ČEBELARSKA DRUŽINA

V O J N I K

 

PREDMET:

IZOBRAŽEVANJE MLADIH

ČEBELARJEV

 

Priredil: FRANC KOLENC

 

Srečanje in tekmovanje mladih čebelarjev v Celju 1977

 

Ovoj: Tisk "FOTOLIK" Celje

Stroške razmnoževanja, papirja in matric je poravnal IZVRŠNI SVET OBČINE CELJE

 

U V O D

Sestava in izdaja skript s programoma za izobraževanje mla­dih čebelarjev ali članov čebelarskih krožkov na osnovnih šolal, se je čutila že dalj časa. Nimamo nekega enotnega kon­cepta ali programa. Mentorji čebelarskih krožkov imajo teža­ve pri zbiranju in pripravi gradiva za teoretični del preda­vanj. Potrebna so skripta ali učna knjiga, ki bi vsaj nekoli­ko v strnjeni obliki zbrala raztreseno snov po raznih strokov­nih knjigah, ki so pisane za čebelarje. Ta skromna skripta obsegajo dva programa, kar pomeni, da jih določen čebelar­ski krožek predela v dveh letih. Vsak program daje zaključeno celoto znanja in se zato snov malenkostno ponavlja. To pa zato, ker nekateri učenci sodelujejo v čebelarskem krožku samo eno leto, drugi pa zopet več let.

Glede na to, da se bo postopoma uvajalo celodnevno šolanje in bodo s tem postale izvenšolske dejavnosti še bolj aktualne in glede na to, da je razvoj čebelarstva kot kmetijske in za kmetijstvo nujno potrebne panoge gospodarstva v upadanju, je potrebno dati določeno mesto čebelarstvu. Naša želja je, da s temi skripti olajšamo delo mentorjem čebelarskih krožkov in nudimo zainteresiranim članom čebelarskih krožkov učni pripomoček, iz katerega lahko pridobivajo teoretično znanje. V kolikor bo to uspelo ali ne, se bo pokazalo kasneje. V glavnem smo prebili led in dali vzpodbudo čebelarskim pis­cem in drugim odgovornim za izdajo in založbo potrebnega učbenika, v katerem bi na šolski poučni način zbrali snov za potrebe izobraževanja mladih čebelarjev v čebelarskih krožkih, za potrebe določenih tečajev organiziranih za če­belarje in mogoče čisto določenih predavanj, ki jih vršijo sedaj čebelarska društva sama po čebelarskih družinah in se morajo predavatelji sami pripravljati ter zbirati snov.

Na tem mestu se zahvaljujemo IZVRŠNEMU SVETU OBČINE CELJE, ker je ob prvem srečanju in tekmovanju mladih čebelarjev v Celju 14. maja 1977 kril stroške razmnoževanja, papirja in matric. Zahvaljujemo se tudi Občinski izobraževalni skupnosti Celje, ki je podprla srečanje, tekmovanje in razstavo mladih čebelarjev.

 

 

ČEBELARSKA DRUŽINA

V O J N I K

 

 

UVOD

VSEBINA - KAZALO

I. PROGRAM IZOBRAŽEVANJA MLADIH ČEBELARJEV

 

1. ČEBELA

-Kaj je čebela

-Vrsta čebel medaric

-Pomen čebele za človeka in njen vpliv na kmetijstvo in sadjarstvo

 

2. ČEBELAR

-Kdo je lahko čebelar

-Vpliv čebelarja na razvoj čebelje družine

-Pogoji čebelarjenja in razširjanje čebelarstva

 

3 ZGODOVINA ČEBELE

-Prvi zgodovinski viri, ki omenjajo čebelo

-Razvojna pot čebele do danes

-Zgodovinska arheološka odkritja čebele in njenih proizvodov

 

4. ČEBELJA DRUŽINA -ZADRUŽNO ŽIVEČE ČEBELE

-Člani, ki sestavljajo čebeljo družino, matica,trot,čebele

-Delitev dela v čebelji družini po spolu in starosti

-Prebivališče čebelje družine

-Satje v panju in gradnja satja

 

5. ČEBELJI PROIZVODI

-Med, nastanek medu, zorenje medu in med kod hrana in zdravilo

-Vosek in njegova uporaba

-Mleček - matični mleček

-Cvetni prah

-Zadelavina ali propolis

-Čebelji strup

 

6. PAŠIŠČE ČEBEL

-Medonosne rastline

-Gozdno medenje

-Oddaljenost čebel od pašišča

 

7. OPRAVLJANJE ČEBEL PO ČEBELARJU

-Orodje, ki ga potrebuje čebelar pri svojem delu in druge potrebščine

-Zaščita čebelarja pred čebeljimi piki in potrebna sredstva

-Redni pregledi čebeljih družin in zapiski čebelarja o ugotovljenem stanju

 

8. RAZMNOŽEVANJE ČEBEL

-Rojenje čebelje družine - naravni roj

-Ogrebanje roja

-Oskrbovanje roja

Ugotovitev čebelje družine, ki je rojila in nadzor nad izrojencem

 

9. PREZIMOVANJE ČEBEL IN PRIPRAVA ČEBEL ZA PREZIMOVANJE

Priprava čebelje družine za prezimovanje

Krmljenje čebeljih družin za zimo

 

10. ZIMSKI NADZOR NAD ČEBELAMI

Občasni ogledi in druga opravila

 

11 .ČEBELJI ŠKODLJIVCI

Voskovni molji in krpelji

Razne žuželke in drugi škodljivci

 

12.ČEBELJE BOLEZNI IN BOLEZNI ČEBELJE ZALEGE

Griža

Nosema ali nosemavost čebel

Pršica

Gniloba čebelje zalege

 

13.STROKOVNO IZOBRAŽEVANJE ČEBELARJA

Študij iz strokovnih knjig in literature

Branje strokovnega čebelarskega glasila

Posveti z izkušenimi čebelarji

 

14.PRAKTIČNO DELO ČLANOV ČEBELARSKEGA KROŽKA

 

II.PROGRAM IZOBRAŽEVANJA MLADIH ČEBELARJEV

 

1. ČEBELARSTVO

Na splošno o čebeli

Biološka celota čebelje družine

 

2. ČEBELARSTVO KMETIJSKA PANOGA GOSPODARSTVA

Pospeševanje čebelarstva po avstroogrski vladavini in danes

Opraševanje sadnega drevja in žužkocvetk po čebelah

Pravilno opraševanje in povečan pridelek

Čebelji proizvodi kot prehrana in zdravilo

 

3. ČEBELARSKA DRUŠTVENA DEJAVNOST

Pričetki in delo neorganiziranih čebelarjev pri izkoriščanju čebel

Prvo formiranje čebelarskega društva na območju Slovenije

Način organiziranja čebelarjev v društva

 

4. STROKOVNE KNJIGE O ČEBELARSTVU IN ČEBELAH

Prvi pisani viri in knjige o čebelarstvu

Prve knjige izdane v slovenščini

Pregled važnejših izdanih slovenskih ali v slo­venščino prevedenih strokovnih knjig

Napredek čebelarstva na slovenskem po izdaji prve Janševe knjižice "Razprava o rojenju" po letu 1771

 

5. NAŠI VIDNI ČEBELARJI IN PISATELJI STROKOVNIH ČEBE­LARSKIH KNJIG

Kdo je Anton Janša in njegova dela (1734-1773)

Peter Pavel Glavar, čebelar in pisec (1721-1784)

Nekateri vidni čebelarji in društveni delavci Slovenije

 

6. VRSTE IN PASME ČEBEL

Čebela samotarka

Zadružno živeče čebele

 

7. ČEBELA KRANJICA (Apis melifica carnica)

Opredelitev naše kranjske čebele v samostojno pasmo

Opis kranjske čebele

Kranjska čebela odlična gradilka satja

 

8. ANATOMIJA ALI NAUK O TELESNI ZGRADBI ČEBELE

Kaj je anatomija in kaj poučuje

Opis zgradbe telesa matice, trota in čebele delavke

 

9. DELOVANJE TELESA IN UDOV ČEBELE

Gibala

Glava, prebavila, medna golša, žleze, delovanje srca in dihanje

Oči in posebnosti vida ter zaznavanje barv

Okus,voh, živčevje in sluh

Spol in spolnost

 

10. PRIROJENE LASTNOSTI ČEBELE

Nagon in razum

Orientacijska zmožnost

Reagiranje na tresljaje

Usmerjanje čebel na pašo

 

11. ČEBELJA ZALEGA IN POTEK RAZVOJA OD JAJČECA DO ODRASLE ŽUŽELKE

Matica

- doba jajčeca

- doba žrke

- doba pokrite ličinke

 

Matica

Čebela

Trot

 

12. ROJENJE

Vzroki in povod za rojenje čebelje družine

Preprečevanje rojenja in vzroki za preprečevanje

Roji narejenci

Rezervne čebelje družine in vzdrževanje rezervnih matic

Označevanje matic

13. OSKRBOVANJE ČEBEL

Spomladansko opazovanje čebelarja ob izletnicah pred žrelom Čiščenje podnic in odstranitev lepenke po prvem spomladanskem izletu

Redni pregledi čebelje družine in beleženje pose­bnosti

Pitanje čebel zaradi pomanjkanja hrane in pitanje na zalego

Izenačevanje ali izravnana čebeljih družin ob spo­mladanskem razvoju

Gradnja novega satovja, priprava in dodajanje

satnic

Kontrola rezervnega in mediščnega satja

Postopno prestavljanje ter nastavljanje satja v medišče in spomladansko širjenje gnezda

Zamenjava matic in enostavna vzreja matic

Dobra matica pogoj za uspešno čebelarjenje

Notranji in spolni organi matice

Spolni organ trota

 

14. NEKAJ O VZREJI MATIC

Genetika - znanost o dedovanju

Strokovna vzreja matic

Kakšen, mora biti rednik

Priprava vzrejnega gradiva

V kakšne namene uporabljamo matičnike

Plemenilne postaje

 

15. TROTOVEC KOT OSIROTELA ČEBELJA DRUŽINA

Kaj je trotovec

Kako ozdravimo trotarja

 

16. NEKATERE ČEBELJE BOLEZNI IN ZASTRUPITVE

Majska bolezen

Varoatoza

Poapnela zalega

Zastrupitve čebel

Znaki zastrupitve

Kaj stori Čebelar, da obvaruje čebele pred za­strupitvami

 

17. NEKAJ 0 ČEBELJIH PANJIH

Panj dom čebelje družine

 

18. PREVAŽANJE ČEBEL NA PAŠO

Splošno o prevozu čebel na pašo

Priprava čebeljih družin za prevoz

Prevažanje pogoj za uspešno čebelarjenje

Opazovalne postaje in zasledovanje poročil o medenju

 

19. EKONOMSKA STRAN ČEBELARJENJA

Splošno o rentabilnosti čebelarjenja

Kaj pove bežni izračun stroškov čebelarjenja

Kakšen naj bo načrt sodobnega čebelarja

 

20. ROPANJE MED ČEBELAMI

Opis ropanj a med čebelami

 

21. MESEČNI PREGLED POTREBNEGA DELA PRI ČEBELAH

SKOZI LETO

Mesečni prikaz in opis predvidenih čebelarskih

del pri čebelah

 

22. KUHANJE VOŠČIN IN PRIPRAVA VOSKA

Način kuhanja starega satja in uporaba sončnega topilnika

 

23. IZDELAVA SATNIC IZ VOSKA

Potrebne priprave za vlivanje satnic

Zakaj dodajamo osnovno satnico za gradnjo satja čebelam

Celice v satu in opis celic

 

24. PRAKTIČNO DELO ČLANOV KROŽKA

 

LITERATURA

 

 

 

PROGRAM IZOBRAŽEVANJA MLADIH ČEBELARJEV

 

1. ČEBELA

- kaj je čebela

- vrsta čebel medaric

- pomen čebele za človeka in njen vpliv na kmetijstvo in sadjarstvo.

 

2. ČEBELAR

- kdo je lahko čebelar

- vpliv čebelarja na razvoj čebelje družine

- pogoji čebelarjenja in razširjanje čebelarstva.

 

3. ZGODOVINA ČEBELE

- prvi zgodovinski viri, ki omenjajo čebelo

- razvojna pot čebele do danes

- zgodovinska arheološka odkritja čebele in njenih proizvodov.

4. ČEBELJA DRUŽINA - ZADRUŽNO ŽIVLJENJE

- člani, ki sestavljajo čebeljo družino, matica, trot, čebela

- delitev dela v čebelji družini po spolu in starosti

- prebivališče čebelje družine

- satje v panju in gradnja satja.

 

5. ČEBELJI PROIZVODI

- med, nastanek medu, zorenje medu in med kot hrana in zdravilo

- vosek in njegova uporaba

- mleček - matični mleček

- cvetni prah

- zadelavina ali propolis

- čebelji strup.

 

6. PASIŠČE ČEBEL

- medonosne rastline

- gozdno medenje

- oddaljenost čebel od pašišča.

 

7. OPRAVLJANJE ČEBEL PO ČEBELARJU

- orodje, ki ga potrebuje čebelar pri svojem delu in druge potrebščine

- zaščita Čebelarja pred čebeljimi piki in potrebna sredstva

- redni pregledi čebeljih družin in zapiski čebelarja o ugotovljenem stanju,

 

8. razmnoževanje čebel

- rojenje čebelje družine - naravni roj

- ogrebanje roja

- ugotovitev čebelje družine, ki je rojila in nadzor nad izrojencem.

 

9. PREZIMOVANJE ČEBEL IN PRIPRAVA ČEBEL ZA PREZIMOVANJE

- priprava čebelje družine za prezimovanje

- krmljenje čebeljih družin za zimo.

 

10. ZIMSKI NADZOR _NAD__ČEBELAMI

- občasni ogledi in druga opravila

 

11. ČEBELJI ŠKODLJIVCI

- voskovni molji in krpelji

- razne žuželke in drugi škodljivci.

 

12. ČEBELJE BOLEZNI IN BOLEZNI ČEBELJE ZALEGE

- griža

- nosem ali nosemavost čebel

- pršica

- gniloba čebelje zalege.

 

13. STROKOVNO IZOBRAŽEVANJE ČEBELARJA

- študij iz strokovnih knjig in literature

- branje strokovnega čebelarskega glasila

- posveti z izkušenimi čebelarji.

 

14. PRAKTIČNO DELO ČLANOV ČEBELARSKEGA KROŽKA

- ogled čebelarskega orodja, pripomočkov in panjev

- vpogled v naseljeni panj v čebeljo družino

- ugotovitev zalege, matice, trota in čebele delavke

- ogled gradilnega satnika ali satnice ter gradnje satja

 

 

 

- ugotoviti in določiti na naseljenem satu med (pokrit in odkrit), pokrito zalego, čebeljo, tro­tovo in matično celico in določitev cvetnega prahu v celici sata

- ogled notranje razporeditve naseljenega panja, pre­hod v medišče, namestitev satja v plodišču in medišču, itd.

- žičenje okvirjev satnikov in vdelava satnice v okvir in vložitev satnice čebelji družini v gradnjo.

 

 

I. PROGRAM IZOBRAŽEVANJA MLADIH ČEBELARJEV

 

1) ČEBELA

 

Kaj je čebela

Čebela je žuželka in spada v vrsto mnogočlenarjev in red členonožcev kožokrilcev. Velika naravoslovca Linne in Darvin sta 19. stoletju razvila popolni nauk o razvoju živih bitij. Po mednarodnem dogovoru imajo vsa živa bitja in rastlinstvo dvojna

imena zaradi lažjega določanja. Prvo ime je vedno v jeziku, ki živi na določenem narodnem ozmelju in drugo v mrtvem latinskem jeziku, ki je za vse narode enak. Za čebelo je določeno mednarodno ime "APIS" in ker je naša navadna čebela medarica, nosi še ime pasme po deželi, kjer se je najbolj razvila. Imenujemo jo "čebela kranjica". Njeno polno mednarodno latinsko ime je "APIS-MELIFICA-CARNICA", kar pomeni v slovenskem jeziku "čebela medarica kranjica".

 

Čebela je nekoč živela svobodno v naravi in domovala v duplih dreves, v votlinah skalovja, v izdolbeni votlini v zemlji in skratka v prostoru, ki je bil zavarovan pred mrazom, vročini in drugimi zunanjimi vplivi ter sovražniki. Takrat so ji rekli divja čebela. Čebela se do danes še ni udomačila tako kot druge doma­če živali. Človek je le ugotovil njeno koristnost za človeka in je gojenje čebel prilagodil njenim zahtevam, se ji prilagodil, da jo lahko izkorišča sebi v prid.

 

Koristi čebele je človek spoznal že davno, vemo, da jih je go­jil že pred 5000 leti. Od preprostega oskrbovanja v votlem panju je gojenje čebel počasi napredovalo in se razvilo v posebno go­spodarsko panogo. K razvoju čebelarstva so veliko pripomogli tudi slovenski čebelarji. Med njimi se posebno odlikujejo: ANTON JANŠA, ki je živel v letih 1737 do 1773 in bil prvi učitelj čebelarske šole na Dunaju ter čebelarski pisatelj. Rojen je bil leta 1737 v vasi Breznica na Gorenjskem, PETER PAVEL GRAVAR (1721-1784), razgleden kmetovalec, duhovnik, čebelar in graščak na Lanšprežu pri Mirni na Dolenjskem, JANEZ GOLIČNIK (1737-1809), župnik iz Griž pri Celju, LUKA PORENTA, župnik iz Bohinja, JANEZ ČERNE nadučitelj iz Šmartnega pri Litiji, FRANC LAKMAYER, župnik iz Sv.Jošta nad Vrhniko, pisatelj knjige "Umni čebelar", JANEZ SUMPER, župnik iz Skočidola na Koroškem, pisatelj knjige "Slo­venski Bučelarček", ANTON ŽNIDARŠIČ (1874-1947), ki je konstrui­ral posebne panje, FRANČIŠEK ROJINA, učitelj in urednik "Slo­venski čebelar", TOMO KURBUS, JAN JURANČIČ in drugi.

 

Čebelar izdela čebelji družini, ki jo sestavljajo matica, čebele delavke in trotje, lesen panj kot njihov dom. Panje postavi v čebelnjak, ki ga postavi tako, da je zavarovan pred mrazom, mrzlimi vetrovi ali pa jih postavi prosto na določeno mesto, če

čebelari v nakladnem panju, ko ima vsak panj svojo streho in je zavarovan pred vremenskimi neprilikami. Na sprednjem delu pa­nja, ki je običajno pobarvan, je ŽRELO, skozi katerega izletavajo čebele. Čebela spozna svojo družino po vonju, vendar ji je olajšana pot vrnitve v panj, če je končnica - prednji del panja primerno obarvan. Čebele razlikujejo modro, modrozeleno, rumeno, črno in belo barvo.

Čebele se hranijo s medičino (nektarjem) iz medovnikov v cve­tju, z mano, ki jo izločajo ušice in se nabira na iglicah smreke, jelke, hrastovem listu in v podrastju in cvetnim pra­hom, ki je predvsem hrana za ličinke. V vseh letnih časih pa nimajo čebele v bližini čebelnjaka dovolj paše, zato prevaža čebelar čebele v panjih na pašo v kraje z obilico medovitih rastlin ali na gozdna, pašišča. Sadjar postavi panje v sadovnjak med cvetje sadja, da si zagotovi opraševanje sadja in s tem obilen pridelek.

 

Vrsta čebel medaric

Čebele ločimo v dve glavni skupini in to "čebele samotarke" in "zadružno živeče čebele". Čebel samotark je preko 12.000 vrst.

Zadružno živečih čebel razlikujemo 5 vrst, med njimi čmrle, prave čebele in v tropskih krajih živeče čebele, melipone, trigone in lestrimelite.

Nas zanima prava čebela medarica in to čebela medarica kranjica, ki ji pravimo tudi naša siva čebela. Kot pri vseh živalih ločimo tudi pri čebelah pasme čebel. Imamo naslednje pasme:

 

1. navadno ali zahodno čebelo

2. kranjsko čebelo

3. nemško čebelo (črno)

4. italijansko čebelo (rumeno pasasta)

5. pasmo evropske rusije

6. rumeno kavkaško čebelo

7. grško čebelo

8. maloazijsko čebelo

9. cipersko čebelo

10. egiptovsko čebelo

ll. madagaskarsko čebelo

12. vzhodno ali indijsko čebelo

 

Kranjska čebelo je prvi opredelil in uvrstil med samostojno pasmo POLMAN v svoji knjigi "Vrednost čebeljih pasem po iz­javah in izkušnjah čebelarjev". Po njem je dobila latinsko ime "Apis melifica carnica". Nemci jo kaj radi imenujejo Koroška čebela. Kranjsko čebelo vsi hvalijo kot marljivo, krotko in odlično medarico.

 

Pomen čebele za človeka in njen vpliv na kmetijstvo in sadjarstvo

 

Čebela kot žuželka je izredno koristna in zato jo je pričel človek izkoriščati sebi v prid. Človeku koristi na več nači­nov. Ustvarja svoje proizvode, ki jih uporablja kot hrano, zdravilo ali v industrijske namene.

 

Glavni čebelji pridelki so: MED, VOSEK, CVETNI PRAH (pelod), MLEČEK, ZADELAVINA (propolis) in v novejšem Času tudi STRUP.

 

Vrednost medu temelji na njegovih sestavinah. Največ, to je 70-80% ima sadnega in grozdnega sladkorja, ki daje človeku pri uživanju potrebno toploto in jača njegovim mišicam moč, da lažje vršijo svoje funkcije. Med je sestavljen dejansko iz treh vrst sladkorja, grozdnega (glukoza), sadnega (fruktoze) in trsnega (glukoze). V njem so še druge sestavine, beljakovine, aminske kisline, fermenti, vitamini, rudninske pa tudi aromatske snovi. Med je lahko prebavljiv in ne obremenjuje notranjih organov človeka. Je zdravilen in je izredno poživilo. Med je za čebelarja proizvod, ki ga proda na trgu in s tem ima gospodarsko korist. Čebele ga nabirajo na cvetju ali v gozdu in ga prinaša­jo v satje, iz katerega ga čebelar iztoči.

Vosek je pridelek čebelarja, ki ga izločajo čebele. Iz svojih voskovnih žlez pod določenimi pogoji izločajo vosek, s katerim gradijo satje, gradijo svoj dom in je vosek za čebele,gradbe­ni material. Čebelar pridobiva vosek na več načinov. Čebelam vlaga v panj prazne okvirje (gradilni satnik), v katerega čebele vgradijo satnik. Čebelar ga pravočasno izreže in pretopi v či­sti vosek. Vosek pridobi čebelar tudi z obnavljanjem satja. Ko je satje v čebeljem gnezdu staro, temno, ga izloči in nadomesti z novo satnico, katero čebele dogradijo in tako obnovijo svoj dom. Čebelar staro satje prekuha, in iz njega izloči čisti vosek. Vosek pridobi čebelar še iz pokrovcev, s katerimi čebele pokrijejo med. Ko čebelar želi iztočiti med, mora s po­sebnimi vilicami ali nožem odkriti celice s pokritim medom in tako mu pokrovci služijo kot vosek.

Vosek uporablja čebelar za izdelavo satnic, to je osnove za sat, ki jo vdela v zažičen okvir in doda čebelji družini v izdelavo, da tako obnovi satje. Vosek se uporablja še za sveče, za konzerviranje določenih živil in v druge industrijske namene.

 

Matični mleček in cvetni prah sta čebelji družini predvsem hrana za ličinke, iz katerih se izvalijo odrasle čebele de­lavke, trotje ali matice. Ker ima matični mleček za človeka mnogo zdravilnih in koristnih vitaminov, kislin in drugih se­stavin, ga čebelar po posebnem postopku pridobiva od čebel in proda za to usposobljeni trgovski organizaciji. Iz matič­nega, mlečka izdeluje MEDEX Ljubljana in druga farmacevtska in­dustrija zdravilne proizvode, ki jih lahko kupijo v lekarnah ali drugih potrošniških trgovinah.

 

Cvetni prah ima hranilno in posebno zdravilno vrednost za človeka, zato ga čebelar? pridobiva in proda enako kot matični mleček. V proizvodnem postopku izdelujejo iz cvetnega prahu, matičnega mlečka, zadelavine in medu proizvode za poživila in zdravila, potrebna človeku.

 

Čebelji strup, ki ga izloča čebela iz žela, se predvsem upo­rablja v zdravilstvu, posebno za obolenja revmatičnih bolni­kov.

 

Čebele posredno koristijo človeku s tem, da oprašujejo kmetij­ske in druge rastline. Vsaka cvetica ima pelod ali cvetni prah, katerega čebele nabirajo kot hrano za ličinke in istočasno oprašijo cvet. Čebela nabira cvetni prah vedno na istovrstnem cvetju, pri tem dela vedno enake gibe in tako hitreje nabira. Prav v tem je tudi koristnost čebel pri opraševanju. Čebela je edina žuželka, ki v velikem številu preživi zimo in zato takoj spomladi, ko prične cveteti sadno drevje, oprašuje cvetove in s tem poveča pridelek sadnega drevja, raznih semen itd. Oprašitev je prenos cvetnega prahu ali peloda s praznikov nabraz­de pestičev. Večina cvetic oprašujejo žuželke, nekatere veter, vodne pa tudi voda. Ker čebela nabira cvetni prah vedno na eni vrsti cvetja, prenaša cvetni prah iz prašnikov enega cveta na brazdo pestičev drugega cveta in s tem vrši medsebojno oprašitev cvetja, ki s tem daje veliko boljše plodove ali boljša semena.

Na brazdi cvetni prašek ali pelodno zrno skali, to se pravi, da požene cevasti izrastek skozi vrat pestiča do semenske za­snove v plodnici. Po pelodnem mešičku prodre eno od prašnih - pelodovih jeder do jajčne celice v semenski zasnovi. To je oploditev ali združitev pelodnega jedra z jajčecem.

 

2) ČEBELAR

 

Kdo je lahko čebelar

Z besedo "čebelar" imenujemo človeka, ki goji in oskrbuje čebele Čebele ima v panjih na določenem mestu, jih oskrbuje ter ko­risti njene pridelke. Čebelar je lahko vsakdo, ki ima veselje do narave, ima ljubezen do vseh živali, ne samo do čebel in ima čut odgovornosti. Čebelar se mora zavedati, da je čebela živo bitje, da je v današnjem času zelo odvisna od čebelarja, saj bi se sama težko obdržala pri življenju. Pašne razmere so se spremenile, rastlinstvo in kulture gojimo strokovno, gojimo, selekcioniramo in zato niso več podani najboljši pogoji za če­belarstvo. Čebelar mora biti strokovno sposoben. Mora se izo­braževati, dopolnjevati svoje znanje in do podrobnosti pozna­ti življenje v čebelji družini. Spoznati se mora na biologijo, poznati ustroj čebele in delovanje njenih organov. Anatomija ali nauk o telesni zgradbi organizma čebele, genetika ali zna­nost o dedovanju in selekcija ali odbiranje najboljših čebeljih družin za nadaljnjo razvijanje in pospeševanje čebelarstva, ne smeta biti tuja čebelarju.

 

Čebelar mora skrbeti za čebele kot za samega sebe. Vedeti mora za vsako čebeljo družino (naseljen panj), v kakem stanju je. Ali ima dovolj kvalitetne hrane, koliko je stara matica v do­ločeni družini, če je dovolj rodovitna, če je čebelja družina zdrava, če ima dovolj prostora za razvoj itd. Vedeti mora, če se je čebelja družina odločila za rojenje in mora znati ravna­ti z družino v rojilnem razpoloženju. Posebno važne so pašne razmere, v katerih čebelari. Poznati mora medovite rastline in vedeti za čas, kdaj določena vegetacija medi in ima pogoje za medenje.

 

Če čebelar misli, da mu bodo čebele samo dajale koristi in po­zablja na obveznosti do njih, se temeljito moti. Čebela je žu­želka, ki je skoraj povsem odvisna od vremenskih in pašnih po­gojev, če le-ti niso naklonjeni čebeli, mora čebelar posredova­ti in poskrbeti, da bodo čebele preskrbljene z najnujnejšo hrano. Pozimi jih nora primerno zapaziti, jeseni zmanjšati prostor pa­nja, za zimo jim dodati zdravo in primerno hrano in šele takrat lahko mirno spi in se lahko imenuje čebelar.

 

Tudi čebele so podvržene raznim boleznim. Čebelar mora poznati povzročitelje bolezni čebel, zalege in njene škodljivce in se mora znati boriti proti njim. Strokovnjaki so za čebelje bo­lezni preskrbeli in izdelali določena zdravila. Čebelar jih mora poznati, znati uporabljati, skratka mora biti zdravnik za svoje čebele.

 

Vpliv čebelarja na razvoj čebelje družine

Čebelar ima velik vpliv na obstoj in razvoj čebelje družine. Zato si je preskrbel primerno orodje, panje in zdravila. Ko oskrbuje svoje čebele, lahko čebelji družini povzroči škodo in s tem istočasno samemu sebi. Če na primer spomladi pravo­časno ne ugotovi zaloge hrane v določenem panju, se mu lahko to maščuje s tem, da mu v maju panj umre in je ob čebeljo družino ravno v času, ko bi pričelo medenje. Če panj pozimi izgubi matico, da ta odmre zaradi bolezni in to pravočasno ne ugotovi, je zgubil čebeljo družino. Enako se mu lahko zgo­di v sredi leta. V panju se pojavi grbasta zalega (zalega trotovk, čebel, ki so se jim razvili jajčniki in ležejo neoplojena jajčeca). Tak panj je izgubljen. Največ napak na­pravi čebelar v jeseni, ko se mora odločiti za krmljenje čebel za zimo. Če skopari in ne doda dovolj hrane, mu preko zi­me čebele pomrjejo.

 

Čebelar je tisti, ki spomladi vodi čebeljo družino in jo pri­pravi do viška razvoja s svojim skrbnim delom. Če je imel zdra­ve čebele in so imele zadostno zimsko zalogo hrane in je pra­vilno nadziral razvoj čbeljih družin, je s tem zagotovljen njegov uspeh. Čebele bodo ob dobri letini nabrale tudi nekaj za čebelarja, da mu s tem vrnejo in poplačajo njegov trudi. Ko je čebelja družina razvita, pravimo, da je na višku svoje moči, jo mora izkoristiti. Preskrbeti mora čebelam dobro pašišče. Čebele lahko prepelje v kraje, kjer so boljše pašne razmere. Prepelje jih na kostanjevo pašo, da se z obilno zalogo cvet­nega prahu ali peloda opomorejo, postavi svoje čebele v kra­je, kjer medi gozd, hoja, mecesen, žepek, žajbelj, itd. Vsak čebelar mora vedeti za kraje, kjer so boljša pašišča, kot jih ima doma in bo tako žel svoje uspehe dela.

 

Pogoji čebelarjenja in razširjanje čebelarstva

Čebelarji pogosto tožijo o dobrih starih časih, ko se čebe­lam naša polja in nekultivirani travniki nudili bogate paš­ne vire. Danes so redki kraji v Sloveniji, kjer bi imele če­bele skozi vse leto dobro pašo. V večini primerov je dober spomladanski razvoj s pomladno in zgodnjo poletno pašo (leska, resa, borovnica, sadno drevje, akacija, mana na drevju, trav­niško cvetje), medtem, ko so poletne in jesenske paše (do­mači kostanj, žepek, ajda) le v posameznih območjih. Enako je z gozdno pašo, a še ta pride v poštev le kakšno leto. Vse to so vzroki, da mora čebelar, če hoče žeti uspehe, svoje čebele prevažati na pašo, da se mu čebele pravočasno razvijejo, pri­nesejo medu in naberejo za sebe zimsko zalogo (Najmanj 10 kg na AŽ panj).

S kultiviranjem travnikov in njiv, z uporabo umetnih gnojil, so popolnoma odmrle določene medovite rastline in zato se po­goji za čebelarjenje vedno slabši. Slovenija ima le to pred­nost, da ima še veliko gozdov, ki od časa do časa dobro medijo oziroma se razmnožijo ušice, ki izločajo mano za pašo čebel. Čebelar se mora prilagoditi vsem tegobam, ki jih pri­naša napredek in prevažati čebele v kraje, kjer se pojavi medičina ali mana.

Zadnje čase se zmanjšuje število panjev in s tem število čebelarjev. Moderni čas terja od delovnega človeka vedno več napora. Trušč v mestih, motorizacija itd. pa zahtevata od človeka miru in počitka. Tak mir si lahko pripravi čebelar. Čebelariti mora izven mesta v mirnem kraju in tako je čebe­larstvo ena od panog primerna za razvredilo, za oddih ob če­belah, pri katerih si odpočije Živce ob dobri letini pa dobi še nekaj čebeljih pridelkov.

Nujno je potrebno, da se čebelarstvo razširi zaradi opraševanja sadnega drevja in drugih kmetijskih kultur. Vedno bolj se izkoriščajo čebelji pridelki in proizvodi v zdravilstvu. Ustanavljajo se celo tovarniški obrati za predelavo čebeljih pridelkov. S tem v zvezi se odpira perspektiva za razvoj čebelarstva in za gospodarski napredek na tej kmetijski panogi gospodarstva.

 

3) ZGODOVINA ČEBELE

 

Prvi zgodovinski viri, ki omenjajo čebelo

Najprej je bila čebela, potlej je prišel človek. Če priznamo človeštvu 600.000 ali milijon let starosti, je nasproti čebeli zelo pozen prišlec v svetu vsega živega.

Po ocenitvah naravoslovcev je čebela stara 10 do 15 milijonov let. To dokazujejo številne najdbe v različnih okameninah za­litih čebel (Aix en Provence v Franciji, na Badenskem, ob Renu in drugje), ki so malone povsem podobne današnji čebeli, ki je živela že v terciarni dobi. Dokaj stari so tudi fosilni ostanki pračebel, ki so jih odkrili v jantarju, okameneli smoli nekdanjih baltskih iglavcev.

Pred nekaj desetletji je v steni Pajkove jame (Cueva de la Arana) pri Bicorpu v vzhodno-španski pokrajini Valenciji odkrita preprosta risba, ki izpričuje, da je pradavni človek poznal čebele, obenem pa prikazuje ta podoba tudi najstarejšo obliko čebelarjenja oziroma lov na čebele in med. Risba kaže dva mo­žaka, ki sta po nekakšni vrvi, najbrž rastlini vzpenjalki, splezala do precejšnje luknje visoko v skalni pečini in odvze­mata čebelam med ter si pri tem. kot "izkušena čebelarja" poma­gata z dimom. Zanimiv prizor je narisal paleolitski človek v magdalenski dobi ali nekako pred 20 do 30 tisoč leti.

Nekako 3200 let pred našim štetjem so odkriti hieroglifski na­pis na sarkofagu egiptovskega kralja Menesa v Mykirinosu na katerem je bil znani lik čebele. Hieroglifski znak čebele z razprtimi krili se odslej redno pojavlja na papirusih, naj­starejših ohranjenih spomenikih človeške pisave. Čebelo in med omenja tako imenovani medicinski papirus iz dobe okoli 1600 pred našim štet jen, ki priporoča med kot zdravilo za najrazličnejše bolezni.

 

Razvojna pot čebele do danes

Čebela se je povzpela do zadružnega načina življenja nekako sredi terciara (pred 10 ali 15 milijonov let). Od takrat dalje živi prava čebela zadružno in se ni veliko spremenila do danes. le prilagojevala se je podnebju in okolju, v katerem je živela. Prvo njeno bivališče so bile votline v deblih, skalovju, zem1ji itd. Človek je zasledoval divje čebele v gozdovih in jih izropal v njenem bivališču. Kasneje je človek uvidel, da če izropa do kraja čebeljo družino, je s tem uničena. Zato je odtrgal le del satja, iz katerega so se čebele umaknile,pred močnim di­mom. Tako je ohranil čebeljo družino še za naslednja leta, do­kler ni umrla zaradi bolezni, pomanjkanja hrane ali drugih vzrokov.

Prvi panji za čebele so predstavljala izrezana votla debla, ki so jih namestili v bližini domovja in v njih čebelarili. Kasneje so debla razpolovili in iz sredine obeh delov debla izdolbli korito, nato oba dela združili in je tako nastal če­belji panj, ki je bil nameščen v bližini bivališča lastnika. V krajih, kjer ni bilo lesa. so panje spletli iz slame, ki so jih imenovali koše (košnica), v katerih v nekaterih krajih še čebelarijo. Ko se je razvila obrt in ko je človek znal žagati les in napraviti deske, so se pojavili na kranjskem iz desk zbiti zaboji, ki so predstavljali panje. V vseh teh panjih so čebele prosto gradile satje, ga pritrdile na stene in razširile po ce­lotnem prostoru panja oziroma votline. Čebelar je na jesen izrezal ali poleti izrezoval satje tako pridobival prešan med. Satje je stiskal v posebni stiskalnici. Še danes slišimo bese­do, da je sosed prešal med. Danes med ne prešamo, ampak ga točimo v posebnem točilu, ki deluje na principu centrifugalne sile.

Panje, izdelane iz debla, so imenovali panji votljaki.

Na Gorenjskem se je uveljavil panj "kranjič" izdelan iz desk, ki je imel različne mere. Leta 1875 navaja baron Rothschütz naslednje mere: kranjski panj je narejen iz približno 2 cm de­belih desk, dolg 80 do 90 cm, širok 30 do 50 cm in visok 13 do 20 cm. To je samo ena od mer kranjskega panja "kraljiča". Če­bela se je v teh panjih razvijala in živela kot preje v votljakih in se do danes ni njeno življenje v ničemer spremenilo. Človek je spremenil panj, prostor za življenje čebel in se prila­godil čebeli. Danes je čebela znanstveno najbolj raziskana žu­želka, pa vendar še niso znane vse njene skrivnosti ali se­stavine njenih pridelkov, fermentov, kislin, mlečka, itd.

 

Zgodovinska arheološka odkritja čebele in njenih proizvodov

Ena od arheoloških odkritij je že omenjena Pajkova jama v vzhodnošpanski pokrajini, kjer so odkrili preprosto risbo če­bele, ki priča, da je pračlovek že poznal čebele. Druga risba prikazuje čebelarja, kako plezata po nekakšni vrvi v skalnato pečino, da odvzameta čebelam med.

Ena izmed najstarejših zbirk pravnih nazorov, tako imenovani Hetitski zakonik (1300 let pred našim štetjem), ki ga hranijo v turškem državnem arhivu v Boghazköi, pozna že pravo čebe­larjenje ter predpisuje kazni za krajo čebel in praznih panjev. Člen 66 teh navodil določa tudi najvišjo ceno medu, ki naj bi bila enaka ceni svinjske masti.

Grški naravoslovec in modrec Aristotel (384-322 p.n.š.) v 5 knjigi svoje Razprave o živalih prvi obširno obravnava, čebele in čebelarjenje. V tisku je to znamenito delo starega veka iz­šlo v Benetkah šele leta 1551, torej prav takrat, ko je bila dotiskana tudi prva slovenska knjiga Primoža Trubarja.

V Egiptu so v grobovih faraonov našli med v neprodušno zaprtih posodah in je bil po 4000 letih še užiten. Pokojnemu faraonu naj bi služil za posvetilno darilo pri njegovem potovanju v onostranstvo.

Še pred našim štetjem so se bavili s čebelarstvom Sumerijci v Mezopotamiji, Babilonci, Hetiti - današnja Turčija, Židje, Indijci, Grki, Rimljani in Egipčani itd.

 

4) ČEBELJA DRUŽINA - ZADRUŽNO ŽIVEČE ČEBELE

Člani, ki sestavljajo čebeljo, družino, matica, trot, čebela

V vsaki čebelji družini je troje vrst bitij: MATICA, ČEBELE DELAVKE in TROTI. Praviloma je v vsaki čebelji družini le ena_ matica, ki je mati vseh čebel in trotov. Matica ni mati, ki bi bila podobna drugim materam, ki vzgojujejo svoj zarod in skrbijo za prehrano mladičev, dokler ne dorastejo. Njena edina skrb je zaleganje (leže jajčeca), torej ohranitev čebeljega rodu. Prav zaradi omenjene funkcije, so ji nekateri organi za­krneli in prav tako nekateri notranji organi zamrli. Matica se loči od čebel po velikosti, barvi, obliki nekaterih orga­nov in po notranjem ustroju. Skoraj dve tretjini njene no­tranjosti zavzemajo jajčniki. Ob navadnih okoliščinah samo matica leže jajčeca, in sicer oplojena, iz katerih se izle­žejo čebele ali matica in neoplojena, iz katerih se razvije­jo troti. Troti so torej samci brez očeta.. To je edinstven pojav, da se lahko neoplojeno jajčece razvije v živo bitje.

 

Ta pojav imenujemo deviško ploditev ali partenogenezo. Pri čebelah jo je odkril poljski čebelar Jan Dzierzon (1811-1906) leta 1845, ki je več let čebelaril v kladah, podedovanih po očetu.

Matica zapusti panj praviloma samo enkrat, ko se gre plemenit in ob rojenju. Na oplemenitev izleti tudi večkrat samo v času pojavosti. Matico zunaj panja v zraku oplodi trot. Da matico oplodi trot izven panja visoko v zraku, so prvi odkrili slovenski čebelarji, med njimi Peter Pavel Glavar in Anton Janša v drugi polovici 10. stoletja. Svetu pa je to odkritje oznanil prvi Janez Anton Scopoli (1723--1788) po rodu Italijan, ki je bil dalj časa. zdravnik v Idriji, v svoji knjigi "Entomologia Cerniolica" leta 1763.

Matica se izleže iz oplojenega jajčeca in v posebni matični celici v matičniku. Za mlado matico zgradijo čebele posebno navpično grajeno celico ali matičnik. Matica se v matičniku razvije, obrnjena z glavo navzdol, medtem ko ličinke trotov in čebel ležijo v celici v satu vodoravno. Med čebeljimi bitji se razvije matica najhitreje. Od dneva, ko izleže matica jajčece v matičnik, se razvija mlada matica v treh razvojnih stadijih, ki so naslednji:

doba jajčeca………………………………………………………………………………………………………………………3 dni

doba uvite in zleknjene ličinke – žerke………………………………………………7 dni

doba nimfe ali bube……………………………………………………………………………………………………6 dni

celotna razvojna doba matice od jajčeca do matice je…………16 dni

 

ČEBELE. Pretežni del čebelje družine (tudi preko 80.000 v enem panju) so čebele. Valijo se iz enakih oplojenih jajčec kakor matice. Ker pa čebele dojilje (čebele stare od 6 do 12 dni, ki imajo razvite krmilne žleze se imenujejo dojilje) čebeljih žerk (ličinka stara do 12 dni) med razvojem ne hra­nijo z enakim koncentriranim mlečkom kot matično žerko ali ličinko, ampak z mešanico mlečka, meda, cvetnega prahu in vode, se jim jajčniki ne razvijejo docela in zato čebele praviloma ne zalegajo. Le če panj - čebelja družina izgubi matico in ni več v njihovi družini celic z mladimi žerkami starih do 4 dni, iz katerih bi mogle čebele z dodajanjem mleč­ka vzrediti novo matico, se začno nekatere bolje hraniti. Tako se tudi tem deloma razvijejo prej zakrneli jajčniki in začno zalegati. Ker pa niso oplojene in se niso zmožne oploditi, zalegajo samo neoplojena jajčeca, iz katerih se razvije­jo troti. Taki čebelji družini pravimo trotovec in družina v krajšem času propade, če ji čebelar ne pomaga s tem, da ji doda matico ali jo združi z drugo čebeljo družino. Trotovec zelo nerad sprejme matico in mora čebelar za dodajo matice takemu panju uporabiti poseben postopek.

