Moja teta Barbara Rotar iz Dešna – izgovori se – Də́šna

 

Stran 6, Dan v novicah,  Četrtek, 3. februarja/svečana 2011

O korbah, cajnah in tudi o locengah

 

Pletarka Barbka iz Moravske doline splete trideset košar na zimo - Tam okroglim pravijo korba, manjšim korbca, na Kršem polju cajna ali caja, na Štajerskem pa tudi locenga - Vitre so iz leske in vrbe, najboljše so kostanjeve - Prvo korbo je spletla iz leske na skrivaj, da se ji mož Franc, šusman v kamnolomu, ne bi smejal - Najlepše je plesti iz srobota, a ga je treba najprej tri ure kuhati, nato olupiti - Ljudje smo izgubili občutek za letne čase; pletarko Barbko so poleti spraševali, ali jim lahko splete košaro - V življenju je naredila pet košev, kakšen pehar iz slame pa tudi tople nogavice iz svetlo sive volne.

 

Omožila se je z minerjem  Francem in se z domačih Vač priselila na Štance Laze nad Moravčami, kjer so po voj­ni, ko se je zidala domovina, še z veliko vnemo trli kamenje. »Bil je pri šusmanih, to so bili tisti, ki so v kamnolomu odstre­lili skale,« pove danes 79-letna Barbara Rotar. Sprejela nas je z rahlo boječim nasmehom, ki pri­šleku izrazi naklonjenost. Doma­čini vasi Dešen, kjer danes živi v hiši, ji pravijo kar Barbka.

Po navadi plete v skromni kuhi-

Ogrodne leskove šibe obeli in ošpiči. (Foto: Jaroslav Jankovič)

 

Spodnji križ je treba močno zategniti. (Foto: Jaroslav Jankovič)

Srobot najprej skuha, nato ga začne ovijati, da postane mehak in elastičen. (Foto: Jaroslav Jankovič)

Barbka pove, da so jo že poleti spraševali, ali jim lahko splete košaro.

»Od nekdaj se je pletlo pozimi,« poudari Barbka. Takrat je les primeren in ljudje na kmetijah so imeli več časa. Barbka je bila vse življenje gospodinja. Svojčas je doma redila prašiče in obdelovala ne­kaj zemlje. Kljub temu je vsako zimo pletla: »Lotila sem se tudi košev, pet sem jih naredila.« Pred tremi leti je sedela v ku­hinji in ovijala šibje okoli le­ske, ko je omahnila na hrbet in se hudo udarila ob vogal mize. Dolgo se je zdravila, ko je spet prišla k moči, se je sprehodila po robu gozda in spet narezala leskovih šib. Proti koncu našega obiska smo na klopi ob topli peči opazili iz slame pleteni pehar z lepo spletenimi nogavicami iz svetlo sive volne.

»Ko odložim eno, pa primem za drugo, pa lepo teče čas,« nam je ob koncu hudomušno povedala pletarka Barbka iz Dešna v Moravski dolini.  

                      Jaroslav Jankovič

pljenim srobotom, ki se ovija okoli leske bolje kot katera koli elastična vrvica.

»Najprej dva kroga za obod, čez naredim rožo. Vanjo zapiknem preostale ogro-dne palice.«

Barbka plete z dveh strani, od rože proti dnu košare.

 

Barbara Rotar pozimi ob topli peči naplete tudi trideset košar, cajn in cajnic za vnuke. (Foto: Jaroslav Jankovič)

dvajset do trideset korb, za vnuke je pogosto spletla korbce.

Za izdelavo pletene košare ne potrebujete tako rekoč nič dru­gega kot žepni nožič, s katerim obelite ogrodne leskove palice in olupite prekuhan srobot. In seveda obilo dobre volje.

Zanimivo pri tem je, kako smo ljudje v zadnjih desetletjih izgubili občutek za čas, za letne čase, za dihanje narave.

Po dve in dve gresta na mero. (Foto: Jaroslav Jankovič)

Na starem, lesenem podu … (Foto: Jaroslav Jankovič)

nji ob starem štedilniku, nas pa je povabila v sobo: »Pojdimo v sobo, tudi tam je toplo.«

Pod so prekrivale lesene, ravno prav osivele deske, v kotu topla zelena krušna peč, skozi mala okna pa je pronicala čarobna svetloba.

Prvo košaro je spletla na skri­vaj: »Tašča Terezija me je prosila, naj na sejmu kupim košaro. Pa sem si rekla: kaj ko bi poskusila sama. Na pol spleteno sem skrila, da se mi mož ne bi smejal.«

Prvo je spletla iz leskovih vitr, nato je poskusila delati iz sro­bota

»Srobot se lepo ovija, vendar je z njim več dela, saj ga je treba najprej tri ure kuhati in nato olupiti.«

Za ogrodje si pripravi lesko­vo, za deški prst debelo šibje. Najprej šibe nareže na kratke palice, jih ostrga in primerno ošpiči, da jih lahko stakne v ogrodje košare. Nato palice na križu ovije s kuhanim in olu-

Vsako posebej je treba oviti. (Foto: Jaroslav Jankovič)

 

Zbirka pletarke Barbke iz Dešna (Foto: Jaroslav Jankovič)

V osnovi povsod po Sloveniji pletejo enako, razlike so v de­tajlih po pokrajinah in glede na surovine, ki so v okolju. Vitre so pretežno leskove ali vrbove, najboljše pa so kostanjeve, ki so jih uporabljali predvsem za pletenje košev.

Zanimivo je tudi različno po­imenovanje pletenih posod. Pri Barbki v Dešnu ali širše v Moravski dolini okroglo pletenim košaram pravijo korba, manjšim korbca. Na Krškem polju na Dolenjskem so okroglo pletene cajne, štirioglate z ravnim dnom pa košare. V Posavju in ponekod na Štajerskem pa okroglim pravijo locenga ali cajna, tista pravokotne oblike z ravnim ple­tenim ali lesenim dnom pa je prav tako košara.       Barbka v eni zimi splete od