SPLETNE STRANI:
Moj hobi – zbiranje sličic - Kraljestvo živali
VAČE
Imprimatur.
Nadškof,
ordinariat, 20.1.1972. št. 51
Izdal
in razmnožil Župnijski urad (Benedik Valentin) Vače 1972
Pri prepisovanju kronike in pri zbiranju
podatkov o vaški župniji in Vačah sploh, se mi je porodila misel , da bi
podatke uredil in napisal kratko zgodovino vaške župnije in njenih cerkva, da
bi jih ljudje bolje poznali, bolj cenili in tudi radi obiskovali .
Čeprav je to moje skromno delo v prvi vrsti
namenjeno župniji, ne morem preko Vač, ne da bi vsaj nekaj prostora posvetil
tudi prazgodovinski naselbini, ki je bila ena najpomembnejših v prazgodovini
Slovenije.
Tudi ne morem preko trga Vače, ki je bil pred
stoletji tako pomemben kraj radi izrednih privilegijev in velikih sejmov, kar
je oboje dajalo ugled tudi župniji in obratno tudi župnija trgu saj je obsegala
teritorij sedanjih 6 župnij.
Podatki o prazgodovinski naselbini so v glavnem iz
knjige dr. Fr. Stareta: Prazgodovinske Vače, Ljubljana, 1954, ki je najbolj
temeljito delo o tej naselbini in so v njej zajeti vsi izsledki raznih
izkopavanj.
Za zgodovino župnije in cerkva pa so služili
razni arhivi, pa le posredno, ker so jih pregledali že drugi. Vaški župnijski
arhiv je pregledal in o njegovih listinah napisal obširno razpravo bivši
škofijski arhivar F. Pokoren pod
naslovom: Regesti listin žup.
arhiva na Vačah. (Carniola, 1. 1912. str.212). V glavnem je njegovo delo tudi seznam vseh
župnikov in kaplanov oziroma beneficiatov na Vačah.
V Izvestjah muzejskega
društva l. 1891, je njen tajnik A. Koblar priobčil med drugimi tudi članek: Droptinice iz Furlanskih arhivov, kjer podaja mnoge
zanimivosti, ki se tičejo tudi slov. župnij. On je napisal v Izvestjih l. 1895. tudi obširen članek: Kranjske cerkvene
dragocenosti l. 1526. na podlagi izvirnega zapisnika in drugih poročil, ki jih
je dobil v kranjskem deželnem muzeju.
Mnogo podatkov je zbral Jože Markič, bivši sacelan v Strugi na Dol., ki je bil dober poznavatelj domače zgodovine in je pregledal marsikak arhiv ter vse, kar se je tikalo Vač posredno ali
neposredno poslal ž. Porentu, ki ga je zato prosil, ker ga je zelo zanimala
zgodovina domače župnije.
Direktno iz arhiva je malo mojega: Cerkveni
inventarji iz l. 1826., vse oznanilne knjige od l.
1826. naprej in župnijska kronika od l. 1922. naprej. Ali prej sploh obstojala
kakšna kronika, ni znano.
Poleg tega sem uporabljal še sledeča dela:
J.V.
Valvazor: Slava vojvodine Kranjske, Novo mesto, 1877.
Dr.J.Gruden: Zgodovina slov. naroda, Celovec 1912
Dr.J.
Gruden: Cerkvene razmere med Slovenci v 15. stoletju, Ljubljana 1908.
Dr.M.
Miklavčič: Predjožefinske župnije na Kranjskem,
Ljubljana 1945.
Za sestavek o trgu Vače sem uporabil obširen
članek Dr. Jos. Mala: Privilegiji trga Vače. Carniola, 1912., str.116. Več ali manj so mi prav prišle še
nekatere druge knjige.
Nisem napisal tega dela kot zgodovinar, ker pač
nisem, ampak kot župnik z željo, da bi domačini bolje poznali svojo župnijo in
kraj, ki je svoj čas užival tolik ugled.
Vače, 18.2.1972. Benedik
Valentin,
župnik.
Pred ustanovitvijo
ljubljanske škofije
Ustanovitev
ljubljanske škofije
Pod patronatom
stiškega samostana
Pod goriško in pod
ljubljansko škofijo
Prebivalstvo po vaseh,
spolu in številu
Župnišče, kaplanija, benefic. hiša
Cerkev sv. Lenarta ( Kanderše )
Kaplani in beneficiati na Vačah
Izpiski iz važnejših listin ž. arhiva
Kazalo ( gl. na strani 91 te knjige )
Prazgodovinska
naselbina se ni nahajala na mestu sedanjih Vač, ampak pičla
Ta
planota je imela za naselbino ugodno in pripravno lego. Bila je že po naravi
dobro zavarovana, saj je njeno pobočje padalo zelo strmo proti severu in
zahodu, le nekoliko manj pa proti jugu in vzhodu. Teren je nagnjen proti jugu
in in v sredini nekoliko poglobljen. Naselbina je
imela obliko podkve, katere severna stran med Sp. in Zg. Krono je bila dolga cirka
Izkopavanja. Prvi je začel kopati
vaški učitelj Peruzzi na podlagi izkopanin, ki so jih ljudje slučajno našli pri
oranju ali kopanju. Te predmete so potem poslali v muzej in so vzbudili
tolikšno pozornost, da je že naslednje leto 1878. začel z izkopavanjem ravnatelj
ljubljanskega muzeja Dežman, ki je ugotovil, da se tu nahajajo grobišča
pradavnih prebivalcev.
Glas
o teh izkopaninah se je kmalu razširil daleč naokoli. Začela sta kopati knez Windischgrätz in kmalu za njim še dunajska akademija
znanosti l. 1881. Dobrih 20 let pozneje je začela z izkopavanjem še vojvodinja Meklenburška, ki je kopala v presledkih od 1905-1913.
O
njenih izkopavanjih in izkopavanjih Windischgrätza ne
vemo skoro nič, ker so vse izkopanine odpeljali in
prodali na Dunaj, druga večja mesta in celo v New York. Knjižico o teh najdbah
je izdala vojvodinja.
Vsekakor
najpomembnejša so bila izkopavanja Walterja Schmida, ki je bil arheolog in se
je vse izkopavanje vršilo sistematično pod njegovim strokovnim vodstvom.
Izkopaval je v letih 1931-
Življenje
takratnih prebivalcev
Ilirov in za njimi Keltov. Hiše so bile pletene iz vej ali protja in ometane z
ilovico. Za temelje so jim služili večji kamni. Hiše so imele po večini en sam
prostor. Okoli ognjišča sredi hiše se je zbirala družina ne samo k obedu, ampak
tudi k delu v zimskem ali deževnem času.
Posebno
zanimive so bile slemške kovačnice. Zgrajene so bile
iz lesenih hlodov, od katerih so nekateri še precej dobro ohranili. Sredi
kovačnice je bilo ognjišče in nakovalo.
Nekdanji
prebivalci naselbin so se pečaline samo s primitivnim
obdelovanjem zemlje in živinorejo, ampak v prvi vrsti s kovinarstvom in
prekupčevanjem. Svoje izdelke so razpečevali po Gorenjskem, nekako do kranja in po Zasavju. Vače so najbolj cvetele v
Pokopavanje
in grobovi.
Svojih umrlih niso pokopavali v bližini naselbine, ker so grobovi raztreseni po
vsem pobočju od Sp. Slivne preko Mačkovca, Apna, Sp. in Zg. Krone pa vse do Cveteža. Vseh grobov je bilo prekopanih do 3000. Umrle so
pokopavali ali posamezno ali v skupna grobišča. L.1934. so odkopali plitvo
gomilo s 25 grobovi, v kateri je bilo še dobro ohranjenih nekaj skeletov, na
podlagi katerih so antropologi ugotovili, da so bili tedanji moški prebivalci
visoki c.
Pri
grobovih moramo ločiti skeletne in žgane grobove, to se pravi, da so pokopavali
v prve trupla, v druge pa pepel sežganih trupel. Je pa mnogo več žganih kot
skeletnih grobov. Nedaleč od prej omenjene gomile so našli skeletni grob moža
in žene, obrnjene proti severu, pod obema pa je ležal mrlič brez glave, obrnjen
proti njunima obrazoma. Bil je to suženj, usmrčen, da bi služil gospodarju še
na onem svetu. To in naslednje potrjuje, da so ti prebivalci verovali v
posmrtno življenje.
Izkopanine. Starodavna navada vseh
mogočih narodov je bila, da so dajali mrtvim v grob predmete, ki so jih rabili
v vsakdanjem življenju in kar je bilo njim v življenju drago. V tem tudi ti
prebivalci niso bili izjema, zato so pri izkopavanju grbov naleteli na
najrazličnejše predmete, ki so bili njim potrebni ali dragi kot na primer orožje:
meči, bodala, sulice, noži, puščice, čelade;
predmeti
za vsakdanjo rabo:
šivanke, gumbi, šila, pasne spone, uteži;
orodje: krampi, sekire;
nakit:
fibule, prstani, uhani, ovratnice, zapestnice.
Situla. Čisto naravno je, da
so našli tuni najrazličnejše posode, največ iz žgane gline pa tudi iz brona.
Najpomembnejša med temi je situla, ki se sedaj nahaja v ljubljanskem muzeju in
spada med največje dragocenosti tega muzeja. Ta situla je sploh ena najlepših,
kar so jih izkopali, bodisi pri nas ali v tujini. Izkopal jo je kmet Grilc s
Klenika l. 1883. O njej je ravnatelj muzeja J. Kastelic zapisalto-le:«Odkar
je kmet Grilc našel »Vaško situlo«, zanimanje za to arheološko umetnino ni
prenehalo. Dežman (takratni ravnatelj muzeja) je situlo prvi opisal in objavil
njeno risbo še istega leta; zato je prišlo v vse svetovne priročnike in
učbenike arheološke stroke kot tipičen primer svoje vrste.« (Delo 19.3.1966.)
O
vaški situli je izdal časopis »Jugoslavija« iz Beograda 1956 bogato ilustrirano
knjigo v vseh svetovnih jezikih in seveda tudi v slovenskem. Poleg tega pa je
leta 1962 izdala jugoslovanska PTT serijo znamk »Umetnost v jugoslaviji«,
med katerimi je na zeleni 25 dinarski znamki prikazan prizor z vaško situlo.
