Vili KOS

P A R T I Z A N S K I   K O R I D O R

 

 

Ob 1. Mednarodnem dnevu prijateljstva v zavezništvu

 »Vranov let v svobodo«, 13. 9. 2009

Današnji dan namenjamo spominu enkratnega, izjemnega dogodka v času sovražne okupacije naše domovine med drugo svetovno vojno.

Odločili smo se, da na tem kraju, ki predstavlja središče naše države Slovenije, obudimo spomin na pobeg britanskih  vojnih ujetnikov, ki so iz nemškega taborišča pri Mariboru z veliko in  požrtvovalno pomočjo partizanov, prehodili 250 km dolgo, nevarno in težko pot nazaj do svojega vojaškega poveljstva v Italiji.

Spominu želimo dati ime: DAN  MEDNARODNEGA PRIJATELJSTVA V ZAVEZNIŠTVU »VRANOV LET V SVOBODO«.

Generacija, ki je osebno doživljala tudi ta dogodek,  se počasi poslavlja. To generacijo je prav posebno zaznamovalo življenje v letih druge svetovne vojne in čas sovražne okupacije naše domovine. Plameni druge svetovne vojne so našo deželo zajeli v letih 1941 do 1945.

 Tudi v to zasavsko okolje,  v te vasi in zaselke,  je nemški okupator vsilil svoj življenjski sistem, svoje navade in  svoj red, nam vzel domačo govorico in v bližino postavil celo novo državno mejo s sosednjim okupatorjem Italijanom.

 

Reka Sava je postala glavna obmejna reka nemške države Tretjega Reicha in razmejitvena cona med obema okupatorjema.

 Zanimivo je, da so nemški okupatorji tudi po kapitulaciji Italije 1943 in razpadu te  države, še vedno vzdrževali okupacijsko mejo in imeli na tem mejnem območju vsa štiri leta izredno močno in vojaško zasedbeno oblast, mejni policijski režim in nadzor.

Že takoj na začetku narodnoosvobodilnega boja je bilo jasno, da komuniciranje med z reko Savo razdeljenima deloma Slovenije ne bo lahko niti preprosto. Naša lepa reka Sava je nehote postala okupatorjev zaveznik, saj je skupaj s cestama po levem in desnem bregu, dvotirno železniško progo in zastraženo razmejitveno črto med obema okupatorjema,  predstavljala  hudo in nevarno oviro za povezavo. Če k temu  prištejemo še dokaj gosto poselitev vzdolž rečnih bregov in nastanitev močnih sovražnih postojank v vseh večjih krajih, so vse težave lahko razumljive.

Najugodnejše možnosti za prehode so se nudile med krajema Dolsko in Sava na levem bregu, oziroma med Lazami in Spodnjim Logom na desnem bregu. Kljub razmeroma ozki dolini si je reka prisvojila od 100 do 150 metrov široko korito s prodnatim dnom,  njen tok pa je bil  v normalnem vodostaju  umirjen in krotek. Rečne brežine so brez večjih težav lahko dostopne, ne prestrmi bregovi pa so z obeh strani zaraščeni z gozdovi.        

Med najbolj resne ovire je bilo upoštevati zelo pomembno in vojaško strateško  dvotirno progo, po kateri so Nemci oskrbovali svojo armado v Italiji, v lokalnem pomenu pa po levi strani pomembno cestno povezavo  med Domžalami in Litijo.

Če tem ugodnim terenskim razmeram dodamo še vzdušje prebivalcev, ki so podpirali   osvobodilni boj in dejstvo, da je bila povezava iz središča osvobodilnega gibanja v Kočevskem Rogu in v Beli Krajini, z vodstvom na Štajerskem, prav tukaj najkrajša,  potem ni zgolj naključje, da je na odseku od izliva Kamniške Bistrice v reko Savo, do začetka ozke neprehodne savske soteske od vasi Sava naprej, nastal PARTIZANSKI KORIDOR ali partizansko mostišče. Nastal je v ožjem prostoru našega geometričnega središča, današnjega GEOSSA.                                                                                    

Tako se geometrično središče lahko ponaša tudi z zgodovinsko zelo pomembno vlogo v težkih časih osvobodilnega boja v Sloveniji. Naj pojmovanje vrednot osvobodilnega boja osvetli tudi nastanek tega koridorja, ne samo kot vojaško pomembne povezave med razdeljeno Slovenijo, temveč tudi kot humanitarnega prispevka pri reševanju ljudi, ki so se v stiski pred nemškim nasiljem umikali iz nemško okupiranih delov na bolj varna in deloma tudi že osvobojena ozemlja na Dolenjskem.                                                                                                      

