Anka  Kolenc:

SADJE, NAŠ VSAKDANJI KRUH

 

(Povzeto po terenskih zapiskih v avgustu 2009)

 

Kazalo:

1. Uvod

2. Splošno o sadju in zelenjavi

3. Vrste in sorte sadja, zelenjave in zelišč za hrano in sušenje

4. Splošno o sušenju in uporabi  suhega sadja

a)  Suho sadje – namesto

    slaščic

5. Osnovna zgradba sušilnice – s poudarkom na funkciji s skico

6. Delovanje sušilnice in postopek sušenja

7. Uporaba suhega sadja z recepti ge. Majde Rebolj

8. Nagajive šege,  porednosti in pregovori

9. Stanje sušilnic v okolici Vač s  tabelo

10.             Informatorji

11.             Literatura

 

 

 

 

1.                    Uvod

 

 

Namen te knjižice, ki govori o  sušenju sadja, predvsem pa o pomembnih etnoloških objektih, sušilnicah sadja, zelenjave in zelišč, je iztrgati pozabi del kulturne dediščine, kulture in načina življenja  našega območja. Iz tega poznavanja in zavedanja namreč črpamo svojo ljubezen do vsega, kar nas obkroža, svojo ustvarjalnost in moč.

 

Društvu žena in deklet Vače, ki je dalo osnovno pobudo, predsednici, ge. Majdi, ki je prispevala tudi recepte starih jedi iz sadja ter vsem, ki ste pri tem pomagali:  informatorjem, še posebej pa svojemu možu Zvonetu, ki je po mojih zamislih in vprašalnicah ETSEO pripravil obsežne terenske zapiske – se za sodelovanje iskreno zahvaljujem.

 

 

                        Anka Kolenc

 

 

 

 

 

 

2. SPLOŠNO O SADJU  -  NA  OBMOČJU SREDIŠČA SLOVENIJE

 

V  sadovnjakih v okolici Vač in širšega območja središča Slovenije, kjer je bilo največ sliv in hrušk, so naši predniki gojili tudi jabolka, v gozdu pa so nabirali  borovnice. Značilno je,  da  na tem področju zelo  dobro in obilno uspevajo tudi orehi.

Svežega sadja so pojedli veliko, še več  pa so ga  sušili v sušilnicah za sadje ali pa – v manjših količinah,  za sproti -  na posebnih lesah v črni kuhinji. Sveže sadje – predvsem jabolka – ki so ga uskladiščili v kleti, so položili na posebne police in so ga pozimi prebirali. Posušeno sadje pa so zavili in spravili  v žito. Najraje so jedli surovo ali posušeno sadje.

 Če pa so kdaj pa kdaj  skuhali kompot, so ga naredili iz svežega in suhega sadja, a vedno za sproti;  kompotov niso  vlagali.

Iz sliv so gospodinje – a to šele po letu 1950 -  vkuhale tudi marmelado, ki so jo imeli za zimo, a ker so varčevali s sladkorjem, brez katerega pri vkuhavanju marmelade ne gre, marmelade niso vkuhali veliko. Velikokrat so sladkor nadomestili z medom. V večjih količinah so sadje konzervirali s sladkorjem šele, ko so dohodki kmetov dovoljevali nakup večjih količin sladkorja. Njihovo gospodarstvo tedaj ni bilo več samozadostno. Iz zdrobljenega sadja, ki so ga namočili, so skuhali žganje. Tega so – če je bila letina dobra – skuhali kar veliko. Iz zdrobljenih oz. stolčenih jabolk so stisnili mošt, ki so mu rekli »tokuc«.

Vse do povojnih časov (torej po 2. svetovni vojni) mlina za mletje  sadja  ni bilo. Imeli pa so približno 3 m dolgo korito,  ki je bilo lepo izdolbeno,  imeli pa so tudi tolkače, s katerimi so v tem koritu tolkli sadje. Potem so to namakali. Za žganje so sadje  tolkli manj časa, oz.,  so puščali večje kose, če pa se je le-to uporabilo za tokuc, so za  prešanje oz. stiskanje - hruške zelo pretolkli. Za to  so uporabili  predvsem trde hruške.

V drugi polovici prejšnjega stoletja pa  jabolk za stiskanje niso več tolkli, ampak so jih zmleli. Sprva so bili to zobati mlini na ročni pogon, kasneje pa na motorni pogon.   Po drugi svetovni vojni je tudi  že skorajda vsaka hiša – razen najmanjših kmetov -  imela svojo stiskalnico, na katero so »prešali« oz stiskali  mošt. Mošt so prenašali do sodov v lesenih škafih, ali pa – posebno po 2. svetovni vojni -  v «emajliranih ajmarjih«.  Tokuc so hranili v manjših sodih – sodčkih ali pa v velikih sodih. Zmleto sadje za žganje so namakali v odprtih kadeh ali »bariglah« in v čebrih.

