Privilegiji trga Vače - dr. Josip Mal

  (Carniola - Izvestja muzejskega društva za Kranjsko - 1912, 116–121)

(Mitteilungen des Musealvereines fúr Krain)

 

Gospodarski in socialni razvoj dežele se zrcali najbolje v napredku trgov in mest ,  kjer so vse komponenete takorekoč združene na eni sami točki. Zlasti to velja za manjše trge , ki so na bližnjo okolico veliko bolj navezani kot n. pr. velika trgovska središča , katerih interes je bil vsled raznih ugodnosti in pred pravic onemu kmečke okolice naravnost nasproten. Ko so tekom XV. Stoletja dosegla mesta višek svojega razvoja, je pomenjalo to v enaki meri tudi škodo priprosti deželi. Zakaj ta mesta XV. Stoletja (deloma seveda še prej) so uživala važne predpravice v škodo dežele; tako so n. pr. imela pravico prvega nakupa  sirovin, lastno tržno sodstvo, monopol na gotove stroke obrti, obratno so bili pa okoličani prisiljeni kriti v teh svoje potrebščine. In zvišanje cen ni bilo v prid delavskim slojem, marveč vsled raznih privilegijev (prednakup) in drugih okolnosti (velike trgovske družbe, karteli) zopet mestom; razen zatiranja od strani graščakov je tudi to varuštvo priviligiranih mest vplivalo na kmetske upore koncem XV. In začetkom XVI. stoletja, ne pa samo novi nauk protestantizma. Vsled raznih pritožb niso bili deželni knezi s podeljevanjem novi pravic nič več tako radodarni, od II. polovice XVI. stoletja so jim tudi stare predpravice potrjevali le deloma ali vsaj pogojno. Šele v dobi merkantilizma so prišla mesta zopet do nekoliko večjega vpliva.

Nasprotno med deželo in komuno naravno v manj priviligiranih mestih in trgih ni bilo tako pereče, saj so se prebivalci poslednjih morali sami pečati tudi s kmetijstvom, kot nam poroča kranjski deželni glavar l. 1782. v svojem motivacijskem poročilu centralni vladi o meščanih trga Vače.