 Kako je nastajal koridor:                          

Osvobodilna  fronta razdelitve Slovenije in okupacije ni priznala. Razglasila je boj za osvoboditev in združitev Slovencev. Med številnimi odbori OF so bile potrebne povezave. Te je bilo mogoče vzpostaviti le s pomočjo zaupnih in osvobodilni fronti predanih ljudi. Nastale so kurirske zveze. Te so v drugi polovici leta 1942 prerastle v redne kurirske postaje, imenovane TV postaje. Bistvo takšne organiziranosti je bil štafetni sistem prenašanja sporočil. Medsebojne stike so kurirji, ilegalci, vzdrževali v časovno dogovorjenih presledkih. Takšne povezave so bile prekinjene le za krajša obdobja, če se je na nekem območju začela sovražnikova ofenziva ali hajka, kot so jo imenovali partizani.  

Po kapitulaciji Italije, septembra 1943 pa je kurirski promet začel naraščati. Prenašanja pošte in drobnega gradiva ter vodenja posameznikov, kurirji niso več zmogli.

Na Štajerski strani se je povečevalo število prostovoljcev, ki so se odločali za partizane. Povečevalo se je tudi število prvih ubežnikov, mobilizirancev iz nemške vojske.

Štajerske partizane so iz osvobojenega ozemlja na Dolenjskem začeli oskrbovati z zaplenjenim italijanskim orožjem in strelivom in drugim vojaškim materialom. Nemški pritiski nad civilnimi prebivalci so se nenehno stopnjevali. Tudi ženske z otroci so se odločale za beg na Dolenjsko. Pojavljali pa so se tudi povsem novi  kandidati za prehod na Dolenjsko stran, piloti in posadke v zraku poškodovanih zavezniških letal, ki so po začetni invaziji v Normandiji, junija 1944,  množično bombardirala nemška ozemlja. Na svojih zemljevidih so imeli posebej označene terene v območju Slovenije, kjer naj odskočijo v primeru potrebe. Pojavljali so se tudi posamezni pobegli,  zavezniških vojnih  ujetnikov. Takemu prometu TV postaje niso bile več kos. Nastala je potreba po bolj organiziranih in številčno močnejših skupinah za vodenje čez reko Savo in premagovanje ovir v območju prehodov.

Tako sta na levem in desnem bregu začeli delovati posebni terenski četi s po okrog 40 partizani, ki pa sta kmalu prerasli v bataljona in kasneje v Kamniško – zasavski odred, dobro oborožen z avtomatskim orožjem, strojnicami in minometi. Z ustanovitvijo  Kamniško – zasavskega partizanskega odreda v začetku februarja 1944, se je na tem območju začelo novo obdobje.

Ta odred je postavil, oskrboval in  varoval edinstveno, stalno, vendar prikrito mostišče. Organiziral je posebne in stalne prevozne postaje za prevoz ljudi in raznega gradiva in varna skrivališča.

Prevozna postaja je štela deset do dvanajst  partizanov, med njimi je bila vsaj polovica domačinov, brodarjev in čolnarjev, ki so dobro poznali reko in njene bregove. Ves promet pa se je odvijal samo ponoči.

Prva in najmočnejša postaja je obratovala na lokaciji Zgornji Hotič,  na levem bregu in na Kresniškem Vrhu, na desnem. To pa je le 3000 metrov od središča GEOSS-a.

 Druga prevozna postaja s stalno posadko je obratovala pri Ponovičah, na levem bregu in Spodnjim Logom, na desnem ter  tretja med  Senožeti in Jevnico. Skupine so na prehodu varovali oddelki odreda. Ti so postavljali varovalne zasede in skrbeli za sprotne informacije o gibanju sovražne vojske, policije ali žandarmerije, preden se je skupina približala prehodnemu mestu. Včasih pa prehod ni potekal po načrtovanem programu. Nemci so večkrat čolne odkrili in jih uničili. Dogajalo se je, da je obveščevalna patrulja v zadnjem trenutku prihitela z vestjo, da  bodo naslednje jutro skupine preiskovale okolico prehoda (mobilnih telefonov takrat še ni bilo).V takih primerih ni bilo mogoče vso noč prevažati ljudi s čolni, še zlasti ne številnejše skupine. Takrat se je vodstvo prehoda moralo odločiti za prehod z bredenjem.  Brodarji, ki so poznali rečni tok in  so vedeli, kje voda ni pregloboka, so prvi stopili vanjo. Skupina se je prijela za roke in tako sklenila verigo, da bi se tisti, ki so se vode bali, počutili bolj varne in da ne bi kdo utonil.