 

Tropine, ki so ostale po prešanju, so namočili in prekuhali v žganje. Včasih so iz tropin, ki so bile zbite v kocko in so jim rekli »cegu«,  v posebnih posodah delali tudi kis, a to le takrat, ko so bile tropine jabolčne. Kis so delali namreč samo iz jabolk. Žganje so delali iz kateregakoli  sadja,  toda slivovka je bila med vsemi vrstami žganja najbolj kvalitetna. Kadar je bilo veliko suhega sadja, so tudi iz tega skuhali žganje.

 

Poleti so otroci nabirali borovnice. Borovnice, ki so jih nabirali otroci, so bile manj poškodovane in so ostale za domačo uporabo. Otroci za nabiranje niso imeli nobenih pripomočkov; nabirali so kar z rokami. Najraje so jedli sveže, nekaj pa so jih tudi posušili. Iz posušenih borovnic so kuhali čaj, ki je pomagal predvsem pri želodčnih težavah. Uporabljali so ga tudi kot zdravilo proti driski.

 

Za žejo so kuhali sušeno sadje brez sladkorja. Največkrat so  to kuhali poleti, ko je bila med košnjo vročina, zaradi potenja pri težkem delu pa tudi huda žeja in je bila  »hruševka« marsikje  ena glavnih pijač.

 

 

3. VRSTE IN SORTE SADJA, ZELENJAVE IN ZELIŠČ  ZA HRANO IN SUŠENJE

 

SADJE

Gojili so naslednje sadje:

Jabolka:  bobovci, laški jevzgar, kosmač, gambuc, topl, jakobčk (tudi bledičniki), cigani za tokuc, mušl.  V jeseni so naložili v ajdove pleve jabolka in tam so se neverjetno dobro obdržala. Drugače so bila jabolka v kleti. Najprej so sproti pojedli vsa jabolka, ki so gnila. Jabolka so se v glavnem vsa spravila za hrano.

Hruške

Drobnice – te so posušene  največkrat tolkli in namakali za žganje,

Tepke, mušce, moravšce – prapršnice, rjavke,  lepavke, vasenke, koštrunke, brdnice, bličke - bevke – blice, trnavke, dišečke, štulke, črnivke, cedre, zelenke.

Ko so prve hruške  padale  po tleh, so bile črvive in so jih namočili.

Ko so hruške tresli, so lepe, trde, sprešali. Druge, malo bolj mehke, so posušili. Tretja vrsta se je namakala. Tiste so bile slabše, že malo nagnite.

Slive

Špingl , krehlni, laške češplje

laške češplje, navadne češplje.

Breskve – so zelo lepo so uspevale v zatišju hiš. Imeli temno rdeče breskve.

Orehi

Borovnice

Gobe, koruzo, zelišča -  so sušili pri nižjih temperaturah

 

 

4. SPLOŠNO O SUŠENJU IN UPORABI SVEŽEGA IN SUHEGA SADJA

 

Hruške so v največji meri sušili  in to toliko, da so jih  imeli  tudi za prodajo.

Suho sadje je bilo vedno na razpolago, ker je bilo tega res zelo veliko. Pri marsikateri hiši so imeli polni tudi po dve veliki skrinji suhega sadja. Za šolsko malico so otroci velikokrat odnesli s seboj,  namesto kruha, ki ga ni bilo veliko, suho sadje. Otroci so potem sadje zamenjevali za druge stvari. Kateri od sošolcev  je z veseljem zamenjal  kruh, ker so doma imeli mlin, za suhe hruške.

Suhe hruške so dostikrat poleti tudi skuhali, ker ni bilo druge pijače, v 8-litrskem loncu,  in so dobili  »hruševko«, ki so jo imeli celo za dva dni. Za žejo so velikokrat imeli samo nesladkano hruševko.

Sušilnica oz. »šivnca«  je bila  lahko celo 6 m dolga, na enem koncu so kurili,  najprej s trskami in starim papirjem, na to  pa so naložili štor, ki je počasi  tlel. Ko so sušili sadje, je v sušilnici gorelo od zjutraj do večera in potem spet do jutra in tako naprej.  Sušenje  je bilo gospodarjevo delo.

Na drugi strani sušilnice so bile široke lege, na katere so spravili po dve lesi vzporedno,  v treh vrstah. Kadar so naložili na lese sveže sadje,  sta delala po dva moška, da sta to lahko dvigovala. Pred pečjo sta bili dve leseni kobili, na kateri sta najprej položila leso, potem pa sta jo porinila v peč - po dve lesi v eno vrsto. Nad  lesama   je bilo nekaj presledka, sledili sta spet dve lesi in spet presledek, na vrhu pa sta bili še dve lesi. Skupaj  je bilo  v sušilnici 6 les.

