, je zaloga medičine oddaljena 100 m, če štirikrat hkrati, je medičina oddaljena 1000 m.

2. Čebela hiti navzgor in navzdol in ponavlja v nasprotni smeri osmičko s slabšimi vzgibi zadka. Medičina je v smeri od sonca. Oddaljenost pa nakazuje z zadkom.

Z različnimi plesi oznanja čebela tudi cvet druge vrste. Vsak drugačen ples pa se konča z okušanjem prinesene medičine.

Ples čebele, ki nakazuje smer (sonce) in oddaljenost nektarja

 

 

FEBRUAR

Prvi sestanek

Tema: Celoletni plan čebelar j eve dejavnosti

Ponazorilo: koledar

Celotni   plan   je   treba   prilagoditi   višinskim   in   podnebnim razmeram, zato bomo navedli samo primer splošnega koledarja.

Opravila:

 

od 15. avgusta dalje: ugotavljamo količino medu in peloda v medišču in plodišču; začetek stimulativnega pitanja — 1/2 litra na dan;

 

do 30. avgusta: pregled družine, izpraznitev medišča, zamenjava matic, združevanje družin, zoževanje plodišča in nadaljevanje stimula­tivnega pitanja;

 

do 10. septembra: začetek krmljenja za zimo, pokrivanje mediščnih okenc s časopisnim papirjem;

 

do 1. oktobra: nadaljevanje krmljenja za zimo, pripiranje žrel;

 

oktober: urejanje satja (zdravo satje shranimo in zavarujemo pred voskovnim molom, staro pretopimo); ureditev čebelnjaka znotraj in zunaj;

 

november in december: priprava in žičenje satnikov, študij strokovne literature, zimsko odevanje panjev;

 

januar: tedenski ogled panjev pred žrelom in notranjosti čebelnjaka (pozor pred mišmi in rovkami!); prisluškovanje notranjemu življenju in razpoloženju čebelne gruče;

 

februar: opazovanje čebel pri žrelu ob prvem trebljenju, odstranjevanje snega in posipanje pred panji oziroma čebelnjakom;

 

marec: neposreden in hiter pregled vsake družine, ugotavljanje zalege, medu in peloda; pitanje z močno raztopino (voda) z dodatkom zdra­vil ter nadomestki peloda; ponovno odevanje panjev;

 

april: dodajanje satov z zalego slabšim družinam, zasilno pitanje pod večer in preprečevanje ropanja;

 

maj: širjenje plodišča in žrela; vstavljanje satovja v medišče, nadzi­ranje rojenja, odpiranje mediščnih okenc;

 

junij: čas čebelarjeve žetve; točenje;

 

avgust: za čebele dopust, če ni gozdnega medenja: stimulativno pitanje; nevarnost ropanja.

 

 

 

Drugi sestanek

Tema:  Čebelarjevo orodje in najnujnejše čebelarjeve potrebščine

Ponazorila: vzorci čebelar j evih potrebščin

Za samostojno čebelarjenje je potrebno poleg že znanega orodja še naslednje:

1.  ne pretemna in ne pretopla obleka, da se ne potimo in ne dražimo čebel;

2.  grebljica in podrezalnik;

3.  kožica, sipalnik in pitalniki;

4.  matičnica;

5.  stojalce za odkrivanje satja, lopatica in vilice za odkrivanje satja ali ustrezen nož, točilo;

6.  posode za med, ki morajo biti čiste in brez duha; železne morajo biti pološčene (emajlirane), pločevinaste pa pocinkane, najboljše so iz nerjaveče pločevine.

 

 

Tretji sestanek

Tema: Zadelavina in čebelji strup

Tu pa tam lahko opazujemo, kako čebele letajo na popke (po­ganjke) nekaterih dreves. Če pogledamo malo bližje, vidimo, kako nabirajo smolo in jo odnašajo v panj. Tam jo gnetejo, žvečijo in dodajajo slino. Na ta način nastane zmes, ki zadrži smolni vonj. Pravimo ji zadelavina, zamaz ali propolis. S to snovjo čebele pre­mažejo notranje stene novih panjev, razpoke in mrežo zadnjega okenca. Zamažejo vse špranje, če niso preširoke (največ 1—2 mm), da obvarujejo družino pred prepihom. Tudi razne škodljivce, ki se prikradejo v panj, po usmrtitvi premažejo (miš, rovko, smrtoglavca), da s svojim smradom ne vznemirjajo družine. Pravimo, da jih mu­mificirajo.

Kakor je zadelavina za čebele varovalna snov, tako je za člo­veka neprecenljiva zdravilna surovina. Iz nje danes izdelujejo razne zdravilne tinkture in maže, ki jih uporabljajo že na vseh klinikah. Prednost pa je v tem, da si ta zdravila lahko sami napravimo.

S sodobnimi tehnološkimi postopki si lahko povečamo količino zadelavine. To niti ni komplicirano.

O čebeljih strupnih žlezah smo že govorili. Vemo, da so na koncu čebeljega zadka in da delujejo samo pri delavkah. Tudi ta strup je dragoceno zdravilno sredstvo, predvsem proti revmatizmu.

Kakor se je močno razširilo pridobivanje matičnega mlečka in zadelavine, se je v novejšem času tudi povečalo zanimanje za pridobivanje čebeljega strupa pri nas. Pridobiva se s pomočjo dražilne naelektrene priprave, ki jo postavimo pred žrelo panja. Pri­dobivanje te dragocene snovi je za čebelarja še posebno zanimivo iz več razlogov:

1.  pridobivanje je preprosto in brez večjega truda,

2.  ni odvisno od vremenskih razmer in ga lahko pridobivamo predvsem v brezpašni dobi, ko ni donosa medu in cvetnega prahu,

3.  število čebel in moč družine se ne zmanjša, saj ostanejo če­bele po piku nepoškodovane.

(Zbiralnik čebel, strupa, Slov. čebelar, št. 9/79-296)

 

 

MAREC

Prvi sestanek

Tema: Življenje čebel in njihovo biološko ravnovesje v družini

Ponazorila: risba, grafikon ali diapozitivi

Delo čebele, ki ga občudujemo, je nagonsko. Po nagonu skrbno urejajo svoj dom, skrbe za zarod, hrano, grade satje, kot bi imele boljši razum od človeka.

Nagon in instinkt se preko leta menjavata glede na razvoj čebelne družine in na letni čas. Tako s prirojenim nagonom vodijo in urejajo svoje družinsko življenje, kot človek, ki ima razum. Vemo, da tudi človeku razum včasih napačno deluje, da hoče uve­ljaviti svojo voljo v lastni družini, nad drugimi narodi itn. Čebele sovraštva in nadvlade ne poznajo. Pri borbi za obstanek se le redko poslužujejo ropanja, pa še tega povzroči čebelar.

Naj navedemo nekaj prirojenih lastnosti čebel:

1. Razmnoževanje

V  zimskem času čebelna družina miruje, združi se v gručo in tako vzdržuje toploto. Čim manjšo prostornino mora ogrevati, tem manjša je izguba toplote.

V  februarju, v toplejših krajih malo prej, v hladnejših malo kasneje, prične matica leči jajčeca. Ko v aprilu in maju zacveti narava, je čebelja družina že pripravljena na delo, na opraševanje in donos medičine, cvetnega prahu ter vode. Zaleganje matica na­gonsko veča in teža njenih jajčec na višku njene moči doseže celo njeno trikratno težo. Čebela se do junija odloči za rojenje, preleže po potrebi matico, si pripravi zadostno količino hrane ter zgradi satje.

2.  Skrb za zalego

Mladice, nad šest dni stare čebele, tvorijo s pomočjo krmilnih žlez mleček (matični mleček), ki ga polagajo ličinkam ali žerkam, pripravlja­jo različno hrano za ličinke bodočih čebel, trotov in matic. V organizira­nem krogu krmijo matico z mlečkom, jo pitajo, tako da ona samo zalega in se ji ni treba boriti za hrano ali jo iskati. Skrbijo za zalego v vseh treh razvojnih dobah.

3.  Nagon za vzdrževanje snage in reda

Takoj, ko se čebela izleže, že mora po nagonu očititi celico, iz katere se je izlegla, saj so v njej ostali izločki, ki jih mora odstraniti in pripraviti celico za ponovno položitev jajčeca. Matica ne zaleže celice, če ta ni očiščena. Vsako najmanjšo smet ali umrlo čebelo takoj odnesejo iz panja,. Red držijo tudi pri donašanju me­dičine, cvetnega prahu in pri zaleganju. Zalega je vedno strnje­na in se širi iz sredine sata navzven. Okoli skrajnega roba zalege bo vedno cvetni prah, ki je hrana za mlade polegajoče se čebele in za ličinke — žerke. Nad zalego in cvetnim prahom je vedno med, ki se širi do skrajnega roba sata, in še na okvir ga pritrdijo, če ga je dovolj.

4.  Gradnja satja

Nagonsko gradijo mlade čebele, stare od 12 do 18 dni, spomladi in poleti in s tem širijo svoj dom. Vse pokvarjeno satje popravijo. Gradijo tri vrste celic: čebelje celice, celice trotov, ki so nekoliko večje, in matičnike, ki so podolgovate jačaste oblike. Dolžnost čebelarja je, da v pomladanskem času odstranjuje staro in črno satje, ki ima že zožene celice od večkratnega poleganja čebel, in ga nadomešča z osnovo, ki ji pravimo satnica. Satnice čebele takoj dogradijo. S tem smo obnovili satje v svoji čebelni družini. Letno obnavljamo običajno tri do štiri sate.

5.  Obrambni in napadalni nagon

Ta se pojavlja pri starejših panjskih čebelah, ki čuvajo vse odprtine v panju, najbolj pa vhod — žrelo. Napadejo vsakogar, ki se pojavi pred njihovim vhodom. Že po vedenju ocenijo, če jim je kdo ne­varen in če jim kdo ni. Branijo se z želom, ki je njihovo naravno orožje. Najbolj sovražijo vonj po potu živali ali človeka. Mlade če­bele ne napadajo ali pa napadajo in se branijo bolj poredko. S pikom če­bela kmalu umre in zato so glavni čuvarji stare panjske čebele, mladice pa še čaka delo po prirojenem vrstnem redu opravil.

6. Družinski in nabiralni nagon

Čebela si je v svoji razvojni dobi izbrala obliko družinskega življenja. Nagon za družinsko življenje je tako močan, da vsak posamezni član čebelne družine (čebela, trot in matica) že po nekaj urah ali dnevih umre in ni sposoben živeti samostojno. Nabiralni nagon in skrb za hrano, medičino, cvetni prah in vodo sta čebeli potrebna za obstoj. Vemo, da je čebela najbolj delavna žuželka in da jo imamo za zgled. Pravimo, da je kdo priden kot čebela, čebela venomer dela, razen v zimskem času, pa tudi takrat, ko ustvarja toploto svojega doma. Če je v naravi dovolj medičine ali mane, jo nabira do enomoglosti. V panj nanese toliko medu, da bi se v njem zadušila, ali pa širila gnezdo v nedogled, če bi le imela prostor. To dela zato, ker po nagonu ve, da narava ne nudi vedno dovolj medičine in da so letni časi, ki je ne dajejo. Zato si napolni skladišča za daljše obdobje vnaprej. Cvetni prah nabira v glavnem po potrebi. Rabi ga največ za hrano ličink in mladih čebel, pa ga zato nabira med letom z manjšo zalogo. Cvetni prah daje na­rava od zgodnje pomladi do jeseni in zato nagonsko ve, da ji za­došča manjša zaloga za čas slabih vremenskih razmer.

