TAKO SO KUHALI NA VAČAH
IN V OKOLICI SREDIŠČA SLOVENIJE
(Povzeto po terenskih zapisih v avgustu 2008 - za Vaški dan 31. 8. 2008)
SPLOŠNO O PREHRANII
a) SAMOOSKRBNOST
Kmetje z Vač in okoliških vasi so skoraj
vse, kar so potrebovali, pridelali ali naredili doma, usluge obrtnikov in
drugih sovaščanov pa so poplačali s pridelki ali uslugami. Zato lahko z gotovostjo govorimo o relativni
samooskrbnosti tukajšnjega kmečkega gospodarstva. Še deset let po
drugi svetovni vojni so se prehranjevali v glavnem s tistim, kar so vzredili in
kar je zraslo na njihovih kmetijah. Na svojih kmetijah ničesar niso
zavrgli, vse, kar je zraslo na polju, v sadovnjaku ali na vrtu, so znali
uporabiti in predelati, da ostankov pravzaprav ni bilo. Jedilnik je bil odvisen
od letine in od velikosti kmetije. Pomembno pa je bilo seveda tudi število
družinskih članov.
Gospodinja je vstajala zelo zgodaj, da je vse, kar je bilo potrebno, pravočasno pripravila, zakurila peč, ter skuhala zajtrk, za številno družino.
Kuhala je hrano v črni kuhinji, in sicer tako, da je zjutraj postavila bolj ob rob vroče peči lonec s hrano. Nato odšla na njivo ali travnik delat, ko se je vrnila, je bila hrana, ki se je počasi kuhala, kuhana. Iz lončenih loncev pa je prijetno dišalo.
Družina si je vzela čas za skupen obrok. Posedli so za mizo, ob kateri sta gospodar ali gospodinja zmolila molitev naprej, ostali člani družine so molili za njima. Marsikje so se več pogovarjali kot danes in načeloma so bili v odnosih prijaznejši. Znali so ceniti hrano in v njej uživati. Čeprav so jedli bolj mastno hrano, je bila bolj zdrava kot danes. (M. Rebolj, 2008)
Način prehranjevanja tukajšnjega kmečkega prebivalstva se od druge polovice 19. stoletja vse do prvih let po drugi svetovni vojni, ni bistveno spremenil. Na vrhu priljubljenosti so bili na jedilniku žganci in štruklji, s čimer niso nikoli pretiravali. Iz tistih časov izvira pregovor: »Žganci streho predero, štruklji pa po svet' poženo.« Največkrat so jedli prežganko, polento in mleko. Če je bila zraven še kava, so bili zelo veseli. Na Malih selih so imeli na skrivaj posejano celo posebno kavo, ki so jo potem lahko pili. Za zajtrk so največkrat jedli mleko in kruh. Tudi kruh se je razlikoval. Reveži so imeli bolj črn kruh, bogatejši pa bolj belega. Kjer so bili največji reveži, so imeli povsem črn kruh. Največkrat pa je bila za peko kruha namenjena »druga moka«, torej ne bela, ampak tista, ki je bila že slabša. To so potem mešali z moko iz drugih žit.
Ponekod so imeli v poletnem času sicer 5 do 6 obrokov, ampak zelo slabih. Za malico je bil včasih celo kakšen košček mesa, drugače pa je bil kruh, kakšno jabolko, suhe kuhane hruške s kruhom. Za navadno kosilo je bil velikokrat krompir, govejo juho pa so tu in tam jedli ob nedeljah le najbogatejši. Na Malih selih praviloma govejega mesa niso uporabljali. Velikokrat so imeli obaro s krompirjem, kakšno kislo juho, enolončnice, šaro (krompir, repa, koleraba, z ocvirki), kislo zelje s krompirjem, nasploh pa - preproste kmečke jedi. Obara je bila z majhno količino bolj na drobno zrezanega mesa, včasih celo brez mesa. Obara je bila juha s podmetom, podobna jed, ki so jo naredili s prežganjem, pa se je imenovala ajmoht (po E. Predovnik, M. sela). Velikokrat so jedli tudi fižolovo juho, krompirjevo juho, v žup krompir (krompir, skuhan v juhi in zabeljen z ocvirki), kot samostojno jed s kruhom ali s praženim krompirjem. Mesa je bilo tudi ob nedeljah zelo malo. Včasih, ob posebnih priložnostih, so poleg kurje juhe in kurjega mesa iz juhe jedli še krompir in solato. Kokoš so največkrat jedli takrat, kadar so imeli delavce, ali pa so jo nesli porodnici. Ponekod so imeli navado, da so ob tej priložnosti nesli otrokom tudi kruh: večjim otrokom večje hlebčke, manjšim pa male. Porodnicam so velikokrat nesli tudi jajca in to celo 50 do 60. Če se je le dalo, so pojedli le polovico kokoši, da je bila za dvakrat. Na Malih selih so bila za značilna nedeljska kosila bleki, (široki rezanci) ješprenj, štrudelj. Sladice so bile tudi ob nedeljah prej velika izjema kot pravilo. Izraza sladica in pecivo Na Malih selih niso poznali. Med kmetijami so bile velike razlike.
Jeseni se je dan skrajšal in zmanjšalo se je tudi število obrokov – iz pet na štiri.
Bogatejše kmetije so imele na jedilnikih že ob delavnikih tisto, kar so imeli revnejši ob nedeljah. Imeli so tudi več mesa in boljšo kvaliteto vsega.
Težji delavci so imeli boljšo hrano. Za bolj zahtevna dela so imeli zabeljene žgance. Varčnost s hrano je bila splošna kvaliteta. Razumno so jo porazdelili na celo leto. Tudi bogati so s hrano varčevali, čeprav so je imeli dovolj. Svojih presežkov bogatejši niso prelivali k revnejšim, ampak so jih vlagali v napredek svoje kmetije.
b) NAČIN PREHRANJEVANJA
Običajno so jedili skupaj iz velike »prstene« posode, okoli katere je gospodinja razporedila žlice. Tako je bila omogočena kontrola nad hrano, ki je je bilo vedno premalo. Da bi se lahko do sitega najedli, so morali biti jedci kar iznajdljivi. Vsem običajno to ni uspelo. Vendar tak način ni bil značilen za vsa kmečka gospodinjstva. Marsikje sta gospodar in gospodinja skrbela, da je bila hrana razporejena tako, da so vsi dobili dovolj.
Včasih so skuhali vse v pečeh, bilo pa je tudi veliko živali, predvsem mrčesa, ki jih niso znali tako zatirati kot dandanes. Zgodilo se je, da je kdaj padla kam kakšna žival, ki so jo z butarami, s katerimi so kurili, prinesli v črno kuhinjo. Neki gospodinji se je zgodilo, da je spražila krompir in ga je stresla kar v skledo. Ko so jedli, so med zajemanjem iz sklede naleteli na miško.
Posamezni »plehnati« krožniki so bili v navadi le pri bogatejših. Marsikje je največji kos mesa je vedno dobil gospodar. Ta navada je bila prisotna marsikje na Vačah in tudi drugod, na Malih selih pa ne. Kosilo je bilo vedno dokaj natančno ob določeni uri – razen, če ni bilo kaj posebnega. Navadno so imeli vsi določena mesta, kjer so sedeli ob posameznih obrokih pri mizi. Le tu in tam se je zgodilo, da so sedeli drugače, v glavnem pa so se vsi svojega sedežnega reda kar držali. Najbolj stalno mesto je imel gospodar. Na Malih selih so sedežu, kjer je sedel gospodar, rekli »žesu« ali »žesl«. Gospodinja je navadno sedela na mestu, od koder je najlažje, ne da bi koga motila, odhitela v kuhinjo. Pri mizi so se običajno pogovarjali o delu in govorili so lahko tudi otroci. Tudi najeti hlapci in dekle, posli, so med obroki sedeli z družino za isto mizo in se z gospodarjem in gospodinjo dogovarjali o delu. Velikokrat so bili to neporočeni strici in tete, ki so ostali pri hiši kot pomembna delovna sila. Družine, kjer je bilo veliko otrok, najetih poslov niso imele. Ob večjih delih je bil pri kosilu z družino in z najetimi posli gospodar za mizo sam, saj je gospodinja skrbela, da je kuha in strežba v redu potekala.
