SPLETNE STRANI:

 Družinsko gledališče Kolenc

 Vače

 Moj hobi – zbiranje sličic - Kraljestvo živali  

 

 

 

VAČE

 

Imprimatur.

Nadškof, ordinariat, 20.1.1972.   št. 51

Izdal in razmnožil  Župnijski urad (Benedik Valentin) Vače 1972

 

 

Predgovor

 

Pri prepisovanju kronike in pri zbiranju podatkov o vaški župniji in Vačah sploh, se mi je porodila misel , da bi podatke uredil in napisal kratko zgodovino vaške župnije in njenih cerkva, da bi jih ljudje bolje poznali, bolj cenili in tudi radi obiskovali .

Čeprav je to moje skromno delo v prvi vrsti namenjeno župniji, ne morem preko Vač, ne da bi vsaj nekaj prostora posvetil tudi prazgodovinski naselbini, ki je bila ena najpomembnejših v prazgodovini Slovenije.

Tudi ne morem preko trga Vače, ki je bil pred stoletji tako pomemben kraj radi izrednih privilegijev in velikih sejmov, kar je oboje dajalo ugled tudi župniji in obratno tudi župnija trgu saj je obsegala teritorij sedanjih 6 župnij.

Podatki o prazgodovinski naselbini so v glavnem iz knjige dr. Fr. Stareta: Prazgodovinske Vače, Ljubljana, 1954, ki je najbolj temeljito delo o tej naselbini in so v njej zajeti vsi izsledki raznih izkopavanj.

Za zgodovino župnije in cerkva pa so služili razni arhivi, pa le posredno, ker so jih pregledali že drugi. Vaški župnijski arhiv je pregledal in o njegovih listinah napisal obširno razpravo bivši škofijski arhivar  F. Pokoren pod naslovom: Regesti listin žup. arhiva na Vačah. (Carniola, 1. 1912. str.212). V glavnem je njegovo delo tudi seznam vseh župnikov in kaplanov oziroma beneficiatov na Vačah.

V Izvestjah muzejskega društva l. 1891, je njen tajnik A. Koblar priobčil med drugimi tudi članek: Droptinice iz Furlanskih arhivov, kjer podaja mnoge zanimivosti, ki se tičejo tudi slov. župnij. On je napisal v Izvestjih l. 1895. tudi obširen članek: Kranjske cerkvene dragocenosti l. 1526. na podlagi izvirnega zapisnika in drugih poročil, ki jih je dobil v kranjskem deželnem muzeju.

Mnogo podatkov je zbral Jože Markič, bivši sacelan v Strugi na Dol., ki je bil dober poznavatelj domače zgodovine in je pregledal marsikak arhiv ter vse, kar se je tikalo Vač posredno ali neposredno poslal ž. Porentu, ki ga je zato prosil, ker ga je zelo zanimala zgodovina domače župnije.

Direktno iz arhiva je malo mojega: Cerkveni inventarji iz l. 1826., vse oznanilne knjige od l. 1826. naprej in župnijska kronika od l. 1922. naprej. Ali prej sploh obstojala kakšna kronika, ni znano.

Poleg tega sem uporabljal še sledeča dela:

J.V. Valvazor: Slava vojvodine Kranjske, Novo mesto, 1877.

Dr.J.Gruden: Zgodovina slov. naroda, Celovec 1912

Dr.J. Gruden: Cerkvene razmere med Slovenci v 15. stoletju, Ljubljana 1908.

Dr.M. Miklavčič: Predjožefinske župnije na Kranjskem, Ljubljana 1945.

Za sestavek o trgu Vače sem uporabil obširen članek Dr. Jos. Mala: Privilegiji trga Vače. Carniola, 1912., str.116. Več ali manj so mi prav prišle še nekatere druge knjige.

Nisem napisal tega dela kot zgodovinar, ker pač nisem, ampak kot župnik z željo, da bi domačini bolje poznali svojo župnijo in kraj, ki je svoj čas užival tolik ugled.

 

Vače, 18.2.1972.                                   Benedik Valentin,

                                                                  župnik.

        

 

VSEBINA

 

Predgovor

Prazgodovinske Vače

Trg Vače 

Postanek in razvoj župnije

         Pred ustanovitvijo ljubljanske škofije

         Ustanovitev ljubljanske škofije

         Čas turških vpadov

         Župnija v Valvazorjevem času

         Pod patronatom stiškega samostana

         Pod goriško in pod ljubljansko škofijo

         Delitev župnije

         Dekanija na Vačah

         Po prvi svetovni vojni

         Druga svetovna vojna

         Župnija danes

         Izpiski iz matičnih knjig

         Prebivalstvo po vaseh, spolu in številu

Župnijska cerkev, zgodovina

Opis cerkve in opreme

Pokopališče in kapelica

Župnišče, kaplanija, benefic. hiša

Matične knjige

Cerkev sv. Florijana ( Gora )

Cerkev sv. Lenarta ( Kanderše )

Cerkev sv. Križa ( Slemško )

Cerkev sv. Neže ( Slivna )

Vikarji in župniki na Vačah

Kaplani in beneficiati na Vačah

Graščinski duhovniki

Pomembnejši Vačani

Izpiski iz važnejših listin ž. arhiva

Grad Ljubek

Kazalo ( gl. na strani 91 te knjige )

 

PRAZGODOVINSKE  VAČE

 

Prazgodovinska naselbina se ni nahajala na mestu sedanjih Vač, ampak pičla 2 km severovzhodno na planoti za slemško cerkvijo na tako zvani Sp. in Zgornji Kroni.

 

Ta planota je imela za naselbino ugodno in pripravno lego. Bila je že po naravi dobro zavarovana, saj je njeno pobočje padalo zelo strmo proti severu in zahodu, le nekoliko manj pa proti jugu in vzhodu. Teren je nagnjen proti jugu in in v sredini nekoliko poglobljen. Naselbina je imela obliko podkve, katere severna stran med Sp. in Zg. Krono je bila dolga cirka 340 m, zahodna pa nekoliko manj. Čeprav so že mnogi kopali, je lego te naselbine odkril šele arheolog dr, Walter Schmid – doma iz Labor pri Kranju.

 

Izkopavanja. Prvi je začel kopati vaški učitelj Peruzzi na podlagi izkopanin, ki so jih ljudje slučajno našli pri oranju ali kopanju. Te predmete so potem poslali v muzej in so vzbudili tolikšno pozornost, da je že naslednje leto 1878. začel z izkopavanjem ravnatelj ljubljanskega muzeja Dežman, ki je ugotovil, da se tu nahajajo grobišča pradavnih prebivalcev.

 

Glas o teh izkopaninah se je kmalu razširil daleč naokoli. Začela sta kopati knez Windischgrätz in kmalu za njim še dunajska akademija znanosti l. 1881. Dobrih 20 let pozneje je začela z izkopavanjem še vojvodinja Meklenburška, ki je kopala v presledkih od 1905-1913.

 

O njenih izkopavanjih in izkopavanjih Windischgrätza ne vemo skoro nič, ker so vse izkopanine odpeljali in prodali na Dunaj, druga večja mesta in celo v New York. Knjižico o teh najdbah je izdala vojvodinja.

 

Vsekakor najpomembnejša so bila izkopavanja Walterja Schmida, ki je bil arheolog in se je vse izkopavanje vršilo sistematično pod njegovim strokovnim vodstvom. Izkopaval je v letih 1931-34. in pri tem odkril temelje 19 stavb. Največje in najstarejše hiše so stale na Zg. Kroni. Večinoma pri vseh njegovih izkopavanjih je vneto sodeloval domačin Tit Strmljan z Mačkovca Nad Vačami.

 

Življenje takratnih prebivalcev Ilirov in za njimi Keltov. Hiše so bile pletene iz vej ali protja in ometane z ilovico. Za temelje so jim služili večji kamni. Hiše so imele po večini en sam prostor. Okoli ognjišča sredi hiše se je zbirala družina ne samo k obedu, ampak tudi k delu v zimskem ali deževnem času.

 

Posebno zanimive so bile slemške kovačnice. Zgrajene so bile iz lesenih hlodov, od katerih so nekateri še precej dobro ohranili. Sredi kovačnice je bilo ognjišče in nakovalo.

 

Nekdanji prebivalci naselbin so se pečaline samo s primitivnim obdelovanjem zemlje in živinorejo, ampak v prvi vrsti s kovinarstvom in prekupčevanjem. Svoje izdelke so razpečevali po Gorenjskem, nekako do kranja in po Zasavju. Vače so najbolj cvetele v 6. in 5. stol.

 

Pokopavanje in grobovi. Svojih umrlih niso pokopavali v bližini naselbine, ker so grobovi raztreseni po vsem pobočju od Sp. Slivne preko Mačkovca, Apna, Sp. in Zg. Krone pa vse do Cveteža. Vseh grobov je bilo prekopanih do 3000. Umrle so pokopavali ali posamezno ali v skupna grobišča. L.1934. so odkopali plitvo gomilo s 25 grobovi, v kateri je bilo še dobro ohranjenih nekaj skeletov, na podlagi katerih so antropologi ugotovili, da so bili tedanji moški prebivalci visoki c. 175 cm, ženske pa c. 160 cm.

 

Pri grobovih moramo ločiti skeletne in žgane grobove, to se pravi, da so pokopavali v prve trupla, v druge pa pepel sežganih trupel. Je pa mnogo več žganih kot skeletnih grobov. Nedaleč od prej omenjene gomile so našli skeletni grob moža in žene, obrnjene proti severu, pod obema pa je ležal mrlič brez glave, obrnjen proti njunima obrazoma. Bil je to suženj, usmrčen, da bi služil gospodarju še na onem svetu. To in naslednje potrjuje, da so ti prebivalci verovali v posmrtno življenje.

 

Izkopanine. Starodavna navada vseh mogočih narodov je bila, da so dajali mrtvim v grob predmete, ki so jih rabili v vsakdanjem življenju in kar je bilo njim v življenju drago. V tem tudi ti prebivalci niso bili izjema, zato so pri izkopavanju grbov naleteli na najrazličnejše predmete, ki so bili njim potrebni ali dragi kot na primer orožje: meči, bodala, sulice, noži, puščice, čelade;

predmeti za vsakdanjo rabo: šivanke, gumbi, šila, pasne spone, uteži;

orodje: krampi, sekire;

nakit: fibule, prstani, uhani, ovratnice, zapestnice.

 

Situla. Čisto naravno je, da so našli tuni najrazličnejše posode, največ iz žgane gline pa tudi iz brona. Najpomembnejša med temi je situla, ki se sedaj nahaja v ljubljanskem muzeju in spada med največje dragocenosti tega muzeja. Ta situla je sploh ena najlepših, kar so jih izkopali, bodisi pri nas ali v tujini. Izkopal jo je kmet Grilc s Klenika l. 1883. O njej je ravnatelj muzeja J. Kastelic  zapisalto-le:«Odkar je kmet Grilc našel »Vaško situlo«, zanimanje za to arheološko umetnino ni prenehalo. Dežman (takratni ravnatelj muzeja) je situlo prvi opisal in objavil njeno risbo še istega leta; zato je prišlo v vse svetovne priročnike in učbenike arheološke stroke kot tipičen primer svoje vrste.« (Delo 19.3.1966.)

 

O vaški situli je izdal časopis »Jugoslavija« iz Beograda 1956 bogato ilustrirano knjigo v vseh svetovnih jezikih in seveda tudi v slovenskem. Poleg tega pa je leta 1962 izdala jugoslovanska PTT serijo znamk »Umetnost v jugoslaviji«, med katerimi je na zeleni 25 dinarski znamki prikazan prizor z vaško situlo.

 

Čas naselbine. In v katero dobo spada ta naselbina? Ker so izkopanine deloma iz bronaste deloma iz železne dobe, ni bilo težko vsaj pribižno ugotoviti časa te naselbine.

 

Prve početke stavijo znanstveniki v 8. stol. pr. Kr. in je bilo na višku ravno na prehodu iz bronaste v železno dobo.  S prihodom Rimljanov je začela naselbina propadati. Rimska okupacija pomeni konec prazgodovinskih Vač, ne pomeni pa še konca tamkajšnjega življenja, ki se je samo preneslo s Slemška na mesto sedanjih Vač.

 

 

 

TRG VAČE

 

Postanek in razvoj. Zgodovina trga in ves njegov razvoj v srednjem veku sta tesno združena s črpanjem rudnin v okolici ter s predelovanjem rud v razne kovinske izdelke. Staru ilirski bakreni in železni rudniki so spet oživeli. Največ je dajala zemlja železne rude, v manjši meri pa bakrene in svinčene. Obstojale so razne fužine in kovačnice.

 

Vse to je privabljalo na Vače razne obrtnike: tkalce suknja in platna, usnjarje, vrvarje, barvarje itd. Ena od vaških hiš je še do nedavnega imela naziv pri »Farbarju«. Da so res tu barvali sukno in platno, dokazujejo v kleti v skalo usekane kadi, ki so služile za barvanje. Bližnja Sava, po kateri se je vršil velik del prometa, pa je pomenila važno zvezo z vzhodom in zahodom.

 

Vače trg. Poročila o Vačah kot trgu segajo daleč nazaj v srednji vek. Kot piše Valvazor, so gospodovali nad naselbino gospodje z Vač. Po njegovih podatkih je stal še l. 1389. na Vačah mogočen stolp, okoli katerega se je polagoma razvila naselbina, ki pa ni bila nikoli obzidana. Za trške in mestne naselbine ni bil bistven znak obzidje, ampak pravica do enega ali več sejmov, poleg tega pa tudi osvoboditev izpod sodstva deželnega sodnika in istočasno pridobitev lastnega sodstva v civilnih in manjših kazenskih zadevah in imenovanje lastnih sodnikov.

 

V dobi razvitega fužinarstva in živahne trgovine s kovinskimi in drugimi izdelki, je naselbina pod grajskim stolpom »Vače«  dobila trške pravice najkasneje v prvi polovici 15 stoletja. Okoli leta 1490. so imeli že tedenske sejme. Posebno je slovel sejem pred sv. Andrejem, takozvani »predivdan«. Predivo so kupovali predvsem vrvarji iz litije, kjer je bilo pomembno pristanišče za splave, ki so jih proti toku save Save vlekli voli in za to je bilo treba precej močnih in dolgih vrvi. Na to vožnjo s splavi oziroma brodovi nas še danes spominjajo Vrvarska in Brodarska ulica v Litiji in hišni priimek »pri Brodniku« v vasi Konj.

 

Vaški privilegiji. Že leta 1471. so imeli tržani pravico voliti vsako leto trškega sodnika, ki je izvrševal nižje sodstvo v mejah trškega območja. Vendarle je ta pravica več ali manj problematična, ker je moral deželni knez izvoljenega sodnika tudi potrditi. V župnijskem arhivu se v listini z dne 24.8.1467 imenujeta dva vaška sodnika, Andrej Kolenc in Peter Kavčič.

 

Kot druga mesta in trgi so tudi Vače imele svoj »pranger«, to je bil sramotilni steber, na katerega so privezovali kaznjence in jih s tem izpostavljali javnemu posmehovanju in zasramovanju, seveda v času, ko je bilo na trgu čimveč ljudi.

 

Višjo sodno oblast so pred graščaki imeli bržkone tudi vaški gospodje, ki so bili prvotni vaški graščaki in od katerih se omenja leta 1358. Oton Vaški. Ko so pa ti izumrli, je trg prišel v last ljubeških graščakov. Vaški stolp je že v tej dobi izginil iz zgodovine. Kot poroča urbar iz l. 1691. je stala na Vačah mala hišica »turnič« imenovana in v kateri je stanoval cerkovnik in pozneje duhovnik. Je bil ta turnič poslednji spomin na nekdanji stolp??

 

Vaški sidnik je imel samo nižjo sodno oblast. V znak svojega dostojanstva je smel nositi žezlo ter je bil za vse tržane prva inštanca v civilnih in kriminalnih zadevah. Izvzeti so bili vsi spori, kjer je šlo za življenje in kri.

 

Razen teh privilegijev so bili deležni tudi nekaterih drugih olajšav. Tržanom ni bilo treba na graščinskih lovih opravljati ponižujočo službo lovskih priganjačev. Bili so tudi oproščeni zasledovanja hudodelcev. Ti privilegiji, na katere so se Vačani sklicevali, so bili baje ob turških vpadih požgani.

 

Višje krvno sodstvo, da so smeli obsojati tudi na smrt, so si pridržali ljubeški graščaki. Obsojence so obešali na hribu nasproti Skalarjevega mlina, kateremu še danes pravijo »Gavgenhrib«. Gavge pride od nemške besede Galgen, kar pomeni v slovenskem jeziku vislice.

 

Župani. Vače same niso imele županov pač pa sosednje vasi, zato še o njih nekaj besedi. Na najnižji stopnji zemljiških uslužbencev so bili župani ali tudi rihtarji imenovani. Iz te dobe so ostali hišni priimki: pri »Španu« na Kleniku, v Široki seti in v Srmci ter priimek pri »Rihtarju« v Kanderšah. Iz tega sledi, da so te hiše tudi precej stare, saj prvi početki županov segajo že v 13.stol.

 

Prvotno je imela vsaka vas, ozir. Soseska za svoje notranje zadeve, za poravnave različnih poljskih prestopkov in drugih manjših zločinov svoje lastno vaško sodišče. Župani so bili po stanu kmetje, načelovali so posameznim vasem, pobirali pri kmetih dajatve in posredovali med zemljiško gosposko in kmeti. Zato pa so uživali nekatere ugodnosti glede dajatev in tlake.

 

Še pred koncem srednjega veka je zemliška gosposka vzela kmetom še ta košček njihove samouprave.

