V zgodovini druge svetovne vojne je zgodba, ki jo na kratko povzemam, edinstvena. V Evropi menda ne poznamo primera, da bi se skupina več kot sto vojnih ujetnikov rešila z okupiranega ozemlja, ki ga je zasedala nacistična armada. Zato ohranimo spomin na izjemno dejanje slovenskih partizanov in britanskih vojakov, vojnih ujetnikov iz Maribora. Obhodna pot Mednarodna spominska pot zavezništva - Vranov let, spominska slovesnost v Ožbaltu in Mednarodni dan prijateljstva v zavezništvu na GEOSS-u naj kot Projekt Vranov let spominjajo mladino Evropske unije na zavezništvo med slovenskimi partizani in prebivalci, večinoma kmeti, ter zahodnimi zavezniki v najhujših dneh svetovne zgodovine, mladim Slovencem pa naj ohranjajo ponos na ta del slovenske zgodovine.
Ralph F. Churches - Vran iz jugozahodne Avstralije
Ralph F. Churches iz Adelaide v Avstraliji (23. novembra letos je praznoval 92 let) je objavil spomine na čas vojnega ujetništva in pobega iz Maribora avgusta 1944, z naslovom A Hundred Miles as the Crow Flies, kar je njegov prijatelj Lado Pohar prevedel kot Vranov let v svobodo. Ralph je skladno z vojaško dolžnostjo od prvega dne ujetništva v Mariboru načrtoval pobeg. Po vsestranskih pripravah se je pokazala priložnost, ko je njegova enota popravljala železniško progo pri Ožbaltu. V bližini delovišča je stanovala družina železniškega nadzornika Avgusta Zavodnika, kamor je bojni kolega Les Laws hodil po vodo in čaj za svoje tovariše.
Elizabeta in Avgust Zavodnik sta pogosto skrivala v svojem skednju partizane in obveščevalce ter jih nahranila. Sin Stanislav pripoveduje, kako bi jih nekoč skoraj izdali čevlji enega izmed njih, kijih je pustil pred senikom, preden je zlezel v seno. Oče je v zagovor trdil nemškim vojakom, da so njegovi. Niso mu verjeli in so skušali lastnika čevljev najti, tako da so seno prebadali z drogovi. Za lasje šlo skritemu borcu in seveda celotni družini, ki bi jo čakala v primeru odkritja pogorišče in taborišče.
Les Laws je tu dobil stik z obveščevalcem Lackovega odreda. Vprašanje je, kako je sploh prišlo do tolikšnega zaupanja, daje Les izrazil željo za pobeg. Okoliščine, ki so jih poznali najbrž le Zavodnikovi, so v tistem trenutku to omogočale. 23. avgusta sta namreč Tomšičeva in Šercerjeva brigada izborili svobodno ozemlje od Ribnice na Pohorju do Lovrenca na Pohorju. In 30. avgusta 1944 sta Les in Ralph še s petimi tovariši pobegnila v Lovrenc na Pohorju ob spremstvu partizanskega vodnika. Ralpha je pekla vest, ker je svoje tovariše prepustil usodi. Ko je ugotovil, daje naselje osvobojeno, je nagovoril komandirja, naj, če morejo, osvobodijo še ostalo delovno skupino, ki jo bodo Nemci pripeljali na delovišče. Že naslednje jutro, 31. avgusta, je partizanska enota s približno sto borci Šercerjeve brigade osvobodila še 79 Britancev. Pot pobega je v hitrem maršu vodila mimo Lovrenca na Pohorju proti jugu v smeri Klopnega vrha, kjer so mimo grede sprejeli medse še devet britanskih vojnih ujetnikov in deset Francozov, verjetno prisilnih delavcev, ki so delali na pohorskih kmetijah. Od kolone, ki je na začetku štela kakih dvesto mož, od tega 106 zaveznikov in okrog sto partizanov, seje po treh dneh ločila glavnina zaščite. Štab pohorske čete Lackovega odreda je izbral 20 borcev in imenoval poveljnika Franca Grudna Švejka z ukazom, naj varno pripelje zavezniške vojake do Save. Borci