Na Vačah pred 3000 leti

( Članek: Slovenec, dne 29. septembra 1935   številka 224 )

 

Kratkih 20 minut smo vozili z avtom iz Litije do Vač, starodavnega kranjskega trga, ki čepi v lepi ravnici med dvema cerkvicama, Slemškom in Slivno, ter zapira prehod na drugo stran Gorenjske proti Pečam in rodovitno Kandrško dolino.

 

Zato pa je bilo svoječasno pred 3000 leti na Vačah mnogo več življenja ko danes. Dokazano je po izkopaninah in najdbah starih grobišč in grobov, katerih je v okolišu Vač mnogo tisoč, da so tod nekdaj prebivali žilavi in podjetni ljudje, ki so se pečali ne samo s primitivnim obdelovanjem polja, ampak v prvi vrsti z železarstvom in prekupčevanjem. Njih grobovi so raztreseni od Slivne, mimo Vač, na Mačkovcu, Lestini, na Apnu, na Ravnih njivah, na Spodnji in Zgornji Kroni, vzdolž Klenika proti Cvetežu tja gori do Svete Gore. Tudi v sedaj obširnih gozdovih nad Lešami so ugotovljena davna naselja in grobišča. Skozi Vače je v davnih časih, ko je do Zagorja stalo še jezero, vodila stara trgovska pot, ki je vezala sever z jugom. Taka trgovska pot je peljala iz starodavne Celeje - Celja - skozi Trojana - Motnik na Vače, tod po vosni savski poti na Vrhniko, kjer so takratni prebivalci "Tavriski" pobirali trgovski davek. Od tam je trgovska žila vodila skozi Logatec v laške dežele. Takratni vaški trgovci so prekupčevali z raznovrstno robo, sami so na debelo izdelovali razno bronasto in železno robo, nakitje okraske ter praktične predmete. To so zamenjavali za sol in jantar, s katerim se se že v takratni dobi lišpale nečimurne žene in dekleta. So se pa mnogo pečali tudi z železarstvom, Potrebne železne rude so kopali  v rudnikih pod Lubeškim gradom, pod Slivno in nad Vernekom. Povsod tod so tudi kasneje črpali rudna bogastva, to svinec, Baker in železo. Baje tudi zlato stari Rimljani. - Po mnenju arheologov je bila vaška trgovina na višku v letih 300 do 200 pr. Kr. R. Ko se je potem odprla druga trgovska pot po Črnem grabnu mimo Domžal, je začelo življenje na Vačah pešati. Počasi so potem Vače začele propadati.

 

