Govor slavnostnega govornika direktorja JSKD Marka Repnika (33. slovenski kulturni praznik na GEOSS-u - 4. 2. 2018)

Spoštovane gospe, cenjeni gospodje, spoštovani gostje, dragi prijatelji…

Kdo je kulturen? In kaj reči o kulturi, da se človek ne razburi, ko si jo podajajo od praga do praga, kot bi se otepali vraga ne pa dišečega kruha, ki ga vsak z veseljem duha. Da, kultura JE kruh..in, če debel si ali suh ti nujno kultura je potrebna. Slovenci smo kulturen narod in imamo je veliko, pa vendar ne toliko, da bi zmogli nekaj več..da obrnili bi se preč in prijeli brata pod roko. Ga peljali na boljše in se zazrli mu v oko. Kulturno je biti prijazen in vzgojen, s konkretnim znanjem podkrepljen. Kdor je vljuden je kulturen, in kdor v branju je ažuren, a najbolj je kulturen tisti, ki rad se v javnosti pojavi, predvsem na prireditvi ali na proslavi. Pa vendar, ali je kultura tisto, kar nas napravi različne, da ni vse isto? Ko človek se rodi je nepopisan list, popolnoma nedolžen in snežno belo čist in kulture ne dobi od botra za krst, tudi izbirat ne more, ker je pač ne obstaja več vrst. Kultura je ena sama in v principu je velika dama. Z njo ravnamo spoštljivo in jo negujemo marljivo, ker je z leti pridobljena in nikomur podarjena. In kdo je zdaj kulturen? Tisti, ki dela, ki v sodobni umetnosti izda erotično poezijo in z vulgarnim in prostaškim jezikom govori, ali tisti, ki je le obiskovalec in na kulturni prireditvi sedi? Kakorkoli že, kultura ima več plati. Ni, kot na pogled se zdi, sijoč kovanec s cifro in glavo. Prej je kot vranec pobegel v naravo, ki se ne da ga ukrotiti. Iz njenega vrelca da se napiti poezije in literature, glasbe, plesa in slikarske strukture. Ponuja nam film, pesem, komedijsko zmedo, dramo in lepo slovensko besedo.

In morda je od vseh segmentov kulture ravno beseda tista, katere namembnost je najbolj jasna in čista.

V slabem in dobrem se človek zaveda, kaj pomeni ena sama lepa beseda. Prijazna, topla in spoštljiva nam premalokrat na ustih počiva. Vse preveč je beseda zlorabljena, v slabe namene uporabljena in večkrat težko pade na dušo, kadar sreča nam prinese sušo. Besede tvorijo nam stavke in povedi, smisel življenja lahko najdemo v eni sami besedi, prinesejo nam besede smeh na usta in toplo klimo, večkrat tudi žalost, mrzlo zimo. So moderno sredstvo diplomacije, z njimi se lahko pogaja, večkrat se nam zaradi njih mnenje žal razhaja. V vsakem primeru je beseda stvar fina, ker zavoljo besed nam ne vlada tišina. Kako mučno bi nam ležalo, da bi namesto govora nas obdalo zavetje hladne tišine, ki bi nas v svoje globine potegnila v nemost in tihi sen. Ne! Beseda mora ven, slišati se mora v jutranjem soncu in tiho odzveneti v večernem koncu. In ponovno in ponovno. Beseda nikoli ne sme zamreti, nikomur se je ne sme vzeti, ker je pravica in vsakega nuja, če je domača ali tuja, mora biti slišana. Izpričuje namreč stiske in tegobe, pisana je na grobe in poročne zaobljube, na čestitke in pozdrave ljube. Kako zelo je srečna in zapomnjena beseda večna, ki pojavi se kot prva na otroka ustih, včasih na sestankih pustih pa pripelje nas domov. Lahko pripelje nas v greh ali pa v prešeren smeh, lahko močno nas prizemlji, lahko te osvobodi. Besed za vse ljudi je isto, na tebi je, da izbereš tisto, ki je najbolj uporabna in četudi kdaj pa kdaj je ogabna vedno izraža svoj namen. Ali pa vzdušje, počutje stanje, vremensko napoved in erotične sanje. Besede delimo na dolge in kratke, hinavske in sladke a to, da je beseda dolga ji še ne prinese ugleda, saj zelo pomembna je lahko tudi kratka beseda. Ker najpomembnejša in sama, je pač beseda mama. Štiri črke, po dve enaki, združene v besedi taki, da nobena ji ni kos na svetu. Najboljša beseda na planetu orisuje vso skrb, dobroto in milino v ljubezni spočeto in je ena krajših. A zagotovo najslajših!

Kultura ni le košček mozaika, ker je njena vrednost prevelika, da bi sama zase bila le nečesa del, kar sčasoma odšlo bo v pepel. In za tiste, ki kulturo le za košček imajo in se z njo le igrajo, je izvrstno izdelal lik- poet France Prešeren, doktor prava in fig.

»le čevlje sodi naj kopitar« je povedal in od takšnih ljudi stran pogledal.

In seveda ni hudega želel, je pa doktor Prešeren eden prvih doumel, kako krhka in lomljiva je kultura. In kako obsežna in težavna je procedura, da se ljudje pričnejo zavedati le-te in ne samo to..ampak, da postanejo tudi ponosni na njo. Večkrat ni bil razumljen, ko je od ljubezni zaslepljen izlival svoja čustva na papir in s tem povzročal čustveni nemir. Kakšen udarec je to za poeta, ko njegova duša je izpeta, pesmi njegove pa ostajajo zaprte? Večkrat tudi prezrte, ker bili takrat so za kulturo težki časi, tako v mestu kot na vasi. In če povzamemo takratne in današnje vidike, pravzaprav ni nobene bistvene razlike. Že takrat je umetnik hodil strganih hlač in tudi danes ni kulturnik kaj dosti več kot le berač. In ko je dušo svojo izpovedal se nikakor ni zavedal, da besede njegove nekoč, za Slovence bodo ogenj vroč. Da bodo Prešernove vrstice združile v eno vse klice, ki želeli so državo svojo na kulturni način, z roko sprave in pozdravom v spomin. Kultura ima številne obraze in čeprav trenutno doživlja poraze bo na koncu zmagoslavno vstala..Nikoli se ne bo predala, ker preveč za sabo ima ljudi, ki kulturno bogato življenje živi.

Ob slovenskem kulturnem prazniku Vam iskreno čestitam in želim vse dobro!