Medtem, ko živi matica lahko štiri in več let, je življenska doba čebel delavk kratka. V pašni dobi žive čebele komaj šest tednov, jesenski zarod pa se ohrani preko zime do spomladi. Je­senske čebele so v razvojni dobi nekoliko drugače krmljenje, po izlegi ne delajo, žleze jim do spomladi mirujejo in ko za­čne matica nekako v februarju ali marcu zalegati, jim pričnejo delovati krmilne žleze in življenje v panju se prične iznova.

V tej kratki življenski dobi opravlja čebela v panju in zunaj njega časovno natančno določena dela, ki so povezana z njenim fiziološkim razvojem. Takoj po rojstvu prične s čiščenjem celic, iz katerih so se izlegle čebele ali troti, nato se ji razvijejo krmilne žleze in prične s pokladanjem hrane v celice starejšim žerkam, z nekoliko drugačnim krmilnim sokom - mlečkom hrani mlajše ličinke, matično in trotovo zalego, če je v panju. Po desetih dneh začne z orientacijskimi izleti, z razvojem voskov-nih žlez prične z gradnjo satja, nato prevzema, medičino (nek­tar), ki ga prinašajo v panj starejše čebele v mednih golšah in ga predelujejo v med, tlačijo in fermentirajo na novo prine­seno obnožnico (cvetni prah ali pelod) v celice, skrbijo za pre­zračevanje panja, snago v panju ipd. To obdobje se sklene s stražno službo pri žrelu (vhod v panj).

Ko so čebele stare nad 21 dni je njihovo delo zunaj panja. Do-našajo vodo v panj, ki je potrebna za krmljenje žerk (AŽ panj porabi letno do 80 litrov vode), nabirajo in donašajo obnož­nico (cvetni prah) in medičino ali nektar. (Nektar ali medičina je z vodo pomešan med, ki ima do 75% vode, ko čebele nektar predelajo nastane med). Doma se v tem času ne lotijo nobenega dela več. Nektar ali medičino prinašajo čebelo domov v medni golši, v katero lahko spravi čebela 0,40 mg medičine. Medno golšo loči posebna zaklopka od prebavnega želodčka, ki delu­je kot enosmerna črpalka. Iz medne golše lahko čebela spusti hrano v želodček kot njeno hrano ali pa odloži nektar ali me­dičino v celico satja, lahko pa jo kar z jezička preda mladi čebeli, ki nektar predeluje v med in odloži v celico. Obnožino ali cvetni prah nosi čebela na zadnjih nogah, na katerih ima nalašč za to prirejene koške,

 

TROTI so samci, ki jih je v čebelji družini v poletnem času in spomladi tudi tisoč ali več. Ostanejo vsako leto pri življe­nju le tako dolgo, dokler so potrebni za oploditev mladih, še neoplojenih matic, navadno od marca do konca avgusta. Ko pojenja paša in mine v čebelji družini rojilni nagon, želja po razmnoževanju in rojenju, se jih čebele nasilno znebe. V panju

 

jih stisnejo v določen kot in jim ne pustijo do hrane. Sestradane trote nato pomore ali izvlečejo iz panja, tako da od la­kote poginejo. Sami si namreč ne znajo in ne morejo nabirati hrane drugje kot v medenem satu. Trot ima le rilček, ki delu­je kot cevka, s katerim srka hrano. Ker nima jezička, kakor čebela, ne more sam nabirati hrano izven panja. Njihova življenska naloga je le oplemenitev mladih neoplojenih matic, ki jih oplodijo zunaj panja. V panju tudi grejejo zalego in čebele de­lavke (čebelo delavko imenujemo čebelo staro nad 21 dni) imajo v pašni dobi večji elan do dela, če so v panju troti, ki so jim garant, da bodo oplodili mlado neoplojeno matico, Če bi jim stara matica slučajno umrla ali bi jo stisnil čebelar pri opravljanju čebel.

 

 

Delitev dela v čebelji družini po spolu in starosti

Čebelja družina, ki jo sestavljajo matica, čebele in troti, živi v zadružnem življenju. Delo članov čebele družine je natančno razporejeno in določeno. Za čebelo pa ima čebelja družina natan­čno določeno, katero delo lahko opravlja v določenem življen­jskem obdobju.

Za matico vemo, da je njena glavna in edina naloga, da zalega, leže jajčeca oplojena, iz katerih se razvijejo čebele ali mlada

matica in neoplojena, iz katerih se razvijejo troti. Ko ma­tica izleže jajčeca, jo nadaljnji razvoj od jajčeca do odrasle žuželke - čebele, matice ali trota več ne zanima. Matica je v panju stroj za lezenje jajčec, ki jih lahko v enem dnevu, ko je čebelja družina na višku svoje moči (maj, junij, julij), poleže na dan preko 3000. Če bi stehtali enodnevno proizvodnjo jajčec

matico, bi ugotovili, da je polegla jajčec za TRIKRATNO nje­no težo. To je čudež narave, ki ni ugotovljen pri nobenem drugem živem bitju. Tako proizvodnjo jajčec lahko doseže matica samo zato, ker med zaleganjem uživa kot hrano mleček. Matica je v

panju vedno obkrožena s skupino mladih čebel, ki imajo razvite

krmilne žleze in ji polagajo mleček direktno na rilček. Čebele spremljevalke se ob matici menjujejo tako, da so spremljevalke vedno sposobne polagati matični mleček kot hrano matici na ril­ček.

Drugi član čebelje družine TROT, je v družini praviloma samo od meseca marca do avgusta. Njihova glavna naloga je, da oplo­dijo mlado še ne oplojeno matico. Ker imajo na ustih samo rilček, to je mala cevčica, s katero lahko srkajo hrano in nimajo

jezička, kakor ga imajo čebele, niso sposobni nabirati me­dičine izven panja. S svojo navzočnostjo v panju ogrevajo za­lego in jačajo delovni elan čebelam delavkam. V panju je tisoč in tudi več trotov. Jeseni po glavni paši čebele odstranijo vse trote s tem, da jih izženejo iz panja, jih ne pustijo do hrane in od lakote poginejo. Trot jo moškega spola.

 

Čebele kot tretji član družine so v panju najbolj številne. Pretežni del čebelje družine so čebele, (do 80.000) iz oplo­jenega jajčeca se v 21 dneh izleže popolnoma odrasla čebela. V poletnem času živi do dva meseca, jesenske čebele pa preži­vijo zimo in spomladi nadaljujejo delo. Čebela je ženskega spo­la in nima razvitih jajčnikov, so ji ukrneli in praviloma ni sposobna leži jajčec.

Čebela v svoji življenjski dobi praviloma opravlja naslednja dela:

Takoj, ko se čebela poleže, je praviloma dva dni čistilka. Prvo očisti svojo celico, iz katere se je polegla in sosednje celice ter pripravi izpraznjene celice za ponovno zaleganje jajčec.

Tretji, četrti in peti dan predeluje cvetni prah, dodaja fermente, ker pri tem zaužije veliko cvetnega prahu, se ji razvijejo krmilno žleze. Starejšim žerkam polaga mešanico hrane, medu in cvetnega prahu.

Šesti dan postane dojilja. V glavi se ji razvijejo krmilne žleze, ki izločajo mleček. Z mlečkom pita mlado zalego. To delo opravlja do starosti desetih dni, tj. 4 dni.

Enajsti in dvanajsti dan prvič izleti iz panja, si ogleduje zunanjost, vrši orientacijske izlete in se takoj vrača v panj. Pred panjem se na bradi (prostor pred žrelom) postavi na noge, dvigne zadek in živahno pahlja s krili, to je prašenje čebel. Od čebel delavk sprejme tudi nektar ali medičino, jo predeluje v med in odloži v celico.

Po dvanajstih dneh se ji namesto krmilnih žlez razvijejo vos-kovne zleze. Prične graditi satje. Medtem opravlja še druga dela, predeluje nektar v med, tlači v celice obnožino - cvetni prah, skrbi za prezračevanje panja, pazi na snago in vsako smet, vsako mrtvo čebelo, na katero naleti, takoj odnese iz panja. Vrši daljše izlete iz panja in nato konča to dobo z dvo ali trodnevno stražarsko službo ob žrelu.

Ko je čebela stara 21 dni, je njeno delo samo zunaj panja. Donaša medičino (nektar) v medno golši, vodo in cvetni prah. Zunanje delo opravlja v pašni dobi nekako 20 dni in nato umre. Čebela umre zunaj panja. Po prirojenem nagonu zazna, konec njenega življenja in izleti iz panja, od koder se več ne vrača.

Noben od treh članov čebelje družine ne more živeti samostojno. Matica ločena od čebelje družine umre že po nekaj urah, ena­ko trot, čebela delavka, ki je stara 21 dni preživi največ en dan v poletnem času in še to običajno ponoči od mraza otrpne in umre.

 

Prebivališče čebelje družine

Prebivališče čebelje družine imenujemo PANJ, Znano nem je,

so čebele v pradavnih časih živele v duplih dreves, v skalnatih votlinah itd. in to živijo še danes, če roj sam poišče bivališče in uide čebelarju.

Čebelarji danes čebelarijo v panjih. Poznamo že naš na kranjskem uveljavljen preprosti panj KRANJIČ, v katerem so čebele razvijale svobodno in so satovje pritrjevale na stene panja. Po iznajdbi premičnega satovja se je med čebelarji uveljavilo več vrst panjev. Vsak sat je možno iz panja posebej izločiti in Čebelar ima tako pregled v razvoj celotne družine.

Pri nas obstojajo trenutno štirje panski sistemi, torej v glavnem štiri vrste panjev. So pa v rabi še drugi panji, ki pa so v tako malem številu, da jih ni pomembno obravnavati.

 

Naj naštejemo in na kratko, površno opišemo poedine panje:

1. Alberti-Žnideršičev panj, okrajšano mu pravimo AŽ panj. Konstruktor AŽ panja je bil ANTON ŽNIDERŠIC (1874-1947), velečebelar in izvoznik čebel iz Ilirske Bistrice. Sestavil

ga je iz Albertijevega listovnega panja in opremil s satniki Gerstungove mere. Torej je iz dveh samostojnih panjev s svojimi dodatki skonstruiral tretji AŽ panj. AŽ panj je prilično velik in ima 9 satov spodaj v plodišču in 9 satov enake mere v medišču. Panj jo po notranji meri 58 cm visok, 34 cm širok in 55 cm globok. Razdeljen je v dva dela plodišče in medišče. Med plodiščem in mediščem je matična re­šetka, skozi katero se lahko gibljejo samo čebele. Matica in trotje so nekoliko večji in ne morejo skozi njo. V panju je 18 satov, 9 v plodišču in 9 v medišču. Sat je 41 cm dolg, 26 cm visok in 25 mm širok. V uporabi so tudi AŽ panji, ki imajo po več satov. Satniki so gibljivi in nameščeni po dol­žini. Pravimo, da ima panj mrzlo stavbo.

Anton Žnideršič je panj opisal v posebni knjigi "NAŠ PANJ", ki je izšla leta 1925.

 

2. Langstroth-Rootov panj, okrajšano mu pravimo LR panj, pa tudi nakladalni panj in ameriški panj. Panj je sestavljen iz več delov in naklad, ki se zlagajo v višino in čebelar lahko panj poljudno veča glede na razvoj čebelje družine. Ima podnica na katero namestimo prvo naklado, lahko jo ime­nujemo plodišče. Normalna naklada, ki lahko rabi za plodišče ali medišče ima 10 satov in ima naslednje mere dolži­na 504 mm, širina 412 mm in višina 242 mm. V rabi so še po­lovične naklade. Običajno ima LR nakladalni panj po štiri naklade, lahko pa tudi več ali manj, glede na razvoj čebe­lje družine v njem in glede na pašne razmere.

 

3. Kirarjev panj, ki ga je skonstruiral čebelar Kirar iz Maribora. Ima plodišče in v medišču dve nakladi podobna vložka in se lahko zlaga v skladovnico. Panj je prostorninsko omejen in se je uveljavil v okolici Maribora.

 

4. Farrarjev panj je v bistvu nakladni panj, ki ga sestavlja več enakih naklad, ki so 17 cm visoke. Panj je možno po­ljubno večati glede na razvoj čebelje družine v njem. Običajno zavzemajo tri naklade plodišče in 4 naklade medišce.

 

Od vseh panjev je najbolj razširjen v Sloveniji AŽ panj, ki ga imenujemo tudi "naš ljudski panj". Zadnje čase se je pričel širiti LR panj, ki ima določene dobre lastnosti in določeno šte­vilo pristašev med Čebelarji.

 

Satje v panju in gradnja satja

Notranjost panja je dom čebelje družine. V njem čebele zgradijo satje iz voska, ki ga izločajo čebele stare od 12 do 19 dni iz voskovnih žlez. Običajno čebele lahko gradijo satje takrat, ko imajo najboljše pašne pogoje, ko jim priteka medičina v panj, to pa je nekako od aprila do avgusta.

Satje imenujemo prostor, v katerem imajo čebele razmeščene celice, iz katerih se ležejo mlade čebele, v nje matica leže jajčeca in se iz njih, po določenem času, izlegajo čebele in troti. Celice v satju, ki jih je v kubičnem decimetru kakih 2250, služijo čebelam še za vskladiščenje medu in cvetnega prahu. V njih predelavajo medičino - nektar v med, v njih zori med in iz njih čebelar iztoči med. Čebelar se je prilagodil načinu življenja čebelje družine in tako tudi ureja red satja v panju. Vsak sat je v premičnem okvirju, katerega lahko če­belar poljubno odvzame in doda drugega. Satje čebele izredno precizno gradijo na svojevrsten način, ki v naravi nima primera. Če izdelan sat prečno prerežemo, vidimo, da ima na sredini vme­sno steno, ki je skupno dno nasproti ležeče celice. Tako so če­belje in tudi trotove celice razvrščene na obeh straneh sata v sredini pa je vmesna stena, skupno dno. Čebele gradijo na obeh straneh istočasno, pri čemer nastajajo ŠESTEROSTRANIČNE celice, ki meri v širino 5,33 mm in v globino 10,12 mm. Celice ležijo vodoravno v satu, ki so na koncu malenkostno dvignjene. Tako naša čebela najekonomičnejše izkorišča prostor in grad­beni material - vosek. Satov je v klasičnem AŽ panju 9 v plodisču in 9 v medišču. Sat v AŽ panju je 41 cm dolg, 26 cm širok in 25. mm debel - širok.

Čebelar je ugotovil, da izboljša gradnjo satja in lažje ureja čebelje gnezdo, če iz voska vlijc medsteno, ki ji pra.vimo SAT-IOCA, na kateri je podana zasnova samo čebeljih celic. Tako satnico lahko vdela v okvir sata, y katerega je napeljal tan­ko Žico in s tem ojačal moč sata. Čebele sedaj samo na zasno­vi satnice zgradijo celice in čebelar ima lepo zgrajen satnik, brez trotovih celic. Ce čebele same divje gradijo, zgradijo preveč trotovih celic. Stiskalnico za vplivanje satnic je iz-najdel mizar in čebelar JOHANNES MEHRING leta 1884. Danes iz­delujemo satnice na valčni sistem in tudi še s stiskalnicami -modelom.

 

5) ČEBELJI PROIZVODI

 

Med, nastanek medu, zorenje medu in med kot hrana in zdravilo

Med pripravijo čebele iz nektarja ali medičine, ki jo prina­šajo v mednih golšah v panj s cvetic in iz gozdnega medenja, nabiranja mane. Medičina je zelo vodena in bi se kmalu pokva­rila, če bi je čebele ne predelale v svojih mednih želodčkih in ne bi izparele iz nje odvečne vode. Medičini primešajo če­bele tudi izločke posebnih žlez, dodajanja zorilnih snovi, katere je odkril madžarski strokovnjak Kardos in Rud Parkov. To sta v glavnem dva fermenta imenovana:

INVERTAZA in DIASTAZA in skupno z drugimi izločki spreminjajo trsni sladkor v grozdnega in sadnega. Šele tako dobi med svoj značilni okus in vonj. Zgoščeno medičino odlagajo čebele v celice, tu pa med še naprej dozoreva. Ko se dovolj zgosti, ga pokrijejo s tankimi voščenimi pokrovčki. Medičino izločajo cvetli­ce iz svojih nektarskih žlez. Poleg medičine pa nabirajo čebe­le tudi sladke sokove, ki se pojavljajo občasno kot medena rosa na listih raznih listavcev in iglavcev. Ta sladki sok izločajo kaparji in ušice. Ločimo torej nektarski med, ki ima svoj iz­vor v cvetlicah, ki mu pravimo cvetlični med ter med, ki je proizvod ušic in kaparjev in mu pravimo gozdni med. Poznamo več vrst medu, ki so dobili imena po rastlinah, na katerih nabirajo čebele medičino oziroma sladke sokove. Tako poznamo žajbeljev,

akacijev, lipov, smrekov, kostanjev, hojev, ajdov med itd.

Za naš cvetlični med je značilno, da ga ne naberejo čebele sa­mo na eni in isti vrsti cvetlic, pač pa na različnih cve­tovih. Zato je tudi sestava tega medu različna in daje našemu cvetličnemu medu poseben okus, barvo in vonj. Medu, ki ga na­berejo čebele po travniških cvetlicah in drugih cvetočih rastli­nah, pravimo cvetlični ali travniški med.

Posebno cenimo gozdni med, ki ima na trgu tudi najvišjo ceno,

Včasih imajo čebele prav dobro bero tudi na različnih manah. Najbolj izdatna je mana na hrastovih gozdovih. Še izdatnejša je v naših krajih hojeva in smrekova mana, tu in tam pa tudi macesnova. Smreka lahko medi vsako leto, prav tako hrast, hoja pa le včasih. V naših krajih je zaradi tega največ mešanega medu, ki ga ločimo kot cvetlični in gozdni med.

Med čebele nanosijo in vskladiščijo v satje, tj. v čebelje in le nerade tudi v trotove celice. Ko je med zrel in vsaj do polovice pokrit s tankimi pokrovci iz voska, ga čebelar iztoči. Iztoči ga tako, da iz medišča odvzame z medom napol­njeno satje, iz njega omete s posebnim omelcem čebele, satje nato s posebnimi vilci ali nožem odkrije in v točilu iztoči. Točilo je čebelarski stroj, ki ga je izumil avstrijski major František Hruška leta 1865. Deluje na principu centrifugalne sile in pri vrtenju satja meče med ob steno točila, ki se nato cedi po steni in toči v posodo.

Med je visokokalorično hranilo, poleg večjih vrst sladkorjev vsebuje tudi mineralne snovi, vodotopne vitamine in aromatske snovi. Medtem, ko dajejo medu sladkorji in dekstrini energetsko vrednost, so pa še ostale snovi, ki so fiziološko sicer zelo važne, nimajo pa kaloričnega pomena. Če vemo, da je v medu 75 do 30 odstotkov raztopine invertnega sladkorja, daje pri 100 g okrog 380 kalorij. Pri enem kg medu se sprosti 3000 kalorij. Pri enem kilogramu medu da toliko energije kot 3 kg svežega mesa ali kot 50 jajc, ali kot 5 1 mleka, kot 3 kg sladkovodnih rib, kot dober kilogram šunke ali kot 6 kg pomaranč oziroma 3 kg banan.

Med ne uživamo izključno kot hrano, marveč kot dopolnilo k različnim drugim jedem in pijačam. Najbolj pogosto ga uživamo s kruhom ali pecivom, zlasti pa sladkamo z njim razne domače ča­je in zdravilne napitke.

Med sladkorji, ki jih človek zaužije s hrano, se skozi črevesno steno v kri najhitreje posrkata grozdni in sadni sladkor, za nju pa vemo, da sta bistveni sestavini sleherne vrste medu. Pri

prehodu iz ust skozi želodec v tanko črevesje in nato skoz črevesno sluznico v kri se kemično ne spreminjata. Kri ju sprejme takšna, kot sta v medu, medtem, ko morajo prebavni sokovi človeka druge sladkarije, npr. mlečnega, trsnega ali pa sladnega popreje delno predelati, da lahko preidejo v kri in se nato dalje prebavljajo v dokaj zapletenih procesih.

Med ima veliko zdravilno vrednost. Ljudje že od nekdaj prizna­vajo medu univerzalno zdravilo proti različnim boleznim. Tudi naši predniki so ga nadvse cenili. Naši medicinski strokovnja­ki so že v preteklih desetletjih dobro poznali zdravilno moč medu in ga predpisovali kot zdravilo pri različnih boleznih. Zdravnika dr. Ivan Jenko in dr. Merčun sta že leta 1932 napisa­la strokovno oceno o zdravilnosti medu. Njuno poročilo se glasi:

 

Med vsebuje lahko prebavljiv sladkor, takozvani invertni sladkor in zato ga priporočamo povsod tam, kjer potrebuje telo večje množine sladkorja. Posebno za športnika, turista je med neprecenljivo hranilo. Med je dobro prebaven, ima diastazo in invertazo in priporočati ga moramo tam, kjer hočemo človeku nuditi kalorično močno hrano. To velja zlasti pri je­zičnih, rekovaleccentih po težkih boleznih, slabotnih otrocih itd.

Z aromatičnimi snovmi povzroča tek in uravnava prebavo. Zato cenimo med pri vseh prebavnih motnjah, posebno pri kroničnem zaprtju, oziroma vnetljivih procesih debelega črevesa. Pri infekcijskih boleznih, kjer se zaradi vročine poslabša tek, nam je med neprecenljivo sredstvo, včasih celo edina prehrana, ki jo bolnik more zauživati. So to infekcijske bolezni, oziroma ostanki in posledice teh bolezni, ki nam dajejo povod za porabo medu: trebušni legar, griža, kronična vnetja debelega črevesa na podlagi obolenja z bacilom coli.

Znano je, da mehča med zaradi sterskih olj kašelj in ga zato uporabljamo pri vseh obolenjih prsnega koša, zlasti pljuč. Svoje poročilo nadaljujeta in dokazujeta zdravilni učinek medu še pri raznih drugih boleznih.

Z znastvenim raziskovanjem medu pa so se ukvarjali in se še ukvarjajo predvsem medicinski strokovnjaki v tujini. Na pobudo V.A.Temova, znanega strokovnjaka na čebelarskem inštitutu v Butovem, so začeli preiskovati med v bioloških in medicinskih zavodih, obenem pa tudi praktično preizkušati na bolnikih že leta 1941. Pri tem je sodelovalo preko 40 javnih in vojaških zdravstvenih ustanov. Izkušnje sovjetskih strokovnjakov so potrdile stara mnenja, da med ni samo izborno sredstvo proti prehladu, kašlju in proti vnetju v bronhijih, ampak se je tudi dobro ob­nesel kot zunanje zdravilo, posebno pri različnih gnojnih ranah. Dognali so, da je med baktericiden in bakteriostatičen. To po­meni, da uničuje bakterije ali pa preprečuje njih množenje. Odlične uspehe z medom pri zdravljenju zastaranih gnojnih ranah. Pogosto so ugotovili pospešeno celjenje ali vsaj temeljito izboljšejije. Na otroški kliniki so dosegli z medom dobre uspehe tudi pri hujših infekcijskih boleznih, posebno pri šarlahu in pri zastrupljanju krvi. Pri raznih vnetjih očesnega tkiva so dosegli hitro izboljšanje z vbrizgavanjem 50% mešanico vode in medu.

Med deluje bakteriostatično in baktericidno še na celo vrsto drugih mikroorganizmov. Med kot zdravilo uporabljamo:

1. kot sredstvo za umirjanje živcev, če ne moremo spati,

2. kot zdravilo pri vnetju sluznice v ustih in nosni votlini ter pri kašlju,

3. kot sredstvo za okrepitev po prestani bolezni,

4. kot zdravilo za bolne oči,

5. kot zdravilo pri želodčnih, pljučnih, črevesnih boleznih in pri obolenju mehurja, ledvic ter žolča,

6. pri opeklinah, zaprtju, zasluzenju, oslovskem kašlju ter srbečici,

7. kot mazilo za rane,

8. kot lepotilo in razkužilo.

Med uporabljamo še v kuhinji pri pripravi cele vrste peciva, za medico in še in še.

 

Vosek in njegova uporaba

Celotno čebelje gnezdo je iz voska, iz katerega so čebele s pomočjo voskovnih žlez zgradile satje, v katerem živijo, se razvijajo in borijo za svoj življenski prostor na zemlji. Čebelar pridobi čebelji vosek pri opravljanju čebel s tem, da zbira prizidke, ki se držijo satnikov, panskih sten, ma­tične rešetke, zbere prazne matičnike, pokvarjene satnice in trotovino iz gradilnikov, to je praznega satnega okvirja, ki ga je namerno vložil v panj, da mu gradi vosek, iz pokrovcev s katerimi je bil pokrit med na satju pred iztočenjem medu in iz izločenega starega satja, ki ga izloči s tem, da namesto njega vloži v panj novo satnico, ki jo čebele dogradijo in s tem obnovijo staro neuporabno satovje.

Tako zbrani vosek čebelar s kuhanjem stopi in izloči druge primesi, ki so v zbranem vosku. Na ta način dobimo čisti vo­sek, ki je običajno lepo svetlorumene barve. Barva voska je od­visna od starosti voščin (starega satja) od posode, v kateri ga kuhamo in od načina kuhanja. Kuhanje voščin v čisti vosek je zahtevano delo čebelarja in zelo neprijetno. Vosek se prime po­sodo, če kane na tla se takoj strdi in ga je težko odstraniti. Kuhane voščine čebelar stisne pod določeno temperaturo, da tako odcedi čisti vosek. Poznamo več načinov kuhanja voska, oziroma voščin ali toplenja voska. Mlado satje iz gradilnega sata lahko topimo na posebnem topilniku na soncu, stare vošči­ne kuhamo v vodi in nato stiskamo v stiskalnici, poznamo parni kuhalnik za kuhanje voska, nekateri ga kuhajo v sokov­niku, itd. Čisti, vroč vosek vlijemo v določeno posodo in ta­ke dobimo čisti vosek v poljudnih kosih, ki se nato lahko dalje uporablja kot surovina za potrošnjo voska in izdelovanje satnic.

Vosek uporabljamo za najrazličnejše namene. Mnogo ga porabimo za vlivanje satnic, to je osnovo sata, na kateri čebele dogra­dijo na obeh straneh čebelje celice in tako dobimo nov izde­lan sat. Drugi večji uporabnik je cerkev, ki uporablja sveče iz čistega voska. Danes ga je v marsičem že nadomestil parafin. Nadalje je vosek surovina za izdelavo luščil (paste) za parket. Uporablja se tudi za mazila za čevlje, v papirni in tekstilni industriji, poznano povoščeni papir, za izdelo­vanje cvetlic iz papirja in voska, za mizarske politure, pri pozlačevanju kovinskih predmetov, pri izdelovanju linoleja, pri konzerviranju itd. Skratka vosek je Še danes zelo iskana surovina in ga vedno primanjkuje.

 

Mleček - matični mleček

Mleček, ali kakor mu pravimo - matični mleček - izločajo če­bele dojilje iz krmilnih žlez, ki se jim razvijejo po petih dneh in delujejo nekako do 12 dni starosti čebele. Z njim če­bele, pomešanim s cvetnim prahom, vodo in medom vzdržujejo in krmijo ličinke - žerke. V panju igra mleček izredno veliko vlogo. Iz komaj vidnega jajčeca se izleže popolnoma odrasla čebela v 21 dneh, matica v 16 dneh in trot v 24 dneh. Človek potrebuje za svojo rast okoli 20 let,medtem, ko se čebela, že izleže popolnoma dorasla. Matični mleček ima posebno vrednost v tem, da samo različna jakost mlečka pri oplojenem jajčecu, ki ga je izlegla, matica menja spol oziroma odloča, ali se bo iz jajčeca izlegla matica ali čebela. Matica lahko znese, dne­vno jajčec za trikratno njeno težo samo zato, ker uživa samo mleček, ki ji ga čebele dojilje polagajo na rilček. Zamislimo si, kako bi bile jajčke poceni, če bi komoš znesla na dan tri­kratno svojo težo jajc. To zmore le matica, ki uživa matični mleček. Na to čudo so postali pozorni znanstveniki in pričeli uporabljati matični mleček v zdravilstvu za okrepčilo itd. in iz njega izdelovati razne proizvode na principu matičnega mleč-ka, cvetnega prahu, propolisa in medu.

Kemične analize so pokazale, da vsebuje matični mleček belja­kovine, aminske kisline, rudnine, sladkor, vodo, barvine, anti­biotike in hormone. V mlečku je hlapna snov, ki napravi, da se mlada ličinka čebele delavke usmeri v razvoj matice. Okoli 3 procente sestavine matičnega mlečka, se s komičnimi analizami ne more ugotoviti iz česa so sestavljene.

statični mleček mu pravimo zato, ker ga pridobivamo samo iz celice, v kateri se razvija matična ličinka ali žerka. Z mleč­kom so krmljene tudi žerke čebele in troti, vendar jim čebele dojilje polagajo drugačno sestavino, oziroma mešanico mlečka z drugimi hranilnimi-snovmi za razvoj teh ličink. Matični mle­ček jemljejo bolniki z uživanjem ali pa jim ga vbrizgajo kot injekcijo. Kakor je ugotovljeno, vpliva ugodno na okrepitev organizma pri raznih, oslabelostih telesa, deluje proti sta­ranju. Dobre uspehe so dosegli pri zdravljenju slabokrvnosti.

Slabotnim, v rasti zaostalim in neodpornim ljudem se matični mleček na splošno priporoča.

 

Cvetni prah ali pe1od

Cvetni prah je za čebele kruh, ki ga porabijo velike količi­ne, predvsem za hrano mladih čebel in ličink oziroma žerk. V naravi ga nabirajo na raznih vrstah cvetic, v gozdu in poljščinah. Cvetni prah je za rastlino moško semenčece, s katerim se oplodi plod ali seme določene rastline. Cvetni prah je pro­izvod narave, ki ga nabirajo čebele in donašajo v panj. nabi­rajo ga praviloma sproti, kolikor ga potrebujejo. Le občasno izstopijo in nanesejo zaloge cvetnega prahu. Cvetni prah čebe­le, če ga je v naravi preveč, puščajo propadanju, medtem ko me­dičino poberejo, do zadnje kaplje, če le zmorejo. Če bi bilo me­dičine v takem izobilju, da bi z njo napolnile vse praznine v panju, pa čeprav bi se v medu zadušile.

Cvetni prah ima hranilno in zdravilno vrednost šele potem, ko mu čebela doda fermente in kisline, s katerimi razkraja celi­ce peloda. Kemiki so v cvetnem prahu ali pelodu ugotovili bo­gato vsebino hranljivih snovi: beljakovine, proste aminske ki­sline, sladkor, rudninske soli, vitamine, antibiotike, rastne in druge hormone podobne snovi in vonjave. Skratka vse, kar vsebuje tudi med, le v drugačnih količinah. Pelod vsebuje tudi vodo in tako lahko rečemo, da cvetni prah ali pelod vsebuje vse, kar potrebuje organizem za življenje. Pelod ene rastline se razlikuje od peloda druge rastline in ni v vseh rastlinah ena­kovreden, bober pelod dajejo: leska, vrba, sadna drevesa, repica, divji in pravi kostanj, repič, njivska gorčica, mak, be­la detelja, rdeča detelja in ajda.

Cvetni prah je že dalj časa znan kot uspešno zdravilo proti rahitisu in kot nadomestilo za vitamin C. Dva francoska znanstvenika, biologa sta našla v cvetnem prahu dvoje kemičnih snovi, od katerih pospešuje ena rast, druga pa deluje kot antibiotik. Antibiotik, ki uničuje določene vrste mikrobov, zlasti salmonealle, sta dobila iz cvetnega prahu tako, da sta ga raztopila v vrelem alkoholu. Ko sta ta antibiotik injicirala mišim, ki sta jih okužila s tifusom, so hitro ozdravele.

Iz cvetnega prahu, ki ga pridelujejo čebelarji, od svojih če­bel, izdelujejo različna zdravila in poživila. Največji odkupovalec cvetnega prahu je trenutno v Sloveniji podjetje MEDEX v Ljubljani.

 

Zadelavina ali propolis

 

Zadelavina je smoli podobna, umazano rjava snov. Čebele jo nabirajo v topolovera, vrbovem, brezovem, smrekovem, hojovem in

drugem brstju. Z njo zalepijo vse razpoke v panju, prevlečejo z njo panj in vse dele v panju, da s tem panj razkužijo.

Kemično so ugotovili v zadelavini ali propolisu 55% smole in valzama, 30% voska, 10% hlapnih olj in 5% peloda. Njene ses­tavine se zelo razlikujejo, odvisno od tega, odkod pač izvi­rajo. V pepelu zadelavine najdemo železo, kalcij, aluminij, stroncij, mangan, silicij, idr.

V Rusiji so zdravili po nasvetu kemika Khandrossa na dveh kirurških klinikah v Sverdlovsku rane z mazilom iz zadelavine. Uspeh je bil dober.

Zadelavino nanesejo čebele v panj zelo malo. Pridobivamo jo tako, da jo z nožem ali kakim drugim predmetom postržemo iz delov panja, kjer je nanešena. Zadelavino ali propolis od­kupuje podjetje MEDEX v Ljubljani.

 

Čebelji strup

Že stari Egipčani so priznali zdravilno moč čebeljega strupa. Čebele so uporabljali za natiranje v kožo zoper revmo. Primorali so jih k pikanju na boleči del telesa. Danes poteka pridobivanje čebeljega strupa na ta način, da se razdražene čebele primora, da zabadajo svoja žela v posebno temno podlago in puščajo žela v njej. Žela se nato posušijo in odstra­nijo iz podlage. Tako zbrana žela predelajo v injekcijske raztopine in mazila.

Profesor Habermann je s svojimi sodelavci ugotovil, da vsebuje strup čebele 7 sestavin, in sicer:

a) melitin – 50% od suhe snovi, kar je glavna učinkovitost v strupu, sestavlja ga 26 aminskih kislin,

b) apanin – 3%, je tudi sestavljen iz 18 aminskih kislin,

c) in d) sta dva malo učinkovita bazična polipeptida,

e) fosfolipaza A 14%, to je encim, ki je vključen v nevtralizacijo določenih spojin fosforja in maščob,

f) hialuronidaza – 2%, je tudi encim

g) histamin - 0,1%.

S čebeljim strupom zdravijo revno, krvni pritisk, živčna obolenja, vnetja sklepov in drugo.

Želo skriva čebela, v zadnjem zadkovem obročku, ki je votlo kot zdravniška injicirka. V notranjosti zadnjega, obročka se nahaja strupni mehurček. Podaljšek strupnega mehurčka je dolga cevasta zavita ŽLEZA STRUPITICA.

 

6) PAŠIŠČE ČEBEL

Medonosne_ rastline

Nekateri cvetovi rastlin izločajo medečino. V cvetu imajo takozvane medovnike ali nektare. Najdemo jih pri mnogih ras­tlinah iz najrazličnejših botaničnih družin. Nektarji so po­sebni, silno majhni organi cveta, v katerem se nabira sladek sok, včasih redkejši, včasih bolj nasičen s sladkorjem, skoraj vedno pa vsebujoč eterična olja in druge dišeče snovi. Nektare ali medovnike bi lahko primerjali z žlezami v živalskem orga­nizmu.

Zgodnja pomladanska paša se začne včasih in ponekod že v fe­bruarju, ko zacvete teloh, spomladanska resa, zvonček, spomladanski žafran, leska, dren, črna jelša in drugo. Ta paša po­spešuje zlasti razvoj čebelje družine, kakor tudi kasnejša pa­ša na sadnem drevju, borovnici, navadnem regradu, črnem trnu idr. V drugi polovici maja se prične AKACIJEVA paša, ki na­vadno da čebelarjem v krajih, kjer akacija raste in čebelarjem prevaževalcem prvi pridelek medu. Za tem sledi travniška paša, ki je bila za akacijo včasih ena izmed najbolj rednih in obilnih paš. Kmetovalci z intenzivnim pospeševanjem kme­tijstva, zatirajo med travo prav tiste cvetice, ki najbolj mede, npr.: travniško kaduljo, druge kadulje, poljsko meto, ma­terino dušico, plazeči skrečnik, navadno nokoto, grašico, špansko deteljico, glavince in številne druge.

Ko pojenjuje travniška paša, zacvete pravi kostanj, ki zlasti v svojo obnožnico - cvetnim prahom sili čebele k vse večjemu zalaganju. Med samega kostanja pri nas ni preveč cenjen, ker greni. Inozemski kupci uvrščajo kostanjev med v boljšo vrsto medu. Po kostanjevi paši običajno nastopi brezpašna doba. V tem času mora čebelar prepeljati čebele na gozdna pašišča, kjer medi hoja.

Zadnja paša je pri nas na ajdi, v nekaterih predelih Slovenije, ki pa zadnje čase ne medi več. V Liki, na Velebitu pa tudi pri nas na Krasu je paša na žepku in jesenski resi.

Pri nas poznamo še nekatere medovite rastline in drevje, ki pa ne dajejo pomembno vrednega donosa medičine ali to le občasno. To so: lipa, divji kostanj, javor, japonska sofora, pajesen, katalpe, gledičevka, detelja, oljna repica, krhlika, vinika, kiperc, malinjak, vrbe, bela medena detelja, boreč idr.

 

Gozdno medenje

Gozdno medenje povzročijo rastlinske uši in kaparji. Rastlin­ske uši spadajo v red kljunastih žužek (Rhynchota). To ime so dobile po značilnem ustnem aparatu, podobnem kljuncu, ki ga zabadajo v mehko lubje dreves in grmov.

Iz botanike vemo, da proizvajajo rastline v svojih delih sladkor, ki potuje v obliki zelo redke vodne raztopine po sitastih cevkah proti koreninam. Ko zabode ušica svoj kljunec v lubje in prodre z njim do sitastih cevk, ji drevesni sok, ki je v rastlini pod določenim pritiskom, vdre sam od sebe v usta. Žuželki,v večini primerov,hrano sploh ni potrebno se­sati, ampak jo samo požira.

Kljunec uši je zgrajen tako, da oklepa v svoji notranjosti dva vzporedna kanala; po enem prodira iz rastline v usta žuželke drevesni sok, po drugem pa v obratni smeri slina, ki se na površini vbodenega mesta deloma strdi in se oblikuje v nekakšno cevko. Skozi to ranico pronica drevesni sok tudi še potem, ko je žuželka že izvlekla svoje sesalo in se premaknila na drugo mesto. Zagovornikom rastlinskega izvora mane, je omenjeni po­jav služil nekdaj kot dokaz za njihovo teorijo o drevesnem po­tenju. Po tej teoriji se rastlinski sok v toplih nočeh dviga proti listom oziroma iglicam, kjer prodira na prosto skozi lis­tne reže ali skozi posebne, zaradi pritiska nastale razpoke. Rastlinska fiziologija je vse te trditve ovrgla in danes o ži­valskem nastanku mane nihče več ne dvomi.

Rastlinski sok, ki se pretaka po sitastih ceveh, vsebuje 10 do 30% suhe snovi. Pretežni del, 5 do 20% odpade na ogljikove hidrate (sladkorje), ostalo pa na pepel (l do 2%), beljakovine, organske kisline, vitamine in fermente. Telo uši izkoristi le nekaj odstotkov sladkorjev, ki jih najdemo v drevesnem soku. Ostalo izločijo bolj ali manj predelane v obliki drobnih kapljic - mane. Kemične analize so pokazale, da ostane v mani še okrog 50% beljakovin. To je zelo važno, saj se z njo hrani ce­la vrsta koristnih žuželk in nudi torej mana dokaj popolno hrano. Najnovejše kemično analize kažejo, da so v izločkih ušic v glavnem vse tiste aminokisline (sestavni deli beljakovin), ki jih najdemo v drevesnem soku. Le v redkih primerih so odkrili tudi povsem nove dušične spojine, za katere menijo, da so nastale v telesu uši. Proizvedle naj bi jih bakterije, ki živijo v črevesju ušic in se hranijo z ostanki prebave. Sposo­bne so celo izkoriščati prosti dušik iz zraka in ga vezati v nove dušičnate spojine, kakršnih v drevesnem soku ni, organizmu žuželk pa so neobhodno potrebne. Omenjene bakterije proizvajajo tudi vitamine skupine B.

Tudi okolje vpliva na razvoj povzročiteljev medenja. Gozd je življenska združba dreves, grmov, zeli pa tudi najrazličnejših živali. Rastlinske uši, med njimi LAHNIDE in LEKANIJE, ki so

 

 

Največji proizvajalci mane, so sestavni del gozdne združbe. Njihovi izločki predstavljajo nepogrešljiv vir hrane cele vrste žuželk, ki so potrebne za ohranitev ravnotežja v gozdu.

Rastlinske uši imajo, tako kot mnoge druge žuželke, izredno sposobnost razmnoževanja. Teoretično ima ena sama zarodnica zelene jelkove ušice, ki se spomladi izvali iz jajčeca, do je­seni že več kakor milijardo potomcev. Toda ušice LAHNIDE in LEKANIJE so v svojem razvojnem ciklusu odvisne od številnih dejavnikov okolja, žive in nežive narave, ki vplivajo bodisi zavirajoče, bodisi pospešujoče na pojavljanje in razmnoževa­nje ušic. To so razni sovražniki ušic, vremenske neprilike, toplota, mraz, vlaga v zraku, itd. Hude poletne nevihte vča­sih v nekaj urah uničijo celo kolonijo občutljivih ušic LAHNID sredi najbolj izdatnega izločanja mane. Odpornejše so ušice LEKANIJE, ki običajno že dan po dežju in vetru, ko spet posije sonce, izločajo nove sladke kapljice in medenje se nadaljuje. Če so v jeseni, ko odlaga lahnida zimska jajčeca, vremenske razmere neugodne, deževje, nizka temperatura, vetrovi, itd., je to ovira za oploditev in odlaganje jajčec in zato nasled­nje leto razvoj ušic kljub ugodnim vremenskim razmeram, ne bo dosegla potrebne stopnje razvoja za izdatno medenje.

