Pred 100 leti je požar uničil Vače

Jože Zupančič - članek iz časopisa verjetno iz leta 1934 - jesen ali zima - morda december

Vače, najstarejši trg v Zasavju, so imele naselnike stare Ilire že priobližno pred 4000 leti, so bile dvakrat uničene od požarov. Od prvega, ki je nastal na kvaterno sredo 1834, je poteklo pravkar stoletje. Naj bo oteto pozabi nekaj spominov na to katastrofo. Beležke so napisane po izročilih najstarejših Vačanov in Vačank. Pisanih virov ni. Kolikor so jih pač rešili pred 100 leti, so bili uničeni pri drugem usodnem požaru, ki je divjal nad ubogim trgom l. 1903. Tudi takrat so Vače pogorele in z njimi rojstna hiša rodoljuba Ilirca, tržaškega škofa Matevža Ravnikarja, ki ga je bil France Prešeren ošvrknil s puščico:

"Gorjancev naših jezik potujčvavši, si kriv, da kolne kmet molitve bravši!" Obledela spominska plošča kaže še danes, kje je ugledal luč sveta odlični Vačan, slavno ime Ravnikarjev pa nosi le še prijazna in zgovorna teta Helena, po domače "Gašparela", ki gre že v osmi križ, pa je še čila in zdrava in ti natrese zvrhano bisago starih novic.

Pred 100 leti še ni piskal hlapon skozi zasavsko sotesko. Brodarji so poganjali vole pred čolni, čez Vače pa je vodila najkrajša pot s severa do Save in naprej proti Dolenjski skozi Litijo. Okrog cerkve sv. Andreja so se stiskale male lesene hišice pokrite s škodlami. Pred požarom je bila vaška cerkev majhna in zaobljena; vhod v cerkev je bil tam, kjer stoji danes oltar. Ob cerkvi je stalo župnišče. Edino tam so imeli skromen curljavček, nikjer na Vačah sicer ni bilo vodnjaka ali druge pitne vode.

Vačani so se s koncem jeseni ravno pripravljali na svoj največji praznik. O sv. Andreju, ki je patron Vačanov, so imeli tak sejem, da je trajal več dni. Imenovali so ga prediv dan. Zvlekli so polne vozove prediva z vseh koncev Kranjske in Hrvatske, kupci pa so prišli na Vače od vsepovsod, kjer so bili doma brodniki.Ti so rabili predivo za vrvi pri vlečenju čolnov in so se založili z robo za vse leto. Ob priliki predivnega velesejma je bilo na Vačah veselja, pijače in petja, da je vse zvenelo. Pridne gospodinje so že tedne poprej pripravljale vsega, kar je šlo pod lačne in žejne zobe podjetnih sejmarjev.

Gorenčevka, podjetna vaška ženička, je imela v svoji shrambi masla polno skladovnico. Na kvaterno sredo je zvečer delala pozno v noč. Pri delu si je svetila s trskami. Pa ji je padla neugasla trska na tla in je tlela še naprej. Kmalu so se vnela tla, takoj nato je začela goreti še omara, kjer imela Gorenčeva maslo. Ko se je pričela taliti njena zaloga, je bila lesena s slamo krita hiša brž v ognju. Kakor blisk je skakal ognjeni petelin s hiše na hišo.

Ves napor domačinov, da bi rešili svoje domove, je bil zaman. Ker pa niso imeli na razpolago vode, niso opravili v obrambi pred plamenom ničesar. Tam, kjer je stala svoj čas Gorenjčeva hiša, stoji danes orožniška kasarna.

Tudi cerkev sv. Andreja, ki je bila skoro edino zidano poslopje na Vačah, je bila od požara tako poškodovana, da ni bilo več misliti na popravilo. Sezidati so jo morali prav iz temeljev in so jo precej razširili. Denarja so imeli pogorelci precej na razpolago saj je bil med največjimi dobrotniki rojak škof Ravnikar, ki je prav rad podpiral prizadevanje svojega duhovnega sobrata vaškega župnika Matevža Kristana, ko je pričev zidati cerkev in obnavljati Vače. Cerkev so blagoslovili pred 90 leti. Vačani so to obletnico letos v juliju prav lepo praznovali. Med današnjim šolskim poslopjem in med cerkvijo je stala hiša kmeta Severja, ki je imel hišno številko 39. Njegova hiša in dvorišče so branili, da se nista mogla razširiti cerkev in vrt okrog božjega hrama. Po požaru pa so Severja , ki mu je pogorelo vse , pregovorili, da je prepustil svojo zemljo cerkvi, zato pa so mu postavili iz javne zbirke novo domačijo pod Vačami. Ampak mož si je bil izgovoril, da je šla njegova prvotna hišna "numera" ž njim, in res nosi Severjev grunt na Hosti še danes starodavno hišno številko 39.

Pomanjkanje vode pa so Vačani odpravili še le leta 1879. Takrat je prišel na Vače župnik Tavčar. Stari ljudje so mu pripisovali posebne zmožnosti. Ko je zaznal novi fajmošter za največjo zadrego novih faranov, je hodil nekaj dni zamišljeno po Vačah. Potem pa se je vstavil na spodnjem koncu trga, pred šolo. Močno je udaril s peto po tleh in ukazal: "Tukaj kopljite, pod menoj je živa voda!"

Storili so tako. Pa so brž prišli na živo skalo. Z dleti so jo morali sekati in votliti 32. metrov so šli v tla, ko so slednjič naleteli na 4 izvirke, ki so se stekali v novi vodnjak. Nikoli ne usahne. Vačani imajo tam vedno dovolj vode. Seveda so ponosni, da imajo oni edini tak vodnjak, ki je izklesan iz enega edinega kosa skale.

Slika (ki tu ni prikazana): Pogled na trg Vače s cerkvijo sv. Andreja. V ospredju znameniti vodnjak, ki je 32 m globok in je z dleti izklesan iz žive skale. Vanj so speljani 4 vodni vrelci-studenci.