Čebela ima izredne orientacijske zmožnosti in izvrstno reagira na tresljaje. Ima odlično razvit voh in si zapomni kraj, kjer se je pojavila paša, svoj dom, določene predmete itn.

 

Drugi sestanek

Tema: Prvi nagli pregled panja

Ponazorila: diafilm, slike

V panju se poraja novo življenje. Matica začne zalegati, če­bele pa izkoristijo prvi topli dan za izleta vanje in trebi j en je. Če nam dovoljuje toplo vreme, na hitro pregledamo notranjost tistih panjev, na katere nas je opozorilo prisluškovanje pozimi in opazo­vanje pri prvem izletu. Delo moramo opraviti zelo previdno, da ne prehladimo zalege: hitro odstranimo ogrevalna sredstva pri okencu, odpremo zadnje okence, izvlečemo nezasedene sate, ugo­tovimo zalogo medu in peloda, ugotovimo koliko je zalege; nato vrnemo vse lepo na svoje mesto in si napravimo beležke.

Pri ugotavljanju zalog mora biti-najmanj 3 kg nenačetega medu, da bodo čebele lahko oskrbovale zarod in da bo matica lahko zalegala brez pomanjkanja toplote. Če ga ni dovolj v bližini čebel, jim do­damo satje z medom, ki smo ga prihranili v ta namen prejšnjo jesen, seveda v neposredno bližino. V primeru, da nimamo dovolj satja v zalogi, damo na gornji del satov ali na rešetko medeno ali vsaj medeno-sladkorno pogačo.

 

Tretji sestanek

Tema: Obnožina in njen pomen za življenje čebel

Ponazorila: pelod različnih barv, osmukanec in izkopanec, mikro­skop in povečevalno steklo

Pelod vsebuje vse maščobne in beljakovinske snovi, encime in njihove spojine, zato pravimo, da je čebelji kruh. Na leto po­trebuje srednje močna družina 30—40 kg peloda. Zaradi pomanj­kanja peloda se upočasni ali pa sploh preneha razvoj zaroda, ki je v zgodnji in pozni pomladi nujno potreben. Pelod potrebujejo pred­vsem mladice, da se jim zbudi razvoj goltnih žlez, ki zagotavljajo razvijanje potrebnih snovi za krmljenje zaroda. Tudi matica mora dobiti s hrano zadostno količino beljakovin, da lahko nenehno zalega jajčke.

Pelod različnih cvetov ima različno vrednost. Med najboljšimi je cvetni prah ive, saj vsebuje največ tolšč in beljakovin. Njegove vrednosti ne moremo z ničemer nadomestiti. Posebno vrednost ima še zavoljo tega, ker iva in leska cvetita že v zgodnji pomladi, ko še ni drugega cvetja.

 

 

 Prvo hrano v naravi dobijo čebele na vrbi

Če tega ni v bližini, prinesemo domov nekoliko vej iz oddaljenih krajev. V teku dneva se cvetovi na toplem razvijejo. Cvetni prah stresemo na papir in ga vsujemo v steklenico. Zalijemo ga z žličko toplega in redkega medu in vse trdno zavijemo v celofan. Že upo­rabljenim pelodnim satom potisnemo pelod v celice in na tak način napravimo nekakšno konzervo. Med namreč konzervira vso snov. Pelod v takšni konzervi bo dragocena hrana čebelam.

Seveda pa pomankanju peloda odpomoremo še na več načinov. Najpomembnejša in najbolj priporočljiva je sojina moka, ki jo po­lagamo čebelam v zgodnji pomladi, ko peloda še ni v naravi. Pri tem pa moramo paziti, da ne bi bila sojina moke ovlažena, ker bi jo čebele ne jemale.

 

 

Četrti sestanek

Tema: Razvoj zalege, dejavnost čebele

Ponazorila: sat s čebeljo zalego, slike razvoja plodu, diapozitivi

Vemo, da so v čebelni družini tri vrste čebel: matica, delavke in troti. Vsak posameznik je sestavni del družine in izpolnjuje svojo nalogo po naravni zakonitosti.

Matica vzdržuje čebelni rod, polaga jajčeca v satne celice po potrebi družine, ki jih narekujejo delavke. V Času največjega zagona vsadi matica 2500 in več jajčk dnevno. Njihova teža je večja kot teža matice.

Če opazujemo prihod mlade čebele, ko dozori, vidimo, kako počasi zgrize poklopec celice. Pri tem napornem delu se zelo utrudi, zato so njeni prvi koraki negotovi. Najprej se usmeri k hrani. Mlade novorojene, pravimo jim mladice, imajo svoje telo pokrito z gostimi svetlimi dlačicami. Ko se nekoliko osušijo in okrepčajo, začnejo z delom, ki se postopoma menjava, ne da bi jim kdo zapovedoval, kaj morajo delati. Tudi lenuhinj ni med njimi!

Ko se čebela izleže, mora počistiti celico, da bo lahko matica pokladala jajčke. V naslednjih 4—6 dneh tlači z glavico pelod v celice satja, ki je tudi del njene prehrane. Z razvojem njenih goltnih žlez v glavi ta sposobnost počasi plahni. Nekako šesti dan že pri­pravlja krmilni sok. Z matičnim mlečkom krmijo žerke — tako postane dojilja. Ko se matica sprehaja po satovju in ogleduje celice, če so očiščene, jo spremlja 6-8 mladic, da jo krmijo. Ko pa zalega jajčke v celice, jo spremlja 6-8 mladic, ki jo nenehno hranijo.

Ko je mladica stara 10 do 12 dni, se ji prebudijo voskovne žleze. Satje  gradi  do   18   dne,   ko  postane  stražarka.   Ko  pa   z  21.   dnem pride njen čas, se lepega sončnega dne pojavi na bradi panja in obletava panj, da se seznani z njegovo okolico in se iztrebi. Ker še ne zna poti domov, se zadržuje v bližini panja. Starejše čebele privajajo na ta način, da se zbirajo pred žrelom v polkrogu, obračajo glavice k žrelu, vihajo zadek in spuščajo vonj vonjalnih žlez ter ga s krili razpihavajo, da mladice vejo kam domov.

Mladice postanejo letalke. Njihovo delo v panju je končano.

Poglejmo stopnje razvoja posameznih čebel!

Vrsta

Znaki

Doba razvoja jajčka

Doba razvoja ličinke

Doba

razvoja

bube

Razpor. razvoja

Celovit razvoj

Matica:

♀

oplojena

3 dni

menjajo  lego

6 dni

7 dni

3+6+7

16

Delavka:

♀

oplojena

3 dni

menjajo lego

6 dni

12 dni

3+6+12

21

Trot:

♂

oplojena

3 dni

menjajo lego

6 dni

14—15

3 + 6 + 14

23—24

 

APRIL

 

Prvi sestanek

Tema: Čebelja paša

Ponazorila: slike rastlin, naravni ali posušeni cvetovi in diapozitivi medečih rastlin

Čebele letijo tudi daleč od svojega doma. Najugodnejša raz­dalja od čebelnjaka ali stojišča do pasišča je okrog 400 metrov. Tu čebele izrazito opravljajo svoje delo in 100 °/o oprašijo sadno drevje in druge žužkocvetne rastline. Na večjem območju s premerom 800 metrov že pada učinkovitost opraševanja po čebelah na 75 %, obvladujejo razdalje do največ 3000 metrov.

Rastline dajejo različne količine medičine ali nektarja. Ogljemo si nekatere od njih po hektarskem donosu!

 

Ime rastline

 

Hektarski donos medičine

Rdeča detelja

 

 

6 kg

Nokota

 

 

15 kg

Jablana

 

 

20 kg

Dren

 

 

25 kg

Višnja in češnja

 

 

30 kg

Češplja, gorčica

 

 

40 kg

Sončnice

 

 

30—50 kg

Repica

 

 

50 kg

Ajda

 

 

60 kg

Maline (gozdne)

 

 

70 kg

Bela detelja in mrtva

kopriva

 

100 kg

Švedska detelja

 

 

125 kg

Vrba

 

 

150 kg

Javor, medena detelja,

ozkolistna vrba

200 kg

Kadulja

 

 

650 kg

Lipa

 

 

1000 kg

Akacija

 

 

1700 kg

 

Ugotovljeno je: čim daljši je let čebele od panja do pasišča, tem več porabi za lastno energijo, potrebno za letenje, in tem manj medičine prinese v panj. Oddaljenost 2 km od izhodišča je tista meja, ko je za čebelno družino in čebelarja še koristna. V medeno golšo, v kateri prenaša medičino, spravi le toliko hrane, da jo ima za 3000 m dolgo pot.

Hitrost neobložene čebele je okoli 60 km na uro, hitrost oblo­žene čebele s tovorom pa samo 30 km na uro. Glede na to razmeščano čebele po terenu tako, da imajo najkrajšo pot do pasišča. Če želimo 100 % oprašitev sadnega drevja ali drugih žužkocvetnih rastlin, jih bomo razmestili po pasišču tako, da bo med čebelnjaki ali stojišči po 800 metrov. S tem bomo dosegli odlično oprašitev in največji donos medičine ali cvetnega prahu.

Čebelnjakov ne kopičimo na enem mestu. S kopičenjem bi podaljšali let čebel od doma do pasišča in zmanjšali količino na­branih pridelkov ter oprašenih rastlin.

Da bi zadostili tem potrebam, približamo čebele rastlinskim kulturam. Vozimo jih na pašo na polja in v gozdove. S tem zago­tovimo čebelam bogato pašo, poljedelcem večji hektarski donos in čebelarju večji pridelek.

Za oprašitev 1 ha različnih rastlin je potrebno naslednje število čebelnih družin:

 

za 1 ha sončnic                                                    2 čeb. družini

za 1 ha češpelj, detelje, nemške detelje                  3 čeb. družine

za  1 ha grašice, ozimne repice, gorčice                 4 čeb. družine

za  1 ha jablan, hrušk, tj. 100 dreves                      4 čeb. družine

za  1 ha ribeza, kosmulj, tj. 500 grmov                  5 čeb. družin

za  1 ha marelic, breskev, češenj, višenj                 5 čeb. družin

 

Nekatere rastline (nasadi jablan in ribeza, posevki sončnic, oljne repice in detelje) potrebujejo 6 do 8 čebeljih družin na hektar. Glede na to ugotovitev razmeščamo v posameznih krogih letalnega območja ustrezno število čebeljih družin.

