Anka in Zvone Kolenc:

 

NAJ ZGODBA O VAČAH SIJE – SKOZI FOTOGRAFIJE

 

 

 

 

 

 

 

 


 

 

 

 

 


Avgust, 2015

 

 

KAZALO:

 

1.  Uvod

 

2.  Razglednice Vač

 

3.  Splošno  o  poročnih  šegah  na  širšem  območju  Vač

 

4.  Poročni pari od leta 1911 do leta 2007

 

5.  Informatorji in povabilo za naprej

 

6.  Literatura

1.          UVOD

 

V letošnjem letu se je v Društvu žena in deklet  zgodila velika sprememba: dobili smo povsem novo in mlado vodstvo, ki sicer z vsem srcem sledi dosedanjim temeljnim smernicam, a so hkrati prenovljene z dihom sodobnosti in z novimi vidiki pri odkrivanju svojih korenin in dediščine. Odločili smo se, da bodo letošnji temeljni vir za odkrivanje svoje dediščine in svojih korenin fotografije. Želeli smo zbrati fotografije iz celega območja KS Vače, a nam zaenkrat še ni uspelo, da bi bili zastopani vsi zaselki v KS, je pa s fotografijami zastopano jedro Vač, pa tudi skrajni vzhodni in zahodni rob KS.

Tisti, ki so prispevali fotografije, so jih prispevali zelo veliko, zato smo se odločili, da se bomo fotografijam posvečali večkrat in jih bomo vsakokrat tematsko ožje opredelili.

Prva tematska opredelitev je zgodba, ki jo o razvoju svojega kraja govorijo razglednice Vač. Njihova številčnost priča o pomenu Vač in o velikem prizadevanju nekdanjih tržanov za promocijo kraja. Razglednice tudi zgovorno razkrivajo gradbeno razvojno površino Vač.

 

Letošnja druga bolj obsežna  tema pa je ena najpomembnejših tem življenjskega kroga: to je poroka, in sicer smo jo časovno opredelili od koder lahko zaenkrat  seže čas fotografije trga Vače (1911) – pa vse do današnjih dni.

 

Osnovno navodilo, kako jih razvrstiti, ob njih raziskovati in jih komentirati, je tudi letos prispeval dr. Vito Hazler; seveda spet z namenom, da nam pomaga dodati tisto iskrico zavedanja, ki nam bo pomagala ohraniti svojo čudovito dediščino, neprecenljivo bogastvo, ki ga še imamo. ob tem znova ponavljam, kar v enem letu skoraj pozabimo: namreč iz poznavanja, zavedanja in ljubezni do svoje kulture in kulturne dediščine črpamo svojo ljubezen do vsega, kar nas obkroža, svojo ustvarjalnost in moč za trajnostno in kvalitetno življenje.

 

Ob izidu te drobne knjižice pa se seveda iskreno zahvaljujem Društvu žena in deklet Vače, s predsednico Vlasto Cirar, ki je takoj z navdušenjem podprla idejo, da s fotografijami iztrgamo pozabi velik zaklad svoje nesnovne dediščine, svojemu možu, Zvonetu Kolencu, ki je na terenu zbral in pripravil večino gradiva za to brošuro, vsem informatorjem, ki so nas vedno prijazno sprejeli, predvsem pa  prof. dr. Vitu Hazlerju, ki je – kot rečeno - tudi letos kot že vrsto let doslej, tako prireditvi kot našim društvenim prizadevanjem posredoval svojo strokovnost in ljubezen.

                                                                                                                                  

Anka Kolenc

 

 

2.  RAZGLEDNICE VAČ

 

Naslov razglednice: Pozdrav iz Vač

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Lastnik: Osrednja knjižnica Litija, Parmova 9, 1270 Litija

Leto izdaje: pred letom 1900

Poslana: 5. 2. 1900

Fotograf: Davorin Rovšek

Založnik: Davorin Rovšek

Dimenzija: ~ A6

Črno bela fotografija z barvnimi napisi

 

 

Naslov razglednice: Pozdrav iz Vač

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Lastnik: Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto, Rozmanova 28, 8000 Novo mesto

Leto izdaje: pred letom 1900

Poslana: 1901

Fotograf: Davorin Rovšek

Založnik: Davorin Rovšek

Dimenzija: ~ A6

Črno bela fotografija z barvnimi napisi

 

 

Naslov razglednice: Pozdrav z Vač

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Lastnik: Osrednja knjižnica Litija, Parmova 9, 1270 Litija (enako razglednico imajo pri Bušl na Vačah, Jurjevec in v NUK-u, v Ljubljani)

Leto izdaje: pred letom 1900

Poslana: 31.5. 1904

Fotograf: ni podatka

Založnik: Weiss & Dreykurs, Wien

Dimenzija: ~ A6

Črno bela fotografija z barvnimi napisi

 

 

Naslov razglednice: Vače

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Lastnik: Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto, Rozmanova 28, 8000

Leto izdaje: po požaru, 1903

Poslana: ni podatka

Fotograf: ni podatka

Založnik: ni podatka

Dimenzija: ~ A6

Črno bela fotografija

Razglednica je po stilu zelo podobna tisti, ki je bila poslana leta 1907, saj ima ravno tako spodaj meglen bel rob pa tudi napis Vače je enak. Na sliki še ni  lesene gasilske barake.

Naslov razglednice: Vače

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Lastnik: Martin Brilej

Leto izdaje: ni podatka

Poslana: 20. 9. 1907

Fotograf: ni podatka

Založnik: ni podatka

Dimenzija: ~ A6

Črno bela fotografija

 

Naslov razglednice: Vače – Razgled s Slemška

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Lastnik: Marija Terezija Brilej, Litija

(Lastniki enakih razglednic so še: Družina Jurjevec,Vače 18;  Knjižnica Novo mesto, Knjižnica Litija (poslana -1919)

Leto izdaje: ~1910

Poslana: 30. 6. 1913

Fotograf: ni podatka

Založnik: Anton Mrva, Vače

Dimenzija: ~ A6

Pobarvana fotografija

Zelo lepa barvna razglednica prikazuje obnovljene Vače po požaru pred prvo svetovno vojno. Na sliki je že razločno vidna lesena stavba – gasilni dom s stolpom.

Naslov razglednice: Vače pri Litiji – Trgovina F. Čertanc

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Lastnik: Osrednja knjižnica Litija

(Lastniki enakih razglednic so še: Družina Jurjevec,Vače 18; Knjižnica Novo mesto, Marija Terezija Brilej – Litija (poslana 1913)

Leto izdaje: ~1910

Poslana: 1910

Fotograf: ni podatka

Založnik: F. Čertanc, Vače

Dimenzija: ~ A6

Pobarvana fotografija

Zelo lepa barvna razglednica prikazuje obnovljene Vače po požaru 1903, pred prvo svetovno vojno. Na sliki je že razločno v ozadju vidna lesena stavba – gasilni dom s stolpom.

 

 

Naslov razglednice: ni podatka

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Lastnik: Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto, Rozmanova 28, 8000 Novo mesto

Leto izdaje: ~1916

Poslana: ni podatka

Fotograf: ni podatka­

Založnik: ni podatka

Dimenzija: ~ A6

Črno bela fotografija

Razglednica prikazuje vozova z zvonovi pred župnijsko cerkvijo, ki so jih med prvo svetovno vojno odpeljali z Vač za vojaške potrebe (za izdelavo topov).