 

Ponovna potrditev vaških privilegijev

 

Prva prošnja. Ni bilo golo naključje, da se Vačani l. 1573. ob času kmečkih uporov prosili nadvojvoda Karla, da jim potrdi njihove stare pravice. V tem viharnem ščasu je bilo to v resnici potrebno. V svoji spomenici trdijo, da so že davno imeli tri sejme, na sv. Mihaela in na sv. Andreja dan ter na cvetno nedeljo.

 

Ta prošnja ni bila popolnoma zastonj. Že 11.febr.1574. je bilo naročeno deželnemu glavarju, naj po bližnjih trgih in mestih poizve, če se ti sejmi lahko dovolijo brez škode za sosedne trge in mesta. Iz Kamnika je prišel šele čez šest let odgovor, da bi bili vaški sejmi njim v škodo, ker so Vače preblizu. Prav tako neugoden odgovor je prišel iz Višnje gore zato nadvojvoda Karel zaenkrat ni potrdil vaških sejmov.

 

Druga prošnja. Čeprav je bila ta prošnja odbita, Vačani niso odnehali, ampak so 18.12.1581. ponovno prosili nadvojvoda, da jim potrdi po požaru uničene privilegije, ki so jih imeli od pamtiveka. Po tem privilegiju so imeli šest sejmov: prvo kvartno nedeljo v postu, na cvetno nedeljo, na dan sv. Mihaela, na Telovo, na dan sv. Marka in Andrejev sejem.

 

Da so sedaj prosili za šest sejmov, l.1573. pa samo za tri, si razlagamo tako, da so si hoteli tedaj pismeno zagotoviti ene tri sejme, do katerih so jim odrekali pravice.

 

Že štiri dni za tem naroči nadvojvoda Karel kranjskemu deželnemu glavarju in vicedomu, naj mu pošlje tozadevne izjave trgov in mest. Iz spisov sicer ni znano, kakšen je bil uspeh te prošnje, vsekakor pa ugoden, ker je cesar Leopold I. potrdil l. 1667. tiste pravice, ki so jih imeli že l.1479. preden je bila listina od Turkov požgana. Priznani so jim bili vsi nekdanji privilegiji, le sejme jim je dovolil samo tri. Tudi cesar Leopold je vprašal za mnenje sosednja mesta in trge, katerih izjave so se sedaj glasile Vačanom v prid, nakar je cesar še posebej naročil kranjskemu vicedomu, naj ščiti Vačane v nemoteni posesti danih svoboščin.

 

Nadaljne prošnje. Najbrž radi sigurnosti so l.1729. ponovno proslili cesarja Karla VI. Za potrditev vseh pravic, kar je on tudi storil. V polnem obsegu jim je 24.3.1748. vnovič potrdila vse pravice Marija Terezija. Pa tudi cesar Jožef II. Se je moral baviti s to zadevo. Kot njegovi predniki je tudi on poslal okrožnice s tozadevnimi vprašanji. Kranjski deželni glavar je prvotno bil mnenja, da se Vačam in podobnim občinam sploh ne da nobenih predpravic, pozneje pa je poslal ugodno sporočilo, ki je naravnost priporočalo vaško prošnjo v ugodno rešitev. S to izjavo je soglašala tudi dvorna pisarna, nakar je slednjič 29,3,1784. bila izdana diploma cesarja Jožefa II. Kjer potrjuje Vačanom stare pravice in svoboščine kakor so: volitev sodnika, sejmi in tržni dnevi razen štantnine ki pripada zemljiški gosposki, toda vse to z izredno pripombo, da cesar vsak čas lahko te pravice poveča ali zmanjša ali celo ukine.

 

Obe ti dve listini z originalnima podpisoma cesarja Jožefa II. In cesarice Marije Terezije se sedaj nahajata v šolskem arhivu na Vačah.

 

 

Konec fužinarstva in zaton Vač

 

V Valvazorjevem času je delovalo na Vačah več fužin. Še v zač. 19. stol. so tu kopali in topili železovo rudo. Ker so elementerne nesreče uničile fužine in rudnike, so jih po l. 1820. začeli opuščati. Poleg tega pa je razumljivo, da je po toliko stoletjih rude začelo primanjkovati.

 

Na nekdanje rudarstvo nas še danes spominjajo : hišni priimek »pri Rudarju« v Strmci, Knapovska (rudarska) dolina med Ržišami in Konjem in vodoravni rov nekdanjega rudnika pod cesto malo nad Ržišami. S propadom rudarstva so jasno tudi Vače začele nazadovati. Kolikor toliko pomembnosti so Vačam dajali štirje sejmi, z okupacijo pa so tudi ti popolnoma prenehali.

 

V času okupacije 1941-1945

 

Ker je cesta  Vače – Litija edina cesta od Sevnice do Ljubljane, ki ima direktno zvezo z osrčjem Dolenjske, zato je bila ta cesta v strateškem pomenu zelo važna in postojanka na Vačah je vršila nadzorstvo nad to cesto.  Zato je razumljivo, da je kraj kot takšen toliko pretrpel, mnogo več kot drugi veliki kraji, ker je bil trg večkrat bombardiran in je bilo pri tem več hiš popolnoma uničenih, veliko pa močno poškodovanih. Da je bilo pri tem ubitih mnogo ljudi je samo posebi razumljivo. Vendar naj še posebej omenim nasilno smrt 28 žrtev, ki so bili ustreljeni na Selah in smrt osmih talcev, ki so jih Nemci ustrelili v Zgornjih Rožnicah, kjer sedaj stoji spomenik.

 

Konec vojne in konec »trga«

 

Po končani je sila primorala ljudi, da so se najprej lotili popravila hiš in hlevov. Ko so to vsaj za silo popravili, so se lotili še drugih javnih del.  Vače so dobile elektriko, novo šolo, vodovod in avtobusno zvezo z Ljubljano. Izgubile pa so občino in še preje l.1951 tudi naziv trg, ki so ga ponosno nosile nad 500 let.

 

Večina turistov, ki pride prvič na Vače, pride pač z željo videti kaj zanimivega predvsem seveda o prazgodovinski naselbini, pa so več ali manj razočarani vračajo, ker tudi v resnici nimajo kaj videti. Prazgodovinska naselbina je skoro vsa zaraščena, o kakih razvalinah pa sploh ni govora, kar je pa izkopanin, so vse po raznih muzejih, največ v ljubljanskem, kjer je tudi situla.

 

Da ne bi turisti glede tega zaman hodili na Vače, bi bilo dobro, npr. na mestu nekdanje šole, postaviti »keltsko« naselbino v malem, eno kovačnico in eno ali dve hiši v nekdanjem slogu kot si ga zamišljajo arheologi. Te stavbe naj bi bile tudi opremljene delno z manj pomembnimi  originalnimi izkopaninami, delno pa s kopijami važnih oziroma dragocenih izkopanin.

 

Če pa bi notri postavili še par lutk, ki bi morda predstavljale kakšen prizor s situle, bi bila to gotovo velika privlačnost za turiste in vabljiva izletniška točka za šolske majniške izlete.

 

 

 

POSTANEK IN RAZVOJ ŽUPNIJE

 

Slovenci južno od Drave  so dobili krščansko vero iz Ogleja, zato so bili torej v cerkvenem oziru od oglejskih patriarhov tudi odvisni.Ker je segal oglejski patriarhat na severu do Drave, na jugu do Kolpe in na vzhodu do Sotle, je razumljivo, da na vsem tem ogromnem ozemlju niso mogli patriarhi sami izvrševati škofovske oblasti, posebno še pri tedanjih skromnih prometnih sredstvih.

 

Zato so duhovsko oblast prepuščali arhidiakonom, opravila škofovskega reda kot npr. birmovanje in posvečevanje pa so poverili svojim pomožnim škofom, ki so bili včasih za domačo cerkveno zgodovino pomembnejši kot patriarhi sami, ker so bili pač v tesnejši zvezi z duhovniki in ljudstvom. Večji del so to službo opravljali koperski pomožni škofje in pičenski škofje iz Istre. Eden najbolj uglednih je bil pičenski škof Martin, ki se je rad mudil v Ljubljani in so ga tudi pokopali pod prižnico stare ljubljanske stolnice leta 1456.

 

Kakor patriarhi sami niso mogli opravljati tako velike škofije, tako tudi župniki niso mogli sami upravljati svojih župnij, ki jih imenujemo prafare in so bile silno razsežne. Župniki in njihovi pomočniki so morali delati tako kot sedaj delajo misijonarji. Ob gotovih časih so obiskali posebno oddaljene kraje, kjer so pač morali postaviti v začetku vsaj kapelo, da so mogli imeti službo božjo in se potem vrnili spet k župni cerkvi. Oddaljenost od župne cerkve, slaba pota, neugodne vremenske razmere pa so zahtevale, da so se začeli tam naseljevati, seveda še v popolni odvisnosti od župnika. Take kaplane imenujemo lokaliste. Ti duhovniki pa so postajali vedno bolj samostojni in končno nepremakljivi imenovani » večni vikarji«, ki jih lahko že smatramo za župnike, vsaj po službi, če že ne po imenu.

 

Po organizirani upravi so postale Vače podružnica mengeške prafare, ki je bila ustanovljenaže l. 1215. Radi velike oddaljenosti pa se je moral kmalu naseliti na Vačah duhovnik, vikar, v vsem še podložen mengeškemu župniku. Pred več kot sto leti je zgodovinar Peter Hitzinger o starosti župnij na Kranjskem med drugim napisal to-le:«… in potem župnija Mengeš s svojimi že l. 1262. imenovanimi vikariati: Vače, Dol, Zagorje in Čemšenik«.Naslednji vikarji so postali vedno bolj samostojni in na Vačah že leta 1392. dosegli stopnjo »večnega vikarja« in to smemo smatrati kot ustanovno leto vaške župnije, čeprav so se še dolga leta imenovale mengeški vikariat.

 

Patroni mengeške župnije in vikariatov so bili oglejski patriarhi do leta 1355. ko je patriarh Nikolaj izročil patronatsko pravo vojvodu Albrehtu II. In čeprav so se patriarhi odpovedali patronatu, škofovsko oblast pa so le ohranili tudi tam, kjer niso bili patroni.

 

Baselski vesolni cerkveni zbor 1431

V kolikor se tiče naših cerkvenih razmer

 

Po smrti patriarha Aleksandra je bil izvoljen za oglejskega patriarha Ludovik III, bivši zdravnik, rodom iz Padove, potem dve leti škof v Trogiru v Dalmaciji in nazadnje nadškof v Florenci. Proti njemu so so izvolili za patriarha Lovrenca pl. Lichtenberga, ki je bil rojen na gradu Lichtenberg. Ta grad je bil že v Valvazorjevem času v razvalinah in je stal tik pod Bogenšperkom. Lovrenc Lichtenberg je bil dvakrat lavantinski škof, in ko je postal patriarh, se je naselil v Ljubljani. Med njegovimi vnetimi privrženci so bili med drugim tudi Martin, škof pičenski, mesto Ljubljana in cistarianski samostan v Stični.

Ustanovitev ljubljanske škofije

 

Čeprav Vače niso prišle pod ljubljansko škofijo, so bile z njeno ustanovitvijo le kolikor toliko prizadete.

 

Ko je cesar Friderik III. L.1444. ustanovil v Dunajskem Novem mestu cistercijanski samostan, mu je dal za vzdrževanje del dohodkov župnije sv. Petra v Ljubljani, ki je bila ustanovljena l. 1085. in kateri je bil on patron.

 

To je potrdil 12.3.1444. ustanovil. Tudi papež Nikolaj V. V  dekretu iz l.1452. je rečeno, da ima opat v Dunajskem Novem mestu pravico nastavljati v Mengšu svoje vikarje, pustiti pa mora župniku toliko dohodkov, da bo mogel shajati in dati patriarhu, kar mu gre. V versko-cerkvenih zadevah je Mengeš še vedno spadal pod oglejski patriarhat.

 

Ko pa je 6.12.1461. cesar ustanovil ljubljansko škofijo in je to potrdil 6.9.1662. tudi papež Pij II. Je dal cesar novoustanovljeni škofiji župnijo sv. Petra in v zameno za to župnijo je dal cistercijanskemu samostanu v Dunajskem Novem mestu župnijo Mengeš z vsemi vikariati, torej tudi Vače.

 

Niti v cesarjevem niti v papeževem pismu ni rečeno, da je nova škofija izvzeta iz oblasti oglejskega patriarha. Nasprotno, iz prve listine se jasno vidi, da je bila ljubljanska škofija zamišljena kot oglejski sufragan (podložnik).

 

Župnija v času turških vpadov

 

Proti koncu 15. stol. so se začeli najtežji časi v zgodovini slovenskega naroda. Ljudstvo je bilo do skrajnosti obubožano vsled raznih dajatev, najhujši udarec pa so bili turški vpadi, ki so dosegli svoj višek prav v tem času. Turki so morili, požigali, uničevali in celo otroke odvajali v sužnost.

 

Zelo hud udarec je zadel tudi cerkve in cerkveno umetnost. Ne samo , da je bilo uničenih mnogo cerkva, poleg tega je nadvojvoda Ferdinand l.1526. ukazal po svojih komisarjih, naj se popišejo vse cerkvene dragocenosti, da se bodo prodale za vojsko s Turki. Ostro so prijemali župnike in ključarje, da niso kaj utajili. Cerkvam so pustili le bakrene kelihe, le redko kdaj kakega napol srebrnega.

 

Krasne gotske kelihe in monštrance so nekaj časa hranili v ljubljanski stolnici, jih s težkimi kladivi zbili v kepo in jih nato prepeljali na ljubljanski grad. Cerkve so sicer pozneje nabavile druge monštrance in kelihe, uničenih starinskih umetnin pa ni bilo mogoče nadomestiti. Kaj in koliko so naše cerkve morale žrtvovati, bo navedeno pri vsaki cerkvi posebej.

 

Izvirni zapisnik in druga poročila o cerkvenih dragocenostih iz tega leta se nahaja sedaj v muzejskem arhivu.

 

Župnija v Valvazorjevem času

 

Naš slavni zgodovinar Janez Vajkard Valvazor nima velikih samo za svetno, ampak tudi za cerkveno zgodovino. V svojem obširnem delu »Slava vojvodine Kranjske« opisuje ne samo gradove, ampak tudi vse župnijske cerkve in celo vse podružnice. Našteti so tudi vsi oltarji in vsa žegnanja. To njegovo delo, ki obsega štiri debele knjige, je spisal na Bogenšperku. Izšlo pa je l.1689. Umrl je leta 1693. O vaški župniji piše sledeče:

 

Župnija Vače spada pod samostan Stično, ki tudi nastavlja duhovnike. Pri cerkvi sta dva beneficija, prvi je beneficij sv. Mihaela, ki ga podeljuje cesar. Sedaj uživa ta beneficij Franc Jožef Garzarolli. Drugi beneficij Naše ljube Gospe uživa sedaj Janez Gladiz, kanonik v Ljubljani. Podeljuje ga grof Lamberški.

 

K temu naj dam pojasnilo iz Grudnove Zgodovine slovenskega naroda str. 465:

 

Me župniki ali beneficiati po naših krajih so bili večinoma tudi tujci. Seveda niso sami izvrševali duhovniško službo, ampak so uživali le dohodke, duhovniške posle pa so prepuščali slabo plačanim vikarjem. Tako je npr. leta 1325. bil mengeški – delno torej tudi vaški – župnik Franc della Tore, kanonik oglejski, ki je dal župnijo v najem Frideriku Varmu za 60 mark.

 

Plemiči niso bili samo škofje , ampak tudi župniki v večjih župnijah. Tako je bil npr. v prvi polovici 18. stol. na Vačah župnik dr. Žiga Volbenk pl. Isenhausen in neposredno za njim Frančišek Viljem pl. Lichental.

 

Vače pod patronatom stiškega samostana

 

Vače so bile pod patronatom cistercijanskega samostana v Dunajskem Novem mestu od l. 1462-1669.

 

Leta 1669. pa je Matej opat v Dunajskem Novem mestu prosil cesarja za dovoljenje, da bi smel prodati mengeško župnijo (t.j. dohodke) z vikariati Vače, Čemšenik, Zagorje in Dol stiškemu samostanu iz sledečih razlogov: Župnija samostanu nič ne nese, ker je preoddaljena. Ker opat župnije ne more pogosto vizitirati, ni reda, in ker samostan ne more tam nastavljati svojih redovnikov radi neznanja jezika.

 

Dalje je samostan v denarnih stiskah, kupil je posestvo Strelzhof, ki še ni plačano. Cesar pa je naložil prelatom 100.000 gld. Turškega davka od katere vsote zadene občutni del tudi cisterianski samostan v Dunajskem Novem mestu.

 

Dne 30.6.1671. je cesar Leopold dal dovoljenje, da sme opat Matej prodati mengeško župnijo s pripadajočimi vikariati stiškemu opatu Maksimiljanu. Stična plača 16 000 gld. In nekatere dolgove: baronu Karlu Valvazorju 100 zlatih kron, Juriju Scharfeneecku l. 920 gld. In Ivanu Deteli na Vačah 500 gld. Tako so Vače spet prišle pod patronat stiškega samostana.

 

Vače pod goriško nadškofijo, in končno pod ljubljansko škofijo

 

Po 200 letnih sporih med Benečani in cesarskim dvorom je papež Benedikt XIV. Ukinil oglejski patriarhat in ustanovil l.1751. goriško nadškofijo in za beneško Furlanijo v Vidmu (Udine). Tako so Vače prišle pod goriško nadškofijo.