Zanimiva je tudi medonosnost rastlin, ki je dokaj različna. Nekatere rastline nudijo čebelam cvetni prah, druge cvetni prah ((pelod) in medičino, tretje samo medičino.

Oglejmo si tabelo po seznamu rastlin! (Legenda: rastlina z znakom +* vsebuje medotvorno snov, rastlina z znakom — ne vsebuje medotvorne snovi)

 

Ime   rastline

Cvetni prah ali pelod

Medičina ali nektar

Mana

Akacija

+

+

+

Beli trn

+

+

—

Črni bor

+

—

—

Navadni bor

+

—

+

Borovnica

+

+

—

Breskev

+

+

+

Brusnica

+

+

—

Dren

+

+

+

Breza

+

—

+

Bukev

—

+

+

Klen

+

+

—

Gaber

+

+

+

Mrtva kopriva

+

+

—

Gorčica

+

+

—

Grah

+

+

—

Hruška

+

+

+

Plavica

+

+

—

Jablana

+

+

+

Jagoda

+

+

—

Jesen

+

+

+

Javor

+

+

+

Jelka

+

—

+

Japonska akacija

+

+

+

Rdeča detelja

+

+

—

Brest

+

+

+

Divji kostanj

+

+

—

Medena detelja

+

+

—

Lan

+

+

—

Ime   rastline

Cvetni prah ali pelod

Medičina ali nektar

Mana

 

Lipa

+

+

+

 

Leska

+

—

+

 

Maline

+

+

—

 

Mandelj

+

+

—

 

Materina dušica

+

+

—

 

Marelica

+

+

+

 

Macesen

+

+

+

 

Jelša

+

+

+

 

Robidovje

+

+

—

 

Repica, repa, redkev

+

+

—

 

Sončnica

+

+

+

 

Španski bezeg

+

+

—

 

Cešplja

+

+

+

 

Topol

+

—

—

 

Višnja

+

+

—

 

Vrba žaluj ka

+

+

—

 

Vresje

+

+

—

 

 

Drugi sestanek

Tema: Kako lahko pomagamo izboljšati čebeljo pašo

Ponazorila: semena, potaknjenci, lopata, grablje

Mladina lahko pri praktičnem in organiziranem pouku v krožku zasadi bregove potočkov, rek, ribnikov, okolico igrišč ter neobdelano zemljo z rastlinami, ki nudijo čebelam pašo in človeku korist.

Z rastlinjem, kot so leska, vrba, akacija, javor, divji in pravi kostanj ter razni sadeži, zasadi neobdelano in opuščeno zemljišče. Potrebno se je dogovoriti s funkcionarji krajevne skupnosti, ki urejajo zelene površine, kmetijskimi ustanovami in gozdnim go­spodarstvom, da določijo svoja zemljišča za organizirano sajenje medonosnih rastlin.

Pri sajenju je treba tako zemljo od časa do časa opleti. Če sadimo rastline, ki hitro rastejo, se te v kratkem času same pre­bijejo k življenju. S sadikami in potaknjenci ni težav, lahko jih dobimo v drevesnicah, kjer jih gojijo strokovno, ali pa v gozdu, kjer so se zasejale samorodno in jih je treba razredčiti.

V vsakem kraju je mogoče najti območje, kjer bi uspevalo jagodičevje, kosmulja, ribez in maline. Teh sadežev primanjkuje in je po njih vedno povpraševanje.

Mogoče je tudi sejati semena rastlin, primernih in koristnih za čebele; take, ki dajejo cvetni prah in medičino; na primer: belo deteljo, medeno deteljo in sončnice. Zelo hvaležno je tudi gojenje zdravilnih rastlin. Skoraj vse so pomembne za čebelarstvo in imamo od njih dvojno korist.

Za sajenje in sejanje medonosnih rastlin si napravimo načrt ali zamisel, kako bomo doma, v naselju, kjer stanujemo, ali v šoli, če imamo šolski vrt, razširjali medonosne rastline. Doma v vasi bomo namesto topolov posadili lipe, namesto brez jablane. Na za­puščenem zemljišču bomo posadili akacijo ali pravi kostanj. Ob cestah in progah bomo posejali medeno deteljo, na vrhu roba pa za okras nekaj sončnic. Napravili bomo posebno obliko grede (okroglo) in jo posejali z okrasnimi pritlikavimi sončnicami, ki iz­redno medijo. Sončnice posejemo še med koruzo, če jih gojimo na posestvu.

V sušni brezpašni dobi zacveti facelija. Ta nikoli ne zataji, do­nosi medu, posebno še obnožine, so pa več kot spodbudni. Rastlina cvete več kot šest tednov nepretrgano. Pri tem razvije ena sama rastlina do 30.000 cvetov. Ko na začetku vitic cvetovi že zorijo in odpada zrelo seme, se na koncu šele odpirajo. Mlade cvetove čebele noro obletavajo. Ne zaman, saj se donosi na en hektar giblje­jo od 300 do 1000 kg!

Prednost te medovite rastline je tudi v tem, da glede zemlje ni izbirčna in uspeva v vseh območjih Slovenije. Sušo in vročino dobro prenaša. Sejemo jo dva meseca pred želenim začetkom cvetenja, se pravi v začetku junija, da zacveti po kostanjevi paši. Čebelam nudi izdatno pašo zlasti v avgustu in začetku septembra, kar je dobrodo­šel nadomestek za ajdovo pašo, ki je popolnoma odpovedala. Pa tudi če zamedi v tem času hoja, dobimo na faceliji izdatno in prepotrebno obnožino.

Sejemo jo v bližini čebelnjaka oziroma stojišča na neobdelanih in zapuščenih površinah, ki jih je na pretek.

Na kmetijskih zemljiščih uporabljamo zeleno gnojenje. Jeseni posejemo na zemljišču, ki je namenjeno za koruzo, seme oljne repice. Ta spomladi hitro raste in cveti v drugi polovici aprila. Medi izredno in ima obilo cvetnega prahu. Ko cvetenje ponehava, jo podorjemo kot zeleno gnojilo in tako koristimo čebelam, čebelarju in lastniku posestva, ki mu ne bo treba kupovati dragih umetnih gnojil.

Tudi na zemljišču, ki ga kmetovalci določijo za krompir, pose­jemo rdečo deteljo, ki zacveti v začetku maja naslednjega leta in daje obilo medičine. Po cvetenju jo pokosimo kot odlično živinsko krmo. Po košnji zemljo preorjemo, pasadimo krompir ali posejemo koruzo in na ta način pridobimo iz zemljišča dva pridelka v letu (deteljo, krompir ali koruzo).

 

Tretji sestanek

Tema: V panju vzrejamo samo močne družine

Ponazorila: slika močne, srednje in slabe družine

Katere so močne družine? To so družine, ki spomladi za­sedajo osem in več satov ter kažejo močno voljo do življenja in dela.

Zakaj je treba vzrejati močne družine?

Prednosti so naslednje:

1.  od njih dobimo dosti čebeljih pridelkov in oprašenega cvetja;

2.  uspešno vodijo boj proti boleznim in škodljivcem; pogosto z lastnimi silami pomagajo zadušiti nekatere bolezni;

3.  imajo večjo življenjsko sposobnost in ne potrebujejo tolikšne čebelarjeve skrbi in nege;

4.  lažje prezimujejo in vzdržujejo v panju potrebno toploto; na gosto zasedajo zalego;

5.  lažje se ubranijo sovražnikov, ko spomladi izlete na čistilni izlet, in v jeseni, ko stražarke opustijo stražo pred žrelom in je nevarnost ropanja.

 

 

Četrti sestanek

Tema: Dražilno krmljenje čebel s suhim sladkorjem

Ponazorila: kristalni sladkor, pitalnik, omelce, posoda za vlaženje

sladkorja

Za dražilno krmljenje lahko poleg sladkorne raztopine, razred­čenega medu in sladkornomedenih pogač uporabljamo v določenih obdobjih še z medeno vodo navlažen kristalni sladkor.

Napravimo ali kupimo si primeren pitalnik. Lahko pa upora­bimo kar lesen satnik, ki ima na vsaki strani za 5 cm nižjo lesonitno ploščo. Tako nastane v satniku prostor, kamor nasujemo navlaženi sladkor. Odprtina zgoraj pa služi čebelam za vhod v pitalnik. Lahko tudi na eno stran satnika namesto lesonita pritrdimo šipo, skozi katero opa­zujemo čebele, kako predelujejo sladkor v tekoče stanje in ga spravljajo v medeno golšo. Pogledamo tudi, Če je v njem zmanjkalo sladkorja, in ga zopet dodamo. Iz panja čebelne družine običajno odstranimo zadnji des­ni sat in namesto njega v brezpašni dobi vstavimo po opisanem načinu izdelan in napolnjen sat s sladkorjem. V brezpašni dobi stare čebele nad 21. dni pridno ližejo sladkor in ustvarjajo v panju vzdušje srednje  dobre  paše.   Matica  z  nezmanjšanim  elanom  zalega  jajčeca in moč družine ostane na primerni višini. Tako lahko izkoristi pri­hajajočo pašo ali pašo, na katero smo načrtno prepeljali čebele. Če je sat z navlaženim sladkorjem v panju v brezpašni dobi, ohrani čebelar sočasno delovni elan čebel nabiralk — delavk. Če se po­javi paša ali če je čebelar prepeljal čebele na pašo v kak drug kraj, čebele same opustijo uporabo in predelavo suhega sladkorja. Zunanja paša je privlačnejša in boljša. Dobra stran krmljenja s suhim sladkorjem je še v tem, da čebele niso v stanju predelati toliko sladkorja, da bi ga vskladiščile v panju kot med. Vse, kar predelajo, sproti potrošijo in v medu, ki so ga pripravile iz medi­čine (nektarja), ni sladkorja.

S suhim oziroma z medeno vodo navlaženim sladkorjem ne krmimo čebel spomladi, ko želimo, da se čebelja družina številčno čim prej poveča, ko čuvamo stare pašne čebele, da živijo čim dlje. Predelava skladkorja ima to slabo stran, da se čebele delavke iztrošijo in da se jim s tem zmanjša življenjska doba. Tega pa spomladi, ko pravimo, da je vsaka čebela vredna dinar, ne smemo dopustiti. Navlažni sladkor ali pogače uporabljamo v brezpašnih dobah, ki se pojavljajo kratkotrajno takrat, ko odcvete sadno drevje in še ni travniške ali akacije ve paše, ko odcvetijo travnik, akacija, javor in lipa, ko še ne cveti pravi kostanj in se ni pojavilo gozdno medenje (mana), ali pa ob vsaki brezpašni dobi pred prevozom čebel na žepek v Liko, na rožmarin v Dalmacijo, na žajbelj itn.