Naslov razglednice: Osnovna šola Vače

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Lastnik: Slovenski etnografski muzej, Metelkova 2, 1000 Ljubljana

Leto izdaje: Pred drugo svetovno vojno

Poslana: ni podatka

Fotograf: Vekoslav Kramarič

Založnik: ni podatka

Tiskal: ni podatka

Dimenzija: A6

 

 

Naslov razglednice: Trgovina Ivan Kristan

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Lastnik: Slovenski etnografski muzej, Metelkova 2, 1000 Ljubljana

Leto izdaje: Pred drugo svetovno vojno

Poslana: ni podatka

Fotograf: Vekoslav Kramarič

Založnik: ni podatka

Tiskal: ni podatka

Dimenzija: A6

 

 

Naslov razglednice: Trgovina Ivan Kristan, Vače pri Litiji, Osnovna šola Vače

 

Lastnik: Slovenski etnografski muzej, Metelkova 2, 1000 Ljubljana

Leto izdaje: Pred drugo svetovno vojno

Poslana: ni podatka

Fotograf: Vekoslav Kramarič

Založnik: ni podatka

Tiskal: ni podatka

 Dimenzija: A6

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Naslov razglednice: VAČE

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Lastnik: Slovenski etnografski muzej, Metelkova 2, 1000 Ljubljana

Leto izdaje: Pred drugo svetovno vojno

Poslana: ni podatka

Fotograf: Vekoslav Kramarič

Založnik: ni podatka

Tiskal: ni podatka

Dimenzija: A6

 

 

Naslov razglednice: Vače, Slemšek

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Lastnik: Knjižnica Litija

Leto izdaje: ~ 1930

Poslana: 1931

Fotograf: ni podatka

Založnik: ni podatka

Tiskal: ni podatka

Dimenzija: A6

 

 

 

Naslov razglednice: Vače pri Litiji

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Lastnik: Slovenski etnografski muzej, Metelkova 2, 1000 Ljubljana in Knjižnica Litija

Leto izdaje: Pred drugo svetovno vojno

Poslana: 1937

Fotograf: Vekoslav Kramarič

Založnik: ni podatka

Tiskal: ni podatka

Dimenzija: A6

 

Naslov razglednice: Vače pri Litiji

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Lastnik: Slovenski etnografski muzej, Metelkova 2, 1000 Ljubljana, Knjižnica Litija

Leto izdaje: Pred ali med drugo svetovno vojno

Poslana: 1942

Fotograf: Vekoslav Kramarič

Založnik: ni podatka

Tiskal: ni podatka

Dimenzija: A6

 

Naslov razglednice: Vače

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Lastnik: Knjižnica Litija

Leto izdaje: med letoma 1949 - 1953

Poslana: ni podatka

Fotograf: ni podatka

Založnik: ni podatka

Tiskal: ni podatka

Dimenzija: A6

Naslov razglednice: ni podatka

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Lastnik: Marija Terezija Brilej, Litija

Leto izdaje: 1955

Poslana: ni podatka

Fotograf: ni podatka

Založnik: ni podatka

Tiskal: ni podatka

Dimenzija: A6

 

Naslov razglednice: Vače, Vače iz 16. stoletja

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Lastnik: Knjižnica Litija

Leto izdaje: ni podatka

Poslana: 1960

Fotograf: ni podatka

Založnik: Morda turistično društvo Vače

Tiskal: ni podatka

Dimenzija: A6

Naslov razglednice: VAČE, SITULA IZ VAČ

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Lastnik: Marija Terezija Brilej, Litija

Leto izdaje: ~ 1965

Poslana: 1968

Fotograf: ni podatka

Založnik: ni podatka

Tiskal: ni podatka

Dimenzija: A6

 

 

Naslov razglednice: VAČE

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Lastnik: Marija Terezija Brilej, Litija in Knjižnica Litija

Leto izdaje: ~ 1960

Poslana: 1964

Fotograf: ni podatka

Založnik: Turistično društvo Litija

Tiskal: ni podatka

Dimenzija: A6

Naslov razglednice: VAČE

Lastnik: Knjižnica Litija

Leto izdaje:

Poslana: 1965

Fotograf: ni podatka

Založnik: ni podatka

Tiskal: ni podatka

Dimenzija: A6

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Naslov razglednice: Vače nad Litijo

 

Lastnik: Tanja Mrva, Vače

Leto izdaje: ni podatka

Poslana: 1961

Fotograf: FOTO ERJAVEC, STIČNA

Založnik: ni podatka

Tiskal: ni podatka

 Dimenzija: A6

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Naslov razglednice: Vače nad Litijo 549m

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Lastnik: Tanja Mrva, Vače

Leto izdaje: ni podatka

Poslana: 1961

Fotograf: FOTO ERJAVEC, STIČNA

Založnik: ni podatka

Tiskal: ni podatka

Dimenzija: A6

 

 

Naslov razglednice: Vače s Slemškim in Krono

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Lastnik: Marija Terezija Brilej, Litija,  Veronika Vrtačnik, Vače (poslana 1960)

Leto izdaje: ni podatka

Poslana: 1965

Fotograf: FOTO SLOVENIJA, LJUBLJANA

Založnik: ni podatka

Tiskal: ni podatka

Dimenzija: A6

Naslov razglednice: SPOMIN NA TOVARIŠKO SREČANJE

1945 -  25 LET SVOBODE 1970 -  VAČE

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Tekst na razglednici: Narodni heroj Alojz Hohkraut, ki je padel 31. maja 1942 na Cvetežu nad Vačami

Lastnik: Marija Terezija Brilej, Litija

Leto izdaje: 1970

Poslana: ni podatka

Fotograf: ni podatka

Založnik: FORTE

Tiskal: ni podatka

Dimenzija: A6

 

 

Naslov razglednice: VAČE

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Lastnik: Alojz Indof

Leto izdaje:~1970

Poslana: ni podatka

Fotograf: ni podatka

Založnik: Morda Turistično društvo Vače

Tiskal: ni podatka

Dimenzija: A6

Naslov razglednice: VAČE

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Lastnik: Marija Terezija Brilej, Litija

Leto izdaje:1977

Poslana: ni podatkov

Fotograf: Pelikan

Založnik: ni podatkov

Tiskal: ni podatkov

Dimenzija: A6

 

Naslov razglednice: GEOSS, Geometrično središče SR Slovenije, Slivna-Vače-Litija

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Lastnik: Društvo za razvoj in varovanje GEOSS-a, Vače 10, 1252 Vače

Leto izdaje: september 1981

Poslana: ni podatka

Fotograf: ni podatka

Založnik: Društvo za razvoj in varovanje GEOSS-a, Vače 10, 1252Vače

Tiskal: Geodetski zavod SRS Ljubljana

Dimenzija: A6

 

Naslov razglednice: PANORAMA: Klanec, Mačkovca, Vače, Klenik, Slemšek

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Lastnik: Društvo za razvoj in varovanje GEOSS-a, Vače 10, 1252 Vače

Leto izdaje: 1982

Poslana: ni podatka

Fotograf: foto Zdovc - Smerke

Založnik: Odbor projekta VAČE 81 (kasneje se preimenuje v - Društvo za razvoj in varovanje GEOSS-a, Vače 10, 1252Vače)

Tiskal: Tiskarna Slovenija, Ljubljana

Dimenzija: A6

 

 

Naslov razglednice: VAČE

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Lastnik: Društvo za razvoj in varovanje GEOSS-a, Vače 10, 1252 Vače

Leto izdaje: 1982

Poslana: ni podatka

Fotograf: foto Zdovc - Smerke

Založnik: Odbor projekta VAČE 81 (kasneje se preimenuje v - Društvo za razvoj in varovanje GEOSS-a, Vače 10, 1252Vače)

Tiskal: Tiskarna Slovenija, Ljubljana

Dimenzija: A6

 

Naslov razglednice: VAČE, Valvazor, Slava vojvodine Kranjske 1689

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Lastnik: Društvo za razvoj in varovanje GEOSS-a, Vače 10, 1252 Vače

Leto izdaje: 1982

Poslana: ni podatka

Fotograf: ni podatka

Založnik: Društvo za razvoj in varovanje GEOSS-a, Vače 10,

1252 Vače

Tiskal: Geodetski zavod SRS Ljubljana

Dimenzija: A6

Tehnika: Sitotisk

 