Čebele gozdne sladke sokove - mano pridno nabirajo. Posebno kadar izločajo ušice mano na smreki in hoji. Panji dosežejo velike dnevne donose. Čebelja družina AŽ panja je že v enem dnevu prinesla v panj 8 in več kg mane. Nakladalni panji, ki imajo večjo prostornino pa tudi preko 20 kg dnevno.

 

Oddaljenost čebel od pašišča

Kakor vemo, namesti čebelar panje s čebelami v čebelnjak, ali pa nakladalne panje postavi na določeno mesto. Čebelar mora skrbeti, da imajo čebele svoje pašišče čim bliže in so le ta­ko uspešne pri donašanju medičine. Vemo, da čebela nabira in donaša medičino ali sladke gozdne sokove v panj, v medni golši. V medno golšo lahko spravi čebela največ 0,40 mg medičine ali mane. Ko čebela leti po zraku, troši svojo energijo in jo nadomešča s hrano. Za pot,v dolžini enega km, porabi čebela 0,08 mg hrane. Za pot, dolgo 5 km, porabi torej teoretično vso hra­no, ki jo lahko nese s seboj. Iz tega sledi, da mora biti pašišče bliže, čebelnjaka, čebela, oziroma čebelja družina, doseže največji donos medičine, če se ta nahaja v krogu enega do dva km od stojišča ali čebelnjaka, kjer je nameščen panj. S tem, da je pašišče v neposredni bližini, se čebele manj utrudijo in na­pravijo dnevno več izletov. Nektar ali medičino in mano nabira čebela poprečno največ do tri tedne. V tem času izleti iz panja poprečno 3165 krat in nebere kakih 900 miligramov nektarja ali mane. Za pol kg medičine mora vse svoje življenje izletavati 567 čebel. Ker pa je v nektarju ali medičini polovico vode, nabere komaj 1000 čebel pol kg medu. Za kg akacijevega medu morajo čebele obiskati 4 milijone cvetov in napraviti kakih 120.000 poletov. Če pomislimo, da potrebuje srednje močna dru­žina samo za svoj razvoj letno 50_kg medu, 40 kg obnožine ali cvetnega prahu, okoli 60 litrov vode, vidimo kako velike napore__mora_ obvladati čebela oziroma, čebelja družina.

 

7) OPRAVLJANJE ČEBEL PO ČEBELARJU

Orodje, ki ga potrebuje čebelar pri svojem delu in druge potrebščine

Vemo, da je čebelar lahko vsak občan, ki je strokovno sposo­ben in pozna čut odgovornosti za rejo in opravljanje čebel. Pri svojem delu potrebuje orodje in druge pripomočke.

Ugotovili smo že, da čebele živijo v panjih, katerih je več vrst in tipov, da so čebele, ki so v zložljivih panjih (AŽ-panj, Kirarjev panj), nameščene v čebelnjaku. Torej mora imeti čebelar kot osnovna sredstva panje in čebelnjak. Če čebelari v nakladnih panjih, mu ni potreben čebelnjak, pač pa mora imeti nek določen prostor, v katerem toči med in shranjuje, vskladišči posamezno orodje, rezervne naklade, prazne-panje, satovje, itd. Čebelar, ki ima čebelnjak, ima lahko vse to v posebnem prostoru v čebelnjaku ali pa tudi izven čebelnjaka v posebnem prostoru. Pri opravljanju čebel v panjih na prostem in v pa­njih nameščenih v čebelnjaku, potrebuje najnujnejše potrebšči­ne in orodje. Kot zaščitno sredstvo potrebuje:

a) kadilnik v katerem v času opravljanja čebel gori bu­kova suha goba ali kako drugo primerno gori­vo za oddajanje dima. Z dimom čebelar umiri čebele in se pred njim umikajo ter ne napadajo čebelarja. Nekateri kadijo pri opravljanju pipo ali cigareto.

b) klobuk s pajčolanom mora imeti velike krajce. Za čebelarje

prodajajo posebne klobuke, izdelane iz belega platna. Na ta klobuk pritrdimo ali nataknemo črni ali zeleni pajčolan, ki mora pokrivati ramena, del prs in del hrbta. Skozi pajčolan čebelar vidi, čebela pa ga ne more pikati. Vešči čebelarji ne uporabljajo pajčolana, klo­buk pa je nujno potreben.

c) rokavice, izdelane iz gume, skozi katere ima čebelar pri delu

občutek, da lahko opravlja svoje delo. Tudi rokavic vsi čebelarji vedno ne uporabljajo. Nujno so potrebne pri točenju medu, ogrebanju rojev in vedno takrat, ko ometamo čebele iz sata.

č) sipalnik in to dva sipalnika, ki sta različno izdelana

Prvi naj bo lesen, katerega pritrdi čebelar v podaljšek panja, ko ga odpre. Ko iz­vleče sat, čebele padajo na sipalnik in se lahko takoj po sipalniku vračajo v panj in ne padajo na tla. Drugi sipalnik, kovinski, takozvani STOJKOVIČEV sipalnik. Tega uporab­ljamo takrat, ko ometamo čebele iz satovja ali nameščamo roj v panj,

d) greblico, ki je potrebna za čiščenje podnice, za izrezova­nje poedinih voskovnih prizidkov na stene in strop panja.

e) kozico ali stojalo za satje, na katerega čebelar polaga satje, naseljeno s čebelami v času, ko pregledu­je in ima odprt panj.

f) čebelarsko obleko, ki mora biti čista, bele barve in izdelana iz belega platna, katero lahko čebelar oble­če po vrhu oblačila. Obleka je lahko dvodelna ali enodelna (pajac), lahko je tudi bel, či­sti platnen plašč, podoben zdravniškim haljam. Bele barve mora biti zato, ker je bela barva hladna barva in pomirjajoče vpliva na čebele. Nekateri čebelarji ne uporabljajo posebne obleke.

g) pitalnik, katerih je v prodaji več vrst. Za AŽ panj je naj-

bolj primeren iz lesa in lesonita izdelan ta­kozvani "Fegešov" pitalnik, ki je enake veli­kosti kot mrežasti okvir medišča AŽ panja. Dr­ži dva in pol litra in lahko istočasno nadome­šča mrežasti okvirček.

h) omelo za ometanje čebel iz satovja in za pometanje podnic.

To je dvovrstno ozko omelce, s katerim lahko čebelar pometa podnico pod satjem v plodišču in ometa čebele s sata.

i) veliki navadni nož in mali ostri nožiček, s katerima obreže-

mo ali izrežemo satnik in druge prizidke v pa­nju.

j) ogrebnik, to je iz lahkih desk zbiti zaboj, v katerega ogrebamo roj. ko se vsede na določeno mesto na drevo ali kam drugam. Roj lahko ogrebeno tu­di v polovični ali sedemsatni panj.

k) lestvo rabi čebelar pri ogrebanju rojev, ki pa vedno ni po­trebna.

l) luknjač ali šilo za luknjanje okvirjev, v katerega napelje­mo žico in vdelamo novo satnico.

m) kolesce za vtiranje žice v satnico ali poseben električni

aparat za električno vtiranje žice v satni­co.

n) matičnice, ki jo čebelar uporablja za dodajanje matic ali

za prenos matic.

o) točilo za točenje medu, ki jo lahko kupimo v čebelarski trgovini in je nujno potrebno. Točilo je iznajdel avstrijski major HRUŠKA František, po ro­du Čeh, leta 1865. Popreje so med prešali - stiskali iz satja.

p) vilice ali poseben nož za odpiranje pokritega medu na satju

r) pločevinasto pripravo za naslanjanje sata pri odrivanju me­denih satov pred točenjem. Lahko si pomagamo tudi z drugo dovolj veliko in primerno posodo in sat držimo.

s) sito za precejevanje medu pri točenju.

V kolikor se čebelar sam ukvarja s kuho voščin ali voska, z vli vonjem satnic, zbijanjem okvirjev za satnike, itd., potrebuje še potrebno orodje za tako delo.

 

Zaščita čebelarja pred čebeljimi _piki in potrebna sredstva

Čebelar mora biti pri opravljanju čebel zaščiten, čeprav so naše čebele kranjice ene izmed najbolj krotkih čebel. Vendar se zgodi, da katera piči. Čebelar, ki je vešč svojega dela in pozna navade in obnašanje čebel, lahko dela tudi brez zaščit­nih sredstev, oziroma mora uporabljati samo dim in pokrivalo. Čebele so zelo občutljive na neprimeren vonj, zato mora čebe­lar vedno biti čist. Pred pričetkom opravljanja čebel se mora obvezno umiti. Določene tekočine nevtralizirajo duh človeka, zato nekateri uporabljajo kis, s katerim nadrgnjejo roke in obraz ter dele lasišča, ki gleda iz pokrivala. Roke si tudi lahko nadrgnemo z meliso, meto, pelinom ali drugimi dišečimi zelenimi listi.

Čebela, kot vsako živo bitje, se boji ognja in dima. Zato če­belar pri opravljanju čebel uporablja dim kot sredstvo za po­mirjanje čebel. Uporabljamo poseben kadilnik, v katerem gori - tli suha bukova goba ali izprazni in dobro posušeni odpadki goveda ali preperel suh les, itd. Čebelar lahko tudi pri opravijanju čebel kadi tobak, vendar dim tobaka nekoliko razdražuje čebele.

Kot zaščitna sredstva uporabljamo pri opravljanju čebel belo platneno pokrivalo - čebelarski klobuk, črni ali zeleni pajčolan, ki ga namestimo na klobuk in preko krajcev klobuka za­krijemo obraz, vrat in del prsi in hrbta.. Uporabljamo tudi rokavice izdelane is tanke gume, skozi katere ima čebelar občutek pri delu. Čebelarjeva obleka mora biti čista, svetla in ne preveč dlakava. Uporabljajo obleko iz platna, ki se obleče po vrhu obleke, ki je lahko enodelna ali dvodelna. Najboljša je enodelna z zadrgo (pajac) in je tako čebelar povsem zaščiten pred čebeljimi piki Kot obuvalo so najbolj primerni škornji, v katere se zatlačijo hlače in čebele ni­majo dostopa do telesa. Nekateri čebelarji delajo v belih haljah, ki so tudi primerne za opravljanje čebel. Čebelar mora tudi ugotoviti čas, ki je najbolj primeren za delo pri čebelah in vremenske pogoje. V vetrovnem vremenu čebele iz­redno napadajo, ker ne prenesejo prepiha v panju. S tem, da čebelar odpre panj in piha veter, nastane prepih in čebele so veliko bolj napadalne. V deževju se čebele ne opravlja. Ta­krat so vse delavke doma, panj je nabit in je v takem stanju nemogoče delati pri čebelah. Čebelar dela pri čebelah običaj­no v lepem, sončnem mirnem vremenu in mora biti v senci naj­manj 14 stopinj. Takrat so čebele delavke (stare nad 21 dni) po večini izven panja na delu. V panju so samo mlade čebele, ki niso napadalne in mirno sede na satju. V takem vremenu la­hko izkušen čebelar dela brez velikih zaščitnih sredstev, upo­rablja samo dim in pokrivalo. Lasišče ima poseben vonj in če­bele so najraje zaleti jo v lasišče.

 

Redni pregledi čebeljih družin in zapiski čebelarja o ugotovljenem patanju

Čebele v jeseni zazimimo. Pod izrazom zazimitev razumemo, da smo v septembru in prvi polovici oktobra po končani paši če­belje družine pregledali, uredili gnezdo s primernim satjem, dodali čebeljim družinam zadosti zdrave hrane. Vsaka čebelja družina v AŽ panju mora imeti najmanj 10 do 14 kg medu ali predelane sladkorne raztopine, da so v panju zdrave in mlade matice, da smo panj primerno zapažili, da mu preko zime ne bo škodoval mraz, itd.

Tako pripravljene in preskrbljene Čebelje družine prezimijo in zgodaj spomladi, ko se temperatura dvigne nad 12 stopinj v sonci ob lepem sončnem vremenu pričnejo izletavati. Temu re­čemo prvi spomladanski izlet čebel. Takrat se otrebijo in pričnejo s čiščenjem podnice.

Preko zime panjev ne odpiramo in ne gledamo v zimsko kroglo čebel. Sedaj mirujejo in čebelar jih mora pustiti pri miru. Spomladi, ko se otopli, je prva naloga čebelarja, da čebelje družine pregleda, ugotovi stanje in vsa važnejša zapažanja zapiše. Panje ima oštevilčene in tako po številkah panjev beleži posebnosti. Pri prvem spomladanskem pregledu mora očistiti podnico. Če je jeseni položil na podnico lepenko, jo sedaj izvleče in iz drobirja in mrtvic razbere stanje družine.

 

Pri tem pregledu ugotovi, če ima družina dovolj hrane, če je v panju matica, če je mlada zalega, če so čebele zdrave (da nimajo griže ali kake druge bolezni), koliko ulic v panju zaseda določena čebelja družina, itd. Vse te ugotovitve zabeleži in nato napravi načrt za nadaljnje delo v čebelnjaku. Če je ugotovil, da določen panj nima hrane, mu jo mora dodati, najboljši je medeni sat, ki ga je jeseni spravil in ga sedaj lahko najlažje doda. Če nima medu v satju, mora čebelam po­lagati hrano (klajo). Najboljši je med, katerega razredčimo z vodo, če medu nimamo, je seveda v skrajnem slučaju dober tu­di sladkor, ki ga raztopimo v vodi v razmerju 1:1 in tako raztopino nalijemo v pitalnik. Če panj nima zalege ali nima matice, mu je treba pomagati. Dodamo mu matico, ki smo jo kot rezervo prezimili. Dodamu mu celotno rezervno družinico, ki jo običajno prezimimo na 4 ali 6 satih.

Čebelar mora imeti vedno pregled nad svojimi čebelami. Nadaljne preglede vrši po lastni oceni in potrebi. V kolikor ugoto­vi, da je v panju dovolj hrane, da matica lepo zalega, lahko mirno spi. Tak panj bo bežno pregledal čez tri tedne kako na­preduje. Nato se pojavljajo razna dela. Panji dobijo rojilni nalog, so polni čebel, rečemo, da so živalni, potrebno je do­dajanje satnic. obnova satja, večati je treba čebelje gnezdo, nastaviti medišča, prestavljati zaleženo satje s pokrito zale­go v medišče (prevešamo), nadziramo zaleganje matice in sledimo številu zaleženih satov, vedeti moramo, če se panj pripravlja na rojenje in ukrepamo po načrtu čebelarja ali preprečimo ro­jenje ali rojenje čebelje družine pustimo. Če se vreme poslab­ša in panji porabijo hrano, jih mora krmiti, če želimo čebele čim hitreje razviti in pripraviti za akacijovo pašo, jih moramo špekulativno krmiti, ali kakor rečemo, krmimo čebele na zalego. S tem dosežemo, da je stalni dotok hrane v panj in matica močneje zalega in s tem se jača moč družine. Vedno več je čebel delavk, ki so stare nad 21 dni in ko je taka družina številčno dovolj močna, jo čebelar lahko pripelje na akacijevo pašo, ki je pri nas prva izdatnejša paša spomladi. Če so medišča polna, iztoči čebelar med, vzgaja matice, da zamenja stare, itd. Skratka, čebelar mora imeti popolni vpogled v razvoj če­belje družine za vsak panj posebej enako kot ima kmetovalec vpogled nad govedom v hlevu, ko točno ve, koliko je stara krava, kdaj bo teletila, koliko porabi hrane, da jo mora molzti, itd.

Redne pregled vršimo nad čebelami skozi celo leto do ponovne­ga zazimljenja v mesecu oktobru, ko jih zopet pusti pri miru do naslednje pomladi.

V drugem programu obravnavamo natančneje po mesecih raz­deljeno potrebno delo čebelarja pri opravljanju čebel.

 

8) RAZMNOŽEVANJE ČEBEL

Rojenje čebelje družine - naravni roj

V čebelji družini ima edino matica to prednost, da živi več let. Navadno živi 3 do 4 leta, redkeje 5 in več let. Že po tretjem letu začne pešati in slabše zalegati, prej ali slej pa se popolnoma izčrpa. Zato Čebele pravočasno poskrbijo za njeno nadomestilo in si vzgoje novo mlado matico. Mnogokrat jo samo preležejo. To se zgodi dokaj tajno, brez vsakega vzne­mirjanja in brez vidnih zunanjih znakov. Ob robovih tega ali onega sata nastavijo in zgradijo dva ali tri matičnike, ki jih stara matica rada ali nerada zaleže in si s tem podpiše smrtno obsodbo. Ko prikobaca iz svoje posteljice - matičnika prvorojenka, podro čebele ostale matičnike, staro matico pa obkolijo in izstradajo. Nekega lepega jutra jo najde pozoren čebelar mrtvo na panjevi bradi. Ko se nova matica oplodi, je v panju spet vse v redu in panj ima mlado matico.

Včasih pa pokažejo čebele nekoliko več usmiljenja do stare

matice. Pri življenju jo puste še potem, ko je začela njena naslednica že zalegati. Toda to ne traja dolgo. Kakor hitro se v panju srečata dve matici, se vname med njima neizprosen boj. Ena ali druga mora umreti. Skoraj vedno je premagana sta­ra matica, ki je od starosti in prenaprezanja pri prejšnjem zaleganju telesno tako izčrpana, da podleže. Če pride do obra­čuna med mladima maticama, zmaga spretnejša, močnejša, odpor­nejša in je to naravna selekcija.

Med spomladanskim razvojem pa panj izmenja matico z rojenjem. Velik del čebel zapusti s STARO MATICO svoj dom in napravi prostor mladi matici. Čebele rojijo tako, da se čebelja družina deli na dva dela ali več. En del odpotuje kot roj, drugi del pa ostane v panju in prične novo življenje z novo mlado matico.

Na rojenje čebel vpliva več faktorjev. Ko število čebel v spomladanskem razvoju naraste tako močno, da nimajo več pro­stora, se čebelja družina, odloči za rojenje. Pravimo, da dobi ro­jilni nagon.

Čebele delavke pričnejo z gradnjo matičnikov, to je celic, ki so običajno ob robovih satja, podolgovate oblike in so obrnje­ni navpično. V matičnike spusti matica, ki je v panju, oploje­no jajčece, iz katerega se v 16 dneh izvali mlada matica. Če­bele hranijo položeno jajčece oziroma jajčeca v večjih matičnikih s posebnim koncentriranim matičnim mlečkom. Tako se iz poleženega jajčeca izvali mlada matica. Stara matica se običaj­no zadrži v panju toliko časa, da so prvi matičniki pokriti in se sedaj v zaprtem razvija buba matice v odraslo matico. Ko so matičniki pokriti, stara matica zapusti panj in izleti z rojem čebel. Temu pravimo, da čebele rojijo. Predno, ko ma­tica izleti, več dni preneha z zaleganjem, čebele dojilje jo slabše hranijo, tako da dobi vitko linijo, da je sposobna razprostreti krila in leteti po zraku. Tak roj po izletu ne­kaj časa kroži v zraku in se nato vsede na bližnje drevo ali na kak drug primeren kraj v eno veliko podolgovato kroglo. Ko se tako roj čebel umiri, prične določena skupina čebel iskati nov dom. Če ga najdejo, proti večeru odleti celotni roj v dom, ki so ga čebele izbrale za novo bivališče.

Čebele rojijo ob lepem sončnem in mirnem vremenu, običajno oko­li 10. do 13. ure. Ko se roj vsede na določeno mesto, je čebe­lar jeva dolžnost, da ga ogrebe v manjši panj ali zato priprav­ljen ogrebnik. Čebele prav rade gredo v ogrebnik ali v panj in ko se zopet umirijo, jih čebelar lahko spravi in strese v po­ljuden prazen panj, ki ga je za njega pripravil. Roj običajno vedno sprejme dom, ki mu ga je odredil čebelar, zgodi pa se tu­di, da so z novim domom ne strinja in ponovno izroji.

 

Ogrebanje roja

Čebelar pri opravljanju čebel vedno ugotovi, ali vsaj moral bi ugotoviti, da se določena čebelja družina pripravlja na rojenje. Če roja ne prepreči, potem po svojem znanju ugoto­vi, kateri dan bo približno izrojil. Pripravljen je na roj in nadzira panj ter opazuje, da pravočasno vidi rojenje če­belje družine. Že pred rojenjem čebelje družine si mora pri­praviti primeren, čist in uporaben panj, da namesti na določeno mesto, da je tako pripravljen za naselitev z rojem. Pripravi­ti mora tudi običajno nove satnice in jih namestiti v priprav­ljeni panj. Ko zagleda roj ima panj in vse drugo, že pripravljeno, tako ogrebnik, lestvo, pajčolan s klobukom, omelce, ka­dilo itd. Viseči roj na drevesu omete tako, da mu podstavi ogrebnik ali polovični AŽ panj ali kakšen drug primeren zaboj, ga primerno pritrdi in nato zleze na drevo ter z omelcem omete v panj. Roj lahko spravi v panj tudi z drugimi pripomočki, z veliko zajemalko, s tem da močno udari po veji, kjer sedi, da se z enim udarcem odtrga od veje in pade v podstavljeni zaboj, panj ali ogrebnik. Paziti mora, da je ogrebil s čebelami tudi matico. Če je matica obstala še na veji, se takoj vse čebele vrnejo nazaj na vejo k matici. Čim je matica v ogrebalniku, se vse čebele zberejo okoli nje in osvojijo prostor, kamor jih je čebelar ometel za svoj novi dom. Ko so čebele, oziroma ko je roj v ogrebniku in se umiri, ga čebelar prenese in vseli v pripravljeni panj. Vsadi ga tako, da pritrdi sipalnik zadaj na pripravljeni panj in strese iz zaboja, panja ali ogrebnika celoten roj, kot bi stresel žito. Čebele trumoma potujejo po sipalniku naravnost v panj na pripravljeno satovje oziroma satnice.

Roj običajno osvoji novi dom, prične z gradnjo satnic in če­belar ima eno čebeljo družino več.

 

Oskrbovanje roja

Ko je čebelar vsadil roj v novi oziroma v določen prazen panj s tem še ni rešen vseh skrbi. Roj je v novem domu brez vsa­ke zaloge hrane, nima izdelanega satja, je brez zaloge cvet­nega prahu, itd. Če je bil roj vsajen v času dobre paše, je s tem veliko skrbi za čebelarja rešenih. Sedaj mora čez 6 dni novo čebeljo družino pregledati, če matica že zalega, če je nabrala zadostno zalogo medičine in če je izdelala nove satnice. Če je to v panju vse v redu, nova čebelja družina na­daljuje svoje življenje kot vse ostale čebelje družine.

V kolikor je v času vsaditev roja v pripravljeni panj brezpašna doba, pa roj ne bo izdelal satnic, ne bo imel hrane in bo od lakote propadel. Takrat mora čebelar zamenjati nezgrajene satnice s starim še dobrim rezervnim satjem in krmiti družino s sladkorno raztopino, da tako obdrži novo čebeljo družino pri življenju.

 

Ugotovitev čebelje družine, ki je rojila in nadzor nad izrojencem

Če čebelar še ne ve, katera čebelja družina, oziroma kateri panj mu je rojil, mora to ugotoviti s tem, da pregleda vse čebelje družine. To lahko ugotovi tudi takoj, ko je ogrebel roj. Nekaj čebel vodno ostane še na veji, ko čebelar odnese roj v čebelnjak. Čebele, ki so ostale na veji, posuje z moko in nato pred žreli panjev opazuje, v katerega se bodo vrnile. Čebele, ki so ostale na veji, ne vedo, kje je sedaj njihova družina, oziroma roj in se zato vračajo v panj, iz katerega so izrojile v IZROJENCA. Tako čebelar takoj ugotovi, kateri panj je rojil in nato ga nadzoruje. V izrojencu je sedaj mlada neoplojena matica, ki se bo oplodila čez kakih 10 dni. Takrat mora ugotoviti, če se je oplodila, če se ni mogoče izgubila na prahi, če že zalega, če ima dovolj hrane, itd. Zgodi se, da mlado matico izven panja na svojem ženitvenem potovanju v zraku ulovi ptič, sršen in drugi čebelji škodljivci. V takem primeru izrojenec propade, če mu čebelar ne pomaga. Dodati mu mora matico, ali vcepiti pokrit matičnik ali pa ga zdru­žiti z neko drugo čebeljo družino.

Kakor vidimo ima čebelar celo vrsto dela z rojem in izrojencem.

 

9) PREZIMOVANJE ČEEEL IN PRIPRAVA ČEBEL ZA PREZIMOVANJE

Priprava čebelje družine za prezimovanje

Ko mine zadnja paša, ki je časovno lahko zelo različna pri čebelarjih, ki čebelarijo na stalnem mestu, je lahko to že koncem julija, drugi, ki prevažajo, pa v prvi polovici sep­tembra, mora pričeti čebelar misliti na zimski čas. Za čebe­larja se čebelarsko leto konča ob koncu zadnje paše, to je nekako avgusta ali septembra. Za prezimovanje čebel si mora izdelati načrt, ali ga vsaj imeti zamišljenega. Vedeti mora, s kolikšnim številom čebeljih družin bo šel v prezimovanje, kje in kako bo pripravil čebelo za zimo, katere čebelje dru­žine bo združil, koliko bo prezimil rezervnih čebeljih družin, itd. Ko mu je to vse znano, določi panje, katere bo pripravil za prezimovanje, vse ostale združi s temi in tako ojača panje, ki bodo ostali.

Predno prične s krmljenjem na zalego ali zaradi dodajanja zimske zaloge, mora temeljito pregledati vse čebelje družine. Iz­loči slabo, staro in nedodelano satje v plodišču in čebelji družini pripravi najboljše zimsko gnezdo z zdravim in lepim satjem. Istočasno ugotovi moč čebelje družine, zalogo hrane, cvetnega prahu in število zaleženih satov. Nato vstavi vsem čebelam pitalnike in prične hraniti čebele na zalogo. Tako dodaja vsakih par dni po 3 dcl sladkorne raztopine, da matica bolje in več zalega, da bo imela za zimo čimveč mladih čebel, ki bodo spomladi pričele z delom.

Nekako v sredini septembre, ponovno pregleda čebelje družine, da ugotovi zalogo medu ali ugotovi, koliko zimske hrane manj­ka vsaki čebelji družini. AŽ panj mora imeti najmanj 10 do 12 kg medu, s katero je v stanju preživeti do aprila nasled­njega leta. Pri tem pregledu izprazni iz medišča vse satje, iztoči iz njega med, če ga je kaj in sedaj so čebelje družine samo v plodišču, saj jih je po številu veliko manj kot v maju ali juniju, ko so bile na višku svoje moči. V panjih je še do­volj starih čebel, ki so pripravljene predelati sladkorno raz­topino v med in v zdravo hrano za zimsko zalogo. Ko so sedaj medišča prazna so panji, pripravljeni za zimsko dodajanje hra­ne.

 

Krmeljenje čebeljih družin za zimo

Popreje mora čebelar za vsako družino ugotoviti, koliko hrane ima poedina čebelja družina v satku. Sedaj ve koliko sladkor­ne raztopine mora vsakemu panju še dodati, da bo imel ob koncu krmljenja 10 do 12 kg medu spravljenega, in pokritega v

satju. Nastopi krmljenje. Če ima čebelja družina po ugo­tovitvi čebelarja v satju 4 kg medu in je družina srednje močna, mora dobiti še 6 kg, to je okoli 8 kg sladkorno raztopine, ki je pripravljena tako, da je v njej 1/3 vode in 2/3 sladkorja, lahko je tudi nekoliko več vode. Tako raz­topino dodajamo čebelji družini v drugi polovici septembra nekako po liter na dan, toliko časa, da smo ji dodali manjkajočo zimsko zalogo. Sladkorno raztopino so stare čebele, ki bodo še pred zimo umrle, prenesle v satje, ji dodale fermente in predelale v med, ki je odlična hrana za prezimovanje. Takšen med ima najmanj odpadkov in čebele na njem odlično prezimijo.

Sedaj pustimo čebele nekaj časa pri miru. Ko se nekoliko ohladi jih še zadnjič površno pregledamo, to predvsem krajne sate, nato položimo pod satje na podnico medišča lepenko, na katero bodo pozimi padali drobir in drugi odpadki, mrtva čebela itd. Lepenko spomladi izvlečemo in z njo vso nesnago iz panja.

Nekako koncem novembra vse čebele zapazimo, to se pravi, da jih za zimo lepo odenemo. V medišču zapremo matično rešetko in nanjo in preko celega medišča položimo papir precej na de­belo, s papirjem zadelamo tudi okence zadaj v plodišču in je panj tako odlično zapažen (odet) za zimo. Če so čebelje družine toplo zapažene, porabijo manj zimske zaloge in lažje prezimijo zimo.

 

10. ZIMSKI NADZOR NAD ČEBELAMI

Občasni ogledi in druga opravila

Ko smo čebele zapazili, dodali dovolj zimske zaloge, mirno prezimujejo. Čebelar nima več nekega posebnega dela pri njih. Skrbi, da so žrela odprta, da jih ne zamete sneg, da ptiči ne dražijo čebel, da v hudi zimi zapre brado, vratca pred žreli in jih zopet odpre, ko zasije sonce, da pomete sneg pred čebelnjakom, da nastavi pasti mišim, ki se kaj rade sukajo okoli čebel in zlezejo celo v panj in napravijo ve­liko škodo, če niso žrela varovalno zaprta proti mišim in rovkam.

 

11. ČEBELJI ŠKODLJIVCI

Voskovni molji in krpelji

Voskovni molji ali voščena vešča (Galleria mellonela) uni­čuje satje in zalego. Najdemo jo povsod, kjer so čebele. Napada predvsem oslabljene družine in zaloge satja. Nevarna je v toplih mesecih, a v naših toplih predelih skoro vse leto.

 

Voščena vešča je nočni metuljček, podoben moljem. Samice odlagajo jajčeca po več skupaj v kupčkih najraje na dnu panja na stranskih in nezasedenih satih, zlasti v kote in razne reže v panju, Jajčeca so majhna, bela in jih težko opazimo. Pri povoljni toploti 50 do 32 stopinj C že po 5 do 8 dneh izležejo iz njih ličinke. To so drobni črvički, ki so zelo živahni in se hitro razlezejo po panju. Pri nižji toploti se razvije iz jajčeca črviček tudi po 35 dneh. Li­činke, ki so v začetku dolge okoli 1 mm, zrastejo sčasmoma do 22 mm. Takoj, ko se izležejo, skušajo priti na satje, Tam napravijo rove in se zapredejo. Ličinke se večkrat preleve. Od hrane in toplote je odvisno, koliko časa preteče, predno se zabubi, Če ima dosti hrane in rije na toplem, se zaprede že po 28 dneh, če so pogoji za razvoj neugodni, pa tudi še­le po približno 5 mesecih. Ličinke se preživljajo z razno nesnago v satju, s srajčkami čebeljih bub, ki preostanejo v celicah in z obnožnico. Čeprav uničujejo satje, so mnogi raziskovalci mnenja, da ličinki vosek ne služi za hrano ali pa le v manjši meri.

Ličinka se zaprede in spremeni v bubo. Zapredene bube najde­mo v režah panja, na satnikih ali v njih, v kotih na dnu ali pa v rovih satja. Doba mirovanja v zapredku traja 8 do 62 dni, kar je odvisno od toplote. Tako v toplih krajih lahko preži­vi zimo. Samica začne po 4 - 10 dneh zalegati in živi okrog 3 tedne. Zaleže zelo različno število jajčec, po navadi ne več kot 300.

Voščeno veščo uničujemo na mehanični način in z razkuževanjem Čebelar običajno takoj, ko zagleda veščo, jo ujame in stisne, enako ravna tudi z bubo ali ličinko.

Če se voščena vešča naseli v zalogo rezervnega satja ali satja iz medišča, ki smo ga shranili, ga razkužimo z ZVEPLANJEM. Žveplo običajno ne uniči jajčec. Zato je treba po 7 -10 dneh prostor ali omaro ponovno zažveplati. Da se žvepleni dim ne bi izgubil, mora biti omara ali prostor, v katerem žveplamo satje, tesno zaprt. Pred uporabo satja je treba satje na soncu prezračiti.

Čebelja uš ali krpelj (braula coeca) je sorodna muham, le da zaradi načina svojega zajedalskega življenja nima več kril. Je rdečkastorjave barve in velika kot makovo zrno.

Poleti in jeseni so uši nadležne zlasti maticam. Ovirajo jih pri hoji ter jim odjedajo mleček, s katerim jih pita­jo čebele. Lačna uš namreč spleza v bližino čebeljih ust in jo tam žgečka z nožicami, kar naj bi bila prošnja za hrano, Čebela se da prevariti in ji ponudi hrano. Ker dobi matica premalo hrane, zato manj zalega. Z rovi po­škoduje žerka krpelja tudi medene pokrovce skozi katere vdira vlaga in med se začne kisati.

Iz matice očistimo uši tako, da jo položimo na dlan, damo v matičnico in jo podkadimo s tobačnim dimom. Uši popadajo iz matice, Najnavadnejše sredstvo je za zatiranje naftalin, 5 - 15 g naftalina potresemo zvečer širom po papirju ali kartonu in ga porinemo pod sate na dnu panja. Naftalin omami uši, da popadajo na papir. Zjutraj ga potegnemo iz panja in uši uničimo. Tako ponavljamo tri noči, da uničimo vse uši. Čez 10 dni postopek ponovimo. S tem postopkom se znebijo ma­tice in čebele vseh uši, Slično lahko uporabljamo tudi kafro (2 do 20 g na panj).

 

Razne žuželke in drugi škodljivci

Čebelam delajo škodo tudi mravlje, posebno če je čebelnjak v bližini gozda, Mravlje ne jemljejo samo medu, ampak uničujejo tudi čebele. Mravljišča v bližini čebel uničujemo z vrelo vodo, petrolejem, nafto in z drugimi kemičnimi preparati.

Miši uničujejo pozimi satje in čebele. Zlezejo tudi v panj,

zlasti rovke in napravijo čebelarju lahko veliko škodo.

Čebelar mora v čebelnjaku pri čebelah nastaviti pasti - mišolovke.

Škodljivci čebel so še sršeni, ose, metulj smrtoglavec, pajki, nekatere ptice zlasti žolna, itd.

Človek je skoraj največji škodljivec čebel, S škropivi uni­čuje čebele, ko pridno nabirajo na cveticah pod sadnim drevjem in z drugim neprimernim ravnanjem.

 

12. ČEBELJE BOLEZNI IN BOLEZNI ČEBELJE ZALEGE

Griža. Griža se javlja po navadi le spomladi in pozimi. Če Imajo čebele večkrat priliko, da se ob lepih dnevih otrebijo, ne postanejo grižave. Če do čistilnega izleta dolgo spomladi zaradi vremenskih neprilik ne pride, so znaki gri­že čedalje vidnejši. Čebele odmirajo vedno v večjem številu. Včasih ostane v panju le peščica čebel. Čeprav nastopi lepo vreme, takim opešanim družinam ni pomoči. Matico teh družin lahko porabimo drugje, ker nje griža ne prizadene, saj če­bele njeno blato sproti odstranjujejo prav tako kot v rednih prilikah.

 

 

Grižavost povzroči predvsem neprimerna zimska hrana, (hojev, smrekov in hrastov med). Slabiči (številčno šibke čebelje družine) so preje podvrženi griži kot močni panji. Škod­ljiv za čebele in povzročitelj griže je tudi vlažen zrak ali prevelika vlaga v panju.

 

Nosema ali nosemavost čebel

Nosemavost je nalezljiva bolezen odraslih čebel. Zajedalec, ki spada v vrsto praživali, napada črevesne sluznice spred­njega črevesa. Čebelarju napravi nosema veliko škodo. Svoj vrhunec doseže ob koncu zime ali v začetku pomladi od srede marca do konca aprila. Ako nastopi bolezen v HUDI KUŽNI obliki odmrejo polagoma vse čebele okužene čebelje družine ali pa jih ostane le mala gruča, ki se tudi ne morejo dolgo upirati. Večkrat pa ta bolezen ni tako očitna, čebele odmirajo pola­goma, a stalno tako, da se taka družina ne more pravočasno do glavne paše okrepiti. Ostane nekak slabič, ki bo komaj za sebe nekaj nabral in se preživel. Nosemo povzroča tros "nosema-apis". Čebele, ki imajo nosemo, morajo večkrat na trebljenje in če ni izletnih dni, spustijo blato v panju in tako nastane močna griža. Ker obolele čebele hrane ne prede­lajo do kraja, ližejo druge čebelje iztrebke in se tako na­dalje okužijo.

Za zdravljenje noseme uporabljamo antibiotik FUNIDIL B, FUMAGILIN in NOSEMAK. Zdravila lahko kupimo v trgovini s čebelarskimi potrebščinami ali nekatere tudi v lekarni. Na­vodila za uporabo zdravil so priložena poedinim zdravilom.

 

Kratka navodila za pripravo zdravila iz FUMIDIL-a B.

Vsebina ene stekleničke 25 g zadostuje za pripravo 25 litrov zdravilne sladkorne raztopine v razmerju 1:1 (en del vode -en del sladkorja). Zdravilo raztopimo v nekaj hladne vode tako, da ni grudic in nato vlijemo v pripravljeno sladkorno raztopino, 25 litrov, ki smo jo pripravili. Raztopina ne sme biti vroča. S to raztopino krmimo čebele v malih obro­kih po 1/4 litra vsak večer. Vsaka čebelja obolela družina mora dobiti po tri litre raztopine.

 

Pršica

Pršičavost čebel povzročajo zelo majhne zajedalske pršice, ki so podobne človeškim garjam.

Pršice (živalca spada v vrsto pajkovcev) se vrinejo v telo čebele skozi zunanje dihalnice prvega para oprsnih vzdušnic (trahej). V zračnih cevkah vzdušnic ostanejo v večini primerov vse svoje življenje. Le tedaj, če iščejo novega gostitelja zapustijo vzdušnico. Pršica ima usta in v ustih na poseben način zgrajeno sesalo. Z njim sesajo z notranje površine vzdušnice kri, s katero se hranijo. V vzdušnici gostitelja odla­gajo samice jajčeca in prav tu se razvijejo tudi mladiči. Če dospe v vzdušnico le ena oplojena samica, se število pršic kma­lu namnoži. Pršica lahko zleze v oprsno vzdušnico le pri mla­di čebeli stari do 9 dni zato se bolezen širi le takrat, ko so v panju mlade čebele, V zimskem času so ne širi.

Bolezen Čebel za pršico ugotovi, veterinar pri umrlih čebelah v laboratoriju s tem, da jih pregleda z mikroskopom.

Pršičavost čebelar lahko ugotovi s tem, da opazuje čebele pred žrelom. Čebele, ki so obolele za pršico, imajo hroma krila in ne morejo letati. Pridejo iz panja in padejo na tla in nato poskakavajo pred čebelnjakom ali pred panjem nakladnega panja. Pršičavost je kužna bolezen, ki se mora obvezno zdraviti po veterinarski službi. Pršico zdravimo s posebnim FOLBEX listi­či, ki se položijo v panj na pločevinasto posodo in prižgejo. Goreči lističi povzročajo pline in v tem plinu se uničijo pršice. Za plinjene čebel je določen poseben postopek, po katerem čebelni preglednik za čebelje bolezni vrši strokovno plinjenje čebel. Sam čebelar ne sme zdraviti pršičavih čebel.

 

Gniloba čebelje zalege

Gniloba čebelje zalege ali huda gniloba čebelje zalege se širi izredno naglo in povzroča v čebeljaku velika pustošenja. Ker so hudo gnilobo opisali prvič v Ameriki in dognali, katero kuživo jo povzroča, se imenuje tudi "ameriška gni­loba". Ameriško gnilobo moramo razlikovati predvsem od evropske ali pohlevne gnilobe. Povzroča jo bacil LARVAE (Larve). Čim bacil nima pogojev za razvoj, se ovije v hitinski plašč in spet začne delovati, ko ima pogoje. Zelo je odporen in ne pogine pri 50 stopinjah in prenese 120 stopinj vročine, Tros živi več let in so prenaša z rokami, satjem, medom, obleko, itd.. Ne prenaša se pa z živimi čebelami.

Znotraj panja prenašajo trose mlade čebele dojilje (čebele stare od 6 do 12 dni, ki imajo razvite krmilno žleze) s hrano s tem, da polagajo hrano ličinkam ali žrkam, ki se premikajo od celice do celice. Tako pride tros v zalego in čaka, dokler se v celici ovita ličinka ne zravna in so čebele že pokrile ličinko s pokrovčkom iz voska. Takrat nastopijo z delom trosi in zalega prične pri glavi gniti. Razkrojena ličinka OVLAŽI pokrovček in so vidni madeži na pokrovčku. Ličinka se nato suši in krči. Takrat začne vleči pokrovček celice na notranjost, včasih celo do polovice celice in ta­krat lahko čebelar opazi bolezen. So še drugi znaki te bo­lezni kot nagrizeni pokrovčki, ki jih nagrizejo stare čebe­le, da se zalega v celici čisto posuši, da zdrava zalega iz­leže, vmes pa ostane pokrita napol posušena zalega, itd.. Če čebelar potisne v okuženo celico vžigalico in izvleče, ima ta močan duh po gnilobi.

Okužbo ali bolezen gnilobe čebelje bolezni ugotovi veteri­narski strokovnjak. Bolezni ni mogoče zdraviti. OKUŽENO DRU­ŽINO PO HUDI GNILOBI POD NADZORSTVOM PRISTOJNEGA VETERINAR­SKEGA INŠPEKTORJA OBČINE UNIČIMO s tem, da ZAŽGEMO celotni panj s čebelami, satjem in z vsem, kar je v panju„ Vse oro­dje, obleko, točilo, moramo razkužiti. Veterinar mora na­slednjo pomlad izvršiti kontrolni pregled zdravih čebel, ki so še ostale v čebelnjaku in čebele v predpisanem okolišu, kjer se je pojavila gniloba čebelje zalege in katero območje je pod zaporo. Iz tega območja je prepovedano odvažati če­bele in dovažati druge čebele na pašo.

To so samo najnevarnejše čebelje bolezni, čebele imajo lahko še druge bolezni, katere so opisane v posebnih strokovnih knjigah.

