Eno popoldne                                                                    izhodišče

in 3000 let med Vačani

JOŽE   ŽUPANČIČ

Vače nad Litijo so med tistimi slovenskimi po­deželskimi kraji, ki so po vsem svetu najbolj znani. Njegovo ime so raznesli v tujino mnogi domači­ni, ki so se začeli izseljevati z domače grude po evropskih in ameriških deželah. Domovina je bila preskopa in so šli za delom. Donald Lotrich (= Lotrič) je Kristanov z Vač. V Chicagu je med voditelji SNP J. Imenitno obvlada slovenščino, kar smo čuli že pred leti na ameriškem pikniku v Polhovem gradcu, ko je pripeljal številne prija­telje v staro domovino. Mr. Donald pa piše tudi odlično angleščino, zato se oglaša vsako sredo v angleški izdaji »Prosvete«, kjer objavlja svoje znane Flaches (Iskrice). V Clevelandu je med vo­ditelji naših izseljencev Vačan Kamilo Zarnik. Tudi ta prihaja rad v staro domovino in na Vače, med stare znance in prijatelje. Še mnogo drugih Vačanov se je lepo znašlo v Ameriki; nekateri goje na svojih farmah pomaranče. Kadar je trga­tev, jim priskočijo na pomoč pri obiranju in paki­ranju znanci in prijatelji iz drugih bližnjih krajev. Prijatelja poznaš pač najbolje v stiski, takrat je vreden dvojne cene.

Ljudje z Vač so raztreseni po raznih evropskih rudnikih in drugih krajih.

Ime staroslavnih Vač pa najdeš tudi po raz­nih muzejih doma in v tujini. Po Dunaju in Nem­čiji so shranjene izkopanine z Vač in okolice.

Pred davnimi tri tisoč leti so se pojavli na da­našnjih Vačah stari Iliri. Naselili so se po hribov­skih policah okrog Slivne, Vač, Klenika, Zgornje Krone, Cveteža, Svete gore (danes ji pravijo Za­savska gora), Rovišah in drugod. Starim Ilirom so ugajale višinske sončne police okrog Vač, kjer so imeli dovolj pogojev za življenje; hribovske rav­nice pa so jih varovale pred vsiljivimi napadalci, pred Kelti in Rimljani, ki so se hoteli polastiti nji­hovih pridelkov in izdelkov. Stari Iliri na Vačah so bili že pred davnimi tisoč leti sposobni ljudje. Poznali so že koristne, uporabne rudnine: baker in železo. Znali so topiti rude in iz njih izdelovati uporabne predmete: orodje, okraske in orožje.

Med najlepšimi izkopaninami, ki so jih našli doslej na Vačah, je starinska vedrica, slavnostna posoda. Znanstveniki imenujejo take kotličke: situle. Doslej so našli v naših krajih že nekaj takih starinskih situl iz davne ilirske dobe, tako na Magdalenski gori pri Šmarju na Dolenjskem, pri Stični, v Valični vasi in drugod. Nekaj so jih našli tudi v tujini, predvsem v Italiji in v Avstriji. Nobena doslej najdenih situl pa ni tako lepa, kakor Vaška situla. Njeni okraski, ornamenti in prizori iz lov­skega in bojnega življenja so izdelani v treh pa­sovih.

Nedavno sem naletel v Ljubljani na prijatelja iz tujine in je v pogovoru omenil, da si želi ogledati starinsko Vaško situlo in bo zato potoval z moto­riziranim vozilom na Vače.

»Kaj meniš, da bodo tako dragocen zgodovin­ski predmet čuvali na Vačah?« sem mu dejal.

»Da, tako menim, ker sem že večkrat bral o Vaški situli. Zato mislim, da jo čuvajo doma na Vačah,« mi je odvrnil.

Povedel sem ga v ljubljanski muzej in zgodo­vinar in ravnatelj ljubljanskega Narodnega mu­zeja dr. Jože Kastelic (po rodu iz Šentvida na Do­lenjskem) naju je povedel v muzejsko sobano, kjer hranijo izkopanine iz halstattske dobe. Tu imajo izkopanine z Vač posebno vitrino (stek­leno omaro). Vaška situla pa ima posebno častno mesto in stoji sama, kakor kraljica kraljic, v posebni vitrini. Situla je ponos ljubljanskega muzeja, saj so upravičeno ponosni nanjo. Prav tako pa tudi Vačani. 17. januarja 1878 jo je našel kmečki fant — 18-letni Plezetov Janez — Janez Grilc s Klenika, iz male vasice med Vačami in Zasavsko goro. Pozneje sva s prijateljem obiskala še Plezetove na Kleniku in so bili obiska in pomenka z rojakom iz tujine sila veseli.

Na Vače, ki imajo 523 metrov nadmorske viši­ne, vodi iz Ljubljane več cest. Po levem bregu Save je dovoz v letošnjem letu nemogoč, ker grade od Ljubljane skozi Dol in Dolsko do Litije mo­derno asfaltirano zasavsko cesto. Najbolj romantičen

Vače                                                          Foto: J.  Župančič

 

Na Vačah in v sosednjih Kandršah rede dobro živino, ker imajo lepo urejene pašnike

je prihod po celjski cesti, kjer se odcepiš pri Domžalah in kreneš v Moravsko dolino. Tu se začneš vzpenjati po severnem boku Slivne, ki se dviga (870 m) nad Vačami. Cesta Ljubljana—Mo­ravče—Vače doseže najvišji vzpon na Klancu nad Vačami. Tam se ti odpre pogled na gorenjske hribe in Limbarsko goro m na stisnjeno Zasavje. S Klanca in Vač ugledaš zasavsko železnico in reko Savo. Če prideš na Klanec v popoldanski uri, boš ugledal vse ožarjene Vače, zadaj za njimi pa imenitno kulisarijo: Roviškovec, Polšniške Do­lomite in kumljanske hribe.

Vačani se v zadnjem času zavedajo, da morajo kreniti na nova pridobitna pota. Zato so se lotili turizma. Ustanovili so Turistično društvo in so izvolili za predsednika naprednega razgledanega in načitanega kmečkega gospodarja Franca Ko­vača, po domače Hribarjevega Franceljna iz Boltije, male vasice med Vačami in Ponovičami. Va­čani urejujejo svoj kraj in imajo dve dobri gostil­ni s prikupno postrežbo.

Vsak došlec si lahko ogleda majhen, domač muzej v novi šolski stavbi. Stara šola na glavnem trgu je bila med vojno uničena zato, ker se je na­stanil v njej okupator. Zasavski partizani pa so ga pregnali s peklenskim strojem, ki so ga vtiho­tapili med njihovo pošto v posebnem zamaskira­nem paketu. Nakana je uspela in nemški sovrag je bil pregnan z Vač in ves okoliš je postal osvo­bojeno ozemlje, kjer so imeli partizanski borci svoje šole, tečaje, tiskarno, bolnišnico i. dr. usta­nove.

Danes si je vredno ogledati Vače in vso okolico med Slivno in Zasavsko goro zato, da spoznaš zgodovinske kraje, ki so bili pomembni že pred tri tisoč leti. Zlasti pa so bili borbeni v zadnji sve­tovni vojni. Na vsakem koraku boš našel kako zanimivost, ki bo privlačila tvojo pozornost. Ro­jaki po svetu so lahko ponosni na svoje rodne Vače in Vačane.

Proxy by Datajoy
Udaljenost gradova