 

Naslov razglednice: GEOSS(1), Vače(2), Slivna(3), Fosilna morska obala(4), Situla z Vač(5)

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Lastnik: Društvo za razvoj in varovanje GEOSS-a, Vače 10, 1252 Vače

Leto izdaje: 1998

Poslana: ni podatka

Fotografije: dr. Stanko Buser (1), Martin Brilej (2,3,4,5)

Založnik: Društvo za razvoj in varovanje GEOSS-a, Vače 10, 1252 Vače

Tiskal: ni podatka

Dimenzija: A6

 

Naslov razglednice: Grajska miza

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Lastnik: Društvo za razvoj in varovanje GEOSS-a, Vače 10, 1252 Vače

Leto izdaje: 2002

Poslana: ni podatka

Fotograf: A. Jovanovič

Založnik: Silvo Klopčič st., Društvo GEOSS, Občina Litija

Tiskala: Tiskarna ACO, Litija

 

Naslov razglednice: GEOSS

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Lastnik: Društvo za razvoj in varovanje GEOSS-a, Vače 10, 1252 Vače

Leto izdaje: 2009

Poslana: ni podatka

Fotograf: Kolenc

Založnik: Družinsko gledališče Kolenc

Tiskalo: Družinsko gledališče Kolenc

 

Naslov razglednice: Vače

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Lastnik: Društvo za razvoj in varovanje GEOSS-a, Vače 10, 1252 Vače

Leto izdaje: 2013

Poslana: ni podatka

Fotograf: ni podatka

Založnik: Pošta Slovenije

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

3.  SPLOŠNO  O  POROČNIH  ŠEGAH  NA  ŠIRŠEM  OBMOČJU  VAČ

 

O nekdanjih poročnih šegah na Vačah sta informacije podala informatorja Marica in Metod Mrva – lastnika gostilne Mrva.

 

Kraj in čas dogodkov: Uradni del poroke so v času po drugi svetovni vojni opravili pri matičarju na občini (Litija, Ljubljana). Cerkveni del pa je bil lahko v domači cerkvi. V času socializma, so se komunisti raje pritajili in se skrivaj  cerkveno poročili kje drugje, kjer jih nihče ni poznal, da ne bi imeli težav. Ljubezen pač ne izbira parov  po verski pripadnosti, zato se je moral eden od partnerjev prilagoditi  in pristati na verske zahteve, če je z ljubljenim partnerjem hotel skleniti zakon.

Stara šega je velevala, da je bila ohcet na nevestinem domu, če pa so bili utemeljeni razlogi, se je kdaj zgodilo tudi  drugače. Že pred vojno se je dogajalo, da so kdaj imeli ohcet  tudi v gostilni, odvisno od premožnosti in drugih razlogov. Ker je bilo nekoč na ohcetih manj svatov, je bilo mogoče vse izpeljati doma ali v vaški gostilni. Danes pa je v navadi, da na poroko povabijo zelo veliko gostov. Zato je potreben večji prostor – dvorana z odrom za ozvočen ansambel in za ostalo frontalno dogajanje.

Največ porok se je zgodilo na začetku leta – pred pustom.

 

O fotografiranju in snemanju: V času pred drugo svetovno vojno so imeli fotoaparat samo poklicni fotografi, ki so lahko prišli na dom. Najpogosteje pa so se svatje – predvsem mladoporočenca, priče, včasih pa tudi starši – odpeljali do ateljeja in se tam fotografirali. Velikokrat fotografiranje pri fotografu ni potekalo na poročni dan, ampak nekaj dni kasneje. Včasih so na fotografiranje celo pozabili.  Prvi fotoaparat je imela pred drugo svetovno vojno Glonar Mari hči organista, Juvan Alojza – hišni priimek Praprotnik.

 

Vrstni red dogodkov za poroko: Dogodki, ki so bili možni ob poroki, za katere pa ni nujno, da bi bili vsi izpeljani:

-          Vabilo:  Bodoča ženin in nevesta skupaj ali posamezno obiskujeta prijatelje in sorodnike in jih vabita na poroko. Bolj, ko je bila poroka odmaknjena v preteklost, tem bolj pogosta je bila navada, da sta bodoča mladoporočenca dobila pri tem nekaj denarja ali kakšno skromno darilo.

 

-          Nevestina bala: Le dva do tri dni pred poroko so nekateri člani nevestine družine (bratje, sestre….) pripeljali na bodoči nevestin dom, k ženinu, nevestino balo: skrinjo s perilom, omare in razno  opremo in potrebščine. Ob tem je imel npr. nevestin brat s seboj  zelo velik hleb kruha (rekli so mu  peto kolo).  Rezal je kruh  in ga metal med zbrane radovedneže, predvsem otroke. Ker takrat hrane ni bilo v izobilju, marsikateri otrok še danes ne more pozabiti sreče, ko se je lahko najedel svežega kruha.

 

-          Prodaja neveste: Na dan poroke (v novejšem času je to sobota, pred drugo svetovno vojno pa je to bil PONEDELJEK) je ženin s spremstvom šel zjutraj po nevesto (peš, z vprego ali z avtom).  Na nevestinem domu  je bil obred,  pri katerem  je moral ženin nevesto kupiti – prodaja neveste. Najprej so mu pokazali neko starejšo žensko  ali kakšno zoprno klepetuljo …, ki ju ženin seveda ni maral.  Ko so mu pokazali pravo  nevesto, je moral zanjo plačati in si jo zaslužiti tudi z izkazovanjem svojih sposobnosti.

 

-          Šranga: Ko sta se ženin in nevesta odpravila na poroko, ju je čakala še ena preizkušnja – šranga, ki so jo pripravili domačini, ker jim je ženin odpeljal najlepše dekle iz vasi. Na preizkušnji je moral ženin opravljati  razna kmečka  opravila. Ko je dokazal, da je pravi mož  in dal še kaj denarja, je lahko odšel na

-          Matični urad.  Tam  sta ženin in nevesta slavnostno prisegla pred pričami in uradno osebo, da bosta drug drugemu zvesta, potrpežljiva, ljubeča, v oporo, …. Potem je sledil še podpis dokumentov, kar je bila dokončna uradna potrditev, da sta ženin in nevesta postala zakonca. Odpeljali so se v cerkev,  kjer je župnik opravil še cerkveni del poročnega obreda. Sledila je ohcet.

 

-          Ohcet je bila zabava, na kateri  so proslavili  novo srečo in nov začetek neke družine. Udeleženci so se imenovali svatje. S seboj so prinesli darila za mladoporočence.

 

-          Hrana in pijača:Pozno popoldne ali zvečer po opravljenem uradnem delu so svatje na začetku ohceti dobili aperitiv, nato so postregli s kurjo ali govejo juho, sledile so razne vrste mesa (pečenka, kuhano goveje meso, cvrtje, …) prikuha - pražen krompir, okoli pol noči sveže cvrtje, proti jutru obara- ajmoht. Kompot iz suhih češpelj so ponudili proti koncu dogodka in s tem je bilo podano nenapisano sporočilo, da se ohcet počasi zaključuje. Ves čas so bile na mizi še sladice: potica, šarkelni z rozinami ali brez njih.

 

-          Ofiranje: Ko so svatje pojedli glavni obrok so pri starejših ohcetih navadno prišli ofirat ali voglariti – rekli so jim voglarji, ki so svate zabavali s svojimi norčijami.

 

-          Kamela:  Nepovabljeni gostje so lahko prignali tudi  kamelo (v kamelo napravljena dva močna mladeniča). Kamelo so prodajali  ženinu in nevesti in ženinu so vse njene lastnosti tudi sproti pokazali. Praviloma naj bi jo ženin zajahal, a to ni bilo najbolj preprosto,  saj sta ga mladeniča, ki sta bila skrita v njej od spodaj ves čas zbadala. Seveda pa je bila kamela vedno tudi zelo žejna.