Čas
naselbine.
In v katero dobo spada ta naselbina? Ker so izkopanine deloma iz bronaste
deloma iz železne dobe, ni bilo težko vsaj pribižno
ugotoviti časa te naselbine.
Prve
početke stavijo znanstveniki v 8. stol. pr. Kr. in je
bilo na višku ravno na prehodu iz bronaste v železno dobo. S prihodom Rimljanov je začela naselbina
propadati. Rimska okupacija pomeni konec prazgodovinskih Vač, ne pomeni pa še
konca tamkajšnjega življenja, ki se je samo preneslo s Slemška
na mesto sedanjih Vač.
Postanek
in razvoj.
Zgodovina trga in ves njegov razvoj v srednjem veku sta tesno združena s
črpanjem rudnin v okolici ter s predelovanjem rud v razne kovinske izdelke. Staru ilirski bakreni in železni rudniki so spet oživeli.
Največ je dajala zemlja železne rude, v manjši meri pa bakrene in svinčene.
Obstojale so razne fužine in kovačnice.
Vse
to je privabljalo na Vače razne obrtnike: tkalce suknja in platna, usnjarje,
vrvarje, barvarje itd. Ena od vaških hiš je še do nedavnega imela naziv pri »Farbarju«. Da so res tu barvali sukno in platno, dokazujejo
v kleti v skalo usekane kadi, ki so služile za barvanje. Bližnja Sava, po
kateri se je vršil velik del prometa, pa je pomenila važno zvezo z vzhodom in
zahodom.
Vače
trg.
Poročila o Vačah kot trgu segajo daleč nazaj v srednji vek. Kot piše Valvazor,
so gospodovali nad naselbino gospodje z Vač. Po njegovih podatkih je stal še l.
1389. na Vačah mogočen stolp, okoli katerega se je polagoma razvila naselbina,
ki pa ni bila nikoli obzidana. Za trške in mestne naselbine ni bil bistven znak
obzidje, ampak pravica do enega ali več sejmov, poleg tega pa tudi osvoboditev
izpod sodstva deželnega sodnika in istočasno pridobitev lastnega sodstva v
civilnih in manjših kazenskih zadevah in imenovanje lastnih sodnikov.
V
dobi razvitega fužinarstva in živahne trgovine s kovinskimi in drugimi izdelki,
je naselbina pod grajskim stolpom »Vače«
dobila trške pravice najkasneje v prvi polovici 15 stoletja. Okoli leta
1490. so imeli že tedenske sejme. Posebno je slovel sejem pred sv. Andrejem, takozvani »predivdan«. Predivo so
kupovali predvsem vrvarji iz litije, kjer je bilo
pomembno pristanišče za splave, ki so jih proti toku save
Save vlekli voli in za to je bilo treba precej močnih
in dolgih vrvi. Na to vožnjo s splavi oziroma brodovi
nas še danes spominjajo Vrvarska in Brodarska ulica v Litiji in hišni priimek
»pri Brodniku« v vasi Konj.
Vaški
privilegiji.
Že leta 1471. so imeli tržani pravico voliti vsako leto trškega sodnika, ki je
izvrševal nižje sodstvo v mejah trškega območja. Vendarle je ta pravica več ali
manj problematična, ker je moral deželni knez izvoljenega sodnika tudi
potrditi. V župnijskem arhivu se v listini z dne 24.8.1467 imenujeta dva vaška
sodnika, Andrej Kolenc in Peter Kavčič.
Kot
druga mesta in trgi so tudi Vače imele svoj »pranger«,
to je bil sramotilni steber, na katerega so privezovali kaznjence in jih s tem
izpostavljali javnemu posmehovanju in zasramovanju, seveda v času, ko je bilo
na trgu čimveč ljudi.
Višjo
sodno oblast so pred graščaki imeli bržkone tudi vaški gospodje, ki so bili
prvotni vaški graščaki in od katerih se omenja leta 1358. Oton Vaški. Ko so pa
ti izumrli, je trg prišel v last ljubeških graščakov. Vaški stolp je že v tej
dobi izginil iz zgodovine. Kot poroča urbar iz l. 1691. je stala na Vačah mala hišica
»turnič« imenovana in v kateri je stanoval cerkovnik
in pozneje duhovnik. Je bil ta turnič poslednji
spomin na nekdanji stolp??
Vaški
sidnik je imel samo nižjo sodno oblast. V znak
svojega dostojanstva je smel nositi žezlo ter je bil za vse tržane prva inštanca v civilnih in kriminalnih zadevah. Izvzeti so bili
vsi spori, kjer je šlo za življenje in kri.
Razen
teh privilegijev so bili deležni tudi nekaterih drugih olajšav. Tržanom ni bilo
treba na graščinskih lovih opravljati ponižujočo službo lovskih priganjačev.
Bili so tudi oproščeni zasledovanja hudodelcev. Ti privilegiji, na katere so se
Vačani sklicevali, so bili baje ob turških vpadih požgani.
Višje
krvno sodstvo, da so smeli obsojati tudi na smrt, so si pridržali ljubeški
graščaki. Obsojence so obešali na hribu nasproti Skalarjevega mlina, kateremu
še danes pravijo »Gavgenhrib«. Gavge
pride od nemške besede Galgen, kar pomeni v
slovenskem jeziku vislice.
Župani. Vače same niso imele
županov pač pa sosednje vasi, zato še o njih nekaj besedi. Na najnižji stopnji
zemljiških uslužbencev so bili župani ali tudi rihtarji imenovani. Iz te dobe
so ostali hišni priimki: pri »Španu« na Kleniku, v Široki seti in v Srmci ter priimek pri »Rihtarju« v Kanderšah.
Iz tega sledi, da so te hiše tudi precej stare, saj prvi početki
županov segajo že v 13.stol.
Prvotno
je imela vsaka vas, ozir. Soseska za svoje notranje zadeve, za poravnave
različnih poljskih prestopkov in drugih manjših zločinov svoje lastno vaško sodišče.
Župani so bili po stanu kmetje, načelovali so posameznim vasem, pobirali pri
kmetih dajatve in posredovali med zemljiško gosposko in kmeti. Zato pa so
uživali nekatere ugodnosti glede dajatev in tlake.
Še
pred koncem srednjega veka je zemliška gosposka vzela
kmetom še ta košček njihove samouprave.
Ponovna potrditev vaških
privilegijev
Prva
prošnja.
Ni bilo golo naključje, da se Vačani l. 1573. ob času kmečkih uporov prosili
nadvojvoda Karla, da jim potrdi njihove stare pravice. V tem viharnem ščasu je bilo to v resnici potrebno. V svoji spomenici
trdijo, da so že davno imeli tri sejme, na sv. Mihaela in na sv. Andreja dan
ter na cvetno nedeljo.
Ta
prošnja ni bila popolnoma zastonj. Že 11.febr.1574. je bilo naročeno deželnemu
glavarju, naj po bližnjih trgih in mestih poizve, če se ti sejmi lahko dovolijo
brez škode za sosedne trge in mesta. Iz Kamnika je prišel šele čez šest let
odgovor, da bi bili vaški sejmi njim v škodo, ker so Vače preblizu. Prav tako
neugoden odgovor je prišel iz Višnje gore zato nadvojvoda Karel zaenkrat ni
potrdil vaških sejmov.
Druga
prošnja.
Čeprav je bila ta prošnja odbita, Vačani niso odnehali, ampak so 18.12.1581.
ponovno prosili nadvojvoda, da jim potrdi po požaru uničene privilegije, ki so
jih imeli od pamtiveka. Po tem privilegiju so imeli
šest sejmov: prvo kvartno nedeljo v postu, na cvetno
nedeljo, na dan sv. Mihaela, na Telovo, na dan sv.
Marka in Andrejev sejem.
Da
so sedaj prosili za šest sejmov, l.1573. pa samo za tri, si razlagamo tako, da
so si hoteli tedaj pismeno zagotoviti ene tri sejme, do katerih so jim odrekali
pravice.
Že
štiri dni za tem naroči nadvojvoda Karel kranjskemu deželnemu glavarju in
vicedomu, naj mu pošlje tozadevne izjave trgov in mest. Iz spisov sicer ni
znano, kakšen je bil uspeh te prošnje, vsekakor pa ugoden, ker je cesar Leopold
I. potrdil l. 1667. tiste pravice, ki so jih imeli že l.1479. preden je bila
listina od Turkov požgana. Priznani so jim bili vsi nekdanji privilegiji, le
sejme jim je dovolil samo tri. Tudi cesar Leopold je vprašal za mnenje sosednja
mesta in trge, katerih izjave so se sedaj glasile Vačanom v prid, nakar je
cesar še posebej naročil kranjskemu vicedomu, naj ščiti Vačane v nemoteni
posesti danih svoboščin.
Nadaljne prošnje. Najbrž radi sigurnosti
so l.1729. ponovno proslili cesarja Karla VI. Za
potrditev vseh pravic, kar je on tudi storil. V polnem obsegu jim je 24.3.1748.
vnovič potrdila vse pravice Marija Terezija. Pa tudi cesar Jožef II. Se je
moral baviti s to zadevo. Kot njegovi predniki je
tudi on poslal okrožnice s tozadevnimi vprašanji. Kranjski deželni glavar je
prvotno bil mnenja, da se Vačam in podobnim občinam sploh ne da nobenih
predpravic, pozneje pa je poslal ugodno sporočilo, ki je naravnost priporočalo
vaško prošnjo v ugodno rešitev. S to izjavo je soglašala tudi dvorna pisarna,
nakar je slednjič 29,3,1784. bila izdana diploma cesarja Jožefa II. Kjer
potrjuje Vačanom stare pravice in svoboščine kakor so: volitev sodnika, sejmi
in tržni dnevi razen štantnine ki pripada zemljiški
gosposki, toda vse to z izredno pripombo, da cesar vsak čas lahko te pravice
poveča ali zmanjša ali celo ukine.
Obe
ti dve listini z originalnima podpisoma cesarja Jožefa II. In cesarice Marije
Terezije se sedaj nahajata v šolskem arhivu na Vačah.
Konec
fužinarstva in zaton Vač
V
Valvazorjevem času je delovalo na Vačah več fužin. Še v zač. 19. stol. so tu
kopali in topili železovo rudo. Ker so elementerne
nesreče uničile fužine in rudnike, so jih po l. 1820. začeli opuščati. Poleg
tega pa je razumljivo, da je po toliko stoletjih rude začelo primanjkovati.