so bili oboroženi z lahkima strojnicama in puškami, poveljnik pa je imel brzostrelko. To piše dr. Ževart v svoji knjigi o Lackovem odredu. Enota je pod zaščito gozdnatega hribovja v hitrem maršu potovala proti Klopnemu vrhu in nato v smeri Ribnice na Pohorju sestopila proti Dovžam, na primernem kraju prečkala Mislinjo ter po Mozirskih planinah dosegla Ljubno in Gornji Grad. Fantje so nadaljevali pot po cesti skozi osvobojeno Savinjsko dolino in prek Menine planine prispeli v Zgornji Tuhinj in na Črni vrh. Pri Kozjaku so prečkali cesto v Tuhinjski dolini, nadaljevali pot proti Gabrju in prekoračili cesto pri Blagovici. Tako so prišli do Slivne pri Vačah 9. septembra, kjer so se pripravili na prehod prek Save pod Zgornjim Hotičem. Ves dan so skriti počivali, okrog 22. ure se je začel sestop k Savi. Z domiselno organizacijo so prevarali sovražnika, tako da
sta jih prek Save z brodom prepeljala borca ob sodelovanju kmetov, ki so istočasno vodili čez Savo svoje konje. Kmetje so se z oblastmi dogovorili za nočni prehod zaradi žetve na dveh mestih. Šumi in vzkliki ob prečkanju reke z živalmi so ustvarjali skupini zaščito. Borca sta z brodom celotno skupino v dveh urah spravila na desni breg. Pot jih je potem vodila večinoma že po cestah, izjema je bil začetni del od reke do Kresniškega vrha in Janč, pa mimo Bogenšperka. Potem so se podali proti Mirni ter mimo Trebnjega, Mirne Peči in Žužemberka po dolini Krke v Semič, kamor so popolnoma izčrpani, slabo oblečeni in z uničenimi čevlji prispeli 13. septembra. Slaba obutev in obleka sta bili tudi posledici dejstva, da so večino Britancev osvobodili na delovišču, kjer niso bili primerno oblečeni za tako dolgo pot. V štirinajstih dneh so opravili pot, dolgo blizu 250 kilometrov. Pri tem so se zaradi panike ob zasedi v Zavodnju izgubili štirje britanski tovariši. Eden je kasneje prišel za njimi, usoda ostalih treh pa je ostala neznana. S partizanske ga letališča pri Semiču so 18. septembra 1944 103 Britance z britanskimi dakotami prepeljali v letalsko bazo Bari.
Različico reševalnega napada pri Ožbaltu je Ediju Šelhausu povedal narodni heroj Jože Boldan Silni, ki je s Francem Požarjem vodil akcijo. Šelhaus je našel tudi vdovo Johna Clifforda Orangea, gospo Ann Orange, ki mu je v pismu zapisala dogodek, kot ji ga je opisal pokojni mož.
2. aprila 1944 se je pri Gracarjevem Turnu na
Gorjancih zrušil bombnik B 24, ljubkovalno so ga imenovali Maggie s Drawers (Megine hlačke). Čeprav so
nemško-domobranske patrulje iz Novega mesta hitele na teren, da bi zajele
padalce, so bili partizani hitrejši in so rešili vseh 10 letalcev.
Pot do projekta Vranov let
Ob branju Churchesove knjižice se mi je vsilila ideja o spominski poti mednarodnega pomena, pomembna v času popolnega vključevanja Slovenije v Evropsko unijo. Avgusta 2007 sem začel iskati sledi te zgodovinske zgodbe. Poiskal sem spomenik v Ožbaltu in v stiku z Lovrenčani našel partizanskega veterana Franca Črešnarja (Franc je imel takrat 81 let, umrl pa je 13. septembra 2008). Bilje zadnji preživeli borec osvobodilne enote partizanov. Zbral sem majhno skupino navdušencev in prosil Franca, da nas je 14. oktobra 2007 popeljal po poti v smeri napada od Lovrenca na Pohorju do Ožbalta. S to skupino smo podpisali tudi prvo listino kot spodbudo širši javnosti za imenovanje Mednarodne spominske poti zavezništva z oznako E - Vran.