Poročila, ki govore o Vačah kot trgu zasledujemo lahko daleč nazaj v srednji vek - čisto umevno, saj so pridobivali v bližini razen železa tudi baker in že prazgodovinski človek je spoznal ugodnost kraja ter se tu naselil. Bližnja Sava pa tvori naravno zvezo z vzhodom in zapadom, ob kateri se je vršil velik del prometa. Vsled pomanjkanja drugih virov črpamo vesti o pravnih razmerah trga iz privilegijev. Ker Vače niso bile deželno-knežji trg, zato tudi niso bile deležne tolikih pravic; tržani so morali marveč odrajtovati lebeški graščini vse davščinein druge služnosti enako ostalim podložnikom, le z nekaterimi olajšavami in pravicami. Tako so že l. 1479. imele pravico si vsako leto prosto voliti svojega sodnika1; vendar pa je ta pravica več ali manj problematična, ker je deželni knez moral izvoljenega sodnika tudi potrditi. Vaški sodnik je imel samo nižjo sodno oblast (causae minores) ter je razpravljal z občani na trških večah o vseh tržnih zadevah. V znak svojega dostojanstva je smel nositi žezlo ter je tvoril za vse meščane (Bürger, kakor se v virih nazivljejo) in ostale prebivalce trga prvo inštanco v civilnih in kriminalnih zadevah. Izvzeti so torej vsi spori, kjer gre za kri in življenje  (causae majores). To in prizivno sodstvo je pristalo tržnemu gospodu, ki je kot posestnik lebeške graščine bil tudi imetnik popolne grofovske oblasti, ki pa se je tekom časa zmanjšala za takozvano kauzalno in personalno sodstvo, kakor je na pr. gorska in denarska pravda, sodstvo glede židov in zajmov (Lehengericht). Prvotno je imela vsaka vas, ozir. soseska za svoje notranje zadeve, za upravo skupnih občinskih zemljišč ter za poravnavo različnih poljskih prestopkov in drugih manjših zločinov in prestopkov, ki so se storili pod domačim krovom, svoje lastno vaško sodišče, veče (Dorf-Hofmarkgerichtsbarkeit). Še pred koncem takozvanega srednjega veka je odvzela zemljiška gosposka kmetom razen mnogih drugih prvotno ne z zemljiščem zvezanih pravic javnega značaja tudi ta košček njihove samouprave: iz imunitete, advokacije, višje ali deželske sodnije, skratka iz konglomerata najrazličnejših pravic, izprva popolnoma neenotnega značaja in izvora se je počasi izcimilo takozvano patrimonialno sodstvo. Umevno, da je bilo to za kmeta, ki se je sedaj izpremenil v graščinskega podložnika, hud udarec, ker je bil vedno bolj izročen na milost in nemilost vlastelinu-plemiču. Plemstvo je namreč kot državo ohranjujoči vojaški stan prenehalo biti to, kar je bilo nekdaj; z uporabo ognjenega orožja se je v vojski polagala večja važnost na število preprostih, najetih vojakov, ker je bila taka armada veliko bolj gibčna, kot pa težke in okorne čete vitezev s svojimi oklepi. Razen tega so se tudi deželni knezi vedno bolj posluževali sveta ljudi meščanskega pokoljenja, pri katerih se jim ni bilo treba bati, da bodo postali popolnoma od njih odvisni, kakor se je to zgodilo pri mogočnem in samozavestnem plemištvu. In slednjič. A ne nazadnje, pride tu v poštev tudi recepcija rimskega prava: deželni knezi so v svojih uradih in poslih rabili veščih, izšolanih moči, ki so tako tudi v tem oziru izpodrinili juridično neizobraženo plemstvo. Vsled tega se je bilo poslednje prisiljeno pečati intenzivneje z gospodarstvom svojih posestev ter delovati na kolikor mogoče visoko zvišanje dohodkov zemljišč, - vse to seveda na račun in škodo podložnikov, katerim se je bolj in bolj kratila pravica do rodne grude, obratno pa so se zvišale davščine in služnosti. Ne slučajno nastane v tem času (konec XV. in  začetek XVI: stol.) splošna in socialna in gospodarska kriza na deželi. V tej luči bomo tudi bolje umeli obupni klic po stari pravdi, ki je bil tudi v okolici Vač tako močan, da so razjarjeni, do obupa pritirani kmetje razdejali vaško graščino na Lébeku.

Vse to se mi je zdelo umestno, naravnost potrebno si zopet poklicati nazaj v spomin, ako hočemo prav ceniti vse te pravice, katere so se Vačanom ravno v začetku te dobe (o.l. 1470.) cesarskim pismom potrdile. Ako so se jim te pravice takrat prvič ali pa že prej zagotovile, se vsled pomanjkanja virov ne da z gotovostjo dognati; vsled naklonjenosti cesarja Friderika  III. Meščanskemu življu pa je zelo verjetno, da jim je te pravice, (ako že niso bile prej zapisane, - dejansko so se jim po običajnem pravu skoro gotovo tudi dozdaj priznavale) s svojim pismom uzakonil, kar je bilo v teh divje razburkanih časih, ko je divjal boj vseh proti vsakemur, še dvakrat bolj potrebno. V luči sodobne zgodovine in takratnih razmer oživi na mah pred našimi očmi sicer  suhoparna, malobesedna vsebina tega privilegija ter šele tako prav spoznamo in razumemo njeno kauzalno zvezo. Večinoma s poljedelstvom se ukvarjajoči vaški tržani so si znali ohraniti trohico samostalnosti in samouprave, ki je ostalim podložnikom bila že zdavna odvzeta (Dorf-Hofmarkgerichtsbarkeit).

Razentega so bili deležni tudi še nekaterih drugih olajšav. Tržanom ni bilo treba na graščinskih lovih opravljati ponižujoče službe lovskih priganjačev; bili so tudi oproščeni zasledovanja in tiranja hudodelcev. Ta privileg (ki se pa ni ohranil, marveč se Vačani v svojih prošnjah nanj sklicujejo, ker da jim je original l. 1479. bil med drugim od Turkov požgan) jim dovoljuje razen tedenskega sejma tudi še 3 velike letne sejme ter pravico do pobiranja štantnine.