Po svetu so Vače zaslovele šele pred kakimi 50 leti, ko je po naključju prišlo na dan, da hranijo stari grobovi, raztreseni vsepovsod od Slivne do Svete Gore, sila zanimive in dragocene starinske stvari. Vaški nadučitelj Peruci, ki je takrat vtepaval vaškim šolarjem učenost v glavo, je pri učencih zapazil čudne starinske stvari, železne zaponke, igle ter druge okraske, katere so otroci prinesli iz paše domov. Goveja živina, ki se je mirno pasla po solnčnih livadah okrog Slemška, razkopavala zemljo in tako so prišle te čudne stvari po 3000 letih na svetli dan. Učitelj Peruci je otrokom te starinske stvari pobiral in jih poslal takratnemu litijskemu glavarju Festenecku, ki je o teh najdbah takoj obvestil ljubljanski muzej. Takratni ravnatel Dežman je pričel z odkopavanjem raznih grobišč in tako so ugotovili, da se tu nahajajo grobišča pradavnih prebivalcev teh krajev, Japodov, Venetov, Ilirov in Keltov, ki so pred 3000 leti tod naseljevali ter preganjali rod za rodom. Glas o teh najdiščih pradavne kulture je šel po vsem svetu, posamezniki so začeli kar na svojo lastno pest kopati in razkopavati po raztresenih grobiščih. Tako je tu kopal starinoslovec Jernej Pečnik; pred vojno  je pa več mesecev vsako leto po raznih koncih in krajih vaškega  okoliša kopala vojvodinja Meklenburška, ki pa izkopanin ni oddala ljubljanskemu muzeju, ampak jih je razposlala po vsem svetu, v Rim, London, Pariz, Atene, Berlin, Dunaj, itd. S svojo srečo so tudi poizkusili domačini, ki so se lotili tudi izkopavanj grobov, češ, da leže na naših posestvih. Tako je precej kopal naš stari znanec  Tit Strmljan iz Mačkovca, ki se vzlic svojim 80 letomže prav živo zanima za vsako izkopanino, ki se sedaj iztrga naročju pradavnih grobov. Največ sreče pa je imel pri izkopavanju sedaj že rajnki posestnik Pleze izpod Klenika, ki je med drugim izkopal izredno redkost - situlo -, najpopolnejšo posodo z značilnimi  reliefi in okraski iz dobe teh starih prebivalcev. Oddal jo je ljubljanskemu muzeju za droben denar. Taka situla je danes vredna več kakor 100.000 Din, saj jih je po raznih muzejih sveta komaj 10. Z eno besedo, v 50 letih, odkar so pri Vačah odkrili ta znamenita grobišča, so razni poklicni in nepoklicni "grobokopi" izkopali in izropali nad 1000 grobov; pretežna večina teh dragocenih izkopanin je šla iz naše dežele za malenkosten denar v tuje muzeje, le neznaten del izkopanin gori omenjena situla, nekaj fibul, zapestnic, zaponk, prstenih loncev, skled in drugih posod, v katerih je bil največ shranjen ognjiščni pepel, ali pa pepel sežganih trupelj, je ostal shranjen domovini, prišel v ljubljanski muzej, ki te dragocenosti hrani kot dokument predzgodovinskega dogajanja ter življenja na naših tleh.  - Da bi ti "razkopalci" teh 100o grobov kopali po kaki metodi - smotreno, ni govora, po ogromni večini so kopali z namenom, da iz grobov za sebe izkopljejo dragocenosti, da oplenijo stare grobove, plen pa prodado, kdor da več… Šele pred nekaj leti je politično-upravna oblast prepovedala poljubno izkopavanje teh starih grobišč ter tako preprečila nadaljno plenitev teh za nas tako dragocenih grobov - iz katerih črpamo sedaj šele vire davnega življenja prebivalcev pred 3000 leti.

Smotreno, metodično, podprto z znanstvenim raziskavanjem je pred 4 leti pričel šele kopati tod okrog naš znameniti rojak dr. Valter Šmid, po rodu iz Gašteja pri Kranju. Svetovno znani učenjak je univerzitetni profesor in ravnatelj predhistoričnega muzeja v Gradcu. Ta znameniti učenjak pa ni kopal samo grobove, ampak je raziskoval iskal in končno tudi   našel ostanke naselbin teh davnih prebivalcev, ki so 100 let pr. Kr. R. živeli svoje življenje po teh krajih. Tako je odkril pod idilično cerkvico Slemšek  ostanke starodavne naselbine prazgodovinskih Ilirov na Spodnji Kroni, Odkril je 16 hiš, ki so bile zgrajene na skalnatih podstavkih; dograjene so bile z lesom, pokrite pa z ločjem in Bičevjem, mahovjem in drevesnimi skorjami, špranje pa so zadelali z ilovico, da so se ubranili hudega mraza, dežja in burje, ki tod okoli še v današnjih dneh ostro brije. Ta naselbina je štela 50 do 60  takih primitivnih hišic , tako je tod prebivalo okoli 200-300 ljudi. Te hiše so bile brez pritiklin ter so imele le en sam prostor, v sredi tega prostora pa je bilo ognjišče, ponavadi v obliki podkve. V tem prostoru se je odigravalo celotno takratno družinsko življenje okoli hišnega ognjišča - ki je veljalo za nekako svetišče. Pod to naselbino je g. profesor Šmid našel neko vdolbino, približno na kraju kjer stoji pod Slemškom kapelica, v kateri je dobil nekaj kosti in pepela; iz tega sklepa, da je bila tu v tistih časih nekakšna kapela, v kateri je bil tako zvani darilni oltar, kjer so prebivalci darovali svojim bogovom razne živali.