C) GOSPODINJSKA OPREMA TER KUHANJE IN PEKA V ČASU ČRNIH KUHINJ
Nekako v tridesetih letih 20. stoletja so se na območju Vač, pa tudi v Slivni in na Malih selih začele spremembe v načinu urejanja domov – predvsem kuhinj. Črne kuhinje so postopoma zamenjale bele in Jože Kimovec, rojen leta 1932, se več ne spomni, da bi pri njih doma kdaj imeli črno kuhinjo. Njegov oče je posestvo kupil pred njegovim rojstvom in je hišo že takoj preuredil in naredil belo kuhinjo. Pri sosedih pa so večinoma še imeli črne kuhinje, a kmalu po drugi svetovni vojni jih skorajda ni bilo več. Tako se je zgodilo v večini zaselkov na območju Vač. Do današnjih dni se je ohranilo le nekaj črnih kuhinj, to pa največkrat tam, kjer so zgradili nove, nadomestne hiše, starih pa niso podrli. V tistih še danes uporabljajo kotle, v katerih kuhajo prašičem in rante, na katere obesijo meso za dimljenje.
Za črno kuhinjo niso imeli kakšnega posebnega imena in so ji rekli enostavno »črna kuhna« ali pa samo »kuhna«. V črnih kuhinjah so imeli na kamnitem prizidku pred pečjo večkrat tudi odprto ognjišče, a kuhinj, ki bi imele samo ognjišče, brez peči, na Slivni ni bilo. Za kuhanje v peči je bila železna posoda s podstavkom, »koza«. Takšne posode so imeli tudi tesači v gozdovih. To je bila posoda na treh nogah, z ročajem oz. z »repom« in gospodinja jo je porinila v peč in v njej kuhala manjše stvari, imenovala pa jo je »koza z repom«. Zaradi vročine so morale imeti te koze in tudi tiste, ki niso imele »nog«, zelo dolge »repe«. Za večje stvari je gospodinja imela lonce. Manjše lonce, ki niso imeli držal ali repa, je gospodinja prijemala s »klobčinami« - prijemalkami iz stare klobučevine.
Za žgance gospodinja ni imela posebne posode, gledala je le na to, da je izbrala takšno posodo, v kateri je lažje mešala, »da so se žganci potem tako dobro drobili, kakor pes bolhe otrkava …« Za cvrtje oz. zabelo je uporabljala manjše kozice. Večinoma so za kuho imeli železno posodo, za peko pa glineno oz. »prsteno«, vendar so v prsteni tudi kuhali. Toplo vodo so greli v posebnih loncih, ki so jih imeli na peči, nekateri pa so tudi za vodo uporabljali katerikoli lonec, ki je bil takrat prazen.
Posodo so čistili sproti in je niso ribali, obnavljali in loščili, tako kot so to počeli z drugimi predmeti pred veliko nočjo.
Za nameščanje posode v peč in iz peči, so imeli pečne vile ali burkle, ki so jih imeli več, saj so potrebovali burkle različnih obodov, kot je bila različnih obodov tudi glinena ali litoželezna posoda.
Večje gospodinjstvo je imelo najmanj štiri burkle različnih velikosti Težje lonce so premikali tako, da so burkle naslonili na lesena kolesa, ki so jim rekli »vauck« in so jim pomagala, da so »vodili« lonec v peč. Burkle so hranili skupaj z nekaterimi pripomočki za peko kruha, v kotu črne kuhinje.
V črnih kuhinjah so ljudje kuhali na odprtih ognjiščih pred kuriščem kmečke peči, pa tudi v krušni peči.
Velikokrat so v topli peči skuhali ne samo za ljudi, ampak tudi za prašiče, ponekod pa je bil v črni kuhinji zgrajen tudi poseben kotel za kuhanje prašičem, ki je bil pokrit z lesenim pokrovom, na katerega so gospodinje lahko odlagale posodo. V črni kuhinji je bilo tudi okno, v večjih hišah pa celo vrata (domačija Zapece), ki so bila največkrat nasproti glavnega vhoda v hišo. Večje črne kuhinje so bile obokane in se je obok nadaljeval v dimnik, manjše so imele navadno dimnik ob strani. Nad pečjo so bile »rante« (debele palice), na katere so obešali meso za dimljenje. Tlak je bil v črni kuhinji iz zmesi apna, blata in slame in so mu rekli »ještrle«.
Ponekod so lonce znali gospodarji s posebnimi zakovicami popravljati sami, največkrat pa jih je popravljal krošnjar, ki se je po določenem časovnem obdobju oglasil pri hiši in popravil gospodinji vse lonce. Bili pa so tudi krošnjarji, ki so posodo in razne gospodinjske pripomočke prodajali. Med drugim so bili to tudi ribniški «suhorobarji«.
Za pečenje so uporabljali črno oz. rjavo glineno posodo. Na Slivni izdelovalcev takšne posode ni bilo in so vso kupili. Za drobljenje česna, orehov, maka in raznih semen in zdravil za živali, so uporabljali posebne možnarje, ki so bili največkrat iz kamna, nekateri pa so bili tudi leseni.
Možnar:
iz kamna izdolbena kamnita posoda, ki ima zaobljeno dno. Oblika dna omogoča drobljenje različnih vrst zrnja, semen, začimb in dišavnic, ki so jih potrebovali v gospodinjstvu. Trli so v njem tudi česen, čebulo, sušena zelišča – do zdravil za živino, npr. brinovih jagod. Na Malih selih so v možnarjih, ki so držali približno 8 l, stolkli laneno seme, iz katerega so skuhali čaj in so ga potem dajali živini, v njem pa stolkli tudi orehe za potico in proso za kašo, kadar ni bilo mogoče nesti v mlin.
V času črnih kuhinj so bile omare, največkrat pa so bile kar police za posodo ali pa skledniki, na katerih so bile shranjene prstene posode, včasih v kuhinji, največkrat pa v veži.
Kruh je bil spravljen v »metrgah« ali v kleti
v posebnih lesenih lesah, ki so visele s stropa, da niso bile dosegljive za
miši in podgane.
Metrga:
je miza, ki pod površino – desko na vrhu - skriva korito. Vrhnjo plast mize – desko - so sneli in so v koritu mesili in shranjevali kruh. Pod koritom je predal. Štiri - zaradi širokega korita nekoliko krajše - noge omogočajo, da miza stoji.
Metrge so bile največkrat v izbi, ki so ji rekli »hiša« ali pa tudi v veži, če v izbi oz. v hiši ni bilo prostora. V metrgi je imela gospodinja peharje, v Malih selih so imeli namesto peharjev lesene sklede, vauck, desko, da je lahko razdelila notranjost metrge na polovico, kadar je v njej mesila kruh.
Na boljših kmetijah so imeli v izbi v enem kotu peč, v nasprotnem kotu je bila velika miza, nad katero je bil v kotu bogec.