Vsako jutro in vsak večer so vzeli svetilko (lahterno) in so sadje, ki se je sušilo,  prebirali. Nekatere  hruške so bile že bolj zrele, že na pol suhe in ko so jih prebirali, so skrbeli, da se je vse čimbolj enakomerno sušilo. Sušili so  tudi po tri tedne. Vedno so izbirali suho sadje. Če je bilo še malo vlažno, so ga že pobrali. Glavno besedo pri tem je imel gospodar.

Ko so prebrali suho sadje, so ga razvrščali,  tako  da so bile enako suhe hruške skupaj. Ko so bile ene hruške suhe, so dodali novo leso.

Sadje nikoli ni plesnelo.

Sušili so tudi drobnice. To so bile drobne suhe hruške, ki so jih otroci potem tolkli in je gospodar iz njih kuhal žganje.

Moljev ni bilo. Gospodinja  je rada dodajala vejice sivke, ki so jih gojili v grmičkih. Sivke so imeli veliko  in so jo dodajali vsepovsod. V Malih selih so imeli velike grme sivke, ki so jih poželi in spravili v šopke.   Imeli so jih toliko, da so jih hodili celo v Ljubljano prodajat (šopek po dinar ali dva). To je bila zelo dragocena reč. Sivke imajo tudi v omarah.

 

Pri marsikateri hiši v KS Vače menijo, da  so v svojem otroštvu  pojedli več suhega sadja kot svežega.

Marmelade včasih  niso  delali. Začeli so jo delati pred dobrimi tridesetimi leti (v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja – okoli 1970).

 

Borovnice

Po pripovedi gospodinje iz Malih sel, je pri hiši borovnice nabiral  gospodar. Po njih je šel  že ob 4. uri zjutraj, s košem, rešetom in lesenimi grabljicami. Z grabljicami, na katerih so bili nabiti žebljički,   je potem smukal borovnice. Velikokrat je bil v gozdu  ves dan in so šli domači zvečer z vozom po njega. Borovnic  je imel toliko, da jih ni mogel prinesti.

Borovnice je  potem namakal za žganje. Zastonj je to  žganje  hranil samo za svoje prijatelje in sorodnike. Največ pa je žganja prodal. Za nabiranje borovnic je imel poseben prostor, kjer ni bilo borovničevje še nič poškodovano, da ga je lahko smukal.

Otroci pa so imeli svoj prostor in so jih nabirali bolj natančno, za sušenje. Po pripovedi gospodinje z Malih sel  svežih borovnic ni jedel nihče.

Tam, kjer so nabirali borovnice, pravijo, da je gospodar včasih, kadar se je posebno bal za pridelek, borovnice kar popljuval, da jih nihče ni uporabljal za hrano, npr. za sok, ki so ga vsi imeli zelo radi.

Suhe borovnice so uporabljali za težave z želodcem.

 

Orehi

Orehi so bili po območju središča Slovenije različno zastopani. Veliko jih je bilo na Vačah, v Potoku, v Ržišču, v Široki Seti.

Po veliki pozebi,   leta 1952,   je bilo orehov veliko manj.

Posušene orehe so navadno tolkli v možnarjih.

 

Zelišča

Lipovec so sušili za čaj, suhe borovnice so uporabljali za zdravljenje driske.  

Kot splošno zdravilo so zelo uporabljali tudi kamilice.  Te so bile posajene med zeljem. Kamilice so potem poruvali, jih posušili in cvetje potrgali. Kamilice so uporabljali za čaj.  Nabirali so tudi »tavžent rože«. Imeli so tudi  veliko majarona, ki so ga sušili in ga potem uporabljali za koline. Veliko so imeli tudi kumine, rekli so »kimna«. Kimno so uporabljali tudi, če je koga bolel trebuh.

 

Zelo znano zdravilo iz preteklega stoletja:

gospodinja je z jajcem spražila nekaj kumine - kimne, malo sivk, sol, malo majarona.

Mete niso nabirali. Tudi bazilike,  pehtrana in luštreka ne.

Imeli pa so pelin, ki ga je gospodar namakal v žganju. Če je bil kdo od starejših bolan, ga je dobil za pitje.

Bezeg so posušen uporabljali za čaj. Iz njega so kuhali tudi žganje.

Sveže cvetje so ocvrli z jajci in temu so rekli »bezgov šmorn«.

 

 

Kis

Po prešanju so »cegu«  potem razsekali na koščke in so ga dali v čisto kad.  Nanj so nanosili vodo in iz tega potem delali kis. To so približno 3 tedne namakali, nato pa ponovno dali v prešo in dobljeni kis, ki so ga odcedili, prelili v sode. Nekateri so imeli  tudi po 100 litrov kisa. Največ ga je bilo iz hrušk, nekaj pa tudi iz jabolk.