 

-          Maškare: Nepovabljeni gostje na poroki so lahko so naštudirali tudi kakšen skeč ali kakšno zabavno igrico. To so bili navadno fantje in dekleta z vasi. Nepovabljeno so prišle tudi maškare, našemljeni radovedneži, ki so navadno tudi prispevali kaj zabavnega, lahko pa so povzročili tudi kakšno nevšečnost.

 

-          Poročna torta: V novejšem času je okoli polnoči sledilo slavnostno rezanje poročne torte. Prve kose sta praviloma odrezala in postregla ženin in nevesta. Prve torte segajo v začetek šestdesetih let 20. stoletja.

 

-          Solo za nevesto in ženina:  Solo za nevesto in ženina je ples, ki sta ga odprla ženin in nevesta. Sledili so jima še drugi pari. Ples je vedno nekdo vodil, vsak moški pa je zanj moral navadno nekaj plačati. Izkupiček je bil namenjen muzikantu.

 

-          Ples z blazino, znan kot  Povšter tanc je ples v krogu, v sredini katerega pleše par. En od partnerjev  se vrne v krog, drugi pa blazino položi pred naslednjega soplesalca, itd. Moški plesalec lahko pri tem nameni nekaj denarja za kuharice.

 

-          Prodaja nevestinega šopka: Nevesta lahko proda svoj šopek. Tudi to dražbo je nekdo vodil. Ko se je ženin odločil, da bo šopek kupil, je bila dražba  prekinjena, denar pa je bil namenjen mlademu paru.

 

-          Poračun:  Proti koncu ohceti so naredili poračun - pobirali so denar za stroške ohceti. Pobiranje denarja ni bilo priljubljeno. Včasih prišlo celo do sporov in nekateri so užaljeno zapustili druščino.

 

-          Popotnica za domov  šajbezen: Ko so svatje odhajali,  so za popotnico dobili še nekaj ostalih sladkarij.

 

Poročne kuharice: Ob poroki so včasih za pomoč zaprosili  ženske, ki so se dobro spoznale na kuhanje, kadar je bilo treba kuhati za veliko ljudi.  Najbolj znana je bila Čurnova Pavla – Potočnik Pavla, ki je bila zaposlena v gostilni Pošta v Litiji. Koleša Joža je bila učiteljeva žena in njena specialnost je bila pečena mesna štruca z jajci. V Cirkušah je bila odlična kuharica  Korparjeva mama, ki se je pisala Erjavec. Včasih so povabili tudi Lavtarjevo iz Kandrš. Zelo cenjena je bila tudi  Pavla Škrabanja, ki je bila iz Klenika.

 

-          Obiranje  kosti: Naslednji dan  ali pa še kakšen dan kasneje so se po dogovoru dobili nekateri svatje in morda še kdo, da so popili in pojedli ostanek z ohceti. Temu dogodku so rekli obiranje kosti.

 

-          Družinsko srečanje novopečeno ženo – hčerko – po poroki: Čez kakšen teden  je nevesta – skupaj z novim sorodstvom – obiskala svoj rojstni dom, da so proslavili uspešne dogodke v zvezi s poroko.

-           

 

4.   POROČNI PARI OD LETA 1911 DO LETA 2008

 

 

PAVLA (LAUFAR) in JANEZ JURJEVEC

18. 6. 1911

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Poroka med Pavlo Laufar (Bušəlnovo) in Jurjevec Janezom (kmečki sin iz Selc pri Moravčah, ki je prinesel k Bušəl nov priimek.), Vače 18, junija 1911. Fotografijo hranijo doma.

Fotograf: Neznan

Lokacija: Na mestu, kjer je v letu 2015 začetek zg. dela Bizjakovega hleva.

Lastništvo: Lastnika fotografije sta Danica in Janez Jurjevec.

 

 

Fotografija je narejena na nekdanjem Torijevem vrtu pod nekdanjim Bušlənovim toplarjem, to je na mestu, kjer se začne zgornji del Bizjakovega hleva. Poleg neveste sedi njena stara mama, na levi ob njej družica (Zajčeva Johana, ki je kasneje imela na Vačah lectarijo). Poleg družice pa je tovarš (brat od ženina). Ob ženinu sta teta in starešina. Za ženinom stojijo enotno oblečene ženinove sestre. Drugih podatkov o poroki ni, razen tistih, ki jih lahko še razberemo s fotografije. To je do zdaj najstarejša odkrita fotografija poroke.

 

 

MICKA (KOBILŠEK) NANDE BOLSKAR DOLARJEV

22. 5. 1932

 

        

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Nande Bolskar Dolarjev in Micka Kobilšek, 22. maj 1932

Nastanek fotografije: Pred ženinovo domačijo (Dol 28 – danes Gora pri Pečah 28; hišni priimek Dolar).

Čas: 1932

Fotograf: Neznan.

Fotografija je last: ni podatka

 

 

Podatke sta mi v razgovoru zaupala Ana Kimovec (nevestina hči) in njen mož Jože Kimovec (Čevljeva iz Slivne), 17. avgusta 2015. Nekaj podatkov in fotografijo mi je posredovala Danica Sedevčič nevestina vnukinja.

Fotografija je narejena pred ženinovo domačijo (Dol 28 – danes Gora pri Pečah 28; hišni priimek Dolar), kjer je bila ohcet.  Na fotografiji sta v sredini mladoporočenca. Ob njiju sta očeta, vendar pri nevesti sedi ženinov oče, pri ženinu pa nevestin. O svatje so med sabo pomešani. Partnerji se drže v bližini drug drugega. Bratje in sestre od neveste in ženina so nekoliko bolj v sredini. Sosedje so morda bolj na obrobju. V ospredju so otroci svatov. Največ je muzikantovih otrok in sicer, pet. Muzikant je bil vdovec, sosed Jozelnov - Dermota Franc. Bela oblačila so oblekle mlajše ženske, večinoma sestre ženina ali neveste. Svatov je bilo nekaj čez trideset. Od takratnih udeležencev poroke je živa samo ena deklica (druga z leve, Ravnikar Francka), ki je v domu na Izlakah, stara čez 90 let. Tako ni bilo mogoče zvedeti, katere ženitne šege so bile na poroki in katere jedi so bile postrežene. Glede na to, da pa so za to prireditev opisane druge poroke, nekaj let kasneje, lahko sklepamo, da ni bilo posebnih razlik.

 

 

ANA (LOVŠE) in ANTON VOZELJ

12. 5. 1936

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Fotograf: Rožun iz Litije.

Lokacija: Pred nevestinim domom, Podbukovje 4.

Čas: 1936

Fotografija je last Alojza Indofa, starejšega.

 

 

Podatke sta mi v razgovoru 18.8. 2015 na svojem domu (Podbukovje 4) zaupala Janez (nevestin sin) in njegova žena Marija Vozelj

 

Nevesta Ana (Lovše) in ženin Anton Vozelj iz Golč – Dolinarjev. Fotografirali so se pred nevestino domačijo Podbukovje 4, v torek zjutraj, 12. maja 1936. Poroka je bila en dan prej, v ponedeljek, kar je takrat bil običaj. Svatov je bilo okoli 50.