Na mizi je bil velikokrat hleb kruha, a nikoli niso bili pozorni na to, kam je obrnjen načeti del hlebca. Navada pa je bila, da je gospodinja hlebec, preden ga je načela, pokrižala. Ob mizi so bile še klopi in gospodarjev stol »žesl«, ob ostalih stenah pa še omara in metrga. Velikokrat so imeli v hiši tudi »virštat« ali »ponk«, da so na njem lahko delali domača obrtniška dela in popravljali orodja. V steni je bila tudi zidna omarica, v kateri so imeli največkrat liter in kozarce. Včasih je bil na omarici tudi okrogel »rink«, na katerem so pletli kite za naramnice.
V štiridesetih letih 20. stoletja so na Slivni že jedli s kovinskimi žlicami. Vaščani se lesenih v glavnem več ne spomnijo. Jedilni pribor in kozarce so hranili v omarah, »kredencah«, ki so bile v izbi oziroma v hiši. Shramba za hrano pa je bila tudi v kamri, ki je bila razdeljena v spalni del in shrambo.
V shrambi je bila omara s predali, v
katerih so imeli različne vrste moke in druge prehrambene artikle.
Kadar je gospodinja pekla na ognjišču šmorn oz. »cvrk«, je dala žerjavico na ognjišče,vzela pa je tudi ponev, kozo z dolgim repom, da se ni spekla.
V veži je bilo pomembno »kubliše«. Tam se je na klopi nahajal »kbu«, oz. škaf, iz katerega se je lahko vsak, ki je prišel mimo, odžejal, tako, da je zajel vodo v »korc« in jo popil.
Korc:
na bakreno posodo je zakovičeno bakreno držalo z rahlim žlebom, za boljšo odpornost proti zvijanju. Na vrhu je kljuka, da se lahko zajemalka obesi na žebelj v bližini vedra z vodo. Posoda ima razširjen in zavihan rob. Dno je zaobljeno, vendar na sredini še vedno ravno.
»Piskr za
ajmoht in obaro«
Je ovalna posoda iz litega železa, ki je v srednjem delu nekoliko širša. Zgornji rob posode je nekoliko zavihan. Nasproti drug drugemu, pri vrhu posode, na zunanji strani, sta dva ročaja, z obema koncema pritrjena na posodo. Lonec so včasih Slivljanci uporabljali za kuhanje »ajmohta« in enolončnice v peči, po potrebi pa so v njem kuhali tudi najrazličnejše druge jedi.
V času črnih kuhinj, ko so kuhali na odprtih ognjiščih, to je pozidanem prostoru pred kuriščem krušne peči, so za kuhanje uporabljali železno posodo in posodo iz črne žgane gline. Različno velike lonce so pri kuhanju postavili na železne trinožne podstavke, pod ali ob katerih je gorel ogenj. Posodo iz črne žgane gline, ki zelo dobro vpijajo toploto, so kupovali ob tržnih dneh ali pa od prodajalcev, ki so jih ponujali po vaseh.
Ko so zamenjali črne kuhinje s štedilniškimi in v loncih niso več kuhali na odprtih ognjiščih, so lonce občasno uporabljali tako, da so izkoristili toploto krušne peči in v njih bolj kot skuhali, zdušili različne jedi.
Ko je lonce iz črne žgane gline za kuhanje
povsem nadomestila sodobna posoda, so tisti, ki jih niso takoj uničili ali
odložili na podstrešja, v njih shranjevali različna živila.
Lopar za kruh: lesena okrogla plošča z dolgim lesenim držajem, ki je služila za podajanje hlebcev kruha v peč.
V kmečkem gospodarstvu so jo največkrat kmetje naredili kar sami.
Metla za peč:
v dolgo leseno držalo sta z vrha, približno 20 cm globoko, zažagana dva utora v obliki križa. V ta utora je v obliki križa v plasteh naloženo ličkanje, ki je na vrhu stisnjeno z žico.
»Prsten modu (model) za kolač«:
nizka, okrogla posoda iz črne žgane gline brez okraskov, z luknjo na sredini. Iz zunanje strani je ta model za peko kolača zaščiten z žico, da pri visokih temperaturah ne razpoka.
Praznični kolač,
ki so ga pekli v tem modelu, so ženske na glavi nosile k žegnu.
Posodo iz črne žgane gline, ki je dobro vpijala toploto, so kupovali od prodajalcev, ki so jo ponujali po vaseh, ali pa ob tržnih dneh.
»Piskr za mast«:
Velik, trebušast
lonec, narejen iz gline, rjavo pološčen, z dvema ročajema.
V teh loncih, ki so jih kupovali ob tržnih dneh, so shranjevali predvsem mast, ko so jo porabili, pa tudi za kuho v peči.
d) POSAMEZNI PREHRAMBENI ELEMENTI
1. Meso
Krave so vedno gojili predvsem zaradi mleka, nikoli zaradi mesa, zato tudi nikoli niso doma sami zaklali krave. Tako je bilo vse do konca druge svetovne vojne. Goveje meso za juho je bila velika redkost. Takrat je to meso kupila gospodinja v mesnici. Koz niso imeli in tudi kozjega mesa niso kupovali. Imeli pa so ovce, le po 3 do 5 ovac, a šele po drugi svetovni vojni, prej ne. Kokoši in piščance so imeli pri vsaki hiši in to okoli 20 kokoši. Bili pa so varčni tudi pri uporabi tega mesa in jajc. Kokoši ali piščanci so bili sicer za kosilo ob nedeljah, a ne vsako nedeljo. Kurje meso in jajca je bilo namreč možno oddati za prodajo v mestu in s tem zaslužiti nekaj denarja. Velikokrat pa so tudi zamenjevali kokošja jajca za olje, sol in druge dodatke, ki so v kuhinji manjkali. Meso ni bilo na jedilniku vsako nedeljo, bilo pa je predvsem za praznike. Kokoši so jedli predvsem takrat, kadar so imeli najete delavce.
Glavno meso je bilo prašičje. Klali so v zimskem času in to na sezono dva do tri prašiče. Prašiči so imeli po 100 kg. Prvič so klali pred božičem. Za božič so morale biti klobase. Ko so fantje šli k polnočnici, so se najedli klobas in ko so se vrnili, jim je gospodinja postregla s kuhanim mesom. Klali so priučeni mesarji, ki so hodili po hišah, kamor so jih povabili, marsikje pa je klal kar gospodar sam. V Slivni je še danes kar nekaj gospodarjev, ki koljejo sami. Po hišnih priimkih so to gospodarji: »Ronkar«, »Škunder«, »Kotar«, »Žbal«, »Čevelj«, »Kotnk«. Tudi Predovnik na Malih selih je klal sam.
Na koline so se pripravili že dan pred dogodkom. Obarili so ješprenj in kašo, prašič, ki so ga nameravali zaklati, pa je imel post.
Najprej so prašiča zaklali, tako da so ga trije prijeli in ga položili na tla, da ga je mesar lahko zaklal. Ko je prašiču kri odtekla, je bil pripravljen za dajanje iz kože. Če ga niso dali iz kože, so ga obarili, polili s kropom in potresli s kolofonijo ter odstranili ščetine.
Še pred kolofonijo so na Malih selih uporabljali smolo, ki so jo nabrali na smrekah. Najprej so jo skuhali, ohlajeno pa stolkli in potem s tem natrli prašiča. Tako je bila koža čista in so lahko iz nje kasneje naredili kožnate klobase ali »šoblne«. V zadnjem času prašiča za razrezovanje obešajo za zadnje noge, da mu lažje odtečejo vse telesne tekočine, včasih pa so ga razrezali na plohu. Odstranili so mu čreva in jih obdelali, da so bila pripravljena za pranje. Ženske so potem čreva oprale, mesar pa je naprej razrezal prašiča. Najprej je odstranil »špeh« in kožo, nato je ločil špeh in kožo, potem je razkosal meso, da se je hladilo. Ko je bilo to narejeno, so začeli izdelovati mesne izdelke. Nekaj mesa so dali v pečenice in kranjske klobase. Nekaj mesa, špeha in krvi so pripravili za krvavice. Krvavice so delali iz ješprenja, krvi in iz glavine, ki jo je bilo treba skuhati in iz toliko špeha, da so maso za krvavice zabelili. »Šoblne« so delali iz grobo zmlete kože in iz mesa, na podoben način kot pečenice, le da je bila ena od sestavin tudi koža. Najpomembnejša dišavnica v šoblnih je bila kumina oziroma »kimna«.