Dražilno krmljenje s suhim sladkorjem je primerno tudi za čebelarja, ki čebelari na mestu in ne prevaža. Po kostanjevi paši v juliju običajno ni več izdatne paše. Čebele pa moramo pripraviti za zimo tako, da bodo panji čimbolj močni. V njih imamo polno starih delavoljnih čebel, ki niso zimske čebele in ki bodo morale umreti še pred zazimovanjem družine. Takrat krmimo čebele z navlazenim sladkorjem toliko časa, dokler v septembru ne pričnemo krmiti sladkorne raztopine za zimsko zalogo. Z navlaženim sladkor­jem krmimo, da matica močneje zalega, da stare čebele hitro iz­umirajo in da ne trošijo medu, ki bo družini potreben za zimo.

V nobenem drugem primeru ni primerno uporabljati za dra­žilno krmljenje suh kristalni sladkor. Posebno nevarno je, kot smo že omenili, pred pomladjo in v začetku pomladi. Suh oz. navlažen sladkor porabi veliko vode, da se raztopi. To vlago iztisnejo čebele iz svojih žlez slinavk. Če bi ga uporabljali, bi silile čebele iz panja po vodo tudi v slabem vremenu. Nizke temperature in deževno vreme pa ogrožajo življenje čebel in veliko bi jih po nepotrebnem izgubili ter tako oslabili čebeljo družino.

 

 

MAJ

Prvi sestanek

Tema: Razvojni cikel čebele v 40 dneh je podoben ciklu zakonitosti v naravi

Ponazorila: grafični prikaz razvojnega cikla — signali rastlin

Znano nam je že iz začetne stopnje te knjige, da je razvojni cikel čebele v letnem času podvržen zakonitosti. Vemo, da traja razvojna pot čebel od jajčeca pa do pričetka nabiranja hrane izven panja okoli 40 dni.

Vemo, da začnemo dražilno krmiti na zalego nekako 40 dni pred glavno pašo. S tem jačamo aktivnost matice pri zaleganju. Tako imamo v glavni ali bližnji paši zadostno število čebel delavk. Okoli 40 dni traja življenjska doba čebele, od tega dela nekako 21 dni v panju, ostalo dobo pa zunaj kot nabiralka.

Po zakonu štiridesetnevnega cikla se ravnajo še rastline in cvetice v naravi. Med prvimi medonosnimi rastlinami se razcvetijo: teloh, spomladanska resa, leska in še nekatere. Ko je spomladanska resa v cvetu, lahko računamo, da bo nekako čez 40 dni bujno cvetela češnja in za njo druga sadna drevesa. Čez nadaljnjih 40 dni se razvcetijo akacija in travniške cvetlice (kadulja). Ko preteče nekaj manj kot 40 dni, bo cvetel pravi kostanj.

Iz vsega povedanega ugotavljamo, da nam nekatere glavne rastline, ki smo jih našteli, določajo datume razvoja v približni časovni razdalji 40 dni. Vse se čudovito usklaja z razvojnimi dobami čebelje zalege in dobo doraščajoče mladice. V tem času se iz oplo­jenega jajčeca razvije čebela in se usposobi za zunanja dela: za nabiranje medičine in cvetnega prahu, za opraševanje sadnega drev­ja ter drugih žužkocvetnih rastlin.

Čebele in narava sta v medsebojni odvisnosti, dopolnujeta se in si medsebojno pomagata. Po zakonu 40 dni uravnavata čebela in narava svojo življenjsko bit.

 

Drugi sestanek

Tema: Matični mleček

Ponazorila: odprt matičnik z mlečkom in žerko, orodje, odvzem mlečka in vzorec enega od preparatov Medexa

Povedali smo že, da čebele mladice v začetku svojega življenja nekaj dni iz krmilnih žlez izločajo krmilni sok ali matični mleček, s katerim hranijo žerke — ličinke čebel delavk, trotov in matice, da krmijo odraslo matico ves čas njenega zaleganja v panju. Krmilni sok ali matični mleček izločajo mlade »dojilje« iz svojih krmilnih žlez, ki se jim razvijejo po šestih dneh življenja in delu­jejo nekako do dvanajstega dneva starosti. Sok ali mleček pome­šajo s cvetnim prahom, vodo in medom ter krmijo ličinke — žerke. V panju igra matični mleček izredno vlogo. Iz komaj vidnega jaj­čeca se izleže popolna žuželka: čebela v 21, matica v 16 in trot v 24 dneh. Človek potrebuje za svojo rast okoli 20 let, medtem ko se čebela že izleže popolnoma odrasla. Matični mleček ima posebno vrednost v tem, da glede na jakost in sestavo uravnava nastajanje spola, ali se bo iz jajčeca izglegla matica ali delavka. Matica lahko odloži dnevno za trikratno svojo težo jajčec samo zato, ker med zaleganjem uživa mleček, ki ji ga čebele dojilje polagajo na rilček. Zamislimo si, kako bi bili kokošji jajčki poceni, če bi kokoš znesla na dan za trikratno svojo težo! To zmore le matica, ki uživa ma­tični mleček. Na to čudo narave so postali pozorni znanstveniki in pričeli uporabljati matični mleček v zdravilstvu, za okrepčila in poživila. Iz njega izdelujejo razne proizvode z dodatkom cvetnega prahu, propolisa in medu.

Kemične analize so pokazale, da vsebuje matični mleček be­ljakovine, aminske kisline, rudnine, sladkor, vodo, barvine, anti­biotike in hormone. V mlečku je hlapna snov, ki napravi, da se mlada ličinka čebele razvije v matico. Okoli 3 °/o sestavin matičnega mlečka se s kemičnimi analizami ne da ugotoviti.

Matični mleček mu pravimo zato, ker ga pridobivamo samo iz celice, v kateri se razvija matična ličinka ali žerka. Z mlečkom so krmljene še žerke čebel in trotov, vendar jim čebele dojilje polagajo drugačno sestavino. Matični mleček uživajo bolniki ali pa jim ga vbrizgavajo z injekcijo. Kakor so ugotovili, ugodno vpliva na krepitev organizma pri raznih oslabelostih telesa in delujejo proti staranju. Dobre uspehe so dosegli pri zdravljenju sla­bokrvnosti. Slabotnim, v rasti zaostalim in neodpornim ljudem se matični mleček na splošno priporoča.

 

Tretji sestanek

Tema: Čebele rojijo

Ponazorila: slika roja

Rojivost ali rojenje čebel je naravno večanje čebeljih družin. Rojivost lahko s posebnimi posegi pospešujemo, zaviramo ali povsem preprečujemo.

V čebelji družini ima le matica to prednost, da živi več let. Navadno živi 3 do 4 leta, redkeje 5 in več let. Že po tretjem letu starosti začne pešati in slabše zalegati, prej ali slej pa se popolnoma izčrpa. Čebele poskrbijo za zamenjavo na dva načina:

1.  staro matico zamenjajo s preleganjem;

2.  izrojijo s staro matico in si ustvarijo nov dom. Preleganje matice se  tiho in  mirno  izvede na  ta način:  ob

robih satja čebele izdelajo matičnike, v katerih se razvije po 16 dneh mlada matica. Stara je odveč, čebele jo zapustijo in kmalu jo uniči mlada in močnejša matica.

Za rojenje se odloči močna čebelna družina navadno z dve leti staro matico. Čebele se začnejo pripravljati na rojenje, delovni elan polagoma upada in čebele se razdelijo v dva tabora. Ko je prvi matičnik pokrit, star je 10—12 dni, stara matica z rojem izleti iz panja. (Pri AŽ-panju tehta roj 2—4 kg). Nekaj časa kroži okoli čebelnjaka, da se zbere, nato matica sede na bližnje drevo ali kak drug primeren kraj in nanjo se usujejo čebele. Tako nastane velika gruča čebel, ki jo čebelar spravi v ogrebalnik. Ko se ohladi, jo strese v pripravljeni panj in že ima novo družino. Čebele rojijo okoli poldneva ob lepem, brezvetmem in sončnem vremenu.

V panju, ki je rojil, se izleže mlada matica. Ko se oplodi, prične družina novo življenje.

Rojivosti je največkrat kriva premajhna prostornina panja. Ko se čebelna družina tako razmnoži, da je prostor napolnjen, se odloči za rojenje. Če taki družini pravočasno povečamo prostor, preprečimo rojilno razpoloženje.

Ogrebanje roja

Čebelar pri opravljanju čebel včasih ugotovi, ali vsaj moral bi ugotoviti, da se določena čebelna družina pripravlja na rojenje. Lahko pa prepreči. Če ga ne, potem mora ugotoviti dan rojenja. Pripravlja se na roj in nadzira panj. Ko najde roj, ima že priprav­ljen prazen panj z vloženimi satnicami, ogrebalnik, lestev, klobuk s pajčolanom in omelce. Viseči roj omete tako, da mu podstavi ogre­balnik, polovični AŽ-panj ali kakšen drug primeren zaboj. Primerno ga pritrdi, zleze v bližino roja in ga z omelcem ali zajemalko spravi v ogrebalnik. Roj lahko spravi v ogrebalnik ali podstavljen zaboj tudi tako, da ga z močnim sunkom strese v ogrebalnik. Pri ogrebanju mora paziti, da spravi v ogrebalnik ali panj matico. Čim je matica v ogrebalniku, se ji čebele takoj pridružijo, če pa je matica še na veji, čebele, ki smo jih spravili v ogrebalnik, odletijo in se pri­družijo matici na veji.

Ko smo roj z matico spravili v ogrebalnik, ga pustimo kakih 20 minut mirovati, odprtino ogrebalnika pa deloma zapremo. Ko se čebele umirijo, jih lahko vsadimo v pripravljeni panj. Roj običajno sprejme novi dom in prične graditi satnice. Ima veliko gradilno vnemo, saj lahko v nekaj dneh izdela vse satnice, ki smo jih vložili v panj.

Oskrbovanje roja

Ko smo roj vsadili v pripravljeni panj, še nismo rešeni vseh skrbi. Roj je v novem domu brez hrane, nima izdelanega satja, je brez zaloge, cvetnega prahu itd. Če smo roj vsadili v času dobre paše, je običajno vse v redu. Čez kakih 6 dni ga moramo pregledati, da ugotovimo, če matica že zalega, če je v panju zadosti hrane, če gradi in če je izdelal nove satnice. Če vse to ugotovimo, lahko z novo družino ravnamo tako, kot z vsemi ostalimi v čebelnjaku.

Kolikor je v času vsaditve brezpašna doba, pa roj ne izdela satnic, družina ne bo imela hrane in bo umrla od lakote. V tem primeru smo mu dolžni zamenjati nezgrajene satnice z dobrim re­zervnim satjem in ga nakrmiti s sladkorno raztopino. Tako obdrži­mo novo čebeljo družino pri življenju.

V času, ko imamo roj še v ogrebalniku in čakamo, da se čebele umirijo, ugotovimo, katera čebelja družina je rojila, če tega še ne vemo. To ugotovimo tako, da z moko posujemo nekaj čebel, ki so še ostale na veji in se niso pridružile roju. Pred čebelnjakom nekaj časa opazujemo, v kateri panj se bodo vrnile. Tako smo ugotovili izrojenca.

