Privilegiji trga Vače - dr.
Josip Mal
(Carniola - Izvestja muzejskega društva za Kranjsko
- 1912, 116–121)
(Mitteilungen
des Musealvereines fúr Krain)
Gospodarski in socialni
razvoj dežele se zrcali najbolje v napredku trgov in mest , kjer so vse komponenete
takorekoč združene na eni sami točki. Zlasti to velja
za manjše trge , ki so na bližnjo okolico veliko bolj navezani kot n. pr.
velika trgovska središča , katerih interes je bil vsled
raznih ugodnosti in pred pravic onemu kmečke okolice naravnost nasproten. Ko so
tekom XV. Stoletja dosegla mesta višek svojega razvoja, je pomenjalo
to v enaki meri tudi škodo priprosti deželi. Zakaj ta
mesta XV. Stoletja (deloma seveda še prej) so uživala važne predpravice v škodo
dežele; tako so n. pr. imela pravico prvega nakupa sirovin, lastno
tržno sodstvo, monopol na gotove stroke obrti, obratno so bili pa okoličani
prisiljeni kriti v teh svoje potrebščine. In zvišanje cen ni bilo v prid
delavskim slojem, marveč vsled raznih privilegijev (prednakup) in drugih okolnosti
(velike trgovske družbe, karteli) zopet mestom; razen zatiranja od strani
graščakov je tudi to varuštvo priviligiranih mest
vplivalo na kmetske upore koncem XV. In začetkom XVI. stoletja, ne pa samo novi
nauk protestantizma. Vsled raznih pritožb niso bili
deželni knezi s podeljevanjem novi pravic nič več tako radodarni, od II.
polovice XVI. stoletja so jim tudi stare predpravice potrjevali le deloma ali
vsaj pogojno. Šele v dobi merkantilizma so prišla mesta zopet do nekoliko
večjega vpliva.
Nasprotno med deželo in
komuno naravno v manj priviligiranih mestih in trgih
ni bilo tako pereče, saj so se prebivalci poslednjih morali sami pečati tudi s
kmetijstvom, kot nam poroča kranjski deželni glavar l. 1782. v svojem
motivacijskem poročilu centralni vladi o meščanih trga Vače.
Poročila, ki govore o Vačah
kot trgu zasledujemo lahko daleč nazaj v srednji vek - čisto umevno, saj so
pridobivali v bližini razen železa tudi baker in že prazgodovinski človek je
spoznal ugodnost kraja ter se tu naselil. Bližnja Sava pa tvori naravno zvezo z
vzhodom in zapadom, ob kateri se je vršil velik del
prometa. Vsled pomanjkanja drugih virov črpamo vesti
o pravnih razmerah trga iz privilegijev. Ker Vače niso bile deželno-knežji trg,
zato tudi niso bile deležne tolikih pravic; tržani so morali marveč odrajtovati lebeški graščini vse davščinein druge služnosti enako ostalim podložnikom, le z
nekaterimi olajšavami in pravicami. Tako so že l. 1479. imele pravico si vsako
leto prosto voliti svojega sodnika1; vendar pa je ta pravica
več ali manj problematična, ker je deželni knez moral izvoljenega sodnika tudi
potrditi. Vaški sodnik je imel samo nižjo sodno oblast (causae
minores) ter je razpravljal z občani na trških večah o vseh tržnih zadevah. V znak svojega dostojanstva je
smel nositi žezlo ter je tvoril za vse meščane (Bürger,
kakor se v virih nazivljejo) in ostale prebivalce
trga prvo inštanco v civilnih in kriminalnih zadevah.
Izvzeti so torej vsi spori, kjer gre za kri in življenje (causae majores). To in prizivno sodstvo je pristalo tržnemu
gospodu, ki je kot posestnik lebeške graščine bil
tudi imetnik popolne grofovske oblasti, ki pa se je tekom časa zmanjšala za takozvano kauzalno in personalno
sodstvo, kakor je na pr. gorska in denarska pravda,
sodstvo glede židov in zajmov
(Lehengericht). Prvotno je imela vsaka vas, ozir.
soseska za svoje notranje zadeve, za upravo skupnih občinskih zemljišč ter za
poravnavo različnih poljskih prestopkov in drugih manjših zločinov in prestopkov,
ki so se storili pod domačim krovom, svoje lastno vaško sodišče, veče (Dorf-Hofmarkgerichtsbarkeit).
