SPLETNE STRANI:
Vače ………
Reportaža
VEČER - ponedeljek, 29. maja 1972 - 5
Nenavadne usode
»Če ima človek cilj, ga tudi doseže!«
TAKEGA
MNENJA JE BIL RALPH CHURCHES, AVSTRALEC, KO NAM JE RAZGRNIL SVOJO ZANIMIVO
ŽIVLJENJSKO POT MED SVETOVNO VOJNO
Naš pogovor z
možem iz Avstralije, nekdanjim vojakom, kartografom v zavezniški armadi, ki
se mu je življenjska pot usodno zapletla pred 28-timi leti prav na naših tleh,
je bil skorajda monolog. Živahen 51-letni mož je govoril tako temperamentno in
tako povezano, da ga je bilo kar škoda prekinjati z vprašanji, čeprav seveda
tudi brez tega ni šlo.
Kako je prišel
v nemško ujetništvo in kje?
»Nemci so nas zajeli
na Peloponezu. Spominjam se kraja: bilo je majhno ribarsko
naselje Monemvasia, kakih petdeset ali šestdeset
kilometrov daleč od Šparte. Pripadal sem britanskemu ekspedicijskemu korpusu,
delal sem kot kartograf. Iz Avstralije sem odšel kot prostovoljec, mlad fant,
neizkušen, triindvajset let star in že poročen.«
Nekoliko obnovitve
zgodovine ne bi škodilo, potrebno pa je tudi za razumevanje Churchesove zgodbe: Grki so na italijanski napad iz
osvojene Albanije odgovorili
z uspešno protiofenzivo in
zasedli tretjino Albanije. Marca 1941 pa so začeli
z novim napadom
na Grke Italijani, takrat seje v grških pristaniščih izkrcal britanski
korpus, v katerem je bil tudi Ralph Churches.
V istem
mesecu pa so udarile Grčijo v hrbet iz Bolgarije nemške čete, in jo že v aprilu prisilile h kapitulaciji, medtem
ko so Britanci svoje čete evakuirali.
»Začelo se je
težko življenje ujetnika. Uši, griža in
druge bolezni so nas napadale. Šele ko smo prišli v Maribor, bilo je julija
1941, ko smo začeli delati na progi, je
bilo nekoliko bolje. Leta 1942 so prišli tudi zastopniki Rdečega križa iz
Ženeve, pozneje sem postal predstavnik te organizacije v našem taborišču jaz,
stvari so se za silo uredile. Prek Rdečega križa sem tudi dobil nemško slovnico in se naučil nemščine.
Nemci so bili zelo zadovoljni, da se član britanske skupnosti narodov uči
nemško.«
»Verjetno so
vas imenovali tudi za tolmača?«
»Čisto uradno
so me postavili za tolmača, kar mi je precej koristilo. Začel pa sem se tudi
sporazumevati z vašimi ljudmi, čeprav je bilo neverjetno težko dobiti stike. Se
največ sem se družil z Janezom Ferlugo, inženirjem
iz Maribora, našim preddelavcem pri delih na cesti Šentilj-Maribor. K železnici
smo prišli pozneje. Ferlugo so Nemci l. 1943
ustrelili.«
»Se spominjate
dobro tistega časa v Mariboru?«
»Zelo dobro.
Bilo je težko, moreče vzdušje. Nihče ni nikomur zaupal, vsak je sumil vsakega.«
»Kako ste sploh
zvedeli za partizane?«
»Najprej moram povedati,
da je bilo moje znanje o Jugoslaviji bolj skromno, čeprav sem se kot amater
vedno zanimal za zgodovino. Vedel sem, da žive tod Južni Slovani, vedel sem za
Hrvate in Srbe, ki so imeli svojo zgodovino, za Slovence, ki so bili dolgo časa
pod Nemci in Avstrijci. Potem sem najprej slišal za četnike, ki da se bojujejo
proti Nemcem. V nemških časnikih, v roke mi je večkrat prišla tudi nemška »Marburger Zeitung«, pa sem
zasledil vesti o slovenskih »komunističnih banditih«, ki žive v gozdovih.
Postal sem pozoren. Pomislil sem: to, kar je za Nemce slabo, utegne bili zame
dobro.«
»Takrat ste že
delali na železnici?«
»Naše taborišče
je bilo v Mariboru in vsako jutro so nas odpeljali natančno ob pol osmih proti
Rušam in Fali, kjer smo popravljali progo. Nad nami so bili gozdovi. Tu
utegnejo biti partizani. Toda, kako priti do njih? Nemci, ki so nas stražili.