Pečenic in kranjskih klobas so običajno naredili največ, kadar se niso odločili za sušenje mesa. Meso v kosih so nasolili, tri tedne so ga pustili v čebrih, da se je »razsolilo«, potem so ga nesli pa sušit v »rauhkamro«, kjer se je sušilo tri tedne .
Tako so koline trajale ves dan. Nazadnje, zvečer, so zmleli špeh. Takrat je veljalo, da je najboljši prašič tisti, ki ima največ špeha. Ob klanju so zbirali maščobo, ki so jo potem imeli za kuho celo leto. Takrat maščobe niso kupovali, ker ni bilo dovolj denarja. Morali so jo porazdeliti, da je je bilo dovolj za celo leto.
Koline so bile domači praznik. Dopoldne se je jedla »friga« - tako so imenovali jetrca.V Mslih selih so za frigo na masti popražili jetrca in moko. Za kosilo je bila juha, kuhano ali pečeno svinjsko meso ter krompir in solata, vendar so bile tudi tu razlike. Na ta dan je bilo kosilo vedno praznično, a so bili nekateri gospodarji kljub temu na ta dan bolj skromni. Popoldne, ko so kuhali glavino, so navadno nekaj glavine odrezali stran in jo ponudili s soljo. Tudi večerja je bila zelo bogata. Vse koline so morali poskusiti: od krvavic in šoblnov – do pečenic. Klavec je vedno jedel z domačimi – enako hrano kot vsi ostali.
Zvečer je gospodinja na Malih selih dala klavcu za plačilo lep kos mesa, dve meseni in dve kožnati klobasi, krvavic pa toliko, kot je imel doma še družinskih članov, ki so ga čakali. Če so klali enega prašiča, je klavec dobil pol hleba kruha, če sta bila dva, je dobil cel hlebec. Tudi mesa in klobas je dobil podvojeno količino, če so klali dva prašiča.
Ves dan je bil prazničen, z veliko mero dobre volje, ki je dandanes manjka. Dandanes so namreč koline – po opisih nekaterih vaščanov – že bolj v breme kot v veselje. Takrat so tu in tam povabili tudi kakšne sorodnike, a tega ni bilo prav veliko. Bilo pa je v navadi, da so se nekateri sovaščani med seboj obdarili s kolinami in ta navada je ostala vse do danes. Običajno darujejo malo jetrc in malo mesa ali pa kakšno klobaso, vendar vedno tako, da se ta »darila« enakomerno povrnejo.
Pripomočke za klanje so imeli klavci in so jih vedno prinesli s seboj, največkrat v značilnem slamnatem cekarju. To sta bila nož in »špricnica« za krvavice «špricat« , pa tudi vso drugo »reštngo«, torej tudi »mašine za mletje mesa in kože«. Šele v drugi polovici 20. stoletja so imeli gospodarji te mašine tudi sami.
Dimili so skoraj vse kose prašiča, razen tistih, ki jih je bilo treba odrezati, da so kose mesa lahko lepo oblikovali. Obrezane končke so uporabili za pečenice, ostalo pa so vse nasolili in sušili. Na takšen način so vsi konzervirali meso, ki je sicer hitro pokvarljivo živilo. Krvavice so pojedli v štirinajstih dneh in so morali paziti, da se niso prej pokvarile. Želeli so jih ohraniti čim dlje, a je bilo to odvisno predvsem od vremena. Povsem sveže meso so jedli samo na dan, ko so bile koline. Potem so nekaj časa jedli nasoljeno meso »iz salamurce«. Salamur je bila slana voda, v katero so dodali še razne začimbe – najvažnejši začimbi sta bili česen in lorber - in v tem namakali meso. Kadar je bilo vreme toplejše, je bilo meso treba obračati. Tri tedne je bilo meso nato v »salamurju« in v tistem času ga je bilo možno po delih rezati stran in ga kuhati. To meso je bilo zelo dobro. Salamurco so potem odlili stran.
Suho meso in salame so potem dajali v posebne omare ali pa so posamezne kose zavijali in dajali v žito, da niso bile v dosegu živali. Nekateri so imeli to meso, ko je bilo že dimljeno, obešeno kar v črnih kuhinjah.
Pri kolinah pa so se morale izkazati tudi neporočene deklice. Tisto dekle, ki se je hotelo poročiti, je moralo odreti svinjski želodec, ne da bi se strgal. Domala vsaka ga je belila dve uri in več, samo da je ob čiščenju ostal cel!
Klobase in koline so delali skoraj do polnoči. Čorbo za krvavice so mešali v čebru, v katerem so potem hranili meso. Glavo so skuhali kot prvino za krvavice, ušesa pa so nadevali s kožnatim nadevom tako kot za kožnate klobase. Tako so naredili tudi z mehurjem in z želodcem. Na vnebovhod, deset dni pred binkoštimi se je potem kuhal tak želodec. Takrat mora biti meso, drugače tič tiča poje.
2. Maščoba
Gospodarstva, ki so bila na Vačah in v okolici večinoma samooskrbna, so stremela za tem, da bi si z vzrejo prašičev poleg mesa zagotovila tudi maščobo. Maščobo so si zagotavljali tudi z mlekom, ki so ga dobili z rejo krav. Do druge polovice 20. stoletja mleka niso prodajali. Vedno so vse sproti pojedli. Bilo pa jih je v vasi kar nekaj, ki so prodajali maslo. V vas so prihajale »kšeftarce«, ki so maslo odkupile in ga prodale v mestu. Včasih so maslo tudi oddali v trgovini na Vačah, ali pa so ga zamenjali za olje in sladkor.
Sladko smetano, ki je bila za prst debela, so imeli za štruklje, za štrudelj, in za žgance, ki jih je gospodinja včasih zabelila s smetano, včasih pa z ocvirki.
Poleti so jedli tudi kislo mleko. Spet se je naredila debela kisla smetana, ki jo je gospodinja pobrala, da je z njo zabelila solato, kislo mleko so pa pojedli. Skute niti sira niso delali.
Masti, slanine in ocvirkov običajno niso prodajali. Ocvirke so naredili iz svinjske slanine in so jih uporabljali za zabelo žgancev, polente in zelja, včasih pa so jih jedli tudi namazane na kruh. So pa te izdelke občasno zamenjevali. Tako se Jože Kimovec spomni, da je svoj radio Kosmaj zamenjal za lonec masti.
Smetano so topili. Imeli so glinene latvice, v katere so nalili mleko in jih postavili v pečico. Na toplem je maščoba priplavala na površje in gospodinje so jo posnele. Smetano so potem prelili v lonec in potem toliko časa žvrkljali, da se je naredil »puter« . Tega je potem gospodinja scvrla in je dobila maslo. Maslo je bilo čistejše; v njem ni bilo več sprijetih delcev – »drobtin«, ki so ostale ob robovih ter na gladini in ki so bile s soljo in kruhom zelo priljubljen priboljšek. Sirotko, ki je ostala od pobrane smetane, so imeli za prašiče.
V spominu vaščanov Slivne jedi iz skute ni bilo veliko. Starejši se ne spomnijo, da bi skuto delali sami doma. Zelo priljubljena in običajna jed pa je bilo kislo mleko.