Tokuc so pili za sproti. Največ ga je bilo okoli 200 litrov.

 

 

a)  SUHO SADJE  - NAMESTO SLAŠČIC

 

1.          Jedli – oziroma žvečili so ga, kot danes jemo  kekse, če so na mizi. Lahko si nekaj sadja vtaknil v »varžet« (žep)  in ga žvečil  med potjo.

2.          Kuhali so suho sadje, predvsem hruške. Lahko so jih že prejšnji dan nekaj ur kuhali. Naslednji dan so jih samo pogreli ali še enkrat zavreli. Jedli so kuhano posušeno sadje. Voda, v kateri so se kuhale hruške, se je imenovala hruškova voda – hruševka - in je bila primerna za pitje ob vročih dneh. Če hruškove vode niso mogli popiti, so jo dodali v posodo, kjer je nastajal domači kis.

3.          Iz suhega sadja so bile čežane: najprej so skuhali češplje ali drugo sadje in potem dodali še proso, močnik ali riž. Marsikdo si še danes zaželi take čežane in mu je žal, ker te jedi ni večkrat na jedilniku, si jo pa še skuhajo. - Druga možnost pa je bila, da so sadje kuhali v eni posodi, v drugi posodi pa proso z mlekom. Potem so mlečni kaši dodali skuhano sadje ali zelo gost kompot (čežano). Po želji so to jed posolili in osladili. Nekateri so temu, kar danes imenujemo kompot, rekli čežana.

4.          Slabo posušeno sadje so tolkli – zdrobili – na tnalu, z lesenim kladivom. Pri Justinu na Vrtačah je bila navada, da je nekdo na tnalo polagal sadje,  drugi pa je  z lesenim kladivom enakomerno tolkel po sadju s kladivom. Tako je moral biti podajalec sadja zelo spreten, da jih ni dobil po prstih. Moral je spretno in hitro menjavati sadeže. Pri vseh vaseh na območju središča Slovenije so tolkli  slabo suho sadje  in pri tem uporabljali vsako orodje,  s katerim se je dalo tolči (sekire, kladiva, …).  Stolčeno sadje so potem namočili pozimi za žganje. Vzrok, da so sadje najprej posušili in potem namočili,  je bil v tem, da  v času zorenja sadja ni bilo dovolj posod za namakanje in tudi časa za kuhanje žganja ni bilo. Pravijo, da je bilo žganje iz svežega sadja veliko bolj okusno. Bogati kmetje (npr. Kristan, …) so suhe češplje pri kmetih odkupili in iz njih kuhali žganje  –  slivovko. Če bi za žganjekuho uporabili kvalitetno suho sadje, bi bilo tudi žganje okusnejše. Včasih so goljufali in čorbi, ki je vrela, dodali sladkor, da je bilo več žganja.

5.          Stolčene suhe hruške so uporabljali proti driski.

6.          Če so hoteli, da je bila potica bolj mastna – žmohtna – manj suha, je bil dodatek mletega suhega sadja za polnilo -  filo - dobrodošel.

 

5. OSNOVNA ZGRADBA SUŠILNICE – S POUDARKOM NA FUNKCIJI, S SKICO

 

 

Sušilnico za sadje so imenovali KOČA ali ŠIUNCA

Koča se je imenovala tudi mala hišica za revnega človeka. Razlog, da so sušilnici rekli kar koča,  je najbrž  ta, da  je marsikje sušilnica prerasla v skromen stanovanjski objekt, kjer je živel tudi kakšen neporočen stric ali delavec na kmetiji.

 

Zelo lep primer take sušilnice imamo pri Krečanu v  Strmci (Slika ↑ Biaggio, Slivna 5). V taki sušilnici so navadno tudi kuhali žganje ali hrano za svinje. Vir toplote pa je najbrž razlog, da je sušilnica prerasla v stanovanjski objekt.

 

Zgrajena je bila navadno iz kamenja, malte in lesa. Streha je bila pokrita, kot vsi drugi objekti (s slamo, škodlami ali opeko). Tloris in fotografije sušilnice v Zapecah (Kolenc, Potok 4).

 

Lese – stranske deske so bile praviloma iz lipovega lesa, da je bila manjša možnost požara. Dno les je bilo pleteno, ali pa so bile pribite tanke letvice.

 

Vse sušilnice imajo navadno velik napušč za spravilo butar in štorov, da so bili na suhem.

Nadstrešek pa je tako  dolg, da so lahko pod streho na lesah prebirali sadje.

 

Obiskal  in fotografiral sem skoraj vse sušilnice v okolici Vač. Ker sušilnic za sadje ne uporabljajo, so spremenile namembnost.

Iz sušilnice (predvsem zaradi strehe) je nastala v večini primerov drvarnica za spravilo butar, drv, štorov. 

