Po pripovedovanju sestrične Štefke Okorn (učiteljice z najdaljšim stažem na šoli v Hotiču – zdaj je že upokojena) iz Jesenj – zapisal Zvonček Norček. Približno takole se je glasilo njeno pričevanje:

V času, ko se je zgodil ta dogodek z medvedom, je Štefka stanovala pri družini svoje babice in dedka na osamljeni kmetiji v Zapecah (Potok 4), kjer sta živela tudi stric Tone in Lojze. Stara je bila štirinajst let in obiskovala je gimnazijo v Litiji.

Petovčev Lovro ali Lovrenc Trdin iz Cirkuš se je pritoževal nad divjimi prašiči, ki mu noč za nočjo uničujejo njivo s koruzo. Stric Tone je bil lovec in je želel pomagati svojemu bratrancu v Cirkušah. Zato je ponoči čakal na priložnost, ko se bodo prašiči prikazali. Ko je iz koruze prišla črna žival, je ustrelil. Ker je žival samo ranil, je šel k sosedom, da mu pomagajo. S psom se je po krvavi sledi odpravilo nekaj moških iz vasi. Ko so prišli do ranjene zveri, se je le-ta dvignila na zadnje noge in na smrt prestrašeni stric Tone je spet pritisnil na petelina. Ugotovili so, da je to medved. Naredili so nosila in ga odnesli v Štihovo štalo. Za nočno garaško delo in strah, ki so ga prestali, so si privoščili malo šnopčka. Ko je prišel stric Tone domov, je pač vse zbudil in se hvalil, da je ustrelil medveda.

Štefka se je zaradi radovednosti naslednje jutro zbudila bolj zgodaj in šla v šolo po malo drugačni poti kot sicer, tako da je šla pogledat v Štihov hlev, kjer se je čudila ustreljenemu plenu. Ko se je vračala iz šole okoli treh, je kosmatinec že ležal sredi Vač na vaški vagi. V šoli pa jo je njen učitelj Jože Župančič podrobneje spraševal o dogodku, da je lahko kasneje napisal članek v Kmečki glas ( 1. november 1956 ).