 

Ker je bila ljubljanska škofija zelo razkosana, je po nalogu cesarja Jožefa II. Ljubljanski škof Karel grof Herberstein  odstopil krški škofiji več župnij  na Koroškem, v zameno pa je dobil od goriškega  nadškofa vse župnije na Gorenjske in Dolenjskem, ki doslej še niso spadale pod ljubljansko škofijo. Tako so tudi Vače prišle pod ljubljansko škofijo dne 1.6.1787.

 

Delitev župnije

 

Kar se je svoj čas zgodilo z mengeško prafaro, da se je radi prevelike razsežnosti morala razdeliti, tako  se je zgodilo tudi z vaško faro; saj je segala od Vernika do Izlak in od Kolovrata do Spodnjega loga, kjer je segala celo čez Savo. Obsegala je teritorij sedanjih šestih župnij in imela 21 podružnic. Radi prevelike oddaljenosti in težavnih potov so se ločili od Vač: Kolovrat l.1753., Hotič 1788., Sava 1809., Sveta gora 1824. in Št. Lambert l.1862.

 

Dekanija na Vačah

 

Ustanovljena je bila leta 1784 in je obstopjala 40 let, do leta 1824, ko je novi škof Anton Wolf preuredil dekanije. Dekana sta bila Jakob Zupančič do l.1802. in za njim Bregant Anton do ukinitve dekanije 1824.

 

Pod vaško dekanijo so spadale: 4 župnije: Vače, Čemšenik, Zagorje in Kolovrat.

2 vikariata: Št. Lambert in Št. Gotard.

4 lokalije: Sv Gora, Hotič, Sava in Sv. Planina.

 

Lokalije so bile podružnice, ki so imele svoje duhovnike, ki pa niso imeli nič več pravic kot kaplani pri župniji. Zato tudi matičnih knjig lokalije niso imele.

 

Od l. 1828. so Vače spadale pod dekanijo Moravče in od l. 1970. pod dekanijo Litija.

 

Med obema svetovnima vojnama

 

 

Od l. 1894. so Vače imele samo enega kaplana, od l. 1927. pa sploh nobenega več. Zadnji vaški kaplan je bil Anton Pavlič, ki je umrl kot župnik na Selah pri Kamniku.

 

Važen dogodek v zgodovini župnije je bila ustanovitev nove župnije v Litiji l. 1936. Tedaj so Vače odstopile Litiji precejšen del svojega teritorija in sicer Gradec in Zgornji log.

 

Med vojno 1941-1945

 

 

To so bili za turškimi vpadi najtežji časi v zgodovini našega naroda, in jih je hudo občutila župnija kot taka.

 

Od 6. marca 1941, ko so župnika Porenta odpeljali v litijske zapore in potem naprej v Begunje, pa do njegovega povratka koncem maja 1945. je bila župnija sploh brez duhovnika , ne pa popolnoma brez službe božje.

 

V začetku so se ljudje sami od sebe zbirali ob nedeljah k privatnim pobožnostim, pri katerih so peli in molčili. Potem pa je začel prihajati nemški duhovnik iz Kamnika, ki seveda ni znal slovensko in zato ni mogel veliko pomagati. Prvič je prišel 2.2.1942. in ker ni mogel spovedovati, je dal kar vesoljno odvezo, da so ljudje mogli k sv. Obhajilu.

 

Potem pa je začel prihajati moravški župnik Jernej Hafner, ki je bil eden redkih duhovnikov, ki jih nemški gestapovci niso izgnali. Prihajal je povprečno enkrat mesečno in po potrebi npr. radi pogrebov tudi v drugem času. On je upravljal Vače do spomladi 1945. ko se je vrnil župnik porenta, ki se je nastanil v hiši nasproti cerkve, dokler ni za silo adaptiral bivšega prosvetnega doma in se potem tja preselil.

 

»Prefaranja«

 

Ker imajo nekatere hiše pa tudi cele vasi znatno bližje v sosednjo žup. Cerkev kot v domačo, so se na podlagi tega izvršile  nekatere teritorialne spremembe.

 

Z odlokom nadškofilskega ordinariata so bile l.1963. izločene iz vaške župnije 2 hiši s Konja (Brodnik in Štefek), 1 hiša iz Zahriba (Korpar) in priključena savski župniji. Ena hiša na Gori (na Žagi) pa je bila priključena  moravški župniji, ki je obratno eno hišo v Dešnu odstopila Vačam.  L.1967. pa je bila Vačam priključena še ena hiša (Gorenjc) iz župnije Peče.

 

 

Župnija danes

 

Po številu prebivalstva  spada vaška župnija med srednje veliko: 170 župnij je večjih, 121 pa manjših od vaške, ki ima 965 prebivalcev.

 

Teritorialno pa je zelo razsežna in hribovita. Na zahodu, proti Moravčam je od žup. Cerkve do zadnjih hiš eno uro, proti vzhodu proti Savi ali Sv. Gori pa 5/4

Ure. Cerkev se nahaja približno v sredini župnije.

 

Politično je župnija razdeljena med tri občine. Pod litijsko občina spada 705 prebivalcev, pod zagorsko 147 in pod domžalsko 113. Ima še sedaj pretežno kmečki značaj. V kolikor so ludje zaposleni drugod, delajo Kanderšani v Zagorju in Izlakah, Gorjanci v Domžalah in Moravčah, ostali pa v Litiji, še v večji meri pa v Ljubljani, kamor vozi avtobus dvakrat dnevno direktno z Vač.

 

Poštni in šolski okoliš se v veliki meri krijeta s teritorijem župnije. Šoloobveznih otrok je v župniji, ki hodijo na Vače v šolo po številu 95, od teh jih obiskuje verouk 95%.

 

 

Izpiski iz matičnih knjig

 

Število krstov.

 

V prvi koloni za 100 let nazaj in sicer za vsako deseto leto, v drugi koloni pa za zadnje desetletje

 

1860

43

 

1960

19

1870

38

 

1961

19

1880

62

 

1962

21

1890

52

 

1963

15

1910

44

 

1965

21

1920

39

 

1966

20

1930

30

 

1967

14

1940

32

 

1968

19

1950

31

 

1969

12

1960

19

 

1970

16

skupaj

431

 

skupaj

191

povprečje

39

 

povprečje

17

 

 

Število porok, domačih parov poročenih doma ali drugod.

 

1960

9

 

1961

6

 

1962

13

Najmlajši ženin je imel

1963

14

19 in najstarejši 65 let.

1964

6

 

1965

13

Najmlajša nevesta 17 in

1966

6

Najstarejša 49 let.

1967

11

 

1968

7

 

1969

12

 

1970

8

 

Skupaj

105

 

povprečje

9,6

 

 

 

 

Število pogrbov

Povprečna starost

 

 

1960

9

73

 

1961

14

69

 

1962

22

71

 

1963

10

67

 

1964

16

73

 

1965

9

71

 

1966

12

73

Povprečna starost v tem desetletju je bila 71 let.

1967

14

67

Najstarejše po starosti so bile štiri ženske s

1968

9

75

starostjo 91, 92, 95 in celo 97 ter en moški star

1969

14

72

90 let.

1970

16

70

Te visoke številke in visoka povprečna starost

skupaj

145

71

pomenijo, da je to zelo zdrav kraj.

 

 

Prebivalstvo župnije

po vaseh, po spolu in številu

 

 

 

1961

 

 

1971

 

 

 

 

M

Ž

 

 

M

Ž

 

 

Vače

89

99

188

 

75

100

175

 

Kandrše

61

70

131

 

71

76

147

 

Gora

51

80

131

 

55

58

113

 

Slivna

37

48

85

 

44

57

101

 

Klenik

20

35

55

 

16

34

50

 

Potok

23

22

45

 

23

24

47

 

Mala sela

31

30

61

 

24

21

45

 

Laze

11

27

38

 

22

23

45

 

Ržiše

16

29

45

 

22

21

43

 

Zahrib

25

20

45

 

23

15

38

 

Boltija

21

22

33

 

19

18

37

 

Podbukovje

17

22

39

 

14

22

36

 

Široka set

11

17

28

 

13

16

29

 

Konj

14

27

41

 

14

14

28

 

Mačkovec

6

9

15

 

9

10

19

 

Bukovica

10

7

17

 

9

3

12

 

skupaj

443

546

1007

 

453

512

965

 

V letu 1961. je bilo 44% moških in 56% žensk,

v letu 1971. je bilo 46.95% moških in 53,05% žensk

 

Na Vačah samih je bilo koncem l. 1971. 42% moških in 58% žensk. Izredna razlika je bila na Kleniku in je še sedaj, ker je komaj 32% moških in 68% žensk. Službeno sta vasi Zahrib in Boltija združeni v eno vas z imenom Cirkuše, Mačkovec pa je pridružen Vačam.

 

Število prebivalstva je v desetih letih padlo za 42 oseb. Res je župnija izgubila štiri hiše, ki so bile priključene Savi in Moravčam, je pa zato župnija dobila dve hiši, eno od Moravč in eno od Peč. Pravi vzrok nazadovanja je izseljevanje mladih drugam, predvsem v Ljubljano, kjer imajo več možnosti zaslužka, dočim tega na Vačah ni.

 

 

ŽUPNIJSKA CERKEV

 

Po starem ustnem izročilu so prihajali na Vače v dušnopastirskih zadevah menihi iz Stične, ki so opravljali službo božjo v mali kapelici na Grmu t.j. hribu nad Vačami poleg Grmovška.

 

Stiški samostan so ustanovili višnjegorski grofi. Ker je bilo misijonarsko delo glavni namen menihov, smemo sklepati, da so začeli prihajati v naše kraje že sredi 12. stoletja. Če pa je bila njihova kapela res na Grmu je pa težko reči.

 

Prva cerkev lesena?

 

Po mnenju zgodovinarjev so prve cerkve po naših krajih bile večinoma lesene in se zato tudi niso dolgo ohranile. Pa tudi pisani viri poročajo o lesenih cerkvah. Skoraj gotovo tudi Vače v tem oziru niso bile izjema, saj so tedaj imeli lesa več kot dovolj.

 

Druga »prehodna« cerkev

 

Romanski slog je bil že v zatonu, gotski pa se je komaj začel šele pojavljati. Umetnostni zgodovinarji imenujejo ta slog prehodni slog, ker združuje še elemente romanike in že prve znake gotike. V tem slogu je bila zidana samostanska cerkev v Kostanjevici, ki je iz srede 13. stol. Tudi za vaško cerkev moramo reči, da je iz te dobe.

 

Ker je leta 1262. že obstajal vikariat, kot poroča zgodovinar P. Hitzinger, je sigurno obstajala že tudi zidana cerkev, ki so jo postavili morda prav za vikariat, kar pomeni da je dotični duhovnik lahko že deloval kolikor toliko neodvisno od župnika. In v spomin na to smo leta 1962 praznovali 700 letnico odkar so Vače samostojna duhovnija.

 

Tretja cerkev

 

Za to cerkev pa z vso gotovostjo lahko trdimo, da je bila gotska. Na podstrešju sedanje cerkve se lepo vidi na južni strani stolpa napol zazidano gotsko okno, široko pol in visoko nad en meter. Malo nad to lino pa je številčnica stare ure. Ker je ta stena gladka in ker ima številčnico in okno, pomeni, da je bila ta stena nekoč prosta. Cerkev je bila toliko naprej pomaknjena, da se je stolp držal stene samo na zahodni strani. Sedanji vhod na stolp, ki je sedaj pod korom, je bil nekoč zunaj.

 

Če bi morali določiti čas postanka te cerkve,bi jo postavili v drugo polovico 15. stoletja. Ker je bila prehodna cerkev tedaj stara komaj 200 let,kar za cerkev ni veliko, so pač morali odločati kaki zunanji činitelji, da so postavili novo cerkev. In to bi mogli biti siloviti turški vpadi l. 1447., ko so Turki požgali 64 žup. cerkva in 5 trgov. Treba je bilo pač postaviti novo cerkev in ta je bila gotska, kar dokazuje zvonik in čas, ker ravno v tem času ja nastalo mnogo žup. Cerkva.

 

Za vojsko zoper Turke l. 1623. je morala cerkev dati 4 kelihe s patenami, 4 marke in 6 ronskih goldinarjev.    

 

 

Četrta cerkev

 

Ker ima Valvazor to cerkev na sliki Vač precej razločno narisano, jo imenujemo kar Valvazorjeva cerkev. Iz slike se jasno vidi, da je to čisto druga cerkev kot je bila prejšnja. Pri prejšnji cerkvi je bila spodnja stran stolpa prosta, ta cerkev pa se je raztezala levo in desno od stolpa in sicer na južni strani, tako da je popolnoma zapirala ono gotsko lino in pogled na številčnico.

 

Po Valvazorjevem opisu je imela 4 oltarje in sicer glavni oltar sv. Andreja, Marijin oltar, oltar sv. Roka in skupen oltar sv. Janeza in sv. Neže. Skoro gotovo je prejšnja cerkev imela 4 stranske oltarje; ker pa v novi cerkvi ni bilo prostora za vse štiri so dva združili v enega.Cerkev je bila ohranjena proti vzhodu, torej ravno obratno kot sedanja in je imela na levi strani vhod v zvonik in torej ni bilo prostora še za četrti oltar – zato so ta oltar postavili dvema svetnikoma.

 

Žegnanje v tistem času je bilo 2. nedeljo po binkoštih. Na cerkvenem dvorišču je stala prosto stoječa kapela sv. apostolov Petra in Pavla, ki je bila baje starejša od cerkve same.

 

V cerkvi sta bila dva epitafa t.j. nagrobni plošči, ena gospodov Apfalterer in druga gospodov Gall iz Ljubeka. Tega pa Valvasor ne omenja, ali sta bili z njima pokriti grobnici teh grofov ali pa sta bili samo vzidani v steno. Pri zidavi naslednje cerkve so najverjetneje obe plošči razbili in vzidali v novo stavbo, ker ni o njih nobenega sledu.

 

V inventarju iz l. 1826. imamo o cerkvi precej podatkov. Zgrajena je bila po »starem načinu«, kar pomeni v gotskem slogu. Bila je vsa obokana in tlakovana z rezanimi črnimi ploščami. Prostora je imela za 1000 ljudi. Strehe so bile v slabem stanju, prav tako tudi vrata. En vhod je bil iz spodnje strani, eden pa od spredaj skozi obokano lopo. Stolp je bil pokrit z belo pločevino in v zelo dobrem stanju. Veliki zvin je tehtal 1800 funtov in le bil vlit leta 1788, mala dva pa 1200 funtov in sta bila vlita leta 1755. Poleg cerkve je bila obokana tudi »kamra« z enim oltarjem. Najbrž mrtvašnica.

 

Cerkev je imela dva slaba stranska oltarja in dva oltarja v kapelah, ki pa sta bili obe najbrž na spodnji strani, ker na Valvazorjevi sliki nista vidni.

 

Iz oznanilne knjige l. 1827. pa je razvidno, da so podrli dva stranska oltarja in še isto leto postavili dva nova, ki so jih najbrž kupili fantje in dekleta, ker se župnik v oznanilih samo njim zahvaljuje. To poročilo se popolnoma ujema z inventarjem, ki pravi, da ima cerkev dva zelo slaba oltarja.

 

Pri oltarjih in pozneje pri kriptah pa nastane težava. Valvazor našteva samo tri oltarje in svetnike, katerim so bili oltarji posvečeni, inventar pa našteva štiri. Odkod torej četrti oltar in nova kripta? Ali so med tem postavili še eno?

 

Baročna cerkev ???

 

Če se je to res zgodilo, potem bi to bilo okoli l. 1700. in cerkev bi bila sigurno baročna. Ko je umrl Janez Parte, sacelan v Ponovičah, so ga 9.1.1712 položili k večnemu počitku v novo kripto župne cerkve. Sicer piše tudi za župnika Golleraya, da so ga položili v kripto 25.4.1710 pa če pri Parteju posebej pravi v novo kripto, moramo vzeti to dobesedno. Baročna cerkev nam pojasni vprašanje 4 oltarjev in prav tako pojasni vprašanje nove grobnice. In vse kar navaja inventar iz l. 1826. velja za to cerkev. Težko pa bi pojasnili kratko dobo Valvasorjeve cerkve, dočim bi nam še krajšo dobo baročne cerkve pojasni silen potres 5.1.1689, ki je mnogo cerkva popolnoma razdejal, prevrnil več zvonikov in poškodoval gradove. »izv. Muz. Dr. 1895., str.73.«

 

Ker ima Valvazorjeva cerkev lopo pa tudi inventar, jo omenja; govori to sicer proti novi cerkvi, obratno pa tudi lahko sklepamo, da je bila samo prezidana in je ta del ostal takorekoč nedotaknjen.

 

Sedanja cerkev

 

Ko je bil 8.10.1834. na Vačah velik požar, je poleg cerkve zgorelo tudi 28 hiš. Po požaru so sicer cerkev popravili, pa tudi to popravilo ni moglo dati cerkvi prave trdnosti, zato so se odločili za novo cerkev.

 

Od stare cerkve so vzeli slovo 21.5.1843 leta. Staro cerkev so podrli in na istem mestu postavili novo, ki ima glavni vhod iz obratne strani kakor prejšnja. Med gradnjo so imeli službo božjo v pokopališki kapeli in v Kanderšah. Od stare cerkve je ostal stolp, kar se pozna po linah na zahodni in južni strani, ki so še proste ter enake kot jih je narisal Valvazor. Drugi dve pa so zazidali, ker so stolp zaradi nove cerkve povišali.

 

Nova cerkev je bila dozidana in blagoslovljena leta 1844. Posvetil pa jo je škof Anton Al. Wolf (Volk) četrto pobinškoštno leta 1845. Še isto leto so začeli z deli na stolpu, ki so ga prej povišali, ker je bila tudi cerkev znatno višja.