Še pred koncem takozvanega srednjega veka je odvzela
zemljiška gosposka kmetom razen mnogih drugih prvotno ne z zemljiščem zvezanih
pravic javnega značaja tudi ta košček njihove samouprave: iz imunitete, advokacije, višje ali deželske sodnije, skratka iz
konglomerata najrazličnejših pravic, izprva popolnoma
neenotnega značaja in izvora se je počasi izcimilo takozvano
patrimonialno sodstvo. Umevno, da je bilo to za
kmeta, ki se je sedaj izpremenil v graščinskega
podložnika, hud udarec, ker je bil vedno bolj izročen na milost in nemilost vlastelinu-plemiču. Plemstvo je namreč kot državo
ohranjujoči vojaški stan prenehalo biti to, kar je bilo nekdaj; z uporabo
ognjenega orožja se je v vojski polagala večja važnost na število preprostih,
najetih vojakov, ker je bila taka armada veliko bolj gibčna, kot pa težke in
okorne čete vitezev s svojimi oklepi. Razen tega so
se tudi deželni knezi vedno bolj posluževali sveta ljudi meščanskega pokoljenja, pri katerih se jim ni bilo treba bati, da bodo
postali popolnoma od njih odvisni, kakor se je to zgodilo pri mogočnem in
samozavestnem plemištvu. In slednjič. A ne nazadnje,
pride tu v poštev tudi recepcija rimskega prava: deželni knezi so v svojih
uradih in poslih rabili veščih, izšolanih moči, ki so tako tudi v tem oziru
izpodrinili juridično neizobraženo plemstvo. Vsled tega se je bilo poslednje prisiljeno pečati
intenzivneje z gospodarstvom svojih posestev ter delovati na kolikor mogoče
visoko zvišanje dohodkov zemljišč, - vse to seveda na račun in škodo
podložnikov, katerim se je bolj in bolj kratila pravica do rodne grude, obratno
pa so se zvišale davščine in služnosti. Ne slučajno nastane v tem času (konec
XV. in začetek XVI: stol.) splošna in
socialna in gospodarska kriza na deželi. V tej luči bomo tudi bolje umeli obupni klic po stari pravdi, ki je bil tudi v okolici
Vač tako močan, da so razjarjeni, do obupa pritirani
kmetje razdejali vaško graščino na Lébeku.
Vse to se mi je zdelo
umestno, naravnost potrebno si zopet poklicati nazaj v spomin, ako hočemo prav ceniti vse te pravice, katere so se Vačanom
ravno v začetku te dobe (o.l. 1470.) cesarskim pismom potrdile. Ako so se jim te pravice takrat prvič ali pa že prej
zagotovile, se vsled pomanjkanja virov ne da z
gotovostjo dognati; vsled naklonjenosti cesarja
Friderika III. Meščanskemu življu pa je
zelo verjetno, da jim je te pravice, (ako že niso
bile prej zapisane, - dejansko so se jim po običajnem pravu skoro
gotovo tudi dozdaj priznavale) s svojim pismom
uzakonil, kar je bilo v teh divje razburkanih časih, ko je divjal boj vseh
proti vsakemur, še dvakrat bolj potrebno. V luči
sodobne zgodovine in takratnih razmer oživi na mah pred našimi očmi sicer suhoparna, malobesedna
vsebina tega privilegija ter šele tako prav spoznamo in razumemo njeno kauzalno zvezo. Večinoma s poljedelstvom se ukvarjajoči
vaški tržani so si znali ohraniti trohico samostalnosti
in samouprave, ki je ostalim podložnikom bila že zdavna
odvzeta (Dorf-Hofmarkgerichtsbarkeit).
Razentega so bili deležni tudi še
nekaterih drugih olajšav. Tržanom ni bilo treba na graščinskih lovih opravljati
ponižujoče službe lovskih priganjačev; bili so tudi oproščeni zasledovanja in
tiranja hudodelcev. Ta privileg (ki se pa ni ohranil,
marveč se Vačani v svojih prošnjah nanj sklicujejo, ker da jim je original l.