O projektu sem obveščal in spodbujal k sodelovanju posameznike in organizacije: župane, tabornike v Mariboru, ZB Maribor in Ruše, člane društva GEOSS in nazadnje britansko ambasado v Ljubljani. Aprila 2008 seje z veseljem odzvalo društvo GEOSS, ko se je odločilo za prireditev.
ZB Ruše je spominsko slovesnost pri spomeniku v Ožbaltu pripravila 30. avgusta 2008, udeležilo pa se je je okrog 50 ljudi. Simbolično smo z majhno skupino planincev iz Lovrenca na Pohorju opravili pohod prek Rdečega brega in tako nakazali odprtje Mednarodne spominske poti zavezništva z imenom Vranov let. Temu dogodku je sledila 19. oktobra 2008 slovesna prireditev na GEOSS-u, ko je GEOSS prevzel ta projekt kot enega svojih glavnih ciljev. Društvo GEOSS bo vsako leto okrog 10. septembra pripravilo prireditev, imenovano Mednarodni dan prijateljstva v zavezništvu.
Tudi britanski ambasador Tim Simmons je z velikim zanimanjem sledil predstavitvi projekta ob sprejemu gradiva za ta projekt. Po daljšem pogovoru nam je 2. decembra 2008 obljubil nadaljnje povezave na britanski strani ter označil to dejavnost in naše srečanje kot prispevek k utrditvi že doslej uspešnih britansko-slovenskih odnosov. Organizacija ZB Ruše je 29. avgusta letos spet pripravila prireditev s kulturnim programom, tokrat je prišlo okrog 300 ljudi. Skupina planincev seje po prireditvi letos ponovno odpravila po poti, imenovani Vranov let, od Ožbalta do Lovrenca na Pohorju. GEOSS je izpolnil svoj sklep in 13. septembra letos pripravil 1. mednarodni dan prijateljstva v zavezništvu. V povezavi s to prireditvijo je ZB Litija obnovila poškodovan spomenik borcem brodarjem na »partizanskem koridorju« pri Zg. Hotiču. 25 planincev iz Litije pa je opravilo prvi pohod po delu poti, imenovane Vranov let, od spomenika do GEOSS-a. Prireditve seje udeležilo okrog 300 ljudi, slavnostni govornik je bil Janez Stanovnik. Za registracijo poti Vranov let pa je zdaj poglavitno, da najdemo upravitelja obhodnice. Potem sledijo aktivnosti, ki jih zahteva planinska zveza, da bi mogli obhodnico nazadnje tudi registrirati.
Rešeni
zavezniški piloti, fotografirani skupaj s partizani; Bela krajina 1944
(MNZS)
Projekt Vranov let kot spomin na mnoge podobne dogodke
Zgodovinske dogodke na ozemlju okupirane Slovenije dopolnjujem z dodatnim povzetkom iz literature raznih piscev. Gre za reševanje zavezniških sestreljenih letalcev, ki so usmerjali svoja nad Nemčijo zadeta letala proti slovenskemu ozemlju, da bi se s pomočjo partizanov mogli vrniti v svoja oporišča v Italiji, in za mnoge druge skupine pobeglih zavezniških vojnih ujetnikov, ki se jim je posrečilo pobegnili iz taborišč v Avstriji in Italiji. Evropska obhodna pot z imenom Mednarodna spominska pot zavezništva in z oznako E -Vran naj simbolno ohranja spomin tudi na te dogodke. Gojili bomo spomin na izjemna dejanja naših ljudi, partizanov, aktivistov Osvobodilne fronte in njihovih podpornikov ter slovenskih kmetov, ki so ob reševanju letalcev in borcev žrtvovali svoja življenja in imetje. Edi Šelhaus je v delu Stotinka sreče zapisal pripovedi preživelih rešiteljev iz Slovenije