 

 

Oprema cerkve

 

14 dni pred farnim patrom leta 1849 je cerkev dobila  nov velik oltar in 3 leta pozneje še stranske oltarje.

 

Glavni oltar še ni imel ob strani velikih kipov sv. Cirila in Metoda. Te so postavili in blagoslovili skupaj s kipoma sv. Valentina in sv. Štefana 7.10.1887. Posebnost vaške cerkve je njen božji grob, ki ga je leta 1864 postavila neka češka firma.

 

Od stare cerkve so ostale klopi, katerih je bilo tedaj 29, kipi sv. Andreja, Mateja in Janeza na velikem oltarju, kip Brezmadežne, Johaina in Ane na stranskem oltarju ter starinski oblečeni kip Marije nad vrati pod korom. Največja dragocenost iz stare cerkve pa je križev pot, delo znamenitega slikarja V. Metzingerja iz leta 1734. Že leta 1801 je prvič renoviran in potem drugič leta 1875 po Šubicu. Je torej 110 let starejši kot naša cerkev???

 

Kot piše oznanilna knjiga so poleti leta 1865 začeli zidati drugo zakristijo. Ker drugega nič ne oznanja ne moremo sklepati iz tega, da je tu namišljena kapela, v kateri je sedaj božji grob. Pa tudi po razpokah se pozna, da je bil ta del pozneje prizidan. Med zadnjo vojno je bila cerkev močno poškodovana ob  bombardiranju. Na vaško cerkev sta padli na streho dve bombi, dve pa ob strani na jugovzhodnem vogalu. K sreči bombi cerkvenega boka nista prebili, ker je močno ostrešje bombama preprečilo, da nista eksplodirali na samem oboku.

 

Leta 1957 je cerkev dobila novo električno napeljavo in leta 1958 in 1961 pa je bila spet obnovljena notranjost in zunanjost.

 

Leta 1960 sta bila nova glavna cerkvena vrata iz macesnovega lesa in pa stopnišče pred vrati.

 

Orgle

 

Najstarejši podatek o orglah imamo iz oznanilne knjige leta 1832, iz katere je razvidno, da so ne samo popravili stare orgle, ampak vstavili tudi dva nova registra, tako da so orgle potem imele 12 registrov. Ko je leta 1834 cerkev pogorela, so nabavili in 12.9.1846 blagoslovili nove orgle s 17 registri.

 

Leta 1930 je mojster Jenko vstavil v te orgle nov principal. Prejšnjega je vzela vojska leta 1917 obenem z zvonovi. Te orgle so služile 121 let. Radi starosti, še bolj pa radi bombandiranja, ko so leta 1944. padle na cerkev 4 bombe, 2 nq streho, 2 ob strani prav v steno tik orgel, so kljub popravilom orgle postale skoro nerabne. 

 

Če je že leta 1895 župnik Poč zbral denar za nove orgle,  ki pa ga je njegov naslednik porabil v druge namene, je jasno, da so bile nove orgle nujno potrebne. Za silo je igralo samo še 6 registrov.

 

Po beli nedelji 1967, je Fr. Jenko podrl stare orgle in postavil popolnoma nove z 18 registri. Blagoslovil jih je škof dr. Lenič 10.9.1967. Te orgle so predzadnje Jenkovo delo in po vrstnem redu 116.

 

 

 

Zvonovi župne cerkve

 

Po urbarju iz leta 1668 sta leta 1690 župnijska cerkev in bratovščina sv. Roka dali uliti pri zvonarju Nikolaju Bosetu v Celju 4 zvonove in sicer 2 za župno cerkev in po enega za Kandrše in Široko set.

Ob požaru leta 1834 so se zvonovi raztopili, veliki pa je bil že itak prej počen, tako, da so jih morali dati preliti. Dva sta bila prelita v decembru še istega leta, veliki zvon, težak 2710 f. pa naslednje leto. Ob binkoštnih leta 1837 pa so naročili še četrti  zvon težak 420 f.

 

Ta zvon še sedaj poje v čast božjo in je med sedanjimi najmanjši. Ta je edini ostal v prvi svetovni vojni, ostale je pobrala vojna. Leta 1923. je livarna Samassa v Ljubljani ulila dva nova bronasta zvona, s težo 1000 kg in 424 kg. Leta 1930 pa je bil ulit in posvečen še četrti veliki zvon težak 1716 kg. Ob tej priložnosti so postavili na trgu mlaj visok 42 m, toliko približno kakor stolp. Zvon je ulila livarna v Št. Vidu.

 

 

Stolpna ura. V podstrešju sedanje cerkve se lepo vidi na stolpni steni številčnica stare ure, ki je pripadala stari gotski cerkvi.

 

Najstarejši pisan podatek imamo iz leta 1724., ko je urar Janez Križaj iz Škofje Loke napravil novo uro.

 

Pri požaru leta 1834. je bila tudi ta ura uničena in l. 1838 je bila postavljena sedanja ura z napisom:  Naredil Janez Morocutti v Ribnici, ko je bil župnik na Vačah Matevž Kristan.

 

 

 

Nekaj druge opreme Zakristijski zvonec je iz leta 1645. Misijonarski križ je bil postavljen za obletnico misijona leta 1870. leta. Monštranco je naredil 1716. Italijan Do Toni. Še leta 1906. je imela cerkev gotski kelih z letnico 1532. Tak kelih je bil takrat redkost. Kdaj in kako je izginil, se ne da ugotoviti.

 

Prižnico je napravil leta 1895 Janez Šubic.

Cerkveni tlak, nebo in bandero je dal napraviti ž. Golmayer leta 1896 z denarjem, ki ga je župnik Poč pripravil za nove orgle.

 

Krasno sliko sv. Andreja na glavnem oltarju je po mnenju nekaterih Langusovo delo, čisto gotovo pa sta Langusovo delo sliki sv. Janeza Krstnika in sv. Katarine na stranskih oltarjih, ker imata obe Langusov podpis in letnico 1858.

 

Slika sv.Andreja zagotovo ni Langusovo originalno delo. Točno taka slika kakor je ta, visi v cerkvi sv. Petra v Ljubljani, le da je nekoliko manjša. Naš znani umetnostni zgodovinar Viktor Steska je v 15. letniku Izvestja muzejskega društva popisal skoraj vsa dela nam dobro znanega slikarja V. Metzingerja. In med njegovimi deli je precej natančno popisal tudi sliko sv. Andreja v cerkvi sv. Petra v Ljubljani. Ker je živel Langus več kot 100 let za Metzingerjem, je torej vaška slika sv. Petra kvečjemu Langusova kopija Metzingerjeve slike, nikakor pa ne njegovo originalno delo.

 

Slika sv. Rešnjega Telesa nasproti zakrstije je delo slikarja Berganta in je nekdaj služila za nebo pri procesijah. Stara je nad 200 let.     

 

 

MATIČNE KNJIGE

 

Vaška župnija ima zelo stare matice. Krstna knjiga začne z letom 1621. in je osma po starosti v škofiji. Poročna knjiga začne z letom 1640. in mrliška z letom 1689. Matične knjige od začetka do približno 1770 se nahajajo v škofijskem arhivu. Od tedaj naprej pa do približno 1850 se nahajajo v državnem arhivu in od tega leta naprej pa do 1941 se nahajajo pri krajevnem matičnem uradu. Približno, sem zapisal zato, ker nikoli niso vse tri matične knjige z istim letom začele in z istim letom končale.

 

Sledijo prepisi prvega krsta, prve poroke in prvega pogreba.

 

Prvi krst: Matija, krščen in zakonsko rojen od Gregorja Prešerna in njegove žene Ane. Botri: Andrej Klinc in Špela, žena Gregorja Šega, oba na Vačah. Točnega datuma sicer ni, je pa sigurno, da je bilo to v januarju, ker meseci so navedeni. Ta krst je bil torej v januarju leta 1621.

 

Prva poroka: Blaž, zakonski sin Andreja Zupan iz Polšine, župnije Čemšenik, prej hlapec pri Gašperju Kork Vlačič vzame Marušo deklo in kuharico pl. Gospo Raumschüssel iz Kolovrata. Ta poroka je bila v januarju 1640.

 

Prvi pogreb: Dne 7. septembra leta 1689. je bila pokopana na pokopališču sv. Andreja na Vačah, Marinka, hči Adama Prc, predvidena s sv. Zakramenti.

 

Pripišem naj še krst škofa Ravnikarja: 20. septembra 1776. je ignacij Luznar, kaplan na Vačah, krstil Matevža zak. Sina tržana Jurija Ravnikarja in njegove žene Neže, Vače št. 30. Botra sta bila Matija Požaršek, tržan in njegova žena Uršula.

 

Stare matice so pisane v latinskem jeziku.

 

POKOPALIŠČE IN KAPELICA ŽAL. MATERE BOŽJE

 

Prva kapelica je bila postavljena že leta 1701. za bratovščino Žal. Matere božje, ki je bila kanonično ustanovljena že l.1695. Ostale podatke imamo iz oznanilnih knjig.

 

Dne 23.5.1843. so blagoslovili na pokopališču novo kapelico, v kateri se je vršila služba božja v času, ko se je zidala ž. cerkev. Stilno se zelo ujema z ž. cerkvijo in je zato verjetno delo istega stavbenika.

 

Prvotno pokopališče je bilo okoli cerkve. Ker pa je začelo primanjkovati prostora, so leta 1848. začeli delati na takozvani Midelkovi njivi novo pokopališče, ki so ga l.1851. obzidali in posvetili 26.10.1862.

 

Sedanje pokopališče je še vedno last žup. Cerkve, le uprava pokopališča je v rokah krajevnega odbora.

 

ŽUPNIŠČE. KAPLANIJA, BENEFICIJSKA HIŠA

 

Prvo župnišče bi mogli imenovati tisto hišo, v kateri je stanoval l.1392. duhovnik, ki je to leto postal »večni vikar« z vsemi župnijskimi pravicami. Kakšna je bila ta hiša in kje je stala nimamo, nobenih podatkov.

 

Prvo znano župnišče je iz Valvazorjevih časov, pred 300 leti, o katerem imamo celo sliko, iz katere je razvidno, da je bila to velika enonadstropna stavba.

 

Verjetno je ta stavba že tedaj bila stara, ker so čez 200 let, t.j. l.1881. postavili na istem mestu novo stavbo, ki pa je dočakala komaj 60 let. Ko so leta 1941. Nemci okupirali Slovenijo, so prišli seveda tudi na Vače. Župnika so zaprli, v župnišču pa so nastanili svojo vojaško posadko. Zato so partizani v juliju 1944. župnišče minirali, nakar so Nemci v teh razvalinah napravili svoj bunker.

 

L.1959. je bilo na temeljih starega župnišča postavljeno novo le, da je 3m krajše od prejšnjega. Na vogalu je vzidan kamen predvojnega župnišča z letnico 1881.

 

Kaplanija. Kaplansko mesto na Vačah je ustanovil l. 1473. Andrej Apfalterer, gospodar litijske graščine. Seveda ni zasigural samo dohodkov za vzdrževanje duhovnika, ampak mu je postavil tudi hišo in to je bila prva kaplanija na Vačah.

 

Verjetno, da to ni bila tista stavba, ki je bila med zadnjo vojno porušena, ampak da je bila vmes še ena. Predvojna kaplanija je imela skupno streho s šolo. In ko so partizani po poštarju, ki je nosil pošto iz Litijena Vače, poslali komandirju orožniške postaje »poštni« paket, opremljen kot da je iz Nemčije, v resnici pa je bila v njem mina, je pri odpiranju paketa ta mina eksplodirala, porušila stavbo in na mestu ubila tri Nemce, več pa ranila.

 

Urbar iz l. 1691. navaja neki »turnič«, omenjen že v zgodovini župnije in v tem turniču so tudi stanovali duhovniki. Je bilo morda to stanovanje za drugega duhovnika, ker so na Vačah do l. 1860. imeli po dva kaplana.

 

Beneficijska hiša. Ko je katarina, sestra tedanjega župnika dr. Žiga Isenhausa ustanovila l. 1747. beneficiat še za enega duhovnika, je dala postaviti tudi beneficijsko hišo in tako so se začeli beneficiati na Vačah. Pri drugem beneficiatu Juriju Židanu, ki je bil na Vačah od 1762 do 1804. je v seznamu duhovnikov posebej rečeno, da je umrl v hiši št.6. To številko je imela beneficijska hiša od početka pa do 10.3.1938., ko je pogorela. Sicer pa je morala biti to zelo hiša, če je moral l. 1869. župnik farane prositi, naj darujejo vsak po par snopov škope, da se hiša pokrije. O tej hiši je ostala le malenkostna sled v zgornjem kotu beneficijskega vrta.

 

Po l. 1850. je bila beneficijska služba združena z drugo kaplansko službo in beneficiat se je preselil v kaplansko stanovanje.

 

CERKEV SV. FLORIJANA

GORA 698m

 

Leta 1939 s v Gori praznovali 500 letnico te podružnične cerkve, torej je bila cerkev zidana že 1439. leta. Nikjer nisem zasledil te letnice, ni pa izključeno, da je bila res tedaj že zidana, saj za cerkev na Slivni z gotovostjo vemo, da je stala že leta 1447,  torej bi bilo samo 8 let razlike. Sigurno pa je že stala leta 1517.

 

V ž. arhivu je listina, ki poroča sledeče: Na kresni dan, v sredo 24. jun. 1517 je daniel de rubeis, škof koperski, vizitator oglejskega patriarha posvetil cerkev sv. Florijana v Gori pri Vačah s tremi oltarji, sv. Florijana, Matere božje in sv. Križa. Vložil je svetinje sv. Krizogona in 7 bratov mučencev ter podelil odpustke za vse glavne praznike.

 

Cerkev je bila svoj čas zelo premožna, zato je čudno, da je ni v seznamu cerkva, ki so morale leta 1526 svoje dragocenosti za vojsko zoper Turke, dočim se v tem seznamu navadno vse cerkve daleč naokoli.

 

V Valvazorjevem času je imela cerkev tri oltarje: sv. Florijana, Marije Magdalene in sv. Križa. Žegnanje je bilo v nedeljo po sv. Egidiju. Ker je bil že ob posvetitvi cerkve en oltar posvečen Materi božji in je tudi sedaj še posvečen, je verjetno pri Valvazorju prišlo pomotoma do imena Marije Magdalene.

 

Nad glavnim vhodom je vzidana plošča z napisom: Ecclesia haec sancti Floriani reaedicicata fuit universalis iubil. existente parocho Francisco a Lichenstein. Če iz tega napisa izberemo rimske številke in jih seštejemo, dobimo letnico 1739.

 

Ta napis pove, da je bila cerkev to leto prezidana in da je bil tedaj župnik Franc Lichtenstein. Skoro sigurno sta bili tedaj šele prizidani kapelici z oltarjema sv. Peregrina in sv. Notburge, ker jih Valvazor še nič ne omenja.

 

Inventar iz leta 1826 ima v cerkvi sledeče podatke: Cerkev je grajena po novejšem »načinu«, obokana in ima tlakovan prezbiterij z obdelanimi ploščami.

 

Ima 5 oltarjev, od katerih sta dva že slaba. Prostora je za 350 ljudi. Zvonovi so težki 13,8 in 3 cente. Cerkev je v dobrem stanju, zvonik krit s skodlami pa v slabem stanju.

 

V arhivu je tudi posvetilna listina zvona v čast Materi božji, ki ga je 22.9.1886 posvetil škof in poznejši kardinal Missia.

 

Ker je med prvo svetovno vojno cerkev izgubila vse tri zvonove, so l. 1922. kupili dva železna zvona s težo 1350 kg in l. 1927 še veliki zvon. Vsi so bili uliti v železarni na Jesenicah.

 

Prvotna cerkev je bila gotska in l.1739 prezidana v baročno.

 

Še ena listina, ki se nanaša na cerkev sv. Florijana: Anže Juvan, svobodnjak na Slivni je 3.5.1747. prodal cerkvi sv. Floriana na odkup v 20 letih svobodnjaško kmetijo in desetino.

 

CERKEV SV. LENARTA

KANDRŠE 508m

 

Od podružničnih cerkva je ta največja. Cerkev se prvič omenja v listini 29.9.1447. Ta dan je dala Neža z Mačkovca, vdova po pok. Mihaelu Katzenbergarju njivo v Grobljah pri Vačah za večno luč cerkvi sv. Lenarta v Kanderšah in cerkvi sv. Neže na Slivni. Njiva v Grobljah je bila pod Vačami pod novo Bizjakovo hišo.

 

Drugič se omenja v spisku cerkvenih dragocenosti iz l. 1526., ko je morala cerkev dati za vojsko zoper Turke en kelih, pol forinta in šest renskih gld. Cerkev omenja tudi mengeški urbar leta 1648.

 

Nadalje jo omenja Valvazor v svoji zgodovini. Cerkev je tedaj imela 3 oltarje, glavni sv. Lenarta in stranskega sv. Jurija in sv. Matije. Žegnanje je bilo v nedeljo po sv. Mihaelu s procesijo, kjer so dobili odpustek udje bratovščine sv. Janeza Nepomuka.

 

Ker cerkev danes nima več teh dveh oltarjev, ampak oltar sv. Janeza Nepomuka in sv. Vincenca Fereskega, nastane vprašanje, od kedaj in zakaj ta sprememba.  Vsekakor takrat, ko je bila cerkev prezidana. Ker je stara nad 500 let, je prvotna stavba bila vsekakor gotska. Ker pa je sedanja baročna, je bila sigurno enkrat prezidana. In kedaj? Čisto gotovo ne pred Valvazorjem, sicer bi on že omenjal dva oltarja. Z gotovostjo smemo sklepati, da je prišlo do spremembe patronov pri prezidavi cerkve.