Mogoče ni le golo naključje, da so Vačani spet ravno za časa divjajoče kmetske vojske (1573) prosili nadvojvodo Karla potrditve svojih starih pravic: v tem viharnem času se jim je zdelo potrebno si za vsak slučaj pravočasno zagotoviti in pravno utrditi svoje posestno stanje. V dotični spomenici na nadvojvodo trdijo, da so od davna imeli v svojem trgu sejme na sv. Mihaela in sv. Andreja dan ter na Cvetno nedeljo. Takrat so prišli - ljudje od vseh krajev, iz Ljubljane in  Kamnika  ter prodajali sukno, kramarijo in vsakovrstno drugo blago, razen živine in žita. Da bi to kot tudi dovoljenje tedenskega sejma (ob četrtkih) laže dosegli, so tako postrani nadvojvodu namignili, da tudi erar ne bo ostal v tem slučaju brez nič, ker pobira vaško colnino deželnoknežja graščina višnjegorska.

Dasiravno je bilo že 11. febr. 1574. deželnemu glavarju naročeno, da naj pri bližnjih trgih in mestih poizve, če se ti sejmi lahko brez škode dovolijo in vladi poroča, če so bili že od nekdaj v navadi, - vendar je trajalo celih 6 let. Da je došlo poročilo kamniškega mesta, v katerem izjavljajo mestni očetje, da omenjeni tedenski sejmi nikakor ne bi bili brez škode za njihovo mesto, ker ležijo Vače preblizu in bi potegnile velik kos prometa k sebi2.Uspeh tega protesta je bil ta, da nadvojvoda Karl za sedaj ni potrdil zaprošenih privilegijev. Razen Kamničanov so namreč podali neugodno izjavo tudi Višnjegorčani, ki so trdili, da bi bil z dovoljenjem tedenskega sejma na Vačah njih trg občutno prizadet, in da se sicer s svojo malo razvito obrtjo in rokodelstvom morejo le težko preživljati. To je menda vplivalo tudi na vicedoma  Jurija Höferja, da se v svojem poročilu na vlado (12./VIII. 1580) ni preveč toplo zavzemal za koristi vaškega trga, češ da leži le ta v divjem, vsled slabih cest težko pristopnem kraju, da šteje malo prebivalcev, katerim bi bilo tudi sicer s tem malo pomagano; okoličanski kmetje pa si nabavijo svoje potrebščine ravno tako lahko v Kamniku ali pa Višnji gori, zlasti še ker imajo Vače že tako 6 letnih sejmov.

Ugodnejšo izjavo je podal le imetnik medijske graščine Rasp Wallthauser in ljubljanski mestni svet. Wallthauser se zavzema za dovoljenje tedenskega sejma že iz tega ozira, ker ne obstoji v celem okrožju med Vačami, Višnjo goro, Ljubljano in Kamnikom noben tedenski trg, kjer bi mogli ljudje spraviti v denar svoje žito, sir, maslo, platno in druge pridelke ter bi si mogli ondi nakupiti soli in drugih potrebščin. Tudi Ljubljančani niso imeli ničesar proti, želeli so samo, da naj bo mesto četrtka tržni dan ponedeljek, zato da ne bosta oškodovana ljubljanska tržna dneva ob sredah in sobotah.