 

13. STROKOVNO IZOBRAŽEVANJE ČEBELARJA

Študij iz strokovnih knjig in literature

Vsako delo zahteva mojstra in zato se mora tudi čebelar izobraževati in strokovno teoretično izpopolniti znanje, da bo kos praktičnemu delu pri opravljanju čebel, točenju medu, izdelavi satnic, kuhanju voska iz voščin, shranjevanju medu, prevozu čebel na pašo, zdravljenju čebel in ugotovi­tev bolezni, itd. Za vse to imamo na razpolago strokovne knjige in brošure, ki so dostopne čebelarju. Znanstveniki vsega sveta so raziskovali in raziskujejo čebelo, njeno življenje do potankosti in danes vemo veliko o čebeli in njenih proizvodih ali pridelkih.

Čas za izobraževanje ima čebelar pozimi. Preko leta ima razna

praktična dela in opravila s čebelami in takrat tudi ugoto­vi, kaj mu še manjka. Pri Čebelah ugotovi nove posebnosti, ki so mu neznanka in zato mora razvozljati vse skrivnosti čebeljega življenja.

V Sloveniji imajo zelo obširno knjigo "SODOBNO ČEBELARSTVO", ki ima dva dela. Prvi del je bil izdan leta 1955, ki je še v prodaji, drugi del pa je bil izdan leta 1953, ki pa je bil že razprodan. Obe knjigi si lahko izposodimo v knjižnici ali pri dobrem čebelarju.

V uvodu prvega dela knjige uredniški odbor, ki je knjigo izdal pojasnjuje in pove sledeče:

"Ugotovitve, kakršne kaže kratki zgodovinski pregled sloven­skega čebelarskega slovstva v tej knjigi in pa potrebe naše socialistične domovine so narekovale Zvezi Čebelarskih dru­štev za Slovenijo, da se je ob desetletnici osvoboditve od­ločila izdati čebelarski priročnik, ki bi ustrezal družbeni stvarnosti, bil v pomoč vsem tistim, ki po naših, zlasti kmetijskih šolah in tečajih poučujejo čebelarstvo in vsem, ki jim je pri srcu ta, doslej precej zapostavljena gospo­darska panoga.

Delo je upravni odbor Zveze čebelarskih društev za Sloveni­jo poveril posebnemu uredniškemu odboru, ki je izbral za so­delavce pri pisanju knjige najvidnejše čebelarske teoretike in praktike.

Kljub temu uredniški odbor ni imel lahkega dela. Tekste, ki so jih napisali posamezni pisci, je bilo treba glede na ob­seg in vsebino knjige, marsikje krajšati, dopolnjevati, stilno in vsebinsko vsklajevati, če smo hoteli izdati delo, ki bi bilo oblikovno in vsebinsko enotno in zaključeno. Po­glavitno breme v uredniškem odboru je nosil tov. VLADO ROJEC, ki jo tudi sestavil osnovni načrt ureditve celotnega, prvega dela te knjige, ki obravnava teorijo čebelarstva.

Vsi sodelavci so se lotili prevzetega dela z veliko vnemo in požrtvovalnostjo ter skušali v knjigi pokazati naravne in biološke pojave oziroma procese v medsebojni povezanosti, kar je poglavitna zahteva vsake napredne znanosti.

Kljub temu pa se zavedamo, da knjiga ni popolna in da vsa­kemu vendar ne bo odgovorila na vsa vprašanja. Čeprav je obširna, vsega v njej ni bilo mogoče obdelati. Prav tako se zaveda uredniški odbor, da bodo posamezna poglavja za marsi­katerega čebelarja trd oreh.

Toda bolj razumljivo nekatere res težko snovi po našem mnenju ni bilo mogoče razložiti, če nismo hoteli zaiti v laištvo, itd."

Knjižnice, kakor tudi čebelarji imajo še druge strokovne čebelarske knjige, ki so v zadnjem stoletju izšle v Slo­veniji, ki so strokovno prav tako dobre in poučne,

 

Branje strokovnega čebelarskega glasila

Ko je bilo dne 24. januarja 1898. leta na občnem zboru ustanovljeno SLOVENKO ČEBELARSKO DRUŠTVO ZA KRANJSKO, ŠTA­JERSKO, KOROŠKO IN PRIMORSKO s sedežem v Ljubljani, je to društvo pričelo izdajati svojo čebelarsko glasilo "SLOVENSKI ČEBELAR". Ta čebelarski list pod istim imenom še danes izhaja kot mesečnik in v raznih člankih in razpravah izobražu­je čebelarje, jih informira o raznih čebelarskih vprašanjih, objavlja razne novitete in znanstvena dognanja in tako strokovno poučuje čebelarje naročnike lista in vse ostalo, ki se zanimajo za življenje čebele. Čebelarji skrbno shranju­jejo naš čebelarski list, nekateri ga ob letu dajo v vezavo in tako so hranjeni lahko rečemo vse številke in letniki Slovenskega čebelarja. Čebelar in vsak, ki se želi strokov­no izpopolnjevati in biti napreden čebelar, mora biti o čebelarski znanosti in drugih vprašanjih na tekočem in brati Slovenskega čebelarja.

 

Posveti z izkušenimi_čebelarji

Pri vsakem delu, ki ga opravljamo, so potrebne določene iz­kušnje« Te pridobimo s tem, da več let ali dalj časa oprav­ljamo določeno delo in smo tako sposobnejši, spretnejši in lažje obvladamo tehniko določenega dela. Izkušeni čebelar z več letno prakso, lahko nudi mlademu čebelarju ali čebelarju za­četniku veliko koristnih nasvetov. Večina čebelarjev ne skri­va svojega znanja in radi prenesejo svoje znanje svojemu sočebelarju, samo, če ga lepo vprašamo in se zahvalimo za dana pojasnila. Mladim čebelarjem - začetnikom priporočamo, da naveže stik z najbližnjim čebelarjem. Ta mu bo pomagal, dal nasvete in tako pride čebelar - začetnik hitreje do najnuj­nejšega znanja.

Kakor vemo, imajo čebelarji svojo čebelarsko organizacijo, društveno organizacijo. Najnižja je ČEBELARSKA DRUŽINA, ki zajema območje Krajevne skupnosti ali več krajevnih skupnosti. Tu se čebelarji srečujejo, imajo strokovna predavanja in izmenjavajo izkušnje. Čebelar - začetnik mora poiskati tam kjer živi funkcionarja čebelarske družine in tako bo od nje dobival potrebno pomoč.

 

14. PRAKTIČNO DELO ČLANOV ČEBELARSKEGA KROŽKA

Vsa navedena dela v programu, kakor oglede in opravljanje čebel mora mentor čebelarskega, krožka izvesti v določenem čebelnjaku ali pri stojiščih nakladnih panjev. Če ima čebe­larski krožek svoj čebelnjak-paviljonček ali ima svoje če­bele, lahko ta dela in oglede izvrši pri svojih čebelah. Strmeti je za tem, da ima vsaka šola, ki ima le podane pogoje, vsaj panj ali dva čebel, katere opravlja krožek in mentor. V kolikor čebelarski krožek neke šole nima svojih čebel, vršijo člani krožka praktično delo v čebelnjaku mentorja krožka, če je čebelar, lahko v čebelnjaku čebelarske družine, če ima društvene čebele ali pa pri določenem čebelarju, s katerim se poprej dogovori mentor krožka.

 

 

 

II. PROGRAM IZOBRAŽEVANJA MLADIH ČEBELARJEV

1. ČEBELARSTVO

- na splošno o čebeli

- biološka celota čebelje družine

2. ČEBELARSTVO KMETIJSKA PANOGA GOSPODARSTVA

- pospeševanje čebelarstva po avstroogrski vladavini in danes

- opraševanje sadnega drevja in žužkocvetk po čebe­lah

- pravilno opraševanje in povečan pridelek

- čebelji proizvodi kot prehrana in zdravilo.

3. ČEBELARSKA DRUŠTVENA DEJAVNOST

- pričetki in delo neorganiziranih čebelarjev pri izkoriščanju čebel

- prvo formiranje čebelarskega društva na območju Slovenije

- način organiziranja čebelarjev v društvu.

4. STROKOVNE KNJIGE_0_ ČEBELARSTVU IN ČEBELAH

- prvi pisani viri in knjige o čebelarstvu

- prve knjige izdane v slovenščini

- pregled važnejših izdanih slovenskih ali v sloven­ščino prevedenih strokovnih knjig

- napredek čebelarstva na slovenskem po izdaji prve Janševe knjižice "Razprava o rojenju" po letu 1971.

5. NAŠI VIDNI ČEBELARJI IN PISATELJI STROKOVNIH ČEBE­LARSKIH KNJIG

- kdo je Anton Janša in njegova dela (1734—1773)

- Peter Pavel Glavar, čebelar in pisec (1721-1784)

- nekateri vidni čebelarji in društveni delavci Slo­venije.

6. VRSTE IN PASME ČEBEL

- čebele samotarke

- zadružno živeče čebele

7. ČEBELA KRANJICA (Apis melifica carnica)

- opredelitev naše kranjske čebele v samostojno pasmo

- opis kranjske čebele

- kranjska čebela odlična gradilka satja.

8. ANATOMIJA ALI NAUK O TELESNI ZGRADBI ČEBELE

- kaj je anatomija in kaj poučuje

- opis zgradbe telesa matice, trota in čebele delavke

9. DELOVANJE TELESA IN UDOV ČEBELE

- gibala

- glava, prebavila, medna golša, žleze, delovanje srca in dihanje

- oči in posebnosti vida ter zaznavanje barv

- okus, voh, živčevje in sluh

- spol in spolnost.

10. PRIROJENE LASTNOSTI ČEBELE

- nagon in razum

- orientacijska zmožnost

- reagiranje na tresljaje

- usmerjanje čebel na pašo

11. ČEBELJA ZALEGA IN POTEK RAZVOJA OD JAJČECA DO ODRASLE ŽUŽELKE

- matica

- čebela

- trot

12. ROJENJE

- vzroki in povod za rojenje čebelje družine

- preprečevanje rojenja in vzroki za preprečevanje

- roji narejenci

- rezervne čebelje družine in vzdrževanje rezervnih matic

- označevanje matic

13.OSKRBOVANJE ČEBEL

- spomladansko opazovanje čebelarja ob izletnicah pred žrelom

- čiščenje podnic in odstranitev lepenke po prvem spomladanskem izletu

- redni pregledi čebelje družine in beleženje poseb­nosti

- pitanje čebel zaradi pomanjkanja hrane in pitanje na zalego

- izenačevanje ali izravnava čebeljih družin ob spo­mladanskem razvoju

- gradnja novega satovja, priprava in dodajanje satnic

- kontrola rezervnega in mediščnega satja

- postopno prestavljanje ter nastavljanje satja v medišču in spomladansko širjenje gnezda

- zamenjava matic in enostavna vzreja matic

- dobra matica pogoj za uspešno čebelarjenje

- notranji in spolni organi matic

- spolni organi trota

14.NEKAJ O VZREJI MATIC

- genetika - znanost o dedovanju

- strokovna vzreja matic

- kakšen mora biti rednik

- priprava vzrejnega gradiva

- v kakšne namene uporabimo matičnike

- plemenilne postaje

15. TROTOVEC KOT OSIROTELA ČEBELJA DRUŽINA

- kaj je trotovec

- kako ozdravimo trotarja

16. NEKATERE ČEBELJE BOLEZNI IN ZASTRUPITVE

- majska bolezen

- varoatoza

- poapnela, zalega

- zastrupitve čebel

- znaki zastrupitve

- kaj stori čebelar, da obvaruje čebele pred zastru­pitvami

17. NEKAJ O ČEBELJIH PANJIH

- panj dom čebelje družine

18. PREVAŽANJE ČEBEL NA PAŠO

- splošno o prevozu čebel na pašo

- priprava čebeljih družin za prevoz

- prevažanje pogoj za uspešno čebelarjenje

- opazovalne postaje in zasledovanje poročil o medenju

19.EKONOMSKA STRAN_ČEBELARJENJA

- splošno o rentabilnosti čebelarjenja

- kaj pove bežni izračun stroškov čebelarja

- kakšen naj bo načrt sodobnega čebelarja

20. ROPANJE MED ČEBELAMI

- opis ropanja med čebelami

21. MESEČNI PREGLED_POTREBNEGA DELA PRI ČEBELAH SKOZI LETO — mesečni prikaz in opis predvidenih čebelarskih del pri čebelah

22. KUHANJE VOČČIN IN PRIPRAVA VOSKA

- način kuhanja starega satja in uporaba sončnega topilnika

23. IZDELAVA SATNIC IZ VOSKA

- potrebne priprave za vplivanje satnic

- zakaj dodajamo osnovno satnico za gradnjo sata če­belam

- celica v satu in opis celic

24. PRAKTIČNO DELO ČLANOV KROŽKA

- izdelava in zbijanje okvirov satnic

- žičenje in vdelava satnice v okvir

- vpogled v čebeljo družino, ocena moči družine in dodaja satnic v gradnjo

- točenje medu pri čebelarju

- izdelava panja - satarja za rezervno družino

- ogled novega AŽ panja in nakladnega LR panja.

 

 

II. PROGRAM IZOBRAŽEVANJA MLADIH ČEBELARJEV

1. ČEBELARSTVO

Na splošno o čebeli

Koristnost čebel je človek spoznal že davno, vemo, da jih je gojil že pred 5ooo leti. Od preprostega oskrbovanja, v votlem panju je gojenje čebel počasi napredovalo in se raz­vijalo v posebno gospodarsko panogo. K razvoju čebelarstva so veliko pripomogli tudi slovenski čebelarji. Med njimi se posebno odlikuje Anton JANŠA (1734 - 1773), prvi učitelj prve čebelarske šole na Dunaju, Peter Pavel GLAVAR (1721 -1804), Janez GOLIČNIK (1737 - 18o7) in vrsta drugih.

Čebelarimo v panjih. Panje namestimo v čebelnjak, kateri naj stoji tako, da je zavarovan pred mrzlimi vetrovi in na sončni legi, prav tako namestimo tudi nakladalne panje, ki stojijo na prostem. Čebela najde svoj dom in spozna svoj panj po barvi panja, po predmetih, ki stojijo v bližini če­belnjaka ali stojišča,na blizu pa že po vonju najde žrelo. Čebele razlikujejo modro, modrozeleno, rumeno, črno in belo barvo.

Čebele se hranijo z medom, ki ga pridobijo iz medičine ali nektarja, s pelodom ali cvetnim prahom v določenem obdobju

življenja in poleganja žrke in z gozdnim medom, ki je pro­izvod mane (sladke tekočine), ki jo izločajo ušice ali kaparji. V vseh letnih časih pa nimajo čebele v bližini čebelnjaka ali stojišča dovolj paše, zato nekateri čebelarji preva­žajo čebele na pasišča v kraje z obilico medovitih rastlin ali na gozdne paše, Sadjar postavi panje v sadovnjak med cvetoča, sadna drevesa, da si zagotovi opraševanje in s tem večji pridelek sadja.

V panju so vloženi satniki. To so leseni okvirji, v katere vgradi čebela satje iz voska, ki ga izločajo voskovne žle­zo in ga z nožicami pobira izza obročkov na zadku in dodaja čeljustim. Čebela oblikuje pravilne šesterostranične celice, ki so shramba za med, cvetni prah ali pelod in v katerih se razvija zalega in valijo mlade čebele. Ko jemljemo čebelam med, potegnemo satnik iz medišča panja, z voskom pokrit med odkrijemo s posebnimi vilci, ga vložimo v točilo in iztočimo. Iztočen satnik vložimo nazaj v medišče panja.

Na telesu čebele, ki je pokrita s hitinjačo in na gosto poraslo z dlačicami, ločimo tri dele: glavo, oprsje in zadek.

Na glavi ima tipalnici, s katerimi tipa in voha, dvoje velikih sestavljenih oči za gledanje na daljavo in troje pikčatih očesc za gledanje od blizu. Čeljusti so večdelne, z njimi čebela liže, srka, pa tudi grize. Na, oprsju ima dva para prozornih kril, ki so ojačane z reberci in med seboj speta s kaveljci, ter tri pare členastih nog. Čebela ne porablja nog le za hojo, ampak tudi za nabiranje cvetnega prahu in graditev satja, zato ima na nogah krempeljce za

oprijemanje in glavničke ter ščetke, da lahko posname z dla­čic pelod ali cvetni prah in nečistočo. Na zadnjih nogah sta nekaka koška - vdrtini, obdani z močnejšimi dlačicami, v katere nabira pelod. Ker čebela prinaša pelod v panj na nogah, mu čebelarji pravijo obnožnina.

Prebavilo čebel ni enostavno: iz ust vodi požiralnik v razširjeni del - golšo (medna golša), nato je želodec, tanko črevo ter blatnik.

V golšo nabere čebele medičine, v panju jo izbljuje v satje ali odda drugim čebelam, ki jo v svojih golšah predelujejo v med. V golšah se medičina pomeša s kislinami in formenti, ki dotekajo iz žleze v glavi. Ta mešanica šele v satju, dozori v med.

Čebele imajo še krmilno žlezo, ki izloča mleček, s katero hranijo - krmijo ličinke. Kot vidimo, je jedilnik čebel raznovrsten: med, medičina ali nektar, pelod in mleček.

Za obrambo imajo čebele želo, to sta dve bodalci, opremljeni z nazaj zavihanimi kaveljci. Z želom napravi čebela ranico, v katero, se pocedi strup iz strupnice. Žela pa ne more več

potegniti iz koše, zato se ji del zadka odtrga in kmalu nato umre. Pred sovražniki čebel pa je želo odlična obramba. Naj­hujše sovražnike ima čebela med žuželkami: sršene, ose, čebeljega volka, smrtoglavca itd.

Življenje v panju je čudovito organizirano. Čebelja družina šteje do 80.000 članov, največ je čebel delavk, nekaj sto trotov (samci) in matica (samica). Delo matice je, da zalega. Čebele jo pitajo in čistijo, ona pa venomer odlaga jajčeca, tudi do 2000 na dan in več. Troti ne delajo, le oplodijo mlado komaj izleženo matico.

Ko mlada matica izleti, pravimo, da gre na praho, da se spraši ali oplodi, se dvigne visoko v zrak, troti jo obletavajo in eden se z njo v zraku združi. Lahko se zapovrstjo združi z matico tudi več trotov, da je semenska mošnjica napolnjena. Semenčice, ki jih matica sprejme, spravi v semensko mošnjičko, ki zadoščajo za ves čas zaleganja njenega življenja.

Matica leže tudi neoplojena jajčeca,iz teh pa se razvijejo troti.

Čebele imajo po starosti natanko odmerjeno delo. Prvo opra­vilo mlade Čebele je, da posnaži svojo in sosednje celice, nato pita ličinke. Čez deset dni prvič zapusti panj in se nekako tri dni zadržuje v bližini čebelnjaka, da se razgleda. Nato gradi satje, predelava medičino v med in straži ob žrelu. Ko je stara 21 dni, začne njeno glavno delo: prinašanje medičine, cvetnega prahu in vode. V lepem sončnem vremenu izleti na dan celo 40 in večkrat in obišče približno 5000 cvetov. Zaradi napornega dela se hitro izčrpa. Živi v poletnem času 5 do 6 tednov, troti pa 3 do 6 mesecev, nakar jih čebele izženejo in pomore ali pa zunaj panja od lakote odmro. Troti nimajo žela in ne jezička, zato se ne branijo in ne morejo nabirati medičine.

 

Iz jajčeca, ki ga zalepi matica v dno celice, se po treh dneh izleže ličinka in čebele jo zalijejo, prvo z mlečkom in kasneje z mešanico vode, mlečka, cvetnega prahu in medu. Po 9 dneh se ličinka, ki ji pravimo tudi žerka, ker naravnost žre hrano, zabubi, čebele zalijejo celico z voskom in tako se sedaj buba ali nimfa razvija v popolno odraslo žuželko. Po 16 dneh se izleže matica , po 21 dneh čebela in po 24 dneh trot.

 

Biološka celota čebelje družine

 

Ko govorimo o čebelah, o panju čebel itd., vedno mislimo na čebeljo družino, ki jo sestavljajo: matica, trotje in čebele. Čebelam pravimo tudi čebele delavke. S čebelo delavko mislimo

predvsem čebelo, ki je stara nad 21 dni in takrat samo nabira medičino, sladke sokove - mano in vodo. Vsi trije člani

sestavljajo družino in nihče ne more samostojno živeti in so vsi odvisni drug od drugega. Zato vsi trije člani predstavljajo

biološko celote kot eden. Res je, da v zimskem času v čebelji družini ni trotov, takrat sestavljajo čebeljo družino matica in čebele delavke. Glede na to, da trotje v zimskem času niso čebelji družini potrebni, jih čebele pred zimo po glavni paši izženejo, sestradajo, da tako poginejo. Obe članici čebelje družine, ki prezimujeta, se dobro zavedata, da pozimi trot ni potreben, saj če tudi matica pozimi v čebelji zimski krogli umre, čebele delavke nimajo možnosti vzgojiti mlade matice, ker v celicah ni položenih oplojenih jajčec starih do tri dni in zato tudi v slučaju, da pozimi matica umre, nima možnosti oploditi mlado matice, ker jo družina ni v stanja vzgojiti in tudi zunaj panja jo ne more oploditi, ker je mraz, v katerem čebele ne izletavajo.

Spomladi ima čebelje družina, ki jo preko zime sestavljajo samo čebele in matica, možnost takoj, ko prične matica leči jajčeca, vzgojiti trota, katerega edina naloga je, da oplo­di mlado matico. Matica izven čebelje družine umre po nek urah, čebela v najboljšem primeru živi do noči in če je noč izredno topla, lahko preživi tudi čez noč, vendar prej ali slej umre. Trot umre izven družine že po dveh urah.

 

2. ČEBELARSTVO KMETIJSKA PANOGA GOSPODARSTVA

 

Pospeševanje čebelarstva po avstroogrski vladavini in danes.

 

Nova doba v raziskovanju življenja čebel in čebelarstva sploh se začenja s Holandcem SWAMMERDAMOM (1637 - 1680) in Francozom REAUMUROM (1683 - 1757).

 

SWAMMERDAMU se je posrečilo sestaviti mikroskop in z njim odkriti jajčnike matice. S tem je dokazal, da je matica mati družine in da so trotje moškega spola. Ni mu pa bilo znano, kako in kje se matica spari s troti in, ali jo paritev sploh potrebna.

 

REAUMUR je znan po svojih raziskavah žuželk in je eno izmed svojih del posvetil tudi čebelam. Njegove raziskave so pri­kazale življenje čebel v novi luči in spodbujale druge k novim raziskavam.

Razsvetljenske in druge ideje 18. stoletja so v drugi polo­vici dosegle tudi Avstrijo, ki ji je vladala Marija Terezija. V duhu teh idej so med drugimi začeli ustanavljati kmetijske družbe, ki naj bi skrbela za dvig kmetijstva in obrti na de­želi, zlasti za tisto, kar bi bilo kmetu in podložniku v praktično korist in bi ga materialno povzdignilo.

Leto 1767 je bila ustanovljena kmetijska družba tudi v Ljubljani. Med njenimi člani so bili večji del plemiči, duhovščina in višji uradniki. Uradni jezik je bil nemški in tudi publikacije, ki jih je kmetijska družba izdajala, so bile nemške. Zato so slovenskemu kmetu malo koristile. Delovni program kmetijske družbe je med drugim obsegal tudi čebelar­stvo, po katerem je bil med člani kmetijske družbo prav gotovo najbolj razgledan Peter Pavel GLAVAR.

Marija Terezija je imenovale za prvega čebelarskega učitelja na dunajski čebelarski soli Antona JANŠO, Čebelarja, iz Brcznice na Gorenjskem. Dvor in gosposka sta potrebovalo več čebeljih proizvodov, medu in voska za izdelovanje sveč in kme­tu tlačanu so hoteli z uvedbo čebelarstva pomagati, da bi a prodajo čebeljih pridelkov prišli do večjih dohodkov in da bi lahko plačevali vedno večje davščine, ki jih je predpisoval dvor in rabil za rastočo gosposko. S tem v zvezi je Avstrija pospeševala čebelarstvo in tako so na razne načine dobile čebele skoraj vse vasi. Z dekretom leta 1785 je Franc Jožef določil, naj se čebelarjem, ki so se v svoji stroka posebno izkazali ali upravljali večje število čebeljih družin, najmanj pa deset, podeljujejo posebne nagrade (premije). Po deželi so potovali potovalni čebelarski učitelji in tako širili čebelarstvo. Janez GOLIČHIK, župnik iz. Griž pri Žalcu je prevedel iz nemščine v slovenski jezik JANŠEVO knjigo »Popolni nauk o čebelarstvu«. To je bila prva knjiga v slo­venskem jeziku, katera je širila razvoj čebelarstva.

Čebelarstvo se jo tako uspešno razvijalo, bili so kasneje konstruirani razni panji s premičnim satjem, avstrijski major HRUŠKA je iznašel točilo in tako je imelo čebelarstvo vsa pogoje za razvoj. Leta, 1880 je bilo pri štetju domačih živali Kranjskem naštetih že 32.125 čebeljih družin in 4827 čebelarjev.

Čebelarstvo se je nato v bivši Jugoslaviji več ali manj stihijsko razvijalo in enako je tudi sedaj. Tudi po osvoboditvi, čebelarstvo ne uživa neke posebne pozornosti. Največ napravi za razvoj čebelarstva še sama čebelarska organizacija od

čebelarskih družin do Zveze Čebelarskih društev za Slovenijo.

 

 

Opraševanje sadnega drevja in žužkocvetk po čebelah

 

Veliko gospodarsko korist opravijo čebele z opraševanjem raznih cvetov. Vsaka cvetica ima cvetni prah ali pelod, medičino pa nimajo vse cvetlice, oziroma vsi cvetovi. Čebela nabira cvetni prah vedno no istovrstnem cvetju, dokler ga ne zmanjka in šele potem menja vrsto cveta. Pri tem dela vedno enake gibe in tako hitreje nabira. Prav v tem je koristnost čebel pri opraševanju, ker prenašajo cvetni prah iste vrste cvetov na brazde drugih cvetov iste vrste. Dohodek, ki ga ustvarijo čebele s svojimi pridelki za čebelarja, je malenkost v primerjavi s tistim, ki ga dajejo kmetijstvu s tem, da posredujejo oplojenje rastlin. Cvet in prašnike, na katerih se tvori oplojujoči prah (pelod), ta prah mora doseči brazdo na pestiču, sicer se plod (ja­bolko, hruška itd.) ne more razviti. Ob ugodnem vremenu skrbi deloma za oplojevanje tudi veter; ob hladnejšem, slasti pa ob vlažnem vremenu pa je cvetni prah vlažen, postane lepljiv in veter ga ne more prenašati na pestič. Ob takem vremenu bi se cvet ne oplodil, ne bi bilo sadu, semena, če ne bi bilo čebel in drugih žuželk. Ker pa prezimijo pri drugih žuželkah le matice, ki morajo spomladi šelo razviti svojo družino, pa čebele preživijo zimo v velikem številu (do 15 000 in več v eni čebelji družini). Zato pridejo spomladi pri oplojevanju sadnega drevja in dru­gih žužkocvetk v poštev skoro izključno čebele. Čebelja družina srednje jakosti pošlje po opazovanju, najmanj 80 čebel vsako minuto na pašo, na uro torej 48oo, na dan 48ooo delavk. Na enem poletu obišče in prebrska vsaka čebela vsaj 2o cvetov, odvisno od velikosti cvetov, nabira­joč med in cvetni prah in tako prenaša cvetni prah s cveta na cvet. Ker obiskuje pri vsakem izletu samo cvete iste vrste iste rastline, je oplojenje od čebel obiskanih cvetov zane­sljivo. En panj poskrbi torej teoretično vzeto dnevno za nad 960 000 oplojenj.

 

Pravilno opraševanje in povečan pridelek

 

Kaj pomeni dobra oprašitev cvetov sadnega drevja, je dokazal Amerikanec COOK, ki je obdal nekatera sadna drevesa s tančico in s tem zabranil Čebelam obisk cvetov.

Ugotovil je sledeče:

Ograjene jablane so dale 2%, neogrnjene 20 % plodov

Ogrnjene hruške so dale 0 %, neogrnjene 50 % plodov

Ogrnjene češnje so dale 3 % neograjene 40 % plodov

 

Razumni Amerikanci in drugi upoštevajo ta dejstva in prosijo čebelarje, da postavijo v cvetoče plantaže sadja svoje čebele in plačajo vse stroške prevoza.

S tem posredovanjem oplojevanja rastlin nam gospodarsko ko­ristijo čebelo petkrat več, kakor z nabiranjem medu in proizvajanjem voska ter drugih pridelkov čebel. Pravilno in zadostno oprašovanje sadnega drevja in ostalih žužkocvetk je pogoj za večji pridelek, za boljše seme in v korist človeka.

 

Čebelji proizvodi kot prehrana in_zdravilo

 

Od čebeljih pridelkov se uporablja edino med kot hrana. Uživamo ga kot dodatek s kruhom, sladimo z njim razne čaje in ga uporabljamo za celo vrsto peciva, kateremu dodajamo med. Peciva z dodatkom medu - poznamo: medeno potico, medeni kruhek, medeni hlebčki, medeni štruklji, medena orehovka, medeni piškoti itd. Iz medu so že stari Slovani pripravljali medico. Poznamo vinsko in sladko medico. Danes jo proizvaja MEDEX v Ljubljani in jo lahko kupimo v vsaki trgovini.

Pri kemični analizi vsebuje med 38,19 % fruktoze, 51,18 % glukoze, 1,31 % saharoze, 7,31 % maltoze in drugih sladkorjev in l,50 % visoko molekularnih sladkorjev.

Med ima zdravilni učinek in ga uporabljamo v zdravstvu. Iz njega izdelujemo razne preparate, ki so mešanice cvetnega prahu, matičnega mlečka in propolisa (zedelavino).

( Več o medu je napisrno v I. programu izobraževanja mladih čebelarjev. Vsi drugi pridelki ali proizvodi čebel, njihova uporaba kot prehrana in zdravilo so opisani prav tako v I. programu izobraževanja mladih Čebelarjev, ki jih je treba ponoviti še v II. programu.).

 

3. ČEBELARSKA DRUŠTVENA DEJAVNOST

 

Pričetki in delo neorganiziranih čebelarjev pri, izkoriščanju čebel

 

Ko je človek zasledoval čebele v gozdovih, v skalovju in drugih votlinah, je delal to neorganizirano. Kdor je našel čebele, od tega so bile. Kasne je se je udomačil običaj, da je tisti, ki je čebele našel posebno zaznamoval in s tem je postal lastnik teh čebel. Ko jo človek pričel čebelariti v panjih votlakih in še dolgo potem ni bil organiziran v samo­stojno društvo. Bil je lastnik čebel, kot je bil lastnik gove­da in ni čutil potrebo po organiziranju čebelarjev v samostoj­no društvo.

 

Prvo_ formiranje čebelarskega društva na_ območju Slovenije

 

Ko so čebelarji in tudi takratna Kmetijska družba v Ljubljani ugotovili, de je potrebno čebelarje organizirati v samostojno društvo, so za dne 24. januarja 1898 sklicali ustanovni občni zbor Slovenskega osrednjega čebelarskega društva za Kranjsko, Štajersko, Koroško in Primorsko s sedežem v Ljubljani. Društvo je takoj pričelo z delom. Za predsednika je bil izbran dr. Frančišek LAMPE. Novo društvo je pričelo izdajati svoje glasilo »SLOVENSKI ČEBELAR«, ki izhaja mesečno še danes. Prvi urednik je bil Frančišek ROJINA, takratni učitelj v Šmartnem pod Šmarno goro, ki je to delo opravljal 21 let. Od takrat dalje čebelarsko društvo Slovenije redno deluje in se sedaj imenuje "ZVEZA ČEBELARSKIH DRUŠTEV ZA SLOVENIJO". Sedež ima v Ljubljani. Sedaj združuje praviloma občinska čebelarska društva iz vse Slovenije.

 

Način organiziranja čebelarjev v društva

 

Najnižja čebelarska društvena organizacija se imenuje. "ČEBELARSKA DRUŽINA" kraja, kjer ima sedež. N.pr.: "ČEBELARSKA DRUŽINA KOZJE". Čebelarji določenega območja, naj bo to ena ali več krajevnih skupnosti, so člani (fizični člani)določene čebelarske družine. Tu imajo sestanke, predavanja, letne konferenco, rešujejo razna čebelarska vprašanja, probleme itd. Čebelarske družine se naprej združujejo v OBČINSKA ČEBELARSKA DRUŠTVA ali v OBČINSKE ZVEZE ČEBELARSKIH DRUŽIN. Občinska društva pa se naprej povezujejo v ZVEZO ČEBELARSKIM DRUŠTEV ZA SLOVENIJO s sedežem v Ljubljani. Zadnje čase se formirajo MEDOBČINSKE ZVEZE ČEBELARSKIH ORGANIZACIj, ki so regijski društveni organ čebelarjev. Ker se tudi občine povezujejo v regijah, enako družbenopolitične organizacije, da rešujejo, regijske probleme, se tudi čebelarji organizirajo v MEDOBČINSKE ZVEZE ČEBELARSKIH ORGANIZACIJ.

 

4. STROKOVNE KNJIGE 0 ČEBELARSTVU IN ČEBELAH

 

Prvi, pisani_ viri in knjige o čebelarstvu

 

Prve pisane vire o čebelah in čebelarstvu segajo nazaj 32oo let pred našim štetjem, ko so bili v rabi še hieroglifski znaki. Tak znak čebele se je ohranil na papirusu egiptovskega kralja MENESA v Mykirinosu. V medicinskem dokumentu, pisanem na papirusu 16oo let pred našim štetjem se omenja med kot zdravilo za najrazličnejše bolezni. Med in čebele se omenjajo v najstarejših pisanih spomenikih Indov. Zbirka pravnih predpisov 130 let pred našim štetjem, tako imenovani HETITSKI ZAKONIK, ki ga hranijo v turškem državnem arhivu v Boghazköi-i, pozna že pravo čebelarjenje ter predpisuje kazni za krajo čebel in praznih panjev. Člen 66 teh navodil določa tudi najvišjo ceno medu, ki naj bi bila enaka ceni svinjske masti. Nato se vrstijo pisani viri v raznih pisavah raznih takrat živečih ljudstev.

 

Leta 621 pred našim štetjem je strogi atenski postavodajalec DRAKON (Še danes rečemo, to je drakonski zakon), v svojo zakonodajo uvrstil nekaj določb o čebelarstvu. Grki so tak očitno že poznali prevažanje čebel na pašo. Takrat so vozili čebelo iz Ahaje na boljšo pašo v Atiko in na Egejske otoke. Solonove postave (zakonska določila) leta 594- pred našim štetjem določajo, naj se prepeljane čebele postavijo vsaj 300 korakov od najbližjega domačega čebelnjaka. Iz nekega računa templja sončnega boga v mestu Sippari je razvidno, da jo bil 546 let pred našim štetjem v starem Babilonu med zelo cenjen in temu primerno tudi drag.

Poznamo celo vrsto ohranjenih zapiskov in pisanih spomenikov človeštva. Leta 5o (naše .štetje) opisuje rimski pisec Julius COLUMELLA (1 - 68) izčrpno tudi tedanje čebelarske razmere. Leta 77 se je rimski naravoslovec Plinius SECUNDUS (23 - 79) razpisal o čebelah in čebelarstvu, podaja pa večinoma znanje svojih predhodnikov. Leta 800 je izdal frankopanski kralj Karel VELIKI v svoji zakonodaji določbe o pospeševanju in raz­voju čebelarstva, med temi je značilna zlasti določba, ki naroča, naj se na vsaki kraljevi pristavi in državnem po­sestvu, uredi vzoren čebelnjak ter določi človek, ki je vešč čebelarjenju. Nemški cesar OTON III. omenja leta 993, ko je svojemu podložniku podaril določene pokrajine (kra­ljevske Hube) v darilni pogodbi tudi čebelarstvo ali vsaj pravico do njega v krajin, kjer so takrat živeli Sloveni.

Najstarejši pisani vir o čebelarstvu pri Slovanih je darilna pogodba iz lata l002 Henrika III, ki govori o čebelarstvu pri Slovanih. S to listino se potrjuje podelitev ozemlja med rekama Libniza (Lipnica), Sabum (Sava) in Zoura (Sora) na Kranjskem, freisinškemu škofu GOTESSCHALCHU, in sicer z vsem živim in mrtvim inventarjem, ki se nadrobno našteva, med drugimi tudi čebele oziroma vsaj pravica do pobiranja dajatev na račun čebelarstva. V statutu hrvatske župe Vinodol, v kateri so gospodarili knezi Krški, Vinodolski in Modruški, ki so se pozneje imenovali Frankopani, so bilo zavarovane tudi koristi čebelarjev člen 8. statuta določa:

Kogar zalotijo pri tatvini ponoči po ulnici v mesti gde se shranjaju pčele i med, mora odšteti knezu kazen 5o liber. Ce pa je bilo podnevi ali ponoči od tam slišati klic "pomagaj", pa 40 soldinov.

 

Mlajši pisani viri so pisani tudi v URBARJIH. V 14. stoletju je bilo čebelarstvo na Tolminskem že močno razširjeno. Urbar tolminske gastaldije našteva med drugimi tudi dajatve na račun davščine od čebel, kar za 15 podložnih vasi.

 

Leta 1480 je na Nemškem, takoj po izumu tiska izšla prva čebelarska knjiga, zaenkrat še v latinskem jeziku z_naslovom "APIARIUS SIVE LIBER QUI DICITUR BONUM UNIVERSALE DE PROPRIETATE APUM". Nato je bilo izdanih celo vrsto knjig o čebe­larstvu v narodnih jezikih določenih narodov. Ves srednji vek in še pozneje je bilo čebelarjenje pridržano cerkveni in posvetni gosposki. Kmečki človek je smel čebelariti samo z dovoljenjem zemljiškega gospoda in še takrat le v omejenem obsegu; zato je moral oddajati deseti del pridelka (medu, voska) in prirastka (rojev). Tako lahko iz zapisnika v urbar­ju na Vačah pri Litiji (glavni urbar mengeške župnije) pov­zamemo, da so dobivali župniki v Zagorju in na Čemšeniku desetino tudi v čebeljih panjih. V znameniti knjigi Janeza VAJKARDA-VALVAZORJA "Slava Vojvodine Kranjske" le ta opisuje, (leta 1689), kako so v njegovem času Kranjci ravnali s čebelami. Svoje muhe so pasli v podolžnih, iz desk zbitih zabo­jih ali tudi v izvotljenih drevesnih štorih, ki so jih hranili v posebnih zgradbah, čebelnjakih. Čebele so jim rojile po tri do štirikrat, itd.

 

Prve knjige, izdane v slovenščini

 

Prvi, ki je z domačo pisano besedo poskušal širiti med našim ljudstvom nauk o čebelarstvu in čebeli, je bil Peter Pavel GLAVAR (1721 - 1704), razgledan kmetovalec in čebelar v Komendi pri Kamniku ter poznejši graščak na Lansprežu pri Mirni na Dolenjskem. Čebelaril je v večjem obsegu ter z besedo in dobrim zgledom mnogo pripomogel k napredku čebe­larstva, pri nas. Prevedel je iz nemščine JANŠEVO razpravo o rojenju, jo dopolnil po lastnih izkušnjah ter izročil Kranjski kmetijski družbi, da bi jo natisnila. Vendar fevdalci tuje krvi, predstavniki tedanje družbe, niso podprli pri­zadevnosti domoljubnega razsvetljenca. Rokopis "Pogovor o čebeljih rojih" se je izgubil in so ga po naključju odkrili šele leta 1951. Ob 2oo letnici pisane besedo o slovenskem čebelarstvu jo je z raznimi popolnitvami in pojasnili izdala Zveza čebelarskih društev Slovenije leta 1976, katero jo uredil Martin MENCEJ.

 

Slovenci smo dobili prvo čebelarsko knjigo v svojem jeziku leta 1792, ko je čebelar Janez GOLIČNIK, župnik iz Griž pri Žalcu prevedel iz nemščine JANŠEVO knjigo "Popolni nauk o čebelarstvu" in izdal pod naslovom "Popolno podučenje za vse čebelarje", ki je bila tiskana v Celju.

 

Pregled važnejših izdanih slovenskih ali v slovenjčino prevedenih strokovnih knjig

 

Omenjen je že prvi prevod JANŠEVE knjige "Popolni nauk o čebelarstvu" kot prva v slovenskem jeziku pisana knjiga. Druge najvažnejše knjige o čebelarstvu bomo našteli s kratkim opisom:

 

1) Knjiga "Dajnkovo ČEBELARSTVO"- je izšla leta 1831.V Gradcu vendar se ni uveljavila, ker je bila napisana v vzhodnoštajerskem narečju in težko razumljiva. Napisal jo je Peter DAJEKO (1787 - 1873), plodoviti pisec in čebelar. Vsebina te knjige je urejena v obliki vprašanj in odgovorov. Knjiži­co, edina pri nas, ki obravnava čebelarjenje v koših, jo bila namenjena predvsem pomurskim čebelarjem. Napisana je bila v domačem prleškem narečju, tiskana pa v dajnščici, pisavi, ki jo je sestavil in širil sam Dajnko.

 

2) V založbi kmetijske družbe v Ljubljani jo izšla leta 1836 knjižico "KRANJSKI ČEBELARČEK", to je kratko podučenje čebele rediti in z njimi prav ravnati, ki jo je po nemškem izvirniku prevedel in uredil Jurij JONKE.

 

Vse te knjige so izšle pred iznajdbo in uveljavitvijo pre­mičnega satja, to je satja v okvirju, s katerim lahko čebelar opravlja čebeljo družino.

 

3) Janez SUMPER, čebelar in župnik is Skočidola pri

Podravljah ne Koroškem, je napisal knjižico "SLOVENSKI BUČELARČEK",ki jo je izdela Mohorjeva družba v Celovcu. To je prva čisto samostojna slovenska knjiga, ki opisuje čebelarstvo s premičnimi sati.

4) Luka PORENTA, župnik iz Bohinja, jo po dogovoru s Kranjsko kmetijsko družbo opisal takozvani "Porentov panj". Leta 1873

je bila izdana brošurica z naslovom "NOVI KRANJSKI PANJ PO DZIERZONOVI OSNOVI".

 

5) Kranjsko društvo za umno čebelarstvo, ki je bilo ustano­vljeno na Jesenicah leta 1883 je izdalo knjigo "POUK, KAKO SE MED IN VOSEK KORISTNO UPORABLJATA". Napisal in uredil jo je učitelj iz Dovja Franjo JEGLIČ. Propagirala jo porabo medu, da je s tem tudi naraščala cena medu in vosku.