Čez  partizanski koridor je bilo prepeljano veliko število ljudi, mnogo ranjencev, ki so jih pošiljali v bolnišnice na Dolenjskem in od tam tudi v zavezniške bolnišnice v Italijo.

Po podatkih in izračunih, ki so jih napravili sestavljavci kronike Kamniško – zasavskega odreda in poklicni zgodovinar (Ivan Vidali), je bilo v letu 1944 prepeljano skozi koridor okrog 10 000 ljudi.

Preko koridorja so bili na lokaciji Hotič prepeljani tudi pobegli zavezniški vojni  ujetniki, ki jih je vodil avstralski prostovoljec Ralph Churches, pisec knjige »Vranov let v svobodo«, kar je tudi povod za  današnje srečanje, ki naj  iz zavezništva II. svetovne vojne gradi mednarodno prijateljstvo.

Čez dobro organiziran koridor je bil prve dni junija 1944 voden in pripeljan na Štajersko stran tudi kanadski major zavezniške armade Franklin Lindsay. Njegova naloga je bila, da na Štajerski strani okupirane Slovenije organizira vse potrebno za zračno pošiljanje prepotrebnega vojaškega gradiva, ki bi ga partizanom s padali spuščali na pripravljena območja na Pohorju, v Savinjski dolini in na Moravškem. Pošiljanje orožja, streliva, oblek in obutve, sanitetnih pripomočkov in tudi hrane je med drugim utrjevalo tudi moralno zavest, da nas veliki zavezniki, združeni v boju,  jemljejo kot pomembne in spoštovane  borce v boju za zmago.

Prav tako neizbežno,  kot tečejo hitre vode reke Save, odtekajo tudi človeški spomini in ugašajo življenja še živih pričevalcev. Marsikaj bo kmalu za vedno izbrisano iz spomina in pozabljeno.

Prav bi bilo, da ob skromnih spomenikih,  na nekaterih prehodnih mestih, postavimo trajno obeležje Partizanskemu koridorju v središču GEOSS-a kot pomemben spomin vrednoti NOB.

Iz partizanovega dnevnika

 

2. februar 1944

 

Ob večernem mraku sem bil določen v spremljevalni oddelek, ki naj bi popeljal in varoval pohod okrog 100 pribežnikov,  ki so se odločili za partizane, do reke Save. Zbrana je bila pisana druščina. Nekaj ubežnikov iz nemške vojske, ki so dobili dopust in se niso hoteli vrniti nazaj na eno od nemških front, nekaj mladih fantov, ki so se pred vpoklicem v nemško vojsko odločili za partizane, nekaj starejših, ki jim je pretil zapor zaradi suma sodelovanja z Osvobodilno fronto, nekaj deklet in žena vseh starosti. Kljub datumu, ki je oznanjal čas najhujše zime, sneg še ni zapadel in tudi temperatura še ni bila povsem zimska. Pisana druščina je bila ne zimsko oblečena, sicer pa - kakor je koga trenutek pognal od doma.

 

Okupatorska vojska in policija je od časa do časa pregledovala naše operativno območje. Za vsak pohod v »hajko« kakor smo imenovali njihove izpade, so nas obveščali naši obveščevalci in zvesti sodelavci.

 

Tako je ta dan prišla vest, da se bliža nova »hajka«.

Naša partizanska četa seje znala izmikati okupatorski vojski in policiji. Pazili smo, da nas ne bi presenetili v kakšni vasi in se maščevali prebivalcem, spopadom izven naseljenih krajev pa se tudi nismo ustrašili. Toda s tako številno druščino, neveščih in tudi boječih, ni bilo možno manevrirati in se izmikati, pa še prehranjevanje je bilo vprašljivo. Zato se je četno poveljstvo odločilo, da takoj odpeljemo vso skupino do reke Save, poiščemo naše čolnarje, ki so se vedno zadrževali na dogovorjenem mestu in na drugi strani reke oddamo skupino podobni partizanski četi na Dolenjskem.

 

Po povelju:  »V kolono!«, »Držite se skupaj!«  in »Popolna tišina!«, smo se oboroženi spremljevalci razdelili. Polovica je šla spredaj, druga polovica zadaj. Pot je vodila iz Slivne na Štance Laze in do Grmač,  od koder smo se spustili navzdol proti Ribčam. Pred prvimi hišami seje kolona zaustavila. Še enkrat je bilo ponovljeno povelje »Stroga tišina!« in naš vodnik je odšel naprej, da poišče čolnarja. Po daljšem nestrpnem čakanju blizu glavne ceste seje naš vodnik vrnil in sporočil, da je čolnar pred napovedano »hajko« čoln že skril.