Na
nekdanje rudarstvo nas še danes spominjajo : hišni priimek »pri Rudarju« v
Strmci, Knapovska (rudarska) dolina med Ržišami in Konjem in vodoravni rov
nekdanjega rudnika pod cesto malo nad Ržišami. S propadom rudarstva so jasno
tudi Vače začele nazadovati. Kolikor toliko pomembnosti so Vačam dajali štirje
sejmi, z okupacijo pa so tudi ti popolnoma prenehali.
V času
okupacije 1941-1945
Ker
je cesta Vače – Litija edina cesta od Sevnice
do Ljubljane, ki ima direktno zvezo z osrčjem Dolenjske, zato je bila ta cesta
v strateškem pomenu zelo važna in postojanka na Vačah je vršila nadzorstvo nad
to cesto. Zato je razumljivo, da je kraj
kot takšen toliko pretrpel, mnogo več kot drugi veliki kraji, ker je bil trg
večkrat bombardiran in je bilo pri tem več hiš popolnoma uničenih, veliko pa
močno poškodovanih. Da je bilo pri tem ubitih mnogo ljudi je samo posebi razumljivo. Vendar naj še posebej omenim nasilno
smrt 28 žrtev, ki so bili ustreljeni na Selah in smrt osmih talcev, ki so jih
Nemci ustrelili v Zgornjih Rožnicah, kjer sedaj stoji spomenik.
Konec
vojne in konec »trga«
Po
končani je sila primorala ljudi, da so se najprej lotili popravila hiš in
hlevov. Ko so to vsaj za silo popravili, so se lotili še drugih javnih
del. Vače so dobile elektriko, novo
šolo, vodovod in avtobusno zvezo z Ljubljano. Izgubile pa so občino in še preje
l.1951 tudi naziv trg, ki so ga ponosno nosile nad
500 let.
Večina
turistov, ki pride prvič na Vače, pride pač z željo videti kaj zanimivega
predvsem seveda o prazgodovinski naselbini, pa so več ali manj razočarani
vračajo, ker tudi v resnici nimajo kaj videti. Prazgodovinska naselbina je skoro vsa zaraščena, o kakih razvalinah pa sploh ni govora,
kar je pa izkopanin, so vse po raznih muzejih, največ v ljubljanskem, kjer je
tudi situla.
Da
ne bi turisti glede tega zaman hodili na Vače, bi bilo dobro, npr. na mestu
nekdanje šole, postaviti »keltsko« naselbino v malem, eno kovačnico in eno ali
dve hiši v nekdanjem slogu kot si ga zamišljajo arheologi. Te stavbe naj bi
bile tudi opremljene delno z manj pomembnimi
originalnimi izkopaninami, delno pa s kopijami važnih oziroma dragocenih
izkopanin.
Če
pa bi notri postavili še par lutk, ki bi morda predstavljale kakšen prizor s
situle, bi bila to gotovo velika privlačnost za turiste in vabljiva izletniška
točka za šolske majniške izlete.
Slovenci
južno od Drave so dobili krščansko vero
iz Ogleja, zato so bili torej v cerkvenem oziru od oglejskih patriarhov tudi odvisni.Ker je segal oglejski patriarhat na severu do
Drave, na jugu do Kolpe in na vzhodu do Sotle, je razumljivo, da na vsem tem
ogromnem ozemlju niso mogli patriarhi sami izvrševati škofovske oblasti,
posebno še pri tedanjih skromnih prometnih sredstvih.
Zato
so duhovsko oblast prepuščali arhidiakonom,
opravila škofovskega reda kot npr. birmovanje in
posvečevanje pa so poverili svojim pomožnim škofom, ki so bili včasih za domačo
cerkveno zgodovino pomembnejši kot patriarhi sami, ker so bili pač v tesnejši
zvezi z duhovniki in ljudstvom. Večji del so to službo opravljali koperski pomožni škofje in pičenski
škofje iz Istre. Eden najbolj uglednih je bil pičenski
škof Martin, ki se je rad mudil v Ljubljani in so ga tudi pokopali pod prižnico
stare ljubljanske stolnice leta 1456.
Kakor
patriarhi sami niso mogli opravljati tako velike škofije, tako tudi župniki
niso mogli sami upravljati svojih župnij, ki jih imenujemo prafare in so bile
silno razsežne. Župniki in njihovi pomočniki so morali delati tako kot sedaj
delajo misijonarji. Ob gotovih časih so obiskali posebno oddaljene kraje, kjer
so pač morali postaviti v začetku vsaj kapelo, da so mogli imeti službo božjo
in se potem vrnili spet k župni cerkvi. Oddaljenost od župne cerkve, slaba
pota, neugodne vremenske razmere pa so zahtevale, da so se začeli tam
naseljevati, seveda še v popolni odvisnosti od župnika. Take kaplane imenujemo lokaliste. Ti duhovniki pa so postajali vedno bolj
samostojni in končno nepremakljivi imenovani » večni vikarji«, ki jih lahko že
smatramo za župnike, vsaj po službi, če že ne po imenu.
Po
organizirani upravi so postale Vače podružnica mengeške prafare, ki je bila ustanovljenaže l. 1215. Radi velike oddaljenosti pa se je
moral kmalu naseliti na Vačah duhovnik, vikar, v vsem še podložen mengeškemu
župniku. Pred več kot sto leti je zgodovinar Peter Hitzinger
o starosti župnij na Kranjskem med drugim napisal to-le:«… in potem župnija
Mengeš s svojimi že l. 1262. imenovanimi vikariati: Vače, Dol, Zagorje in
Čemšenik«.Naslednji vikarji so postali vedno bolj samostojni in na Vačah že
leta 1392. dosegli stopnjo »večnega vikarja« in to smemo smatrati kot ustanovno
leto vaške župnije, čeprav so se še dolga leta imenovale mengeški vikariat.
Patroni mengeške župnije in vikariatov so bili oglejski
patriarhi do leta 1355. ko je patriarh Nikolaj izročil patronatsko
pravo vojvodu Albrehtu II. In čeprav so se patriarhi odpovedali patronatu,
škofovsko oblast pa so le ohranili tudi tam, kjer niso bili patroni.
Baselski vesolni cerkveni zbor 1431
V kolikor se tiče naših
cerkvenih razmer
Po
smrti patriarha Aleksandra je bil izvoljen za oglejskega patriarha Ludovik III,
bivši zdravnik, rodom iz Padove, potem dve leti škof v Trogiru
v Dalmaciji in nazadnje nadškof v Florenci. Proti njemu so so
izvolili za patriarha Lovrenca pl. Lichtenberga, ki
je bil rojen na gradu Lichtenberg. Ta grad je bil že
v Valvazorjevem času v razvalinah in je stal tik pod Bogenšperkom.
Lovrenc Lichtenberg je bil dvakrat lavantinski škof,
in ko je postal patriarh, se je naselil v Ljubljani. Med njegovimi vnetimi
privrženci so bili med drugim tudi Martin, škof pičenski,
mesto Ljubljana in cistarianski samostan v Stični.
Ustanovitev ljubljanske škofije
Čeprav
Vače niso prišle pod ljubljansko škofijo, so bile z njeno ustanovitvijo le
kolikor toliko prizadete.
Ko
je cesar Friderik III. L.1444. ustanovil v Dunajskem Novem mestu cistercijanski
samostan, mu je dal za vzdrževanje del dohodkov župnije sv. Petra v Ljubljani,
ki je bila ustanovljena l.
To
je potrdil 12.3.1444. ustanovil. Tudi papež Nikolaj V. V dekretu iz l.1452. je rečeno, da ima opat v
Dunajskem Novem mestu pravico nastavljati v Mengšu svoje vikarje, pustiti pa
mora župniku toliko dohodkov, da bo mogel shajati in dati patriarhu, kar mu
gre. V versko-cerkvenih zadevah je Mengeš še vedno spadal pod oglejski
patriarhat.
Ko
pa je 6.12.1461. cesar ustanovil ljubljansko škofijo in je to potrdil 6.9.1662.
tudi papež Pij II. Je dal cesar novoustanovljeni škofiji župnijo sv. Petra in v
zameno za to župnijo je dal cistercijanskemu samostanu v Dunajskem Novem mestu
župnijo Mengeš z vsemi vikariati, torej tudi Vače.
Niti
v cesarjevem niti v papeževem pismu ni rečeno, da je nova škofija izvzeta iz
oblasti oglejskega patriarha. Nasprotno, iz prve listine se jasno vidi, da je
bila ljubljanska škofija zamišljena kot oglejski sufragan
(podložnik).
Proti
koncu 15. stol. so se začeli najtežji časi v zgodovini slovenskega naroda.
Ljudstvo je bilo do skrajnosti obubožano vsled raznih
dajatev, najhujši udarec pa so bili turški vpadi, ki so dosegli svoj višek prav
v tem času. Turki so morili, požigali, uničevali in celo otroke odvajali v sužnost.
Zelo
hud udarec je zadel tudi cerkve in cerkveno umetnost. Ne samo , da je bilo
uničenih mnogo cerkva, poleg tega je nadvojvoda Ferdinand l.1526. ukazal po
svojih komisarjih, naj se popišejo vse cerkvene dragocenosti, da se bodo
prodale za vojsko s Turki. Ostro so prijemali župnike in ključarje, da niso kaj
utajili. Cerkvam so pustili le bakrene kelihe, le redko kdaj kakega napol
srebrnega.
Krasne
gotske kelihe in monštrance so nekaj časa hranili v ljubljanski stolnici, jih s
težkimi kladivi zbili v kepo in jih nato prepeljali na ljubljanski grad. Cerkve
so sicer pozneje nabavile druge monštrance in kelihe, uničenih starinskih
umetnin pa ni bilo mogoče nadomestiti. Kaj in koliko so naše cerkve morale
žrtvovati, bo navedeno pri vsaki cerkvi posebej.
Izvirni
zapisnik in druga poročila o cerkvenih dragocenostih iz tega leta se nahaja
sedaj v muzejskem arhivu.