 

6) Jernej ČERNE, nadučitelj iz Šmartnege pri Litiji, je leta 1895 izdal prevod JANŠEVEGA dela "UMNO ČEBELARSTVO", ki ga je posodobil in ga je založila Kmetijska družba v Ljubljani. Knjiga je bila ilustrirane s slikami in opisuje slamnate panje, PORENTOV panj, SUMPERJEV panj in DUNAJSKI panj.

 

7) Avgust BUKOVEC, takratni urednik lista "Slovenski čebelar" je leta 19o6 prevedel JANŠEVO delo "Razprava o rojenju če­bel", ki je bila hkrati prva in zadnja izdaja tega dela.

 

8) Istega lete 1906 je Franc ROJINA uredil, dopolnil z novi­tetami JANŠEVO delo "POPOLNI NAUK O ČEBELARSTVU" in knjigo je izdalo Slovensko Čebelarsko društvo v Ljubljani.

 

9) Mohorjeve družba v Celovcu je izdala leta 1908 za takrat­ne razmere kar obsežno in tehtno čebelarsko knjigo, tokrat tudi prvi dobro urejen učbenik v slovenskem jeziku: "UMNI ČEBELAR", ki jo je napisal Franc LACKMAYER (1863 - 1946), župnik iz Sv.Jošta nad Vrhniko. Knjiga je izšla v dveh "snopičih" v veliki nakladi 84.389 izvodov ter prišla malone v sleherno slovensko hišo. Prvi snopič je bil izdan leta 1907 in drugi 1908. Bile je našim starejšim čebelarjem zanesljiv svetovalec in še danes marsikomu dobro služi. V drugi, nekoliko okrajšani izdaji, ki je izšla leta 1922, je pisec upošteval novejše pridobitve in tudi AŽ-panj.

 

10) Prva brošura o vzreji matic je izšle leta 1911, ki jo je iz nemščine prevedel A. T0MAN. To je bila važna brošura, ki je že priporočala vzrejo matic in načrtno zamenjavo matic.

 

11) Za inozemstvo je bila leta 1911 v angleščini izdane bro­šura, ki je propagirala kranjsko čebelo in rodovitnost naše Kranjice.

12) Leta 1922 jo bil v naglici izdan ponatis JANŠEVEGA dela "POPOLNI NAUK O ČEBELARSTVU" v prevodu Franca ROJINE z do­datkom opisa AŽ-panja in kako v njem čebelarimo, ki ga je napisal M. HUMEK. Knjižico je založila Jugoslovanska knjigarna.

 

13) Prof. Davorin BERANIČ je napisal, izdal in založil brošurico "TEMELJI USPEŠNEGA ČEBELARSTVA S POSEBNIM OZIR0M NA VZREJO MATIC". BERANIČ je bil zagovornik KUNTZSCHEVEGA panja (dvojčka). Poskus uvedbe novega panja ni uspel.

 

14) Anton ŽNIDERŠIČ, čebelar iz Ilirske Bistrice je leta 1925 po lastnih izkušnjah za slovenske čebelarje priredil, napisal in izdal knjigo "NAŠ PANJ", v katerem opisuje ALBERRIJEV-ŽNIDERŠIČEV (AŽ) panj. Opisal in primerjal jo več ti­pov panjev, način čebelarjenja v AŽ panju, uporabo in opis orodij itd. Knjiga je zelo koristila za napredek slovenske­ga čebelarstva.

 

15) Lata 1929 je izdalo. Kmetijska matica v Ljubljani prevod nemške knjige "ŽIVLJENJE ČEBEL", delo nemškega pisatelja M. MAETERLICKA. To je obširna znanstvena knjiga o čebelarstvu.

 

16) Prof. Josip VERBIČ je leta 1932 izdal skromno brošurico "VREDNOST IN PORABA MEDU". Brošurica je propagirala porabo medu in drugih živil, pripravljenih z medom.

 

17) Ob 2oo letnici rojstva Antona JANŠE jo bila leta 1934 izdana knjiga "ANTON JANŠA - SLOVENSKI ČEBELAR". Izdalo jo je Slovensko čebelarsko društvo v Ljubljani. Razpravo je napisal prof. Stane MIHELIČ. To je samostojna slovenska knjiga, ki se znanstveno ukvarja s slovensko čebelarsko zgo­dovino in opisuje pomembne čebelarske osebnosti.

 

18) Leta 1935 jo bila izdana knjiga "PRAKTIČNI ČEBELAR". Ta knjiga je imela, več avtorjev in je nekak zbir že izdanih knjig. Ima 4 dele in natančno obravnava vse o čebelarstvu. Kot avtor je podpisan Franc-Donat JUG. Pripravljali pa so jo še prof. VERBIČ, BUKOVEC, ŽNIDARSIČ in drugi.

 

19) Knjižica "ČEBELJE BOLEZNI" je izšla leta 1935. Delo je napisal prof. Josip VERBIČ in je to strokovno vestno opravljeno delo.

 

20) Leta 1941 je izšel ponatis iz Zbornika prirodoslovnega društva Slovenije delo prof. dr. S. JENČIČA, "ČEBELJI VOSKI SLOVENIJE". V brošuri je prikazana karakteristika voska.

 

21) Med drugo svetovno vojno je bila leta 1943 izdana kot

knjiga "ČEBELARSKI ZBORNIK". Ta knjiga vsebuje članke A. BUKOVCA in drugih. Štejemo jo za samostojno knjigo.

 

22) "VZREJAJMO NAJBOLJŠE ČEBELE" jo naslov knjige prof. Josipa VERBIČA, ki je izšla leta 1947.

 

23) Kmečka knjiga, je leta 1952 izdala, knjižico ing. Jožeta RIHARJA "BOLEZNI IN ŠKODLJIVCI ČEBEL". Knjižica zelo strokovno in natanko opisuje čebelje bolezni, bolezni čebelje zalege

in škodljivce ter njih povzročitelje.

 

24) Kmečka knjiga je leta 1955 izdalo knjižico dr. Leona KOCJANA "PRŠIČAVOST". Opisuje parazitarno čebeljo bolezen pršičavost.

 

25) Najbolj obširna čebelarska knjiga, ki je bila kdajkoli izdana, je knjiga "SODOBNO ČEBELARSTVO". Ima dva dela, prvi je bil izdan leta 1955 in drugi leta 1958. Obe knjigi imata skupno ll09 strani. Izdala jo je Zveza čebelarskih društev za Slovenijo, pripravil in uredil pa jo je uredniški odbor. Kot pisatelji so sodelovali: Avgust BUKOVEC, Dr.Leon KOCJAN, Kilij MAYER, Stane MIHELIČ, Peter MOČNIK, Slavko RAIČ, Franc ROBIDA, Vlado ROJEC, Edo SENEGAČNIK in Franc VODNIK. Uredili pa so jo: Avgust BUKOVEC, Stane MIHELIČ, Slavko RAIČ in Vlado ROJEC.

 

Od leta 195o dalje so bilo še izdane razne knjige, ki zadevajo čebelarstvo, med njimi: "MED NAŠA VSAKDANJA HRANA IN ZDRAVILO" leto 1966, Edija in Jurija SENEGAČNIKA; "VZREJAJMO BOLJŠE ČEBELE" leta 1972, dr. Jožeta. RIHARJA; "ČEBELARJENJE V NAKLADNEM PANJU" leta 1975, prof.dr. Jožeta RIHARJA; "GOZDNO MEDENJE IN PROIZ­VAJALCI MANE" leta 1974, dipl.ing. Francija ŠIVICA; "OB 200 LETNICI PISANE BESEDE O SLOVENSKEM ČEBELARSTVU" leta 1976, ki jo je uredil Martin MENCEJ in brošurica "S ČEBELAMI IN ČEBE­LARJI SKOZI STOLETJE" leta 1967, Leopolda DEBEVCA.

 

Napredek čebelarstva na Slovenskem po izdaji prve JANŠEVE knjižice "RAZPRAVA O ROJENJU" po letu 1771.

 

Naš gorenjski čebelar Anton JANŠA, roj. 2o/5-1734, ki je umrl l3/9-1773 prvi čebelarski učitelj na dunajski čebelarski šoli, je z besedo in dejanji močno razširil in utrdil sloves naših čebelarjev in našega čebelarstva sploh.

JANŠEVO delo, predvsem pa njegovi spisi zgovorno pričajo, da je bil s svojim čebelarskim znanjem daleč nad svojimi stanov­skimi sodobniki drugod po svetu. JANŠEVI spisi niso dolgo­vezni in učenjaško napihnjeni, kakor je bilo takrat močno v navadi. So domači, preprosti, jedrnati in pri tem preprič­ljivi ter dokazujejo, da je bil v svoji stroki podkovan in trden mojster. JANŠA je že učil, da morejo čebele v sili zalegati jajčeca, seveda samo trote, prav taka jajčeca zalega tudi neoplojene (nesprašena) matica (deviška rodnost ali partenogeneza). V JANŠEVIH knjigah in spisih dobimo še vsa bistvena pojasnila o ureditvi čebeljega gnezda in o redu v čebelji družini. JANŠEVO delo "POPOLNI NAUK O ČEBELARSTVU" smo dobili Slovenci v prevodu leta 1792, 1906 in 1922.

 

Čebelarstvo je podpirala tudi takratna dunajska vlada pod vladavino Marije Terezije in cesarja Franca Jožefa. Dvor na Dunaju jo odločil, da se naprednim čebelarjem podeljujejo nagrade, da se jim podarijo čebele brezplačno itd. S tem se je čebelarstvo širilo posebno zato, ker smo imeli slovensko pisano besedo o čebeloreji in se je zato naš preprosti človek lahko usposabljal tudi na področju čebelarstva, kar jo bilo popreje le privilegij cerkvene in posvetne gosposke.

 

5. NAŠI VIDNI ČEBELARJI IN PISATELJI STROKOVNIH ČEBEIARSKIH KNJIG

 

Kdo je Anton JANŠA in njegova dela (1734 -1773)

 

Anton JANŠA je bil slovenski čebelar, rojen 2o. maja 1734, ki je umrl dne 13.septembra 1773 na Dunaju. Rojen je bil v skromni kmečki družini v vasi Breznica v sedanji radovljiški občini. Tam je tudi spomeniško obeležje. Dunajski dvor je zaključil, da je potrebno pospeševati razvoj čebelarstva, saj je gosposka potrebovala vosek za izdelavo sveč in med kot sladilo. Na drugi strani so lahko nalagali večje davščine podložnikom, ker bodo s prodajo čebeljih pridelkov povečali dohodek. Ko je dunajski dvor zvedel za odličnega čebelarja Antona JANŠO iz Breznice, ga je z dekretom določil za dvor­nega učitelja čebelarstva. Anton JANŠA je organiziral posebno čebelarsko šolo na Dunaju, kjer so se izobraževali čebelarji, predavatelji ali učitelji, ki so hodili po deželi in poučevali čebelarstvo. Ne Dunaju je napisal dve knjigi, in sicer je izšla leta 1771 knjižica "RAZPRAVA O ROJENJU" in po njegovi smrti 1775 drugo JANŠEVO delo "POPOLNI NAUK O ČEBELARSTVU", ki jo je uredil njegov naslednjiK Josef MŰNZBERG. Obe sta bili tiskani v nemščini in smo jih Slovenci dobili v prevodu leta 1792, 1906 in 1922.

 

Antona JANŠO uvrščamo med prve in najvidnejše čebelarske osebnosti in našega največjega tedanjega strokovnjaka na področju čebelarstva.

 

Peter Pavel GLAVAR, čebelar in pisec (1721 - 1784)

 

Peter Pavel GLAVAR je imel v svojih mladih letih nenavadno burno življenjsko pot, katero je literarno upodobil pisatelj Ivan PREGELJ v povesti Odisej iz Komende. Rojen jo bil le 1721 in umrl leta 1784. Bil je nezakonski sin matere Marije in kasneje ugotovljenega očeta župnika Jakoba Testaferrata po rodu Italijana. Mati je otroka odložila pred vrata komendske graščine, kjer je bil tedaj župnik komendator Jakob Testaferrata. Tedanji kaplan Andrej Rogelj jo poskrbel, da je prišel dojenček v rejo k družini Basaj po domače Jeras v Vopoljanah pri Cerkljah. Tu je GLAVAR rasel kot reden član družine. Ko je odšel na šolanje domači sin Jernej BASAJ v Ljubljano k stricu in ker sta bila z GLAVARJEM kot brata in dobra prijatelja, je odšel v Ljubljano zaradi šolanja tudi Peter Pavel GLAVAR. Šolanje v Ljubljani je končal z odliko in nato nadaljeval šolanje in študije v Gradcu in dosegel univerzitetno diplomo profesorja modroslovja in svobodnih znanosti. Kasneje je s težavo dosegel, da je dobil mašniško posvečenje in dne 17.9.1744 je pel novo mašo v Trstu.

Dalj časa je živel v Komendi kot oskrbnik posesti Auerspergov, nato župnik in kasneje kot graščak na Lansprežu pri Mirni na Dolenjskem. Čebelaril je v večjem obsegu ter z besedo in dobrim zgledom mnogo pripomogel k napredku čebelarstva pri nas. Prevedel je JANŠEVO razpravo o rojenju, jo dopolnil po lastnih izkušnjah ter izročil Kranjski kmetijski družbi, da bi jo natisnila. Ker Peter Pavel GLAVAR ni bil nemške krvi in ker je: napisal knjigo v slovenskem jeziku, se je njegov rokopis izgubil in knjiga je bila izdana kot spomin ob 200 letnici pisane besede o slovenskem čebelarstvu in ga zato štejemo za. prvega slovenskega pisatelja poljudno strokovne čebelarske knjige.

 

Nekateri vidni čebelarji, in društveni delavci Slovenije

 

Nekatere vidne čebelarje in pisce čebelarskih poljudno­znanstvenih knjig že poznamo, kot Antona JANŠO, Petra Pavla GLAVARJA, Janeza GOLIČNIKA in druge.

 

Tu bomo na kratko našteli še nekatera imena, ki se večkrat omenjajo v raznih čebelarskih knjigah in čebelarskih listi­nah, še posebno v našem glasilu SLOVENSKI ČEBELAR.

 

Gustav PIRC, tajnik Kmetijske družbe v Ljubljani, ki je veliko delal na tem, da se je leta 1898 ustanovilo SLOVENSKO OSREDNJE ČEBELARSKO DRUŠTVO ZA KRANJSKO, ŠTAJERSKO, KOROŠKO IN PRIMORSKO s sedežem v Ljubljani.

 

MANJKA STRAN 73

 

6. VRSTE IN PASME ČEBEL

 

Čebele samotarke

 

Čebela je žuželka, kožokrilec, členokožec in mnogočlenar. Poznamo okoli loo.ooo vrst kožokrilcev. V red kožokrilcev spadajo še družine: navadne ose, lesne ose, najezdniki, mravlje in poleg drugih še čebele.

Po načinu življenja bi lahko družino čebel razdelili v naslednje skupine:

1. čebele samotarke,

2. čebele s kukavičjimi nagibi,

3. zadružno živeče čebele.

 

Čebel samotark je nad 12.ooo vrst. Zanimajo nas zato, ker moramo med njimi najti primere, ki nam kažejo pot, po kateri je morala iti naše čebela, da se je povzpela od preprostih, razmer življenja na visoko raven zamotano družbene skupnosti.

 

Iz samotark so izšle tudi čebele s kukavičjimi nagibi. Mate­rinski čut je pri njih popolnoma izumrl. Jajčeca podtikajo drugim čebelam in se za prehrano ličink sploh ne menijo.

 

Izrazite samotarke izdelajo navpični rovček v zemljo. Tam napravijo take samotarke ležišče. V njem pripravijo posebno pogačico, hrano iz cvetnege prahu in drugih hranil. Vrh tej kupčka, pogače, na katerega nenesejo tudi nekaj medu, odlože samice jajčece. Vso to pokrijejo z delci lističev in puste, da se samostojno izleže čebela samotarka. Čebele samotarke nato izgrebejo v bližini drugo jamico, tretjo, četrto, dokler ne izčrpajo svojo zaloge jajčec, nato se jim življenje konča.

 

Zadružno živeče čebele

 

Zadružno živečih čebel je mnogo manj vrst. Razlikujemo le

5 rodov, med njimi čmrlje, prave čebele ter med noželatimi čebelami v troničnih krajih živeče melipone, trigone in lestrimelite. V rodu pravih čebel so samo štiri vrste:

 

1. zahodna ali navedna Čebela (Apis mellifica),

2. vzhodno ali indijske čebele (Apis indica),

3. pritlikave čebele (Apis floera) in

4. velečebele (Apis dorsata).

 

Vse štiri vrste grade iz voska dvostransko satovje in se po tem bistveno razlikujejo od ostalih rodov. Na zadružno življenje so se tako privadile, da bi izven družine, ki šteje po več tisoč členov, poginile v najkrajšem času. V vsaki družini najdemo po troje bitij: MATICO, TROTE in ČEBELELE. Med seboj se znatno razlikujejo že v družini iste vrste, še večje razlike pa najdemo med posameznimi vrstami. Nas zanima predvsem razlika pri navadnih čebelah.

 

V vsaki družini je ena sama matica. Res je, da najdemo včasih pri kateri družini tudi dve ali tri, toda to so redke izjeme in je to mogoče le takrat, ko družina prelega in s tem želi zamenjati staro matico z mlado. Matica je večja od čebele. Razlikuje pa se tudi po obliki, barvi in po notranjem ustroju, čebelar jo lahko loči od ostalih čebel.

 

Troti so moška bitja in so v panju od marca do avgusta. Ko pojenja paša, se jih čebelja družina znebi. Deloma jih pomo­ri, deloma pa izžene iz panja, kjer od lokote poginejo. Sami samci si namreč ne morejo iskati hrane, ker imajo le rilček in nimajo jezička, s katerim bi polizali medičino iz medovnikov določene cvetice.

 

Pretežni del zodružno živeče čebele sestavljajo čebele ali čebele delavke. Sicer so to tudi samice, toda praviloma ne ležejo jajčec, ker so jim jajčniki zakrneli. Delo v čebelji družini je razporejeno tako, da matica samo leže jajčeca in s tem ohranja družino, trot ima samo to nalogo, da oplodi mlado, komaj izleženo matico, da je sposobna leči oplojena jajčeca in v panju delno vzdržujejo toploto, čebele pa vršijo vsa dela v panju in zato jim tudi rečemo čebele de­lavke. Čebele čistijo poanj, skrbijo za prezračevanje, hranijo ličinke, gradijo satje, prinašajo v panj medičino (nektar), cvetni prah (pelod) in vodo.

 

7. ČEBELA KRANJICA (APIS MELIFICA CARNICA)

 

Opredelitev naše kranjske čebele, v samostojno pasmo

 

Naša siva čebela, naša sivka ali čebela kranjica se je naselila na našem območju in je kot ustvarjena za kraje z ostrejšim podnebjem z zgodnjo pomladansko in pozno jesensko pašo.

 

Ko se je širila, po Balkanu, se je njeno širjenje ustavilo v Alpah in tako se je razvila v samostojno pasmo. Prvi jo je

opredelil in uvrstil med samostojno pasmo "POLLMANN" v svoji knjigi "VREDNOST ČEBELJIH PASEM PO IZJAVAH IN IZKUŠNJAH ČEBELARJEV". Po njem je dobila, latinsko ime "Apis mellifica, variatio carnica", kar pomeni čebela medarica po pasmi kranjica. Njena domovina je Kranjska, Koroška in razširjena je po celem Balkanu prav do albanskih gora in vzhodnih gora Srbije. Po POLLMANNU so jo kasneje opisali še drugi kot KOTSCHÜTZ in ALFONSUS.

 

Opis kranjske čebele

 

Naša sivka ali kranjska čebela je ena najboljših čebeljih pasem. Povprečno nabere ena srednja čebelja družina letno za 12 kg več medu od italijanske čebele, 25 kg več od kavkaške itd. Ob izborni paši leta 1933 je odnesla rekord. Eden izmed panjev s kranjskimi Čebelami je dal 187 kg medu glede na enake vrste panja drugih čebel je za 4o kg prekašal druge pasme v enakih panjih. Pozimi kranjica porabi manj hrane kot ostale druge pasme. Razlika v porabi hrane je bila pri določenih preizkusih do 13 %. Kranjica se odlikuje v odpornosti proti boleznim in krotkosti. Edina napaka je, da rada roji. Rojivost pa smo odpravili s tem, da smo ji povečali prostor v panju, da se lahko nemoteno razvija.

 

Kranjska čebela odlična gradilka satja

 

Čebela ima svoj dom zgrajen iz voščenega satja, ki ga je čebelar priredil tako, da je nameščen v lesenem okvirju. Naša čebela kranjica gradi lepo satje. Sat je sestavljen iz šes­terostraničnih celic prizmatične oblike. Čebelje celice so manjše, trotje pa nekoliko večji. Celice, iz katerih se rode matice, so na robovih satov viseče navpično tako, da leži ličinka matice z glavo navzdol. Vosek, ki ga izločajo čebele is voskovnih žlez, uporabljajo kot gradbeni material. S tem da gradijo šesterostranične celice, je gradbeni material najbolj koristno izrabljen. Naša čebela gradi izredno preciz­no velikost satja in je odlična gradilka satja.

 

V panju čebelje družine je različno število satov, odvisno od velikosti panja, v katerem čebelja, družina domuje. Normal­ni AŽ panj ima v plodišču 9 in v medišču 9 satov, ki so gibljivi.

 

Podobna gnezda gradijo tudi ose, sršeni, čmrlji in druge divje čebele iz papirja podobne snovi in zimo ne preživijo v tem gnezdu, kot čebele.

 

8. ANATOMIJA ALI NAUK O TELESNI ZGRADBI ČEBELE

 

Kaj je anatomija in kaj poučuje

 

Anatomija čebele zahteva od čebelarja, da mora prvo poznati čebelo samo, kako je zgrajena, kako delujejo zunanji in notranji deli telesa. Ko bo čebelar vse to poznal, bo šele Lahko doumel njene življenjske potrebe, pogoje in posebnosti. Čim popolnejše bo to spoznanje, tem laže in pravilneje bo čebelar uravnaval vsa opravila v praktičnem čebelarstvu. Poznavanje čebele, njenega telesa in njenega življenja je potrebno vsakemu čebelarju, ki hoče delati z umom in srcem in ki noče čebelariti v soglasju z naravo in njenimi zakoni.

 

Opis zgradbe telesa matice, trota in čebele delavke

 

Že Anton JANŠA je zapisal: "Matica je duša vsej družini: s svojim bivanjem v panju poživlja in vzpodbuja vse". V čebelji družini je matica in l0 do 80 tisoč čebel, v poletnih mesecih pa še zalega in nekaj sto trotov.

 

Matica je daljša od čebel, krila pa ima v primeri z životom precej krajša. Njen zadek je našiljen, oprsje pa ima močneje razvito kot čebele delavke. Matica je žuželka, dolga 15 do 2o mm in ima tri dele: glavo, oprsje in zadek. Drži se obi­čajno v plodišču panja na satih s svežo zalego in je ženskega spola.

 

Trot je moškega spola in prav tako ima tri dele: glavo, oprsje in zadek. Ima širok zadek, njegova krila segajo preko zadka, je temnejše barve in naglavi ima velike mrežaste oči, večje od matice. Trot se vidno loči od čebel in matice. V dolžino meri 15 do 17mm.

 

Čebelje telo je kakor pri vseh žuželkah z dvema globokima zarezama razdeljeno v tri dele; v glavo, oprsje in zadek. Meri 12 do 14 mm.

Glava: je trikotne oblike z ustno odprtino, čeljustmi, rilčkom in v zgornjem kotu ima velike mrežaste oči. Pod čelom ima dve tipalnici, ki imata dva dela. Piri del je trden, drugi pa ima 12 členkov.

 

Oprsje je hitinasto (trdo) in nosi dva para kril in tri pare nog ter je sestavljeno iz treh obročkov.

 

Zadek je jajčast in sestavljen iz 6 vidnih in treh skoraj nevidnih obročkov.

 

Vse čebelje telo je pokrito z enoplastno povrhnjico, ki

 

izloča navzven dusičnato organsko spojino - hitin, ki se strdi in ščiti čebelo pred poškodbani. Pokrita jez dlačicami, ki jo varujejo pred mrazom.

 

Naša čebela kranjica je sive barve, pozneje, ko ostari, nekoliko počrni, ker ji med delom oupedejo dlcčice oziroma se odrgnejo od neprestanega dela. Po barvi tudi ločimo pasme čebel. Naša čebela kranjica je vedno svetlosiva, če je drugačne barve, je že znak, da je križana z italijansko ali nemško črno čebelo.

 

9. DELOVANJE TELESA IN UDOV ČEBELE

 

Gibala

Noge rabi čebela za premikanje po satu in cvetju, za čišče­nje, za pritrjevanje voska pri gradnji satja, za nabiranje cvetnega prahu, za čiščenje same sebe itd. Goleni zadnjih nog sta preurejeni v koška. V spodnjem delu sta razširjeni in na vnanji strani nekoliko vdrti, tako da nastajata na teh mestih globelici - vdrtini, ki ju obkroža venec daljših resic. V koške spravljajo čebele delavke nabrani cvetni prah. Noge s takimi nabiralnimi napravami so svojske predvsem zadružno živečim čebelam.

 

Krila so se razvila iz kožnih gub. Čebela ima dva para kril, ki imajo hitinaste žile ali rebrica in so poraščene s prosti očesom nevidnimi dlačicami. Po številu žil se tudi razpoz­nava čistost čebelje pasme. Čebela s krili preleti v eni uri nad 60 km. Kadar čebela miruje ali lazi po tleh, so krila zgrajena čez zadek tako, da sprednji večji par pokriva zad­nji manjši par. kadar pa vzleti, se razprostro v vsej svoji širini. Pri tem se zadnji dve krili zapneta s posebnimi kaveljci, razvrščenimi vzdolž zgornjih robov, za roževinasti gubi sprednjih kril. Ti kaveljci in roževinasti gubi so v svojem skupnem delovanju čudovita naprava, ki razširja in utrjuje letalni ploskvi ob straneh.

 

Čebela lahko nosi v zraku poleg same sebe približno še kake tri četrtine lastne teže. Iz panja z lahkoto odnese mrtvo čebelo, da s tem očisti panj.

 

Glava, prebavila, medna golša, žleze, delovanje srca in dihanje

 

Glava čebele je ploščata in tri oglate oblike. Na glavi ima čeljusti in jeziček ali rilček, ki sta izredno važna dela glave. Rilček je sestavljen iz dveh delov: rilčka in jezička. Matica in trot imata samo rilček in zato nista sposobna nabirati medičine in nektarja. Rilček je cevka, s katerim lahko matica ali trot sesata hrano podobno kot bi človek s cevko sesal mleko. Jeziček ,ki ga ima čebela delavka, je sestavljen iz tankih nitk ter izgleda kot čopič, s ka­terim pobere čebela še tako malo količino medičine ali nek­tarja v naravi. Usta, ki jih ima čebela na glavi, imajo podobno funkcijo kot pri ostalih živalih. Okrog ust na spodnji strani glave so razvrščeni ustni organi, čeljusti in jeziček. S čeljustmi si mlada čebela pribori svobodo s tem, da ko doraste v celici, mora pregristi voščen pokrovček in tako se šele lahko izleže in zleze iz celice. Čeljusti ji služijo pri delu v panju in nabiranju cvetnega prahu zunaj panja.

 

Prebavila imenujemo organe, ki hrano zmečkajo in predelajo. Prebavila so v glavnem sestavljena iz cevk (črevesja), katere so ožje in širše. Pri presnovi hrane jim pomagajo žleze, ki dovajajo hrani kisline, da hrana razpade. Pri čebeli lo­čimo različne oddelke in razširitve prebavil. To so: predje črevo z ustno votlino, žrelom, požiralnikom in golšo, nato srednje črevo, ki je široko, debelo in videti kot želo­dec ter zadnje črevo s tankim prednjim oddelkom in širokim blatnikom.

 

Ustna votlina prehaja v ožje žrelo, od tod dalje pa se prebavna cev imenuje požiralnik, ki se vleče skozi vrat in oprsje vse do začetka zadka.

 

Golša ali medna golša je prostor, v katerega spravlja čebela medičino ali nektar in jo odloži v celico ali pa razdeli mladim čebelam za predelavo medičine v med. Če je čebela lačna, se odpre na skrajnem zadnjem kotu golše nekakšna zaklopka, skozi katero hrana odteče v črevesje in želodec. Ta zaklopka deluje kot enosmerna črpalka, ki hrani ne dovoli več vrnitve.

 

Iz srednjega širšega črevesja potuje hrana v kri, druge snovi pa po tenki cevki - črevesju v blatnik. V blatniku se kopiči dokler ga čebela ne izloči izven panja. Temu pravimo, da se je čebela otrebila. Blato lahko zadrži čebela v blatniku pozimi do 6 mesecev in čaka ugodnega vremena za trebljenje. Matica in troti izločajo iztrebke v panju. Iztrebke poberejo čebele in izločijo izven panja.

V medni golši čebele tudi predelujejo medičino ali nektar v MED. Medičina ali nektar še ni med. To naberejo čebele na medovniku cvetic in ima včasih do 80 % vode. To je treba izločiti, medičini dodati zorilne snovi in fermente, da v celici dozori in nastane med, kakršnega kasneje odvzame čebelar. Čebele prenašajo na pol predelan med iz celice v celico in mu dodajajo tako zvane zorilne snovi, katere je odkril madžarski strokovnjak KARLOS in Rus PARKOV. To sta v glavnem dva fermenta imenovana INVERTAZA in DlASTAZA ,ki vplivata na zorenje medu.

 

Žleze_ imajo vsa živa bitja in seveda tudi čebele, ki imajo funkcijo za pravilno delovanje določenega bitja, najvažnejše žleze čebele so:

 

Žleza strupnica izloča strup, ki se nabira, v strupnem mehurčku. Ta je na skrajnem zadnjem delu zadka. Čebela izloči strup skozi želo s katerim se brani in z njim piči. Želo je sestav­ljeno iz žlebička in dveh bodic. Čebelji strup je zdravilen in ga uporabljajo v medicini za zdravljenje revme in drugih bolezni.

 

Žleze slinavke izločajo fermente in snovi za topljenje trdnih sladkorjev, močijo jeziček, s katerim pobira čebela hrano.

 

Krmilne žleze ali goltne žleze imajo samo čebele delavke. Razvijejo se po 6 dneh in delujejo do 12 dni starosti ter nato okrnijo. Proizvajajo in izločajo krmilni sok ali mleček, ki ga rabijo za hranjenje ličink. Matična ličinka dobiva za razvoj koncentrirani čisti mleček, zato ga imenujejo tudi matični mleček, ki se uporablja v medicini in iz njega proizvajajo razna poživila.

 

Čebelam, ki se izležejo jeseni, krmilne žleze preko zime mi­rujejo in prično delovati zgodaj spomladi, ko se v panju pojavi zalega.

 

Voskovne žleze imajo samo čebele delavke in se razvijejo, ko usahnejo krmilne žleze, torej po 12. dneh starosti in delu­jejo do 19 dni starosti. Te žleze so pod zadkom za obročki in izločajo - potijo vosek, s katerim gradijo satje.

 

Vonjalne žleze so zato, da izločajo vonj in se po vonju čebelo med seboj poznajo. Mlade čebele lahko opazujemo, ko uporabljajo vonjavne žleze. Postavijo se na brado pred žrelo in s privzdignjenim zadkom stojijo ter frfotajo s krili.

 

Spolne žleze so dvojne; moške in ženske, ki uravnavajo spolnost čebel, matice in trotov.

 

Delovanje srca in dihanje je pri čebelah svojstveno. Čebela nima posebnih pljuč, s katerimi bi dihala. Na oprsju ima tri pare luknjic, na zadku pa 7 parov za obročki. Ko čebela diha, širi in krči zadek in napravi 15o utripov v minuti. Če se luknjice Zamašijo, pogine. To se zgodi, če pade v vodo ali v med. Ko čebela vdihava zrak, izrabi iz zraka, kisik in izdihava ogljikov dvokis. Dihalnice ali stigme, kot imenujemo te vhodne luknjice,- odprtine, vodijo v pod­kožne jamice v preddvorčke ali atrije. Stene jamic so po­raščene z neštetimi dlačicami. Ob njih se lovi prah, ki slučajno zaide v dihalnice.

 

Srce čebele je cevasto in se vleče po hrbtu skozi celo telo. Poganja kri po žili aorti proti glavi. Krvna plazma čebele, ki j o imenujejo kri, je belkasta, skoraj prozorna. Nima rdečih krvnih telesc. Sestavljajo jo samo bela krvna telesca ali levkociti. Človeška kri, ki ima tudi rdeča krvna telesca, eritrocite, daje naši koži rdečo barvo in človeka oskrbuje s kisikom, čebelja kri ne oskrbuje telesa s kisikom, ampak samo s hrano.

 

Oči in posebnosti vida ter zaznavanje barv

 

Žuželke imajo dve vrsti oči: pikčaste in mrežaste. Ličinke kožokrilcev so večinoma slepe. Tako kot ostale žuželke imajo tudi čebele dvoje vrst oči: pikčaste na čelu in mrežaste v zgornjih oglih glave. Čebela ima troje pikčastih oči, ki so ne gornjem delu čela razvrščene v trikotu. Mrežaste oči so sestavljene iz kakih 3000 do 8000 očesc. Z mrežastimi očmi vidijo na daleč, s pikčastimi pa na blizu. Čebele ne vidijo vseh barv tako, kot človek. Nekako ločijo in vidijo rumeno, rumeno zeleno, modro, belo in črno barvo. Tudi ultravijolične žarke vidijo kot barvo, ne vidijo pa rdeče barve. V ozki zvezi s tako sposobnostjo čebel je tudi barva cvetov, ki jih obiskujejo čebele. Na naših travnikih, poljih in vrtovih prevladuje predvsem rumena, modra, vijoličasta in bela barva. Rdečega cveta pa skoraj ne najdemo. Mak, ki je rdeč, izloča ultravijolične žarke, zato ga čebele vidijo.

Zanimivo je tudi, da za čebelo beli cvet ni bel, temveč modro zelen. Beli cvetovi namreč vpijajo ultravijolične žarke. Modro zelena barva pa je za čebele dosti bolj dojemljiva in privlačna, kot bela.

Pikčaste in mrežaste oči so v vseh svojih delih negibne. Zato so slike z njih jasne le iz določene razdalje. Ta pomanj­kljivost se nekako izravnava ob medsebojni podpori obojevrstnih oči.

 

Okus, voh, živčevje in sluh

 

čebela ima čutilo za okus v ustni votlini in v rilčku. Ne vemo, če pride tudi pri čebeli do prepletanja vohalnih in okušalnih občutkov kot pri nas, vemo pa, da neka skladnost kljub popolnoma drugačnemu ustroju žuželkinega telesa ob­stoja.

 

Voh je pri Čebelah srednjo močno razvit. Ko čebela najde v naravi medičino ali nektar, si vonj zapomni in ga nato nabira na eni vrsti cvetic, dokler ga ne zmanjka. Tega kasneje v panju predela v med. To je posebno koristno za kmetijstvo, ker s tem oprašuje cvetove iste vrste rastline.

 

Čebela voha z dvema tipalnicama, ki ju ima na čelu.

Tipalnici imata veliko jamic, skozi katere voha in zaznava vonjave.

 

Tipalnici, s katerima voha, seveda tudi istočasno z njima tipa in sta izredno občutljivi. S tem, da voha in tipa, hkrati zaznava tudi okus.

 

Sliši čebela slabo, zato pa toliko bolje reagira na čutila. Zvoke zaznamuje s čutili na nogah kot tresljaje in jih spre­minja podobno kot antena po valovni dolžini. Nekateri so mnenja, da čebela sploh ne sliši.

 

Živčevje je pri čebeli sestavljeno iz celic kot pri vseh živalih. Dražljaji, ki jih zaznavajo čutila, dajejo nekako nalogo mišicam za reagiranja. Pri človeku je najvažnejši del živčevja v glavi. To so možgani, ki so podaljšujejo skozi hrbtenico. Čebela ima živčevje razporejeno vzdolž trebuha in ga imenujemo trebušnjača. V glavi ima dva vozlja, ki pred­stavljata možgane, po telesu pa ima še 6 vozljev, od katerih so speljani živci po telesu.

 

Spol in spolnost

 

Spolni žlezi imenujemo pri matici, kakor tudi pri drugih samicah jajčnike. Pri matici napolnjujeta jajčnika po oprašitvi (oploditvi) pretežni del zadka. Prvotno sta tudi pri njej manjša. Zaradi tega je zadek pri deviški matici tanjši in manj napet, kakor pri oplojeni. Posamezni jajčnik se sestoji iz 160 do 180 cevk, v katerih se nanizajo jajčka, kakor biserne kroglice na ogrlici. Obe jajčni vodnici se združujeta v nožnico, ki pelje skozi nožnično predvorje do spolne odprtine. Sleherna jajčna cevka ima dva oddelka. Matica na višku svoje rodnosti lahko v enem dnevu izleže 2000 do 3000 jajčec, kar predstavlja trikratno njeno težo.

 

Posebnost matice je še v tem, da lahko tudi neoplojena leže jajčeca in se iz njih poležejo troti. Temu pravimo deviška rodnost ali partenogeneza.

 

Mošiki spolni žlezi imenujemo moda. Trot je član čebelje družine, ki je moškega spola in ima obe modi skriti pri­bližno na istem mestu v notranjosti zadka, kakor matica jajčnika. Tudi modi sta sestavljeni iz kakih 200 in več cevk, ki jih imenujemo testiole. Testiola je fižolu podobna celota, seveda veliko manjša, vse skupaj pa je ovito z mastnim in vezivnim tkivom. V testiolah nastajajo iz praspoliih celic nitkaste 0,25 mm dolge semenčice. Iz vsakega, moda je speljana po ena semenska vodnica, ki je spočetka tanka, na sredi pa razširjena v mišičast semenski mehur.

 

Iz semenskega mehurja se po cevki, ki pelje v spolno trobo trota izloča semenčice pri združitvi trota z matico in s tem je matica oplojena.

 

Čebela delavka ima spolni žlezi podobni kot matica in ker je bila kot ličinka drugače hranjena, so ji spolni žlezi zakrneli oziroma se jajčnika nista razvila. Samo v izjemnih primerin se lahko tudi čebeli delavki delno razvije ta jaj­čnika takrat, ko je čebelja družina izgubila matico in dru­žina nima v celicah več nobenega oplojenega jajčeca starega do štirih dni. Takrat začno čebelje dojilje hraniti določeno čebelo ali več čebel delavk s čistim mlečkom in taki čebeli nabreknejo jajčniki in lahko zalega in leže jajčeca. To so neoplojena jajčeca iz katerih se izležejo slabi, mali troti. Taki čebelji družini pravimo trotovec in družina v kratkem propade, če ji čebelar strokovno ne pomaga s tem, da jo združi z drugo čebeljo družino, ali pa doda trotovi družini rezervno čebeljo družino, ki ima oprašeno matico.

 

10) PRIROJENE LASTNOSTI ČEBEL

 

Nagon in razum

Čebela nima razuma. Dela največ po nagonu. Vse mojstrovine njenega dela so nagonske – prirojene. Izdela izredno natančno velikost celic v satu, brez vsake mere in to vse po nagonu, ki ji je prirojen. Ima pa čebela spomin, ki ga določa v pove­zavi dveh ali več predmetov ali barv. Na ta način si zapomni kraj bivališča in smer nabiranja hrane.

 

Natanko po desetih dneh začne čebela izletavati iz panja in se vrača po spominu. Ta spomin ni prirojen, tega so mora počasi navaditi, navadi se tako, da prepozna nekaj predmetov ali barv v neposredni bližini panja. Torej sosednji panj oziroma panje, če jih je več skupaj. Iz tega razloga tudi čebelarji pobarvajo panje z različnimi barvami. Če ob panju ni posebnih predmetov ali različnih barv, se čebela orientira po soncu. Zapomni si položaj sonca na nebu in oddaljenost od panja. Če tako čebelo na paši ujamemo in jo spustimo po dve urah, ko je že sonce spremenilo lego in položaj, bo taka čebela težko našla dom.

 

Orientacijska zmožnost

 

Čebela se polagoma priuči na to, da se lahko orientira in najde svoj dom, pasišče itd. Ko prvič izleti iz panja po desetih dneh, izleti počasi in se takoj vrne v panj. Vsi naslednji izleti so že daljši in tako si ogleda okolico, zapomni določene predmete in se po njih orientira. Če bi mlado čebelo, mlajšo od desetih dni, vzeli iz panja in jo spustili pred čebelnjak, ne bo našla svojega panja. Orientacijski poleti mlade čebele kmalu dosežejo krog s trikilometrskim premerom, katerega ne presežejo niti stare čebele. Tudi stara čebela se ne vrne domov, če jo spustimo več kot tri kilometre od panja, zato mora čebelar, ki prevaža čebele na pašo, prepeljati svoje panje dlje kot tri ali štiri kilometre od starega stojišča čebel, ker bi se pri nabiranju medičine

vračale na njeno staro mesto.

 

Čebela si dobro zapomni čas. To ji omogoča, da ve, kateri čas določena rastlina - cvet medi in jo obletava samo tisti čas (n.pr.cvet ajde od 6.do lo. ure dopoldne). Čas si čebela zapomni po prebavilih, torej po času prebave določene hrane.

 

Za orientacijo služijo čebeli pobarvani predmeti, drevesa pred čebelnjakom in v njegovi bližini itd. Za orientacijo ji služi sonce po katerem se orientira, da najde svoj dom ali pašo v naravi. Sonce ji služi kot kompas. Pri izletu si zapomni položaj sonce in se -nato po njem vrča v panj.

 

Reagiranje na tresljaje.

 

Glede na to, da ima čebela živčevje močno razvejano po celem telesu, je izredno dojemljiva na tresljaje. Reagira že na najmanjše tresljaje. Ima močno razvit refleks. Čebele izredno cenijo mir, tako v poletnem času, še posebno pa v zimskem času, ko mirno prezimujejo v svoji zimski krogli. V zimskem času se mora čebelar izogibati vsakega ropota ali hoje po čebelnjaku. Že miš povzroča nemirno prezimovanje. Ob ropotu in tresljajih! v zimskem času porabi čebelja družina več hrane, več je spomladi mrtvic v panju in slabše družina prezimi.

 

Usmerjanje čebel na pašo.