in zavezniških letalcev. Matija Žgajnar je izdal knjigi Slovenski partizani in zavezniki (leta 2002) in Zlomljena krila (leta 2005). Njegov prispevek na to temo je v zborniku Slovenski zbornik 2007. Žgajnar navaja, da se je v poldrugem letu letalskih bojev v letih 1944/45 na slovensko ozemlje in obmejna območja zrušilo 207 zavezniških letal. Partizani in domoljubi so rešili 667 zavezniških letalcev, 711 so jih zajeli Nemci, več kot 300 se jih je ubilo. Nemci so mnoge postrelili že v zraku, nekatere so zaslišali in takoj ustrelili, druge poslali v taborišča. To se je dogajalo tudi še prav zadnje dni vojne. Po kapitulaciji Italije je iz italijanskih taborišč in nemških transportov pobegnilo mnogo britanskih vojnih ujetnikov, ki so iskali pot na sever do italijanskih partizanov. Ti so jih izročali slovenskim partizanom, da so jih vodili na vzhod, na Dolenjsko ali Hrvaško. Večinoma so prihajali septembra in oktobra 1943. Mnogo se jih je zadrževalo v Beneški Sloveniji. Župnik Anton Cuffolo iz Laz v Benečiji je pisal dnevnik o skupini z več kot sto britanskimi ubežniki (to je objavil tudi Slovenski zbornik 2007). O tej skupini piše tudi takratni namestnik komandanta Bazoviške brigade Franjo Bavec Branko, ki je poskrbel za nadaljnje spremstvo. Od 2. soške brigade jih je prevzel v osrednji Sloveniji v začetku novembra 1943 častnik za zveze z zavezniškimi misijami Franc Miklavčič, 79 jih je spremljal na Hrvaško v Otočac, kamor so prispeli v začetku decembra. Od tod so jih čez nekaj dni poslali v Senj na večjo ribiško ladjo in jih varno prepeljali v britansko bazo v Italijo (glej tudi Slovenski zbornik 2007). Tako so manjše skupine britanskih vojnih ujetnikov prihajale iz italijanskih taborišč med slovenske partizane skoraj do konca vojne. Koliko skupin je bilo, ne bo nikoli mogoče ugotoviti. V vedno večjem številu so se pojavljali proti koncu vojne drugi ubežni ujetniki iz nemških taborišč. Poleg Britancev, tj. Angležev, Avstralcev, Novozelandcev, Južnoafričanov, so bili to Francozi, Holandci, Belgijci, Rusi, Poljaki, Čehi pa tudi nekaj Avstrijcev in Nemcev ter kak Italijan, ki ni sodeloval z nacisti. Mnogi, ki so na poti padli v sovražno zasedo, so se skupaj s partizani borili in tu izgubili svoja življenja. John Denvir Frenk pa je postal komandant 2. bataljona Šercerjeve brigade. Svoje spomine je napisal Anglež Roy S. Neill v delu Only once že leta 1947 kot zaobljubo in zahvalo našim Pohorcem, ki so ga pripeljali do partizanov, Neill je sam pobegnil iz Avstrije in preplaval Dravo nekje nad Mariborom. Na Bistriškem Pohorju je našel zvezo s partizani, ki so zbrali pisano mednarodno skupino: 2 Avstralca, 1 Angleža, 12 Poljakov, 6 Rusov, 18 Francozov, 6 Avstrijcev, 20 Čehov, 4 Nemce, 2 Grka, 1 Italijana. Skupaj 72 ubežnikov. Čez Pohorje jih je pot vodila proti Litiji, da bi prišli do letališča na Dolenjskem. Pred Litijo jih je bilo že 81. Tu je prišlo do bitke z nemško zasedo in tedaj je padlo 12 ljudi, 69 jih je prešlo na dolenjsko stran, kjer se jim je pridružilo novih 10 britanskih padalcev. 12. oktobra 1944 so odleteli z dakoto v Italijo.