Naš
slavni zgodovinar Janez Vajkard Valvazor nima velikih
samo za svetno, ampak tudi za cerkveno zgodovino. V svojem obširnem delu »Slava
vojvodine Kranjske« opisuje ne samo gradove, ampak tudi vse župnijske cerkve in
celo vse podružnice. Našteti so tudi vsi oltarji in vsa žegnanja.
To njegovo delo, ki obsega štiri debele knjige, je spisal na Bogenšperku. Izšlo pa je l.1689. Umrl je leta 1693. O vaški
župniji piše sledeče:
Župnija
Vače spada pod samostan Stično, ki tudi nastavlja duhovnike. Pri cerkvi sta dva
beneficija, prvi je beneficij sv. Mihaela, ki ga podeljuje cesar. Sedaj uživa
ta beneficij Franc Jožef Garzarolli. Drugi beneficij
Naše ljube Gospe uživa sedaj Janez Gladiz, kanonik v
Ljubljani. Podeljuje ga grof Lamberški.
K
temu naj dam pojasnilo iz Grudnove Zgodovine slovenskega naroda str. 465:
Me
župniki ali beneficiati po naših krajih so bili večinoma tudi tujci. Seveda
niso sami izvrševali duhovniško službo, ampak so uživali le dohodke, duhovniške
posle pa so prepuščali slabo plačanim vikarjem. Tako je npr. leta 1325. bil
mengeški – delno torej tudi vaški – župnik Franc della
Tore, kanonik oglejski, ki je dal župnijo v najem Frideriku Varmu
za 60 mark.
Plemiči
niso bili samo škofje , ampak tudi župniki v večjih župnijah. Tako je bil npr.
v prvi polovici 18. stol. na Vačah župnik dr. Žiga Volbenk
pl. Isenhausen in neposredno za njim Frančišek Viljem
pl. Lichental.
Vače pod patronatom stiškega samostana
Vače
so bile pod patronatom cistercijanskega samostana v Dunajskem Novem mestu od l.
1462-1669.
Leta
1669. pa je Matej opat v Dunajskem Novem mestu prosil cesarja za dovoljenje, da
bi smel prodati mengeško župnijo (t.j. dohodke) z vikariati Vače, Čemšenik,
Zagorje in Dol stiškemu samostanu iz sledečih razlogov: Župnija samostanu nič
ne nese, ker je preoddaljena. Ker opat župnije ne
more pogosto vizitirati, ni reda, in ker samostan ne
more tam nastavljati svojih redovnikov radi neznanja jezika.
Dalje
je samostan v denarnih stiskah, kupil je posestvo Strelzhof,
ki še ni plačano. Cesar pa je naložil prelatom 100.000 gld.
Turškega davka od katere vsote zadene občutni del tudi cisterianski
samostan v Dunajskem Novem mestu.
Dne
30.6.1671. je cesar Leopold dal dovoljenje, da sme opat Matej prodati mengeško
župnijo s pripadajočimi vikariati stiškemu opatu Maksimiljanu. Stična plača 16
000 gld. In nekatere dolgove: baronu Karlu Valvazorju
100 zlatih kron, Juriju Scharfeneecku l. 920 gld. In Ivanu Deteli na Vačah 500 gld.
Tako so Vače spet prišle pod patronat stiškega samostana.
Vače pod goriško nadškofijo, in končno pod ljubljansko
škofijo
Po
200 letnih sporih med Benečani in cesarskim dvorom je papež Benedikt XIV.
Ukinil oglejski patriarhat in ustanovil l.1751. goriško nadškofijo in za
beneško Furlanijo v Vidmu (Udine). Tako so Vače
prišle pod goriško nadškofijo.
Ker
je bila ljubljanska škofija zelo razkosana, je po nalogu cesarja Jožefa II.
Ljubljanski škof Karel grof Herberstein
odstopil krški škofiji več župnij
na Koroškem, v zameno pa je dobil od goriškega nadškofa vse župnije na Gorenjske in
Dolenjskem, ki doslej še niso spadale pod ljubljansko škofijo. Tako so tudi
Vače prišle pod ljubljansko škofijo dne 1.6.1787.
Kar
se je svoj čas zgodilo z mengeško prafaro, da se je radi prevelike razsežnosti
morala razdeliti, tako se je zgodilo
tudi z vaško faro; saj je segala od Vernika do Izlak in od Kolovrata do
Spodnjega loga, kjer je segala celo čez Savo. Obsegala je teritorij sedanjih
šestih župnij in imela 21 podružnic. Radi prevelike oddaljenosti in težavnih
potov so se ločili od Vač: Kolovrat l.1753., Hotič 1788., Sava 1809., Sveta
gora
Ustanovljena
je bila leta
Pod
vaško dekanijo so spadale: 4 župnije: Vače, Čemšenik, Zagorje in Kolovrat.
2
vikariata: Št. Lambert in Št. Gotard.
4
lokalije: Sv Gora, Hotič, Sava in Sv. Planina.
Lokalije so bile podružnice, ki so imele svoje
duhovnike, ki pa niso imeli nič več pravic kot kaplani pri župniji. Zato tudi
matičnih knjig lokalije niso imele.
Od
l. 1828. so Vače spadale pod dekanijo Moravče in od l. 1970. pod dekanijo
Litija.
Od
l. 1894. so Vače imele samo enega kaplana, od l. 1927. pa sploh nobenega več.
Zadnji vaški kaplan je bil Anton Pavlič, ki je umrl kot župnik na Selah pri
Kamniku.
Važen
dogodek v zgodovini župnije je bila ustanovitev nove župnije v Litiji l. 1936.
Tedaj so Vače odstopile Litiji precejšen del svojega teritorija in sicer Gradec
in Zgornji log.
To
so bili za turškimi vpadi najtežji časi v zgodovini našega naroda, in jih je
hudo občutila župnija kot taka.
Od
6. marca 1941, ko so župnika Porenta odpeljali v litijske zapore in potem
naprej v Begunje, pa do njegovega povratka koncem maja 1945. je bila župnija
sploh brez duhovnika , ne pa popolnoma brez službe božje.
V
začetku so se ljudje sami od sebe zbirali ob nedeljah k privatnim pobožnostim,
pri katerih so peli in molčili. Potem pa je začel
prihajati nemški duhovnik iz Kamnika, ki seveda ni znal slovensko in zato ni
mogel veliko pomagati. Prvič je prišel 2.2.1942. in ker ni mogel spovedovati,
je dal kar vesoljno odvezo, da so ljudje mogli k sv. Obhajilu.
Potem
pa je začel prihajati moravški župnik Jernej Hafner, ki je bil eden redkih
duhovnikov, ki jih nemški gestapovci niso izgnali. Prihajal je povprečno enkrat
mesečno in po potrebi npr. radi pogrebov tudi v drugem času. On je upravljal
Vače do spomladi 1945. ko se je vrnil župnik porenta,
ki se je nastanil v hiši nasproti cerkve, dokler ni za silo adaptiral bivšega
prosvetnega doma in se potem tja preselil.
Ker
imajo nekatere hiše pa tudi cele vasi znatno bližje v sosednjo žup. Cerkev kot v domačo, so se na podlagi tega
izvršile nekatere teritorialne spremembe.
Z
odlokom nadškofilskega ordinariata so bile l.1963.
izločene iz vaške župnije 2 hiši s Konja (Brodnik in Štefek),
1 hiša iz Zahriba (Korpar) in priključena savski
župniji. Ena hiša na Gori (na Žagi) pa je bila priključena moravški župniji, ki je obratno eno hišo v
Dešnu odstopila Vačam. L.1967. pa je
bila Vačam priključena še ena hiša (Gorenjc) iz
župnije Peče.
Po
številu prebivalstva spada vaška župnija
med srednje veliko: 170 župnij je večjih, 121 pa manjših od vaške, ki ima 965
prebivalcev.
Teritorialno
pa je zelo razsežna in hribovita. Na zahodu, proti Moravčam je od žup. Cerkve do zadnjih hiš eno uro, proti vzhodu proti Savi
ali Sv. Gori pa 5/4
Ure.
Cerkev se nahaja približno v sredini župnije.
Politično
je župnija razdeljena med tri občine. Pod litijsko občina spada 705
prebivalcev, pod zagorsko
Poštni
in šolski okoliš se v veliki meri krijeta s teritorijem župnije. Šoloobveznih
otrok je v župniji, ki hodijo na Vače v šolo po številu 95, od teh jih obiskuje
verouk 95%.
Število
krstov.
V
prvi koloni za 100 let nazaj in sicer za vsako deseto leto, v drugi koloni pa
za zadnje desetletje
1860 |
43 |
|
1960 |
19 |
1870 |
38 |
|
1961 |
19 |
1880 |
62 |
|
1962 |
21 |
1890 |
52 |
|
1963 |
15 |
1910 |
44 |
|
1965 |
21 |
1920 |
39 |
|
1966 |
20 |
1930 |
30 |
|
1967 |
14 |
1940 |
32 |
|
1968 |
19 |
1950 |
31 |
|
1969 |
12 |
1960 |
19 |
|
1970 |
16 |
skupaj |
431 |
|
skupaj |
191 |
povprečje |
39 |
|
povprečje |
17 |
Število
porok, domačih parov poročenih doma ali drugod.