 

V arhivu žup. Cerkve se nahaja posvetilna listina oltarja sv. Janeza Nepomuka. Listina je skupaj s svetinjami v mali dobro zapečateni steklenici. Iz te listine zvemo, da je 26. lujija 1750 Viljem stiški opat in arhidiakon posvetil oltar na čast sv. Janezu Nep. In vložil svetinje mučencev, sv. Kancija in Kancijana ter sv. Felicissima in škofa Valentina.  Vsak vernik dobi na dan posvetitve leto dni in ob obletnici 40 dni odpustka.

 

Da so se odločili za oltar sv. Janeza, je gotovo odločala bratovščina sv. Janeza, ki je obstajala že pred Valvazorjem.

 

Ni dvoma, da je bil isti dan posvečen tudi oltar sv. Vincenca F., pa žal o tem nimamo listine.

 

Kar na lepem niso spreminjali patronov oltarjev, ampak se je to zgodilo ob kaki prezidavi in to je bilo tedaj, ko so cerkev barokizirali t.j. iz gotske napravili baročno. Sedanja baročna cerkev je torej stara 222 let.

 

Leta 1669. so nabavili za cerkev zvon, ki so ga naročili pri Nikolaju Borsetu v Celju. Ker je prva svetovna vojna vzela orgle in tri zvonove, je bilo treba nabaviti nove in sicer so kupili l. 1923. dva železna zvona na Brniku za 3625 din. Tretjega so pa kupili novega. Vsi trije so bili uliti na Jesenicah.

 

Sedanjo cerkveno uro so kupili l.1941. za 800 din v Št. Ožboltu. Popravil jo je Ivan Raspotnik in kot uteži porabil takozvani francoski steber, ki je stal med trato in Kanderšami.

 

Vsakemu obiskovalcu vzbujajo veliko pozornost težki železni okovi, ki visijo na steni poleg glavnega oltarja. Govori se, da so to okovi kakega turškega ujetnika. To pa je kaj malo verjetno, da bi Turki tako težke okove vlačili s seboj, še manj pa, da bi jih ujetnik tako daleč nosil, saj bi vsak komaj čakal, da se jih znebi. Bržkone so to okovi človeka, ki je bil rešen iz kake grajske ječe in v zahvalo za to je prinesel okove sv. Lenartu, ki je patron ujetnikov.

 

Omembe vredno je tudi to, da ima cerkev še zelo dobro ohranjeno albo (mašno srajco) na kateri je letnica 1869. in se še vedno stalno uporablja.

 

Poleg cerkve je lesena mežnarija, ki ima v sobi na prečnem tramu letnici 1737.

 

Še ena listina, ki se nanaša na Kanderše:

 

Ljubljana, 15.9.1743.  Leopold Caharija pl. Rostern, deželni knjigovodja, napravi kupno pismo Martinu Malliju v Kanderšah, ki proda svoje posestvo podružnični cerkvi sv. Lenarta v vaški župniji za 100 gld., z vsemi pravicami in posvetnim varstvom.

 

CERKEV SV. KRIŽA

SLEMŠKO 670m

 

Prvotno je na tem hribu, imenovanem tudi Kalvarija, stala samo mala kapela. Postavil jo je l.1765. župnik dr. Matevž Rozman. Bila je obokana in je imela samo en oltar. Merila je deset kvadrat-klafter. Križev pot, ki ga je imela, je bil zelo slab. Kapela je bila v zelo slabem stanju. Stene so bile zelo razpokane in nujno potrebne popravila.

 

Kapela ni imela stolpa pač pa je stalo tik ob kapeli neko ogrodje na vse strani odprto, v katerem sta visela dva zvona s težo 250 in 60 funtov.

 

Šele čez 110 let se je te kapele usmilil župnik Tavčar. Če je bila že tedaj kapela v tako slabem stanju, se po toliko letih pač ni splačalo popravljati starega zidovja. Zato se je ž. Tavčar odločil za novo cerkev. Nad glavnim vhodom je imela 2 stolpiča kot župna cerkev na Sv. Gori. To je bila prva cerkev; ki jo je posvetil škof dr. J. Pogačar.

 

20. nedeljo po Binkoštih 1883. so v procesiji  prenesli na Slemško nov križev pot.

 

Potres l. 1895. je to cerkev malone porušil. Ko se je župnik Poč lotil popravila, je ob enem cerkev povečal s tem, da je prizidal prezbiterij in prizidal zvonik. Ta sedanja cerkev ima vhod ravno od obratne strani kot prejšnja.

 

Tudi potres l.1963 je cerkvi prizadel velike poškodbe, ki pa so že popravljene.

 

Pod korom na levi strani ima cerkev še en vhod, ki pa so ga 1930 zazidali, ko so prebelili cerkev.

 

Pobožnost križevega pota ob postnih petkih se opravlja že 150 let. To vemo z gotovostjo iz oznanilnih knjig. Verjetno pa je, da so jo začeli opravljati že tedaj, ko so postavili cerkev ali morda še celo prej, ko je stala samo kapela.

 

Sedanji oltarji slemške cerkve so iz l. 1906, Naredil jih je Andrej Rovšek, podobar iz Ljubljane, rojen v Gaberjah pri Moravčah. Njegovo delo so tudi stranski oltarji v Litiji, okviri za križev pot in prižnica. Tudi glavni oltar v ž. cerkvi na Sveti Gori, ki je zgorel l.1958., ko je v cerkev udarila strela, je bil njegovo delo iz l.1898. Omenim naj še eno manjše Rovškovo delo, to je omarica za krstni kamen v Pečah.

 

Cerkev ima sedaj samo en zvon in sicer bronast. Vlil ga je l.1736. Ljubljanski zvonar Luka Dimic. Ker tedaj ni še bilo na Slemšku niti kapele, pomeni to, da so ta zvon kupili od kake druge cerkve.

 

K Slemšku spadajo tudi kapele žalostnega dela sv. rožnega venca. Prva je stala ob nekdanji Kristanovi hiši. Ni sicer spadala k rožnemu vencu, spadala pa je k tej skupini, ker predstavlja zadnjo večerjo. Druga stoji tik pod Reberškom, tretja visoko nad pokopališčem, četrta v Gabeli, o peti ni niti sledi več, šesta pa stoji na Kroni. Kdaj in kdo je postavil te kapele, se dosedaj ni dalo ugotoviti.

 

CERKEV SV. MARJETE

ŠIROKA SET 547m

 

Cerkev se prvič omenja 25.6.1517., ko je Daniel de Rubeis, pomožni škof oglejskega patriarha, postavil oltar sv. Avguština in ga posvetil z mnogimi odpustki. To je bilo drugi dan po posvetitvi cerkve sv. Florijana v Gori. Posvetilna listina se nahaja v župnem arhivu.

 

L. 1526. je morala cerkev dati za vojsko zoper Turke 1 napol srebrn kelih, pol forinta in 60 krajcarjev. L.1616. je bila cerkev obzidana in napravljeno novo pokopališče.

 

Že mengeški urbar iz l.1648. in 40 let pozneje Valvazor omenjata, da je imela cerkev 3 oltarje, s. Marjete, sv. Lucije in sv. Avguština.

 

Zato je nerazumljivo, zakaj je 28.6.1728. Aleksander Engelshaus, opat in arhidiakon stiški, posvetil oltar sv. Lucije in vložil pri tem svetinje sv. Fortunata in sv. Deziderija. Tudi ta posvetilna listina je v župnijske arhivu. Da bi prejšnji oltar sv. Lucije tako propadel, ni verjetno, saj je sedanji glavni oltar star c. 300 let, pa je še odlično ohranjen.

 

Inventar iz l. 1823. nam o tedanji cerkvi poroča sledeče: Cerkev je bila grajena po starem načinu, t.j. gotskem slogu. Bila je obokana in je imela tri oltarje. Glavni vhod je imela na južni strani, prostora pa je imela le za 140 ljudi. Pred cerkvijo je bila lopa, ki pa je bila v zelo slabem stanju. Zunaj cerkve je vzidan kamen, na katerem piše, da je bilo pokopališče napravljeno pred 207 leti. Bržkone je ta kamen ometan, ker ga ni nikjer videti.

 

Na jugozahodni strani je bila hiša (mežnarija) stara, krita s slamo, še kar v dobrem stanju.

 

Očividno je, da pri tem opisu ne gre za sedanjo cerkev, ker nima lope in je še enkrat večja od prejšnje. Ali je bila prejšnja cerkev prezidana ali samo podaljšana, ne vemo.

 

Sedanja cerkev ni stara torej niti 150 let. L 1669 so nabavili en zvon pri zvonarju Nikolaju Boset v Celju. Ker ima cerkev pokopališče, so v prvi svetovni vojni en zvon pustili. (Ta zvon je vlil Benedikt Hutterer iz Ljubljane leta 1744. in ima napis »Treska in hudega vremena, reši nas o Gospod«). Dva zvona pa so vzeli in namesto teh so sošeščani l. 1922. nabavili dva nova železna zvona.

 

Ker spada pod sosesko Široka set vas Podbukovje, se mi zdi umestno povedati še to, da se Podbukovje prvič omenja že l. 1238., ko je grofica Sofija Višnjegorska podarila stiškemu samostanu 8 ondotnih kmetij.

 

CERKEV SV. NEŽE

Slivna 833m

 

Kraj se prvič omenja že v 12.stol., torej pred 800 leti.

 

Od sedaj obstoječih cerkva je ta najstarejša in se pozna, da je bila prezidana. Najstarejši je srednji del, stolp in gotski prezbiterij sta kasneje prizidana. Nad stranskim oltarjem je šilasto gotsko okno, tik zraven pa zazidano drugo okno, ki pa ni gotsko. Pod beležem so se na več krajih pokazale freske t.j. slike delane na svež omet.

 

Sicer pa njeno starost dokazujejo tudi listine. Iz ene najstarejših listin župnega arhivaje razvidno, da je zapustila Neža z Mačkovca 29.9.1447. zemljišče in njivo v Grobljah za večno luč cerkvama sv. Lenarta v Kanderšah in sv. Neže na Slivni.

 

Za vojsko zoper Turke je leta 1526 cerkev morala dati 1 bakren kelih, pol forinta in 3 funte.

 

Veliki oltar je iz leta 1680 in se si zanj izposodili od Savske cerkve 18 gld. Savska cerkev je bila tedaj še vaška podružnica.

 

Oznanilna knjiga iz leta 1785 omenjena sv. mašo na dan sv. Valentina 14. februarja. Torej se ta sv. maša opravlja vsako leto skoro neprekinjeno že blizu 200 let.

 

V zvoniku sta 2 precej stara zvona z napisi:

1.) S.Agnes et s. Valentine orate pro nobis in necessitatibus nostris (prosita za nas v naših potrebah). Hutterer me fudit (me je vlil) Labaci (Ljubljana)  anno 1755 benedictus (blagoslovljen).

2.) A fulgure et tempestate esu Christe. Strele in hudega vremena (reši nas) Jezus Kristus. Pri esu manjka J, torej Jesu  Christu. Opus (delo) Zachariae Reid Labaci 1771.

 

Leta 1960 je cerkev dobila nov tlak, 1961. leta je bil prezbiterij pokrit s pločevino, 1965. pa cerkev s salonitom. Dne 9.6.1971. je cerkev in mežnarijo močno poškodovala strela.

 

Naj navedem še par listin, ki se nanašajo na slivno. P. Ignacij Wremfeld provincial pavlincev (redovnikov) potrjuje pismo 13.5.1749, da je prejel resnično in pošteno 200 gld. Od vaškega župnika Fr. Viljema Lichental za prodano desetino od ene kmetije na Vrtači na Slivni.

 

Njivo, ki jo je leta 1447 dala Neža z Mačkovca za večno luč na Slivni, so 12.4.1750 (skoro točno po 300 letih) župnik in ključarji podružnične cerkve na Slivni oddali Jakobu Dobrinu in potomcem.

 

 

VIKARJI IN ŽUPNIKI NA VAČAH

s podatki, v kolikor so znani in omembe vredni

 

Blaž Prašiček, večni vikar (1473-1486). To je prvi po imenu znani vikar. Njegovo ime se je ohranilo v nadškof. Arhivu v Vidmu.

 

Andrej Baltazar, v urbarju leta 1539 se omenja kot žup. Vikar. Pozneje je bil stolni kanonik in pridigar.

 

Jakob Mindorffer, župnik 1557-58)

 

Lovrenc Starle, se omenja kot župnik leta 1563, ko se je ljubljanski meščan Luka Steklin pritožil zoper njega radi desetine.

 

Andrej Pavlič, ž. vikar (1565-1589). Bil je doma z Vač. Tedaj je bilo na Vačah 500 birmancev.

 

Gregorij Šega, župnik (1590-98), rojen na Vačah 1564. Posvečen je bil na naslov lastnega patrimonija. Vsak duhovniški kandidat je moral imeti zajamčeno službo oziroma sredstva za preživljanje, sicer ga niso posvetili.

 

Ivan Šmuk, ž. vikar (1598-1603). Preje je bil ž. vikar v Čemšeniku.

 

Polydor Locatelli (1603-1608), predlagan za župnika od nadvojvode Ferdinanda. Bil je njegov sacelan.

 

Blaž Švar (1608-12) je bil pozneje imenovan za ž. vikarja pri sv. Nikolaju zunaj Beljaka, ki je tedaj spadal pod ljubljansko škofijo.

 

Jakob Smuk, župnik (1613-30).

 

Matija Juraj, župnik (1630-36). Odšel v Vodice.

 

Matija Juvan, ž. (1636-38). Z Vač je odšel v Čemšenik, kjer so ga zlobneži ubili.

 

Jernej Molitor, ž. vikar, nastavljen od cistercijanskega opata v Dunajskem Novem mestu.

 

Matija Lovše, je preje služboval v Čemšeniku in Zagorju.

 

Matija Jenko (1642-1668). Prišel iz Dola.

 

Mgr. Andrej Gollerey (1668-1710), doma iz Škofje Loke. Bil je učenik modroslovja in bogoslovja. Leta 1704 je zgradil kapelo Matere B. na Sveti gori. Pokopan je v kripti žup. Cerkve na Vačah.

 

Dr. Anton Žiga Volbenk, pl. Isenhaus, ž. (1710-32). Z Vač je odšel v Mengeš za župnika.

 

Frančišek Viljem de Lichtental, Ljubljančan, ž. (1732-60). Na Dunaju je postal učenik modroslovja in bogoslovja. Na Vačah je služboval že preje kot kaplan. Kot ž. vaški  je leta 1738. pripomogel s svojimi sorodniki k ustanovitvi vikariata v Kresnicah in tudi dal na svoje stroške sezidati leta 1751 podružno cerkev sv. Janeza v Verneku. Umrl je v Ljubljani 70 let star. Prepeljali so ga na Vače in pokopali v kripti župne cerkve.

 

Dr. Frančišek Matevž Rozman, ž. (1762.73), doma iz Zagorja.

 

Jakob Zupančič, ž. (1773-1802), od leta 1784 je bil dekan. Na Vačah je napravil ustanovo za opremo revnih nevest. Vsaka je dobila 50 forintov.

 

Anton Bregant, ž. (1802-26), bil je tudi dekan, do leta 1824., ko je škof Wolf preuredil dekanije. Tedaj je bila ustanovljena Moravška dekanija. Doma je bil z Goriškega.

 

Matevž Kristan (1826-65), doma iz Šmartna pri Kranju. Bil je že prej na Vačah kot kaplan. Izredno zaslužen mož! Leta 1844 ja postavil novo cerkev in jo tudi opremil z novimi orglami in novimi oltarji. Daj je napraviti tudi novo pokopališče, kjer je tudi pokopan.

 

Mihael Tavčar, ž. (1865-80), doma iz Bleda. Z Vač je odšel za dekana v Žuženberk. Postavil je cerkev na Slemšku.

 

Janez Budnar, ž. (1880-88). Umrl je na Vačah.

 

Jožef Zelnik, najpreje je bil administrator in nato beneficiat. Pol leta je bil sam. V škofiji je bilo tedaj 90 praznih kaplanskih mest.

 

Martin Poč, ž. (1888-95). Belokranjec po rodu. Z Vač je odšel v Komendo.

 

Jožef Gollmayr, ž. (1895-1922), po rodu iz Kovorja. Z Vač je odšel v pokoj v Stčno, pa je že po enem letu umrl.

 

Ivan Rihar, ž.  (1922-32), doma iz Logatca. Prišel na Vače iz Št. Ruperta. Z Vač odšel za župnika v Dolsko. Umrl je 13.8.1958.

 

Anton Porenta, ž. (1932-37), kot kaplan je služboval  v Hrenovicah in Smledniku, kot župnik pa v Trebelnem, Hinjah ter Vačah. Leta 1941 so ga Nemci odpeljali v zapor in pozneje izgnali na Hrvatsko. 1. januarja 1957 se je odpovedal župniji in odšel v pokoj. Umrl je v Zalogu pri Cerkljah 6.5.1969. Veliko se je ukvarjal z gospodarstvom in sploh bil velik praktični talent.

 

Benedik Valentin, doma iz Kranja, prišel 1957 iz Kolovrata kot upravitelj in leta 1967 postal župnik. Služboval je na 8 krajih, med temi na treh krajih na Hrvatskem, kamor je bil izgnan leta 1941. Nazadnje je poleg Vač skoro 7 let upravljal tudi Peče.

 

 

KAPLANI

 

Kaplanijo na Vačah je ustanovil leta 1473

 

Andrej Apfalterer, gospodar litijske graščine. Navedem naj samo nekatere, predvsem domačine in druge, ki so več ali manj pomembnejši, ker vseh je okoli 200. Na Vačah sta bila redno po 2 kaplana.