Fotograf je bil Rožun iz Litije, ki je leta 1957 še opravljal svoj poklic fotografa. Kot je bilo v navadi, sta na fotografiji v sredini mladoporočenca. Na nevestini strani sedi njena mati s svojim bratom, ker je nevestin oče v prvi svetovni vojni padel. Na ženinovi strani bi pričakovali njegove starše, vendar sta morala zjutraj odit domov nakrmit živali. Na mestu staršev zato sedita funkcionarja te poroke, teta in starešina, ki sta skrbela za organizacijo in pravilen potek poroke. Starešina je imel slučajno tudi funkcijo priče – druge priče (Šover) ni na fotografiji. Starešina je skrbel za celo poroko, teta pa bolj za ženske obveznosti, bila pa je tudi v pomoč starešini. Nevestina družica stoji za nevesto in ima podobno kot nevesta okras okoli glave (Komarjeva Roza z Gore). Za ženinom stoji tovarš. Naloga tovarša in družice je bila bdeti nad nevesto in ženinom, da bi se na poročni dan čim bolje počutila. Harmonikar je bil Razpotnik Janez z Golč (Vežnica), ki je padel kot partizan že leta 1942. V belih predpasnikih so kuharice. Glavna kuharica, s krofi na pladnju, je bila Urbanijeva Marija. Pomagali sta ji sosedi. Ob glavni kuharici je Vozelj Angela (mati Marije Vozelj, s katero sem se pogovarjal). Na ohcet so prišli še vaški fantje – voglarji, ki so s svojo aktivnostjo zabavali zbrane. Niso pa prignali kamele. Otroci so v glavnem sosedovi.

Potek poroke: Ženin je prišel dopoldne po nevesto, nato pa so peš krenili v cerkev v Široki Seti, kjer je opravil obred vaški župnik Porenta (ki je bil na Vačah od leta 1934 – 1957). Po obredu so se vrnili v Podbukovje, kjer je bila ohcet, zjutraj je bilo fotografiranje. Sklepamo lahko, da je bila hrana enaka kot na drugih porokah: juha, različno meso s krompirjem, kisla juha, in za slovo - češpljev kompot. Sladica so bili, kot lahko razberemo iz fotografije, krofi in, seveda, flancati ter potica.

 

 

 

MARIJA (SOVINC - ROPƏSNKOVA) IN FRANC PIVEC (KREHOV),

Leše, Sava, maj 1941 – torej v začetku druge svetovne vojne

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Marija (Sovinc - Ropəsnkova) in Franc Pivec (Krehov), Leše, Sava, maj 1941 – torej v začetku druge svetovne vojne.

Fotografija je last Marije in Franca Pivca.

Fotografija je nastala na Savi pred opornim zidom gostilne Berdajs.

Fotograf :ni podatka

 

 

Fotografirali so se udeleženci ohceti, ki so prišli peš iz 2,5 km oddaljene hribovske vasi Leše, ki ni bila povezana s cesto. Prišli so na Savo, ker je bila tukaj cerkev z župnikom, ki je opravljal hkrati tudi funkcijo matičarja. Na sliki manjkajo ženini starši in ena od nevestinih sester, ker so med tem pripravljali ohcet na nevestini domačiji. Tako sedi na nevestini desni strani ženinov brat Janez, ki je imel funkcijo tovarša. Poleg njega v belem sedi mlajša sestra Vida, ki je imela funkcijo družice. Na kraju ob družici sedi Volnarjeva gospodinja, ki je imela vlogo tete (to je bila njena funkcija, saj ni bila v sorodu). Čisto na robu sedi Blaže, ki je imel pomembno funkcijo – bil je starešina in je »kasiral« in skrbel za gospodarsko in organizacijsko plat ohceti (svatje so morali nekaj dati za domače, za novoporočenca ali za muzikanta).  Na ženinovi strani sedita njegova starša in na robu sorodnica – teta. Zadaj od desne proti levi so nevestini bratranci iz Golč, nevestin brat, sosedi, ženinovi sorodniki iz Hrastnika so prišli na Savo z vlakom. Na harmoniko je igral nevestin brat Niko.

Vrstni red dogodkov: Po prodaji neveste so svatje odšli peš na Savo. Po opravljenem cerkvenem obredu je sledilo fotografiranje, nato so se odpravili na nevestino domačijo k Ropəsnk v Leše, kjer jih je že čakala sveža juha. Ko se je  končalo poročno kosilo končalo (sredi noči), so prišli – uradno nepovabljeni - fantje ofirat. To je pomenilo, da so pripravili smešne prizore, kaj zapeli in se kar se da potrudili, da bi zabavali svate. Prišle so tudi maškare. To so bili maskirani radovedneži - »firbci«, za katere pa ni bilo vedno nujno, da so bili dobrodošli.

Kuhale so domače gospodinje, največ mati in starejša hči (nevestina sestra), ki je bila kot kuharica zaposlena v litijski Predilnici. V izvidnici je bil eden od otrok, ki je najavil prihod svatov. Takoj nato so zakuhali rezance, da je bila juha sveža. Tudi muzikant je bil brat od neveste.

S hrano in pijačo je bilo podobno kot pri ostalih ohcetih. Po juhi je sledilo razno meso, pripravljeno na različne načine z edino prikuho – krompirjem. Proti jutru je sledila kisla juha. Ko pa so prinesli kompot iz suhih sliv, so kar rekli: »Tole še dobite, pa adijo«.

Razpored gostov pri mizi je bil, kot je bilo v navadi tudi na drugih porokah: ženin in nevesta sta sedela v sredini. Na nevestini strani so sedeli njeni sorodniki, na drugi strani ženinovi. Bližnji sorodniki so sedeli bližje paru.

 

 

NADA (PEČAR) IN TONE VRHOVEC,

Vače 27, 4. 2. 1950

 

Nada (Pečar) in Tone Vrhovec, Vače 27, 4. 2. 1950

Fotografija: Na ohceti ni bilo fotografa. Nada in Tone sta se šele kasneje fotografirala za stensko fotografijo pri fotografu na Miklošičevi cesti v Ljubljani. Originalna fotografija je last Nade Vrhovec.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Vrstni red dogodkov: V četrtek  popoldne - pred poroko so z vozom in konji pripeljali k Matet (hišni priimek – dom ženina – bodoči novi dom neveste) balo. To sta bili omara in  skrinja,…. iz češnjevega lesa. Omara je še ohranjena (mizar je bil – Brone in ga je nevesta zelo pohvalila). Na vozu z balo je stal nevestin brat Tončk, ki je rezal velik hleb kruha (50 cm premera), ki so mu rekli peto kolo in ga je delil otrokom.  Takratni otroci se še zdaj spomnijo (v letu 2015 so stari čez 60 let) nad vse prijetnega občutka, ko so jedli nepopisno okusen kruh. Na poročni dan so se zjutraj s sanmi odpravili v Litijo in na občini pri matičarju opravili uradni del poroke. Potem so se zadržali pri sorodnikih in skupaj z njimi (še z enim vozom, nekdo pa je celo jezdil) odšli na Vače. Najprej so se pogreli v domači hiši, ki stoji poleg cerkve. Ob mraku so opravili še cerkveni obred. Ohcet so začeli tako, da so se najprej pogreli ob čaju in žganju. S hrano je bilo podobno kot drugod. Začeli so z juho, sledilo je več vrst mesa, krompir, ves čas so bile na mizi sladkarije (navadni piškoti in šravbati – flancati, potica). Okoli polnoči so se zvrstili plesi z nevesto in ženinom, s pričami, starši, itd. Proti jutru so pojedli obaro. Čez teden dni, v nedeljo, je nevesta vrnila obisk in z novimi sorodniki prišla obiskat svoje starše v Ržišče.

Kuharice in muzikanti, ki so sodelovali na poroki: Kuhale so domače gospodinje, na harmoniko je igral Bogomir Koleša – učitelj na Vačah. Obe družini sta prispevali: meso, moko, pribor, itd.

Razpored gostov pri mizi: Mladoporočenca sta sedela na sredini. Na nevestini levi strani je sedel ženin, njegova priča in njegovo sorodstvo. Obratno na drugi strani.

Posebnost dogodka je ta, da so snežne razmere velevale za vožnjo do Litije in nazaj na Vače uporabo sani.

 

 

ANA (BOLSKAR) in JOŽE KIMOVEC

2. 3. 1957

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Nastanek fotografije: 2. 3. 1957.

Fotografija je last Ane in Jožeta Kimovca.