1960 |
9 |
|
1961 |
6 |
|
1962 |
13 |
Najmlajši
ženin je imel |
1963 |
14 |
|
1964 |
6 |
|
1965 |
13 |
Najmlajša
nevesta |
1966 |
6 |
Najstarejša
49 let. |
1967 |
11 |
|
1968 |
7 |
|
1969 |
12 |
|
1970 |
8 |
|
Skupaj |
105 |
|
povprečje |
9,6 |
|
|
Število
pogrbov |
Povprečna
starost |
|
1960 |
9 |
73 |
|
1961 |
14 |
69 |
|
1962 |
22 |
71 |
|
1963 |
10 |
67 |
|
1964 |
16 |
73 |
|
1965 |
9 |
71 |
|
1966 |
12 |
73 |
Povprečna
starost v tem desetletju je bila 71 let. |
1967 |
14 |
67 |
Najstarejše
po starosti so bile štiri ženske s |
1968 |
9 |
75 |
starostjo
91, 92, |
1969 |
14 |
72 |
90
let. |
1970 |
16 |
70 |
Te
visoke številke in visoka povprečna starost |
skupaj |
145 |
71 |
pomenijo,
da je to zelo zdrav kraj. |
po vaseh, po spolu in številu
|
|
1961 |
|
|
1971 |
|
|
||||
|
|
M |
Ž |
|
|
M |
Ž |
|
|||
|
Vače |
89 |
99 |
188 |
|
75 |
100 |
175 |
|||
|
Kandrše |
61 |
70 |
131 |
|
71 |
76 |
147 |
|||
|
Gora |
51 |
80 |
131 |
|
55 |
58 |
113 |
|||
|
Slivna |
37 |
48 |
85 |
|
44 |
57 |
101 |
|||
|
Klenik |
20 |
35 |
55 |
|
16 |
34 |
50 |
|||
|
Potok |
23 |
22 |
45 |
|
23 |
24 |
47 |
|||
|
Mala
sela |
31 |
30 |
61 |
|
24 |
21 |
45 |
|||
|
Laze |
11 |
27 |
38 |
|
22 |
23 |
45 |
|||
|
Ržiše |
16 |
29 |
45 |
|
22 |
21 |
43 |
|||
|
Zahrib |
25 |
20 |
45 |
|
23 |
15 |
38 |
|||
|
Boltija |
21 |
22 |
33 |
|
19 |
18 |
37 |
|||
|
Podbukovje |
17 |
22 |
39 |
|
14 |
22 |
36 |
|||
|
Široka
set |
11 |
17 |
28 |
|
13 |
16 |
29 |
|||
|
Konj |
14 |
27 |
41 |
|
14 |
14 |
28 |
|||
|
Mačkovec |
6 |
9 |
15 |
|
9 |
10 |
19 |
|||
|
Bukovica |
10 |
7 |
17 |
|
9 |
3 |
12 |
|||
|
skupaj |
443 |
546 |
1007 |
|
453 |
512 |
965 |
|||
V
letu 1961. je bilo 44% moških in 56% žensk,
v
letu 1971. je bilo 46.95% moških in 53,05% žensk
Na
Vačah samih je bilo koncem l. 1971. 42% moških in 58% žensk. Izredna razlika je
bila na Kleniku in je še sedaj, ker je komaj 32% moških in 68% žensk. Službeno
sta vasi Zahrib in Boltija
združeni v eno vas z imenom Cirkuše, Mačkovec pa je pridružen Vačam.
Število
prebivalstva je v desetih letih padlo za 42 oseb. Res je župnija izgubila štiri
hiše, ki so bile priključene Savi in Moravčam, je pa zato župnija dobila dve
hiši, eno od Moravč in eno od Peč. Pravi vzrok nazadovanja je izseljevanje
mladih drugam, predvsem v Ljubljano, kjer imajo več možnosti zaslužka, dočim tega na Vačah ni.
Po
starem ustnem izročilu so prihajali na Vače v dušnopastirskih zadevah menihi iz
Stične, ki so opravljali službo božjo v mali kapelici na Grmu t.j. hribu nad
Vačami poleg Grmovška.
Stiški
samostan so ustanovili višnjegorski grofi. Ker je bilo misijonarsko delo glavni
namen menihov, smemo sklepati, da so začeli prihajati v naše kraje že sredi 12.
stoletja. Če pa je bila njihova kapela res na Grmu je pa težko reči.
Po
mnenju zgodovinarjev so prve cerkve po naših krajih bile večinoma lesene in se
zato tudi niso dolgo ohranile. Pa tudi pisani viri poročajo o lesenih cerkvah.
Skoraj gotovo tudi Vače v tem oziru niso bile izjema, saj so tedaj imeli lesa
več kot dovolj.
Romanski
slog je bil že v zatonu, gotski pa se je komaj začel šele pojavljati.
Umetnostni zgodovinarji imenujejo ta slog prehodni slog, ker združuje še
elemente romanike in že prve znake gotike. V tem slogu je bila zidana
samostanska cerkev v Kostanjevici, ki je iz srede 13. stol. Tudi za vaško
cerkev moramo reči, da je iz te dobe.
Ker
je leta 1262. že obstajal vikariat, kot poroča zgodovinar P. Hitzinger, je sigurno obstajala že tudi zidana cerkev, ki
so jo postavili morda prav za vikariat, kar pomeni da je dotični
duhovnik lahko že deloval kolikor toliko neodvisno od župnika. In v spomin na
to smo leta 1962 praznovali 700 letnico odkar so Vače samostojna duhovnija.
Za
to cerkev pa z vso gotovostjo lahko trdimo, da je bila gotska. Na podstrešju
sedanje cerkve se lepo vidi na južni strani stolpa napol zazidano gotsko okno,
široko pol in visoko nad en meter. Malo nad to lino pa je številčnica stare
ure. Ker je ta stena gladka in ker ima številčnico in okno, pomeni, da je bila
ta stena nekoč prosta. Cerkev je bila toliko naprej pomaknjena, da se je stolp
držal stene samo na zahodni strani. Sedanji vhod na stolp, ki je sedaj pod
korom, je bil nekoč zunaj.
Če
bi morali določiti čas postanka te cerkve,bi jo postavili v drugo polovico 15.
stoletja. Ker je bila prehodna cerkev tedaj stara komaj 200 let,kar za cerkev
ni veliko, so pač morali odločati kaki zunanji činitelji,
da so postavili novo cerkev. In to bi mogli biti siloviti turški vpadi l.
1447., ko so Turki požgali 64 žup. cerkva in 5 trgov.
Treba je bilo pač postaviti novo cerkev in ta je bila gotska, kar dokazuje
zvonik in čas, ker ravno v tem času ja nastalo mnogo žup.
Cerkva.
Za
vojsko zoper Turke l. 1623. je morala cerkev dati 4 kelihe s patenami, 4 marke in 6 ronskih goldinarjev.
Ker
ima Valvazor to cerkev na sliki Vač precej razločno narisano, jo imenujemo kar
Valvazorjeva cerkev. Iz slike se jasno vidi, da je to čisto druga cerkev kot je
bila prejšnja. Pri prejšnji cerkvi je bila spodnja stran stolpa prosta, ta
cerkev pa se je raztezala levo in desno od stolpa in sicer na južni strani,
tako da je popolnoma zapirala ono gotsko lino in pogled na številčnico.
Po
Valvazorjevem opisu je imela 4 oltarje in sicer glavni oltar sv. Andreja,
Marijin oltar, oltar sv. Roka in skupen oltar sv. Janeza in sv. Neže. Skoro gotovo je prejšnja cerkev imela 4 stranske oltarje;
ker pa v novi cerkvi ni bilo prostora za vse štiri so dva združili v enega.Cerkev je bila ohranjena proti vzhodu, torej ravno
obratno kot sedanja in je imela na levi strani vhod v zvonik in torej ni bilo
prostora še za četrti oltar – zato so ta oltar postavili dvema svetnikoma.
Žegnanje v tistem času je bilo 2. nedeljo po binkoštih.
Na cerkvenem dvorišču je stala prosto stoječa kapela sv. apostolov Petra in
Pavla, ki je bila baje starejša od cerkve same.
V
cerkvi sta bila dva epitafa t.j. nagrobni plošči, ena gospodov Apfalterer in druga gospodov Gall
iz Ljubeka. Tega pa Valvasor ne omenja, ali sta bili
z njima pokriti grobnici teh grofov ali pa sta bili samo vzidani v steno. Pri
zidavi naslednje cerkve so najverjetneje obe plošči razbili in vzidali v novo
stavbo, ker ni o njih nobenega sledu.
V
inventarju iz l. 1826. imamo o cerkvi precej podatkov. Zgrajena je bila po
»starem načinu«, kar pomeni v gotskem slogu. Bila je vsa obokana in tlakovana z
rezanimi črnimi ploščami. Prostora je imela za 1000 ljudi. Strehe so bile v
slabem stanju, prav tako tudi vrata. En vhod je bil iz spodnje strani, eden pa
od spredaj skozi obokano lopo. Stolp je bil pokrit z belo pločevino in v zelo
dobrem stanju. Veliki zvin je tehtal
Cerkev
je imela dva slaba stranska oltarja in dva oltarja v kapelah, ki pa sta bili
obe najbrž na spodnji strani, ker na Valvazorjevi sliki nista vidni.
Iz
oznanilne knjige l. 1827. pa je razvidno, da so
podrli dva stranska oltarja in še isto leto postavili dva nova, ki so jih
najbrž kupili fantje in dekleta, ker se župnik v oznanilih samo njim
zahvaljuje. To poročilo se popolnoma ujema z inventarjem, ki pravi, da ima
cerkev dva zelo slaba oltarja.
Pri
oltarjih in pozneje pri kriptah pa nastane težava. Valvazor našteva samo tri
oltarje in svetnike, katerim so bili oltarji posvečeni, inventar pa našteva
štiri. Odkod torej četrti oltar in nova kripta? Ali so med tem postavili še
eno?
Če
se je to res zgodilo, potem bi to bilo okoli l.
Ker
ima Valvazorjeva cerkev lopo pa tudi inventar, jo omenja; govori to sicer proti
novi cerkvi, obratno pa tudi lahko sklepamo, da je bila samo prezidana in je ta
del ostal takorekoč nedotaknjen.
Ko
je bil 8.10.1834. na Vačah velik požar, je poleg cerkve zgorelo tudi 28 hiš. Po
požaru so sicer cerkev popravili, pa tudi to popravilo ni moglo dati cerkvi
prave trdnosti, zato so se odločili za novo cerkev.
Od
stare cerkve so vzeli slovo 21.5.1843 leta. Staro cerkev so podrli in na istem
mestu postavili novo, ki ima glavni vhod iz obratne strani kakor prejšnja. Med
gradnjo so imeli službo božjo v pokopališki kapeli in v Kanderšah.
Od stare cerkve je ostal stolp, kar se pozna po linah na zahodni in južni
strani, ki so še proste ter enake kot jih je narisal Valvazor. Drugi dve pa so
zazidali, ker so stolp zaradi nove cerkve povišali.
Nova
cerkev je bila dozidana in blagoslovljena leta 1844. Posvetil pa jo je škof
Anton Al. Wolf (Volk) četrto pobinškoštno leta 1845.
Še isto leto so začeli z deli na stolpu, ki so ga prej povišali, ker je bila
tudi cerkev znatno višja.