 

Malo proč od te naselbine, na Zgornji Kroni je našel  5 kovačnic, ki so bile vdelana v skalnata tla. Dobil je ostanke železarski izdelkov, več kosov železa in mnogo žlindre, kar obenem dokazuje, da so tukaj tudi topili rudo, katero so pridobivali iz okolice Vač, Lubeka in Vernega. V kovačnicah so dobili tudi tako zvane "amfore". Lončene vrče z vsebino 28-30 l, v katere so dobili kovači, ki so tudi hudo trpeli žejo, vino iz laških dežela od Vrhnike. Ti vrči vinske kaplje so bili zadelani z drevesno smolo, Take vrče so izkopali tudi pri Vrhniki.

 

Raziskovanja glede železarstva g. prof. dr. Valter Šmida so posebno važna, ker so podala točno sliko o predzgodovinskem železarstvu naših krajev, kako so se polagoma razvijala od početkov mehkega železa do jekla in tudi brona. - G. profesor je dal te železarske najdbetudi kemično analizirati. Vse te analize (okrog 25) so potrdile, da so bili že naši predzgodovinski prebivalci dobri mojstri v topitvi železne rude.

 

Samo opozarjam na slike iz časopisa, ki so zelo slabe in tu niso priložne.

Sl. 1 Pod nadzorstvom prof. dr. Šmida odkopujejo ilirski grob

Sl. 2 Prof. dr. Šmid se pogovarja z našim poročevalcem. 

 

 

DRUGI NADALJEVALNI ČLANEK ISTEGA ISTEGA AVTORJA SKORAJ ČEZ EN MESEC

SLOVENEC dne 20. oktobra 1935

 

Na Vačah pred 3000 leti

Kakor že skoraj 3 leta, tako je tudi v letošnjem polletju prišel na Vače znameniti profesor rojak dr. Valter Šmid, zaslužni raziskovalec naše zemlje, da s pomočjo podpore kr. banske uprave uprave in trgovske zbornice v Ljubljani  z metodičnim raziskovanjem grobov starih naseljencev najde novih virov življenskih šeg in navad takratnih prebivalcev teh krajev. V prijetnem kramljanju v gostoljobni gostilni gosp. Zarnika na Vačah, kjer gosp. Profesor vsako leto stanuje, je našemu dopisniku ljubeznivo dal sledeče zanimive podatke na razpolago:

 

Veneti so najstarejši narod, prvotna njih domovina je severni del Male Azije, o katerih je dognano , da so naseljevali naše kraje. Venetski narod je sestajal iz 5 plemen, od katerih so tako zvani Iliri prišli v naše kraje leta 800 pr. Kr. r. iz Balkanskega polotoka preko ogrske nižave na Štajersko, Ruše, Maribor, Celje do reke Save . Od tod so se potem naseljevali po višjih legah. Prišli so nekako leta 600 pr. Kr. r. na sedanje Vače, kjer je stalo prvotno le 16 primitivnih hišic brez priteklin. Le ti venetski Iliri so naseljevali po največ kraje v višjih legah v razvodju reke Save (Sveta Gora, Vače, Polšnik, Primskovo, Javorje, Št. Vid proti Beli Cerkvi, kjer se nahajajo tudi znamenita stara grobišča. Njih glavno središče je bilo današnje Trebnje - Praetorium Latobicum ter so se okoli leta 150 pr. Kr. r. pomešali s keltskimi Latobici.