1479. bil med drugim od Turkov požgan) jim dovoljuje razen tedenskega sejma
tudi še 3 velike letne sejme ter pravico do pobiranja štantnine.
Mogoče ni le golo naključje,
da so Vačani spet ravno za časa divjajoče kmetske vojske (1573) prosili
nadvojvodo Karla potrditve svojih starih pravic: v tem viharnem času se jim je
zdelo potrebno si za vsak slučaj pravočasno zagotoviti in pravno utrditi svoje
posestno stanje. V dotični spomenici na nadvojvodo
trdijo, da so od davna imeli v svojem trgu sejme na sv. Mihaela in sv. Andreja
dan ter na Cvetno nedeljo. Takrat so prišli - ljudje od vseh krajev, iz
Ljubljane in Kamnika ter prodajali sukno, kramarijo
in vsakovrstno drugo blago, razen živine in žita. Da bi to kot tudi dovoljenje
tedenskega sejma (ob četrtkih) laže dosegli, so tako postrani nadvojvodu
namignili, da tudi erar ne bo ostal v tem slučaju
brez nič, ker pobira vaško colnino deželnoknežja
graščina višnjegorska.
Dasiravno je bilo že 11. febr. 1574.
deželnemu glavarju naročeno, da naj pri bližnjih trgih in mestih poizve, če se
ti sejmi lahko brez škode dovolijo in vladi poroča, če so bili že od nekdaj v
navadi, - vendar je trajalo celih 6 let. Da je došlo
poročilo kamniškega mesta, v katerem izjavljajo mestni očetje, da omenjeni
tedenski sejmi nikakor ne bi bili brez škode za njihovo mesto, ker ležijo Vače
preblizu in bi potegnile velik kos prometa k sebi2.Uspeh tega protesta je
bil ta, da nadvojvoda Karl za sedaj ni potrdil zaprošenih privilegijev. Razen
Kamničanov so namreč podali neugodno izjavo tudi Višnjegorčani,
ki so trdili, da bi bil z dovoljenjem tedenskega sejma na Vačah njih trg
občutno prizadet, in da se sicer s svojo malo razvito obrtjo in rokodelstvom
morejo le težko preživljati. To je menda vplivalo tudi na vicedoma Jurija Höferja, da
se v svojem poročilu na vlado (12./VIII. 1580) ni preveč toplo zavzemal za
koristi vaškega trga, češ da leži le ta v divjem, vsled
slabih cest težko pristopnem kraju, da šteje malo prebivalcev, katerim bi bilo
tudi sicer s tem malo pomagano; okoličanski
kmetje pa si nabavijo svoje potrebščine ravno tako lahko v Kamniku ali pa
Višnji gori, zlasti še ker imajo Vače že tako 6 letnih sejmov.
Ugodnejšo izjavo je podal le
imetnik medijske graščine Rasp Wallthauser
in ljubljanski mestni svet. Wallthauser se zavzema za
dovoljenje tedenskega sejma že iz tega ozira, ker ne obstoji v celem okrožju
med Vačami, Višnjo goro, Ljubljano in Kamnikom noben tedenski trg, kjer bi
mogli ljudje spraviti v denar svoje žito, sir, maslo, platno in druge pridelke
ter bi si mogli ondi nakupiti soli in drugih potrebščin. Tudi Ljubljančani niso
imeli ničesar proti, želeli so samo, da naj bo mesto četrtka tržni dan
ponedeljek, zato da ne bosta oškodovana ljubljanska tržna dneva ob sredah in
sobotah.
