SPLETNE STRANI:

Družinsko gledališče Kolenc

 Vače     ………

Reportaža                                                                                    VEČER - ponedeljek, 29. maja 1972 - 5

Nenavadne usode                                                                               

 

»Če ima človek cilj, ga tudi doseže!«

 

 

TAKEGA MNENJA JE BIL RALPH CHURCHES, AVSTRALEC, KO NAM JE RAZGRNIL SVOJO ZANIMIVO ŽIVLJENJSKO POT MED SVETOVNO VOJNO

 

Naš pogovor z možem iz Avstra­lije, nekdanjim vojakom, kartogra­fom v zavezniški armadi, ki se mu je življenjska pot usodno zapletla pred 28-timi leti prav na naših tleh, je bil skorajda monolog. Živahen 51-letni mož je govoril tako temperamentno in tako po­vezano, da ga je bilo kar škoda prekinjati z vprašanji, čeprav seve­da tudi brez tega ni šlo.

Kako je prišel v nemško ujetni­štvo in kje?

 

»Nemci so nas zajeli na Peloponezu. Spominjam se kraja: bilo je majhno ribarsko naselje Monemvasia, kakih petdeset ali šestdeset kilometrov daleč od Šparte. Pripa­dal sem britanskemu ekspedicijskemu korpusu, delal sem kot kartograf. Iz Avstralije sem odšel kot prostovoljec, mlad fant, neiz­kušen, triindvajset let star in že poročen.«

 

Nekoliko   obnovitve  zgodovine ne bi škodilo, potrebno pa je tudi za razumevanje Churchesove zgodbe: Grki so na italijanski napad iz osvojene   Albanije   odgovorili   z uspešno  protiofenzivo  in  zasedli tretjino Albanije. Marca 1941 pa so  začeli  z  novim  napadom  na Grke Italijani, takrat seje v grških pristaniščih izkrcal britanski korpus, v katerem je bil tudi Ralph Churches.

V  istem  mesecu pa so udarile Grčijo v hrbet iz Bolgarije nemške čete, in jo  že v aprilu prisilile h kapitulaciji, medtem ko so Britan­ci svoje čete evakuirali.

 

»Začelo se je težko   življenje ujetnika. Uši, griža in druge bolezni so nas napadale. Šele ko smo prišli v Maribor, bilo je julija 1941,  ko smo začeli delati na progi, je bilo nekoliko bolje. Leta 1942 so prišli tudi zastopniki Rdečega križa iz Ženeve, pozneje sem postal predstavnik te organizacije v našem taborišču jaz, stvari so se za silo uredile. Prek Rdečega križa sem tudi   dobil nemško slovnico in se naučil nemščine. Nemci so bili zelo zadovoljni, da se član britanske skupnosti narodov uči nemško.«

 

»Verjetno so vas imenovali tudi za tolmača?«

 

»Čisto uradno so me postavili za tolmača, kar mi je precej koristilo. Začel pa sem se tudi sporazumevati z vašimi ljudmi, čeprav je bilo neverjetno težko dobiti stike. Se največ sem se družil z Janezom Ferlugo, inženir­jem iz Maribora, našim preddelavcem pri delih na cesti Šentilj-Maribor. K železnici smo prišli pozne­je. Ferlugo so Nemci l. 1943 ustrelili.«

 

»Se spominjate dobro tistega časa v Mariboru?«

 

»Zelo dobro. Bilo je težko, moreče vzdušje. Nihče ni nikomur zaupal, vsak je sumil vsakega.«

 

»Kako ste sploh zvedeli za partizane?«

 

»Najprej moram povedati, da je bilo moje znanje o Jugoslaviji bolj skromno, čeprav sem se kot amater vedno zanimal za zgodovi­no. Vedel sem, da žive tod Južni Slovani, vedel sem za Hrvate in Srbe, ki so imeli svojo zgodovino, za Slovence, ki so bili dolgo časa pod Nemci in Avstrijci. Potem sem najprej slišal za četnike, ki da se bojujejo proti Nemcem. V nemških časnikih, v roke mi je večkrat prišla tudi nemška »Marburger Zeitung«, pa sem zasledil vesti o slovenskih »komunističnih banditih«, ki žive v gozdovih. Postal sem pozoren. Pomislil sem: to, kar je za Nemce slabo, utegne bili zame dobro.«

 

»Takrat ste že delali na železni­ci?«

 

»Naše taborišče je bilo v Mari­boru in vsako jutro so nas odpeljali natančno ob pol osmih proti Rušam in Fali, kjer smo popravljali progo. Nad nami so bili gozdovi. Tu utegnejo biti partiza­ni. Toda, kako priti do njih? Nemci, ki so nas stražili. sicer niso bili preveč pozorni, toda na slepo vendar ne moremo zbežati.«

 

»Misel na beg vas je večkrat vznemirjala?«

 