14
dni pred farnim patrom leta 1849 je cerkev dobila nov velik oltar in 3 leta pozneje še stranske
oltarje.
Glavni
oltar še ni imel ob strani velikih kipov sv. Cirila in Metoda. Te so postavili
in blagoslovili skupaj s kipoma sv. Valentina in sv. Štefana 7.10.1887.
Posebnost vaške cerkve je njen božji grob, ki ga je leta 1864 postavila neka
češka firma.
Od
stare cerkve so ostale klopi, katerih je bilo tedaj 29, kipi sv. Andreja,
Mateja in Janeza na velikem oltarju, kip Brezmadežne, Johaina
in Ane na stranskem oltarju ter starinski oblečeni kip Marije nad vrati pod
korom. Največja dragocenost iz stare cerkve pa je križev pot, delo znamenitega
slikarja V. Metzingerja iz leta 1734. Že leta 1801 je prvič renoviran
in potem drugič leta 1875 po Šubicu. Je torej 110 let starejši kot naša
cerkev???
Kot
piše oznanilna knjiga so poleti leta 1865 začeli
zidati drugo zakristijo. Ker drugega nič ne oznanja ne moremo sklepati iz tega,
da je tu namišljena kapela, v kateri je sedaj božji grob. Pa tudi po razpokah
se pozna, da je bil ta del pozneje prizidan. Med zadnjo vojno je bila cerkev
močno poškodovana ob bombardiranju. Na
vaško cerkev sta padli na streho dve bombi, dve pa ob strani na jugovzhodnem
vogalu. K sreči bombi cerkvenega boka nista prebili, ker je močno ostrešje
bombama preprečilo, da nista eksplodirali na samem oboku.
Leta
1957 je cerkev dobila novo električno napeljavo in leta
Leta
1960 sta bila nova glavna cerkvena vrata iz macesnovega lesa in pa stopnišče
pred vrati.
Najstarejši
podatek o orglah imamo iz oznanilne knjige leta 1832,
iz katere je razvidno, da so ne samo popravili stare orgle, ampak vstavili tudi
dva nova registra, tako da so orgle potem imele 12 registrov. Ko je leta 1834
cerkev pogorela, so nabavili in 12.9.1846 blagoslovili nove orgle s 17
registri.
Leta
1930 je mojster Jenko vstavil v te orgle nov principal. Prejšnjega je vzela
vojska leta 1917 obenem z zvonovi. Te orgle so služile 121 let. Radi starosti,
še bolj pa radi bombandiranja, ko so leta 1944. padle
na cerkev 4 bombe, 2 nq streho, 2 ob strani prav v
steno tik orgel, so kljub popravilom orgle postale skoro
nerabne.
Če
je že leta 1895 župnik Poč zbral denar za nove orgle, ki pa ga je njegov naslednik porabil v druge
namene, je jasno, da so bile nove orgle nujno potrebne. Za silo je igralo samo
še 6 registrov.
Po
beli nedelji 1967, je Fr. Jenko podrl stare orgle in postavil popolnoma nove z
18 registri. Blagoslovil jih je škof dr. Lenič 10.9.1967. Te orgle so
predzadnje Jenkovo delo in po vrstnem redu 116.
Po
urbarju iz leta 1668 sta leta 1690 župnijska cerkev in bratovščina sv. Roka
dali uliti pri zvonarju Nikolaju Bosetu v Celju 4
zvonove in sicer 2 za župno cerkev in po enega za Kandrše in Široko set.
Ob
požaru leta 1834 so se zvonovi raztopili, veliki pa je bil že itak prej počen,
tako, da so jih morali dati preliti. Dva sta bila prelita v decembru še istega
leta, veliki zvon, težak
Ta
zvon še sedaj poje v čast božjo in je med sedanjimi najmanjši. Ta je edini
ostal v prvi svetovni vojni, ostale je pobrala vojna. Leta 1923. je livarna Samassa v Ljubljani ulila dva nova bronasta zvona, s težo
Stolpna ura. V podstrešju sedanje
cerkve se lepo vidi na stolpni steni številčnica stare ure, ki je pripadala
stari gotski cerkvi.
Najstarejši
pisan podatek imamo iz leta 1724., ko je urar Janez Križaj iz Škofje Loke
napravil novo uro.
Pri
požaru leta 1834. je bila tudi ta ura uničena in l. 1838 je bila postavljena
sedanja ura z napisom: Naredil Janez Morocutti v Ribnici, ko je bil župnik na Vačah Matevž
Kristan.
Nekaj druge opreme Zakristijski zvonec je
iz leta 1645. Misijonarski križ je bil postavljen za obletnico misijona leta
1870. leta. Monštranco je naredil 1716. Italijan Do Toni. Še leta 1906. je
imela cerkev gotski kelih z letnico 1532. Tak kelih je bil takrat redkost. Kdaj
in kako je izginil, se ne da ugotoviti.
Prižnico
je napravil leta 1895 Janez Šubic.
Cerkveni
tlak, nebo in bandero je dal napraviti ž. Golmayer
leta 1896 z denarjem, ki ga je župnik Poč pripravil za nove orgle.
Krasno
sliko sv. Andreja na glavnem oltarju je po mnenju nekaterih Langusovo delo,
čisto gotovo pa sta Langusovo delo sliki sv. Janeza Krstnika in sv. Katarine na
stranskih oltarjih, ker imata obe Langusov podpis in letnico 1858.
Slika
sv.Andreja zagotovo ni Langusovo originalno delo.
Točno taka slika kakor je ta, visi v cerkvi sv. Petra v Ljubljani, le da je
nekoliko manjša. Naš znani umetnostni zgodovinar Viktor Steska
je v 15. letniku Izvestja muzejskega društva popisal
skoraj vsa dela nam dobro znanega slikarja V. Metzingerja. In med njegovimi
deli je precej natančno popisal tudi sliko sv. Andreja v cerkvi sv. Petra v
Ljubljani. Ker je živel Langus več kot 100 let za Metzingerjem, je torej vaška
slika sv. Petra kvečjemu Langusova kopija Metzingerjeve slike, nikakor pa ne
njegovo originalno delo.
Slika
sv. Rešnjega Telesa nasproti zakrstije
je delo slikarja Berganta in je nekdaj služila za nebo pri procesijah. Stara je
nad 200 let.
Vaška
župnija ima zelo stare matice. Krstna knjiga začne z letom
Sledijo
prepisi prvega krsta, prve poroke in prvega pogreba.
Prvi
krst:
Matija, krščen in zakonsko rojen od Gregorja Prešerna in njegove žene Ane.
Botri: Andrej Klinc in Špela, žena Gregorja Šega, oba na Vačah. Točnega datuma sicer
ni, je pa sigurno, da je bilo to v januarju, ker meseci so navedeni. Ta krst je
bil torej v januarju leta 1621.
Prva
poroka:
Blaž, zakonski sin Andreja Zupan iz Polšine, župnije Čemšenik, prej hlapec pri
Gašperju Kork Vlačič vzame
Marušo deklo in kuharico pl. Gospo Raumschüssel iz Kolovrata. Ta poroka
je bila v januarju 1640.
Prvi
pogreb:
Dne 7. septembra leta 1689. je bila pokopana na pokopališču sv. Andreja na
Vačah, Marinka, hči Adama Prc, predvidena s sv.
Zakramenti.
Pripišem
naj še krst škofa Ravnikarja: 20. septembra 1776. je ignacij
Luznar, kaplan na Vačah, krstil Matevža zak. Sina
tržana Jurija Ravnikarja in njegove žene Neže, Vače št. 30. Botra sta bila
Matija Požaršek, tržan in njegova žena Uršula.
Stare
matice so pisane v latinskem jeziku.
POKOPALIŠČE IN KAPELICA ŽAL. MATERE BOŽJE
Prva
kapelica je bila postavljena že leta 1701. za bratovščino Žal. Matere božje, ki
je bila kanonično ustanovljena že l.1695. Ostale podatke imamo iz oznanilnih knjig.
Dne
23.5.1843. so blagoslovili na pokopališču novo kapelico, v kateri se je vršila
služba božja v času, ko se je zidala ž. cerkev. Stilno se zelo ujema z ž.
cerkvijo in je zato verjetno delo istega stavbenika.
Prvotno
pokopališče je bilo okoli cerkve. Ker pa je začelo primanjkovati prostora, so
leta 1848. začeli delati na takozvani Midelkovi njivi novo pokopališče, ki so ga l.1851. obzidali
in posvetili 26.10.1862.
Sedanje
pokopališče je še vedno last žup. Cerkve, le uprava
pokopališča je v rokah krajevnega odbora.
ŽUPNIŠČE. KAPLANIJA, BENEFICIJSKA HIŠA
Prvo
župnišče bi mogli imenovati tisto hišo, v kateri je stanoval l.1392. duhovnik,
ki je to leto postal »večni vikar« z vsemi župnijskimi pravicami. Kakšna je
bila ta hiša in kje je stala nimamo, nobenih podatkov.
Prvo
znano župnišče je iz Valvazorjevih časov, pred 300 leti, o katerem imamo celo
sliko, iz katere je razvidno, da je bila to velika enonadstropna stavba.
Verjetno
je ta stavba že tedaj bila stara, ker so čez 200 let, t.j. l.1881. postavili na
istem mestu novo stavbo, ki pa je dočakala komaj 60 let. Ko so leta 1941. Nemci
okupirali Slovenijo, so prišli seveda tudi na Vače. Župnika so zaprli, v
župnišču pa so nastanili svojo vojaško posadko. Zato so partizani v juliju
1944. župnišče minirali, nakar so Nemci v teh razvalinah napravili svoj bunker.
L.1959.
je bilo na temeljih starega župnišča postavljeno novo le, da je 3m krajše od
prejšnjega. Na vogalu je vzidan kamen predvojnega župnišča z letnico 1881.
Kaplanija. Kaplansko mesto na Vačah je ustanovil l. 1473.
Andrej Apfalterer, gospodar litijske graščine. Seveda
ni zasigural samo dohodkov za vzdrževanje duhovnika,
ampak mu je postavil tudi hišo in to je bila prva kaplanija
na Vačah.