 

Veneti so imeli staro kulturo, bili so miroljuben norod, pečaki so se s trgovino, železarstvom, pri teh poslih pa so skoro popolnoma zanemarili vojskovodje. Zato so okoli 400 pr. Kr. r. prodirajoči Kelti venetske Ilire z lahkoto podjarmili ter jim zagospodovali.  -  Kelti so bili visoke, močni, belopolti, bili so nekaki graščaki-bojari nad podložnimi Iliri. Kelti so bili bojeviti, nestalnega bivališča, ki pa so na vseh koncih in krajih ogrožali samostojne države, medtem ko sami niso bili zmožni in v stanu, si ustanoviti svojo lastno državno skupnost.  - Bilo jim je odvratno, da bi živeli pod kakimi pisanimi zakoni, za plačilo so opravljali tudi vojaške posle. Keltski vpliv je bil največji v 1. stoletju pr. Kr. r. Leta 129 pr. Kr. r. so pričeli  Rimljani prodirati v naše  kraje, posrečilo se jim pa je šele leta 35 pr. Kr. r. podjarmiti te keltske Ilire. V tem času je padel tudi velik trgovski pomen naselij okoli Vač. Na vprašanje, od kod pride beseda Vače, meni gosp. Profesor dr.  Šmid, da pride ta beseda od "vaditi iz jame - vadci", ker so okoli Vač "vadili" razne rude iz zemlje, je pa ta beseda kavkaškega porekla.

 

Grobišča, katerih je okoli Vač v izobilju, so različna; v nekaterih je našel lončene žare, katere so takratni prebivalci sami žgali, barvali pa na ta način, da so v peč nanosili smrekovih in borovih vej, da so lonci očrneli.  V teh žarah se nahaja pepel umrlih, katere so sežigali do let 500-400 pr. Kr. r., šele po letu 400 pr. Kr. r. so pričeli mrtvece pokopavati. - Tem pokopanim truplom so dajali zraven v grob žare s pepelom iz domačega ognjišča, kot simbol središča rodbinskega kraja  - vsega takratnega dogajanja - ki je bilo nekako svetišče družine. Doslej je gosp. Profesor okoli Vač odkopal okoli 50 grobov, od teh letos 16, od katerih je najbolj zanimiv oni na "Lestini",  ki je bil vsekan v živo skalo. Pod cerkvico na Slemškem na "Apnem" so odkopali večje grobišče, bila je to neka grobinska grobnica, kjer so poleg  družinskih članov pokopavali tudi hlapce in dekle. Našel je tudi okostnjak brez glave, ter domneva, da je bil tu pokopan obglavljen suženj, katerega so poleg gospodarja pokopali, da mu služi na drugem svetu. V tem grobišču je izkopal zajetno žaro, v kateri je bilo več okraskov, med drugim patinirana zapestnica na 3 obroče, ki so umetno izcizelirani ter  povezani  z železno žico. Našel je tudi čolničasto fubulo, ki pa je bila že "flikana" z železnim platelcem. V mnogih grobovih je našel tudi jantarske ogrlice, s katerimi so v tistih davnih časih, kot "zlato iz severnih krajev" prekupčevali, nosili so jantar iz Kőnigsberga, Jőttlandije, Danske, preko Francije, Italije v naše kraje, odtod pa naprej v zameno za drugo blago. V počrnelih prstenih žarah, ki so bile okrašene in nekatere od njih imele tudi ročaje, je našel še pepela in nekaj kosti.  Te črepinje žar je poslal v ljubljanski muzej, kjer jih bodo spravili zopet skupaj  in zlimali. Ter tako spravili v prvotno stanje.

 

Po Kristusovem rojstvu so pričele Vače pešati, trgovina se je usmerila po drugih, lažje dostopnih potih, podnebje se je ohladilo, prebivalci so se odselili v kraje z milejšim podnebjem, številne kužne epidemije so itak maloštevilni rod tod okoli še bolj decimirale.