 

Po oprašitvi matice v zraku, kar stane trota življenje

Kakor roju moramo posebno skrb posvetiti tudi izrojencu, tj. panju, ki je rojil. Tam bo sedaj mlada matica, čez kakih 10 dni pogledamo, če se je že oplodila in če že zalega, če ugotovimo lepo čebeljo zalego, je z izrojencem vse v redu. Lahko se zgodi, da se mlada matica pri oploditvi izven panja izgubi. Izrojenec je zapisan propadu, ču mu takoj ne pomagamo z dodajo mlade sprašene ma­tice. Kolikor v izrojencu že zalegajo trotovke, je čebelja družina težko ozdravljiva, saj ne sprejme nobene matice. Izrojenca, ki je postal trotovec, spravimo v red tako, da proti večeru prestavimo čebele v polovični AŽ-panj. Panj postavimo za en dan v klet, v izpraznjeni izrojenčev panj pa vsadimo rezervno štirisatno družinico. Drugi dan proti večeru prinesemo iz kleti trotovca in ga odnesemo v bližnji gozd, tam odpremo panj in postavimo vse sate na kozico. Čebele ometemo s satov, da se vrnejo in si izprosijo vhod v prejšnji panj. Tako se pridružijo novi čebelni družini. Čebele trotovke ne znajo poti v svoj panj in se v naravi izgube.

Kaj moramo vedeti o ogrebanju roja?

Zapomnimo si naslednje:

roj moramo poiskati takoj, ko se usede in umiri;

pripraviti moramo panj, kamor bomo vsadili roj;

pred rojenjem moramo pripraviti ogrebalnik ali primeren zaboj, lestev, omelce, zajemalko, kadilo, rokavice in klobuk s pajčolanom;

v ogrebalnik moramo spraviti vse čebele;

če se roj v ogrebalniku po 30 minutah umiri, je matica gotovo v njem;

v pripravljalni panj vstavimo satnice;

na pripravljalni panj pritrdimo sipalnik, kamor bomo sesuli roj iz ogrebalnika;

vsajeni roj pregledamo čez 6 dni, če ima hrano in zalego.

 

Četrti sestanek

Tema: Umetni roji — ometanec

Ponazorila: prašilček — panj štirisatar

Umetne roje pripravljamo in delamo v lepem vremenu dopol­dne, ko je zunaj mnogo pašnih čebel in so na zaleženih satih veči­noma mladice. Stare čebele hitro zapustijo narejenca in se vrnejo v svoj panj. Stare čebele v narejencu lahko povzročajo ropanje, zato se morajo odstraniti, preden sate z mladimi čebelami vsta­vimo v poljuden prašilček ali manjši panjič s štirimi ali več sati.

V narejenca damo le sate s pokrito zalego. Na vsako stran zaleženih satov pride po en sat s hrano, tj. z medom in cvetnim prahom. Narejencu običajno dodamo še nekaj mladih čebel, ki jih naj­demo na gradilnem satu ali satnici v gradnji. Narejenec nekaj časa ne izletava, ker ima samo mlade čebele. Zato mu moramo v prazni sat naliti vode.

Narejenec z rojnim matičnikom

Ob lepem dopoldanskem vremenu pregledamo čebeljo družino, ki ima skoraj godne matičnike. Poiščemo matico in vse sate iz plodišča postavimo na stolico. Ko smo našli sat z matico, odstranimo na njem morebitne matičnike in ga postavimo v sredino plodišča. Na vsako stran mu dodamo po en sat z mlado nepokrito zalego, ostali prostor pa napolnimo z lepim satjem ali satnicami.

Sate, ki smo jih odvzeli in so na stolici, pustimo nekaj minut, da odletijo stare čebele; nato jih vložimo v pripravljeni manjši panj. V sredino vložimo sat z najlepšim matičnikom, vse druge odstranimo. Čez nekaj dni se bo izlegla mlada matica, se nato oplo­dila in imeli bomo novo čebeljo družino.

Ometenca napravimo tako, da na stolico zložimo iz dveh ali treh močnih panjev nekaj satov s čebelami vred ter jih pregrnemo z mokrim prtom. Čebele pustimo najmanj četrt ure pri miru, da se dodobra napijejo medu, nakar jih ometemo v zabojček. Seveda moramo vse sate na stolici dobro pregledati, če ni na katerem mogoče matica iz panja, ki smo mu odvzeli sate. V zabojček ome­temo samo čebele in trote. Nato vzamemo sprašeno matico (oplo­jeno), ki smo jo sami vzgojili ali kupili pri vzrejevalcu matic, in jo zapremo v matičnico. Čepek zadelamo s sladkornim testom in matičnico obesimo v zabojček. Zabojček zapremo in prostor za zračenje pustimo prost. Nato ga postavimo za tri dni v temno klet. Čebele bodo osvobodile matico in roj je narejen. Tak roj naj bo težak vsaj 2 kg! Vsadimo ga v pripravljeni panj, opremljen deloma s praznimi in deloma z medenimi sati. Tako je nastala nova čebelja družina — umetni roj ali ometenec.

Čebelarji pa se poslužujejo še več načinov pripravljanja umet­nih rojev.

 

JUNIJ

Prvi sestanek

Tema: Prva glavna paša in delo čebelarja

Ponazorila: karton s pokazatelji o razvoju panja, potrebne beležke in označevanje panjev

Ko se zgodaj spomladi prične življenje v panju, ko se prično izlegati čebele mladice, moč čebelje družine vidno raste. Čebelar lahko razvoj pospeši in vodi čebelno družino tako, da so mu razvije do prve glavne paše. Prva glavna paša, od katere lahko pričakujemo donos medu, je pri nas paša na akaciji. Kjer te ni, je pa travniška paša. To je v juniju in do takrat naj bo v panjih zadosti pašnih čebel (starih nad 21 dni), da bodo lahko izkoristile prvo glavno pašo.

V aprilu, ko se pojavi prva manjša paša v naravi, so proti koncu meseca ali v začetku maja družine toliko močne, da zasedajo vse satje v plodišču, vse ulice med sati, prostor pod sati in plodišče jim postaja pretesno. Takrat mora čebelar omogočiti čebelni družini širjenje prostora in s tem nadaljnji razvoj. Pri nakladnih panjih povečamo prostor z dodajanjem naklad, pri AŽ-paju pa odpremo prostor v medišče. Če čebelar pravočasno ne razširi prostora, se bo čebelja družina pripravila na rojenje. Čebelar bo tako dobil roj in povečal število družin. Toda v tem letu potem ne bo točil veliko medu od roja in od izrojenca. Obe družini nista sposobni izkoristiti prve glavne paše.

Ko ugotovomo, da je čebelna družina dovolj močna, živalna, da v plodišču ni več prostora za nadaljnji razvoj, razširimo prostor v medišče. Vanj prestavimo del satja s pokrito zalego iz plodišča in prazni prostor v plodišču in medišču napolnimo s satjem, ki smo ga jeseni skrbno odbrali in spravili v omaro. S prestavljanjem zalege v medišče pričnemo šele takrat, ko je v plodišču zaleženih 7 do 8 satov. V večini primerov je to v Sloveniji koncem aprila ali v prvi polovici maja, kar je odvisno od pašnih razmer in našega načina oskrbovanja čebel.

S širjenjem prostornine čebelni družini omogočamo, da matica zalega intenzivno, da ima vedno na razpolago prazne čebelje celice za zaleganje in da v panju načrtno držimo ravnovesje pokrite in odkrite zalege. Čim je v čebelji družini več pokrite zalege kot od­krite, se prične rojilni nagon in čebele se odločijo za rojenje. Na to mora biti čebelar vedno pozoren, vedno mora prestavljati po­krito zalego v medišče in nuditi matici prostor za zaleganje. Na ta način se veča moč družine, vedno več je pašnih čebel, ki bodo v stanju izkoristiti prvo glavno pašo. V času pred glavno pašo čebelar pripravi satnice, ki jih potem vstavlja ob gnezdo ali na predzadnje mesto v plodišču, da tako ob­navlja staro ter hkrati preprečuje rojilni nagon.

Jačanje čebelne družine pospešujemo z dražilnim krmljenjem ali krmljenjem na zalego, o čemer smo že govorili na drugem mestu.

Čas pred prvo glavno pašo je tudi čas za vzrejo mladih matic, za zamenjavo matic in za pripravo rezervnih družin. V tem času se večkrat pojavi čebelja družina, ki ji nismo preprečili rojilnega nagona in je pričela graditi matičnike. Matica take matičnike hitro zaleže. Lahko jih uporabimo pri zamenjavi starih in slabo plodnih matic ali pa iz njih v posebnem prašilčku vzgojimo novo čebeljo družino z mlado matico. Panju, v katerem so se pojavili matičniki, lahko odvzamemo staro matico in nato v njem iz najlep­šega matičnika vzredimo mlado.

Pred prvo glavno pašo pripravimo vse potrebno orodje za to­čenje in posodo za uskladiščenje ter ugotovimo količino ter zrelost medu.

 

 

Drugi sestanek

Tema: Premestitev čebel in prevažanje na pašo

Ponazorila: načrt pašnega katastra z vrisanimi plantažami ali skica, slike prevoznih sredstev in način prevoza

 

Če se odločimo za čebelarjenje na med in cvetni prah, se mo­ramo sočasno odločiti za prevoz čebel na pašo.

Če se odločimo za čebelarjenje na stalnem mestu s srednjimi pašnimi razmerami, izberemo naš standardni AŽ-panj, ki ga po­stavljamo v čebelnjak.

Če se odločimo za čebelarjenje samo kot ljubitelji čebel, je vseeno, v kaki vrsti panja bomo čebelarili. Seveda pri tem ne ra­čunamo na večji dohodek od čebeljih pridelkov. Zadostuje nam, da čebelarimo za razvedrilo, da se umaknemo iz mestnega vrveža v naravo s čistim zrakom. Če je primerna letina, dobimo nekaj kg medu, s čimer smo povsem zadovoljni. Če je letina slaba in čebele niso mogle nabrati medu in drugih pridelkov, smo prav tako zado­voljni. Sežemo pač v žep po denarnico, da plačamo potrebni slad­kor za krmljenje.

Ako želimo ekonomsko čebelariti in prevažati, moramo poznati pašne razmere Jugoslavije in čas izločanja medičine; imeti moramo opazovalne postaje itd. Kot pripomoček nam služijo razni statistični podatki, dobro izdelan pašni kataster in urnik cvetenja določenih rastlin. Pašni kataster predstavlja posebna geografska karta (zemljevid), na kateri so vrisana naselja, označene dovozne ceste, površi­ne medečih ter gozdnih rastlin. Karta pašnega katastra prikazuje velikost plantaž, medonosnih posevkov in gozdov. Razvidna mora biti nadmorska višina, označen čas medenja in po možnosti še hek­tarski donos medu na panj po večletnih statističnih ugotovitvah. Posebno mora biti naznačena stalna naseljenost čebel po številu panjev, ki jih imajo na določenem stalnem mestu domači čebelarji. Čebelar, ki prevaža na pašo, mora ščititi domače čebelarje in po­staviti čebele vsaj 4 km od večjega števila panjev domačega če­belarja.