Četudi je bila, kot omenjeno, prošnja odbita vendar ni to Vačanov oviralo, da ne bi takoj ponovili iste prošnje. Zakaj že 18. decembra 1581. prosijo "ubogi meščani trga Vače" nadvojvodo za potrditev šestih sejmov, ki so jih imeli od pamtiveka, kar je tudi sploh po deželi znano (prvi sejem na kvaterno nedeljo v postu, 2. na cvetno nedeljo, 3. na sv. Mihaela, 4. na sv. Andreja, 5. o Telovem in &. Na sv. Urha dan).  - Da so sedaj navajali 6 sejmov, med tem ko so l. 1573. prosili le za potrditev treh, si razlagamo tako, da so takrat (1573) si hoteli pismeno zagotoviti samo tiste, do katerih se jim je pravica odrekla; da bi bili pa za vsak  slučaj kriti, so prosili sedaj za sankcijo še ostalih treh sejmov ter želeli, da bi se na teh 6 sejmih smelo prosto kupovati in prodajati vse, tako živina kot tudi kramarsko blago, kar do zdaj ni v navadi.  Štiri dni zatem (22./XII. 1581)že naročil nadv. Karel kranjskemu deželnemu glavarju in vicedomu, da mu vpošljeta tozdevno poročilo, potem ko sta se o stvari posvetovala z okoli ležečimi trgi. Iz virov ne morem posneti, kakšen uspeh je imela ta prošnja, a domnevam, da je bil to pot ugoden. Zakaj cesar Leopold I. jim potrdi 21.sept. 1667. tiste pravice, ki so jih imeli še pred 188 leti (ko jim je bilo pismo od Turkov uničeno) "kakor tudi vse druge od njegovih prednikov pridobljene ter do sedaj nemoteno uživane prostosti." Priznala se jim je torej prosta vsakoletna izvolitev sodnika, ki je imel pravico nositi žezlo (Geriscchtstab), bili so oproščeni lovskega priganjaštva in tiranja zločincev. Dovolil se jim je tudi tedenski sejem ob ponedeljkih (katero izpremembe je želel že prej ljubljanski mestni svet), zato so pa dobili najbrž samo 3 sejme: prvo nedeljo po Veliki noči, prvo nedeljo po Binkoštih  in na sv. roka dan. Smeli so pobirati tudi pristojbino od štantov, katera pravica se jim je pozneje od strani zemljiške gospode odrekla. Tudi cesar Leopold je prej vprašal za mnenje pri tem interesiranih trgov in mest, katerih izjava se je glasila to pot Vačam v prilog, nakar cesar še posebej naroči kranjskemu vicedomu grofu Blagayu (5./V. 1668), da naj varuje Vačane v mirni in nemoteni posesti teh svoboščin, pravic in starih semanjih običajev3.  L. 1729 (20./IX.) so prosili vaški občani tudi cesarja Karla VI. za pridobitev vseh onih pravic, ki jih jim je zadnjič potrdil cesar Leopold in katere je pozneje (1748, 24./III.) v polnem obsegu vnovič potrdila cesarica Marija Terezija4. Pa tudi cesar Jožef II. se je moral baviti s to zadevo.  Poslal je enako svojim prednikom okrožnice z zadevnimi vprašanji, da na podlagi teh odgovorov končno sam razsodi. Ant. Kappus pl. Pichelstein, fiskal na Kranjskem, je glede obsega in vsebine zaprošenih privilegijev stavil dve izpremembi, ki naj bi te predpravice spravil v soglasje z obstoječimi naredbami in zakoni:

1.     tržna pravosodna uprava se mora ravnati po novem sodnem redu (terezijanske in jožefinske reforme naj bi torej veljale tudi za avtonomne urade),

2.     pa se morajo v smislu ces. patenta z dne 4. avgusta 1770. vsi sejmi, ki so imeli dosedaj na nedeljo ali zapovedan praznik, preložiti na delavnik,  -