Rastlinskih olj, pridobljenih s stiskanjem iz orehov, buč, sončničnega in lanenega semena ali maka, v okolici Vač in na Slivni niso pridobivali. Solato so belili z ocvirki, s kislo smetano ali pa so kupovali ali zamenjevali olje v trgovini. Olje, sol in stvari, ki so v samozadostnem gospodinjstvu manjkale, so največkrat zamenjevali z jajci.
3. Žita
Osnova za vsakodnevno prehrano so bila doma pridelana žita. Iz njih so pripravljali navadne, pa tudi nedeljske in praznične jedi. Ko je zmanjkalo mesa, so ga jedi iz različnih vrst žita dobro nadomestile.
Sejali so pšenico, ječmen, rž, soržico (mešanico rži in ječmena), oves, ajdo in koruzo.
Rž so uporabljali za kruh, kasneje pa – poleg otrobov - tudi za vzrejo prašičev. Ajdo so uporabljali največ za žgance, včasih pa tudi za kruh.
Iz ječmenove mešanice – ječmenovo moko so mešali s katerokoli drugo moko - so delali kruh, ali pa so ječmen oluščili in ga uporabljali za ješprenj, iz katerega so delali razne juhe in ričet. Ješprenj so uporabljali tudi za krvavice.
Proso so uporabljali za proseno kašo, ki je bila lahko z mlekom ali brez njega, dodajali pa so jo tudi h krvavicam in včasih celo k »šoblnom« ali »kožncam«.
Mešanica koruzne in katerekoli druge moke se je uporabljala za kruh. Iz koruznega zdroba pa so pripravljali polento, ki je bila ena najbolj priljubljenih jedi na tem območju. Bila je npr. osnovna hrana - zjutraj in tudi čez dan - za tesače, ki so delali v slivljanskih gozdovih.
Pšenico so gojili predvsem za kruh. Uporabljali pa so jo tudi za kuho in za pečenje. Pšenično moko so dodajali tudi h krompirju za izdelavo testa za »češplove knedlne«. Najprej so jedli »bleke«, ali krompirjevo juho, ali kislo juho, potem pa je gospodinja prinesla na mizo še »knedlne« in solato, včasih pa namesto solate tudi kompot, ki pa ni bil splošno razširjena jed. Na Malih selih ga nikoli niso pripravljali. V preteklosti knedlnov niso polnili.
Ob praznikih ali ob večjih, zahtevnejših delih so iz bele moke gospodinje naredile štruklje.
Velikokrat je bil za večerjo močnik. Lahko je bil mlečni močnik ali pa »zaroštan« močnik, ki je bil narejen tako, da so v vrelo vodo zakuhali belo moko, potem pa so močnik zabelili z ocvirki.
Zelo priljubljena jed so bili tudi žganci, ki so bili lahko beli, iz pšenične moke in ajdovi, iz ajdove moke. Na Malih selih so jedli le ajdove žgance. V ta namen so najprej olupili krompir, ga narezali na koščke in ga skuhali. Ko je bil kuhan, so ga osolili in vanj stresli ajdovo ali koruzno moko. To so potem kuhali približno 15 minut. Ko pa je jed zavrela, so na sredini površine naredili križ, skozi katerega je vrela voda. Žganci so se morali zgostiti ravno prav, da so se pravilno drobili.
Vedno so uporabljali moko, ki je bila pridobljena iz domačih žit. Za vsakodnevne potrebe so mešali slabše vrste moke, za praznične dni pa so uporabljali belo moko, ali pa vsaj najmanj črno, najboljše, kar so imeli. Tudi za kruh so uporabljali različne mešanice; največkrat pšenično in rženo moko, ječmenovo, včasih pa tudi koruzno. Testu so dodajali krompir, da je kruh ostajal dlje časa svež. Namesto kvasa so testu dodajali posušen in v vodi razmočen košček kruha iz prejšnje peke, ki so ga imenovali drože.
Gospodinje so običajno pekle kruh enkrat na teden ali po potrebi. S hlebci kruha, ki jih je bilo od 4 do 8 in celo do 11, so zelo varčevali. Le malokdo je trd kruh – če je kdaj ostal – uporabil za živino. Če se je slučajno zgodilo, da se je kruh posušil in postal trd, so ga še enkrat prepekli. Kruh so zelo spoštovali. Če je padel na tla, so ga takoj pobrali in poljubili. Pri nekaterih hišah so imeli veliko suhega sadja. Tam so ga otroci v šoli zamenjevali za kruh.
S kvasom, ki so ga izdelovali sami doma, z moko in z dodatkom vode, soli in krompirjeve čorbe, je gospodinja v metrgi, mizi, ki je pod pokrovom skrivala izdolben, kotanjast prostor, zamesila kruh. Za eno peko je potrebovala približno tri ure, da je vse vzhajane hlebce z loparjem namestila v razbeljeno peč in jih spekla. V peči je seveda najprej z greblo odstranila žerjavico, potem pa jo je natančno ometla z mokro metlo za peč, narejeno na poseben način iz koruznega ličkanja.
Najbolj bel je bil kruh ob božiču. Takrat so iz bele moke, v okrašenih prstenih posodah, spekli tudi orehovo in rožičevo potico. Kruh je navadno načela gospodinja.
Iz prosa so delali kašo, kaša pa je bila tudi za koline. Kuhali so mlečno kašo in »ušenat zelje« (zelje s kašo). Gospodinja je dobro skuhala zelje, dobro ga je osolila, ko je bilo kuhano, pa je vanj stresla kašo. To je potem mešala, dokler ni bila kaša kuhana.
Doma pripravljenih žitnih kav večinoma niso poznali, razen v Malih selih, kjer so skrivaj gojili svojo kavo. Prave kave ni bilo in kupovali so projo, ki so jo mešali z mlekom ter naredili iz nje mlečno kavo.
Iz koruzne moke so delali močnik, ki so mu rekli »didldu«. Gospodinja ga je skuhala tako, da je vodo osolila, v vrelo vodo dala nekaj čiste masti, potem pa je vmešala koruzno moko. Čez pol ure je bila jed skuhana in takrat jo je pretresla v drugo posodo in jo zalila z mlekom. Otrokom je potem v luknjice dolivala mleko …
Mlečni močnik, ki je bil velikokrat za večerjo, so pripravili iz mešanice vode in mleka, ki so ji, ko je zavrela, dodali gladko umešano zmes jajca in moke ter kuhali 15 minut. Če je bil močnik kuhan samo na vodi, so ga zabelili z ocvirki. K temu so zelo radi jedli krompir v oblicah. Gospodinja je stresla v posodo neolupljen krompir in ga je vsak zase lupil sam. Zelo radi so imeli tudi Šmorn – »cvrk«. Naredili so ga za večerjo iz jajc, moke, mleka in ga spekli oz. prepražili na maščobi.
Bela moka je bila za kuho in peko: za šarkelj, potico, kolač, za »šmorn«, rezance, in za bleke . Ko je gospodinja delala šarkelj, pa je rada dodala žafran, ki ga je prej namakala v vodi, da je bil šarkelj bolj rumen in je tako lahko varčevala z jajci.
Informacije o tem, kdaj so na območju začeli peči in uživati sladice in kekse, so od hiše do hiše drugačne. Veliko je tistih, ki jih pred slabimi tridesetimi leti (na začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja) še niso pekli. Na splošno pa so poznali krofe in štraube, ki so jih cvrli za pusta.
Iz pretlačenega krompirja, moke in jajc so delali cmoke, knedlne (žličnike) pa iz jajc in moke
4. Zelenjava
Vse do šestdesetih let 20. stoletja, ko so na širšem območju Vač z enostavnim orodjem, ročno, s težkim fizičnim delom obdelovali svoje posesti, so jedli predvsem zelo močno, kalorično hrano. To so bile kalorične, zabeljene močnate jedi in prekajeno meso.