 

Primož Pavčič,  prvi znani kaplan. Dne 28.8.1473 je bil tožen, da je storil krivico svojemu župniku. Zato je bil klican v Videm (Udine) na zagovor. Ker se tudi drugemu pozivu ni hotel odzvati, je bil slovesno izobčen. Po vseh žup. Cerkvah škofije so med sv. mašo zapeli zvonovi in ko so utihnili in so ugasnile sveče, se je ljudstvu razglasila sodba.  Ko se je pozneje spravil z župnikom, ga je mengeški župnik odvezal od izobčenja.

 

Matija, sin Ivanov z Vač je bil posvečen 14. 3. 1500 in je potem tu ostal za kaplana.

 

Mihael Pavlič, kaplan l.1582. Bil ja domačin z Vač. Sem je prišel iz Čemšenika.

 

Gašper Kastelec, doma iz Vaške župnije. Posvečen je bil v Vidmu. Potem je prišel za kaplana na Vače. Ker ni živel zgledno, je imel težave z vizitatorjem Jan. Salvago.

 

Janez Juvančič, kpl. 1626. Rodil se je na Vačah. Študiral je govorništvo in bil posvečen v Gor. Gradu na naslov stiškega samostana.

 

Jurij Komar, kpl. 1635-1636. Bil je ljubljanski plemič. Študiral je na Dunaju in Gor. Gradu, kjer je bil tudi posvečen. Bil je tudi ž. vikar v Trbovljah.

 

Baltazar Žibert, verjetno domačin. Prej je bil kaplan v Mengšu in pozneje župnik v Čemšeniku.

 

Leonard Wratte, (Brate), se omenja leta 1639.

 

P. Nikolaj Wremb, redovnik, avguštinec. Tu je pomagal leta 1640. Služboval je tudi v Mengšu, Idriji in Ljubljani. Bil je domačin iz Križat pri Pečah.

 

Tomaž Soller, kpl. 1646-48. Rojen v Kranju, posvečen pa v Strasburgu na Koroškem. Služboval je po raznih krajih na Štajerskem, nato pa je bil dve leti sacelan ( graščinski ) duhovnik in učitelj mladine v graščini Galleneg (Medija), od koder se je preselil na Vače, pa tudi samo za dve leti.

 

Jakob Žergaj, je prišel na Vače 1649, a so ga odslovili zaradi samopašnosti. Odšel je v Motnik.

 

Mihael Sevšek, kpl. 1666-70, ko se je preselil v Šmartno. Pozneje je bil župnik v Čemšeniku, kjer je umrl leta 1691.

 

Jurij, Andrej Schiffrer, kpl. 1668-70., ko se preseli v Dol za žup. vikarja, od tam pa v Šmartno za župnika, kjer je tudi umrl.

 

Marko Lauter, leta 1670. Pozneje je bil sacelan v Ljubeku in Ponovičah.

 

Jakob Erjavec, 1670-71. V seznamu Vaških kaplanov je rečeno, da je prišel na Savo za sacelana. To pomeni, da je bil v Ponovičah hišni duhovnik.

 

Martin Troier, je bil dvakrat kaplan na Vačah od 1673-83. in od 1687-90. Bil je tudi kaplan v Moravčah. Umrl je kot zlatomašnik v Ljubljani 1695. leta.

 

Gregorij Juvan, Vačan po rodu, rojen 1650. Tu je bil kaplan leta 1676.

 

Mgr. Andrej Avbelj, pkl. 1681-83. Potem je bil žup. vikar do svoje smrti 1703. leta, ko so ga položili k večnemu počitku v kripto ž. cerkve na Vačah. Bil je učenik modroslovja.

 

Janez Krst. Pečnik, kpl. 1683-87. Rodil se je v Škofji Loki. Bil je učen mož, pisatelj in kot pridigar zelo goreč.

 

Martin Škarja, je služboval dvakrat na Vačah. Leta 1684-92 in 1695-1718, vmes je bil vikar v Moravčah. Nazadnje pa je bil sacelan v Ponovičah.

 

Mgr. Boštjan Troier, kpl. 1686-90. Rojen v Škofji Loki, leta 1661. Modroslovje je študiral v Ljubljani in Gradcu. Posvečen je bil v Vidmu na Laškem. Najprej je bil učenik pri baronu Jurčiču in nato kaplan na Vačah. Pozneje je bil stolni vikar in kapiteljski ekonom do leta 1699, ko je postal župnik v Dobu, kjer je pastiroval do svoje smrti zadet od kapi 1718. leta. Ko je bil tam župnik, so zidali novo cerkev na Brdu, za katero je brezobrestno posodil 100 gld.

 

Janez Imer, kpl. Le par mesecev. Rojen je bil v Škofji Loki. Z Vač je odšel v Staro Loko in od tam v Poljane, kjer je umrl leta 1700. Bil je plemenit in učen mož.

 

Mgr. Janez Ruess, kaplanoval celih 24 let. Umrl je leta 1720. K večnemu počitku so ga položili 9. septembra v kripto ž. cerkve na Vačah. Bil je učenik modroslovja.

 

Mgr. Mihael Kuralt, je bil izprva župnikov vikar, potem 2x kaplan. Bil je učenik modroslovja. Po smrti leta 1916, so ga položili k večnemu počitku v kripto ž. cerkve na Vačah.

 

Janez Strniša, župnikov vikar več kakor eno leto. Popreje je bil kaplan v Moravčah. Bil je tudi pisatelj, ki je postne pridige in drugo pisal v latinščini.

 

Jurij Thompek, od 1717 kpl. In leta 1722 župnikov vikar. Rodil se je na Vačah leta 1683. Bil je nad 40 let benificiat b Krašnji.

 

Janez Assole (Osole). Verjetno domačin. Od 1721-29 je bil kpl. na Vačah, potem eno leto vikar v Šmartnem, od koder se je vrnil na Vače.

 

Anton Ignacij Wrembfeldt, substitut od 1724-34, ko se je preselil v kolovraško župnijo za sacelana v Medijsko graščino. Umrl je kot sacelan v Kandršah in je bil pokopan v kolovratu leta 1743, star 44 let. Rodil pa se je v Ljubljani kot sin dvakratnega doktorja Ferdinanda in Marije. Posvečen je bil na naslovposestva Kandrše, ki je bilo last njegove matere.

 

Baltazar Aissner, substitut (Kaplan) od 1726-30. Rojen na Vačah 1692 kot sin tržana in cerkovnika Janeza.

 

Martin Gartner, kpl. 1726-29. Svoj priimek je spremenil v latinskega Hartulanus, kar pomeni slovensko vrtnar. Umrl je kot župnik v Dobrniču. Bil je goreč in pobožen duhovnik, oče ubogih in hud preganjalec kvartopircev.

 

Andrej Kaplan, ki je bil v resnici kaplan in to na Vačah kar dvakrat in sicerod 1729-32. V tem času je oskrboval tudi St. Lambert. Po drugem kaplanovanju pa je leta 1738 odšel za prvega župnika v Kresnice, kjer je umrl v starosti 50 let.

 

Mihael Terbol, župnikov vikar in nato kaplan, ko je leta 1751 umrl star šele 46 let. K večnemu počitku so ga položili v kripto ž. cerkve. Rojen je bil v Tuhinju kot cerkovnikov sin.

 

Mihael Matherič, ž. vikar leta 1741-42, pozneje na Krki podpisan Metrič. Še preje je bil v Št. Vidu pri Stični.

 

Jožef Čepon, vikar na Vačah, je vpričo Antona Valentina, trškega sodnika na Vačah, Lovrenca Sauerja in Andreja Klinca napisal 10.4.1750 poslednjo voljo za Vaškega tržana Jakoba Dobravca, ki je določil, naj se njegovo trupli položi v kripto župne cerkve v kapeli M:B: k večnemu počitku Za blagor njegove duše naj se opravi 50 sv. maš.

 

Mgr. Anton Jernej Riser, kpl. 1749-53, ko je odšel za župnika v Kolovrat kot prvi vikar, ki je z večjo glavnico ustanovil vikariat in sezidal župnišče. To leto 1753 se smatra zato kot ustanovno leto kolovraške župnije. Bil je tudi kaplan v Moravčah in pozneje župnik v Čemšeniku. Posvečen je bil v Vidmu.

 

Luka Maškon, ž. vikar 1750-53. Prišel je na Vače z Limbarske gore, kjer je bil kot kurat. Pozneje je bil župnik v Št. Lambertu.

 

Primož Brinovec, 34 let je bil svetogorski kurat in je mnogokrat pomagal na Vačah. Bil je domačin, sin Jurija in Rotije. Umrl je na Vačah kot zlatomašhik, dne 8.3.1804

 

Urban Knez, ž. vikar 1753-56. Bil je iz Loga pod Sv. Goro. Rojen je bil 24.4.1719. Bil je posvečen za mašnika na naslov kmeta Andreja Korošca v Kresnicah. Bil je 5 let kot substitut beneficiata sv. groba v Litiji. Bil je tudi sacelan v Kandršah in kot tak bil navzoč pri posvetitvi Kolovraške cerkve. Umrl je 29.12.1796.

 

Jakob Zupančič. Kpl. 1754-62. Z Vač je odšel v Št.Vid pri Stični. Prišel je nazaj na Vače za Župnika od 1773-1802. Tudi on se je udeležil posvetitve nove ž. cerkve v Kolovratu. Mimogrede omenjeno, da ima tudi ta cerkev kripto  v  Mar.kapeli, kjer so še delno ohranjene krste in trupla umrlih, najbrž graščinskih, ker so vmes tudi otroške krste.

 

Jurij, Josip Hranilovič, je bil Hrvat iz Žumberak, ž.vikar 1756-57. Star 35 let je bil posvečen za mašnika na naslov graščine Purgstall. Modroslovje je študiral v Zagrebu, bogoslovje v Ljubljani in Gradcu. Služboval je v Kresnicah celih 24 let, potem pa odšel v Šmartno, kjer je umrl leta 1800.

 

Bernard Lukančič, ž. vikar 1757-64, ko je odšel za župnika v Kolovrat, kjer je bil 17 let in nato v Tržiču 19 let. Preselil se je v pokoj v Moravče, kjer je tudi umrl.

 

Jakob Tomšič, doma v Kresnicah 1727 in bil posvečen leta 1754. Služboval na Vačah 1762-64 in med drugimi tudi v Kresnicah. Imel je pokvarjeno nogo in je težko hodil.

 

Anton Janez Perkovič, kpl. 1769-74. V Kolovratu je bil kurat od leta 1774-80. Bil je najbrž v sorodu z rodbino Perkovič, ki je v prvi polovici 18. stol. dobila v posest pristavo in grad Kolovrat.

 

Janez Groboljšek, rojen 1745 na Sv, Gori kot sin Marka in Jere. Na Vačah je bil samo eno leto. Umrl je kot kurat na Sv. Gori  za jetiko, star 62 let.

 

Ignacij Luznar, kpl. !773-1778, ko je odšel v Zagorje, Nazadnje župnik in dekan v Šmartnem pri Litiji, kjer je umrl 1797. leta.

 

Andrej Šega, 1776-77. Cerkničan po rodu. Posvečen na naslov bistriškega kartuzijanskega samostana, ki ga je cesar Jožef II. Ukinil.

 

Jakob Luštrek, kpl. 1778-81. Od tu se je preselil v Št. Lambert za vikarja. Umrl pa je v Pečah 21. 9. 1803 po dolgi bolezni.

 

Jakob Debelak, kpl. 1791-93. V Senčurju pri Kranju je bil benificiat, katerega je on ustanovil in tam ostal do smrti leta 1826.

 

Tomaž Cuderman, kpl. 1793-96. Pokopan v Predošljah kot župnik, kjer ima na grobu napis: »nekoč je bil pastir ovc, pozneje pa pastir duš.«

 

Martin Assu (Osel), kpl. 1800-01, doma v Šenčurju.

 

Andrej Kravs, kpl. 1800-1801. Bil je prijatelj kozarca, zato je moral k frančiškanom v Ljubljano.

 

Anton Mežnar, čeprav je bil Mežnar, je bil tudi kaplan obenem od 1801.1803. leta.

 

Karl Zorn, kpl. 1806-08., ko je odšel za škofijskega kaplana. Pozneje je bil kanonik v Ljubljani, kjer je umrl leta 1864.

 

Jožef Gogala, kpl. leta 1814-15, ko se je preselil v Ljubljano za profesorja moralke. Doma je bil z Bleda in je bil posvečen na privatni naslov. Iz Ljubljane je odšel v Selca in potem v Lesce, kjer je umrl za jetiko star 60 let.

 

Matevž Kristan, poznejši župnik na Vačah, je bil tukaj kaplan od leta 1816-25. Andrej Bohiuc, kpl. 1819-25. Duhovnik je postal leta 1819. Zgodovinar Pokorn je rabil večkrat izraz »poduhovničil« se je. Bil je nabožni pisatelj.Jožef Rome (1825-26). Posvečen leta 1819. Z Vač je odšel v Kolovrat za župnika, kjer je bil do leta 1832 in od tam v Zagorju do leta 1857. Umrl pa je leta 1870 kot župnik v Šempetru pri Novem mestu.

Anton Pad. Kos (1828-29), rojen Jeseničan, kot sin krčmarja. Prva njegova služba je bila na Vačah. Bil je škof. Notar, župnik v Idriji, potem v Kranju in nazadnje stolni kanonik in prošt v Ljubljani, kjer je umrl 16.11.1868.

 

Maksimiljan Rumplar (1833-34), Hrvat iz Samobora, župnik v Lipoglavu in Šmarju, kjer je umrl 1873. leta.

 

Jožef Malneršič (1834-35), doma iz Vipave. Na Vače je prišel iz Čateža. Potem pa je šel v Dol, kjer je bil pospeševaltelj ljudskega šolstva. Verjetno je bil lovec, ker je po nesreči s svinčenkami obstrelil neko deklico ter je zato moral iz Dola. V pokoj je odšel domov v Vipavo.

 

Janez Cankar (1835-37). Prišel je iz Vipave. Nazadnje je bil ekspozit v Harijah, kjer je umrl leta 1853. Domov grede iz Trnovega je zašel v snežni metež, kjer je zmrznil.

 

Anton Lapajne, je bil 11 let kaplan na Vačah, kar je za tisti čas veliko. Bil je Idrijčan, umrl pa je v Šmarju 1857. leta.

 

Jakob Mulhar (1845-56), Ljubljančan, beneficiat v Šmartnem in kaplan v Moravčah, nato pa župni vikar v Pečah, kjer je umrl 9.12.1861.

 

Valentin Legat, 1849-51. Služboval je na 11 krajih. Nazadnje v Doberli vasi na Koroškem, kjer je umrl 1916 v starosti 90 let.

 

Jurij Stenko, (1851-52). Rojen v Pečah 9.4.1801. Bil je v Št. Juriju pod Kumom in potem ž.upravitelj na Sv. Planini do svoje smrti 1862. leta.

 

Martin Korošec, (1853-55), doma iz Višnje gore. Ko je bil kaplan v Prečni je prestopil v samostan redemptoristov, pa je kmalu spet izstopil in prišel na Vače za kaplana.

 

Andrej Šarc, (1867-59), doma iz Homca. Nazadnje je bival v Zalogu pri Cerkljah, kjer je tudi umrl 27. 6. 1901. Enako kot ž. Porenta.

 

Ignacij Eržen, kpl. od 1859-1860, in nato Isenhausenov beneficiat do 1861, ko je odšel v Tržič. Prva kaplanija je bila nezasedena od jeseni 1865 do avg. 1893, ko je prišel na Vače

 

Anton Polšak, kot novomašnik.

Druga kaplanija pa je nezasedena od jeseni 1860 in je prazna tudi ostala. Zadnji drugi kaplan je bil zgoraj imenovani Ignacij Eržen. Kaplanske posle so odslej opravljali beneficiati.

 

BENEFICIATI

 

Marija Ana Katarina pl. Isenhaus, sestra tukajšnjega župnika dr. Antona Žiga Volbenka pl. Isenhausa, je ustanovila na Vačah beneficij še za enega kaplana leta 1747, ki je opravljal po 30 maš po namenu ustanovnice.

 

Beneficiati so pravzaprav kaplani, samo ime so imeli drugo, ker so opravljali obveznosti beneficija.

 

Leopold Jurij Planques, beneficiat od 1747 do smrti 1761, ko so ga položili v kripto ž. cerkve. Bil je Žiženberčan, posvečen pa na naslov gospostva Zgor. Motnik.

 

Jurij Židan, beneficiat 1762-1804. Umrl je na Vačah, na hišni štev. 6, star 76 let.

 

Frančišek Šavnik, beneficiat od septembra 1804 do svoje smrti 28.12.1805, zaradi pljučnice. Tudi on je umrl v hiši štev.6. To je bila hiša, ki je stala na beneficijskem vrtu in je leta 1938. zgorela.

 

Simon Zanetti, beneficiat 1806-08. Prišel je sem kot novomašnik iz Ljubljane. Z Vač pa je odšel za kaplana na Bled.

 

Od 1808-1860 pa je bila beneficijska služba nezasedena in nato združena s kaplansko službo.

 

Ignacij Eržen, je bil tu že dve leti kaplan, nato pa eno leto beneficiat.

 

Lovrenc Mazeh, beneficiat 1862-66. Na Vačah je bila to njegova prva služba.

 

Valentin Blaž-Pečnik, benef. (1866-68), rodom iz Kranja, sim klobučarja.

 

Matija Absec, beneficiat 1868 samo 10 mesecev. Z Vač je odšel na Brdo.

 

Rajko Kalan, tudi komaj nekaj mesecev na Vačah kot beneficiat. Rodom iz Škofje Loke.