 

Vsek čebelar ve, da čebele raje obletavajo nekatere rastlie kakor druge in da včasih celo zanemarijo izdatno pašo, ker cveto istočasno kakšne druge , njim priljubljene rastline. Tak primer so češnje, višnja, lipa in še nekatere druge.

 

Čebele lahko usmerimo na določeno pašo s tem, da namakamo v sladkorni raztopini dve do tri ure določeno število cvetov tiste rastline, kamor želimo čebele usmeriti na pašo, da jih opraše in to tekočino pokrmimo po 2 dcl zvečer. Poskusi se pokazali, da se je pridelek semena povsod, kjer so deteljo obletavale tako usmerjene čebele, dvignil povprečno za 3% v primerjavi s sosednjimi deteljišči, na katerih ni bilo usmerjenih čebel. Vzpodbujeni po teh uspehih so začeli ruski strokovnjaki uporabljati usmerjanje čebel tudi na druge poljske kulture ter dosegli dokaj večji pridelek pri lucerni (detelja), bombažu, sončnicah, kumarah in posebno pri vinski trti.

 

 

11. ČEBELJA ZALAGA IN POTEK RAZVOJA OD JAJČECA DO ODRASLE ŽUŽELKE

 

Matica

 

Razvoj matice, trota ali čebele od tistega trenutka, ko je matica odložila v celico jajčece, pa do trenutka, ko se je mlado bitje v pokriti bubi ali nimfi premaknilo in pokazalo prve znake življenja, delimo na tri razdobja: v dobo jajčeca, dobo odkrite ličinke ali_žrke in v dobo pokrite ličinke ali bube.

 

Doba jajčeca

 

Jajčece, ki ga matica prilepi na dno celice, je dolgo l,3o do 1,5 mm in tehta približno o,5 mg. Pri enakomerni toploti 35 do 36 stopinj celzija se jajčece razvija 3 dni. Zaradi notra­njega presnavljanja postaja obdajajoča kožica ohlapna in to vpliva na jajčece, da se v celici nagiba. Zato že po legi spoz­namo njegovo starost. Prvi dan stoji skoraj navpično v celici, drugi dan je že močno nagnjeno, tretji dan pa leži na dnu.

 

Doba žrke

 

Na dnu celice leži bel, srpasto usločen črviček, ki je pri­bližno 1 do 1,5mm dolg in tenta o,3 mg. Čebele dojilje kar čakajo, da se iz jajčeca poleže žrka. Že so pri celici in malo žrko dobesedno zalijejo z mlečkom. Črviček plava in kroži v mlečku ter ga žre; od tod ime žrka. Mlečka porabi neverjetno veliko in pri izobilnem teku kar vidno raste. Drugi dan tehta žrka že 3,4 mg, tretji dan 33,3 mg, četrti dan 100,1 mg, peti dan 134,5 mg, šesti dan 155,2 mg.

 

Iz tega je razvidno, da se zredi čebelja žrka v šestih dneh več kot 5oo-kratno začetno težo. Trotovska žrka je sedmi dan težka 327 mg.

 

Prve tri dni dobivajo vse žrke v panju mleček, od četrtega dne dalje pa se mora čebelja in trotovska zalega zadovoljiti s slabo hrano, Matična žrka prejema med razvojem toliko mlečka, da ga precej ostane na dnu matičnika, ko se zabubi. V tej dobi svojega požrešnega življenja nakopičijo žrke v telescih velikanske množine rezervnih snovi, ki so jim potrebne pri nadaljnji preobrazbi, ko ne dobivajo nobene hrane več.

 

Ugotovljeno je, da se žrka v svoji razvojni dobi sploh ne otrebi.

Doba čebelje žrke traja 5 do 6 dni, trotovske 7 dni in matice 5 dni.

 

Celico, iz katere se izleže matica, zgradijo čebele ob robu sata in je v navpični legi tako, da leži matična ličinka z glavo navzdol. Celica je prostornejša, katero pa koncem sedmega dne zapro s pokrovcem

 

Doba pokrite ličinke

 

Pri vzravnavanju se čebelje in trotovske žrke vležejo na hrbet in ležijo na spodnji strani celice, matica pa stoji na glavi. Ko se žrke zapredejo, se prenehajo gibati. Na njih ne opazimo nobenega življenja več, a tudi nikakih posebnih sprememb. V kratkem času se njihova notranjost popolnoma preobrazi. Vsi organi se razkroje in dobivajo polagoma docela nove oblike. Pri tej preobrazbi sta važni rezervni snovi GLIKOEN in MAŠČOBA. Telo leži nepremično, dokler presnova ni končana. Ta traja pri matici dva dni, pri čebeli tri dni in pri trotu pet dni.

 

To kratko dobo imenujemo dobo zleknjene ličinke. Tej dobi sledi doba bube ali nimfe. V celici ležijo sedaj bitja, kjer se nadalje preobražujejo in spreminjajo. Kmalu se pojavijo oči, nato se prične temniti oprsje in nazadnje še trup. Krila so spočetka tesno zgubana pod hitinasto kožico. Živalica začne gibati z glavo, tipalkami in nožicami in končna s čeljustmi razgrize pokrovček in izleze iz celice kot popolnoma odrasla žival, matica, čebela ali trot.

 

Na kratko prikazan razvoj od jajčeca do popolne žuželke je naslednji:

 

Matica:

Doba jajčeca - stoječe

1 dan

Odkrita celica

Doba jajčeca - nagnjeno

1 dan

Odkrita celica

Doba jajčeca - ležeče

1 dan

Odkrita celica

Doba ovite ličinke - žrka

5 dni

Odkrita celica

Doba zaklenjene ličinke - žrka

2 dni

Pokrita celica

Doba bube - nimfe

6 dni

Pokrita celica

Celotna razvojna doba matice traja 16 dni

 

Čebela:

Doba jajčeca

1 dan

Odkrita celica

Doba jajčeca

1 dan

Odkrita celica

Doba jajčeca

1 dan

Odkrita celica

Doba ovite ličinke - žrka

6 dni

Odkrita celica

Doba zaklenjene ličinke - žrka

3 dni

Pokrita celica

Doba bube - nimfe

9 dni

Pokrita celica

Celotna razvojna doba čebele traja 21 dni.

 

Trot:

Doba jajčeca

1 dan

Odkrita celica

Doba jajčeca

1 dan

Odkrita celica

Doba jajčeca

1 dan

Odkrita celica

Doba ovite ličinke - žrka

7 dni

Odkrita celica

Doba zaklenjene ličinke - žrka

4 dni

Pokrita celica

Doba bube - nimfe

10 dni

Pokrita celica

Celotna razvojna doba trota traja 24 dni.

 

 

2. ROJENJE

 

Vzroki in povod za rojenje čebelje družine

 

Čebelje družine se številčno povečujejo s tem, da rojijo Tako se ena določena čebelja družina razdeli v dve ali več družin. Del čebel se z matico vred odseli iz panja in osnuje novo družino. Zato je v življenju čebelje družine rojenje največji dogodek.

 

Rojilno razpoloženje se v čebelji družini razvija postopno nekako tako, kot se širi obseg zalege. Rojenje nastopi običajno tedaj , ko nekatere mlade čebele dojilje ne najdejo zaposlitve s tem, da bi odložile svoj krnilni sok (mleček) v celice mladim ličinkam. V začetku, ko se obseg zalege širi , mora posamezna čebela hraniti mnogo zalege, kasneje je v določenem času v panju enako število mladih čebel krmilk in žrk. Proti koncu aprila, ko je založenih vedno več satov v panju, je mladic ali mladih čebel dojilj vedno več. Obilno se hra­nijo s cvetnim prahom, ki vsebuje mnogo vitaminov in spolne hormone, kakor tudi z nektarjem - medičino. Zato izločajo njihove krmilne žleze mnogo krmilnega soka ali mlečka. Tako nastane v panju kmalu več mladih čebel krmilk kot bi jih bilo potrebno za pitanje žrk. V panju je v določenem času tudi trikrat več krmilk kot ličink ali žrk. Nimajo možnosti, da bi oddale mleček. V njihovem telesu se kopiči čedalje več mlečka in drugih rezervnih snovi. Čebelam začno zato nabrekati jajčniki, ki so bili doslej okrnjeni, nerazviti. Brezposelnih, a spolno razvitih čebel je čedalje več in pojavi se rojilni nagon. V tem času najdemo v čebelji družini 4o do 6o % čebel, ki imajo v jajčnikih razvita jajčeca. Vendar pa rojeve čebele jajčec nikoli ne začno odlagati v celice.

 

Trotovska zalega je že znak, da se nekatere čebele priprav­ljajo k rojenju. Pojavi se tri tedne prej, preden so zaleženi prvi matičniki. Ko je čebelja družina na višku razvoja, in brezposelnost v njej narašča, potegnejo čebele na robovih satja večje okrogle celice, ki jim pravimo matičnik.

 

Naše čebele napravijo običajno 8 do 2o matičnikov. Matica pa ne položi jajčec v vse matičnike istega dne, temveč v presledkih tako, da se matice izvalijo druga za drugo pri­bližno v desetih dneh. Opazili so, da matica zalega navadno pridno ravno tisti čas, preden začne polegati jajčeca v matičnike. Zato si tudi izrojenec (čebelje družina, ki je rojila) hitro opomore in postane kmalu zopet živahen.

 

Rojilno razpoloženje se ne loti samo mladic, temveč tudi ma­tice in nekaterih starejših čebel. V normalni družini čebele matico neprestano obkrožajo in ji z rilčki nudijo mleček. Ko se pa čebel loti rojilno razpoloženje, nudijo matici hrano vedno redkeje, matica je prisiljena, da se začne hraniti z medom. Ker prejema vedno manj mlečka, se ji jajčeca razvija­jo počasneje in s tem omejuje zalaganje. Jajčnika sta ji splahnela in postane vitka in lahka ter sposobna za polet z rojem.

 

Rojne čebele povsem spremene svoje vedenje. Na pašo izletavajo redkeje. Ždijo stisnjene, zbirajo se v panju v grozde, lenarijo pred žrelom, po robeh in po dnu satja. Rojne čebele so izredno mirne in krotke in jih kar težko zdražimo. Pravimo, da sedijo na roj. Ko začutijo, da so matičniki založeni, z gradnjo satja popolnoma prenehajo.

 

Ko je matica zalegla prve matičnike, lahko po 7 ali 8 dneh pričakujemo prvi roj. Brž ko je prvi matičnik pokrit, posta­nejo čebele nemirne Preden izrojijo, se naužijejo medu in zato so rojne čebele znatno težje. Na 1 kg roja pride 5000 do 8000 čebel. Zato rojne čebele lahko dolgo - tudi več tednov - izdržijo brez hrane.

 

Ob rojenju v lepem vremenu se začno čebele v silni naglici vsipati iz panja. Letajo v krogu okrog čebelnjaka ali stojišča, ter se končno usedejo na vejo drevesa ali kak drug primeren kraj. Čebelarjeva dolžnost je, da roj poišče, da ga ogrne v manjši panj ali ogrebnik in ko se umiri, ga vsadi v prej pripravljen prazen panj, kamor je namestil nove satnice in tako pripravil panj za dom nove čebelje družine - roja.

 

Preprečevanje rojenja in vzroki za preprečevanje

 

Vsak dober čebelar čebelari načrtno in zato ve, če so mu roji v korist ali v škodo rentabilnosti čebelarjenja. Čebelar, želi dobiti od svojih čebeljih družin čim večji pridelek, dobro ve, da mu čebelje družine ne smejo rojiti, saj s tem v tistem gospodarskem letu, razen roja ne nudijo čebelarju druge koristi. Zato čebelarji preprečujejo rojene čebel in slabe iztrošene stare matice zamenjujejo z mladimi, ki jih načrtno vzrejajo.

 

Rojenje čebel preprečujejo na več načinov. Poskusi so pokazali, da nagon rojenja močno oslabi, če mladice v njihovi lastni družini zaposlimo. Zaposliti jih pa more le paša, povečanje odkrite zelege in gradnja satja ter s povečanjem prostornine panja. Čebelar, ki upravlja čebelje družine, mora budno paziti na razmerje med številom celic z odkrito in številom celic s pokrito zalego. Čim se pojavi v panju več pokrite kot odkrite zalege, mora čebelji družini povečati prostor in dodati v gnezdo lepo mlado satje, da s tem poveča odkrito zalego. Matica bo dodano satje takoj zalegla in ravnotežje je zopet postavljeno. Pri AŽ panju delamo tako, da prestavljamo pokrito zalego v medišče in v gnezdo plodišča dodajamo lepo zdravo satje.

 

Čebelja družina je takrat na višku razvoja in ima močan gradilni nagon. Čebelar mora skrbeti, da mlade čebele lahko gradijo mlado satje. To delamo s tem, da postavimo na kraj panja gradilni satinik (to je prazen okvir), v katerega čebele same vgradijo satnik skoraj vedno s trotovimi celicami. Ta satnik pridno izrezujemo in tako pridobimo odličen vosek.

 

Čebelar lahko tudi odvzame pokrito zalego in jo dodaja slabotnejšim čebeljim družinam v čebelnjaku in tako izravnava moč vseh čebeljih družin in pri čebelji družini z rojilnim nagonom prepreči rojenje.

 

V kolikor imajo čebelje družine v medišču obilno medu, je tudi to vzrok za rojenje. Če med iztočimo, nudimo čebelam prostor za ponovno odlaganje medičine in s tem preprečujemo rojenje. Lahko tudi čebelji družini z močnim rojilnim nagonom odvzamemo mlade čebele in napravimo umetni roj - narejenca, ki mu dodamo matico in s tem povečamo načrtno število čebeljih družin v našem čebelnjaku. Mnogo je še načinov o preprečeva­nju rojenja, katere pa čebelar pridobi z več - letnim čebe­larjenjem.

 

Roji narejenci.

 

Narejanje rojev je stara čebelarska umetnost. Opisal jih je Anton JANŠA, Peter Pavel GLAVAR in drugi. V sodobnem času v glavnem razlikujemo samo tri vrste rojev narejencev. To so: naletenec, ometenec in sestavljenec.

 

NALETENEC: iz panja, ki ima že matičnike , a hočemo iz njega narediti roj, zložimo vse sate na kozico (stolico). Nato denemo v sredo plodisča dva zaležena sata brez matičnikov in matico. Ostali prostor v panju nastavimo s praznimi izde­lanimi sati, če takih nimamo, pa s satnicami. Ta panj - sta­rec ostane v čebelnjaku na svojem mestu, zato se vanj vrnejo njegove pašne čebele. matica nadaljuje z zaleganjem, saj smo ji pripravili v praznih satih dovolj prostora, čebele pa nemoteno donašajo medičino in obnožnino.

 

 

V prazni panj, ki smo ga bili v ta namen že prej pripravili, denemo vse ostale, starcu odvzete sate s čebelami zalego, medom in obnožnino - cvetnim prahom vred. Obenem mu odpremo vse metičnike, izvzemši enega najlepšega, v prazni krajni sat pa mu nalijemo vode, ker spočetka ne bo imel pašnih če­bel, da bi jo prinašale, saj se bodo vse vrnile v stari panj. Po nekaj dneh, ko se poležejo nove mladice, začne panj izletavati. Čez štiri dni pregledamo naletenca, nov panj in podremo vse nove matičnike, če so jih čebele potegnile iz do tri dni stare zalege oziroma jajčec. Po dneh se izleže iz matičnika mlada matica, se nato oplodi in prične zalegati. Tako imamo novo čebeljo družino.

 

OMETENEC: na stolico - kozico zložimo zaželene sate iz dveh, treh močnih panjev s čebelami vred ter jih pregrnemo z mokrim prtom. Čebele pustimo najmanj četrt ure pri miru, de se do­bro napijejo medu, nakar jih ometemo v zabojček. Seveda moramo vse sate na stolici dobro pregledati, da ni na njem mogoče matica iz kakega panja, ki smo mu odvzeli satje. V zabojček ometemo samo čebele in trote in NE matice, nato vzamemo sprašeno matico iz enega izmed panjev, ki smo jim odvzeli sate, jo zapremo v matičnico, čepek zadelamo s sladkornim testom in jo obesimo v zabojček z ometenimi čebelami. Zabojček postavimo za tri dni v temno klet. Čebele bodo osvobo­dile matico in roj je nared. Roj naj bo težak dva kilograma. Po treh dneh vsadimo čebele z matico vred v že pripravljen panj, ki je opremljen deloma s praznimi in deloma z mede­nimi sati.

 

Čebelji družini, ki smo ji odvzeli matico, lahko dodamo mlado matico, če ta družina nima svojega matičnika, ki smo ga pustili ob odvzemu in stare matice.

 

SESTAVLJENEC: v popoldanskih urah združimo na kozici sate s čebelami seveda brez matice, in zalego, ki smo jo odvzeli raznim močnim družinam. Po potrebi jim doda še kak prazen sat ali satnico, nakar denemo vse skupaj v prazen panj. Starejše čebele se bodo do večera vrnile v svoje panje. Tedaj dodamo narejencu sprašeno matico, ki jo sami preje vzgojimo ali jo kupimo pri vzrejevalcu matic, v matičnici, zaprti s sladkornim testom. Čebele kmalu osvobodijo matico in tako je nared sestavljenec.

 

Vse narejene roje moramo oskrbovati. Če nimajo medu, jih moramo krmiti s sladkorno raztopino v razmerju 1 : 1 (kilogram sladkorja in liter vode), segrejemo, da se sladkor stopi in tako nastane sladkorna razstopina za krmljenje rojev.

 

Rezervne čebelje družine in vzdrževanje rezervnih matic.

 

Rezervne čebelje družine imenujemo tiste čebele, ki niso naseljene v normalnih panjih, iz katerih točimo med in pridobi­vamo druge čebelje pridelke. To so običajno majhni panji, v katerih je od 4 do 8 ali tudi več satov in nimajo medišča. V takem malem panju, ki mu nekateri pravijo tudi prašilček, lahko prezimimo rezervno čebeljo družino, s katero istočasno prezimimo tudi rezervno matico. Čebelar, ki ima več panjev, ki načrtno čebelari, ve, da mu preko zime lahko umre matica v enem od njegovih normalnih panjev, čebele pa preživijo zimo. Takemu panju lahko spomladi pomaga s tem, da mu doda drugo matico iz rezervne družinice ali pa mu doda kar celotno rezervno družino in s tem se čebelja družina, ki mu je umrla matica, normalno razvija. Zgodi se, da čebelar pri pregledu čebel po nesreči stisne matico. Na razpolago ima rezervno matico v rezervni družini, ki jo lahko takoj doda. Nadalje lahko čebelar spomladi odvzame rezervnim družinam pokrito zalego in jo doda neki slabši čebelji družini v normalnem panju in mu tako pomaga, da se družina razvije do glavne paše in poveča donos medu in drugih pridelkov. Skratka, vsak čebelar, ki načrtno čebelari, mora imeti v svojem čebelnjaku rezervne družinice, da ni nikoli v zadregi za matico, za zalego itd. Nekako je predvideno, da naj bi imel čebelar vsaj pet nor­malnih čebeljih družin po eno rezervno družinico.

 

Označevanje matic.

 

Zaznamovanje ali označevanje matic v čebelarstvu ni nujno potrebno, je pa koristno za čebelarja v mnogih pogledih. Matice označujemo na več načinov, kot so:

 

1. prirezovaje kril,

2. označevanje z določeno barvo ali z različnimi barvami,

3. označevanje z oštevilčenimi stanjol ploščicami, itd.

Pri nas je najbolj razširjeno označevanje matic s striženjem kril in z barvanjem gornjega dela oprsja. Barvanje, ki je bolj zamudno, ima nekaj prednosti pred striženjem kril.

Če ima čebelar označeno matico, lahko pri pregledu čebelje družine takoj ugotovi njeno starost, ugotovi, če so čebele matico prelegle in označeno matico čebelar hitreje najde na satu med čebelami. Označevanje matic z barvno piko na gornjem delu oprsja je najbolj razširjeno med vzrejevalci matic. Ko označujemo matico, uporabljamo za vsako leto drugačno barvo. Običajno se uporablja pet različnih barv, za vsako leto drugačno. Dobijo se posebne stanjol barvne ploščice (pike) v beli, rumeni, rdeči, zeleni in modri barvi. Vsaka barva predstavlja določeno leto rojstva matice in ker matica po treh letih starosti opeša na plodnosti, zadostuje pet različnih barv za označevanje.

 

13. OSKRBOVANJE ČEBEL

 

Spomladansko opazovanje čebelarja ob izletnicah pred žrelom.

 

Če smo jeseni čebelje družine pravilno zazimili, čebelar spo­mladi nima posebnih skrbi. Zapomniti si mora pravilo, da bodo čebelje družine spomladi take, kakor smo jih jeseni

zazimili. Ko čebelar jeseni ureja čebelje družine za prezimovanje, mora upoštevati naslednje okoliščine:

 

1. Vzimujemo le živahne družine, ki imajo mnogo neizčrpanih mladih čebel.

2. Skrbimo, da bo imela vsaka čebelja družina rodovitno, mlado matico, ki izvira iz dobrega rodu.

3. V plodišču pustimo primerno število lepih satov, ki so primerni za zalego.

4. Čebelji družini moramo pustiti zadostno zalogo primerne hrane,ki je pravilno razmeščena po satju (AŽ panj od 10 do 14 kg).

5. Panje pravočasno toplo odenemo in zaščitimo pred vetrom.

 

Če je čebelar naštete okoliščine upošteval, bodo čebelje družine prezimile močne in zdrave. V februarju in marcu imajo družine že precej zalege. Zato vzdržujejo v gnezdu toploto v višini 33 do 35º C. V tem času običajno ne odpiramo panjev in čebele opazujemo raje pri izletnicah pred žrelom.

 

Po obnašanju čebel pri izletavanju in znakih, Ki jih opazimo na bradi, lahko zanesljivo sklepamo, kako je z družino. Z opazovanjem moramo predvsem ugotoviti, ali imajo čebelje družine matico, če so zdrave in živahne in če imajo dovolj hrane.

 

Pri zdravih družinah, ki imajo matico, se čebele mirno prašijo, pri žrelu pa imajo postavljeno stražo. Če čebele v dneh z normalno toploto živahno izletavajo, sklepamo, da je družina močna, če čebele v veliki množini nosijo cvetni prah, smo prepričani, da ima družina zdravo in zelo plodno matico, da ima zalego in je zelo dobro prezimila.

 

Če vidimo, da čebele redko izletavajo, da se vrača v panj le malo čebel z obnožnino ali cvetnim prahom, da čebele tekajo nemirno sem in tja po bradi, prednji panjski končnici in si­lijo celo v sosednje panje, je družina skoraj gotovo brezmatična. Tako družino takoj zaznamujemo in jo pregledamo, čim so za to ugodni vremenski pogoji, da pokaže toplomer vsaj 14°C. Če pri pregledu ugotovimo, da jo družina brezmatična, se lahko odločimo za združitev z drugo družino, ali pa ji dodamo rezervno družinico, ki smo jo zato namenoma prezimili.

 

Najprej izletsvajo spomladi tiste družine, ki imajo že zalego. Prerano zaleganje ni najboljše za čebeljo družino, ker mora v mrazu izletavati po vodo in se hitreje izčrpa, če vidimo, da čebele v marčnih in aprilskih hladnih jutrih živahno izletavajo, vemo, da pridno zalegajo.

 

Če se čebele trebijo na panjskih končnicah in na bradi, je možno, da je družina grižava, da v panju razsaja nosema, posamezni blatni madeži pa so lahko znak družine, ki je postala brezmatična, a je sicer zdrava.

 

Družine, ki v marcu ali aprilu slabo izletavajo, prinašajo le malo obnožnine, so lahko brezmatične, lahko pa jim pri­manjkuje hrane. Čebele, ki po izletu v kratkih lokih padejo na tla, so sestradane in taki družini je treba takoj dodati zdravo hrano, to je medeni sat, ki smo ga jeseni spravili za take potrebe. Včasih opazimo na bradi bele srajčke, ostan­ke izsesanih žrk ali bub. To j e znak, da se čebele v skrajni sili hranijo z lastno zalego, ven pa nosijo neužitne bele hitinaste kožice.

 

Če opazimo, de čebele padaj o na tla, skušajo vzleteti in pri tem poskakujejo, je upravičen sum, da so pršičave. Take čebele poberemo in jih pošljemo na pregled najbližjemu veterinarskemu zavodu, da ugotovi zdravstveno stanje in nato čebele pod strokovnim vodstvom veterinarja zdravimo.

 

Včasih vidimo laziti pred čebelnjakom mladice, ki ne morejo leteti. Če si jih ogledamo, opazimo na njih okrnela krila. To je znak, do jim je proti koncu njihove razvojne dobe škodoval nastop mrzlega vremena in se zato niso povsem raz­vila.

 

Pogosto opazimo, da panj pri žrelu moči. V jutranjih urah vidimo, da je okrog žrela v vencu polno rosnih kapljic. To je zn k, da je družina močna, delavna, da obilno zalega in da zato porabi veliko hrane. Glejmo, da bo taka družina imela dovolj hrane in prostora za razvoj.

 

Čiščenje podnic in odstranitev lepenke po prvem spomladanskem izletu.

 

Čim se čebele ob prvem pomladanskem izletu otrebijo, se dobro razgibajo, je njihova prva naloga čiščenje podnice. Na dnu panja je preko zime padal drobir (izgrizeni pokrovci mednih celic) in mrtve čebele. Čebelar je moral jeseni na podnico položiti lepenko, na kateri se je nabrala vsa ne­snaga. Da olajšamo čebelam delo, izvlečemo lepenko in tako z lahkoto odstranimo vso nesnago. To lahko napravimo tudi pri toploti l0ºC, če ne odpiramo in ne premikamo satov čebelje družine. Iz lepenko lahko razberemo, kje je sedela zimska gruča čebel, koliko je mrtvic, kako živahen je panj itd.

 

 

 

Redni pregledi čebelje družine in beleženje posebnosti

 

Včasih ne vemo za gotovo, ali ima čebelja družina že zadosti hrane do prvo paše. Morda po obnašanju čebel in znakih, ki smo jih opazili na bradi, sklepamo, da je v panju nekaj narobe. V teh primerih je nujno, da ob prvem lepem dnevu ugotovimo, kaj je s sumljivo družino. Zgodaj spomladi in tudi malo kasneje naj bodo to bežni, hitri pregledi pri katerih OČISTIMO PANJEVO DNO od drobirja mrtvic in voščene vešče ali njenih zspredkov, UGOTOVIMO ZALOGO HRANE in UGOTOVIMO, ČE JE ZALEGA IN ČE SE DRUŽINA NORMALNO RAZVIJA.

 

Da ugotovimo zalogo medu, izvlečemo le sate, ki jih čebele slabo zasedajo, to so predvsem krajni sati, ki morajo imeti še polno pokritega medu. Da ugotovimo zalego, odmaknemo sate na tisto stran, kjer smo preje izvlekli medeni sat in tako ugotovimo samo zalego in gnezda v ničemer no razdiramo. Panj takoj zapremo in ga zopet toplo odenemo. Vse ugotovitve sproti beležimo v posebno beležko, ki jo imamo razporejeno tako, da ima vsak panj po številkah v beležki določen prostor, ka­mor preko celega leta vpisujemo posebnosti.

 

Po prvem spomladanskem pregledu čebeljih družin nadzira čebelar svoje čebele preko celega leta, jim pomaga pri razvoju, krmi, kontrolira donos medu, razvoj družine, plodnost matice, rojenje, preleganje itd. Po potrebi odvzema pridelke, med, cvetni prah, matični mleček, itd. Redne preglede čebeljih družin vrši čebelar po potrebi in po vremenskih in pašnih okoliščinah. Vsaj enkrat na 14 dni mora čebelar pregledati vsako čebeljo družino in po ugotovljenem stanju izvršiti tista dela, ki so nujna za določeno čebeljo družino ali panj. Če n.pr. primanjkuje hrane, mora družini polagati hrano, če se družina pripravlja na rojenje, ukrepa po svojem načrtu, če je medišče polno medu, ga iztoči, če imajo čebele gra­dilni nagon, jim dodaja satnice, če postane panj brezmatičen, mu doda drugo matico itd. Vse izvršene posege v čebeljo družino in vse spremembe skrbno beleži ločeno za vsako če­beljo družino ali za vsak panj posebej.

 

Pitanje čebel zaradi pomanjkanja hrane in pitanje na zalego

 

Čebela kot žuželka je izredno odvisna od vremenskih in dru­gih okoliščin, v katerih živi in še posebej od pašnih razmer v njeni neposredni okolici.

 

Čebelar mora vedeti za vsako družino, za koliko časa ima hrane in kolik jo donos medičine (nektarja) dnevno v panj. To ugo­tavlja pri rednih pregledih čebeljih družin in s tehtnico tehta donos in porabo medičine. Skoraj vsak čebelar ima določen panj vedno na tehtnici in tako sledi porabi in donosu medu ali medičine.

 

Če narava ne nudi dovolj hrane čebelam, jim mora čebelar pomagati s tem, da jih pita in tako dodaja manjkajočo hra­no. Čebele pitamo s sladkorno raztopino v razmerju 1:1, to pomeni, da damo na en liter vroče vode en kg sladkorja. Sladkor mešamo v vroči vodi toliko časa, da se popolnoma raztopi in nato mlačno sladkorno raztopino polagamo čebelji družini v poseben pitalnik .

 

Izkušnje so pokazale, da zaloga medu v panju ne sme biti

nikoli manjša od 3 do 5 kg. Če je hrane manj, se čebelja dru­žina počasneje razvija Če čebelar opazi, da je hrane v AŽ panju manj kot 3 kg mora pripraviti pitalnik in sladkorno raztopino in krmiti ali pitati čebele. Pitamo tako, da nalijemo v pitalnik vsaki drugi dan potrebno količino sladkorne raztopine. V pitalnik lahko nalijemo tudi liter in več raztopine naenkrat, to je odvisno od potrebe in potrošnje določene čebelje družine.

 

Poznamo več vrst pitanja čebel:

 

a) pitanje zaradi pomanjkanja hrane preko leta,

b) pitanje na zalego,

c) pitanje za dopolnilno zimsko zalogo.

 

Čebele pitamo zaradi pomanjkanja hrane vedno takrat, ko preko leta ugotovimo, da narava čebelam ne nudi zadostne količine medičine in zaloga hrane v panju pade izpod 3 kg.

 

Čebele pa tudi pitamo NA ZALEGO takrat, ko je v panju pri­merna zaloga medu, pa želimo, da matica v panju močneje zalega in hočemo doseči hitrejši razvoj in moč čebelje družine. S pripravimo čebeljo družino do določene moči, da kot taka lahko izkoristi pašo, ki je pred nami. Če na primer vemo, da bo akacija medila v drugi polovici maja in takrat moramo imeti polne panje delovnih čebel starih nad 21 dni, bomo pričeli pitati panje na zalego nekako v začetku aprila ali točneje 50 dni pred glavno pašo. Čebele pitamo na zalego tako, da jim v pitalnike nalivamo sladkorno raztopino v razmerju 1:1 vsak večer po 2 dcl. Čebelja družina ima stalni dotok hrane in matica hitreje zalega in moč družine raste. Ko se pojavi prva paša, so panji dovolj močni, da pašo izkoristijo in za čebelarja naberejo določeno količino medu v medišče.

 

Pitanje za dopolnilno zimsko zalogo opravi čebelar v mesecu septembru in prvi polovici oktobra tako, da čebelji družini doda manjkajočo hrano, ki ji je potrebna za zimsko mirovanje. Srednje močna, čebelja družina v AŽ panju potrebuje lo do 14 kg zimske zaloge. V avgustu čebelar pri pregledu panja za vsako čebeljo družino ugotovi, koliko medu ima v panju in to zabeleži. Če ugotovi, da ima določen panj že na zalogi 6 kg medu, že s tem ve, da mu mora dodati še 8 litrov sladkorne raztopine v razmerju 1:1. Pri tem računa, še po­trošnjo medu do zime in takemu panju doda v razdobju 14 dni 8 litrov sladkorne raztopine. V pitalnik lahko naenkrat nalijemo do dva litra.

 

Izenačevanje in izravnava čebeljih družin ob spomladanskem razvoju.

 

Čeprav smo jeseni vzmili približno enako močne ali enako živahne čebelje družine, oslabijo preko zime nekare bolj, nekatere manj. To spomladi hitro ugotovimo že po živahnosti izletavanja, kasneje pa po številu zasedenih ulic in množini zalege pri pregledu v samem panju. Vzrokov za to je več: starost in kakovost matic, ohranjenost vzimljenih čebel, starost čebel, motnje v notranjosti panja ali v njegovi bližini, bolezen, vlaga, barva panja, nepravilno ali slabo zapaženje panjev, itd.

 

Spomladi pri pregledovanju čebeljih družin ugotovimo, da imajo nekatere družine 5 do 7 satov zalege, medtem ko zale­gajo slabiči le na 2 do 4 satih. Vse to zabeležimo in ko se po načrtu odločimo za izravnavo družin, odvzamemo živahnim družinam sat pokrite zalege in jih s čebelami vred dodamo slabičem, ki imajo dobre matice.

 

Kdaj začnemo družine izenačevati? V spomladanski dobi čebele preteklega leta postopama odmirajo, moč družine pada. V istem času se polagoma veča obseg zalege. Če je družina bolj živahna, odloži matica dnevno več jajčec. Množina dnevno založenih jajčec narašča le do določene meje. Ta mejo določa matica, ki ne more dnevno žaleči več kot 1500 do 2000 jajčec. Izredno dobre matice zmorejo žaleči tudi več jajčec dnevno. Moč družine še naprej narašča, ker se polegajo vedno nove mladice, matica ne more preko svoje zmogljivosti. V taki čebelji družini je tedaj več mladic, kot jih je potrebno za nego zalege. Čim močnejša je družina,

večje je število odvečnih mladic. S poskusi so dognali, da doseže matica mejo zaleganja, ko je založenih približno

8 do 9 satov AŽ panja, ko je zasedenih vseh 10 satov. Ko dosežejo družine to razvojno stopnjo, se začnejo razvijati počasneje, tedaj čebele že posedajo pod satjem, da ne vi­dimo skozi žrelo in vse polno jih je za okencem. Razvoju take družine prav nič, ne škoduje, ako ji odvzamemo 1 do 2 sata s pokrito zalego. S tem, da taki družini odvzamemo sat

ali dva pokrite zalege in dodamo namesto njih lepo prazno satje ali satnico v gradnjo, nudimo matici prostor za zaleganje in istočasno preprečujemo rojilni nagon. Z odvzemom pokrite zalege smo zmanjšali število mladih polegajočih se čebel, ko pa je matica zalegla dodano prazno satje, pa smo zaposlili mlade čebele dojilje, da nemoteno odlagajo mleček iz krmilnih žlez mladim žrkam.

 

Družine, katerim smo dodali pokrito zalego s čebelami, se hitro opomorejo, v takem panju je hitro dovolj mladih čebel in matica v tem panju ima vse možnosti, da poveča dnevno število zaleženih celic. Tako dosežemo, da imamo v panju sorazmerno enako močne družine.

 

Gradnja novega satovja, priprava in dodajanje satnic.

 

Čebelja družina se spomladi hitro razvije. Mladicam, starim 12 dni, se razvijejo voskovne žleze in jih naravni nagon sili h gradnji satja. Pravimo, da imajo čebele gradilni nagon katerega mora čebelar pravočasno ugotoviti in čebelam nuditi možnost gradnje novega satja. Čebelar mora skrbeti za obnovo satja tako, da ima v plodišču lepo mlado satje, skozi katerega je možno videti svetlobo. Staro črno satje ima manjše celice in iz njih seizlegajo slabotnejše čebele mladice. Letno je treba v AŽ - panju v plodiiču obnoviti vsaj tri sate, tako imamo v plodišču januarja tri sate stare tri leta, tri sate 2 leti in tri sate stare nekako 9 mesecev. V medisču imamo starejše sate, ki so močnejši in se ne trgajo pri točenju medu.

 

Čebele se izlegajo iz čebeljih celic satja v plodišču. Celice so v enem letu zaležene 5 do 6 krat, v središču gnezda tudi do 12 krat. Ko čebelja ličinka raste, pušča na dnu celice svoje odpadke. Čebelja buba sprede okrog sebe zapredek, ki ga pusti v celici, ko se izvali. Odpadki in srajčke zato vedno bolj ožijo dno in stene celic, ker mla­dica, ko se izleže, ni zmožna popolnoma očistiti celico. Če pogledamo skozi sat proti svetlobi, vidimo, da so plodiščni sati iz leta v leto vedno bolj temni. Staro satje je poleg tega leglo različnih bolezni, zlasti nosemavosti. Tudi voščena vešča se hitreje razvija na starih satih, ker se hrani z odpadki na dnu celic.

 

Poskusi so pokazali, da so mlade čebele, ki so se izlegle iz starih satov, lažje od čebel, ki so se izlegle iz mladega satovja. Medtem ko so tehtale čebele izležene iz mladega satovja 0,125 g, so tehtale čebele izležene iz starega črnega satovja le o,lo6 g. Čebelarski strokovnjak Mihajl je dokazal, da se je premer celic zmanjšal za 5,9%, če so bile celice 16 do 18-krat založene. Če se zmanjšajo celice, se nekateri udi čebele ne razvijejo normalne velikosti. Take čebele imajo manjši rilček, krila, zadek itd. Po razdolju nekaj let začno čebele stene celic tanjšati in jin podaljševati. Za izvršitev tega dela potrošijo mnogo časa in energije.

Za obnovo satja povečujemo sposobnost čebel za nabiranje, preprečujemo rojilni nagon, povečujemo delovno vnemo in zmanjšujemo nevarnost bolezni. Iz plodišča odstranimo v času gradilnega nagona (v maju, juniju ali juliju) stare neprozorne ter nepravilno izdelane sate. Glede na moč družine, vremenske pogoje, pašne razmere in gradilnega nagona čebel, lahko dodamo čebelji družini naenkrat eno do dve satnici v gradnjo. Satnico običajno postavimo ob zad­nji sat zalege v panju. Čebele jo hitro dogradijo in tako imamo v panju obnovljeno gnezdo z novim mladim satom.

 

 

Novo satnico napravi čebelar tako, da kupi ali izdala nov leseni okvir sata, v katerega vdela tanko, za to nalašč izdelano žico in v to žico vtre (vdela) satnico, ki jo kupi v čebelarski trgovini ali jo lahko tudi sam vlije iz voska, če ima zato potrebno orodje. Satnica predstavlja zasnovo in dno celic, katere čebele dogradijo, rečemo, da so čebele potegnile celice na satnici. Ko so tako vse celice zgrajene, imamo nov sat, ki ga običajno matica takoj zaleže.

 

Kontrola rezervnega in mediščnega satja.

 

Običajno čebele prezimijo v plodišču in čebelar jeseni, ko zazimuje čebele izprazni medišča, satje spravi v omaro ali kak drug primeren prostor, zapre matično rešetko z deščicami in zaradi toplote naloži na matično rešetko časopisni papir, da iz plodišča ne uhaja toplota. Tako vskladiščeno satje je preko zime varno pred voščenim moljem. Spomladi pa, čim se nekoliko otopli, je takoj podana, nevarnost, da se v satju zaredi voščena vešča. Ličinka voščenega molja ali voščene vešče se hrani z odpadki izleženih mladih čebel, ki so na dnu čebelje celice.

Ličinke voščeno veščo lahko v kratkem času popolnoma uničijo rezervno in mediščno satje, če ga ne kontroliramo in pravočas­no preprečimo razvoj voščene vešče. Satje hranimo na hladnem prostoru. Če opazimo, da se je v satje naselila voščena vešča in so na delu že njeme ličinke, takoj satje zažveplamo, naj­preprostejše sredstvo je žveplo, ki ga v primerni posodi zažgemo in postavimo v omaro s satjem. Ker je žvepleni plin lažji od zraka, je bolje, da žveplamo od zgoraj navzdol.

 

Omaro, v kateri smo zažveplali satje, moramo tesno zapreti in zlepiti vse reže, da plin ne uide iz omare. Žveplanje satja lahko glede na potrebe večkrat ponovimo. Prodno tako satju vložimo v medišča čebeljih družin, ga dobro na soncu prezračimo in šele nato vložimo čebeljim družinam.

 

Postopno prestavljanje ter nastavljanje satja v medišče in spomladansko širjenje gnezda.

 

Čebelje družine se spomladi ob pravilni oskrbi čebelarja hitro razvijejo in živahnost v panju raste iz dneva v dan. V apri­lu, ko se pojavi že prva paša, so proti koncu tega meseca ali v začetku maja že družine toliko močne, da zasedajo vse sate v plodišču, vsa ulice med sati so natrpane, čebele pedsedajo pod sati in tako jim je plodišče postalo pretesno. Takrat mora čebelar omogočiti čebelam širjenje gnezda in šir­jenje prostora za nadaljnji razvoj. Pri nakladnih panjih čebelar poveča prostor s tem, da panju doda eno naklado, pri AŽ panju pa razširi prostor v medišče. Če Čebelar prostora ne razširi, se bo čebelja družina pripravila na rojenje.

 

Čebelar bo tako dobil roj, s tem povečal število družin ali v tem letu običajno ne bo točil medu ne od roja in ne od izrojenca.

 

Ko čebelar ugotovi, da je določena čebelja družina močno živahna, da v plodišču ni več prostora za nadaljnji razvoj, razširi prostor v medišče. V medišče prestavi del satja iz plodišča in ostali prostor izpopolni s satjem, ki ga je jeseni skrbno odbral in sprajvil v omaro. Prestavljati začne­mo šele takrat, ko je zaleženin v AŽ panju 7 do 8 satov. V večini primerov je to v Sloveniji koncem aprila ali v začetku maja, kar je odvisno od pašnih razmer in načina oskrbovanja čebel po čebelarju.

 

Postopno prestavljanje v medišče izvršimo tako, da ob lepem sončnem vremenu odpremo panj, očistimo medišče, pripravimo in prezračimo mediščne sate, ki smo jih imeli v omari in nato zložimo del satja s čebelami in zalego na kozico. Iz plodišča odberemo 3 do 4 zaležene sate s pokrito zalego in jih damo v sredino mediščnega dela panja. Poleg zaleženin satov damo na eno stran sat z medom in obnožnino, ostali pro­stor pa izpolnimo s praznimi sati. Zaležene sate postavimo vedno v sredino medisča, iznad gnezda v plodišču. Čebele so tedaj ne počutijo brez matice in ne nastavljajo matičnikov.