»Zelenjavo so uporabljali bolj kot dodatek, za izboljšanje okusa juh, solate pa so bile, če so jih že pripravljali, pripravljene iz gomoljaste zelenjave in stročnic. Vedno večja poraba zelenjavnih jedi in solat v sodobnejšem času je predvsem posledica spremenjenega načina življenja, vedno večjega deleža sedečega dela in nadomestitve človeške fizične sile s stroji.« (Narodopisna zbirka slovenske prosvetne zveze v Celovcu, Irena Destovnik: Prehrana, 1996:50)
Gospodinje pa so ponavadi blizu hiše imele vrt, ki se je imenoval " GARTLC". Tam so imele zelenjavo in zelišča, da so vse to imele pri roki. (M. Rebolj, 2008)
Zelene, surove solate so jedli predvsem k nedeljskim kosilom, v času, ko jih je bilo na vrtovih veliko. V spomladanskem času so velikokrat jedli tudi regrat, ki so ga nabirali na travnikih. V zimskem času so pojedli največ gomoljaste zelenjave, zelja in stročnic. Zeleno, korenje in kolerabo so dajali v juhe, večinoma pa so kolerabo in korenje kuhali za prašiče. Krompir so uporabljali v najrazličnejših oblikah. Kot priloga k prazničnem mesu je bil največkrat »tenstan«, velikokrat pa so pripravljali tudi pečen krompir in krompir v oblicah. Skuhan krompir so dodajali k trši, jesenski zeleni solati, za vsakodnevno uporabo pa so gospodinje iz njega delale tudi različne juhe in enolončnice.
Fižol so jedli v solati, v juhi, kot samostojno enolončnico, ali z zeljem.
Tudi kumare so bile poleti velikokrat na jedilniku, bodisi v solati s kisom in oljem, surove s smetano ali pa kuhane v omaki.
Iz rdeče pese, ki je značilna le za nekatera področja, drugod pa so jo uvedli šele v novejšem času, so pripravljali solato, ki je bila zelo dragocena predvsem pozimi. Zato so zelo pazili, da so jo jeseni uskladiščili na primerno mesto v kleti, kjer so jo pokrili, da je vse do spomladi ostala sveža.
Najbolj vsestranska zelenjava pa je bilo zelje. Tega so jeseni naribali in ga v posebnih posodah skisali. Kislo zelje so jedli zabeljeno, ali pa tudi ne – v povezavi z najrazličnejšimi jedmi in s prekajenim mesom. Največkrat je bilo v povezavi z žganci, s krompirjem ali pa s polento. Nekaj glav zelja pa so naložili v kleti na deske in jih sproti naribali za posamezne obroke zelnate ali mešane solate ali za enolončnico. Hkrati z zeljem so v posebnih posodah skisali tudi repo, ki pa so jo naribali šele potem, ko je bila že kisla in so jo ponudili – tako kot kislo zelje – zraven najrazličnejših jedi. Največkrat s prekajenim mesom, s »kožarco«, s krompirjem, žganci ali polento. Velikokrat pa so repo jedli tudi surovo, saj so jo na njivi zakopali v zemljo, kjer je v »zasipnci« ostala sveža vse do spomladi.
Na zelenjavnem vrtu pa so bile tudi dišavnice in zdravilna zelišča. Ne da bi jo posebej gojili, je bila tam vedno kamilica, ki so jo sušili za čaj. Majaron so sušili in suhega dodajali kot začimbo k praženim jetrom in v najrazličnejše omake in juhe. Kumino, ki je zrasla na travniku, so sušili in jo dodajali kot začimbo k šoblnom ali kožarcam, gospodinje pa so z njo rade začinile tudi omako, ki so jo naredile iz kumar. Iz sveže mete so naredili potico, še večkrat pa so za ta namen uporabili pehtran, ki je moral biti ravno tako svež. Tudi pehtran in meta nista značilna za celo območje, saj ju npr. v Malih selih niso gojili Pelin so namakali v žganju in je tako pripravljen služil za zdravilo za najrazličnejše težave z želodcem. Cvetove, ki so jih pobrali iz bezgovih grmov, so sušili za čaje, sveže cvetove pa spražili z jajcem in moko. Sveže trpotčeve liste so polagali na gnojne rane. To je povzročilo, da se je gnoj hitreje nabiral in rane so se prej pozdravile.
Da bi bila hrana še bolj okusna, pa so – poleg soli in sladkorja – redno kupovali tudi nekatere dišavnice: poper, cimet, lorbar, žefran. Kupovali so tudi rozine, rožičevo moko in rdečo papriko, vendar tudi uporaba teh živil ni značilna za celo področje.
e) POMEMBNE SESTAVINE PRAZNIČNIH IN VSAKODNEVNIH JEDILNIKOV
1. JUHE
Juhe so bile zelo pogosta jed na slivenškem vsakodnevnem jedilniku. Jedli so najrazličnejše juhe: krompirjevo, fižolovo, zelnato, »pržganko«, svinjsko juho in korenčkovo juho. Najpogostejši dodatek k juham je bil kruh. Zelo priljubljena je bila tudi ribana kaša, za katero je gospodinja zamesila trdo testo iz moke, jajc in vode, najbolj priljubljeni pa so bili domači rezanci. Redkokdaj – le tu in tam – so k juhi ponudili riž.
Ješprenj so kuhali ob navadnih dnevih s korenjem ali s krompirjem, ob težjih delih pa so mu dodali še malo dimljenega mesa ali mesa iz salamurja. Največkrat pa so se v ješprenju kuhali suhi svinjski parklji, ki so bili nasekani na koščke. To je bilo bolj za domače. V ješprenj so dajali tudi suhe slive. Kadar so kuhali kračo, so jo kuhali posebej, potem so pa meso dodali v ješprenj. Iz parkljev so gospodinje naredile tudi žolco.
Svinjsko juho iz suhega mesa, z dodatkom vrtnih zelišč in korenja, so jedli z zakuhanim močnikom, z »bleki« ali z »nudlni«. Uporabljali so predvsem rumeno, kasneje pa tudi rdeče korenje.
Krompirjevo juho so jedli z raznimi dodatki: s korenjem, kolerabo in z raznimi zelišči oziroma dišavnicami. Krompir na žup so skuhali tako, da so nekaj krompirja obelili, ga narezali na koščke, osolili, skuhali, dodali prežganje in vse skupaj malo okisali.
Ob nedeljah in praznikih so le trdni gospodarji iz majhnih količin govejega mesa, ki so ga kupili pri mesarju, ob izrednih priložnostih jedli tudi govejo juho.
Navadno kislo juho so naredili z majhno količino svinjskega mesa, kakršno je bilo takrat na razpolago. Lahko so bile to svinjske noge, želodec ali pa drobovina. Dodali so različne dišavnice, nikoli nista manjkala peteršilj in lorbar, na koncu pa so juho okisali. Dandanes je kisla juha, ki jo kuhajo kot zadnjo toplo jed ob porokah, precej drugačna. Največja razlika je v veliki količini mesa, ki je tedaj v takšni juhi ni bilo. Tudi v časih, ki jih še pomnijo starejši krajani, še pred 2. svetovno vojno, se je na porokah jedla kisla juha kot zadnja topla jed.
K prekajenemu mesu so velikokrat ponudili hren, ki so ga gojili tudi doma. Omako iz hrena so naredili tako, da so hren naribali in ga prelili s kisom in oljem. Velikokrat so hrenu dodali jabolka ali so zraven narezali jajce.