Pogosto je v njih spravljeno staro orodje, vozovi, traktorski priključki, kosilnice …

 

Preurejene so v vikende,  stanovanjske hiške …

 

V Potoku sta  sušilnici del krajine in bi zaradi krajinske arhitekture bila velika škoda, če bi  jih podrli. Stojita ob izviru Savskega potoka – zelo romantično

 

 

 

 

 

 

 

6.  dELOVANJE SUŠILNICE IN POSTOPEK SUŠENJA

Kurjenje:

Sušilnico so kurili podobno kot kmečko peč. Najprej so jo z butaro podkurili, nato so naložili debelejše veje,  nazadnje pa   več kot 1m dolg štor, ki je  v peči počasi tlel. Potem so vhod v peč zaprli s kovinskim ali kamnitim pokrovom. Skozi podpih (luknjo ob strani peči) je prihajal zrak. Vroč dim in  iskrice so se zaletavali  v obok nad vhodom v peč, da dim ni mogel zanetiti požara, ko se je dvigal k strehi sušilnice. Temperaturo so uravnavali po občutku, tako da so večali ali manjšali dostop zraka skozi podpih ali z odpiranjem kovinskega - kamnitega pokrova.  Za sušenje orehov, koruze ali gob je bila temperatura nižja.

 

Nabiranje sadja:

Sadje – predvsem hruške in češplje - manj jabolka in orehe -  so pobrali po tleh, poraslih s travo. Če je sadje bilo v pesku ali blatu, ga praviloma niso sušili za hrano. V košarah ali koših so sadje navadno znosili do sušilnice in ga niso umivali.  Le na nekaterih kmetijah so sadje prej umili. To je bilo odvisno od nadaljnje uporabe suhega sadja.

 

Sušenje:

Če je bila sušilnica polna  sadja, ki so ga sušili, so spodnjo leso, na kateri  je bilo sadje že suho, le-to izvlekli iz sušilnice in pustili, da se je ohladilo. Ohlajeno in prebrano sadje (zažgano in poškodovano  so dali posebej) so dali v košare. Izpraznjeno leso so pod nadstreškom pri sušilnici vodoravno, v višini pasu, položili na kobili. Potem so nasuli in enakomerno razporedili sadje po lesi. Vse lese v sušilnici so pomaknili za eno mesto nižje. Na izpraznjeno mesto so dali sveže sadje. Ker je bilo sveže sadje bolj sočno, je sok kapljal na spodnje sadje, ki je zaradi tega postalo še slajše. Tako so lese s sadjem potovale od zgoraj navzdol in pri vsakem premiku v spodnje nadstropje so sadje pregledali in izločili, kar je bilo suho ali skoraj neuporabno.

 

Vsa opravila so navadno  naredili domači – člani družine - med tem, ko so skrbeli, da ostalo delo na kmetiji ni zastalo – navadno proti večeru.

 

Spravilo: Suho sadje so spravili v skrinje ali v kašče. Lahko so ga prej spravili v vreče. 

 

                                       

 

Sušili pa so sadje tudi na in v  kmečki peči. Sadje so dali na pločevinaste pladnje – plehe (to so pločevinaste posode za peko v pekaču pri štedilniku – šporhetu). Lahko so ga sušili na rehtah ali  v lončenih posodah, ki so lahko bile tudi počene (torej za drugo niso  bile uporabne). Izdelali so manjše lese, ki so jih potem porinili v peč. (Fotografije so nastale pri  Mizorijevih  v Tolstem vrhu, na  Malih selih 8.) Lahko opazimo, da je bilo sadje na peči pokrito in podloženo s papirjem. Mala lesa pa je imela pritrjeno deščico, da se sadje ni dotikalo dna peči.

 

 

7. UPORABA SUHEGA SADJA Z RECEPTI IZ  OBMOČJA  SREDIŠČA SLOVENIJE, KI JIH JE ZBRALA GA. MAJDA REBOLJ

Spomini segajo že malo v preteklost , ko je bilo suho sadje edina sladka hrana ter hladna hruševa voda pomoč proti pomladni in poletni žeji.

Matere so dajale otrokom za šolsko malico pest suhih hrušk, kos kruha. Največ so sušili hruške, jabolka, slive in orehe. Sušili so tudi zelenjavo,  različna zelišča in gobe.

Povpraševanje in uporaba suhega sadja spet  narašča, kar pomeni, da ga lahko uporabimo ob različnih priložnostih ali na potovanjih.    

