Objavljeno v Občanu (glasilu občine Litija) november 2016 IZVORNA STRAN

KDO SMO IN KAM GREMO

In kam naj gremo? Pojdimo v tisto smer, kamor nas vabi rajska melodija naše duše, če ji prisluhnemo! Kam nas vabi ta božanska pesem? Vabi nas točno tja, kjer je naše bistvo. Kje in kaj sploh je naše bistvo? Odgovor poznata predvsem vedi o narodu – ETNOLOGIJA in ANTROPOLOGIJA - veda o človeku in njegovi duševnosti. To sta vedi naše sedanjosti in prihodnosti. Odgovor je tako zelo preprost, da peče glava. Naše bistvo smo mi sami, takšni kot nas je oblikovala naša burna preteklost na tej čudovito živo zeleni sončni strani Alp okoli GEOSS-a; to je rajski vrt ali slovensko etnično ozemlje ( Slovenija in povsod tam, kjer smo od nekdaj živeli Slovenci). Ko smo postali samostojni, pa smo nenadoma hoteli iz sebe iztrgati svojo kulturo in jo nadomestiti z zahodno. Sreča je posledica, ne vzrok, mi pa smo jo hoteli postaviti po vzorcih zahoda – kar na začetek! To, kar smo v resnici mi – vsakdo od nas, imamo zapisano v vsaki celici svojega telesa: svoj jezik, svojo kulturo… In srečni smo, če smo ustvarjalni in če delujemo v skladu s tem in če se razvijamo v skladu s tem. Naš razvoj pa ni v spremembi lastne kulture in v prevzemu druge, zahodne kulture, ampak v postopnem sprejemanju novih prvin tehnologije in odslavljanju tistega, česar več ne potrebujemo – vključno z lastnostmi. Tako so se naši predniki razvijali! V vsej svoji skupni preteklosti je bila sreča vedno posledica, posledica tega, ko smo delali prav. Vzgajali smo otroke za razvoj – ne za srečo! Od otrok smo zahtevali, da delajo tisto, kar smo spoznali, da je prav! Potem so bili lahko srečni!

Nastal je kaos, s katerim se moramo soočiti in končno dati vsaki svoji lastnosti mesto, ki ji pripada.

Npr.: Če smo narod alkoholikov in samomorilcev, potem bi bilo dobro s tem opraviti, kajne! Ali pa: Če smo dobri in prijazni do tujcev, tako da smo med drugo vojno rešili na stotine zavezniških vojakov, letalcev, tako, da tujci iz hvaležnosti pišejo knjige o sreči in poveličujejo naš narod, je to gotovo dobro (npr.: Partizan John Denvir, Vranov let v svobodo – knjigi lahko dobite pri Družinskem gledališču Kolenc). Da pa drug do drugega med sabo pogosto nismo taki, pa bi bilo najbrž boje odpraviti, itd..

Našim lastnostim in zgoraj razloženi viziji je bila posvečena humoristična etnološka prireditev, za katero upamo, da bo postala tradicionalna. PRAZNIK KULTURNE DEDIŠČINE se imenuje ta dogodek, ki se je zgodil v nedeljo pred nočjo čarovnic. Tokrat so nas iz svojih in naših korenin zabavale Šavrinke iz Slovenske Istre. Svoje pa sta dodali še šavri s Klenka(slika). Gotovo je humor pravo zdravilo za naše lastnosti!

Minulo nedeljo je minilo že štirinajsto tradicionalno Lajovčevo popoldne – posvečeno prvemu slovenskemu glasbeniku, ki je slovensko glasbo postavil na svetovni nivo - http://www.vace.si/GOZDNA SAMOTA.htm;

4. decembra se pa vidimo na Andrejevem sejmu - http://www.vace.si/PREDIV.htm.

Uživajmo! Zvonček Norček