Na veliko noč je gospodinja pobarvala 7 do 8 jajc; ta količina je bila seveda še poleg žegna. To so pojedli takoj. Drugo je gospodinja razdelila kasneje.
Na belo nedeljo pa je bilo manj jajc. Tudi takrat je gospodinja spekla kolač, ravno tako je bilo na voljo meso in tudi hren.
2. SLADICE
Takšnih sladic, kot jih danes razumemo pod tem imenom, tort in piškotov - v časih, ki jih še pomnijo stari ljudje, ni bilo. V tridesetih letih prejšnjega, 20., stoletja so za praznike včasih spekli tudi piškote, ki so jih oblikovali z različnimi modeli. Vendar – uvedba piškotov v prehrano – nikakor ni splošen pojav. Sladice so naredili iz sestavin, ki so jih pridelali na kmetiji. To so bile predvsem močnate in mlečne jedi, ki so jih pripravljali iz manj dragocenih vrst moke. Iz boljših vrst moke so pripravljali praznične sladice: potice – za božič in veliko noč, za godove, rojstne dneve, šarklje za tri kralje in štrudlje oz. zavitke za domače praznike in večja dela. Štrudelj so nadevali s smetano, naribanimi jabolki in sladkorjem. Testo ni bilo kvašeno in je bilo bolj mehko in vlažno, da so ga lahko raztegovali. Delali so ga iz bele, boljše moke.
Krofe in francate, ki so jim rekli »štraubi« so pekli v pustnem času. Krofe so pekli samo za pusta. Delali so jih s posebnimi okroglimi modelčki. Cvrli so jih na masti. »Štraube« so pekli včasih tudi ob večjih delih. Razvaljano testo so razrezali z nazobčanim koleščkom. Štraube so delali iz ostankov testa, ki so ostali od krofov. Tudi štraube so cvrli na masti. Ob navadnih dnevih niso pekli.
Špehovo potico so pekli za pusta, sicer pa v letu tudi večkrat. Špehovko so delali kot navaden kruh, za nadev pa so imeli ocvirke in navadne suhe klobase, ki so jih razrezali na koleščke. Testo so najprej zamesili, ga razvaljali, namazali z ocvirki in na koščke razrezano klobaso, ga zavili in ga pekli v modelu kot potico.
Šarkl je bil tudi za veliko noč. Gospodinja je takrat spekla dva do tri kolače, v velikem modelu, eden je bil za veliko noč in so ga tistega dne razrezali in pojedli, na velikonočni ponedeljek je bil na vrsti nekoliko manjši, na belo nedeljo pa je bilo ravno tako kot za veliko noč, le da je bilo vsega nekoliko manj.
RECEPTi, ZNAČILNi ZA VAČE IN OKOLIŠKE VASI
(Zbrala Majda rebolj, 2008)
KISLO MLEKO
Sestavine:
- 2 l mleka
Sveže neprevreto mleko vlijemo v latvice. Latvice postavimo na toplo, da se mleko skisa pri sobni temperaturi.
KRAVJI SIRČEK - MLEZIVO
Sestavine:
- 1 l mleziva
- 3 dl mleka
- sol, zrnje kumine
Mlezivo in mleko zmešamo ter malo osolimo. Zlijemo v glinen pekač in po vrhu potresemo z zrni kumine. Pečemo v vroči pečici pri temperaturi 170 ˚C, 25–30 minut.
PUTER – DOMAČE MASLO
Domača sladka smetana se "umede". To pomeni da smetano mešamo toliko časa, da spusti vodo. Nato jo spiramo toliko časa, da je voda čista. Temu se reče puter. Puter stopimo in dobimo domače maslo, ko pa precedimo maslo, na dnu ostanejo tropine.
TOPLJENO MLEKO
Sestavine:
· 2 l mleka
Sveže mleko nalijemo v latvice ter postavimo v vročo krušno peč, da se mleko speče. Po vrhu mleka se naredi zlato rjava skorja smetane. Latvico vzamemo iz peči, z leseno žlico potopimo smetano v vroče mleko, pustimo, da se mleko s smetano popolnoma ohladi.
MELISIN KROP
Sestavine:
- 2 dag svinjske masti
- 2 jajci
- pest sveže melise
- sol
- 5 dl vrelega kropa.
Jajca razžvrkljamo, dodamo drobno nasekljano svežo meliso. V razgreto mast vlijemo jajca. Ob neprestanem mešanju jih pražimo do svetlo rjavih " žgančkov". Zalijemo z vodo ter prevremo. Posolimo ter po želji dodamo še malo drobno narezane sveže melise.
Melisin krop so ponavadi ponudili bolnim ljudem.
KROMPIR Z BLEKCI
Sestavine:
· 25 dag krompirja
· 1 dag maščobe
· 5 dag korenja
· 5 dag gomolja zelene
· 4 dag čebule
· 2 stroka česna
· 2 dag moke
· 1 dag sladke mlete paprike
· 10 dag krpic
· 1,25 l kostne juhe
· sol, lovorov list, majaron, šetraj, zelen peteršilj
· 2 žlici kisa ali belega vina
BLEKCI
Sestavine:
· 1 jajce
· 10 dag moke
Naredimo rezančevo testo, ki naj počiva vsaj pol ure. Nato ga razvaljamo, pustimo testene krpe, da se posuše, nato z nožem narežemo majhne krpice. Krpice zakuhamo.
Priprava:
Na maščobi prepražimo drobno sesekljano čebulo, dodamo narezano korenje in zeleno, moko, sesekljan česen, sladko papriko ter zelišča. Zalijemo s kostno juho, dodamo na kocke narezan krompir in vse začimbe. Ko je zelenjava napol kuhana, dodamo krpice in skuhamo. Nazadnje dodamo sesekljan peteršilj, kis ali belo vino.
AJDOVI ŽGANCI S KROMPIRJEM
Sestavine:
· 80 dag krompirja
· 40 dag ajdove moke
· 25 dag ocvirkov ali tropin
Priprava:
Krompir olupimo in ga kuhamo v slanem kropu, ki naj ga bo toliko več, da lahko čez 20 minut dosujemo še ajdovo moko. Ko prevre, naredimo v sredino moke s kuhalnico luknjo in kuhamo še približno 25 minut. Precej žgančnice odlijemo, krompir in moko dobro premešamo. Če je potrebno, dolijemo še malo žgančnice. Žgance zabelimo že v loncu s polovico maščobe. Z vilicami nadrobimo žgance v skledo in jih zabelimo še s preostalimi ocvirki ali tropinami.
KORUZNI ŽGANCI S KROMPIRJEM
Sestavine:
· 60 dag krompirja
· 50 dag koruzne moke
· 25 dag ocvirkov
Priprava:
Krompir olupimo, ga zrežemo in kuhamo v slanem kropu. Ko je že skoraj kuhan, ga osolimo in stresemo nanj moko. Ko prevre, napravimo s kuhalnico jamico, da bolj prevre. Kuhamo še približno 25minut. Precej žgančnice odlijemo, krompir in moko dobro premešamo. Če je potrebno, dolijemo še malo žgančnice. Žgance zabelimo že v loncu s polovico maščobe. Z vilicami nadrobimo žgance v skledo in jih zabelimo še s preostalimi ocvirki.
ŠTRUKLJI S PREGRETO SMETANO
Sestavine:
· 25 dag moke
· 1 jajce
· 1,5 dl vode
· 2 dag soli
Iz navedenih sestavin naredimo vlečeno testo. Spočito vlečeno testo malo razvaljamo, nato pa razvlečemo.