»Vsi viški vašega pridelka,

pravilno posušeni in shranjeni,

so vredni več kakor denar v banki.«

( Norman W.Walker)

 

RECEPTI  IZ  SUHEGA  SADJA

ČEŠPLJEVA KAŠA 

75 dag prosene kaše ,75 dag češpelj , ½ l mleka , 2dl sladke smetane, ščep soli,

5 dag masla, cimetova skorjica , sladkor po okusu

Oprano kašo prevremo v vreli vodi. Nato vodo odcedimo in prilijemo med mešanjem mleko. Počasi kuhamo približno 1/2 ure, nato dodamo še oprane in namočene slive, sladkamo, dodamo še cimet ter smetano in maslo. Premešamo in počasi kuhamo, dokler ne bo kaša kuhana. Kašo ponudimo hladno ali toplo. Za okus lahko dodamo še limonino lupinico in zraven ponudimo sadje ali kompot. 
 

KOMPOT IZ SUHEGA SADJA

Količina za 10 oseb

50 dag suhega sadja, (slive, hruške, jabolčni krhlji ), cimetova skorjica, 1dl belega ali rdečega domačega vina

Suho sadje čez noč namočimo. Kuhamo  v isti vodi, in sicer zelo kratek čas,  in dodamo cimetovo skorjico. Okus izboljšamo z vinom. Postrežemo hladnega. Lahko pa vino tudi opustimo. 

 

HRUŠEVA KRHLJEVKA

50 dag suhih hrušk ,  3 l vode

Narezane hruške skuhamo na vodi. Ko je krhljevka kuhana, jo dobro ohladimo. Po želji lahko tudi sladkamo.   

SADNI KRUH

1,5 kg suhega sadja, 10-15 dag rozin, 15 dag narezani orehov,  1,5 kg krušne moke, ščep soli, 10 dag kvasa ,  8 dl tekočine ( voda ali mleko), 6 dag masla

Sadje narežemo na manjše koščke  ter ga čez noč namočimo v vodi. Naredimo kvasni nastavek. Moki primešamo sol, namočeno suho sadje,  kvasni nastavek. Zamesimo bolj gosto testo in nazadnje dodamo raztopljeno maslo. Testo naj vzhaja dvakrat. Po drugem vzhajanju ga pregnetemo, oblikujemo v hlebce, še enkrat vzhajamo, zarežemo in spečemo v vroči krušni peči. 

POTICA IZ SUHEGA SADJA

Testo : 60 dag moke , 4 dag kvasa, 6 dag sladkorja,  3 dl mleka, 3 dag masla ali margarine, 8 dag olja,  4-5 rumenjakov, 2 žlici ruma,  limonina lupinica, 2  vaniljeva   sladkorja.  

Iz navedenih sestavin naredimo kvašeno testo. Dovolj vzhajano testo dvakrat pregnetemo.

Testo razvaljamo.  Porazdelimo po testu nadev,  potresemo z mletimi orehi. Testo zavijemo. Položimo v namazan glinen model ali pekač, namažemo z razžvrkljanim jajcem,  med katerega smo dodali malo mleka,  testo prebodemo in vzhajamo. Dovolj vzhajano testo  pečemo eno uro v vroči krušni peči. 

Nadev:  40 dag suhega sadja (marelice, slive hruške, jabolka ),  1 dl ruma, 10 dag rjavega sladkorja ,  20 dag orehov, mleti cimet,  kandirana pomarančna in limonina lupinica. 

 

JEŠPRENJČKOVA JUHA S SUHIMI SLIVAMI

20 dag ješprenja, 10 dag fižola v zrnju , 20 dag prekajenega mesa, 3 dag olja, 15 dag jušne zelenjave (korenje, zelena, peteršilj), 10 dag suhih sliv, 2 dag paradižnikove mezge, sol, lovorjev list, peteršilj, 5 dag čebule, 3 stroki česna

Skupaj kuhamo namočen ješprenj,  fižol, prekajeno meso in na kocke narezano jušno zelenjavo. Kuhano meso vzamemo iz ješprenja. Na maščobi prepražimo drobno sesekljano čebulo, strt česen, paradižnikovo mezgo in to dodamo ješprenju. Dodamo še  lovorjev list, sol, sesekljan peteršilj, suhe slive, na drobno zrezano suho meso. Jed začinimo in ponudimo.   

JUHA IZ KOPRIV

Količina: za  4 osebe

35 dag svežih kopriv ali 10 dag suhih listov kopriv,  20 dag pora, 3 dag masla,  1 l  vode,          3 dag moke, 1,5dl sladke smetane, s česnom natrte opečene kruhove rezine,  sol,  poper po okusu

V rahlo slani vodi prevremo koprive, jih odcedimo, oplaknemo s hladno vodo, odcedimo in na drobno sesekljamo . Por narežemo na majhne rezine in ga na maslu prepražimo, dodamo sesekljane koprive, če uporabljamo suhe koprive jih zdrobimo in dušimo nekaj minut. Dodamo moko in zalijemo z vodo, lahko pa zalijemo s čisto juho .Juho kuhamo 20-25 minut. Nato juho pretlačimo, dodamo smetano, začinimo in postrežemo z opečenim in s česnom natrtim kruhom. 