 

Karel Kurent, beneficiat (1869-73), rodom iz Mokronoga.

 

Karel Jančigar, tu samo od jeseni do pomladi 1874. Po rodu Žuženberčan.

Ignacij Vrančič, beneficiat eno leto. Rodom Moravčan. Pozneje je bil župnik v Kolovratu.

 

Karel Ceme, benef. (1875-76). Doma iz Tržiča.

 

Vincenc Polaj, benef. (1876-78, tudi Tržičan.

 

Andrej Pogorelec, benef. (1880-83). Prišel je na Vače iz Cerknice. Od tu pa v Šmihel in Škocjan,1887. leta pa je vstopil v nemški viteški red in bil nastavljen za upravitelja v Podzemlju. Nemški viteški red ima še sedaj nekaj župnij v Beli Krajini in Prekmurju.

 

Mihael Trček, benef. 1883-84. Odšel za župnika v Šmarje.

 

Jožef Pokljukar, benef. !84-88, prišel iz Sodražice.

 

Jožef Zelnik, najprej administrator, nato beneficiat od 1888-90. Prišel je iz Šmartna ter se potem preselil v Čemšenik. Odslej so bili vsi beneficiati tudi kaplani.

 

Janez Hudovernik, benef. 1890-95, rodom iz Radovljice. Zaradi bolehnosti odšel v pokoj na Dobravo.

 

Jakob Pavlovčič, benef. 1895-97. Prišel na Vače iz Višnje gore. Pozneje dekan v Suhorju.

 

Karl Jaklič, benef. 1897-98, doma iz Višnje gore. Z Vač je odšel na Prežganje.

 

Anton Medved, benef. Komaj dva meseca 1899. leta. Rodom je bil Kamničan ter je odšel z Vač v začasni pokoj. Medved je znameniti slovenski pesnik.

 

Andrej KRAJEC, BENEF. 1898-99. Na Vače je prišel iz Šmihela. Potem je bil za župnika v Kranjski gori.

 

Janez Smukavec, benef. 1899-1902, ko je bolehen odšel iskat zdravje v Ljubljano, pa je tam že 17,5,192. umrl.

 

Janez Kramar, benef. 1902-1909. Rodom iz Trebnjega. Po požaru Vač 1903. leta je za nekaj časa prevzel tudi šolo. Bil je precej priljubljen. Z Vač je odšel v Ribno pri Bledu, kjer je umrl 26.7.1950.

 

Franc Majdič, benef. 1909-21. Služboval je na Vačah celih 11 let. Rodom je bil iz Čemšenika. Z Vač je odšel v Motnik za župnika. Nazadnje je bil župnik v Sodražici, prednik sedanjega škofa g.dr. Lniča. Umrl je kot upokojenec 23.2.1959.

 

Franc Šušteršič, benef. (1921-1924). Rodom iz Horjula. Bil je župnik v Selcih. Med vojno se je naselil doma v Horjulu, kjer je tudi umrl 19.5.1948. v starosti 59 let.

 

Anton Pavlič (1924-28). Zadnji benef. In kaplan na Vačah. Rojen je bil v Selcih 21.1.1895. leta. Umrl kot župnik v Selih pri Kamniku 11.5.1966.

 

 

BENEFICIJ MATERE BOŽJE NA VAČAH

 

 

 

Kdaj je bil ta beneficij ustanovljen ni znano. Podeljeval pa je ta beneficij nadvojvoda Ferdinand. Večina beneficiatov je uživala samo dohodke; službo, ki je bila s tem zvezana, so pa proti večji ali manjši odškodnini opravljali Vaški kaplani ali tudi župniki.

 

Beneficij M.b. na Vačah v drugi polovici 16. st. ni imel duhovnika, ker so se bili polastili premoženja luteranski patroni iz rodovineLamberg iz Lubecka. Pozneje so znani sledeči:

 

Dr. Andrej Stűrzensteiner, prejme beneficij od nadvojvode Ferdinanda leta 1600 in ga je užival do svoje smrti leta 1603. Bil je ljubljanski kanonik in škofov generalni vikar. Prej ej bil župnik in komisar v Gor. Gradu. Bil je doktor modroslovja in bogoslovja. Reverz, da bo dajal vaškemu župniku 300 renškov (renških goldinarjev) je napisal dne 3.6.1603.

 

Dr. Mihael Mikhez, stolni dekan v Ljubljani, je bil od baronice Sabine Lamberg iz Černelega predlagan za beneficiata M.b. na Vačah. Patriarh ga je potrdil 4.10.1603. Ker je tudi nadvojvoda predlagal 24.9. istega leta svojega dvornega kaplana Polidorja Locatellija, se je vnela pravda, ki se je končala v korist Mikheza. Bil je trikratni doktor, škofov generalni vikar, nadvojvodov tajni svetnik in papežev protonator (papeško odlikovanje). Bil je Ljubljančan in pisatelj. Za preproste ljudi je leta 1615 napisal: »Ta mali Cateshismus ali Kershanski nauk.«

 

Andrej Šega, beneficiat M.b. na Vačah !583, posvečen v Ljubljani in pozneje v Mengšu.

 

Mgr. Gregorij Jurij Rozman, beneficiat na Vačah od 1638-64. Bil je župnik v Šmartnem pri Kranju. Beneficij je imel v najemu. Bil je gorenjski arhidiakon, magister bogoslovja in je umrl kot župnik v Stari Loki.

 

Janez Jernej Gladič, beneficiat M.b. na Vačah, še leta 1678. Rodom iz puljske škofije. Župnik je bil v Dobu. Umrl je l. 1688 in je bil pokopan v stari ljubljanski stolnici. Sedanjo stolnico so sezidali šele 1717. Kaj je bilo pozneje s tem beneficijem, ni znano.

 

BENEFICIJ SV.MIHAELA

 

 

Ni znano, kdaj je bil ustanovljen in kdo ga je ustanovil. Podeljeval ga je cesar.

 

Janez Butalič (Wuthalich), beneficiat od 1603 do svoje smrti 1605. leta, ko je umrl kot župnik Moravški. Bil je nečak škofa Tomaža Hrena in kaplan nadvojvode Ferdinanda.

 

Elija Henrik, dvorni kaplan nadvojvode ferdinanda, ki ga je predlagal za ta beneficij. Oglejski patriarh ga je potrdil 29.7.1605. leta.

 

Marko Kodrač, je dobil ta beneficij 8.1.1611.

 

Mgr. Andrej Stűrzensteiner, je imel obenem tudi beneficiat M.b. na Vačah.

 

Mgr. Franc Jožef Garzaroll, rojen v Trstu, študiral pa je na Dunaju.

 

Beneficiat sv. Mihaela je bil l. 1558., ko je napravil urbarij, ki se nahaja v ž. arhivu.

 

Verjetno, da je ta beneficij popolnoma opešal ali morda celo propadel, ker je bil 24.jan.1766. leta na Vačah pravomočno ustanovljen beneficij sv. Mihaela z glavnico 3000 gld.

 

Mihael Kuret, župnik v Paki in obenem beneficiat. Umrl je leta 1764.

 

Janez Krstnik Posavec, po rodu Idrijčan in župnik v Železnikih. Beneficij je užival od l. 1764-1792.

 

Kaj je bilo z Beneficijem pozneje, ni znano.

 

 

RAZNI SACELANI (GRAŠČINSKI DUHOVNIKI) IN PENZIONISTI

 

 

Marko Lavtar, sacelan baronov Wűrzasteinov (1676-98) v gradu Lubeck in Ponoviče. Prej je bil na Vačah eno leto kaplan. Še v Valvazorjevem času je bila v ponoviški graščini lepa kapela.

 

Janez Porte, sacelan v Ponovičah še leta 1711. Tu je tudi umrl in 9.1.1712 bil položen k večnemu počitku v novo kripto žup. cerkve na Vačah.

 

Janez Valentin Petrič, sacelan v Poganiku leta 1731. Umrl je v Vipavi.

 

Janez Krst. Andrwie, francoski duhovnik begunec. V začetku leta 1746 se je naselil v Ponovičah, kjer je v grajski kapeli opravljal zgodnjo sv. mašo pri baronu Oblaku.

 

Janez Micelli, je leta 1801. dobil od škofijstva dovoljenje, da sme bivati v Ponovičah kot sacelan, dokler se ne privadi slovenščine.

 

 

 

NEKATERI POMEMBNEJŠI VAČANI

 

 

 

 

 Marhlin Gall, iz Ljubeka. Leta 24.4.1343 je postal moravški župnik. Inštaliral ga je župnik iz Doba.

 

Matija Hvala, rojen na Vačah. Študiral je v Ljubljani in na Dunaju, kjer je postal magistermodroslovja. Bil je profesor na dunajski univerzi. Leta 1510 ga je artistična fakulteta imenovala za svojega dekana. Bil je izvrsten govornik. Iz vseh stanov so ga hodili poslušat. Izdal je menda le eno knjigo, a ta je bila na vrhuncu tedanje modroslovne vede, zato »vir unis libri«. T,j. »mož ene knjige« imenovan.

 

Jakob Tmšič, doma iz Vač. Posvečen je bil za duhovnika leta 1516 od lavantinskega škofa Lenarta.

 

Martin Smuk, rojen leta 1564 na Vačah. Posvečen je bil na vel. soboto 1589. leta. Bil je kaplan v Šmartnem pri Litiji in pozneje župnik v Zagorju.

 

Mihael Valič. Posvetil ga je 14.4.1607. leta škof Tomaž Hren. Služboval je v Kamnikuod tam pa je šel v Laško, kjer je postal arhidiakon savinjske doline. Umrl je v Žalcu leta 1646 pri bratu župniku Krištofu.

 

Andrej Juvan, rojen na Vačah leta 1630. Posvečen je bil leta 1654. Dve leti je služboval kot kaplan v Dobu in od 1656. leta kot vikar v Krašnji do svoje smrti leta 1697.

 

Gregor Juvan, roj. 8.3.1650. Posvečen leta 1674. Bil je najbrž nečak Andreja Juvana, pri katerem je bil kot beneficiat v Krašnji.

 

Janez Železnik je bil kaplan v Čemšeniku, umrl je kot sacelan v Gambrku 14.2.1682. leta.

 

Nikolaj Baltazar Dobravec, roj. Na Vačah leta 1730. Bil je vikar v št. Lambertu od 1757-67. On, njegov oče Martin in brat Jurij so z vsoto 2000 fl. Dne 1.12.1751 dali podlago za ustanovitev vikariata v Št. Lambertu. Župnija je bila ustanovljena šele 1862. leta.

 

Matevž Ravnikar, škof tržaško-koperski. Rojen na Vačah 20.9.1776. leta kot edini sin krojača Jurija in Neže. Vaški kaplan Stendler je nagovoril očeta, da ga je dal v šolo v Ljubljani. Deželni glavar Hohenwart ga je kot sedmošolca izbral za vzgojitelja in učitelja svojemu sinu. Po maturi je vstopil v bogoslovje, ki ga je končal v treh letih. Kmalu je zaslovel po učenosti, spretnosti in delavnosti. Leta 1827, ga je cesar Franc poklical v Trst kot pravnega svetovalca deželnega glavarja.  Čez tri leta pa je že postal škof združene tržaško-koperske škofije. Posvetil ga je njegov sošolec ljubljanski škof A.Wolf. Svojega očeta je vzel k sebi in je ostal pri njem do svoje smrti. Dočakal je visoko starost 94 let. Mati je že prej umrla. Na skupno prošnjo Ravnikarja, kopitarja in Cojza je cesar ustanovil v Ljubljani stolico za slovenski jezik. Odslej so se morali vsi bogoslovci v Ljubljani učiti slovenščino.

Kopitar je o njem zapisal, da je bil mož,«kot ga kranjska literatura ni imela.« Ni bilo knjige, v kateri bi brali tako čisto slovenščino, kakor je bila v njegovih knjigah.

Škof Baraga je bil njegov učenec, poleg pet še drugih škofov.

Kot janzenist je bil zelo strog, vendar v srcu dober. V oporoki ja napravil 6 ustanov za revne dijake. Umrl je 20.9.1845. v starosti 70 let. Pokopal ga je goriški nadškof.

 

Dr. Anton Lajovic, rojen 19.12.1878 na Vačah v isti hiši kot Matevž Ravnikar. S pomočjo Ravnikarjeve štipendije je odšel študirat na Dunaj, kjer je glasbeni konzervatorij končal z odliko. Njegovo največje glasbeno delo sta psalma 41 in 42 za solo, zbor in orkester. Bil je znamenit slovenski skladatelj. Umrl je leta 1960.

 

Franc Celestin, doma iz Klenika, rojen 13.nov.1843. leta. Študiral je v Ljubljani in na Dunaju. Bil je profesor v Vladimiru 1870 in Harkovu v Rusiji. Po vrnitvi iz Rusije je bil profesor na Dunaju in nazadnje v Zagrebu, kjer je umrl 30.10.1895. leta. V Zagrebu je bil profesor slovenskih jezikov na univerzi. Glavno njegovo delo je razprava o kulturnih in književnih razmerah slovanskih narodov.

 

Jernej Klinc, roojen na Vačah 1867. leta. Postal je frančiškan, vendar je po 7 letih izstopil iz tega reda. Potem je bil kaplan v Čatežu in nazadnje župnik v Javorju. Umrl je kot upokojenec v svoji hiši na Vačah.

 

Franc Zorko, rojen v Široki Seti 3.11.1882. Služboval je v Smledniku, Košani, Slapu in med prvo svetovno vojno  je bil vojni kurat. Leta 1919 je bil inštaliran za župnika pri Sv. Duhu nad Krškem, kjer je tudi umrl.

 

Dr. Juvan Alojz, odvetnik, rojen na Vačah l. 1890. Gimnazijo je študiral v Ljubljani, pravo pa v Gradcu in na Dunaju s pomočjo Ravnikarjeve štipendije. Služboval je v Ljubljani in Mariboru, kjer je bil več let župan. Umrl je l.1965.

 

 

REGESTI (IZPISKI) NEKATERIH ZELO STARIH IN POMEMBNEJŠIH LISTIN ŽUP. ARHIVA NA VAČAH

 

 

 

Nedelja 8. jun. 1421. Katarina vdova po rajnem Frideriku Toplach in Eberhart Pawerer priznavata, da sta prodala posestvo na Zabavi Petru Brezniku in njegovemu nečaku Martinu iz Kostrevnice za 30 mark.

 

Torek, 55. sept. q441, v torek pred Vel. Šmarnom. Neža vdova po raj. Mihaelu Ketzenberg voli kmetijo na Kri.ni goriv vaški (sedaj kolovraški) župniji ter njivo pod Vačami, v Grobljah imenovano, ki jo je kupila od klučarjev vaške cerkve za 11 mark Henriku iz Strmce in Juvančiču Sűle vaškemu tržanu, ključarjema vaške cerkve za večno luč. Da bo ta zadeva v redu, naj skrbita mengeški župnik ali pa njegov vikar na Vačah.

Listina z dne 29.9.1447 bo natančneje navedeno pri Kandrški in Slivenski cerkvi.

 

6.12.1456. Katarina hči raj. Nikolaje Freychawerja in vdova po +Marku iz Zagorice priznava, da sta jo brata Hanže in Lienhart popolnoma izplačala.

 

24.avg. 1467. Andrej Apfaltener potrjuje, da sta mu Andrej Kolenc sodnik na Vačah in Peter Končič, tržan vaški, oba ključarja na Vačah, prodala kmetijo na Goličah pri Vačah.

 

4.7.1477. Tomaž Štrucelj, vaški tržan zapušča v svoji oporoki 2 njivi za večno luč pri župni cerkvi na Vačah.

 

V sredo 13.sept.1504. Lienhart Puhelspergar kranjski meščan, proda eno kmetijo za 55 funtov cerkvi Matere božje na Sveti gori v vaški župniji. Kmetija je v Kandršah, ključarja pa sta bila Martin iz Lazov in Klemen Kozel.

 

15. 6. 1517, na sv. Vida dan na Vačah. Valentin Pavlič in Luka Kerznar, vaška tržana in obenem ključarja ž. cerkve sv. Andreja na Vačah, prodasta njivo pri Vačah Tomažu Krznar in njegovi ženi Agati.

Listina z dne 24.6.1517 je natančneje omenjena pri cerkvi v Gori in Široki Seti.

 

29.sept.1531 na sv. Mihaela dan. Jerica, vdova po pokoj. Vaškem tržanu Martinu Hribar proda svoje posestvo Andreju Pavlič z Vač. Posestvo leži pri križu na Vačah, kjer se gre v Lebek.

 

22.jul.1543. na sv. Magdalene dan. Lenart Hlapše, vaški tržan proda njivo v Grobljah, ki jo je kupil od ž.cerkve na Vačah. Vaškemu tržanu Gregorju Železniku in njegovi ženi Katarini.

 

25.febr.1546. na sv. Matije dan. Ključarji župne cerkve na Vačah, Jurij Šega, Matija Smuk in Gašper Fajdiga prodajo njivo pri poti na Vače Andreju Kaspaunu in njegovim dedičem pod pogojem, da plačuje obresti cerkvi vsako leto, z vsemi pravicami in postavnim varstvom

 

20.jan. 1550. Marta Duelbacher klariškega samostana v Škofji Loki, proda juriju iz Wittischa in njegovi ženi Barbari ter njunim naslednikom kmetijo na Vačah za letnih ½ marke obresti.

 

Vače, 6. avg. 1578. Jernej Pregelj iz Lazov proda desetino one kmetije na Ravnah, kjer je bil poprej Anton Hafner cerkvi M.B. na sveti Gori. Priči: Andrej Pavlič župnik vaški in Lenart Smuk tržan vaški.