Verjetno,
da to ni bila tista stavba, ki je bila med zadnjo vojno porušena, ampak da je
bila vmes še ena. Predvojna kaplanija je imela skupno
streho s šolo. In ko so partizani po poštarju, ki je nosil pošto iz Litijena Vače, poslali komandirju orožniške postaje
»poštni« paket, opremljen kot da je iz Nemčije, v resnici pa je bila v njem
mina, je pri odpiranju paketa ta mina eksplodirala, porušila stavbo in na mestu
ubila tri Nemce, več pa ranila.
Urbar
iz l. 1691. navaja neki »turnič«, omenjen že v
zgodovini župnije in v tem turniču so tudi stanovali
duhovniki. Je bilo morda to stanovanje za drugega duhovnika, ker so na Vačah do
l. 1860. imeli po dva kaplana.
Beneficijska hiša. Ko je katarina,
sestra tedanjega župnika dr. Žiga Isenhausa
ustanovila l. 1747. beneficiat še za enega duhovnika, je dala postaviti tudi beneficijsko hišo in tako so se začeli beneficiati na
Vačah. Pri drugem beneficiatu Juriju Židanu, ki je bil na Vačah od 1762 do
1804. je v seznamu duhovnikov posebej rečeno, da je umrl v hiši št.6. To
številko je imela beneficijska hiša od početka pa do 10.3.1938., ko je pogorela. Sicer pa je
morala biti to zelo hiša, če je moral l. 1869. župnik farane prositi, naj
darujejo vsak po par snopov škope, da se hiša
pokrije. O tej hiši je ostala le malenkostna sled v zgornjem kotu beneficijskega vrta.
Po
l. 1850. je bila beneficijska služba združena z drugo
kaplansko službo in beneficiat se je preselil v kaplansko stanovanje.
GORA 698m
Leta
1939 s v Gori praznovali 500 letnico te podružnične cerkve, torej je bila
cerkev zidana že 1439. leta. Nikjer nisem zasledil te letnice, ni pa
izključeno, da je bila res tedaj že zidana, saj za cerkev na Slivni z
gotovostjo vemo, da je stala že leta 1447,
torej bi bilo samo 8 let razlike. Sigurno pa je že stala leta 1517.
V
ž. arhivu je listina, ki poroča sledeče: Na kresni dan, v sredo 24. jun. 1517
je daniel de rubeis, škof koperski, vizitator oglejskega
patriarha posvetil cerkev sv. Florijana v Gori pri Vačah s tremi oltarji, sv.
Florijana, Matere božje in sv. Križa. Vložil je svetinje sv. Krizogona in 7 bratov mučencev ter podelil odpustke za vse
glavne praznike.
Cerkev
je bila svoj čas zelo premožna, zato je čudno, da je ni v seznamu cerkva, ki so
morale leta 1526 svoje dragocenosti za vojsko zoper Turke, dočim
se v tem seznamu navadno vse cerkve daleč naokoli.
V
Valvazorjevem času je imela cerkev tri oltarje: sv. Florijana, Marije Magdalene
in sv. Križa. Žegnanje je bilo v nedeljo po sv. Egidiju. Ker je bil že ob posvetitvi cerkve en oltar
posvečen Materi božji in je tudi sedaj še posvečen, je verjetno pri Valvazorju
prišlo pomotoma do imena Marije Magdalene.
Nad
glavnim vhodom je vzidana plošča z napisom: Ecclesia haec sancti Floriani
reaedicicata fuit universalis iubil. existente parocho Francisco a Lichenstein. Če iz tega napisa izberemo rimske številke in
jih seštejemo, dobimo letnico 1739.
Ta
napis pove, da je bila cerkev to leto prezidana in da je bil tedaj župnik Franc
Lichtenstein. Skoro sigurno
sta bili tedaj šele prizidani kapelici z oltarjema sv. Peregrina
in sv. Notburge, ker jih Valvazor še nič ne omenja.
Inventar
iz leta 1826 ima v cerkvi sledeče podatke: Cerkev je grajena po novejšem
»načinu«, obokana in ima tlakovan prezbiterij z obdelanimi ploščami.
Ima
5 oltarjev, od katerih sta dva že slaba. Prostora je za 350 ljudi. Zvonovi so
težki
V
arhivu je tudi posvetilna listina zvona v čast Materi božji, ki ga je 22.9.1886
posvetil škof in poznejši kardinal Missia.
Ker
je med prvo svetovno vojno cerkev izgubila vse tri zvonove, so l. 1922. kupili
dva železna zvona s težo
Prvotna
cerkev je bila gotska in l.1739 prezidana v baročno.
Še
ena listina, ki se nanaša na cerkev sv. Florijana: Anže Juvan, svobodnjak na
Slivni je 3.5.1747. prodal cerkvi sv. Floriana na
odkup v 20 letih svobodnjaško kmetijo in desetino.
KANDRŠE
508m
Od
podružničnih cerkva je ta največja. Cerkev se prvič omenja v listini 29.9.1447.
Ta dan je dala Neža z Mačkovca, vdova po pok. Mihaelu Katzenbergarju
njivo v Grobljah pri Vačah za večno luč cerkvi sv. Lenarta v Kanderšah in cerkvi sv. Neže na Slivni. Njiva v Grobljah je
bila pod Vačami pod novo Bizjakovo hišo.
Drugič
se omenja v spisku cerkvenih dragocenosti iz l. 1526., ko je morala cerkev dati
za vojsko zoper Turke en kelih, pol forinta in šest renskih gld.
Cerkev omenja tudi mengeški urbar leta 1648.
Nadalje
jo omenja Valvazor v svoji zgodovini. Cerkev je tedaj imela 3 oltarje, glavni
sv. Lenarta in stranskega sv. Jurija in sv. Matije. Žegnanje
je bilo v nedeljo po sv. Mihaelu s procesijo, kjer so dobili odpustek udje
bratovščine sv. Janeza Nepomuka.
Ker
cerkev danes nima več teh dveh oltarjev, ampak oltar sv. Janeza Nepomuka in sv. Vincenca Fereskega,
nastane vprašanje, od kedaj in zakaj ta
sprememba. Vsekakor takrat, ko je bila
cerkev prezidana. Ker je stara nad 500 let, je prvotna stavba bila vsekakor
gotska. Ker pa je sedanja baročna, je bila sigurno enkrat prezidana. In kedaj? Čisto gotovo ne pred Valvazorjem, sicer bi on že
omenjal dva oltarja. Z gotovostjo smemo sklepati, da je prišlo do spremembe patronov pri prezidavi cerkve.
V
arhivu žup. Cerkve se nahaja posvetilna listina oltarja
sv. Janeza Nepomuka. Listina je skupaj s svetinjami v
mali dobro zapečateni steklenici. Iz te listine zvemo, da je 26. lujija 1750 Viljem stiški opat in arhidiakon
posvetil oltar na čast sv. Janezu Nep. In vložil
svetinje mučencev, sv. Kancija in Kancijana
ter sv. Felicissima in škofa Valentina. Vsak vernik dobi na dan posvetitve leto dni
in ob obletnici 40 dni odpustka.
Da
so se odločili za oltar sv. Janeza, je gotovo odločala bratovščina sv. Janeza,
ki je obstajala že pred Valvazorjem.
Ni
dvoma, da je bil isti dan posvečen tudi oltar sv. Vincenca F., pa žal o tem
nimamo listine.
Kar
na lepem niso spreminjali patronov oltarjev, ampak se
je to zgodilo ob kaki prezidavi in to je bilo tedaj, ko so cerkev barokizirali
t.j. iz gotske napravili baročno. Sedanja baročna cerkev je torej stara 222
let.
Leta
1669. so nabavili za cerkev zvon, ki so ga naročili pri Nikolaju Borsetu v
Celju. Ker je prva svetovna vojna vzela orgle in tri zvonove, je bilo treba
nabaviti nove in sicer so kupili l. 1923. dva železna zvona na Brniku za 3625
din. Tretjega so pa kupili novega. Vsi trije so bili uliti na Jesenicah.
Sedanjo
cerkveno uro so kupili l.1941. za 800 din v Št. Ožboltu. Popravil jo je Ivan Raspotnik in kot uteži porabil takozvani
francoski steber, ki je stal med trato in Kanderšami.
Vsakemu
obiskovalcu vzbujajo veliko pozornost težki železni okovi, ki visijo na steni
poleg glavnega oltarja. Govori se, da so to okovi kakega turškega ujetnika. To
pa je kaj malo verjetno, da bi Turki tako težke okove vlačili s seboj, še manj
pa, da bi jih ujetnik tako daleč nosil, saj bi vsak komaj čakal, da se jih
znebi. Bržkone so to okovi človeka, ki je bil rešen iz kake grajske ječe in v
zahvalo za to je prinesel okove sv. Lenartu, ki je patron
ujetnikov.
Omembe
vredno je tudi to, da ima cerkev še zelo dobro ohranjeno albo (mašno srajco) na
kateri je letnica
Poleg
cerkve je lesena mežnarija, ki ima v sobi na prečnem tramu letnici 1737.
Še
ena listina, ki se nanaša na Kanderše:
Ljubljana,
15.9.1743. Leopold Caharija pl. Rostern, deželni
knjigovodja, napravi kupno pismo Martinu Malliju v Kanderšah, ki proda svoje posestvo podružnični cerkvi sv.
Lenarta v vaški župniji za 100 gld., z vsemi
pravicami in posvetnim varstvom.
SLEMŠKO
670m
Prvotno
je na tem hribu, imenovanem tudi Kalvarija, stala samo mala kapela. Postavil jo
je l.1765. župnik dr. Matevž Rozman. Bila je obokana in je imela samo en oltar.
Merila je deset kvadrat-klafter. Križev pot, ki ga je
imela, je bil zelo slab. Kapela je bila v zelo slabem stanju. Stene so bile
zelo razpokane in nujno potrebne popravila.
Kapela
ni imela stolpa pač pa je stalo tik ob kapeli neko ogrodje na vse strani
odprto, v katerem sta visela dva zvona s težo
Šele
čez 110 let se je te kapele usmilil župnik Tavčar. Če je bila že tedaj kapela v
tako slabem stanju, se po toliko letih pač ni splačalo popravljati starega
zidovja. Zato se je ž. Tavčar odločil za novo cerkev. Nad glavnim vhodom je
imela 2 stolpiča kot župna cerkev na Sv. Gori. To je bila prva cerkev; ki jo je
posvetil škof dr. J. Pogačar.