sicer niso bili preveč pozorni, toda na slepo vendar ne moremo zbežati.«
»Misel na beg vas
je večkrat vznemirjala?«
»Spremljala me je neprestano. Zapičila se
mi je v možgane. To je bil moj glavni cilj, in če ima človek cilj, ga tudi
doseže. Pri tem malenkosti niso važne. Te se dajo sproti odpraviti. Sicer pa
sem že dvakrat poskusil zbežati, vendar so me vedno znova prijeli in spravili
»v bunker«. Če bom poskusil še tretjič, so mi rekli, bo po meni.«
»Vedeli ste,
torej, da morate nujno dobiti zvezo.«
»Da. Takrat se je
krog nas potikal človek, ki smo mu enostavno pravili idiot. Tak je bil namreč
videti: raztrgan, bos, z zbeganim pogledom, izgovarjal je le posamezne,
nerazločne besede. Niti enega človeka ni bilo - tudi med stražarji ne - ki bi
mu pripisal kaj drugega, kakor pa je kazal. Nekega dne pa je prav ta idiot
stopil k meni iz grmovja, ko sem delal sam. Spregovoril je v dobri nemščini:
»Vi bi radi prišli v stik s partizani?« Presenečenje je bilo veliko. Zdaj sem
videl, da je mož ves čas izredno spretno igral. Bil je rojen igralec, vam
rečem. Potem je nadaljeval: »Partizani bodo naslednjo noč napadli Lovrenc. To
bi bila priložnost za vas.«
»In ste
pobegnili?«
»Smo. Takrat
nas je odšlo osem. Stražarje bil neki Hans, s katerim sem se sicer dobro
razumel. Rekel sem mu, da bi odšel h kmetu po jajca. Ni imel pomislekov.
Partizani so nas lepo sprejeli. Takoj so bili tudi za to, da osvobodijo še
drugih 70 naših ujetnikov. Naslednjega dne smo že bili na progi. Moram sicer
priznati, da moji tovariši niso bili tako navdušeni za prehod k partizanom kot
jaz. Moral sem jim kar precej časa dopovedovati in zabeliti pripoved z
običajnimi vojaškimi kletvicami, da so mi naposled sledili.«
»Potem ste se
odpravili na Dolenjsko?«
»Bila je težka,
naporna pot. Od Fale pa do našega odhoda iz Semiča je minilo natanko 26 dni,
vmes so nas napadli Nemci, nas razkropili, pa smo se spet zbrali, manjkalo jih
je le pet pa še od teh petih se nam je eden pozneje spet priključil. Potem nas
je šest DAKOT odpeljalo ponoči v Bari. 17. novembra 1944 sem bil spet doma, v
Avstraliji, se pravi točno po štirih letih. Naš pobeg je bil eden največjih v
drugi svetovni vojni. Za organizacijo pobega sem dobil odlikovanje »BRITISH
EMPIRE MEDALL«.«
»In po vojni?«
»Zelo me je
jezilo, ker poprečni Avstralci dolgo časa niso verjeli mojim besedam in člankom
o resnični Titovi Jugoslaviji, temveč bolj glasnim in številnejšim jugoslovanskim
emigrantom, ki so že vedeli, zakaj so zbežali iz Jugoslavije. Še danes so
glasni, pravzaprav zdaj bolj njihovi otroci.«
»Kdaj ste
sklenili, da boste spet obiskali naše kraje?«
»Misel o tem je
bila v meni že takoj, ko sem se vrnil v Avstralijo. Potem je bilo treba živeti,
nastajala je družina, poleg tega Avstralija le ni tako blizu. Trajalo je 28
let, vendar sem kljub temu uresničil tudi ta svoj cilj. Hotel sem priti sem, in
glejte, prišel sem in še s svojo ženo, ki sem ji ves čas hvalil lepo Slovenijo in
njene ljudi. Zdaj je videla, da nisem pretiraval.«
Ronthy,
njegova žena, ki je ves čas sledila našemu pogovoru, je potrdila Ralhove besede.
»Rekli ste, da
ste že pisali članke o Jugoslaviji? Nameravate sedaj napisati kaj več?«
»Rad bi napisal
knjigo, pravzaprav jo že pišem, vendar bom po tem obisku marsikaj spremenil.
Medtem ko sem doslej poudarjal v njej le svoj beg in bivanje med partizani, bom
sedaj poskušal napisali o partizanskem gibanju v Sloveniji več. Po vsem, kar
sem videl v vaših osvobodilnih muzejih - v Ljubljani, v Slovenj Gradcu - po
vsem tem, kar sem zvedel tu, se mi zdi naenkrat moj beg le malenkostna epizoda
spričo vsega drugega, kar ste pretrpeli vi, vaš narod. Zato bi rad mojim
rojakom posredoval o tem pravo sliko.«
Stari vojak,
Avstralec Ralph Churches,
je končal svojo pripoved, ki smo jo zabeležili le v glavnih obrisih. Razgovor z
njim in z njegovo ženo pa je trajal še pozno v noč. Le s težavo smo se ločili.
»Čez tri leta
pridem spet,« je rekel na koncu. »Zanesljivo. Zdaj me že toliko poznate. Če se
za kaj navdušim, tudi izpeljem. Upam, da bom prišel tudi s svojo knjigo v
roki.«
FRANC ŠRIMPF