Fotograf: Brvarjev Milan iz Bukovice.

Lokacija: Pred nevestino hišo pri Dolar (Dol 28, danes Gora pri Pečah 28).

 

Pogovarjal sem se z zakoncema Kimovec Ano in Jožetom (po domače Čevljeva), ki sta na fotografiji mladoporočenca.

Kimovec Jože(Čevelj) in Ana (Bolskar) Dolarjeva z Dol 28 – Danes Gora pri Pečah 28, 2. marec 1957. Poroke se je udeležilo približno 50 svatov.

O fotografiji in fotografiranju: Takrat je imel fotoaparat samo Brvarjev Milan z Bukovce. Fotografija je nastala pred nevestino hišo pri Dolar (Dol 28, danes Gora pri Pečah 28) v jutranjih urah, ko je že večina svatov odšla. Takoj opazimo, da so vsi oblečeni v bolj temna oblačila, celo nevesta, za katero smo navajeni, da ima belo obleko.  Na ženinovi strani sta njegova sestra in brat. Na nevestini strani pa sta nevestina starša Nande in Micka. Muzikant je v ospredju na tleh. Sicer pa so svatje pomešani med seboj, samo partnerji se držijo bolj skupaj. Otrok ni na fotografiji, ker jih ni bilo. Do poročne fotografije poročnega para s fotografiranjem v ateljeju, je prišlo kasneje, da bi pa slika izgledala poročno, je fotograf dorisal pajčolan, šopek, slavnostno obleko itd..

Vrstni red dogodkov: Nevesta in ženin sta pred poroko vabila svate posamezno. Nevesta je obiskala svoje sorodnike in prijatelje, ženin pa svoje. Na dan poroke je ženin iz Slivne šel po nevesto na Dol. Jože je prosil prijatelja, ki je imel že takrat avto (znamke wolksvagen – hrošč, kar je bilo nad vse imenitno), da bi bil za prevoznika na poroki. Ker ga ni bilo pravočasno, je ženin v naglici naročil prevoz pri sosedu – po domače pri Ježu, ki je imel konje in ˝fedr˝ voz. Na poti so se srečali in se zamenjali. Po prodaji neveste so se z avtom odpeljali v Litijo, na matični urad. Od tam so se vrnili nazaj na Vače, kjer je čakal na cerkveni del poroke še en par (Bizjak Nada s svojim partnerjem). Cerkveni del je opravil vaški župnik Porenta, ki je hkrati poročil oba para. To je bila zadnja poroka, ki jo je izpeljal župnik Porenta, predno je zapustil Vače. Potem so se odpeljali na nevestin dom. Tu je bila ohcet. Na ohcet so prišli tudi »voglarji«, mladinci, ki so hoteli ohcet popestriti s prodajo kamele. Ženin pa kamele ni hotel zajahati.  Okoli polnoči je bil solo ples za nevesto in ženina, potem so solo zaplesali še ostali pari. Vsak par je dal nekaj denarja za muzikanta.  Ko se je zdanilo so se pred hišo fotografirali. Ko je bil dan, so se fotografirali pred hišo. Nato pa so se  peš razšli – vsak proti svojemu domu. Ženin in nevesta sta skupaj z dvema domačima odšla peš na Slivno, da prinesli nekaj hrane, ki je ostala na ohceti. Svatje za svojo prisotnost na poroki niso plačali, pač pa so navadno prinesli skromno darilo (morda brisače, posteljnino, itd.).

O hrani in pijači: Kuhale so domače gospodinje. Po vrsti so si sledile jedi: juha, potem razno meso s krompirjem in s solato. Proti jutru so gostje dobili ajmoht ali kislo župco. Kot znak za odhod so zjutraj dobili češpljev kompot. Ves čas so bile na mizi sladice: krofi in torta, ki jo je spekla nevesta. Obreda s torto ni bilo.  Pili so cviček, ki ga je iz Brežic pripeljal z vlakom svak od ženina. Od železniške postaje v Kresnicah je vse vino prinesel na rami (Flaškon 50 litrov ?????) Pribor za hrano so si sposodili v gostilni Mrva. Na osrednjem delu sta sedela mladoporočenca in ob njiju priči. Ostali svatje so sedeli brez pravega reda, v glavnem po parih.

 

 

MARI (REBOLJ) in SILVO KLOPČIČ

19. 11. 1960

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Poroka Mari in Silvo Klopčič, 19. 11. 1960

Fotografirala sta se kak teden po poroki.

Fotograf: Foto grad Mira.

Čas: 1960

Fotografija je last Silva Klopčiča.

 

Fotograf Foto grad Mira, Ljubljana, ki deluje še danes. Edini fotograf na Vačah je bil Milan Zupančič iz Bukovice, rojen 1928. Imenovali so ga Foto Ljubič, ker je fotografiral samo ljubezenske prizore. Silvo Klopčič je za fotografiranje poroke naročil njega, vendar je zbolel, zato ni fotografij poročnega slavja.

Civilno sta se poročila na matičnem uradu v Litiji. Poročil ju je g. Jesenšek.

Cerkveno sta se poročila v cerkvi Sv. Andreja na Vačah.

Bilo je cca 60 svatov.

Na poroki sta že imela torto.

Poroka je bila doma na Selah. Bil je deževen dan.

Igral je ˝Rantufov˝ iz dolgega Brda nad Mlinšami.

Jedli so: juho, krompir, solato, meso. Ko so na mizo prinesli slive oz. slivov kompot, je to pomenilo, da se ohcet bliža koncu.

Za sladice so poskrbele sorodnice, ki so spekle piškote, buhtle, potico, …

Pili so domače vino. V navadi je bilo, da za pijačo poskrbi ženin.

Kuhala je Lavtarjeva iz Kandrš.

Mrva Ana Metodova (Metod starejši) je posodila jedilni pribor.

Na desni strani so sedeli nevestini sorodniki (nevesta, oče, mama, priča ter ostalo sorodstvo).

Na levi strani so sedeli ženinovi sorodniki (nevesta, oče, mama, priča ter ostalo sorodstvo).

Posebnega sedežnega reda ni bilo.

Nevestina priča je bil Ivan Kimovec iz Slivne.

Ženinova priča je bil Ivan Klopčič ( že pokojni, ki je utonil 1962).

Velikokrat je bila naloga priče in starešine združena. Starešina je skrbel za protokol na poroki, da je vse potekalo tako kot je bilo dogovorjeno. Skrbel je tudi za plačilo jedače in pijače.

Tit Strmljan (Silvov dedek) je bil starešina kar na 66 porokah.

Nevestin oče je navadno dvignil ves denar kar ga je imel, in se nato z njim hvalil na poroki.

Za balo sta od njenih staršev prejela pohištvo za spalnico. To so pripeljali po poroki, zato ni bilo po nekdanji šegi.

Silvo Klopčič je še povedal, da je verjetno najstarejša fotografija dvig zvonov, ki jo v arhivu Društva žena in deklet verjetno že imam. Povedal je tudi, da je bilo na Vačah v sredini preteklega stoletja sedem gostiln, in sicer: Pr´ Barlič, Pr´ Boltet, Pr´ Kristan, Pr´ Zarnik, Pr´ Osolet, Pr´ Bazist in Pr´ Črtanc. Silvo Klopčič se je s straši preselil oz. vrnil iz Francije v Slovenijo 4. 5. 1940.

 

 

 

MARI (GRILC) IN PETER ZAJC, KLENIK 8, 6.7.1963

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

(Ljubljana magistrat, Stolna cerkev Lj.) Klenik 8 – pri Pləzet ,  6.7.1963

Originalna fotografija je last Mari in Petra Zajca.

Fotograf: ni podatki

Lokacija: Pred Grilčevo domačijo.

 

Imeli so naročenega svojega profesionalnega fotografa – prijatelja, ki je napravil prav nekaj etnološko značilnih fotografij.