Nadev:
· 3/4 kg odcejene topljene smetane
· 2 jajci
· 10 dag masla
· pest drobtin
Maslo in rumenjak dobro pomešamo, dodamo topljeno smetano, če je nadev preredek, dodamo drobtine. S tem nadevom premažemo testo. Potem štruklje zavijemo in kuhamo v zmočenem prtiču, povezanem z vrvico, v slanem kropu, pol ure. Kuhane odvijemo, zrežemo na primerne koščke, zabelimo s presnim maslom ali mastjo.
OREHOVI ŠTRUKLJI
Sestavine:
· ½ kg moke
· 2 žlici olja
· 2 jajci
· žlica kisa
· 2,5 dl mlačne vode
· Iz navedenih sestavin naredimo vlečeno testo.
· Nadev:
· 3 dl kisle smetane
· 20 dag mletih orehov
· 2 jajci
· 3 dag masla
· limonina lupinica
· 10 dag sladkorja
Spočito vlečeno testo malo razvaljamo, nato pa razvlečemo.
Maslo z rumenjaki dobro premešamo, pridamo kislo smetano, odišavimo s sesekljano limonino lupinico, dodamo zmlete orehe, sladkor in trd sneg iz beljakov. Če je nadev preredek, mu dodamo malo drobtin. Potem štruklje zavijemo in kuhamo v zmočenem prtiču, povezanem z vrvico, v slanem kropu, pol ure. Kuhan štrukelj vzamemo iz posode, po nekaj minutah ga razvijemo in narežemo. Zabelimo s presnim maslom, na katerem smo prepražili drobtine.
ZELJE Z OCVIRKI
Sestavine:
· 1 kg kislega zelja
· 40 dag ocvirkov
· mlet poper
· sol
· lovorjev list
Kislo zelje samo prevremo in odcedimo. V lončeni lonec damo ocvirke, jih stopimo, dodamo zelje, lovorjev list, sol in poper. Vse dobro prepražimo, nato pa damo v vročo peč, da se zelje zapeče.
V ŽUP KROMPIR
Sestavine:
· 40 dag krompirja
· 15 dag korenja
· 3 dag masti ali ocvirkov
· sol
· lovorjev list
· petršilj
Krompir olupimo, ga narežemo na majhne koščke, prav tako narežemo tudi korenje in vse skupaj kuhamo v slanem kropu. Dodamo sol in lovorjev list. Mast ali ocvirke stopimo ter dodamo juhi. Na koncu, ko je juha kuhana, ji dodamo sesekljan peteršilj.
OREHOVA POTICA
Testo :
· 1 kg moke
· 8 dag kvasa
· 8 rumenjakov
· 15 dag sladkorja
· 12 dag masla
· ½ l mleka
· 1 dl olja
· vanillin sladkor
· rum, limonina lupinica
Iz navedenih sestavin naredimo kvašeno testo. Testo vzhajamo, ko je dovolj vzhajano, pa ga razvaljamo ter namažemo z nadevom. Potem testo zavijemo v štrukelj ter ga damo v namaščen model za potico. Premažemo ga z jajcem, prebodemo z leseno špilo in pustimo, da znova vzhaja. Ko je potica dovolj vzhajana, jo spečemo v vroči krušni peči.
Nadev:
· 70 dag orehov
· 2 dl domače kisle smetane
· 1 jajce – sneg
· vanillin sladkor, rum
· limonina lupinica
· sladkor po okusu
· 10 dag čokolade v prahu
Orehe zmeljemo, jim dodamo kislo smetano, trd sneg iz beljakov, vanilin sladkor, rum, limonino lupinico, sladkamo po okusu. Nazadnje primešamo še čokolado v prahu – lahko jo pa tudi opustimo.
POL RŽEN KRUH
Sestavine:
- 40 dag ržene moke
- 60 dag krušne moke
- 3 dag soli
- 5-6 dl mlačne vode
- 4 dag kvasa
- 1 žlička sladkorja
- kumina ali janež
Moko pomešamo, naredimo jamico, dodamo sol, postopoma dolijemo vodo, kvasni nastavek, kumino ali janež in zamesimo v gladko testo. Testo dobro pregnetemo in damo počivat za pol ure. Ko je testo dovolj vzhajano, ga pregnetemo ter ponovno vzhajamo. Vzhajano testo oblikujemo v hlebec. Hlebec naj vzhaja v peharju, ki je pokrit s prtičkom. Potem ga zvrnemo na lopar, premažemo z mlačno vodo, po vrhu ga poševno dva do trikrat zarežemo ter damo peči v vročo peč. Pečemo pri temperaturi 200˚C do 220˚C, 40-50 minut.
VIRI IN LITERATURA:
DESTOVNIK, Irena 1996: Prehrana. V: Narodopisna zbirka slovenske prosvetne zveze v Celovcu. Ljubljana, str. 50, 159
KERŠIŠ, Irena 1991: Oris stanovanjske kulture slovenskega kmečkega prebivalstva v 19. stoletju. V: Slovenski etnograf. O življenju in kulturi večinskega prebivalstva na Slovenskem v 19. stoletju. Letnik XXXIII-XXXIV 1988-1990. Slovenski etnografski muzej. Ljubljana, str. 342.
LOŽAR, dr. Rajko 1944: Splošno o hrani in prehrani. V: Narodopisje Slovencev I. del. Klas. Ljubljana, str. 206.
MAKAROVIČ, Gorazd 1991: Prehrana v 19. stoletju na Slovenskem. V: Slovenski etnograf. O življenju in kulturi večinskega prebivalstva na Slovenskem v 19. stoletju. Letnik XXXIII-XXXIV 1988 – 1990. Slovenski etnografski muzej. Ljubljana, str. 171.
RENČELJ, Stanko 1991: Pripomočki za pripravo mesa. V: Suhe mesnine – narodne posebnosti. ČZP Kmečki glas. Ljubljana, str. 97.
RENČELJ, Stanko; PRAJNER, Marija; BOGATAJ, Janez 1993; Narečni izrazi. V: Kruh na Slovenskem. ČZP Kmečki glas. Ljubljana, str. 162-166.
Baš, A. in ured. odb.: Slovenski etnološki leksikon, Ljubljana: Mladinska knjiga 2004
Kolenc, Anka, 2001: Življenje na Vačah, kakršnega ni več, ob Kimovčevi zbirki orodij na Slivni, FF, Odd.za etnologijo in kulturno antropologijo, Ljubljana.
Slovar slovenskega knjižnega jezika 1994. DZS. Ljubljana.
Makarovič, Marija: Kmečko gospodarstvo na Slovenskem, Ljubljana: Mladinska knjiga, 1978.
Baš, A. urednik, Slovensko ljudsko izročilo, Ljubljana:Cankarjeva založba, 1980.
E. Berk, J. Bogataj, Janez Pukšič, Ljudska umetnost in obrti v Sloveniji, Ljubljana:Domus, 1993.
Novak, Vilko, 1960: Stavbe v osrednji Sloveniji. V: Slovenska ljudska kultura. DZS. Ljubljana, str. 120.
Informatorji:
Majda Rebolj
Emilija Predovnik
Marija Krhlikar
Jože Kimovec
Ančka Kimovec
Milan Godec in njegova žena
Nada Vrhovec
Helena Škrabanja
Janez Jurjevec
Slavko Cvetežar in njegova žena
Helena in Špela Cvetežar
Marija Ravnikar
Silvo Klopčič
Vem, da moji podatki še niso popolni, zato jih z združenimi močmi še naprej dopolnjujmo! Iskreno se zahvaljujem predsednici Društva žena in deklet Vače, gospe Majdi Rebolj in vsem informatorjem za sodelovanje in se priporočam še za vnaprej. Edino tako bomo dosegli, da bo naša kulturna dediščina živela z nami še naprej in dodajala k naši srčnosti, ustvarjalnosti in samospoštovanju.
Anka Kolenc, etnologinja