»Spremljala me je neprestano. Zapičila se mi je v možgane. To je bil moj glavni cilj, in če ima človek cilj, ga tudi doseže. Pri tem malenkosti niso važne. Te se dajo sproti odpraviti. Sicer pa sem že dvakrat poskusil zbežati, vendar so me vedno znova prijeli in spravili »v bunker«. Če bom poskusil še tretjič, so mi rekli, bo po meni.«

 

»Vedeli ste, torej, da morate nujno dobiti zvezo.«

 

»Da. Takrat se je krog nas potikal človek, ki smo mu eno­stavno pravili idiot. Tak je bil namreč videti: raztrgan, bos, z zbeganim pogledom, izgovarjal je le posamezne, nerazločne besede. Niti enega človeka ni bilo - tudi med stražarji ne - ki bi mu pripisal kaj drugega, kakor pa je kazal. Nekega dne pa je prav ta idiot stopil k meni iz grmovja, ko sem delal sam. Spregovoril je v dobri nemščini: »Vi bi radi prišli v stik s partizani?« Presenečenje je bilo veliko. Zdaj sem videl, da je mož ves čas izredno spretno igral. Bil je rojen igralec, vam rečem. Potem je nadaljeval: »Partizani bodo naslednjo noč napadli Lo­vrenc. To bi bila priložnost za vas.«

 

»In ste pobegnili?«

 

»Smo. Takrat nas je odšlo osem. Stražarje bil neki Hans, s katerim sem se sicer dobro razumel. Rekel sem mu, da bi odšel h kmetu po jajca. Ni imel pomislekov. Partiza­ni so nas lepo sprejeli. Takoj so bili tudi za to, da osvobodijo še drugih 70 naših ujetnikov. Nasled­njega dne smo že bili na progi. Moram sicer priznati, da moji tovariši niso bili tako navdušeni za prehod k partizanom kot jaz. Moral sem jim kar precej časa dopovedovati in zabeliti pripoved z običajnimi vojaškimi kletvicami, da so mi naposled sledili.«

 

»Potem ste se odpravili na Dolenjsko?«

 

»Bila je težka, naporna pot. Od Fale pa do našega odhoda iz Semiča je minilo natanko 26 dni, vmes so nas napadli Nemci, nas razkropili, pa smo se spet zbrali, manjkalo jih je le pet pa še od teh petih se nam je eden pozneje spet priključil. Potem nas je šest DAKOT odpeljalo ponoči v Bari. 17. novembra 1944 sem bil spet doma, v Avstraliji, se pravi točno po štirih letih. Naš pobeg je bil eden največjih v drugi svetovni vojni. Za organizacijo pobega sem dobil odlikovanje »BRITISH EMPIRE MEDALL«.«

 

»In po vojni?«

 

»Zelo me je jezilo, ker poprečni Avstralci dolgo časa niso verjeli mojim besedam in člankom o resnični Titovi Jugoslaviji, temveč bolj glasnim in številnejšim jugo­slovanskim emigrantom, ki so že vedeli, zakaj so zbežali iz Jugosla­vije. Še danes so glasni, pravzaprav zdaj bolj njihovi otroci.«

 

»Kdaj ste sklenili, da boste spet obiskali naše kraje?«

 

»Misel o tem je bila v meni že takoj, ko sem se vrnil v Avstralijo. Potem je bilo treba živeti, nastajala je družina, poleg tega Avstralija le ni tako blizu. Trajalo je 28 let, vendar sem kljub temu uresničil tudi ta svoj cilj. Hotel sem priti sem, in glejte, prišel sem in še s svojo ženo, ki sem ji ves čas hvalil lepo Slovenijo in njene ljudi. Zdaj je videla, da nisem pretiraval.«

Ronthy, njegova žena, ki je ves čas sledila našemu pogovoru, je potrdila Ralhove besede.

 

»Rekli ste, da ste že pisali članke o Jugoslaviji? Nameravate sedaj napisati kaj več?«

 

»Rad bi napisal knjigo, pravzaprav jo že pišem, vendar bom po tem obisku marsikaj spremenil. Medtem ko sem doslej poudarjal v njej le svoj beg in bivanje med partizani, bom sedaj poskušal napisali o partizanskem gibanju v Sloveniji več. Po vsem, kar sem videl v vaših osvobodilnih muzejih - v Ljubljani, v Slovenj Gradcu - po vsem tem, kar sem zvedel tu, se mi zdi naenkrat moj beg le malenkostna epizoda spričo vsega drugega, kar ste pretrpeli vi, vaš narod. Zato bi rad mojim rojakom posredoval o tem pravo sliko.«

 

Stari vojak, Avstralec Ralph Churches, je končal svojo pripoved, ki smo jo zabeležili le v glavnih obrisih. Razgovor z njim in z njegovo ženo pa je trajal še pozno v noč. Le s težavo smo se ločili.

 

»Čez tri leta pridem spet,« je rekel na koncu. »Zanesljivo. Zdaj me že toliko poznate. Če se za kaj navdušim, tudi izpeljem. Upam, da bom prišel tudi s svojo knjigo v roki.«

                                                                                                           FRANC ŠRIMPF