 

Vače, 9. jun. 1580. Marko Ramer, vaški tržan priznava, da je prodal pol desetine od 5 kmetij v Dešnu, v moravški župniji, ki so naštete imenoma.

 

Wagensperg, 12. maja 1587. Konstantin Wagen na Wagenspergu proda Juriju in Luki Tomen v Kandršah , v lubeškem sodnem okraju, v vaški župniji, eno kmetijo pri sv. Lenartu, ki jo je prejel od svojega očeta Krištofa.

 

Kandrše 11.febr.1591. Blaž Lovše v Sp. Potoku proda od svojega očeta Nikolaja podedovano kmetijo bratu Mihaelu v Spo. Potoku za gotovo vrsto denarja z vsemi pravicami. Je v vaški župniji in spada pod Sv. Goro.

 

Volčji potok, 12.5.1614. Adam Valvasor potrjuje, da je Mihael Lovše v Podbukovnju resnično dolžanKlemenu Lipoglavu 100 renskih goldinarjev, ki mu jih je bil posodil. (Grad Volčji potok je stal na hribujvzh. Od kamniške podružnice sv. Ožbolta. Prvič se omenja že leta 1220. V Valvazorjevem času pa je bil že v razvalinah).

 

Pleterje, 22.avg.1614. Mert pl. Wernegkh na Raki proda dvor v Sp. Hotiču v vaški župniji Luku Dimen in njegovim dedičem, za gotovo že plačano vsoto denarja.

 

Vače, 22. apr. 1619. Benedikt Križe, kovač na Paki proda dvor v Sp. Hotiču v vaški župniji Cvetežu, proda svojo kmetijo bratu Gašperju za gotovo vsoto denarja. Z vsemi pravicami.

 

Vače, 17. avg. 1625. Jurij Lovše iz Spod. Bukovje (Podbukovje) priznava, da je dolžan cerkvi M.B. na Sv. Gori v vaški župniji 30 renskih gld., za kar zastavlja svoje na Hribu ležeče posestvo.

 

Ljubljana, 30.9.1633. Godefrid Gall na Ročeku in Turzu je dal v fevd svojo desetino 6 kmetij v Široki seti, kar je imel preje Marko smuk, s pismom potrjenim že 31.5.1631 v lubeškem gradu.

 

Vače, 21. marca 1637. Mihael Smuk in njegova mati Ana izročita njivo v Bregu pod Vačami Jakobu Dobravcu, trškemu sodniku na Vačah, s tem pogojem, da plačuje vsakoletne obresti ž. cerkvi na Vačah, kakor je s pismom določeno v urbarju 1585.

 

23. febr. 1642., je bila napisana pobotnica glede Kračanove kmetije, vredne 300 gld. Tomaž Kračan, sin pok. Gregorja Kračana, je deloma radi dolgov, deloma pa radi pogrebnih stroškov popustil od prvotne vsote na 250 gld., kar je tudi plačal Blaž Kračan.

 

Ljubljana, 15. marca 1646. Neža Juvan priznava pismeno zase in za svoje naslednike, da je prodala kmetijo v Široki seti za 190 gld. Svojemu bratu Janezu Wrembu kot delež svoje dediščine v Malinah spadajočih pod svetogorsko cerkev.

 

Ljubljana, 12. marca 1668. Hanže Khernacher tržan in trgovec na Vačah, proda Jakobu Allaufu, bivajočemu v Cirkušah, na Kleniku dolžnostno desetino za 330 gld. Od 5 celih kmetij.

 

Ljubljana, 18. septembra 1670. Vaški župnik Andrej Golleray in ključarji M.B. na Sveti gori, Martin Kovač, Blaž Groboljšek, Andrej Baste in Janez Zupan, kupijo za gotovo plačano vsoto kmetijo, ki sta jo prodala svobodnjak v Hotiču Luka Dimec in njegova žena Katarina.

 

Ljubljana, 29. aprila 1675. Deželni knjigovodja Adam Dinzl je spisal kupno pismo za Mihaela Križeta, bivajočega v Žabšah, pod lubeškim gospostvom, ki proda cerkvi M.B. na Sv. Gori v popolno last svojo svobodnjaško kmetijo za gotovo vsoto denarja, ki so ga ključarji cerkve Martin Kovač, Ivan Zupan in Jurij Bastl resnično in pošteno plačali.

 

Ljubljana, 30. dec. 1676. Deželni knjigovodja Adam Dinzl napravi zadolžnico Mihaelu Juvančiču, svobodnjaku, bivajočemu na Vačah, s katero potrjuje, da je prejel 100 renskih goldinarjevna posodo od svojega strica Marka. V Varstvo tega pa zastavlja desetino ene kmetije na Vrtači pri sv. Neži na Slivni.

 

Vače, 6. aprila 1677. Zapriseženi možje Gregor Juvan vaški tržan, Martin Tompek, svobodnjak, Marko juvančič spadajoč pod Gallenberški fevd (Gamberk, grad med Zagorjem in Čemšenikom) in Ivan Kovač podložnik ljubeškega gospostva, so cenili kmetijo Adama Krečana, ki je deloma prodana, deloma pa ustanova cerkve M.B. na S. Gori, na 750 renskih gld. Pisave nezmožni možjeso podpisali Marko Lauter duhovnik na Vačah Ivana Kovača, Krištof Rambschissel (najbrž iz Kolovrata) Martina Tompek in Jakob Detela Mihaela Juvančiča. Priča je bil pri sestavi te listine Mihael Juvan, magister modroslovja ter bogoslovec 3. letnika, ki je podpisal Gregorija Juvana.

 

Ljubljana, 2. jun. 1694. Jakob Dimic v Sp. Hotiču proda Matiji in Gašperju  Juvanu v Zgor. Strmci dve kmetiji na Mačkovcu za gotovo vsoto denarja. Kupno pogodbo je napisal Adam Dinzl.

 

Ljubljana, 13. jun. 1704. Boštjan Reigersfeld napravi Jakobu Allaufu zadolžnico za 300 gld., ki jih dolguje vaškemu župniku Andreju Golleray še od l. 1652 in 1654.

 

Ljubljana, 7. jan. 1745.. P. Ignacij Wremfeldt, provincial pavlinskega reda in ves konvent prodasta desetino od treh kmetij na Brezniku za 800 gld. Vaškemu župniku Franč Viljemu pl. Lchtentalu in ključarjem v vsemi pravicami in dajatvami.

 

Stična, 3. jan. 1747. Ana Katarina pl. Issenhausen, sestra vaškega župnika dr. Ant. Žiga pl. Issenhausen je v svojem testamentu z dne 27. maja 1746. volila 3000 gld. Nemške veljave za mašni beneficij. Vsak teden naj se opravijo po tri svete maše. Župnik Viljem pl. Lichtental pa je postavil hišo in dal vrt za eno peto obletnico zase. Za oboje se je napravilo ustanovno pismo, ki ga je potrdil tedanji stiški opat Viljem Kovačič vpričo Leopolda pl. Hohenwarta, prisednika deželnega sodišča.

 

Grafenweg, 4. marca 1749. Janez Weinizer, doktor obojnega prava, proda kot imetnik graščine Grafenweg u Tirni, desetino od 12 kmetij za 1100 gld. Vaškemu župniku Lichtentalu za cerkev M.B. na Sveti Gori.

 

Grafenweg, 4. maja 1747. Isti Janez Weinizer proda na Rovišah žitno desetino od 3 kmetij in 2 kajž podružni cerkvi sv. Petra v Golčah za 300 gld., ki jih je plačal vaški župnik Lichtental.

 

(Grad Grafenweg /slov. Knežji pot/ je stal med Cirkušami, Savo in gradom Ponoviče na hribu, kateremu sedaj pravijo »knežakovina«. Na nekdanji grad nas spominja ne samo ime, ampak nam o tem pričajo tudi razvaline, ki pa jih je le malo ostalo, ker so ljudje kamenje porabili za zidavo svojih hiš).

 

Ljubljana, 4. aprila 1747. Vaški tržan Matevž petrič proda župni cerkvi sv. Andreja na Vačah njivo, ki je med poljem jakoba Kovača in Martina Dobovca za 60 renskih gld.

 

Ljubljana, 30. jul. 1749. p. Ignacij Wremfeldt proda župniku na Vačah Lichtentalu desetino od dveh kmetij na Grmu in na Vrtači za 200 gld.

 

Kolovrat, 4. aprila 1750. Frančišek Perkovič posestnik graščine Kolovrat in njegova žena Marija Ana roj, Shigur potrjujeta pismeno, da sta resnično prejela od vaškega župnika Lichtentala 800 gld., ki jih je plačal kot odkupnino za 2 kmetiji na Mačkovcu in Globodolu.

 

Ponoviče, 24. aprila 1762. Lastnik posestva Lubeškega in ponoviškega baron Frančišek Rudolf pl. Wolkensperg ter vaški župnik dr. Matevž Rozman s ključarji cerkve M.B. na Sv. Gori se pismeno zavezujejo, da si ne bo nihče izmed pogodbenikov lastil prostora na Sv. Gori pri cerkvi kot svojega; tam namreč, kjer stoji skedenj za mlačev, ali da bi pobiral davke od njega, dokler za to merodajno sodišče ne določi, čigav bo ta prostor. To pogodbo je potrdil tudi stiški opat Viljem Kovačič, 13. jun. 1762.

 

Dobrnič, župnišče, 20. maja 1783. Tomaž Zajec, župnik dobrniški in ključarja župne cerkve sv. Jurija, Anton Šmalc in Anton Kušnig, pismeno potrjujejo, da so resnično prejeli 100 gld. Posojila od vaške župne cerkve oziroma tamkajšnjega župnika Jakoba Zupančiča za zidavo dobrniške župne cerkve. To zadolžnico je potrdil tudi stiški opat Frančišek pl. Tauferer.

 

Vseh listin je bilo o. 100 in so bile pisane deloma v latinskem, deloma v nemškem jeziku.

 

GRAD LJUBEK

 

Ker je bil ta grad v tesni zvezi z Vačami, še o njem malo zgodovine! Zgrajen je bil verjetno že v prvi polovici 11. stol. Veliko pozornost mi je vzbudilo nenavadno veliko število imen tega gradu: Lebeckh, Libek, Liebeke, Liebeck, Liebekhe, Lűbeckh, Lubeckh , Lubecke, Lubekgh, Lyebeck, Lybekh. Sicer je pri nekaterih razlika res mala, ampak tudi dve imeni nista popolnoma enaki.

 

Grof Albert iz Višnje gore, ki se omenja v listinah med leti 1177. in 1209. je podedoval obširna zemljišča iz dediščine sv. Heme, kneginje krške. Na tem ozemlju je stalstiški cistercijanski samostan, ki so ga ustanovili l. 1136. višnjegorski grofi, predniki Albertovi.

 

Zofija, edinka grofa Alberta, je vzela za moža istrskega mejnega grofa Henrika iz rodu Andehsov, ki so prišli iz Bavarske, pa so postali najmogočnejši zemljiški gospodje na Kranjskem.

 

Tako se je njena dediščina združila z andeškimi posestvi v velik kompleks, ki ga je Henrik še zaokrožil s fevdi freisinških škofov na Dolenjskem in na severu s krškimi fevdi okoli Ljubeka. Njegovo teritorialno politiko je prekinila njegova prezgodnja smrt 18.7.1228. Ljubeški fevd je sedaj prešel v roke Spannheimovca, vojvode Bernarda.

 

Kot poroča listina z dne 3.11.1228., istega leta, je krški škof Ulrik razglasil, da je po smrti grofa Henrika, ki je umrl brez otrok, grad Ljubek z vsemi priteklinami pripadal nazaj krški cerkvi, ker ga je grof Henrik imel samo kot fevd.

 

Ko je to zvedel koroški vojvoda in deželni knez Bernard, je prosil škofa, naj mu zaradi časti in zaradi tega, ker je krški cerkvi v njenih potrebah po svoji moči pomagal, da omenjeni grad Ljubek fevd. Škof je uslišal njegovo prošnjo in po posvetu s svojim kapitljem je dal vojvodu ter njegovim sinovom in hčeram grad z vsemi pritiklinami.

 

Zofija, mejna grofica istrska podeli leta 1238, cerkvi in menihom v Stični osem kmetij okrog Ljubeka v kraju, ki se imenuje Bukovica, (če ni Podbukovje?) z vsemi pritiklinami in svoboščinami. Zofija pravi, da je to storila v blagor duše svojega moža in sorodnikov, ki so ustanovili omenjeni samostan. Naročila je tudi, naj dobivajo menihi na obletnico smrti njenega moža nekak priboljšek iz belega kruha in sira, večjo mero rib in vina, kar naj bi stalo 1/2 marke.

 

L.1280. je bil lasnik gradu Verson Ljubeški, po čigar smrti je grad podedovala  njegova žena Helcha. Pa ta rod je kmalu izumrl.

 

Ko so se nekateri vazali patriarha Bertranda in oglejske cerkve odpovedali fevdom na Vačah, je patriarh te fevde podelil l. 1337 v Vidmu Konradu Gallu iz Ljubeka in njegovim dedičem.

 

24.4.1343. je Marhlin Gall iz Ljubeka dobil moravško župnijo.

 

Plemstvo je z uporabo ognjenega orožja prenehalo biti vojaški stan. V vojski se je namreč začela polagati večja važnost na število najetih vojakov, ker je bila taka vojska bolj gibčna kot pa okorne čete vitezov v svojih oklepih. Poleg tega so se deželni knezi v uradih in državnih poslih rajši posluževali res veščih šolanih ljudi kot pa juridično neizobraženega plemstva. Radi tega je bilo plemstvo prisiljeno bolj intenzivno se pečati z gospodarstvom in gledati, da bi iz tega spravili čim več dohodkov, seveda na račun podložnikov, katerim so vedno bolj kratili njihove pravice in jim zviševali davščine. Poleg tega je koncem 15. in zač. 16. stol. nastala splošna socialna in gospodarska kriza. Zato ni bilo težko razumeti obupanega klica kmetov po stari pravdi (t.j. po starih pravicah), ki je bil v okolici Vač tako močan, da so razjarjeni in obupani kmetje razdejali in popolnoma izropali ljubeški grad let 1515.

 

Grad je bil pozneje nanovo pozidan, saj imamo v Valvazorjevi knjigi lepo sliko novega gradu. Pa ta grad in njene prebivalce je l. 1560. zadela druga huda nesreča, namreč kuga.

 

L. 1526. je bil Ljubek sedež selskega (ne vaškega) sodišča, ki je odpisalo vse cerkvene dragocenosti na teritoriju vaške župnije razen v Hotiču.

 

L. 1593. je Ljubeško gospostvo pripadalo Juriju Einkhűrm, kranjskemu deželnemu upravitelju, potem baronu Haleru in za njim baronu Paradeizerju. Njegov naslednik je bil baron Karel pl. Wizenstein in po njegovi smrti njegov brat baron Janez Krst. Wizenstein, ki je bil lastnik gradu v Valvazorjevem času.

 

Po starem ustnem izročilu je imel grad Ljubek radi varnosti na zgornji strani globok jarek, napolnjen z vodo, ki pa se je v precejšnji meri izgubljala v zemljo in poleti tudi močno izhlapevala. Zato so morali stalno dovajati drugo vodo in sicer so jo napeljali od tam, kjer je sedanje zajetje vaškega vodovoda. Voda je tekla deloma po lesenem žlebu deloma po posebej zato narejenem jarku.

 

Da se ne bi žleb pokvaril ali v jeseni od obilnega listja zamašil, je moral skrbeti nekdanji gospodar bližnje kmetije s priimkom pri »Kladivu«.

 

Kdaj je grad razpadel, ni znano. Dolga leta je bila lastnica razvalin in zemljišča družina Tič, vulgo »Šməc«, ki je l. 1971 prodala grad z nekaj zemlje dr. Ladislavu Lajevicu, bratu notri že omenjenega skladatelja dr. Antona Lajevica.

 

 

KAZALO

 

 

Predgovor

Vsebina

Prazgodovinske Vače

Trg Vače

Postanek in razvoj župnije

Ustanovitev ljubljanske škofije

Župnija v času turških vpadov

Župnija v Valvazorjevem času

Vače pod patronatom stiškega samostana

Delitev župnije

Dekanija na Vačah

Med obema svetovnima vojnama

Med vojno 1941-1945

»prefaranja«

Župnija danes

Izpiski iz matičnih knjig

Prebivalstvo župnije

Župnijska cerkev ( Vače 523 m )

Prva cerkev lesena?

Druga »prehodna« cerkev

Tretja cerkev

Četrta cerkev

Baročna cerkev?

Sedanja cerkev

Oprema cerkve

Orgle

Zvonovi župne cerkve

Stolpna ura

Nekaj druge opreme

Matične knjige

Pokopališče in kapelica Žal. Matere božje

Župnišče, kaplanija, beneficijska hiša

Cerkev sv Florijana (Gora 698m)

Cerkev sv. Lenarta (Kandrše 508m)

Cerkev sv. Križa (Slemško 670m)

Cerkev sv. Marjete (Široka set 547m)

Cerkev sv. Neže (Slivna 833m)

Vikarji in župniki na Vačah s podatki, v kolikor so znani in omembe vredni

Kaplani

Beneficiati

Beneficij Matere božje na Vačah

Beneficij sv. Mihaela

Razni sacelani (graščinski duhovniki) in penzionisti

Nekateri pomembnejši Vačani

Regesti (izpiski) nekaterih zelo starih in pomembnejših listin žup. arhiva na Vačah

Grad Ljubek

Kazalo

 

 

 

SPLETNE STRANI:

 Družinsko gledališče Kolenc

 Vače

 Moj hobi – zbiranje sličic - Kraljestvo živali  

 

Proxy by Datajoy
Udaljenost gradova