Če nimamo izdelanega pašnega katastra na posebni geografski karti, se poslužujemo statističnih podatkov, osebnih poznavanj krajev in njihovih vegetacij, pri čemer se poslužujemo opazovalnih postaj. V Sloveniji imamo opazovalne postaje razmeščene predvsem v kra­jih, poraslih z gozdovi iglavcev. Vzdržuje jih naše največje podjetje MEDEX iz Ljubljane. Opazovalno postajo predstavlja poseben pro­stor, na katerem je postavljena tehtnica in na njej panj s srednje močno čebelno družino. Odgovorna oseba dnevno zapisuje donose medičine v panj in podatke javlja določenemu centru v Ljubljani, ta pa jih objavlja v dnevnem časopisju in radiu Ljubljana.

Orientacijsko nam lahko služijo grafični prikazi površin po obči­nah, kot na primer pokazatelji celotnih površin občin, pašnih polj, gozdov in naseljenosti s čebelami.

Podobno se lahko poslužujemo diagramov letnega donosa in porabe hrane na panj v kakem časovnem obdobju. Ti nam povedo, kako je v kaki občini ali večjem geografskem območju nihalo medenje in kakšni so bili letni donosi.

Čebele prestavljamo — prevažamo pozno zvečer ali v nočnem času, ko ne izleta vaj o in so vse doma. V izredno slabem deževnem vremenu jih lahko prevažamo tudi podnevi, če ugotovimo, da ne izletavajo in da so vse v panju. Pravilo pa je, da čebele prevažamo v nočnem času, ko po nagonu mirujejo in ne izletavajo.

Čebele prevažamo zaradi različnih namenov:

1.  spomladi jih prepeljemo na pašo spomladanske rese z na­menom, da se moč družin hitreje razvije, da so tako pripravljene za glavno pašo;

2.  na željo kmetovalcev jih postavimo v plantažne nasade sadja, ribeza in posevkov oljne repice (zaradi oprašitve). Kmetijstvo ima od tega korist, čebelar pa ojača moč družin;

3.  razvite in močne čebelne družine prepeljemo na pašo cve­toče akacije, kostanja, ajde, sončnic ali gozdne paše, če se je pojavilo gozdno medenje — mana. Taki prevozi koristijo predvsem čebelarju, da z njimi poveča donos medu kot glavnega pridelka čebel;

Sodobno vozilo za prevoz na pašo, ki je hkrati tudi čebelnjak.

4. jeseni prevažamo na jesenske paše, da povečamo površino zalege in da naberejo čebele potrebno zimsko zalogo.

Pri pripravi čebel za prevoz na paše upoštevamo naslednje:

—  prevažamo le močne in zdrave čebelne družine;

—  pred prevozom opravimo pregled čebel in ugotovimo zalogo hrane, količino zalege in moč družin;

—  iz medišča odstranimo in iztočimo težke medene sate, da se med prevozom ne lomijo;

—  vse premične dele panja pritrdimo (okenca, vrata, brado) z žeblji ali na kak drug način;

—  panju odpremo zračnike ali prevažamo AŽ-panje s snetimi vrati;

—  žrela zapremo z žično mrežico;

—  v panju zamašimo vse reže, iz katerih bi lahko uhajale čebele;

—  prevozno sredstvo mora imeti dobre vzmeti ali pa naložimo na pod vozila 10 cm plasti slame, koruznice ali sena, da ublažimo udarce;

—  na novem mestu podnevi uredimo stojišče, kamor ponoči z lahkoto postavimo panje;

—  med vožnjo in na novem stojišču zavarujemo panje pred vremenskimi neprilikami;

—  za prevoz si priskrbimo potrdilo o zdravstvenem stanju čebel od pristojne veterinarske inšpekcije;

—  priskrbimo si privolitev čebelarske organizacije kraja, kamor želimo postaviti čebele; na pot vzamemo potrebno orodje; kladivo, klešče, žeblje, žico, žago in vodo, če je vročina.

 

Tretji sestanek

Tema: Zorenje, sestava medu in točenje

Ponazorila: medeni sat, vilice in slike

Med točimo iz medišča panja, ko je dovolj zgoščen. Pravimo, da točimo zrel med. Najprej odvzamemo mediščno satje in z njega ometemo čebele, potem odkrijemo med z nožem ali vilicami in ga iztočimo v posebnem točilu, ki deluje na principu centrifugalne sile.

O načinu točenja, odvzemu in pripravi na odvzem smo že go­vorili v prvem delu knjige — v navodilih za mesec junij.

Med pripravijo čebele iz nektarja ali medičine in iz mane, ki jo donašajo v medenih golšah. Medičina je vodena in bi se kmalu pokvarila, če je čebele ne bi predelale v med. Medičini in mani primešajo čebele svoje izločke iz posebnih žlez — zorilno snov, ki sta jo v medu odkrila madžarski strokovnjak Kordos in Rus Par­kov. To sta v glavnem dva fermenta: invertaza in diastaza. Oba skupno z drugimi izločki spreminjata trsni sladkor v grozd­nega in sadnega. Šele tako dobi med svoj značilni vonj in okus. Zgoščeno medičino in mano odlagajo čebele v celice, tu pa med še naprej dozoreva. Ko se dovolj zgosti, ga pokrijejo s tankimi voščenimi pokrovčki. Čebele nabirajo medičino na različnih cveto­vih in mano na različnih drevesih listavcev in iglavcev. Mano izlo­čajo, kot že vemo, kaparji in ušice. Ločimo torej nektarski med, ki ima svoj izvor v cvetlicah, pravimo mu cvetlični med, ter med, ki je proizvod ušic ter kaparjev in mu pravimo gozdni med. Po­znamo več vrst medu, ki so dobile imena po rastlinah, na katerih nabirajo čebele medičino in sladke sokove kot mano.

Tako poznamo: žajbljev, akacijev, lipov, smrekov, kostanjev, hojev in ajdov med.

Za naš cvetlični med je značilno, da ga ne nabirajo čebele samo na eni in isti vrsti cvetja, pač pa na različnih. Zato je sestava različna in daje našemu cvetličnemu medu poseben okus, barvo in vonj. Medu, ki ga naberejo čebele po travnikih na cvetočih rastlinah, pravimo cvetlični ali travniški med.

Med je visokokalorična hrana; poleg več vrst sladkorjev vse­buje še mineralne snovi, vodotopne vitamine in aromatske snovi. Medtem ko dajejo medu sladkorji in dekstrini energetsko vred­nost, so še druge snovi, ki so fiziološko sicer pomembne in zdra­vilne, nimajo pa kalorične vrednosti. Vemo, da je v medu 75 do 80 odstotkov raztopine invertnega sladkorja, ki daje pri 100 g okrog 159.104 yulov. Pri enem kg medu se sprosti 126.105 yulov. Kilogram medu da toliko energije kot 3 kg svežega mesa, 50 jajc, 5 litrov mleka, 3 kg sladkovodnih rib, dober kg šunke, 6 kg pomaranč ali kot 3 kg banan.

Medu ne uživamo izključno kot hrano, marveč kot dopolnilo k raznim jedem in pijačam. Najbolj pogosto ga uživamo s kruhom ali pecivom, zlasti pa sladkamo z njim razne domače čaje in zdravilne napitke.

Med ima veliko zdravilno vrednost, uporabljamo ga proti raz­ličnim boleznim- Tudi naši predniki so ga cenili. Naši medicinski strokovnjaki so ga že v preteklih desetletjih dobro poznali in ga predpisovali kot zdravilo pri različnih boleznih. Med deluje bakteriostatično in bakteriocidno na celo vrsto mikroorganizmov. Med kot zdravilo uporabljamo:

—  kot sredstvo za umirjanje živcev, če ne moremo spati;

—  kot zdravilo pri vnetju sluznice v ustih in nosni votlini ter pri kaši ju;

—  kot sredstvo za okrepitev po prestali bolezni;

—  kot zdravilo za bolne oči;

—  kot zdravilo pri želodčnih, pljučnih, črevesnih boleznih; pri opeklinah, zaprtju, oslovskem kašlju in srbečici;

—  kot lepotilo in razkužilo.

Med uporabljamo še v kuhinji pri pripravi cele vrste peciva, za medico in še in še.

 

Četrti sestanek

Tema: Manin ali gozdni med

Učno sredstvo: vzorci maninega medu

V ugodnem vremenu se svetijo na listih in iglicah kapljice sladke tekočine: to je medena rosa ali mana. Pojavi se pri naglih spre­membah toplote, ko po hladnih nočeh sledijo soparni dnevi. Sladke kapljice se pojavijo na iglastem drevju, predvsem na smreki in hoji, na javoru, hrastu, lipi, topolu, borovnici, pa tudi na listih sadnega drevja. Povzročiteljice gozdnega medenja so rastlinske uši, ki spa­dajo v red kljunastih žuželk. Te imajo značilen ustni aparat, ki je podoben kljuncu; zabadajo ga v mehko lubje dreves in grmov.

Rastlinski sok, ki se pretaka po sitastih ceveh rastlin, vsebuje sladkorje (ogljikove hidrate), beljakovine, organske kisline, vita­mine in pepel. Telo uši izkoristi le nekaj odstotkov sladkorjev, ki jih vsebuje drevesni sok; ostale snovi izloči bolj ali manj predelane v obliki drobnih kapljic — mane. Čebele jih srkajo in iz njih pripravljajo

Kljunate žuželke povzročiteljice gozdnega medenja

Povečan posnetek zelene hojeve ušice, ki sesa na vejici skrita med jelovimi iglicami

manin med. Če sončni žarki preveč pripekajo, izpari iz sladkih kapljic voda in sladkor se posuši. Tedaj čebele ne »prije­majo«.

Manin med je temne barve; od pretežno rjave do črne. Je zelo sladek in ima pomembne snovi za človeški organizem, ki jih cvet­lični medovi nimajo. Hitro se trdi (kristalizira) in ga je treba hitro iztočiti. Ima okoli 3200 kalorij in je izdatna hrana; zato ga posebno cenijo športniki in težaški delavci.

 

 

JULIJ

Prvi sestanek

Tema: Izlet krožka v čebelarski muzej in ogled večjega čebelarskega obrata

Ponazorila: beležka, dnevnik in pisalo

Začetniki, posebno učenci, ki obiskujejo čebelarski krožek, na­vadno niso čebelarji, krožek pa ima v šolskem vrtu po en ali dva panja čebel kot učni pripomoček. Nekateri krožki pa nimajo čebel. Za vse je potrebno, da si ogledajo čebelarski obrat ali ustanovo, kot je čebelarski muzej v Radovljivci.

Priporočljiv je izlet v Radovljico, kjer je edinstven čebelarski muzej. Spotoma si lahko ogledamo Vrbo, rojstni kraj Franceta Prešerna, Bled in še kaj.