 

V plodišču pustimo vse ostale sate z matico in povečini z odkrito zalego. Sedaj formiramo novo gnezdo tako, da vse zaležene sate namestimo v sredino plodišča, ob zalego namestimo mednoobnožinski sat ostali prostor pa izpolnimo z izdelanimi lepimi za zaleganje sposobnimi sati. Če je v tem času paša in imajo čebele gradilni nagon, takrat lahko glede na števil­čno moč družine dodamo ob zalego tudi kako novo satnico v gradnjo, sicer pa dodamo satnico nekaj dni kasneje, ko so se čebele privadile na povečani prostor.

 

Tako postopno prestavljanje lahko po potrebi večkrat ponovimo. Čim se čebele v plodišču ponovno razmnožijo in je zaleženih 7 do 9 satov, lahko zopet prestavimo par satov pokrite zalege v medišče in iz medišča odstranimo enako število satov. Pri tem prestavljanju običajno dodajamo v izpraznjeni prostor v plodišče v gradnjo satnico, v ostali prostor pa prestavimo potrebno število satov iz medišča.

 

Poznamo tudi nastavljanje mediščnega satja v medišče. Ko čebele podsedajo in ko je medišče polno čebel, je čas, da v medišče nastavimo satje. Najbolj preprosto nastavljajo tisti čebelarji, ki napolnijo medišča z izdelanimi sati iz shrambe, plodišča pa pustijo povsem nedotaknjene. Če je pred nami paša, tako nastavljanje zadostuje. Zelo primerna je kombina­cija nastavljanja in prestavljanja. Najprvo, ko očistimo medišče in odpremo prehod čebelam v medišče skozi matično rešetko, nastavimo v medisče prazne izdelane sate. Ko jih čebele nekako v enem tednu očistijo, deloma zasedejo, pa izvršimo prestavljanje. Takrat prestavimo iz plodišča 2 do 4 sate pokrite zalege v sredino medišča, v plodišču uredimo gnezdo in ob strani zalege nastavimo lepe izdelane sate iz medišča. Če je gradilni nagon, lahko vstavimo ob zalego novo satnico v gradnjo.

 

Zamenjava matic in enostavna vzreja matic.

 

Čebelar mora poznati vse svoje matice, vedeti za njinovo starost in plodnost. Čim ugotovi, da matica ne odgovarja potrebam čebelje družine, da preslabo zalega, da je pohablje­na, de je stara več kot tri leta, se odloči za zamenjavo take matice. Včasih čebele nesposobno, staro ali pohabljeno matico same zamenjajo s preleganjem. če se to ne zgodi, jo načrtno zamenja čebelar, čebelar si lahko sam vzgoji mlado matico ali pa jo kupi pri vzrejevalcu matic. Matice dodajamo na več načinov. Vsak način dodajanja matic ni loo% siguren. Dodaja ali zamenjava matice je odvisne od cele vrste činiteljev, pašnih razmer, letnega časa, zaloge v panju, matičnjaka v panju, če je bila družina dalj časa brezmatična, če že zalogajo čebele trotovke, itd.

 

Za načrtovano izmenjavo matic poznamo več načinov, kot na primer:

 

a) Izmenjava matice s presenečenjem čebel, ki jo izvršimo tako, da v panju poiščemo sat z matico in ga postavimo

na kozico. Ko vidimo, da se, mirno giblje po satu, prime s palcem in kazalcem desne roke novo matico za krila, z levo pa odstranimo s sata staro matico in postavimo na isto mesto mlado novo matico. Nato opazujemo nekaj časa, kako se vedejo proti njej čebele na satu. Če ne pokažejo sovražnosti in če dodana matica ne začne begati, je stvar v redu, če jo pa čebele napadejo, jo je treba odstraniti in dodati na drug način.

 

b) Matico dodamo lahko tudi tako, da v panju poiščemo staro matico, jo odstranimo in nato del satov zložimo na kozico. Nato čez pol ure vstavimo vse sate z zalego nazaj v panj in po preteku ene ure, ko se čebele dodobra zavedajo, da nimajo matice, namočimo mlado matico v medno rastopino, da je matica nekoliko mokra in jo spustimo na žrelu v panj. Čebele že takoj na žrelu prično oblizovati osladkano matico, jo spremljajo v panj in jo v večini primerov osvojijo.

 

c) Matico dodajamo tudi v posebni matičnici - kletki. To jo najbolj razširjen in skoraj vodno zagotovljen način. Staro matico poiščemo v panju, jo odstranimo ter pripremo v matičnico. Zaprto matičnico namestimo nazaj v panj med čebele. Ko se nekako po eni uri matičnica navzame duha stare matice, se staro matico odstrani in v matičnico pripre mlado macico kot zamenjavo. Matičnico zapremo in namestimo na isto mesto, kjer je bila popreje. Nato pustimo tako za­prto matico lahko več ur in ko opazimo, da se čebele ne obnašajo proti njej sovražno, zamenjamo zamašek na matičnici s sladkornim testom. Čebele nato počasi prigriznejo sladkorno testo in tako osvobodijo matico.

Matice dodajamo še na več drugih načinov. Če imamo mlado matico v prašilčku, to je v majhnem tri ali štiri satnem panju, lahko dodamo matico tako, da dodamo čebelji družini, ki smo ji popreje odstranili matico, ali je bila že brezmatična tako, da odstranimo iz medišča toliko satov, kolikor jih imamo v rezervni družinici. Nato s časopisnim papirjem nekoliko pokrijemo matično rešetko v medišču in na kraj me­disča dodamo celo družinico z matico. Čebele se kasneje zdru­žijo in nova matica postane gospodar panja.

 

Vzreja matic je nekoliko bolj zahtevno delo čebelarja, poseb­no še strokovna vzreja, pri kateri mora čebelar poznati celo znanost o dedovanju (genetiko), odbiro ali selekcijo čebel, ocenjevanje najboljše čebelje družine, čistokrvnost pasme itd. Zato vsak čebelar še ni strokovni vzrejevalec matic. Vsak čebelar pa le mora poznati enostavno vzrejo matic in naravno zamenjavo matic v ovojih panjih. Čebelja družina najpgosteje zamenja matico z rojenjem ali s preleganjem.

 

kadar čebelja družina iz tega ali onega vzroka izgubi matico in ima v panju še oplojena jajčeca, stara do treh dni, začno čebele dojilje (mlade čebele) izdatneje krmiti nekaj mlajšj ličink ali jajčec v čebeljih celicah in nad njimi potegnejo zasilne matičnike. Tako si samo v sili vzredijo mlado matico.

 

Med rojilnim razpoloženjem, ko je čebelja družina na višku svoje moči in se pripravlja na rojenje, potegnejo čebele 8 do 2o matičnikov. Matične žrke se razvijajo v nalašč zanjo zgrajenih matičnikih. V njih je hrane v izobilju in iz njih se izležejo zdrave in močne matice.

 

Ob preleganju čebele potegnejo največ do tri ali štiri matičnike, ki so lepo zgrajeni in jih mora zaleči stara matica. Ko se mlada matica izleže, čebele odstranijo staro matico, ali jo umori mlada matica, ki je zasedla njeno mesto.

 

Vzreja matic iz rojnih, zasilnih in prolegalnih matičnikov je najbolj razširjena in najenostavnejša. Vse vrste matičnikov so iz tega ali onega nagiba potegnile čebele same. Čebelar z manjšim številom panjev si običajno iz matičnikov vzredi mlade matice.

 

Pokrite rojne matičnike uporabljamo pri vzreji in zamenjavi starih matic na več načinov:

 

a) Vcepimo jih v družino s starimi neprimernimi meticami. Šest dni pred vcepitvijo matičnika v taki družini odstranimo staro matico. Osirotele čebele začno delati zasilne matičnike. Predno dodamo odbrani matičnik, moramo vse zasilna matičnike podreti. Pri tem moramo biti zelo natančni, da katerega ne spregledamo. Nato v sredini gnezda izrežemo primerno odprtino, da vanjo lahko vcepimo matičnik. Pod matičnikom mora biti dovolj prostora, da bo mogla matica izlesti iz celice.

 

b) Matico lahko vzredimo v majhnem štiri satnem panju v plemenilniku. Plemenilniki so lalhko posamični panjčki s tri do pet sati, ali pa so normalni panji, ki smo jih preure­dili na oddelke. V vsak panjček ali plemenilnik vstavimo po en sat z zrelim matičnikom. Če je na satu več matičnikov, pustimo samo najlepšega. Razen sata z matičnikom vstavimo v plemenilnik potrebno število satov s pokrito zalego in medom, ki jih odvzamemo drugim močnim panjem, ostali prostor pa napolnimo s praznimi rezervnimi sati. Tak plemenilnik je najbolje, da ga odnesemo vsaj štiri kilometre stran od čebelnjaka. Če jih pustimo v čebelnjaku, jim je treba, dodati dovolj mladih čebel, stranski sat pa poškropimo z vodo, ker vse stare delovne čebelo izletijo in se vračajo v njihov prejšnji panj, iz katerega smo vzeli zalogo in matičnik in zato v plemenilniku ostanejo samo mlade čebele. Po določenem času se iz matičnika izleže mlada matica, se izven panja oplodi in prične zalegati. Tako imamo mlado matico in majhno rezervno družinico, katero lahko dodamo kateri koli družini, ki ima staro ali neprimerno matico. Vse druge strokovne načine vzreje matic obravnava posebna, strokovna čebelarska lite­ratura in jih na tem mestu ni mogoče v celoti opisati.

 

Dobra matica - pogoj za za uspešno čebelarjenje.

 

Matica je bila že od nekdaj v čebelji družini predmet posebne poznosti. V staram veku in še daleč v srednji vek so jo imenovali »vodja«, »vladar«, »kralj«. Matica je še danes deležne posebne pozornosti in brez dobre matice ni dobrega, čebelarjenja .

 

Matica je mati vseh članov čebelje družine. Od nje podedu­jejo čebele vse zunanje znake in gospodarske lastnosti, zato je pogoj naprednega čebelarjenja, da imajo čebelje družine mlade in rodovitne matice. Brž ko smo ugotovili po obsegu in zunanjosti zalege, da njena rodovitnost pojema, jo moramo zamenjati. Izkušnje govore, da naberejo družine z mladimi maticami več medu od tistih s starimi maticami.

 

Nič manj važna ni starost matic za prezimo vanje družin. Po oceni propade od vseh vzimljenih družin najmanj 5% zaradi brezmetičnosti. Z redno obnovo matic zmanjšamo zimsko iz­gubo čebeljih družin.

 

Z obnovo starih in nerodovitnih matic preprečujemo rojenje saj s tem prihranimo mnogo nevšečnosti, ki jih povzročajo roji v dobi rojenje. Matice seveda ne izmenjujemo vsako leto, če se izkaže kot odlična z dobrimi gospodarskimi lastnostmi in veliko delovno vnemo čebelje družine.

 

Notranji in spolni organi matice

 

Spolni organi matice se sestoje iz dveh jajčnikov, ki imata hruškasto obliko in napolnjujeta velik del matičinega zadka. Vsak jajčnik sestoji iz snopa okoli 15o jajčnih cevk (ovariol).

V njih se razvijajo jajčne zasnove in zorijo jajčeca. Jajčne cevke so zato na vrhu tanjša, spodaj pa razširjene. Ko so jajčeca zrela, se spuščajo v parni jajčni vodnici. Po plemenitvi se nabere v njih mnogo sperme, ki ostane tu le začas­no. Obe jajčni vodnici se združila v kratek neparni jajce­vod, ki prehaja v vrečasto nožnico (vegina). Ta vodi skozi nožnično preddvorje do spolne odprtine, ki je v telesni vdolbini pri korenu žrela. Nožnična odprtina, ki ima v pre­meru o,65 mm, je ožja kot sama nožnica.

 

V nožnični vodnici je zatič, ki zapira prehod iz nožnice v parno jajčno vodnico. Nožnični zatič ima važno vlogo pri zaleganju, zlasti pa pri instrumentalnem osemenjevanju.

V nožnično vodnico se izteka cevka semenske mošnjice. Semen­ska mošnjica meri v premeru l,o - 1,5 mm. Pri normalno oplemenjeni matici je v njej pet do šest milijonov semenčic, ki zadoščajo matici za celo življenje.

 

Ko pride jajčece iz jajčne vodnice v nožnično vodnico, pride v stik s semenčicami. Od tod potuje do spolne odprtine, na­kar ga matica s pomočjo žela postavi v celico. Ko je matica na višku zaleganja, položi dnevno v celice tudi do 2000 jajčec in več.

 

Matica je najbolj plodna v drugem letu življenja. Ko se prvo leto izleže, se oplodi in nato leže jajčeca do pozne jeseni. Zimo kot mlada matica dobro preživi in zgodaj spomladi pri­čne z zaleganjem in je v tem letu naj rodovitnajša. Kasneje rodovitnost pojema in zato nekatera velečebelarstva vsako le­to ali pa vsaj vsako drugo leto izmenjajo matice.

 

Spolni organi trota.

 

Spolni organi trota ležijo ob straneh zadkove notranjosti. Sestojijo se iz parnih mod, parnih semenovodov, semenskih mehurjev, sluznih žlez, enega semenovoda in ene spolne trobe, štrcalne cevi, ki predstavlja kopulacijski organ. V mo­dih je okrog 200 semenskih cevčic, v katerih se tvorijo se­menčice, spermiji. Spolna troba služi za prenašanje semena v matičina spolovila.

 

Obe modi, ki imata obliko fižola, sta v približno istem delu zadka, kot jajčnika pri matici. V njih, se tvorijo spermiji (semenčice), ki potujejo od tod v semensko vodnico in v štrcalno cev, ki se sestoji iz čebulice, vratu in

dveh rožičkov. Ob združitvi z matico so spolna troba obrne navzven, tako, da pride čebulice na njen zunanji konec. Seme se istočasno izlije po semenski vodnici v čebulico, od­tod pa v jajčno vodnico matice. Za semenčicami se izteka sluz obeh sluznih žlez, ki se na zraku strdi. Trot po združitvi z matico pogine.

 

 

14. NEKAJ O VZREJI MATIC

 

Genetika – znanost o dedovanju.

 

Temelje današnje genetike ali znanosti o dedovanju, je po­ložil Gregor MENDEL. Križal je različne vrste graha in ugo­tovil, da vsak znak ali lastnost določata najmanj dve dedni osnovi. Dedne osnove danes imenujemo GENE. Ena dedna osnova ali gen izvira od očeta, druga od matere. Prenašajo se nespremenjeno iz ene v drugo generacijo. Pravila, po ka­terih so dedne osnove prenašajo od staršev na potomce, so MENDELOVI ZAKONI.

 

Po načinu dedovanja ločimo dve vrsti lastnosti, kvalitetne in kvantitetne (količinske). Primeri kvantitativnih lastnosti so n.pr. rodovitnost, nagnjenje k rojenju, preleganju, nabiralna vnema, krotkost in podobno. Ker na te lastnosti močno vplivajo okoliščine, je pravilna oskrba čebeljih družin po­goj, da se uveljavijo posamezne sposobnosti matic. Matice istega rodu bodo zalegale v živahni družini velike, v sla­biču pa le majhne površine satja. Matice s slabimi dednimi lastnostmi pa ne zalegajo zadovoljivo, čeprav so dodane živahnim družinam in imajo na voljo zadostne površino satja.

 

Pri odbiri čebeljih družin za vzrejo matic moramo poznati njene dedne lastnosti in odbirati vedno za vzrejo matic jejčeca najboljših čebeljih družin, ki jih imamo na razpo­lago in to po celi vrsti lastnosti, kot so delovna vnema, obseg zalege, moč družine, krotkost družine, donos medu itd. Pri tem moramo gledati še na to, da vzgojimo čebeljo družino, ki bo odporna proti boleznim, ki bo imela daljši rilček itd. Vse te in še druge lastnosti mora poznati vzrejevalec matic in tako pristopiti k načrtni odbiri najboljših čebeljih družin za vzrejo matic.

 

 

Strokovna vzreja matic.

 

Strokovna vzreja matic je zahtevno delo izredno sposobnega

čebelarja. Tako vzrejo opravlja čebelar takrat, ko rabi večje število matic predvsem za prodajo drugim čebelarjem, ki se s tako vzrejo ne bavijo.

 

Za vzrejo matic prvo vzrejevalec odbere najboljše čebelje družine, ki imajo največ dobrih lastnosti, katere so pasemsko čiste in za katere vodi več let nazaj zapiske o delovni vnemi in drugih dobrih lastnostih. Odbrane družine iz katerih jemlje­mo vzrejno gradivo (jajčeca), imenujemo MATIČARJE. To je materna družina, ki nam daje najmlajše žrke ali jajčeca. Družine, v katerih vzrejamo plemenite TROTE, imenujemo TROTARJI. Odbrani plemenjaki — matičarji in trotarji - morajo ustrezati tako glede pasme kot pridnosti. Za vzgojo odbranih ličink uporabljamo čebeljo družino, ki ji pravimo REDNIK. Le ta lahko neguje vstavljene žrke ves čas, dokler matičniki niso godni. Pri vzreji večjega števila matic pa rabimo še pomožne družine, iz katerih jemljemo čebele in zalego za red­nika.

 

Kakšen mora biti rednik?

 

Čebelja družina, ki smo jo določili za rednika , mora biti na vrhuncu razvoja. Imeti mora polno čebel različnih starosti, krmilk, gradilk, čebel, ki zračijo panj in pašnih čebel. Prinašanje medičine in cvetnega prahu ustvarja pogoje, ki so ugodni za tvorbo mlečka in potenje voska. V družini morajo biti sati polni medu, obnožnine in zalege. V panju mora biti nabito čebel kot v času rojenja. V družini mora biti preveč mladih čebel krmilk, ki proizvajajo več mlečka, kot ga morejo odložiti v celice z žrkami. Prenašanje in zorenje medičine kakor tudi povečana temperatura v panju vpliva na graditeljice, da izločajo vosek. V panju mora biti trotovina in godni troti. To so okoliščine, ki silijo čebeljo družino v rojenje in so take čebele sposobne takoj prevzeti vzrejno gradivo in pola­gati krmilni sok (mleček) matičnim žrkam, ki jih vstavi čebe­lar.

 

Priprava vzrejnega gradiva

 

Od izbrane družine uporabljamo najmlajše žrke iz matičarja, take, ki so se iz jajčka pravkar izlegle. Stare smejo biti kvečjemu 2o ur. Take žrke dobimo tako, da vstavimo v sredino gnezda matičarja lep rumen sat, v katerem so se čebele en do trikrat že izlegle. Preden ga vstavimo, ga poškropimo z razredčenim medom, da ga čebele takoj očistijo in ga matica preje zaleže. Vsak dan pogledamo ta sat, da ugotovimo, kdaj ga je matice zalegla. To si zapišemo, četrti dan imamo na njem pravšnje pravkar poležene žrke iz jajčec. Take žrke presadimo v zato pripravljene metnou izdelane matičnike, ki jih na­mestimo v satni okvir na posebno letvo in vzrejano gradivo je pripravljeno.

Predno vložimo vzrejno gradivo rodniku, mu odvzamemo matico. Matico mu odvzamemo devet dni pred vložitvijo vzrejnega gra­diva. Po devetih dneh rodniku podremo vse matičnike, ki jih je zasilno zgradil in mu v sredino gnezda vstavimo vzrejni satnik. Čebele v redniku bodo takoj pričele s polaganjem hrane v umetno izdelane matičnike presajenim mladim žrkam in nadaljevale z gradnjo matičnikov po redni razvojni poti matične žrke in kasneje ličinke.

 

Ko so metičniki v redniku zreli, jih porabimo. : Upoštevati moramo, da se matica izleže 15. do 17. dan od dneva, ko je bilo jajčece položeno v celico. Zaradi previdnosti uporabimo matičnike dve dni pred predvidenim izleženjem matic. Če smo presadili enodnevne žrke, bodo metičniki godni deseti dan, če vzrejali iz tridnevnih jajčec, pa bodo zreli enajsti dan.

 

Zjutraj tistega dne, ko nameravamo matičnike porabiti, jih pregledamo, izločimo majhne, nenavadno dolge, krive in nepravilno er grajene.

 

Pred vcepitvijo matičnike preizkusimo. Če buba matičniku "grize", ko matičnik prislonimo k ušesu, je v redu.

 

V kakšne namene uporabljamo matičnike?

 

1. Matičnike vcepimo v narejence ali v družine, ki smo jim odvzeli ostarele, izčrpane matice. Pri dodajanju matičnikov delamo tako, kot je že opisano.

 

2. Matičnike vstavimo v plemenilnike, majhne panjičke. V njih se matice izležejo, oplemenijo in začno zalegati. Plemenilnike, ki jih je več vrst, napolnimo z mladimi čebelami.

Za naseljevanje uporabimo ponavadi čebele iz rednika, iz gradilnih satov raznih panjev, panjev, ki so brez matice ali iz z leženih satov raznih panjev.

 

Pred naselitvijo plemenilnikov čebele poškropimo z vodo. Čebele zajamemo z zajemalko, v vsak plemenilnik pa jih nasujemo približno 1/4 kg. Če plemenimo matice doma, je

treba nasuti več čebel, ker se stare čebele vrnejo nazaj v panj, iz katerega smo jih vzeli. Vsakemu plemenilniku

damo po en matičnik v matičnici. Brezmatične čebele v plemenilniku se oprimejo matičnice in ko se matica izleže, odpremo matičnico in čebele v prašilčku osvojijo mlado matico. V plemenilniku čebele, zgradijo mlad satnik, matica se oplodi in vzrejevalec matic ime mlado matico, sposobno za prodajo ali za dodajo neki določeni čebelji družini.

 

3. Matičnike damo v valilne matičnice. V njih jih čebele negujejo, dokler se matice ne izležejo. Matičnike iz letvic odstranimo, nalepimo na čepke ali na pokrovce matičnic in jih vtaknemo v matičnico. V vdolbinico na dno matičnice smo že prej namestili voščene čašice, v katere kanemo nekaj kapelj medu, ki bo služil izleženi matici za hrano. Take matičnice postavimo nazaj v vzrejni satnik, ki ima ob strani dve dodatni letvici in vzrejni satnik vložimo nazaj v rednika. Ko se matice izležejo vsaka v svoji matičnici, jih uporabimo na več načinov. Običajno jih damo v hramčke ali plemonilnike, jih napolnimo s čebelami na enak način, kot je opisan pod točko 2, o uporabi matičnika.

 

Matice v plemenilnikih se lahko oplemenijo doma ali pa jih vzrejevalec odnose v posebne plemenilne postaje, kjer se o plemenijo z izbranimi troti iz trotarja, ki je nalašč zato na plemenilni postaji.

 

Predno napolnimo, plemenilnike s čebelami in dodamo izle­ženo mlado matico ali matičnik, moramo v posebni del plemenilnika vložiti potrebno hrano za čebele. Posebni del namenjen za hrano plemenilčka napolnimo s posebnim sladkornim testom. Čebele imajo dostop do sladkornega testa in zato dovolj hrane za čas plemenitve matice na plemenilni postaji ali pri čebelnjaku vzrejevalca.

 

Plemenilne postaje.

 

Plemenilne postaje imajo v Sloveniji precejšnjo tradicijo. V drugih naših republikah plemenilnih postaj nimajo. Plemenilna postaja je kraj, kjer so odbrane čebelje družine kot kot TROTARJI in v okolici najmanj l0 km ni nobenega drugega čebelnjaka ali čebel, čebelar ali vzrejejevalec matic dostavi v posebnem plemenilčku matico s približno 1/4 kg čebel na plemenilno postajo zato, da se tam spari in oplemeni z izbra­nimi čistokrvnimi troti.

 

Plemenilna postaja je uporabna le tedaj, če jo vsaj 5o % plemenitev čistih. Ta rezultat je pri plemenilnih postajah na kopnem težko dosegljiv, ker je treba vedno računati s prikritim križanjem. Zanesljive plemenilne postaje so le na otokih in v alpskih dolinah, kjer v okolišu več kot 8 km ni nobenih čebel. Pri nas imamo plemenilno postajo na Zelenici, ki je dovolj oddaljena in izolirana od ostalih krajev naseljenimi s čebelami.

 

15. TROTOVEC KOT OSIROTELA ČEBELJA DRUŽINA

Kaj je trotovec?

 

Čebelja družina, ki je dalj česa brez matice in nima mlade zelege, postane trotovec. V taki družini pričnejo mlade čebelje dojilje z matičnim mlečkom krmiti določeno število čebel, katerim se pod vplivom krmilnega soka ali mlečka pričnejo razvijati spolni organi, oz. jajčniki ter v njih nastajajo neoplojena jajčeca. Takim čebelam pravimo trotovke. Te čebele pričnejo v čebelje celice odlagati neoplojena jajčeca, ki so običajno raztresena po satju. Mlade čebele pričnejo tem neoplojenim jajčecem pokladati krmilni sok in tako nastane takozvana GRBASTA zalega, ki se loči od čebelje zalege in od zalege trotov, čebelja družina postane trotovec običajno takrat, ko iz različnih vzrokov izgubi matico, nato potegne iz jajčec, ki jih ima na razpolago zasilne matičnike, da si nadomesti matico. Ko se taka matica izleže, izleti na praho, da se oplodi. Večkrat se zgodi, da se matica ne vrne, v panj. Zunaj panja ima razne sovražnike, kot so nekateri ptiči, sršeni itd. Če se matica ne vrne v panj in v panju ni več odkrite zalege,

je taka družina obsojana na propad. V sili pričnejo mlade čebele z mlečkom krmiti nekaj čebel, katerim se razvijejo jajčniki in lahko ležejo neoplojena jajčeca. Enako se lahko zgodi tudi čebelji družini, ki je rojila. Stara tatica se je umaknila z rojem, mlada se ni vrnila oplojena v panj in panj postane trotovec, če mu čebelar pravočasno ne priskoči na pomoč. Iz grbaste zalege se izlegajo slabotni troti, čebele v naravi umirajo in taka čebelja družina v dveh mese­cih propade.

 

Kako ozdravimo trotarja?

 

Čebelar je tisti, ki je kriv za to, da mu je neki panj v čebelnjaku postal trotar s tem, da ni imel pregleda nad vsemi čebeljimi družinami. Čebelar lahko vedno pravočasno prepreči nastanek trotarja s tem, da kontrolira izrojenca takrat, ko bi se morala pojaviti zalega od sprašene matice. Prav tako mora ugotoviti pri rednem pregledu čebel, ki jih vrši preko leta običajno vsakih lo dni, če določena čebelja družina prelega ali ima zasilne matičnike in družini polaga posebno skrb vse dotlej, dokler se ne oplodi mlada matica ali ji čebelar sam ne doda druge matice.

 

Ko postane čebelja družina trotar, ga je težko ozdraviti. Taka družina ne sprejme nobene matice in zato jo zdravimo na poseben način. Čebelar, ki ima več panjev čebel, bo čebeljo družino, ki je postala trotar, enostavno pridružil neki drugi čebelji družini in s tem zmanjšal število čebeljih družin. Z drugo čebeljo družino jo združi tako, da določeni družini, ki jo misli dodati, odstrani iz medišča satje, pokrije matično mrežo s slojom časopisnega papirja in nato prestavi trotovca v medišče. Pri prestavitvi satov izloči zaležene sate z grbasto in odkrito zalego. Čebele sčasoma razgrizejo papir in se počasi združijo.

 

Če želimo trotovca zdraviti in obdržati čebeljo družino, ravnamo na naslednji način:

 

Vse čebele iz panja postavimo na stolico in pokrijemo z vlažno krpo. Panj popolnoma izpraznimo in zapremo žrelo. V prazen panj damo rezervno čebeljo družino na štirih satih ali več, ob straneh dodamo rezervne lepe sate in panj zapremo. Vse čebele trotarja, ki jih imamo na stolici proti večeru odnese­mo vsaj sto metrov vstran od čebelnjaka in tam sate enostavno ometemo. Čebele delavke, ki niso trotovke, se bodo vrnile v panj, ki ga odpremo, medtem ko trotovke ne najdejo več svojega panja in končajo življenje izven panja. Ometene čebele se počasi pridružijo rezervni čebelji družini in trotovca smo tako ozdravili.

 

Prej ko ometemo trotovca loo metrov od čebelnjaka, nekje v gozdu in odpremo panj v katerega smo namestili rezervno dru­žino, moramo v žrelo tega panja vreči malo kavino žličko sveže mlete kave, da tako menjamo vonj panja. Ometene čebele imajo tako občutek, da je to drug panj in si nato izprosijo svoj sprejem k rezervni čebelji družini z matico.

 

16. NEKATERE ČEBELJE BOLEZNI IN ZASTRUPITVE

 

V prvem programu teh skript so že opisani čebelji_ škodljivci in bolezni kot so: GRIŽA, NOSEMA in HUDA GNILOBA ČEBELJE ZA­LEGE. Čitatelji naj preje preberejo bolezni v prvem programu in nato nadaljujejo o boleznih, navedenih na tem mestu.

 

Majska bolezen.

 

Majska bolezen je bolezen mladic. Nastane navadno spomladi, ko se čebela intenzivno razmnožuje. Povzroča jo pomanjkanje tekočih snovi v panju.

 

Do pomanjkanja tekočih snovi v panju pride, če primanjkuje pašnih čebel ali pa, če je vreme neugodno za izletavanje. Prvo večkrat nastane zaradi kroničnih bolezni, ki spomladi na hitro poberejo večje število pašnih čebel. Mlade čebele morajo izločati obilo mlečka in zato potrebujejo veliko cvetnega prahu in tekočine. Če tekočine in cvetnega prahu ni na razpolago, se jim trebež v srednjem in tankem črevesju zgosti v obliki kot proso velikih trdnih strdkov.

 

Znamenja bolezni so vidne, ker mladice trumoma zapuščajo panj, se okorno premikajo, zadke imajo napete. Bolnice padejo na tla, se zbirajo v gruče in v krčih umirajo.

 

Bolezen preprečujemo, da skrbimo, de jo v panju dovolj

tekočih snovi zlasti spomladi, ko je razvoj intenziven. V pitalnik nalijemo mlečno sladkorno raztopino, ki smo ji dodali po en gram kuhinjske soli na liter raztopine in tako uspešno preprečujemo bolezen. Z redko sladkorno raztopino krmimo čebele posebno takrat, če ni izletnih dni, če je deževno vreme.

 

Varoatoza.

 

Veroatoza je bolezen čebel in čebelje zalege. Glavno znamenje bolezni je odmiranje pokrite zaloge in težavno letanje čebel.

Povzroče jo zajedavec - klop VAROA JACOBSONI. Klop je podo­ben uši, le da ime štiri pare nog, ne pa samo tri pare, kot uši. Vidimo ga s prostim očesom in se drži za obročki na bokih in trebuhu čebel. Prehranjuje se s krvjo čebele.

 

Samice klopov živijo spomladi dva do tri mesece, pozimi in jeseni pa šest do osem mesecev. Jajčeca odlagajo na stene zaleženih celic. Jajčeca se v celici izležejo in pod pokrito zalego ličinke uničijo delno ali povsem čebeljo bubo. Če je v eni celici veliko ličink, čebeljo bubo uničijo, če jih je manj, pa se izleže mlada čebela brez kril, ali brez noge, skratka, pohabljena, ki jo čebele takoj izločijo.

Znaki bolezni so podobni pršičavosti. Napadene čebele le­tijo le s težavo ali ne morejo izleteti. Vrtijo se na bradi, padejo na tla, se prevrnejo na hrbet in odmro.

 

Bolezen zatiramo s fenotiazinom, s katerim zdravi veterinar ali izkušeni čebelar. Bolezen je težko zdraviti in se stalno širi. Pri nas v Sloveniji še ni bila ugotovljena. Ugotovlje­ne je bila v Makedoniji in se vztrajno širi nekako do pet kilometrov na leto in smo jo dobili iz Bolgarije. Čebelja družina, obolela za varoatozo, v treh letih odmre.

 

Poapnela zalega.

 

Poapnela zalege jo kužna bolezen nepokrite in pokrite zalege. Povzroča jo glivica, ki tvori trose. Ti ostanejo na satju desetletja sposobni za okuževanje.

 

Čebelje ličinke se okužijo s hrano v starosti od tri do štiri dni. V prebavilih se ovojnica trosa raztopi in nato se povzročitelj hitro širi - razmnožuje, zlasti, če je za­lega premalo ogrevana. Zato se bolezen

pojavi najraje na robu gnezda. Povzročitelj tvori nitke, ki v obliki plesni pre­rastejo ličinko, v težkih primerih pa tudi vso celico. V takih primerih je celica videti kot poapnela.

 

V panju raznašajo bolezen čebele, ki na svojih telescih prenašajo trose in tako okužijo krmo. Znamenje bolezni je presledkasta zaloga, kasneje pa postanejo ličinke plesnice in sčasoma otrdijo - poapnijo. Kadar gre za bolezen pokrite zalege, so spremembe vidne na pokrovcih, ki so vdani v celi­co.

 

Bolezen preprečujemo s tem, da skrbimo, da imamo močne dru­žine, ki zadostno ogrevajo panj in zalego. S primernim ogre­vanjem zalege se glivica no širi.

 

Če se bolezen pojavi, odstranijo okuženo zalego in sate sežgemo. Čebeljo družbo stisnemo na manj satov, da je zmožna ogrevati zalego in poapnenje zalege ustavimo.

 

Poznamo še več bolezni, kot so paratif ali salmoneloza, septikemija, praliza, ameboza, malenoza in druge.

 

Zastrupitve čebel.

 

Največ čebel se zastrupi z raznimi škropivi INSEKTICIDI - sredstvi proti mrčesu. Tu so redki pripravki, ki čebelam niso nevarni. Stopnja zastrupitve med posameznimi insekticidi pa je zelo različna. Najnevarnejši so tisti pripravki, ki delujejo počasi in dolgo. Takšni pridejo s cvetnim prahom v panje ter zastrupijo vso zalego. Lahko pa zastrupijo čebele na paši ali med letenjem.

 

Največ čebel se lahko zastrupi, če škropimo z insekticidi posevke in nasade, ko cveto. Čebele lahko zastrupimo tudi, če škropimo nasad, ki sicer ne cvete, cvete pa v nasadu podrast in se na njem pasejo čebele.

 

Vedeti moramo, da precejšen del škropiva pade na tla, četudi škropimo samo drevje. V naprednem sadjarstvu, kjer raste drevje v travni ruši, je ta možnost, da bi zastrupili čebele na cvetočih plevelih, pogosta.

 

Znaki zastrupitve.

 

Najpogostejše znamenje zastrupitve čebel s kemičnimi sredstvi je veliko število mrtvic no panjevi bradi ali pred panjem.

 

Strupi vnašajo nered v življenje čebelje družine in čebele se nenavadno obnašajo. Na splošno povzroče klorirani ogljiko­vodiki in organsko fosforni estri omamljanje, paralize ali nenavadno aktivnost.

 

Pri zastrupitvah z lindanskimi pripravki postanejo čebele napadalne. Stražarke se ne poznajo več med seboj, sučejo se na nenavaden način in delajo pred panjem navpične kroge.

 

Pašna čebela, ki se vrača z zastrupljenim cvetnim prahom ali medičino, vnaša v panj razburjenje in družine pogostokrat preležejo matico. Pri zastrupitvah s sevinom pa lahko pašne čebele odmirajo dva ali tri dni. Pogosto ostane v panju le peščica čebel, ali pa družina v celoti umre. Pri zastrupit­vah s sevinom iznašajo čebele na panjevo brado mrtvo zalego.

 

Pri oslabelih čebeljih družinah ostane v panju premalo živali da bi mogle negovati zalego in ličinke odmro zaradi lakote ali ohladitve. Oslabljene družine pozimi tudi propadejo.

 

Pri počasi delujočih sredstvih so matice lahko zastrupljene in se nenormalno vedejo. Družina, ki ostane brez matice in je oslabljena, ne more preživeti zime.

 

Kaj stori čebelar, da obvaruje čebele pred zastrupitvami?

 

Pri škorpljenju s pesticidi in drugimi čebelam škodljivimi škropivi čebelar težko povsem zavaruje svoje čebele. Delno lahko prepreči zastrupitve, če je obveščen od kmetijskih služb ali kmetov o času škropljenja. Takrat ukrepa, kot

sledi:

a) Panje zapre za toliko časa, dokler nevarnost traja.

Če hočemo imeti z zapiranjem panjev uspeh, moramo upoštevati vreme, živahnost čebeljih družin, uletenost čebel na pašo in panjski sistem. Pri zapiranju čebel v AŽ panjih je treba upoštevati čas, do katerega se prične dvigovati temperatura čebel v panju, da se ne zadušijo, kdaj smemo zapreti če­bele, kako uredimo hlajenje itd..

 

b) Panje odpeljemo v času škropljenja vsaj pet do sedem ki­lometrov daleč od kraja, kjer se izvaja škropljenje ali zapraševanje arzeniti. S prevozi nastanejo stroški in razne težave. Kadar prevažamo, upoštevamo splošna pravila za prevoz čebel. Čebele prevažamo običajno ponoči.

 

c) Kjer v bližini čebelnjaka ni tekoče vode, skrbimo za stalen napajalnik s tekočo vodo. S tem preprečimo, da čebele ne iščejo potrebno tekočine na kapljicah škropiva. Zato čebelnjakov ne postavljamo v bližino nasadov, ki jih večkrat škropijo.

 

Po predpisih so kmetijske organizacije in kmetje dolžni obvestiti čebelarja en dan pred škropljenjem o datumu in

času škropljenja, da čebelar lahko zaščiti svoje čebele pred zastrupitvijo.

 

17. NEKAJ O ČEBELJIH PANJIH

 

Panj dom čebelje družine.

 

Odkar človeški rod čebelari organizirano, gospodarsko, čebelari v raznih panjih raznih izumiteljev. Nekatere vrste panjev smo opustili in pričeli čebelariti v drugih. Še do danes se na sistemu panjev nismo ustalili. Še vedno se pojavljajo čebe­larji, ki trdijo, da so izdelali najboljši panj. Iz prvega programa teh skript vemo, da se čebela razvija v vsakem primernem prostoru, pa če je treba tudi v duplu drevesa.

 

V letu 1977 so v Jugoslaviji s predpisom o standardih dolo­čeni štirje tipi panjev, v katerih naj bi čebelarili čebelar­ji cele Jugoslavije. Za Slovenijo sta s standardom določeni dve vrsti panjev in to:

 

1) Alberti-Žnidaršičev panj na l0 satov v plodišču in lo satov v medišču, imenovan "AŽ" panj ,

 

2) Langstroth-Rootov panj, nakladalni panj, prostostoječi, imenovan "LR" panj.

 

Čebelarji poznajo še celo vrsto panjev, kot so: kranjič, s katerim skoraj več ne čebelarimo, dunajski panj v dveh raz­ličnih merah, Kirarjev panj, ki se je uveljavil v okolici Maribora, Porentov panj , ki tudi ni več v uporabi, Datant-Biattov panj, s katerim več ne čebelarimo, Kunčev panj, ki pri nas ni v uporabi, Ferrarjev panj, nakladalni panj, v katerem čebelarijo le redki čebelarji, itd.

 

ALBERTI-ŽNIDERŠIČEV PANJ ali skrajšano "AŽ" panj, ki ga je konstruiral Anton Žnidaršič(1874-1947), velečebelar iz Ilir-

sko Bistrice je od nastanka do danes doživel celo vrsto dopolnitev. Prvotno je bil to panj, ki je imel v plodišču devet satov in v medišču enake mere. Kasneje so se pojavili povečani enaki panji na deset, enajst in dvanajst satov v plodišču in medišču. V predpisu o standardu panjev je določan AŽ panj na deset satov v plodišču in deset satov v medišču enake mere. Anton Žnideršič je sestavil panj iz Albertijevega listovnega panja in opremil s satniki Gerstungove mere. Torej iz dveh samostojnih panjev, s svojimi dodatki je Anton Žnidersič skonstruiral tretji AŽ panj. AŽ panj je precej velik in ime sedaj deset satov v plodišču in deset satov v medišču. Razdeljen je v dva dela, plodišče in medišče. Med plodiščem in mediščem je matična rešetka, skozi katero se lahko gibljejo samo čebele. Matica in troti so nekoliko večji in ne morejo skozi njo. V panju je torej dvajset satov, deset v medišču in deset v plodišču. Sat je 41 cm dolg, 26 cm visok in 25 mm širok. Satniki so gibljivi in nameščeni po dolžini in se izvlečejo zadaj panja. Pravimo, da ima panj mrzlo stavbo.

Anton Žnidaršič je panj opisal v posebni knjigi "NAŠ PANJ", ki je izšla leta 1925.

 

LANGSTROTH-ROOTOV panj, ali okrajšano "LR" panj, pa tudi nakladalni panj in ameriški panj je sestavljen iz več delov naklad, ki se zlagajo v višine in čebelar lahko panj poljud­no veča glede na razvoj čebelje družine. Ima podnico, na katero namestimo prvo naklado, lahko jo imenujemo plodiiče. Normalna naklada, ki lahko rabi za plodišče ali medišče, ima l0 satov naslednje mere: dolžina 504 mm, širina 25 mm in višina 242 mm. V rabi so še polovične naklade. Običajno ima poleti LR panj po štiri naklade, lahko tudi več ali manj, glede na razvoj čebelje družine v njej in glede na pašne razmere.

 

18. PREVAŽANJE ČEBEL NA PAŠO

 

Splošno o prevozu čebel na pašo

 

Prevažanje, ki je v današnjih časih že precej razširjeno, je bilo že pred našim štetjem v navadi pri Kitajcih in Egipčanih. Prevažali so svoje čebele na splavih in čolnih po rekah navzgor na pašo, dobro vedoč, da rastline v višinah zaradi hladnejšega podnebja kasneje cveto. Po tem, kako globoko so plovna sredstva potonila v vodo med vračanjem, so sklepali, kakšen je bil donos.

 

Tudi slovenski čebelarji so že v davnih časih prevažali čebele na tuja pasišča. V drugi polovici 18. stoletja je JANŠA učil umetnosti prevažanja čebelarje iz raznih avstrijskih dežel.

 

Tudi v današnjih časih, ko se poslužujemo boljših prometnih sredstev in ko čebelarimo v bolje izdelanih panjih, je znanje o prevažanju prav tako potrebno. Medtem ko so prevažali v prejšnjih stoletjih le na krajše razdalje, danes prevažamo na 3oo do 7oo km oddaljena pasišča. Med prevozom se lahko čebelje družine zaradi vročine zadušijo, zato mora čebelar-prevažalec dobro poznati razne okolnosti, da mu bo prevažanje le v korist, ne pa v škodo.