 

Svate je na skupinski fotografiji razporedil po nenapisanih navodilih.

V sredini sta nevesta in ženin. Desno od neveste sta njena starša, levo od ženina njegova mama. Med mladoporočencema nekoliko v ozadju stoji takratni vaški župnik Benedik Valentin. Bolj ko so svati sorodstveno povezani z mladoporočencema, bližje so ženinu in nevesti. Na obrobju so sosedje in kuharica. Otroci tvorijo manjšo skupino v ospredju na desni strani fotografije. To so domači otroci in otroci povabljenih najbližjih sorodnikov. Ostali so pustili otroke doma. Običaj je bil, da je bila ohcet na nevestini domačiji in če bi bilo drugače, bi to ne bilo primerno za ugled družine, iz katere je izhajala nevesta. Svatje so torej fotografirani na makadamski cesti pred domačijo, v kateri je odraščala nevesta. V steni na pročelju hiše je potrebno opozoriti na stekleno vitrino z malim oltarčkom (znamje), ki ga danes ni več. V poletni vročini so svatje brez suknjičev in le redki imajo kravato. Ženin je v temni rahlo črtasti obleki iz kamgarna, nevesta pa ima - po modi takratnega časa - nekoliko krajšo obleko iz belega tila. Kuharice nosijo predpasnike. Mlajše ženske so oblečene po takratni modi, starejše pa po modi iz svoje mladosti. Otroci pa so tudi oblečeni nekoliko bolj pražnje. Navadno je bil spredaj na tleh muzikant – harmonikar. Na fotografiji ga pogrešamo, čeprav je na ohceti bil. Gostov je bilo čez 80, a jih je na fotografiji nekaj manj, ker so imeli svoje zadolžitve. Na običajno fotografiranje v ateljeju so čisto pozabili.

 

Dogodki so si sledili po logiki in predpisih. Najprej je bila uradna poroka na Magistratu v Ljubljani. Sledila je cerkvena poroka v Stolni cerkvi. Pri teh prvih obredih so bili prisotni le priče in mladoporočenca ter nekaj najbližjih iz Ljubljane. Vozili so se z avtomobili. Ko so zaključili, so se nekaj čez poldne pripeljali na nevestino domačijo, kjer so ostali  svatje  že čakali na ohcet.

Hrano sta pripravili domači gospodinji, ki jima je pomagala soseda. Kuhali so v domači kuhinji. Raznovrstne sladice so prispevale tudi sosednje gospodinje.

Pribor za hrano si je nevesta sposodila pri prijateljici, da je bil le-ta čim bolj enoten. Sledilo je pravo bogato in okusno kmečko kosilo: prava kokošja juha, pečeno in kuhano meso vseh vrst s prikuho – »tenstanim« krompirjem z ocvirki. Vse to je bilo dalj časa na mizi.

 

Tudi pijača: črno in belo vino s tokovcem in sladkarije (orehova potica, razno pecivo in piškoti) so bile na mizi ves čas. Ob dveh zjutraj so bili sveže pohani piščanci in približno ob 5.00 ajmoht – obara. Torta je bila takrat že običaj; približno ob polnoči sta mlada zakonca slavnostno začela rezati torto, z rezanjem in delitvijo torte pa so nadaljevali drugi.

Ob mizi na osrednjem delu, (kot prikazuje druga manjša fotografija) je sedel župnik med nevesto na desni in ženinom na levi. To je bila posebnost te poroke.  Potem so sledile priče s partnerji na vsaki strani in ostali svatje. Staršev mladoporočencev ni videti. Dogajanje je potekalo v velikem dnevnem prostoru, ki mu rečejo hiša in tudi drugih prostorih. Na kmečki peči izstopata.

 

 

 

 

Posebnosti:

 

 

 

JANJA in JAN SEBASTIAN SREČKAR

5.            5. 7. 2008

6.             

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Fotografinja (poklicna): Vera Zmrzlak, Radeče

Drugi zasebni fotografi: Vojteh Cestnik, družinski člani in številni drugi

Snemanje s kamero: Bor Sojar-Voglar

Lastnika fotografij: Janja in Jan Sebastian Srečkar

 

Poroka je potekala pod strokovnim vodstvom Društva GEOSS in Družinskega gledališča Kolenc. V protokolu so se krajevne poročne šege prepletale z elementi sodobnosti. Ta poroka je bila doslej edina poroka na GEOSS-u in se je imenovala Slovenska poroka na GEOSS-u.

 

Šege pred poroko (postavljanje mlaja, dekliščina, fantovščina …)

      

 

Dekliščina in fantovščina  sta se dogajali iz petka na soboto zvečer, teden dni pred poroko.

Dekliščina: Prijateljice so se zbrale pri nevesti doma. nevesta – je bila obkrožena s prijateljicami, ki so zanjo pripravile testiranje, ali je dovolj izkušena, da se poda v zakonski stan. Nevesta si je morala iz nenavadnih kosov blaga narediti obleko, čevlje, frizuro, prijateljica prostovoljka jo je naličila s prevezanimi očmi; sestaviti je morala pesem o svojem bodočem možu ter ponoči – v omenjeni smešni opravi, frizuri in ličilih - zbirati podpise po hišah, da se sme poročiti. Na koncu je nevesta za nagrado dobila potrdilo, da prijateljice soglašajo s tem, da je dovolj zrela za zakon. Zbrali so se tudi vaški fantje in ji pripravili zabavni striptiz. Prijateljice so ji za spomin podarile nakit iz belega zlata.

Fantovščina: Fantje so se dobili v ženinovem mestu, Ljubljani. Poleg moškega druženja in pitja so bile prisotne tudi naloge, ki pa so jih priredili ženinovi prijatelji. Ženin je bil najprej temeljito izprašan glede svojih sposobnosti in znanj (vprašanja so bila tako osebne, kot tudi športne in politične narave), nato pa je ženin dobil zabavno spremljevalko za eno noč: napihljivo lutko Ančko, s katero se je moral sprehajati po središču Ljubljane.

 

Postavljanje mlaja: fantje so prišli do nevestinega  doma in ga postavili; nevesta in nevestina mati sta jih pogostili.

 

Nevesta se je preselila k ženinu v Ljubljano, zato prevoza bale in deljenja kruha, ki mu rečemo peto kolo, ni bilo.

 

Pogostitev: Pred poroko - pred  in  po prodaji neveste -  je svate  s sladkimi dobrotami pogostila nevestina mati. Po njenem  naročilu so jih spekle članice Društva žena in deklet Vače (keksi, najrazličnejša peciva in sladice, potice  … ).  Na ohceti pa so svatje lahko jedli različne kombinacije mesa s prilogami (krompir, pečena zelenjava, riž, štruklji …  ), solate. Okoli polnoči je bil protokol s poročno torto, proti jutru pa je sledila kisla juha, zjutraj pa kava. Ves čas so bile na mizi sladice, vino in drugi napitki. 

 

Prodaja neveste: Zjutraj, ko je ženin prišel po nevesto, je prodajo neveste vodil skupaj z vaškimi fanti Andrej Biaggio. Fantje so hoteli ženina preslepiti, da je prava nevesta stara ženička, ki je komaj stala brez pomoči. Ker je ženin niti pogledati ni hotel, so mu ponudili mlajšo, pogumno možačo, ki ga ki ga prav tako nikakor ni mogla omrežiti. Zato so fantje  slednjič k vhodu pripeljali  pravo nevesto. Ker je bila fejst in zelo izobražena punca in ker so  na njo pazili kot na punčico svojega očesa, so za njo zahtevali veliko denarja. Za ženina je bilo to kar preveč, čeprav je bil pripravljen kar globoko seči v žep. Kar nekaj časa so se dogovarjali in pregovarjali, ob tem je moral ženin odgovoriti na številna vprašanja in pogumno dokazovati, da obvladuje tudi najtežja kmečka dela. Na koncu koncev so se fantje omehčali, nazdravili in harmonika je veselo zapela, ko sta se ženin in nevesta končno objela , poljubila in povabila svate, naj jima sledijo na GEOSS, kjer se bosta poročila.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Šranga – zapora ceste in preizkušanje sposobnosti obeh: ženina in neveste. Zaporo so pripravili vaščani Slivne. Ženin in nevesta sta s pomočjo prič dokazala, da bosta drug drugemu v ljubečo oporo, priči pa sta si strošek razdelili in plačali, kolikor je bilo treba za res lepo in staro poročno šego iz središča  srca Slovenije.