 

Kaj storiti? Nazaj v hrib in v »hajko«?  Povelje našega štaba je bilo:  oddati skupino na varno, na Dolenjsko. Ne! povelja se moramo držati. Odločitev našega vodje je bila kratka in jedrnata. Savo moramo prebresti.

 

Tiho in hitro smo prekoračili glavno cesto in se v teku poganjali čez zamočvirjeni travnik,  porasel z grmovjem in redkim drevjem,  do Savskega prodnatega brega. Predhodni oddelek, v katerem sem bil, je dobil nalogo: »Takoj v vodo in na drugi strani postaviti zasedo ob nasipu železniške proge!«.

 

V temni noči sem obstal pred široko šumečo reko. Zaradi teme nisem videl na drugo stran. Ker sem od otroštva živel blizu reke, sem se zavedal, daje precej široka. Tudi plavati sem znal, kar sem se naučil pri skavtih, ki smo večkrat ob reki tudi taborili. Toda zdaj sem tu, v gasilski uniformi, v kateri sem odšel v partizane, obut v močne okovane gorniške čevlje, opasan z opasačem in z dvema torbicama nabojev, z ročno granato pa še z nahrbtnikom.

 

»Tiho!«

»Ajde, gremo,« je bil odločen naš vodja,"držite puško nad glavo in takoj pohitite na železniški nasip v zasedo. Če se slučajno srečate z nemško patruljo, streljate in jih zadržujte,  dokler ne pride iz vode zadnji.« Takšno povelje smo dobili šepetaje od našega vodje. Zakoračil sem v vodo. Dobro tkana gasilska uniforma je kar nekaj časa zadrževala vodo. Z vsakim korakom sem bil globlje v vodi in počasi mi je segala do ramen. Okovani čevlji so mi spodrsavali po okroglih rečnih kamnih. V nekem trenutku sem se nevarno zamajal in ustrašil sem se, da bom padel. Spreletela meje hipna misel: kaj če me spodnese? Saj me bo potegnilo v tok in tako težak kot sem,  mi tudi plavanje ne bo pomagalo. Odneslo me bo do železniškega mostu in tam me bodo ujeli, če se že prej ne bom utopil.

 

V naslednjem trenutku me je oblil val rečne matice in mi zmočil,  še kar je bilo suhega. Naslednji koraki so naznanili, da se približujemo rečnemu bregu. Končno sem bil na suhem,  na prodnatem bregu. Težak,  kot sem bil,  sem se s težkimi koraki  opotekel po prodišču. V hipu zbrani smo brez besed pohiteli proti železniškem nasipu, polegli na mrzlo kamenje in naravnali orožje vzdolž proge. Sovražna postojanka je bila oddaljena le streljaj.

 

Zdaj sem se spomnil ubogih ljudi, ki smo jih vodili na Dolenjsko. Mokri, prestrašeni in prezebli se bodo morali še najmanj dve uri spopadati s hudo strmino do prve naše partizanske kmetije. Resničnost partizanstva so morali občutiti že prve dni. To ni šport in odločitev za partizane je bila huda preizkušnja.

 

Z dogovorjenim žvižgom nas je vodja odpoklical iz zasede. Trd od mraza in lezenja na mrzlem kamenju sem se komaj premikal. Z zobmi sem šklepetal tako močno, da se mi je zdelo, da kršim zapoved »Stroga tišina« … Požirek »ta kratkega«, kot smo rekli žganju, pa je povrnil za trenutek zgubljeno moralo.

 

Čez širi dni se je naše oboroženo spremstvo vračalo nazaj. Na našo stran nas je s čolnom prepeljal čolnar. »Hajka« je bila mimo .Naslednji dan je začelo snežiti in temperatura je vztrajno padala.  Dosegla je celo minus 15 stopinj!  Imeli smo neverjetno srečo!

                                              

List iz partizanskega dnevnika je dodal Vili Kos.

 
SPORED (13. 9. 2009 ob 14.00)

 

1. Mednarodnega dneva prijateljstva v zavezništvu

        »VRANOV LET V SVOBODO«:

 

12.00  Odkritje obnovljenega spomenika v Hotiču in

pohod pohodne enote na GEOSS

 

14.00  Kulturni program na GEOSS-u:

Bilečanka