 

Čebelar, ki se odloči za prevoz svojih čebel, mora dobro poz­nati izvore medičine in obnožnine v domačem kraju, da zatrdno ve, kdaj je doma brezpašna doba. Predno se odločimo za prevoz, moramo poznati še pašne razmere v kraju, kamor želimo peljati in dnevni donos medičine v tem kraju, kar ugotovi po opazoval­nih postajah ali pri tamkajšnjih čebelarjih. Splačajo se nam le taki prevozi, kjer s precejšnjo zanesljivostjo računamo, da bodo čebele na tujem pasišču imele na razpolago izdatne izvo­re medičine. Vedeti moramo, kdaj se v tujem kraju paša začne in kdaj neha ter kako izdatna je. Na tujem prostoru si moramo pravočasno priskrbeti stojišča. Imeti moramo zdravniško spričevalo o zdravstvenem stanju čebel in privolitev oblasti v kraju, kamor peljemo na pašo ali privolitev tamkajšnje čebelarske organizacije. Na tuji prostor prepeljemo čebele dan ali dva prej, preden računamo, da se bo paša pričela. Zlasti za prevoze v bolj oddaljene kraje moramo biti posebno dobro pripravljeni. Za prevoz uporabljamo avtomobile in prevoz izvršimo ponoči.

 

Priprava čebeljih družin za prevoz.

 

Za prevoz pripravimo samo dobro ohranjene in močne panje.

V panjih, ki smo jih namenili za prevoz, ne sme biti neizdelanih, na novo zgrajenih ali slabo zažičenih satov, če če­bele tako satje napolnijo z medom, se rado utrga in sesede. V takih primerih je škoda manjša, če je žica v satnicah napeta navpično, ne pa vodoravno.

 

Prevažamo le močne družine, ki so na višku razvoja in imajo zadosti delovnih čebel, starih nad 21 dni. Na pot moramo vzeti orodje, kot omelce, kadilnik, brizgalko, vrv, deščice, kepo ilovice, kladivo, klešče, žeblje, žakljevino, žico in luč.

 

Predno nalagamo panje na prevozno sredstvo, dobro pritrdimo in pravilno naravnamo okenca pri AŽ panju, da se med vožnjo ne bi odprla. Panje zadaj odpremo, da se razhladijo. Ko za­piramo žrela, gledamo, da z dimom žival čim manj razburjamo. Prav tako pazimo, da pri nakladanju in razkladanju ne udarimo s panji ob trde predmete in da panje vedno postavimo vodo­ravno. Če je vroče, snamemo vrata pri AŽ panjih, če pa imajo vrata okenca, pa ta okenca odpremo.

 

Ponoči ne odpiramo žrel, ker bi se čebele razlezle po panjih in bi težko našle pot nazaj. Predno pričnemo na stojišču, kamor smo prepeljali čebele, odpirati žrela, oblijemo ali poškropimo z vodo prednje stene panjev in žrela. Tako pomir­jamo čebele, ki se usujojo iz žrela.

 

Med prevozom nadziramo čebele. Če je huda vročina, poškro­pimo od časa do časa okenca oziroma mrežo na okencih zadaj panja. Pomanjkanje vode razburja čebele. Med prevozom čebel se ne smemo za dalj časa ustavljati. Čebele se takoj razburijo, medtem ko med vožnjo mirujejo. Na pasišču moramo postaviti čebele vodoravno na pripravljeno stojišče.

 

V času, ko so čebele na paši, jih oskrbujemo kot popreje doma. Če je paša, nadziramo donos in iztočimo med, ko je zrel za točenje. Če paše ni in nastane slabo vreme, je treba včasih čebele krmiti ali pa jih moramo prepeljati nazaj v čebelnjak ali na stalno stojišče.

 

Prevažanje, pogoj za uspešno čebelarjenje.

 

Če po načrtu čebelarimo v glavnem na MED, je prevoz čebel na pašo nujen, posebno, če imamo veliko panjev čebel. Pašne razmere so na stalnih mestih vedno slabše in na stalnem mestu imamo v večini krajev le eno do dve paši. Kdor prevaža , lahko izkoristi več paš glede na različno vegetacijo in medenje v posameznih krajih. Prva paša je AKACIJA, ki cveti in jo je mnogo samo v določenih krajih naše države. Zopet aka­cija v južnih krajih cveti preje, kot v severnejših. Če čebelar pelje na akacijevo pašo v južne kraje, lahko po prene­hanju cvetenja v tem kraju in iztočitvi medu, prepelje čebele severneje, n.pr. v Mursko Soboto in dobi še drugo pašo na akaciji. V raznih krajih države se v različnih obdobjih pojavlja medenje. Gozd medi na določeni nadmorski višini in pod določenimi vremenskimi pogoji, zato mora čebelar iskati gozdno pašo tam, kjer zamedi smreka, jelka, macesen, itd.

 

Če čebelar prevaža, lahko izkoristi čebele in tako ima ren­tabilen svoj čebelarski obrat. Čebelarju, ki ima manj kot 15 panjev čebel, se ne izplača prevažati samostojno. V takem primeru se običajno več čebelarjev združi, da skupaj pripravijo zadosti panjev za določen tovorni avtomobil čebel.

 

Med lahko točimo na pasiščih pri določeni hiši ali pa improviziramo s šotorskimi krili ali na tovornem avtomobilu prostor za točenje medu.

 

Opazovalne postaje in zasledovanje poročil o medenju.

 

Čebelarska organizacija ima širom po državi postavljene opazovalne postaje, ki ugotavljajo dnevni donos medičine in pričetek ter obseg medenja. Opazovalno postajo predstavlja srednje močen panj čebel, ki je nameščen na tehtnici. Za vsako opazovalno postajo je nekdo zadolžen, da dnevno pregleda tehtnico in beleži, koliko se je v določenem dnevu tehtnica dvignila ali je padla. Dnevna poročila dostavljajo opazovalne postaje določenemu centru, ki podatke preko radia ali časopisa takoj objavi, če se je v nekem kraju pojavilo medenje in večji dnevni donos medičine. Čebelarji tako izvedo v katerem kraju je pričel mediti gozd ali kaka druga rastlina in lahko se odločijo za prevoz čebel na pašo. Opazovalne postaje so posebno pomembne pri pozdnem medenju. Saj gozd ne cveti in zato se pojavlja mana le takrat, ko se razmno­žijo določene ušice, ki izločajo sladek sok. Tako medenje ni mogoče v naprej predvideti, zabeležijo ga le pravilno opremljene, in zanesljive opazovalne postaje. V Sloveniji imamo več opazovalnih postaj, ki poročajo ZVEZI ČEBELARSKIH DRUŠTEV SLOVENIJE in ta sproti objavlja pojav medenja preko radia in časopisa.

 

19. EKONOMSKA STRAN ČEBELARJENJA

 

Splošno o rentabilnosti čebelarjenja.

 

O rentabilnosti čebelarjenja so mnenja kaj različna. Čebe­larji radi zatrjujejo, de "muha ne da kruha" in da imajo od čebelarstva več koristi sadjarji in kmetovalci, kot oni sami, ker jim čebele oprašujejo sadno drevje in druge kulturne rast­line. Zopet drugi vidijo v čebelarstvu lep dobiček. Čebelarja vidijo seveda le takrat, ko toči med, ne vidijo pa ga, ko poklada čebelam sladkorno raztopino za prezimovanje in ob drugih prilikah, ko so čebele brez naravne hrane in troši denarna sredstva za potrebe svojega čebelarskega obrata.

 

Pravo sliko dobimo, če upoštevamo investicije, ki jih

vloži čebelar v svoj obrat, vse stroške, ki jih ima z opravlja­njem čebel med letom in povprečni pridelek vsaj desetih zapo­rednih let. Jasno je, da so stroški in izguba časa pri manj­ših obratih zvišujejo v nasprotju z večjimi, kjer se zmanjšu­jejo. Zato moramo sestaviti samo nekak povprečni rentabilnostni izračun.

 

V kolikor ima čebelar čebelarski obrat s 3o in več panji, nekako čebelari brez izgub in dobička. Čebelarski obrat mu povrne vložene sredstva in delno poplača delo in trud s čebelami.

 

Kaj pove bežni izračun stroškov čebelarja?

 

Nekako svetovno povprečje fizičnega in drugega dela na en gospodarski panj letno znaša 6 ur, če računamo po

30.- din uro, je...................................180.- din

Povprečno porabo letno na panj l0 kg sladkorja

po grosistični ceni 12,00 din, znaša skupno ...........120.- din

Stroški treh novih satnic z okvirjem po l0,00 din znašajo................................................ 30.- din

Skupni stroški na AŽ panj znašajo letno............330.- din

V stroške ni všteta amortizacija in drugi stroški, kot so prevoz, embalaža, itd.

 

Dohodki od AŽ panja letno bi znašali v najboljšem primeru:

l0 kg medu po srednji ceni 30,00 din znaša skupno 3oo.- din 1 kg cvetnega prahu po 120,00 din je............... 120.- din

Skupni dohodki od AŽ panja letno znesejo.........420.- din

 

Če odštejemo izdatke od dohodkov, dobimo letni dohodek 90.- din

 

S tem dohodkom mora čebelar še vzdrževati panje in čebelnjak in druge nevkalkulirane stroške ter upoštevati amortizacijo celotnega obrata.

 

Glede na to, da imamo čebelarje, ki imajo le pet in še manj kg pridelka medu na panj in da ne pridobivajo cvetnega prahu, čebelarijo le iz ljubezni do čebel in nimajo nikakršnega dogodka. Čebelarjenje z manj kot petnajst AŽ ali LR panji ne daje dohodka in je lahko le za rekreacijo čebelarja in njegove družine.

 

Drugačna je slika, če čebelar čebelari na več čebeljih proiz­vodov, da poleg medu in cvetnega prahu pridobiva se matični mleček, da prevaža na paše in izkoristi več čebeljih paš letno, je dana možnost, da se mu dohodek od čebelarskega obra­ta poveča. Tudi večje število gospodarskih panjev zmanjša povprečni čas dela po panju in izboljšuje čebelarjev položaj.

 

Vsekakor je treba ugotoviti, da čebelar, ki čebelari na enem mestu, da čebelari samo na pridelek medu, nikakor ni gospodar­sko rentabilen.

 

Kakšen naj bo načrt sodobnega čebelarja?

 

Vsak čebelar, ki se odloči za čebelarjenje z večjim številom panjev, mora vedeti, kako bo čebelaril in si napraviti načrt. Vedeti mora, katere čebelje proizvode bo izkoristil od svojih čebel, ali bo prevažal in koristil več paš letno in katera vrsta panja mu za tak čebelarski obrat najbolj odgovarja.

 

V kolikor se čebelar odloči samo za čebelarjenje na med in cvetni prah, se mora istočasno odločiti še za prevoz čebel na pašo. Če želi biti s svojimi čebelami rentabilen, mora pričeti čebelariti najmanj s trideset do petdeset gospodar­skimi panji. Za čebelarjenje na med in cvetni prah in za prevoz čebel na paše so panji z večjo prostornino boljši in dajejo večji donos, zato se bo odločil za nakladne panje.

 

Če misli čebelar po načrtu čebelariti samo na enem mestu v kraju s srednje pašnimi razmerami in želi čebelariti na med, cvetni pran in mogoče še na matični mleček, mu bodo bolje koristili AŽ panji, ki jih bo zložil v čebelnjak in v njih čebelaril na mestu. S tem, da čebelarimo na več pro­izvodov čebel, bolje odgovarjajo AŽ panji in s tem krijemo stroške ter imamo določen dohodek od svojega čebelarskega obrata.

 

Vsak čebelar mora vedeti, kaj hoče doseči s svojim čebe­larskim obratom. Če misli čebelariti samo za hobi, sploh ni važno, v kakih panjih čebelari in mu ni treba računati na neke dohodke od čebelarskega obrata, saj mu zadostuje, da čebele letijo iz panjev in če je le primerna letina, dobi od njih nekaj kg medu, s čimer je povsem zadovoljen. Če mu čebele v določenem letu ne morejo nabrati medu, je prav tako zadovoljen in jim doda za zimo primerno zimsko zalogo ter seže v žep po potrebna finančna sredstva.

 

20. ROPANJE MED ČEBELAMI

 

Opis ropanja med čebelami.

 

Čebelarji poznajo ropanje med čebelami. Določene čebelja

družina napade sosednji ali kak drug panj in iz njega izropa med in temu pravimo ropanje. Ropanje se najpogosteje pojavlja v jeseni. Če imajo čebele v naravi dobro pašo, do ropanja običajno ne pride. Pač pa imamo opraviti z njim najpogosteje tedaj, ko paša preneha, majvečkrat pa ropanje povzroči če­belar, ki pri pregledovanju ali krmljenju ne ravna pravilno.

Tako se dogaja, da čujemo o ropanju v spomladanskem kakor tudi poletnem in največkrat v jesenskem času. Zlasti po kostanjevi paši imajo pogosto opraviti z ropanjem čebelarji začetniki, ki družino pogosto pregledujejo in s tem dajejo nezaposlenim pašnim čebelam povod, da začno stikati po tujih panjih.

 

Če opazimo, da so začele siliti v panj tujke, je treba s pregledovanjem prenehati. Roparice prepoznamo po tem, da ne letijo naravnost skozi žrelo v panj, temveč panj, skladovnico panjev ali čebelnjak obletavajo in skušajo vdreti v panjevo notranjost povsod, kjer se jim nudi prilika. Roparice, ki dalj časa ropajo, postanejo črne, ker se jih čebele iz napadenega panja branijo in jih pri tem odrgnejo, pri čemer odpadajo sive dlačice. Ropanje prav lanko ugotovimo proti večeru, ko v normalnih družinah čebele nehajo izletavati , roparice pa še vedno živo doletavajo in izletavajo. Če če­belo, ki izletava, stisnemo in da od sobe kapljo medu, vemo, da je to roparica. Kateri panj ropa, ugotovimo naj­lažje na naslednji način: Verando ali žrelo panja, ki ga sumimo, da je napaden ali da je ropar, zapremo za nekaj minut. V panju se pred izletnico nabere mnogo čebel, ki ho­čejo izleteti. Ko žrelo odpremo, posujemo izletavajoče čebele z moko. Pri tem gledamo, ali posute čebelo letijo v kak panj v domačem čebelnjaku ali pa se usmerjajo proti sosedovemu. Tako doženemo, katera družina je napadena in ali je ropar iz domačega ali sosednjega čebelnjaka.

 

Prve žrtve roparic so običajno osirotele brezmatične družine in slabiči, ki se niso sposobni braniti, Če je napadena družina brezmatična, tak panj popolnoma izpraznimo, v njegove notranjost pa vstavimo v karbol namočeno krpo.

 

Ropanje preprečujemo tudi tako, da pripremo žrela, na komaj centimeter široko odprtino. Žrela zožimo tudi sosednjim panjem. Nadalje lahko položimo polog žrela krpo, ki smo jo namočili karbolu ali petroleju. Tujkam je karbol tako odvraten, da prenehajo siliti v panj, ne moti pa domačih čebel. Obnese se tudi pelin, ki ga zmencamo in z njim zamašimo del žrela napadene družine. Dobro učinkuje tudi, če škropimo žrela napadenih panjev z vodo ali razredčenim kisom.

 

Nekoliko bolj okruten način preprečevanja ropanja je ta, da čebelar odpre zadaj panj in pod sate na podnico nameče z žličko sveže mleto kavo. Kava ima poseben vonj in roparice v panju se navzamejo vonja po kavi in ko se vračajo v svoj panj, jih lastni panj zaradi tujega vonja ne sprejme in tako se med seboj pokoljejo.

 

Če nastane v čebelnjaku močno ropanje, se lahko zgodi,

da čebelar v nekaj dneh izgubi skoraj vse ali del čebel. Med ropanjem in klanjem so uničene matice in tako panji propadejo.

 

Če ropanje po vseh preventivnih ukrepih le ne preneha, zapremo napadeni družini žrelo, izletalni sosednjih panjev pa pripremo. Prednjo stran napadenega panja pokrijemo z mokro krpo. Zadaj odpremo vrata panja, da se zrači skozi okenca. Žrelo napadenemu panju odpremo proti večeru. Tedaj izletijo roparice. Napadeni panj pa ostane priprt še en do tri dni.

 

Čebelarji se poslužujejo proti ropanju še drugih sredstev. Postavijo na primer panj, ki ropa, na mesto napadene družine ali pa panju, ki ropa, odvzamejo matico. Drugi namestijo poševno pred žrelom stekleno ploščico, da se tujke pri doletu zaletavajo v steklo.

 

Če doletevajo roparice iz soseščine, tedaj naprosimo sosednje­ga čebelarja, da se proti ropanju brani na isti način, kot mi.

 

 

21. MESEČNI PREGLED POTREBNEGA DELA PRI ČEBELAH SKOZI LETO

 

Mesečni prikaz in opis predvidenih čebelarskih del pri čebelah

  

JANUAR je zimski mesec mirovanja. Čebelar naj ne hodi po

čebelnjaku in ne moti čebel. Zadostuje, da enkrat tedensko stopi pred čebelnjak in si ogleda panje spredaj pri žrelih. Če so žrela zamašena z mrtvicami jih rahlo očisti in pomede z brade. Če opazi zdrobljene voščine, je to znak, da je v panju miš ali rovka. Proti takim vsiljivcem se moramo že jeseni zavarovati z luknjičavimi zapahi, ki dopuščajo izlet na vsaki luknji le eni čebeli.

 

V januarju izvršimo pregled čebeljih družin tako, da se ne poruši mir v čebelnjaku. Skozi žrelo potisnemo na rahlo gumijasto cevko in na drugi strani prislonimo uho. Če imamo le malo izkušenj, bomo lahko po šumu ugotovili prave stanje čebeljih družin. Kaj pomenijo različni šumi in drugi znaki v posamezni čebelji družini?

 

a) Enakomerno šumenje čebel, ki nas spominja na šumenje listja v gozdu, pomeni, da je družina v redu in da ne potrebuje naše pomoči. Naravno je, da je jakost šumenja odvisna od moči družine - to je od števila čebel v panju.

 

b) Hitro, neenakomerno in močno šumenje, ki včasih popolnoma preneha in hkrati znaki zu, zu, pomenijo, da je v panju miš ali nek drug glodalec, ki moti mir v panju.

 

c) Močno razburjeno šumenje pomeni, da je družina brez hrane, kar je najbolj pogosto, ali da ne more do hrane zaradi naše napake pri jesenskem pregledu družine, ker nismo pravilno razporedili satja s hrano in cvetnim prahom.

 

č) Neenakomerno šumenje, ki se menjava v višino tonov in je na trenutke močno, nato pa spet komaj slišno, pomeni, da je družina brez matice. Zelo redko pa je v panju lahko tudi neoplojena matica, ki se je izlegla v poznih jesenskih dnevih. Da se še bolje prepričamo, potisnemo cev še glob­lje v panj in skoznjo pihnemo malo zraka. Brezmatična družine bo zelo močno zašumela in to šumenje bo trajalo zelo dolgo časa, lahko tudi dalj od ene ure. V primeru, da družine nima hrane ali ne more priti do nje, bo še hitreje in močneje zašumela, a šumenje se bo hitro zmanjšalo na jakost, kot je bila, preden smo pihnili zrak skozi cev.

 

 

d) Zelo hitro - komaj slišno šumenje pomeni, de ima družina zelo mlado matico, ki je oplojena v poznih jesenskih dne­vih, le družina pri tem, ko pihnemo zrak skozi cev, rahlo zašumi in se hitro umiri. Družina ima tudi malo čebel.

 

JANUAR je mesec, v katerem ima že sonce nekoliko več moči. Če je dan miren in sončen, se lahko pojavi že prvi čistilni izlet čebel. Tudi v februarju čebele v glavnem mirujejo in čebelar naj ne moti čebel v čebelnjaku. Opravlja naj enako delo, kot v januarju. Ako leži pred čebelnjakom sneg, ga odstrani ali posuje s pepelom, žaganjem ali drobirjem. Proti koncu februarja, če se temperatura dvigne v senci nad l0 sto­pinj Celzija, že lahko na rahlo pregleda tisto družino, za katero je s prisluškovanjem in opazovanjem na bradi ugotovil, da naj bi bila brezmatična. Čim odpremo tak panj in odstrani­mo okence, čebele močno šumijo, begajo po satju in so raz­kropljene po celem plodišču. Čebele, ki imajo matico, sedijo lepo v svoji značilni zimski krogli in se skoraj ne zmenijo, če rahlo odpremo plodiščno okence. Če se prepričamo, da je družina brez matice, lahko takoj odstranimo štiri ali več satov in na to mesto dodamo celo rezervno družinico z mlado matico. Če je hladno, tako delo pustimo za mesec april.

 

Iz panjev že lahko izvlečemo podloge, lepenke, ki smo jih vložili že jeseni in jih prečistimo. Iz razporeda zjedi in drugih odpadkov na lepenki lahko sklepamo na ne pravilnosti, ki so se pojavile v družini. Trakovi zdrobljenega voska in druge nesnage ne smejo segati preko polovice lepenke, sicer je to znak, da družina nima dovolj hrane. Kristalčki sladkorja med zjedjo pomenijo žejo. Prekomerno število mrtvic in pege griže so znaki brezmatičnosti ali celo bolezni. Če padejo čebele z brade na tla in begajo potem še po tleh, odskakujejo in zamahujejo s krili, imamo skoraj gotovo opraviti z nevarno boleznijo NOSEMAVOSTJO. Če čebele padajo iz sata, je tudi znak, da nimajo hrane. V tem času lahko tudi bežno pogledamo zaloge hrane s tem, da izvlečemo sat ob gnezdu, na katerem običajno ni ali je le na eni strani nekaj čebel. Če je ta sat poln medu, je s hrano vse v redu.

 

MAREC prinese v panje novo življenje. Z njim se začne pravo čebelarsko leto. V marcu si ustvari čebelar natančno sliko o stanju čebel z neposrednim pregledom vsake posamezne dru­žine. Pregled opravimo čim hitreje in ne zadržujemo zalege izven panja. Ugotovimo, kako je čebelja družina razvrščena, kolika je zaloga hrane, koliko je že zalege in če zalega sploh je. Če je ni, natančno pregledamo čebeljo družino in če je brezmatična ali ima bolno matico, dodamo družini re­zervno družinico z mlado matico. Če ni hrane, vstavimo taki družini pitalnik in jih proti večeru krmimo z razredčenim medom ali v skrajnem slučaju tudi s sladkorno raztopino v razmerju 1:1 (Liter vode na kg sladkorja). Če je gnezdo

 

potisnjeno ob stran, ga pomaknemo na sredino medišča in

pri tem ne spreminjamo razporeda satov. Izvlečemo samo krajne sate druge strani plodišča, nato prestavimo sat za satom in izvlečene sate vložimo na drugi kraj plodišča. Če je preveč medu in je matica blokirana pri zaleganju odvzamemo kak sat in dodamo praznega ob zalego. Plesnive sate zamenjamo z rezervnimi, če na njih še ni zalege in očistimo podnico panja. Panj mirno zapremo in toplo odenemo ali zapažimo s časopisnim papirjem. V bližini čebelnjaka uredimo napajalnik tako, da kaplja voda iz določena posode ali vodovodne pipe na poševno ležečo desko, na kateri so izrezani žlebički tako, da se voda pretaka iz žlebička na niže ležeči žlebiček in tako nudimo čebelam vodo v neposredni bližini čebelnjaka. Napajalnik ne sme biti na izletni strani čebelnjaka, ker bi sicer iztrebki padali na desko, oziroma na napajalnik.

 

Vse ugotovljeno stanje za vsako družino posebej beležimo. Beležimo, koliko je hrane, koliko je zalege, če smo napravili kakšen poseben poseg, če sumimo na bolezen, itd.

 

APRIL: če v mesecu marcu zaradi slabega vremena nismo opravili glavnega spomladanskega pregleda, je nujno, da ta pregled dru­žin opravimo sedaj. Čebeljim družinam, ki nimajo dovolj hrane, pokladamo ob večerih po 1/2 litra sladkorne raztopine 1:1, Še bolje pa je, da pokladamo razredčen med. V aprilu potroši dobra družina okoli 5 kg hrane. Če smo zazimili družine z zadostno količino zdrave hrane, jo morajo imeti aprila še okoli 6 kg. V tem mesecu pogosto dežuje, se ohladi in čebele nimajo možnosti nabrati medičine, cvetnega prahu in vode. Hitro kopni hrana in zato jih skrbno nadziramo. In če je potrebno, dodamo hrano. Lahko pričnemo s pitanjem na zalego, tako da vsak drugi dan zvečer nalijemo v pitalnik okoli 1/4 litra sladkorne raztopine, kateri dodajamo kostanjev med. Panjev ne odpiramo brez potrebe, le dna jim večkrat očistimo, da se ne zaredi v njih voščeni molj - vešča. Če so družine dovolj živahne, širimo plodišče. Vstavljamo izdelane sate, če smo jeseni plodišče stisnili. Ko cvete češnja, jagoda, spomladanska rese ali repica, izkoristimo gradilni nagon čebel in vstavljamo ob strani gnezda satnice. Ker je poraba hrane v tem mesecu velika, bera pa zelo negotova, moramo imeti natančen pregled nad zalogo hrane v panjih.

MAJ predstavlja vrhunec čebelarskega leta. Čebelarji imajo polne roke dela. Družine pridejo v maju skoraj na višek svoje moči. Loti se jih rojilni nagon. Čebele imajo pašo na kadulji, akaciji, listni mani, gozdnem drevju in raznih rožah. Imajo močan gradilni nagon in gradijo satnice.

 

V maju preprečujemo rojenje s tem, da nudimo živahnim dru­žinam dovolj prostora, da se razvijejo, zastavljamo satje v središče in prestavljamo pokrito zalego iz plodišča v medišče.

 

Uporabljamo gradilni satnik, iz katerega pridobivajo čisti vosek. Maticam strižemo krila, da ne izroje. Prevažamo čebele na akacijevo pašo. Pazimo ne roje, narejamo roje in rezervne družine. Maj je najprimernejši čas za vzrejo matic. Pri prestavljanju pokrite zalege v medišče pazimo, da v medišče ne prestavimo matice. Če se določene družine pri­pravljajo na rojenje in to prekasno opazimo, lanko iz rovih matičnikov napravimo rezervne družine in vzgojimo mlade matice. Če nismo že v aprilu izravnali moč družin, napravimo to v začetku maja tako, da močnim družinam odvzamemo sat ali dva pokrite zalege in dodamo slabiču z dobro matico. Pri tem pazimo, da s satom ne prestavimo matice, saj je teko izgubljena. V kolikor imamo močne družine ,v maju že točimo med od akacije in oljnate repice.

 

JUNIJ je mesec najizdatnejše paše. Družine so na višku svoje moči in še vedno nagnjene k rojenju. Plemenijo se matice. Čebelarji prevažajo čebele na gozdno in kasneje na kostanje­ve pašo. Paziti in nadzirati moramo izrojence in roje, če so pričeli zalegati in če so se matice oplodile. Če v naravi ni dovolj paše, krmimo roje in izrojence. Izmenjamo stare matice in tako preskrbimo družinam mlade matice. V juniju običajno točimo med, družine gradijo satje in čebelar ima največ dela s čebelami ravno v tem mesecu. Mora imeti poln nadzor na vsako čebeljo družino, čebele običajno pregledamo natanko vsakih deset dni, če pa imamo posebnosti zabeležene pa še večkrat. Pripraviti moramo zadostno število rezervnih družin, ki jih bomo prezimili za potrebe naslednjega čebe­larskega leta.

 

JULIJ je vroč poletni mesec, v katerem paša pojema. V hribovitem kraju še deloma cveti travnik in v tem času imajo čebele malo paše, razen če medi hoja ali se pojavi listna mana na hrastu, bukvi, itd. V večini primerov družine osla­bijo, matice ne zalegajo na tolikšnih površinah. Če ni paše, začno čebele izganjati trote. Slabiče združujemo. Skrbimo, da dodamo mlade matice brezmatičnim družinam, katerih mlade matice se po izletu na praho niso vrnile v svoj panj.

V kolikor nismo odvzeli medu v juniju, ga odvzamemo v juliju. Ob točenju moramo pustiti čebelam zadostno zalogo hrane, da ne bodo v brezpašnem obdobju brez hrane. Priporočljivo je, da takoj po točenju, ko jo nastala brezpašna doba, čebe­le špekulativno krmimo in s tem držimo nivo zalege. Vedeti moramo, da je ena od lastnosti naših čebel ta, da matica zaradi varčnosti v brezpašnem obdobju, ko se dan že krajša, omeji število izleženih jajčec. S kasnejšim krmljenjem v avgustu, pa ne moremo več bistveno povečati obseg zalege, če je že preje v juliju matica zmanjšala obseg zaleganja. V brezpašni dobi polagamo čebelam sladkorne pogače, katere čebele pobirajo počasi in tako dražilno vplivajo na matico, da ne omeji zaleganja. V juliju ponovno preverjamo kvaliteto vseh matic. Vse slabe je potrebno nadomestiti iz rezer­ve. Pregledati je potrebno tudi vse rezervne družine v prašilčkih in jim zagotoviti zadostno količino hrane. Vse slabiče ali kako drugače neustrezne družine je dobro zdru­žiti še sedaj, torej pred jesensko pašo, ker jih bomo le na ta način do neke mere izkoristili.

 

Čebelarji, ki smukajo cvetni prah, morajo po končani kosta­njevi paši odstraniti osmukače, da si lahko čebele za zimsko zalogo naberejo zadostne količine cvetnega prahu. Koncem julija se v čebelnjaku prične takozvana "TROTOVSKA VOJNA". Takrat čebele začno s preganjanjem trotov, ki so svojo funkcijo v tekočem letu že izvršili in v panju niso več potrebni, navadno stisnejo čebele vse trote na določeno mesto ali na zadnje okence in jih tam sestradajo. Čebeler lahko odpre panj in spusti lačne trote, da v naravi poginejo.

 

AVGUST pravimo, da je za čebele dopust. Pri nas običajno ni več nobene paše. Le redko zamudi še hoja in prevaževalci lahko peljejo čebule v Liko na žepek. Čebelar s čebelami na stalnem mestu mora pripraviti svoje čebelje, družine za zimo. Tako uredi gnezdo, izloči slabo in nedograjeno satje, še enkrat ugotovi sposobnost matice in prične s krmljenjem čebeljih družin zaradi zalege. Začeti moramo s špekulativnim krmljenjem ali krmljenjem na zalego. S tem vplivamo na matico, da obilneje zalega. V avgustu in septembru izležene čebele predstavljajo "zimske čebele", torej tiste, ki bodo v zimski gruči dočakale pomlad. Če je le mogoče, pokladamo vsak dan ali vsak drugi dan pol litra sladkorne, ali še bo­lje, medene raztopine v razmerju 1:1. Kar ne bodo čebele porabile za svojo zalego, bodo že sedaj kopičile kot zalogo za zimo in nam bo v septembru potrebno manjše dopolnilno krmljenje za zimsko zalogo.

 

Zgodnji začetek krmljenja na zalego in istočasno na zalogo ima še eno bistveno prednost. Poleg tega, da je dodatna hrana pravilno in popolnoma predelana, to delo večinoma opravijo stare čebele, ki jih je v tem času v panju še dovolj. S predelavo sladkorne raztopine se čebele izrabljajo. Če za to delo izkoristimo starejše čebele, ki bi itak pred ali med zimo odmrle, imamo dvojno korist. Prvič zaradi izrabe starejše čebele, ki so navadno tudi bacilonesci, hitreje odmi­rajo in so še pred zimo odstranjene iz panjev. Drugič pa imamo zimske čebele skoraj neizrabljene, kar v pretežni meri vpliva na njihovo življenjsko dobo. Ni nam vseeno, ali nam zimske čebele odmrejo na začetku aprila, torej v času, ko so v panju najbolj potrebne, ali malo kasneje, ko je že dovolj mladih čebel.

 

SEPTEMBRA polnijo čebele z medom celice, iz katerih se je

izvalila zalega. Pripravljajo si hrano za zimo. Družine izgub­ljajo stare čebele. Čebelar mora pregledati vse družine, če tega ni storil že v avgustu. Odstranimo satje iz medišča in ocenimo zalogo medu v plodišču. Iz plodišča odstranimo slabo in neprimerno satje za gnezdo in nadomestimo z brezhibnim in nato pričnemo s pitanjem za dopolnilno zimsko zalogo. Vsaka srednje močna čebelja družina v AŽ panju mora imeti na zalogi od lo do 14 kg zdrave zimske zaloge, da z njo preživi do sre­dine aprila naslednjega leta. Čebelar mora ugotoviti v septem­bru količino medu v plodišču in to zabeležiti, če ugotovi, da ima določena čebelja družina 6kg medu v plodišču, ji mora čebelar dodati se 8 litrov sladkorne raztopine v razmerju 1:1, kar bo zadoščalo za zimsko zalogo. Ko je to ugotovil in pregledal družine, prične v začetku septembra s krmljenjem. Vsak drugi dan nalije v pitalnike vsaki družini po dva litra in to toliko časa, da doda manjkajočo zimsko zalogo. Ko so vse čebelje družine in rezervne družine dobile potrebno zimsko zalogo običajno več ne pregledujemo čebel. V kolikor se pojavi ropanje ali tiho ropanje, pregledamo v oktobru bežno krajne sate in če je potrebno, še dodamo manjkajočo hrano.

 

OKTOBER je zaključni mesec čebelarske sezone. Glavna in najvaž­nejša dela smo opravili. Čebele imajo zimsko zalogo in lahko prebijejo prihajajočo zimo. Čebele je treba zapažiti ali odeti. Pod satje na podnico položimo lepenko, na katero bo preko zime padal drobir, mrtvo čebelo in druga nesnaga, ki jo nato spomladi ob prvem izletu čebel nekako v marcu odstranimo. Če­bele zapažimo ali odenemo tako, da zapremo v medišču z deščico matično rešetko in nato nanjo položimo časopisni papir, pri­merno lepenko ali stiropor. Zadaj na okence prav tako nadevamo časopisni papir ali primerno lepenko ter nato še stiropor ali posebno slamarico. Ko tako odenemo čebele, so pripravljene za zimo. Zamašimo tudi reže med panji, žrela zaščitimo pred mišmi, sunki vetra in sončnimi žarki. Pred mišmi zaščitimo žrelo tako, da namestimo posebne pločevinaste zapornice, ki imajo zobčaste zareze skozi katere lahko izleti samo ena čebela. Proti sončnim žarkom pa se zaščitimo tako, da prislonimo pošev­no na žrelo temno pobarvano stekleno ploščo, ki istočasno služi proti sunku vetra, čebele pa lahko izstopajo iz panja na vsakem kraju steklene plošče.

 

NOVEMBER IN DECEMBER sta že zimska meseca, v katerih čebelar pri čebelah samih nima konkretnega dela. Čebele ždijo v zimski gruči in mirujejo. Žrela panjev naj bodo odprta. Skrbimo, da družin ne vznemirjajo ljudje, ptice, miši, sunki vetra in sončni žarki.

 

V zimskem času pregledamo zapiske, pripravimo evidenčne sezname za naslednje čebelarsko leto, izločimo neprimerno satje ter ga prekuhamo v vosek, mediščno satje lepo spravimo v omaro, da je varno pred mišmi in voščenem molju in si napravimo načrt

 

 

za čebelarjenje v prihodnjem letu. Če zapade sneg, očistimo žrela, de čebelam ne zapre zraka, in občasno pogledamo na žrela panjev, če je vse v redu in odstranimo eventuelne mrtvice , ki se pojavijo ne žrelih.

 

 

22. KUHANJE VOŠČIN IN PRIPRAVA VOSKA

 

Način kuhanja starega satja in uporaba sončnega topilnika.

 

Vosek je pridelek čebel, ki ga izločajo voskovne žleze. Čebelar ga pridobiva tako, da vstavlja v času gradilnega na­gona čebeljim družinam gradilni satnik. To je prazen okvir, v katerega čebele samostojno vgradijo sat. Čebelar ga več­krat izreže in tako dobimo lepo mlado gradilno satje. Tako deviško mlado satje topimo v sončnem topilniku, iz katerega dobimo naj finejši in najbolj čisti vosek. Vosek pridobi če­belar še iz pokrovcev, ketere je odstranil pri točenju medu in iz starega izločenega satja.

 

Iz voščin dobimo čisti vosek s kuhanjem. Kuhanje je dokaj neprijetno opravilo zlasti tedaj, če čebelar nima izkušenj, primernih priprav in prostora. Prekuhavanje se izplača čebe­larju, ki ima večje število panjev, je v poslu dovolj izurjen in ima primerne naprave. Zato naj začetniki in manjši čebe­larji prekuhavajo voščine skupno pod vodstvom izkušenega čebelarja ali pa jih pošiljajo v topljenje najbližjemu pod­jetju ali društvu, ki ima organizirano kuho voščin.

 

Če nimamo posebne stiskalnice, stopimo in očistimo voščine na naslednji preprost način:

 

Voščine, ki so bile preje namočeno v vodi, damo v močno vrečo in v lonec. Obtežimo jo z nekaj kamni in nanjo nalijemo vrele vode ter postavimo lonec na ogenj (štedilnik). Na dno lonca položimo leseno deščico, da se vreča ne prižge. Ko se vosek v jutasti vreči topi, prihaja na površje, kjer ga sproti zajemano in spravimo v posebno posodo. Voščino po možnosti v vreči gnetemo in stiskamo s palico ali tolkačem. Če topimo voščine v vreli vodi, ne da bi jih mogli stiskati ali mešati, preostane v tropinah se 3o do 45 % voska. Več voska dobimo, če uporabljamo stiskalnico. Pri nas je razširjenih več tipov stiskalnic, ki so si pa vse med seboj podobne. Slične so običajnim sadnim stiskalnicam. Prej ko vrečo stiskamo v stiskalnici, stiskalnico z vrelo vode očistimo in ogrejemo. Nato hitro vložimo vročo vrečo s tropinami in nato iztisnemo iz nje še ostali vosek. Tako prekuhan in zbran strjen vosek še enkrat v posebnem loncu segrejemo in ga vlijemo v poseben model ali skledo. Počakamo, da se strdi, ga nato ločimo od modela in tako imamo pripravljen vosek za prodajo ali za vlivanje satnic.

 

Zakaj dodajamo osnovno satnico za gradnjo satja čebelam?

 

Vemo, da so čebele nekdaj same zgradile svoj dom, brez satnice in okvirov. Čebele v duplu pritrdijo osnovo sata na strop ali ob steno in tako gradijo poljubno velik sat glede na prostor, ki ga imajo na razpolago.

 

Satnico, kot osnovo za gradnjo sata daje čebelar zato, da mu čebele izdelajo sat, kakršnega sam želi. Z okvirom mu določi velikost, širino in dolžino in s satnico enotne čebelje celice. Istočasno satnico vela v lesen zažičen okvir, da je kasneje izdelan sat močnejši, da se ne lomi pri točenju medu in pri opravljanju čebel. Če čebele gradijo same, brez satnice v času rojilnega nagona, gradijo preveč večjih trotovih celic. Mi smo zainterisirani, da imamo v glavnem same čebelje celice, tistih nekaj trotovih celic si čebele ob krajih sata še vedno zgradijo, ki zadoščajo za normalen razvoj čebelje družine. Čebelar lahko dodaja čebelji družini gradilni satnik, to je okvir brez satnice, v katerega čebele vgradijo satnik s trotovimi celicami. Čebelar lahko pusti samo delček satnega okvira brez satnice in tisti del čebele dogradijo s celicami trotov.

 

Celice v satu in opis celic.

 

Sat imenujemo prostor, ki ga iz voska izdelajo čebele in v katerem so razporejene čebelje in trotove celice. V njih se valijo mlade čebele in troti. V istih celicah hranijo čebele med in cvetni prah.

 

Sat in celice v njem so izredno precizno narejene na svojevrsten način, ki v naravi nima primere. Če izdelan sat prečno prerežemo, vidimo, da ima na sredini vmesno steno, ki je skupno dno vseh celic razvrščenih na obeh straneh. Čebele gradijo satnico v sat na obeh straneh istočasno, pri čemer nastanejo ŠESTEROSTRANIČNE posodice, ki se iz vodoravne lege malenkostno dvigajo. Tako naše čebele najekonomičneje izkoriščajo prostor in gradbeni material – vosek. Takih satov je v plodišči AŽ panja praviloma devet in v medišču devet. V satu gradijo čebele v glavnem dvoje vrst celic.

 

1.      Manjše šesterostranične, namenjene za izleganje čebel in za shrambo medu ter cvetnega prahu.

2.      Nekoliko večje šesterostranične celice za izleganje trotov, v katere pa zelo nerade spravljajo med ali cvetni prah.

 

Čebelja celica meri v širino povprečno 5,33 mm in je globoka 10-12 mm. Trotova celica meri v širino povprečno 6,85 mm in je globoka 14,50 do 15 mm.

 

 

Na satu so občasno po potrebi še matične celice, ki so običajno ob robovih sata viseči navzdol. To so okrogle samo­stojno viseče celice, ki so široke lo mm in globoke 2o do 5o mm. Ko se matice izleže, čebele, običajno matičnike od­stranijo ali pa jih čebelar izreže.

 

24. PRAKTIČNO DELO ČLANOV KROŽKA

Praktično delo izvede mentor čebelarskega krožka deloma v prostorih za tehnični pouk. Tu lahko izvrši zbijanje okvir­jev, žičenje okvirjev in vdelavo satnic v okvirje. Ostalo delo izvrši v čebelnjaku šole, če ga šola ima, v čebelnjaku čebelarskega društva sli pa v čebelnjaku mentorja oziroma najbližjega čebelarja;

 

V prostoru za tehnični pouk lahko krožek izdela 4-satar, panj za rezervno družinico, izdela lahko manjše prašilčke , itd. Nov AŽ panj za ogled si mentor krožka lahko izposodi pri čebelarskem društvu ali pri določenem bližnjem čebelarju.

 

 

L I T E R A T U R A:

 

Rihar J. Praktično čebelarjenje, Ljubljana 1956.

 

Uredniški odbor Zveze čebelarskih društev za Slovenijo:

Sodobno čebelarstvo I. in II. del, Ljubljana 1955 in 1958.

 

Rihar J. Vzrejajmo boljše čebele, ljubljana 1972.

 

Rihar J. Čebelarjenje v nakladnem panju, Ljubljana 1975.

 

Žnideršič Anton Naš panj, Ljubljana 1925.

 

Debevc Leopold S čebelami in čebelarji skozi stoletja, Ljubljana 1967.

 

Verbič J. Čebelje bolezni, Ljubljana 1935

 

Herold Edmund Čebele in zdravje, prevod Maribor 1974.

 

Mencej Martin Ob 2oo-letnici pisane besede slovenskem čebelarstvu, Ljubljana 1976.