Višnjegorčani pa so se s svoje strani zopet branili, da bi se preložil semenj  na kvaterno nedeljo na predhodnji ponedeljek, ker je bil isti dan v Višnji gori eden najbolj obiskanih letnih sejmov. Višnjegorska graščina je zraven pripomnila, da pripada po starem pravu njej pobiranje colnine na Vačah, katero si je kljub pravdi s ponoviško-lebeško gosposko znala ohraniti5  . Kakor smo imeli priliko že zgoraj se o tem prepričati, je to v resnici odgovarjalo staremu običaju. Nasprotno pa je bil lastnik lebeško-ponoviške deželskosodske graščine  Fr. Rud. Wolkensperg o stvari popolnoma napačno poučen, ali pa je zadevo nalašč sebi v korist zavil, če je trdil, "da so se ti siromašni kajžarji subrepticie polastili štantnine", katera se je doslej nemoteno odrajtovala tako njemu, kakor tudi njegovemu očetu in stricu.  Prvič ni res, da bi bili do zdaj uživali to pristojbino od štantov nemoteno, ker so si morali to pravico šele s pravdo pridobiti, - pač po stari izkušnji, da zmaga tisti,ki  ima moč. V prejšnjih privilegijih se je pripoznala štantnina Vačanom, da so s temi prispevki pokrili svoje tržne izdatke, - nikakor pa ni bil to deželskosodni donesek, kakor je trdil baron Wolkensperg. Sicer pa ni imel od ničesar proti drugim točkam privilega, češ da bi se s tem in novimi cestami zamoglo ubožnemu trgu nekoliko pripomoči; reklamiral je za-se tudi davek od prignane živine (mitnino), radi česar se je moral spreti z višnjegorsko gosposko.

Ugodno se je glasila tudi izjava medijske gosposke, na kar je poslalo še kranjsko deželno glavarstvo 30. aprila 1782. svoje poročilo ces. Dvorni pisarni, kjer pravi, "da sestoji takozvano maščanstvo trga Vače le iz kmetov, ter da bi bilo mogoče koristneje, da bi se njim in podobnim občinam sploh nobene predpravice na dajale, ker se jih s tem navaja le k razuzdanosti in pravdam, namesto k pokorščini in kulturi." Poročilo pa postane kmalu mileje in deželni glavar naravnost priporoča vaške težnje v ugodno rešitev, češ da so te pravice, ki jih imajo, tako malenkostne,  ker obstoje le iz proste volitve tržnega sodnika za nižje sodstvo, iz treh letnih sejmov6  ter enega tedenskega sejma ob ponedeljkih; ne more pa dovoliti še četrti letni sejem v ponedeljek po kvaterni nedelji v postu, ker je ravno isti dan tudi v Višnjigori in se po takih sejmovih že itak preveč pijančuje in veseljači. Enako se ima odreči tudi štantnina, ki pripade (lebeški) zemljiški gosposki. Radi vpeljave novega sodnega reda pa je bilo dež. Glavarstvo drugega mnenja kot fiskal, ker trdi, da bi se kmete težko pripravilo do njegove uporabe, ker so nevešči branja in pisanja in so tudi težko najti slučaji, ki bi se morali rešiti po novih predpisih.

S to izjavo se je soglašala tudi dvorna pisarna (16./V. 1782), nakar je bila izdana slednjič 29./III. 1784. diploma ces. Jožefa II., kjer potrjuje Vačam stare pravice in svoboščine, kakor so volitev sodnika, sejme in tržne dneve, razen štantnine, ki ima ostati pri zemljiški gosposki, - a vse to z izrečeno pripombo, da cesar lahko vsekdar te pravice in svoboščine po potrebi zveča ali zmanjša ali tudi popolnoma prekliče in razveljavi. Nov veter veje iz tega pristavka: deželni knez kot absolutni gospodar je tisti, ki deli milost in pravico, in če se mu kake predpravice ne zdijo več umestne in času primerne, ali ako ovirajo splošni napredek ter  naprotujejo občemu blagru, jih lahko kratkomalo razveljavi  in ustanovi nov red. 

 

OPOMBE :

  1  V farnem arhivu na Vačah se imenujeta v listini 24/VIII. 1467 dva vaška sodnika: Andre Kolienez in Peter Končič.    

 2  Prim. za to in naslednje akte vicedomskega arhiva (Rudolfinum), fasc. 145.  

 3  Koncept privilega je shranjen tudi v arhivu notranjega ministrstva f. IV., D. 7:

4   Prim. to potrditev tudi v Mitteilungen des Musealvereines Für Krain X, 1897, str. 26.

5  Poročilo z 29/XII.. 1781, Rudolfinum I/145.      

6    Kakor se kaže so bili tudi letni sejmi prestavljeni in sicer na ponedeljek po Beli nedelji , ponedeljek po Binkoštih in na sv. Roka dan.