 

Šranga v Slivni

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Vožnja s kočijo do GEOSS-a: ženin se je peljal s svojo mamo v svoji kočiji, nevesta s svojimi starši in s sestrama pa s svojo kočijo. Premike med Slivno in GEOSS-om in gostoljubni sprejem udeležencev poroke so usmerjale in izvajale hostese.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Poročne fotografije:

Glavne poročne fotografije so nastale na kraju poroke, na GEOSS-u. Te je naredila poklicna fotografinja. Značilnost sodobnih porok, je v tem,  da skorajda ves čas poteka snemanje dogodka, ob tem pa nastane tudi na stotine fotografij. To je značilno tudi za to sodobno protokolarno Slovensko poroko na GEOSS-u. Značilno pa je tudi to, da so vse fotografije bolj ali manj priložnostne, saj poroka nima tako imenovane gasilske fotografije vseh udeležencev.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Kamnov škrat je kot igrivo protokolarno bitje na GEOSS-u  spremljal  ves poročni obred in ga spletel v protokol slovenske klenosti, igrivosti, vztrajnosti, prilagodljivosti in ljubezni – za pošteno in ljubeče življenje zakoncev.

 

 

 

 

 

 

Del protokolarne poroke na GEOSS-u sta bili tudi poročni darili: društvo GEOSS je mladoporočencem podarilo poročni srebrnik, Družinsko gledališče Kolenc pa lončeno skulpturo dogodka.

 

 

 

 

 

 

Kamela: Med ohcetjo je ženina in nevesto obiskal tudi gonjač s kamelo. Tudi ta je nekaj stala in je bila zelo žejna, a na koncu koncev jo je ženinu vseeno uspelo zajahati.

 

Program ženina - ženin je s svojimi prijatelji za svojo mlado ženo in za svate pripravil program presenečenja.

 

Program nevestine priče: Tudi nevestina priča se je izkazala s številnimi igrami, s katerimi je goste na zabavi odlično zabavala. Pripravila pa je tudi kratek film o tem, kako sta se spoznala ženin in nevesta. V ta namen je naredila poslovenjen video z montažo znanega filma.

 

Program staršev je predstavljal najbolj zabavne fotografije s primerjavo otroških let ženina in neveste. Nadaljeval  se je v  program ženinovih bratrancev  (test, kako dobro ženina pozna nevesto) in ženinovih prijateljev (preiskus, koliko se ženin in nevesta dopolnjujeta).

 

Sedežni red na ohceti in število udeležencev: Mize so bile razporejene v obliki črke U, pri osrednji mizi sta sedela nevesta (ženin ji je sedel na desni strani), zraven pa po vrsti priči ter starši, nato še ostali sorodniki – sestre, sestrične, bratranci, itd. Držali so se pravila, da so na ženini strani ženini sorodniki, na ženinovi strani pa ženinovi sorodniki

Na poroki  je bilo okoli 120 gledalcev in svatov, na ohceti pa okoli 80.

 

     

 Na ohceti so zaplesale tudi trebušne plesalke z Vač.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

5.  INFORMATORJI:

 

Čeprav je upravni odbor Društva žena in deklet že v spomladanskih mesecih začel spodbujati občane in občanke KS Vače, da bi v čimvečjem številu prispevali svoje fotografije, jih do meseca julija še ni prispelo prav veliko. Bilo pa jih je toliko, da smo pri prvem komisijskem pregledu, ki ga je vodil dr. Vito Hazler, ugotovili, da med prispelimi fotografijami daleč prevladujejo poročne, takoj za njimi pa so po številu izstopale razglednice Vač. Lahko smo ponosni na to, da so naši predniki izdali toliko razglednic. Tudi to govori o pomenu našega kraja in visokega zavedanja nekdanjih tržanov, da morajo – če hočejo dobro preživeti v svojem okolju - tudi dobro poskrbeti za promocijo svojega kraja. 

Ko smo glavni temi ožje opredelili, smo se odločili tudi za način predstavitve. Videli smo, da tudi tokrat ne bo šlo brez terenskega dela, zato smo za informatorje  pripravili posebne vprašalnike, ki so nam bili v oporo pri raziskovanju nekdanjih in sedanjih poročnih šeg. Marsikdo nas je še kasneje poklical, saj je še naknadno iskal dodatne informacije pri znancih in sorodnikih, ali pa se je kakšne zanimivosti spomnil kar sam. Zato smo se odločili, da bomo vse fotografije, ki so po družinah zbrane v albumu, shranili v Muzeju Petra Svetika in vse člane Društva žena in deklet, vse informatorje in krajane zaprosili, da nas – kadarkoli bodo v bližini Družinskega gledališča Kolenc, ki smo bili pokrovitelji tega projekta –  v primeru, če boste dobili še kakšne informacije pokličete in nam jih posredujete.

Ko boste prelistali pričujočo brošuro in boste morda opazili kakšno napako in pomanjkljivost, jo bomo hvaležno odpravili, čim boste nanjo opozorili.

Vsem, ki ste bili pripravljeni sodelovati in ste prispevali dragocen uvid v zgodovino našega kraja pa iskrena hvala!

 

Pri pripravi gradiva za projekt Naj zgodba o Vačah sije – skozi fotografije so sodelovali informatorji:

 

  1. Silvo Klopčič, Mačkovec
  2. Ančka Kimovec, Slivna
  3. Jože Kimovec, Slivna
  4. Zvone Kolenc, Potok
  5. Marica Mrva, Vače
  6. Metod Mrva, Vače
  7. Ciril Mrva, Vače
  8. Lojzka Mrva
  9. Peter in Mari Zajc
  10. Viktor Garantini
  11.  Fani Kolenc
  12.  Janja Srečkar
  13.  Jan Sebastian Srečkar
  14.  Franc Pivec
  15.  Nada Vrhovec
  16.  Danica Sedevčič
  17.  Danica Jurjevec
  18.  Janez Jurjevec
  19.  Veronika Vrtačnik
  20.  Majda Rebolj
  21.  Vlasta in Branko Cirar
  22.  Iva Vidrgar

 

 

 

 

6.  LITERATURA

 

-          Makarovič, Marija: Kmečko gospodarstvo na Slovenskem, Ljubljana: Mladinska knjiga, 1978.

-          Kolenc, Anka, 2001: Življenje na Vačah, kakršnega ni več, ob Kimovčevi zbirki orodij na Slivni, FF, Odd. za etnologijo in kulturno antropologijo, Ljubljana.

-          Novak, Vilko: Slovenska ljudska kultura, Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1960.

-          Makarovič, Marija: Oblačilna kultura agrarnega prebivalstva v 19. stoletju, Slovenski etnograf, letnik XXXIII-XXXIV, 1988 – 1990, (str. 247-291)

-          Sedej, Ivan:  Vsakdanje življenje večinskega prebivalstva na Slovenskem v 19. stoletju, Slovenski etnograf, letnik XXXIII-XXXIV, 1988 – 1990,  (str. 8-23)

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Izdalo in založilo: Družinsko gledališče Kolenc

Vače 12

1252 Vače

041 895 851, 01 8976 689

jani.kolenc@siol.net

www.druzinsko-gledalisce-kolenc.si

 

 

 

 

 

 

 

 

Avgust, 2015