FIŽOL Z GOBAMI

Količina za 10 oseb

1  kg rjavega fižola, 15 dag maščobe, 15 dag slanine, 10 dag peteršilja, 5 dag moke, 15 dag čebule, 10 dag suhih gob,  2  dl kisle smetane

Fižol skuhamo in na koncu osolimo. Na maščobi prepražimo na kocke zrezano slanino, sesekljano čebulo, namočene suhe gobe, česen, peteršilj in dušimo. Ko vsa tekočina izpari, posujemo z moko  ter zalijemo z malo  fižolove vode. Nato dodamo fižol in po potrebi še fižolovo vodo,  kuhamo še 15 minut, na koncu dodamo sesekljan peteršilj in kislo smetano.  

SVINJSKA RIBICA S SUHIMI SLIVAMI

Količina za 10 oseb

1,6  kg svinjske ribice, 20 dag suhih sliv brez koščic, sol,  poper, 30 dag jušne zelenjave, maščoba za pekač

V očiščeno svinjsko ribico z nožem naredimo zarezo in nadevamo s suhimi slivami. Začinimo,  prelijemo z vročo maščobo,  dodamo še grobo narezano jušno zelenjavo. Pečemo v vroči pečici pri temperaturi 160˚ C, 30 minut.  

JABOLČNA TORTA

Količina: za 10 oseb

Testo: 5 jajc, 15 dag sladkorja v prahu, 10 dag moke, mleti cimet

Jajca, sladkor in mleti cimet stepamo,  da masa naraste, se speni in zgosti. Nazadnje narahlo primešamo presejano moko. Biskvit pečemo v tortnem modelu približno 20 - 25 minut, pri temperaturi 170˚C. Biskvit ohladimo.

Nadev :  20 dag suhih jabolčnih krhljev ali 50 dag jabolk, 2 žlici tekočega medu,  2 dl vode, 10 dag rozin, 1 žličko mletega cimeta, 50 dag pretlačene skute, 6 žlic kislega mleka, 3 žlice limoninega in 3 žlice pomarančnega soka, 15 dag marelične ali slivove marmelade, limonina melisa

Jabolčne krhlje čez noč  namočimo v vodi. Naslednji dan jih z dodatkom medu in cimeta dušimo do mehkega.

Skuto, kislo mleko, preostali med, limonin in pomarančni sok, dobro razmešamo v gladko zmes. Biskvit prerežemo čez polovico, spodnji del biskvita navlažimo s tekočino,  ki je ostala od dušenja jabolk. Namažemo z dvema tretjinama nadeva, na tega potresemo še jabolčni nadev. Pokrijemo z zgornjo polovico biskvita. Preostali skutni nadev namažemo še ob straneh in povrhu.

Torto okrasimo  s svežimi posušenimi kolobarji jabolk in listi limonine melise.  

NADEVANA JABOLKA S SUHIM SADJEM

10 lepih jabolk, 20 dag ajdove kaše, 2 vanili sladkorja, 10 dag suhih sliv, 10 dag suhih marelic, limonina lupinica, mleti cimet

Ajdovo kašo skuhamo v vodi z dodatkom limonine lupinice in vanili sladkorja. Jabolka izdolbemo in jih pustimo stati v okisani vodi. Ajdovi kaši dodamo narezano suho sadje, zmešamo in z nadevom napolnimo izdolbena jabolka. Nadev lahko sladkamo še z žlico tekočega medu. 
 

MUSLI IZ OVSENIH KOSMIČEV

8 dag ovsenih kosmičev,  4 dl jogurta, 30 dag jabolk, 6 dag medu, 6 dag suhih sliv ali fig,       4 dag grobo zrezanih orehov, sok limone

Med jogurt zamešamo kosmiče, dodamo grobo naribana neolupljena jabolka, med,namočene razpolovljene slive, ter limonin sok. Vse sestavine dobro premešamo in musle  potresemo z orehi. 

8. NAGAJIVE ŠEGE, POREDNOSTI IN PREGOVORI

Porednosti:

Borovnice so bile zelo dragoceno sadje. Da bi zagotovili rabo za sušenje in za izdelavo odličnega žganja, so jih popljuvali …

Med žvečenjem suhega sadja se je kdaj v roki in celo v ustih – znašla tudi kakšna posušena miš …

 

Splošni pregovori o hrani:

Jej malo, pa to dobro. Od rok do ust je dolga pot.

Hudo je, kadar se glad z žejo oženi. Dobra jed se sama ponuja.

Voda za obraz, vino za dušo.Slabe navade lahko premagaš samo danes, ne jutri.

Revščina ima rada družbo. Kar se revežu da, v skrinji ne manjka.

Lakota je najboljši kuhar. Kdor ne naredi ničesar za druge, ne naredi ničesar zase.

Vodo se naučimo ceniti šele, ko se vodnjak posuši.