Četudi je bila, kot
omenjeno, prošnja odbita vendar ni to Vačanov oviralo, da ne bi takoj ponovili
iste prošnje. Zakaj že 18. decembra 1581. prosijo "ubogi meščani trga
Vače" nadvojvodo za potrditev šestih sejmov, ki so jih imeli od pamtiveka, kar je tudi sploh po deželi znano (prvi sejem na
kvaterno nedeljo v postu, 2. na cvetno nedeljo, 3. na
sv. Mihaela, 4. na sv. Andreja, 5. o Telovem in
&. Na sv. Urha dan). - Da so sedaj
navajali 6 sejmov, med tem ko so l. 1573. prosili le za potrditev treh, si
razlagamo tako, da so takrat (1573) si hoteli pismeno zagotoviti samo tiste, do
katerih se jim je pravica odrekla; da bi bili pa za vsak slučaj kriti, so prosili sedaj za sankcijo še
ostalih treh sejmov ter želeli, da bi se na teh 6 sejmih smelo prosto kupovati
in prodajati vse, tako živina kot tudi kramarsko blago, kar do zdaj ni v navadi. Štiri dni zatem (22./XII. 1581)že naročil nadv. Karel kranjskemu deželnemu glavarju in vicedomu, da
mu vpošljeta tozdevno
poročilo, potem ko sta se o stvari posvetovala z okoli ležečimi trgi. Iz virov
ne morem posneti, kakšen uspeh je imela ta prošnja, a domnevam, da je bil to
pot ugoden. Zakaj cesar Leopold I. jim potrdi 21.sept. 1667. tiste pravice, ki
so jih imeli še pred 188 leti (ko jim je bilo pismo od Turkov uničeno)
"kakor tudi vse druge od njegovih prednikov pridobljene ter do sedaj
nemoteno uživane prostosti." Priznala se jim je
torej prosta vsakoletna izvolitev sodnika, ki je imel pravico nositi žezlo (Geriscchtstab), bili so oproščeni lovskega priganjaštva in tiranja zločincev. Dovolil se jim je tudi
tedenski sejem ob ponedeljkih (katero izpremembe je
želel že prej ljubljanski mestni svet), zato so pa dobili najbrž samo 3 sejme:
prvo nedeljo po Veliki noči, prvo nedeljo po Binkoštih in na sv. roka dan. Smeli so pobirati tudi
pristojbino od štantov, katera pravica se jim je
pozneje od strani zemljiške gospode odrekla. Tudi cesar Leopold je prej vprašal
za mnenje pri tem interesiranih trgov in mest,
katerih izjava se je glasila to pot Vačam v prilog, nakar cesar še posebej
naroči kranjskemu vicedomu grofu Blagayu (5./V.
1668), da naj varuje Vačane v mirni in nemoteni posesti teh svoboščin, pravic
in starih semanjih običajev3. L. 1729 (20./IX.) so prosili vaški občani
tudi cesarja Karla VI. za pridobitev vseh onih pravic, ki jih jim je zadnjič
potrdil cesar Leopold in katere je pozneje (1748, 24./III.) v polnem obsegu vnovič
potrdila cesarica Marija Terezija4. Pa tudi cesar Jožef II. se je
moral baviti s to zadevo. Poslal je enako svojim prednikom okrožnice z
zadevnimi vprašanji, da na podlagi teh odgovorov končno sam razsodi. Ant. Kappus pl. Pichelstein, fiskal na Kranjskem, je glede obsega in vsebine zaprošenih
privilegijev stavil dve izpremembi, ki naj bi te
predpravice spravil v soglasje z obstoječimi naredbami
in zakoni:
1. tržna pravosodna uprava se
mora ravnati po novem sodnem redu (terezijanske in jožefinske reforme naj bi
torej veljale tudi za avtonomne urade),
2. pa se morajo v smislu ces. patenta z dne 4. avgusta 1770. vsi sejmi, ki so imeli dosedaj na nedeljo ali zapovedan praznik, preložiti na
delavnik, -
Višnjegorčani pa so se s svoje strani
zopet branili, da bi se preložil semenj
na kvaterno nedeljo na predhodnji
ponedeljek, ker je bil isti dan v Višnji gori eden najbolj obiskanih letnih
sejmov. Višnjegorska graščina je zraven pripomnila, da pripada po starem pravu
njej pobiranje colnine na Vačah, katero si je kljub
pravdi s ponoviško-lebeško gosposko znala ohraniti5 . Kakor smo imeli priliko že zgoraj se o tem
prepričati, je to v resnici odgovarjalo staremu običaju. Nasprotno pa je bil
lastnik lebeško-ponoviške deželskosodske
graščine Fr. Rud. Wolkensperg
o stvari popolnoma napačno poučen, ali pa je zadevo nalašč sebi v korist zavil,
če je trdil, "da so se ti siromašni kajžarji subrepticie
polastili štantnine", katera se je doslej
nemoteno odrajtovala tako njemu, kakor tudi njegovemu
očetu in stricu. Prvič ni res, da bi
bili do zdaj uživali to pristojbino od štantov
nemoteno, ker so si morali to pravico šele s pravdo pridobiti, - pač po stari
izkušnji, da zmaga tisti,ki ima moč. V
prejšnjih privilegijih se je pripoznala štantnina Vačanom, da so s temi prispevki pokrili svoje
tržne izdatke, - nikakor pa ni bil to deželskosodni
donesek, kakor je trdil baron Wolkensperg. Sicer pa
ni imel od ničesar proti drugim točkam privilega, češ
da bi se s tem in novimi cestami zamoglo ubožnemu
trgu nekoliko pripomoči; reklamiral je za-se tudi davek od prignane živine
(mitnino), radi česar se je moral spreti z višnjegorsko gosposko.