V Ljubljani je MEDEX največje jugoslovansko čebelarsko pod­jetje, ki ima vzorno urejene obrate. Če prej zaprosimo upravo Medexa za obisk, ali ga obvestimo o nameravanem izletu, nam bodo razkazali svoje obrate za predelavo, embaliranje in raziskavo če­beljih pridelkov. Spotoma je možen ogled letališča Brnik. Člani krožka bodo z obiskom gotovo zadovoljni.

Večji čebelarski obrat je zanimiv še posebno zato, ker spoznamo več vrst panjev, več načinov čebelarjenja, opremo, prostore in druge pripomočke za uspešno čebelarjenje. Priporočljiv je še izlet krožka na večje pasišče ob gozdnem medenju, kamor prepreljejo čebelarji svoje ljubljenke iz vseh krajev Slovenije in države.

 

Drugi sestanek

Tema: Kako vzredimo mlado matico

Ponazorila: vzrejni koledar, vzrejni okvir AŽ-sata in matičnica

V čebelni družini je matica najvažnejši člen, od nje je od­visna cela družina (moč in delavnost). Če ima družina slabo, ne­rodno, staro ali bolno matico in jo družina sama pravočasno ne zamenja, v kratkem času propade.

Vemo že, da je edino delo matice v panju, da leže jajčeca in tako skrbi za moč družine. Staro, onemoglo matico čebelna družina običajno zamenja tako, da zgradi matičnike in prisili matico, da jih zaleže. Čim se čez 16 dni izleže mlada in bojevita matica, od­strani staro in zagospodari sama. Takemu načinu zamenjave matice pravimo preleganje.

Danes strokovno vzrejamo matice in načrtno zamenjujemo slabe ali stare matice. Strokovna vzreja matic je nekoliko zahtev­nejše delo in zahteva izredno sposobnost čebelarja. Tako vzrejo običajno pripravimo takrat, ko rabimo večje število matic, ko od­vzamemo stare in dodajamo mlade matice gospodarnim čebeljim družinam.

Za vzrejo matic odberemo najboljše čebelje družine, ki so pasemsko čiste, ki o njih vodimo zapiske o delovni vnemi in drugih dobrih lastnostih. Odberemo čebelje družine, iz katerih bomo je­mali vzrejno gradivo (jajčeca ali en dan stare žerke). Take družine imenujemo matičarji. To so matične družine, ki nam dajejo najboljše žerke oziroma jajčeca. Posebno odbrane čebelje družine, v katerih vzrejamo plemenite trote, imenujemo trotarji. Od­brani plemenski matičarji in trotarji morajo ustrezati tako glede pasme kot pridnosti. Za vzrejo odbranih ličink uporabljamo čebeljo družino, ki ji pravimo rednik. Redniki negujejo vstavljeno vzrejno gradivo ves čas, dokler matičniki niso godni. Pri vzreji večjega števila matic rabimo še pomožne družine, iz katerih jemljemo čebele in zalego za rednike.

Priprava vzrejnega gradiva

Iz odbranih čebeljih družin uporabljamo žerke, ki se pravkar izlegajo. Stare smejo biti kvečjemu 20 ur. Take žerke dobimo tako, da vstavimo v sredino matičarja lep rumen sat, v katerem so se čebele enkrat ali dvakrat že izlegle. Predno ga vstavimo, ga poškro­pimo z razredčenim medom, da ga čebele takoj očistijo in ga matica prej zaleže. Sat pogledamo vsak dan, da ugotovimo, kdaj ga je matica zalegla. To si zapišemo. Četrti dan imamo na njem pravšnje žerke. Prestavimo jih v umetno izdelane matičnike, ki jih name­stimo na posebno letvo vzrejnega satnika. Vzrejno gradivo je priprav­ljeno.

Predno dodamo vzrejno gradivo redniku, mu odvzamemo ma­tico. Odvzamemo mu jih devet dni pred vložitvijo vzrejnega gra­diva. Po devetih dneh redniku poderemo vse matičnike, ki jih je zgradil zasilno. Nato mu v sredino gnezda vstavimo vzrejni satnik. Čebele bodo takoj pričele polagati hrano v umetne matičnike. Ko so matičniki v redniku zreli, jih porabimo. Upoštevati moramo, da se matica izleže 15 do 17 dni za dnevom, ko je bilo jajčece po­loženo v celico. Zaradi previdnosti uporabimo matičnike dva dni pred predvidenim rojstvom matic. Če smo presadili enodnevne žerke, bodo matičniki godni deseti dan, če smo vzrejali iz tridnevnih jajčec, pa bodo zreli enajsti dan.

Predno poberemo matičnike, jih preglejmo in izločimo vse, ki niso pravilno grajeni:

Pred vcepitvijo vsak matičnik preizkusimo. Če buba »grize«, ko matičnik prislonimo k ušesu, je v redu.

Na plemenilni postaji načrtno vzrejajo matice za oplemenitev in prodajo.

 

Godne matičnike uporabljamo na več načinov:

—  vcepljamo jih v narejence ali v družine, ki smo jim prej odvzeli ostarele, izčrpane matice;

—  vstavljamo jih v posebne za to pripravljene plemenilnike, panjičke;

—  dajemo jih v valilne matičnike. V njih čebele negujejo, dokler se ne izležejo. Nato jih po posebnem postopku dodajamo pripravljenim čebelam v plemenilnikih. Ko jih mlade čebele v plemenilnikih sprejmejo in osvobodijo iz matičnic, jih pošljemo na plemenilno postajo ali postavimo na primerno mesto v čebel­njaku, da se oplode. Ko pričnejo mlade matice zalegati in ko ugo­tovimo, da je zalega pravilna, jih lahko dodamo gospodarskim čebeljim družinam, ki jim moramo zaradi starosti, izčrpanosti ali iz kakih drugih vzrokov zamenjati matico. Pred dodajanjem ali za­menjavo mlade matice označimo.

 

KOLEDAR VZREJE MATIC

 

 

Pred uporabo koledarja bomo izrezali zunanji krog z velikimi številkami in ga nalepili na karton ali pločevino. Prav tako bomo nalepili centralni krog na karton. Ko združimo oba kroga, dobimo koledar za uporabo.

Ušesce za obešanje pričvrstimo z žebljičkom, na drugo pa lahko pritrdimo oznako s številko družine in vse druge beležke.

če pa rabite več primerov, je najbolje, da koledar prefotografirate, odtisnete na kontrastni papir, in sicer toliko primerov, kolikor jih potrebujete.

 

Dodajanje matic brezmatičnim družinam

Vzreja matic spada med zelo pomembno opravilo v čebelarstvu, nič manj važna in zapletena pa je izmenjava oziroma dodaja matic. Vemo že, da matice obilno zalegajo prvi dve leti svojega življenja, potem pa njihova rodovitnost popušča. Stare matice ne morejo raz­viti živahnih družin. Poleg tega so mlade matice odpornejše in us­pešneje prebijejo zimo. Za dodajanje matic družinam, ki smo jim sami odstranili matice ali pa so jih iz kakršnega koli razloga izgu­bile, je več načinov in je v ta namen potrebno določeno znanje, po­sebno še, če gre za dragocene matice, ki smo jih dobili iz vzrejnih postaj ali pa smo jih sami vzredili iz rodov, ki imajo dobre gospo­darske lastnosti. Oglejmo si nekaj teh načinov!

V vsakem primeru je najprej potrebno ugotoviti pripravljenost družine za sprejem nove matice, pa naj si bo, da smo staro matico sami odstranili ali pa jo je na kakršen koli način družina izgubila. Družina se v kratkem času zave izgube. Matično telo namreč izloča posebno snov, feromon imenovano, ki družino opozarja na navzoč­nost matice. Če matice ni, se ta snov kmalu izgubi. Čebele so raz­dražene, brenčijo zateglo in žalostno, čebele stražarke pa nervozno hitijo okoli žrela, kar je zanesljivo znamenje brezmatičnosti. Pahljajo z dvignjenimi zadki in pri tem izločajo iz posebne žleze vonjavo, da bi privabile matico.

Brez matice pa čebelna družina oslabi vsak dan za tisoč čebel, kolikor jih zaleže povprečno matica na dan.

Čim dlje je družina brez matice, tem manj je pripravljena sprejeti dodano matico. V primeru, da je v panju mlada zalega, si bo novo matico vzredila sama. Če pa je ni, bodo začele bolj izdatno krmiti nekaj mladic. Tem se nato razvijajo jajčniki, ki so bili zakržljani, tako zalegajo le neoplojena trotovska jajčeca. Dobimo trotovsko družino, ki ne bo sprejela dodane matice.

Na sprejem pa vplivajo tudi zunanje klimatske razmere: letni čas (spomladi prej kot poleti), hladno, vetrovno in deževno vreme. Zato ni priporočljivo dodajati v takem vremenu. Najbolj zanesljivo sprejme matico družina, ki jo sestavljajo samo mladice. Te so v narejencih v katerih so panjske čebele, ki še niso izletavale.

Kako ugotovimo pripravljenost družine za sprejem dodane ma­tice? Nekatere izkušnje kažejo naslednje priporočilo.

Iz brezmatičnega panja vzamemo sat s čebelami in ga postavimo na kozico. Nanj spustimo matico in pozorno opazujemo, kako se bodo obnašale čebele do nje. Če se ji bodo začele odmikati in jo v spo­štljivi razdalji obkrožati, je dobro znamenje. Če ji bodo začele na rilčkih ponujati drobne kapljice hrane in bo matica hvaležno sesala, je kar zanesljivo znamenje, da je novinka dobrodošla. Bolj sumljivo pa je, če matica sama stika po celicah za hrano in če jo čebele vzne­mirjeno zasledujejo ter jo stiskajo v klopčič. V tem primeru je na­vadno izgublena. Če jo hočemo rešiti, pihnimo v klopčič dim, da se čebele, ki postanejo omamljene, razidejo. Če je matica še živa, jo lepo spravimo v matičnico! Če pa vidimo, da je matica dobrodošla in čebele pripravljene za sprejem, jo še poškropimo s sladkorno ali me­deno raztopino, da jo čebele obližejo. Med oblizovanjem se matica navzame duha po družini, zato jo brez skrbi dodamo panju.

Najbolj uveljavljen način pri nas pa je dodajanje matic v matičnicah. Posebna mrežasta kletka ima vhod zaprt s sladkornim te­stom. Tega čebele preližejo; pri tem je dovolj časa, da se matica navzame duha po družini. Čebele jo potem rade sprejmejo.

Drugi zopet dodajajo matice na ta način, da najprej omamijo čebele v panju (z dimom, etrom, kloroformom). Ko se čebele zbude iz omame, jih zapusti spomin. Zato zanesljivo sprejmejo dodano matico — ne glede na prejšnjo pripravljenost za sprejem.