 

Na Cvetežu, med Vačami in Sveto Goro so pred leti našli v zemlji zakopan "jatagan-meč", ter lepo izcizeliranega kozoroga. Na Verneku nasproti Kresnicam je bil tempelj vodnega boga Neptuna, nasproti Hrastnika pa tempelj rečne boginje Adsallute (keltski ime), tu so brodarji darovali, če so srečno prebrodili tamošnje divje čeri, ajdovo zrno. Tudi so se brodarji zaobljubili, če so čeri srečno prebrodili, da pripeljejo nazaj grede tako zvani zaobljubljeni kamen, katerega so nalomili v Podpeči pri Vrhniki.

 

Gosp. profesor  Šmid je letos  kopal tudi pri Mokronogu, na Križnem vrhu nad Sv. Križem, kjer je odkopal pradavno bivališče, dolgo 7 m. širko 3,5 m. Ta hiša je stala na kamnitem podstavku, zgrajena pa je bila iz lesa. Našel je tudi ostanke posod iz tako zvane "Hallstattske" dobe, prvega stoletja pr. Kr. r., dalje mnogo žlindre, kar zopet dokazuje, da so se ti davni prebivalci v teh krajih zelo močno bavili z železarstvom.  Gosp. profesor je bil tudi na Selu pri Šumperku, kjer je na Starem gradu izkopal dve stari hiši in eno topilnico železa. Tu je našel raziskovalec zelo stare posode z lepimi okraski ter kamenito sekiro. Topilnica je bila praktično vmeščena v skalnata tla, kjer je našel kose litega železja in železne odpadke. Hiši sta bili zgrajeni na sličen način kot one na Zgornji Kroni pri Vačah, kjer so uporabljali kraške skale za temeljne podstavke. Kopal je tudi pri Meniški vasi, na tako zvanem Cvigerju; tu je odkopal štiri hiše. Od katerih je bila ena posebno velika. V tej hiši je bil tudi oddeljen prostor za ležišča, kar pri nobenih drugih hišah ni še našel, le te so imele po en sam prostor z domačim ognjiščem v sredini. Gosp. profesor Šmid je doslej odkopal in raziskal 16 prazgodovinskih hiš na Vačah, 2 na Kuščarju, 1 v Šmihelu pri Šumperku. Vse te najdbe nudijo dovolj zbranih dokazov, da je prebivališče prazgodovinskih Ilirov poznalo le en sam prostor, kjer se je odigravalo vse družinsko življenje in dogajanje, ter je bilo to ognjišče nekak svet prostor dotične družine. - Zato se ilirska hiša na tleh bivše Kranjske bistveno razlikuje od noriške na bivšem Štajerskem, kjer je gosp. profesor raziskal 22 hiš, ki pa so bile v mnogih slučajih oddeljene v dva prostora, v prostor kjer je bilo domače ognjišče in prostor, kjer so počivali.

 

Vse te prazgodovinske najdbe po naših krajih pa dokazujejo, da so kulturna ostalina venetskih in panonskih Ilirov (imenovani tudi Japodi), ki so se pozneje po letu 604 pr. Kr. r., ko soko so prvič prišli na naša tla Kelti, pričeli mešati s tem narodom. - Središče prvih je bil stari Metullum - Motnik, najimenitnejše središče Japodcev , kjer se je vršila odločilna bitka med Rimljani in Japodci, središče paonskih Ilirov pa je bilo na Dolenjskem - Trebnje, Prätorium-Latobicum.

 

Gosp. profesor  Šmid koplje sedaj v Ptuju, starem Petoviu, kjer je že odkril zanimive najdbe starih hiš. Vsa dosedanja odkritja, opazovana in ugotovitve bo dr. Šmid opisal v posebni knjigi, ki bo spisana na pobudo naših prosvetnih oblastev. Knjigi bo priloženih več načrtov starih naselbin in skic izkopanih grobišč. - Gotovo bi ne bilo odveč, če bi taka knjiga izšla v ljudski izdaji, recimo naše Mohorjeve družbe, da bi se na ta način tudi naše kmetsko ljudstvo, ki se istotako zelo zanima za življenje davnih prednikov, seznanilo s pravim stanjem prazgodovine naše slovenske zemlje.