Ugodno se je glasila tudi
izjava medijske gosposke, na kar je poslalo še kranjsko deželno glavarstvo 30.
aprila 1782. svoje poročilo ces. Dvorni pisarni, kjer
pravi, "da sestoji takozvano maščanstvo
trga Vače le iz kmetov, ter da bi bilo mogoče koristneje, da bi se njim in
podobnim občinam sploh nobene predpravice na dajale, ker se jih s tem navaja le
k razuzdanosti in pravdam, namesto k pokorščini in kulturi." Poročilo pa
postane kmalu mileje in deželni glavar naravnost priporoča vaške težnje v
ugodno rešitev, češ da so te pravice, ki jih imajo, tako malenkostne, ker obstoje le iz proste volitve tržnega
sodnika za nižje sodstvo, iz treh letnih sejmov6 ter enega tedenskega sejma ob ponedeljkih; ne
more pa dovoliti še četrti letni sejem v ponedeljek po kvaterni
nedelji v postu, ker je ravno isti dan tudi v Višnjigori
in se po takih sejmovih že itak preveč pijančuje in
veseljači. Enako se ima odreči tudi štantnina, ki
pripade (lebeški) zemljiški gosposki. Radi vpeljave
novega sodnega reda pa je bilo dež. Glavarstvo drugega mnenja kot fiskal, ker trdi, da bi se kmete težko pripravilo do
njegove uporabe, ker so nevešči branja in pisanja in so tudi težko najti
slučaji, ki bi se morali rešiti po novih predpisih.
S to izjavo se je soglašala
tudi dvorna pisarna (16./V. 1782), nakar je bila izdana slednjič 29./III. 1784.
diploma ces. Jožefa II., kjer potrjuje Vačam stare
pravice in svoboščine, kakor so volitev sodnika, sejme in tržne dneve, razen štantnine, ki ima ostati pri zemljiški gosposki, - a vse to
z izrečeno pripombo, da cesar lahko vsekdar te
pravice in svoboščine po potrebi zveča ali zmanjša ali tudi popolnoma prekliče
in razveljavi. Nov veter veje iz tega pristavka: deželni knez kot absolutni
gospodar je tisti, ki deli milost in pravico, in če se mu kake predpravice ne
zdijo več umestne in času primerne, ali ako ovirajo
splošni napredek ter naprotujejo
občemu blagru, jih lahko kratkomalo razveljavi in ustanovi nov red.
OPOMBE :
1 V farnem arhivu na Vačah se imenujeta v
listini 24/VIII. 1467 dva vaška sodnika: Andre Kolienez in Peter Končič.
2 Prim. za to in naslednje akte vicedomskega
arhiva (Rudolfinum), fasc.
145.
3 Koncept privilega
je shranjen tudi v arhivu notranjega ministrstva f. IV., D. 7:
4 Prim. to potrditev tudi v Mitteilungen des Musealvereines Für Krain X, 1897, str. 26.
5 Poročilo z 29/XII.. 1781, Rudolfinum
I/145.
6 Kakor se
kaže so bili tudi letni sejmi prestavljeni in sicer na ponedeljek po Beli
nedelji , ponedeljek po Binkoštih in na sv. Roka dan.