Dobro storiti, pa ne okrog govoriti.

Vsi viški vašega pridelka, pravilno posušeni in shranjeni, so vredni več kot denar v banki.

Pregovori o sadju (največ jih je o jabolkih):

Jabolko, ki pozno dozori, se dalj časa drži. Jabolka so najbolj cenjena, ko jih zmanjka.

Eno jabolko na dan, odžene zdravnika stran. Jabolko je zjutraj zlato, opoldne srebrno, zvečer pa svinčeno.

Jabolko ne pade daleč od drevesa.Drevo se po sadu pozna.

Sveti dan vetrovno, ob letu bo sadja polno. Na leski jabolko ne zraste.

Sadje – dar božji za vse čase. Sadje – hrana in veselje.

Kdor s sadjem živi – preživi. Več od zlata in srebra nam sadje da.

9. STANJE SUŠILNIC (avgust – 2009)  V OKOLICI VAČ S PRIKAZOM NA TEBELI IN Z RAZLAGO

 

 

 

10. Informatorji:

 

Obiskoval sem domačije v okolici Vač. Obiskal sem pa tudi domačije izven naše krajevne skupnosti in celo izven naše občine, ker pač mejimo še na dve občini in smo s temi krajani še kako močno povezani. Z nekaterimi smo v sorodu, nekateri   so naši farani, nekateri imajo svojce pokopane na vaškem pokopališču, sodelujejo z našimi društvi ali pa hodijo otroci v šolo na Vače, itd. in dobro se poznamo in radi se imamo. Povsod sem bil zelo lepo sprejet in povabljen, da se še kdaj oglasim. Prav nihče mi branil fotografirati česarkoli  ali  zvočno snemati pogovorov. To kaže na neizmerno zaupanje  in se za to najiskrenejše in iz vsega srca toplo zahvaljujem.

Žal mi je samo, da zaradi preobilice dela pri Vas ni bila z mano meni najdražja oseba, moja žena  Anka, zaradi katere  sem se sploh lotil tako temeljitega ogleda naših sušilnic.

Pogovarjal sem se seveda z veliko večjim številom ljudi in spodaj navajam nekatere:

 

Marinka Planinšek – Hostarjeva Marinka – Ržišče 1

Nada Vrhovec st.  – Matetova Nada – Vače 27

Ivan Lukač st. – Kuharjev Ivan - Široka set 1

Franc in Marica Semec  - Žlandrova -  Podbukovje 5

Jože Razpotnik – Komarjev Jože, Dol, Gora pri Pečah 24

Cirila in Franc Mizori – Mәručeva, Tolsti vrh –

 Mala sela 8

Leopold Kovač – Grmovškov Polde – Vovše 5

Frančiška Kaplja – Klančarjeva Franca s Klanca, Slivna 1

Vincenc Pestotnik  - Rudarjev Vinko, Vače 45

Skubic Jože, Boltija 7

Firm Vinko, Boltija 6

Razoršek Jože, Cirkuše 1

Trdin Frančiška, Cirkuše 3

Janež Franc, Cirkuše 4

Hiršelj Frančiška, Gora pri Pečah 11

Zupančič Viktor, Kanderše 1

Strmljan Viljem, Kanerše 3

Šinkovec Zdravko, Klenik 10

Kovačič Janez, Laze 11

Morela, Laze – 4

Pograjc Ivan, Laze 6

Krhlikar Marija, Potok 2

Čebela Jože, Potok 7¸

Andrej Juvančič, Slivna 6

Lovše Franci, Slivna 11

Tem in vsem ostalim se iskreno zahvaljujem. Opravičujem se vsem tistim, ki sem jih poklical samo po telefonu in upam, da se bomo ob drugi priložnosti tudi videli.                                                         

                Zvonimir Kolenc 

 

 

11. VIRI IN LITERATURA:

 

1. Cortese, Dario, 2003: Suho sadje, zelenjava, zelišča in gobe.

2.  Makarovič, Marija: Kmečko gospodarstvo na Slovenskem, Ljubljana: Mladinska knjiga, 1978.

Baš, A. urednik, Slovensko ljudsko izročilo, Ljubljana: Cankarjeva založba, 1980.

Ložar, dr. Rajko, 1944: Splošno o hrani in prehrani . V: Narodopisje Slovencev 1. del. Klas. Ljubljana, str. 206.

Baš. A. in ured. odb.:  Slovenski etnološki leksikon, Ljubljana: Mladinska knjiga 2004.

Kolenc, Anka, 2001: Življenje na Vačah, kakršnega ni več, ob Kimovčevi zbirki  orodij na Slivni, FF, Odd. Za etnologijo in kulturno antropologijo, Ljubljana.

Destovnik, Irena 1996: Prehrana. V: Narodopisna zbirka slovenske prosvetne zveze v Celovcu. Ljubljana.