 

Tretji sestanek

Tema: Dodajanje zimske zaloge hrane

Ponazorila: beležka, sladkor in pripravljena sladkorna raztopina

Že v prvem delu knjige smo povedali, kako pripravimo močno in pravilno urejeno čebeljo družino za prezimovanje. Če čebele nimajo do sredine septembra nepretrgane srednje dobre paše, ma­tice omejijo zaleganje in družine vidno pešajo; manjša se moč družine. Povedali smo, da pašo nadomestimo s suhim, malo navlaženim sladkorjem, sladkornim testom, pa tudi s sladkorno razto­pino v razmerju 1 :1, če jo dolivamo v pitalnik vsaj vsak drugi dan do 1/2 litra. Z dražilnim krmljenjem zaposlujemo stare čebele, da se iztrošijo, in držimo matico pri enakomernem zaleganju.

Preden začnemo v prvi polovici septembra krmiti čebelje dru­žine na zimsko zalogo, bežno pregledamo družine in ugotovimo za vsak panj zalogo hrane v kilogramih. Če imamo v panjih na stranskih satih gozdni ali kostanjev med, ga izločimo in vstavimo lepo prazno satje. Gozdni in kostanjev med imata veliko trdih delcev, ki jih čebelja prebavila ne izkoristijo in jih izločijo kot blato. Ker v zimskem času ni vsak mesec izletnih dni, da bi se čebele otrebile, sta gozdni in kostanjev med neprimerna za zimsko zalogo in zato velika povzročitelja griže in noseme. Ko smo izločili gozdni in kostanjev med, če je bil v plodisču, izpraznimo mediščno satje v AŽ-panju, iztočimo med, če ga je kaj, ali pa medeno satje spravimo na suh prostor za spomladansko dražilno krmljenje. Če­belje družine so sedaj samo v plodisču, kjer bodo prezimile. Pri nakladnih panjih odstranimo odvečne naklade in pustimo čebelje družine glede na številčno moč le v dveh nakladah.

S krmljenjem na zimsko zalogo pričnemo okoli 10. septembra in dodamo manjkajočo hrano v nekaj  dnevih.  Za zimsko zalogo dodajamo sladkorno raztopino, v kateri je sladkor v enakem raz­merju z mlačno vodo. Pri dodajanju sladkorne raztopine moramo računati na to, da bodo čebele raztopino predelale, fermentirale in jo zgostile na gostoto medu. Računamo, da predstavlja liter sladkorne raztopine kg predelane in zgoščene zimske hrane. Sladkor oziroma sladkorna raztopina je najboljša hrana čebelam za zimo, saj ima najmanj trdih delcev oziroma najmanj odpadkov. Na slad­korju lahko zdržijo čebele do 5 mesecev, ne da bi čutile potrebo po trebljenju. Vse vrste medu imajo več snovi, ki jih čebele izločajo z iztrebki.

Čebelna družina v AŽ-panju mora imeti od 10 do 14 kg zimske zaloge, nakladni panj pa od 15 do 20 kg. V naših krajih pričnemo čebele krmiti za zimsko zalogo v prvi polovici septembra. S tem izrabimo za predelavo sladkorja v krmilni med pretežno stare čebele, ki bodo do zime še odmrle. Mlade čebele se bodo še nekaj časa izlegale in v brezdelju počivale do pomladi.

Manjkajočo zimsko zalogo hrane dodajamo čebelam po liter ali liter in pol na dan, dokler ne dodamo manjkajoče količine. Kr­mimo v poznih večernih urah, da s tem ne povzročamo ropanja. Krmimo vse čebelje družine; če potrebujejo nekatere čebelje dru­žine večje količine in druge manjše, to uravnavamo z dnevno koli­čino dodane sladkorne raztopine. Posebno pazimo na to, da ničesar ne polijemo, da pitalniki ne točijo, saj bi s tem povzročili ropanje.

Po končanem dodajanju zimske zaloge lahko vrnemo sate v medišče. Prezimovanje je odvisno od kraja, kjer čebelarimo, od tega, ali po načrtu prezimujemo čebele z odprtimi medišči, od ostrih in blagih zim itd. Ko smo končali s krmljenjem za zimsko zalogo, zožimo na panjih žrela, če tega nismo napravili že prej, in pustimo čebele pri miru do večjih stalnih ohladitev, ko jih bomo končno toplo zapažili.

Za zimsko dodajanje zaloge hrane je posebno pomembno:

—  da uredimo zimsko gnezdo v plodišču z lepim satjem;

—  da imamo v panju zdravo in mlado matico;

—  da izpraznimo medišče v AŽ-panjih ali zmanjšamo število naklad pri nakladnih panjih;

—  da odstranimo iz plodišča gozdni in kostanjev med;

—  da polagamo sladkorno raztopino v poznih večernih urah;

—  da ne polivamo sladkorne raztopine tam, kjer bi jo našle čebele;

—  da pitalniki ne točijo;

—  da sladkorno raztopino pripravimo vedno en dan prej in jo dodajamo ohlajeno; —  da dodamo zadosti zimske zaloge, raje več kot manj;

—  da krmimo pravočasno — v septembru;

—  da šibkim družinam, če jih prezimujemo, zmanjšamo število satov v plodišču na število, ki jih čebele oktobra zasedajo;

—  da rezervnim družinam dodamo primerno količino zimske zaloge.

 

Četrti sestanek

Tema: Naši vidni čebelarji in strokovni pisatelji

Ponazorilo: beležka

Slovenci imamo več vidnih mož, ki imajo velike zasluge za razvoj čebelarstva, za čebelarsko društveno udejstvovanje in šir­jenje pisane besede o čebelah, čebelarstvu in čebelarjih.

Poznan je naš gorenjski čebelar Anton Janša, roj. 20 maja 1734 v Breznici pri Radovljici, prvi čebelarski učitelj na dunaj­skem cesarskem dvoru. Rodil se je v skromni kmečki družini v vasi Breznica na Gorenjskem. Tam je tudi spominsko obeležje. Dunajski dvor je v 18. stoletju sklenil, da je potrebno pospeševati razvoj čebelarstva, saj je gosposka potrebovala vosek za izdelo­vanje sveč in med za sladilo. Na drugi strani so lahko nalagali večje davščine podložnikom, ki so s prodajo čebeljih pridelkov povečali dohodek. Ko je dunajski dvor zvedel za odličnega čebe­larja Antona Janšo, ga je z dekretom določil za odličnega učitelja čebelarstva. Anton Janša je organiziral posebno čebelarsko šolo na Dunaju. Tam so se izobraževali čebelarji predavatelji ali učitelji, ki so nato hodili po deželi in poučevali čebelarstvo.

Na Dunaju je Anton Janša napisal dve čebelarski knjigi. Leta 1771 je izšla knjižica Razprava o rojenju in po njegovi smrti leta 1775 Popolni nauk o čebelarstvu, ki jo je uredil njegov naslednik Josef Münzberg. Obe sta bili tiskani v nemščini in Slovenci smo ju dobil v prevodu leta 1792, 1906 in 1922.

Antona Janšo uvrščamo med prve in najvidnejše čebelarske osebnosti in ga štejemo za prvega in največjega tedanjega strokov­njaka na področju čebelarstva.

Za njim je nastopil Peter Pavel Glavar., čebelar in pisec, ki je imel v svojih mladih letih nenavadno burno življenjsko pot; pi­satelj Ivan Pregelj jo je literarno upodobil v povesti Odisej iz Komende. Rojen je bil leta 1721 in umrl leta 1784. Kot nezakonski sin je živel pri priseljeni družini Basaj v Vopoljah pri Cerkljah. Kot župnik in pozneje graščak je čebelaril v večjem obsegu ter z besedo in dobrim zgledom mnogo pripomogel k napredku čebe­larstva pri nas. Prevedel je Janševo Rapravo o rojenju, jo do­polnil po lastnih izkušnjah in izročil Kranjski kmetijski družbi, ki pa je takrat ni izdala. Ker P. P. Glavar ni bil nemške krvi in ker je napisal knjigo v slovenskem jeziku, se je njegov rokopis »izgubil«. Izdana je bila šele leta 1976 ob 200-letnici pisane besede o slovenskem čebelarstvu. Zato ga štejemo za prvega Čebelarskega pisatelja v slovenskem jeziku.

Med vidne čebelarje in pisce čebelarskih poljudnoznanstvenih tekstov štejemo še Janeza Goličnika, Jurija Jonkeja, J. Jurančiča, F. Rojino, A. Bukovca, V. Rojca, če naštejemo najpomembnejše iz preteklosti.

Rojstna hiša s čebelnjakom A. Janše

Naslovna stran prve slo­venske izdaje Janševega »Popolnega nauka o če­belarstvu«.

 

 

Peter Pavel Glavar

POGOVOR

OD ZHEBELNIH ROJOU

SKUSI

A. JANSHA,

Zhebelinga Duneiſkiga Vuzhenika V' nemſhkim jiſiku popiſſan, na Kranſku preloſhen, inu pogmiran ſkusi viſoku vuredniga, Zhaſtitliviga, Vuzheniga Duhouniga

PETRA PAVLA GLAVARJA,

nekdanjega Commende S. Petra Faimazhtra,

Sedajniga  Landspreſhke  Goſpoſke  laſtniga  goſpuda.

V' tem Leitu 1776.

 

Del Glavarjevega rokopisa iz leta 2007

 

Z ustanovitvijo Slovenskega osrednjega čebelarskega društva za Kranj­sko, Štajersko, Koroško in Primorsko s sedežem v Ljubljani je društvo začelo izdajati svoje glasilo Slovenski čebelar, Ki nepretrgoma izhaja vse

do danes.

 

UPORABLJANI VIRI IN PRIPOROČILA ZA NADALJNJE IZPOPOLNJEVANJE

Sodobno čebelarstvo I. in II. del — Uredniški odbor ZCDS, Ljubljana 1955 in 1958

Praktično čebelarjenje, dr. Jože Rihar — Ljubljana 1956

Vzrejajmo boljše čebele, dr. Jože Rihar — Ljubljana 1972

Naš panj, Anton 2nidaršič — Ljubljana 1925

Čebelarjenje v nakladnem panju, dr. Jože Rihar — Ljubljana 1975

Bolezni in zastrupitve čebelje družine, Kolektiv strokovnjakov — Ljubljana 1976

Gozdno medenje in proizvajalci mane, dipl. inž. Franci Sivic — Ljubljana 1974

Ob 200-letnici pisane besede o slovenskem čebelarstvu. V. Demšar Stane Mihelič, Jože Stabej in L. Debevec — Ljubljana 1976

S čebelami in čebelarji skozi stoletje, Leopold Debevec — Ljubljana 1976

Učime se včelafit, Karel Pinc — Praha 1977

Kalendar pčelovoda, N. Iojriš — Moskva 1970

Bienenwirtschaft, Alois Tropper — Graz 1972

 

Založila

ZVEZA   ČEBELARSKIH  DRUŠTEV  SLOVENIJE LJUBLJANA

Uredil in opremil Martin  Mencej

Lektoriral prof. Janez Erklavec

Natisnila tiskarna

Simotisk - Ljubljana

1989