20.
nedeljo po Binkoštih 1883. so v procesiji
prenesli na Slemško nov križev pot.
Potres
l. 1895. je to cerkev malone porušil. Ko se je župnik Poč lotil popravila, je
ob enem cerkev povečal s tem, da je prizidal prezbiterij in prizidal zvonik. Ta
sedanja cerkev ima vhod ravno od obratne strani kot prejšnja.
Tudi
potres l.1963 je cerkvi prizadel velike poškodbe, ki
pa so že popravljene.
Pod
korom na levi strani ima cerkev še en vhod, ki pa so ga 1930 zazidali, ko so
prebelili cerkev.
Pobožnost
križevega pota ob postnih petkih se opravlja že 150 let. To vemo z gotovostjo
iz oznanilnih knjig. Verjetno pa je, da so jo začeli
opravljati že tedaj, ko so postavili cerkev ali morda še celo prej, ko je stala
samo kapela.
Sedanji
oltarji slemške cerkve so iz l. 1906, Naredil jih je
Andrej Rovšek, podobar iz Ljubljane, rojen v Gaberjah
pri Moravčah. Njegovo delo so tudi stranski oltarji v Litiji, okviri za križev
pot in prižnica. Tudi glavni oltar v ž. cerkvi na Sveti Gori, ki je zgorel
l.1958., ko je v cerkev udarila strela, je bil njegovo delo iz l.1898. Omenim
naj še eno manjše Rovškovo delo, to je omarica za krstni kamen v Pečah.
Cerkev
ima sedaj samo en zvon in sicer bronast. Vlil ga je l.1736. Ljubljanski zvonar
Luka Dimic. Ker tedaj ni še bilo na Slemšku niti
kapele, pomeni to, da so ta zvon kupili od kake druge cerkve.
K
Slemšku spadajo tudi kapele žalostnega dela sv.
rožnega venca. Prva je stala ob nekdanji Kristanovi hiši. Ni sicer spadala k
rožnemu vencu, spadala pa je k tej skupini, ker predstavlja zadnjo večerjo.
Druga stoji tik pod Reberškom, tretja visoko nad pokopališčem, četrta v Gabeli, o peti ni niti sledi več, šesta pa stoji na Kroni.
Kdaj in kdo je postavil te kapele, se dosedaj ni dalo
ugotoviti.
ŠIROKA SET
547m
Cerkev
se prvič omenja 25.6.1517., ko je Daniel de Rubeis,
pomožni škof oglejskega patriarha, postavil oltar sv. Avguština in ga posvetil
z mnogimi odpustki. To je bilo drugi dan po posvetitvi cerkve sv. Florijana v
Gori. Posvetilna listina se nahaja v župnem arhivu.
L.
1526. je morala cerkev dati za vojsko zoper Turke 1 napol srebrn kelih, pol
forinta in 60 krajcarjev. L.1616. je bila cerkev obzidana in napravljeno novo
pokopališče.
Že
mengeški urbar iz l.1648. in 40 let pozneje Valvazor omenjata, da je imela
cerkev 3 oltarje, s. Marjete, sv. Lucije in sv. Avguština.
Zato
je nerazumljivo, zakaj je 28.6.1728. Aleksander Engelshaus,
opat in arhidiakon stiški, posvetil oltar sv. Lucije
in vložil pri tem svetinje sv. Fortunata in sv. Deziderija. Tudi ta posvetilna listina je v župnijske
arhivu. Da bi prejšnji oltar sv. Lucije tako propadel, ni verjetno, saj je
sedanji glavni oltar star c. 300 let, pa je še odlično ohranjen.
Inventar
iz l. 1823. nam o tedanji cerkvi poroča sledeče: Cerkev je bila grajena po
starem načinu, t.j. gotskem slogu. Bila je obokana in je imela tri oltarje.
Glavni vhod je imela na južni strani, prostora pa je imela le za 140 ljudi.
Pred cerkvijo je bila lopa, ki pa je bila v zelo slabem stanju. Zunaj cerkve je
vzidan kamen, na katerem piše, da je bilo pokopališče napravljeno pred 207
leti. Bržkone je ta kamen ometan, ker ga ni nikjer videti.
Na
jugozahodni strani je bila hiša (mežnarija) stara, krita s slamo, še kar v
dobrem stanju.
Očividno je, da pri tem opisu ne gre za sedanjo cerkev,
ker nima lope in je še enkrat večja od prejšnje. Ali je bila prejšnja cerkev
prezidana ali samo podaljšana, ne vemo.
Sedanja
cerkev ni stara torej niti 150 let. L 1669 so nabavili en zvon pri zvonarju
Nikolaju Boset v Celju. Ker ima cerkev pokopališče,
so v prvi svetovni vojni en zvon pustili. (Ta zvon je vlil Benedikt Hutterer iz Ljubljane leta
Ker
spada pod sosesko Široka set vas Podbukovje, se mi zdi umestno povedati še to,
da se Podbukovje prvič omenja že l. 1238., ko je grofica Sofija Višnjegorska
podarila stiškemu samostanu 8 ondotnih kmetij.
Slivna
833m
Kraj
se prvič omenja že v 12.stol., torej pred 800 leti.
Od
sedaj obstoječih cerkva je ta najstarejša in se pozna, da je bila prezidana.
Najstarejši je srednji del, stolp in gotski prezbiterij sta kasneje prizidana.
Nad stranskim oltarjem je šilasto gotsko okno, tik zraven pa zazidano drugo
okno, ki pa ni gotsko. Pod beležem so se na več krajih pokazale freske t.j.
slike delane na svež omet.
Sicer
pa njeno starost dokazujejo tudi listine. Iz ene najstarejših listin župnega arhivaje razvidno, da je zapustila Neža z Mačkovca
29.9.1447. zemljišče in njivo v Grobljah za večno luč cerkvama sv. Lenarta v Kanderšah in sv. Neže na Slivni.
Za
vojsko zoper Turke je leta 1526 cerkev morala dati 1 bakren kelih, pol forinta
in
Veliki
oltar je iz leta
Oznanilna knjiga iz leta 1785 omenjena sv. mašo na dan
sv. Valentina 14. februarja. Torej se ta sv. maša opravlja vsako leto skoro neprekinjeno že blizu 200 let.
V
zvoniku sta 2 precej stara zvona z napisi:
1.)
S.Agnes et s. Valentine orate pro nobis
in necessitatibus nostris
(prosita za nas v naših potrebah). Hutterer me fudit (me je vlil) Labaci
(Ljubljana) anno
1755 benedictus (blagoslovljen).
2.)
A fulgure et tempestate esu Christe. Strele in hudega vremena (reši nas) Jezus Kristus.
Pri esu manjka J, torej Jesu Christu. Opus
(delo) Zachariae Reid Labaci 1771.
Leta
1960 je cerkev dobila nov tlak, 1961. leta je bil prezbiterij pokrit s pločevino,
1965. pa cerkev s salonitom. Dne 9.6.1971. je cerkev in mežnarijo močno
poškodovala strela.
Naj
navedem še par listin, ki se nanašajo na slivno. P.
Ignacij Wremfeld provincial
pavlincev (redovnikov) potrjuje pismo 13.5.1749, da
je prejel resnično in pošteno 200 gld. Od vaškega
župnika Fr. Viljema Lichental za prodano desetino od
ene kmetije na Vrtači na Slivni.
Njivo,
ki jo je leta 1447 dala Neža z Mačkovca za večno luč na Slivni, so 12.4.1750 (skoro točno po 300 letih) župnik in ključarji podružnične
cerkve na Slivni oddali Jakobu Dobrinu in potomcem.
s podatki,
v kolikor so znani in omembe vredni
Blaž
Prašiček, večni vikar (1473-1486). To je prvi po imenu znani vikar. Njegovo ime
se je ohranilo v nadškof. Arhivu v Vidmu.
Andrej
Baltazar, v urbarju leta 1539 se omenja kot žup.
Vikar. Pozneje je bil stolni kanonik in pridigar.
Jakob
Mindorffer, župnik 1557-58)
Lovrenc
Starle, se omenja kot župnik leta 1563, ko se je
ljubljanski meščan Luka Steklin pritožil zoper njega radi desetine.
Andrej
Pavlič, ž. vikar (1565-1589). Bil je doma z Vač. Tedaj je bilo na Vačah 500
birmancev.
Gregorij
Šega, župnik (1590-98), rojen na Vačah 1564. Posvečen je bil na naslov lastnega
patrimonija. Vsak duhovniški kandidat je moral imeti
zajamčeno službo oziroma sredstva za preživljanje, sicer ga niso posvetili.
Ivan
Šmuk, ž. vikar (1598-1603). Preje je bil ž. vikar v
Čemšeniku.
Polydor Locatelli
(1603-1608), predlagan za župnika od nadvojvode Ferdinanda. Bil je njegov sacelan.
Blaž
Švar (1608-12) je bil pozneje imenovan za ž. vikarja pri sv. Nikolaju zunaj
Beljaka, ki je tedaj spadal pod ljubljansko škofijo.
Jakob
Smuk, župnik (1613-30).
Matija
Juraj, župnik (1630-36). Odšel v Vodice.
Matija
Juvan, ž. (1636-38). Z Vač je odšel v Čemšenik, kjer so ga zlobneži ubili.
Jernej
Molitor, ž. vikar, nastavljen od cistercijanskega
opata v Dunajskem Novem mestu.
Matija
Lovše, je preje služboval v Čemšeniku in Zagorju.
Matija
Jenko (1642-1668). Prišel iz Dola.
Mgr. Andrej Gollerey (1668-1710),
doma iz Škofje Loke. Bil je učenik modroslovja in
bogoslovja. Leta 1704 je zgradil kapelo Matere B. na Sveti gori. Pokopan je v
kripti žup. Cerkve na Vačah.
Dr.
Anton Žiga Volbenk, pl. Isenhaus,
ž. (1710-32). Z Vač je odšel v Mengeš za župnika.
Frančišek
Viljem de Lichtental, Ljubljančan, ž. (1732-60). Na
Dunaju je postal učenik modroslovja in bogoslovja. Na
Vačah je služboval že preje kot kaplan. Kot ž. vaški je leta 1738. pripomogel s svojimi sorodniki
k ustanovitvi vikariata v Kresnicah in tudi dal na svoje stroške sezidati leta
1751 podružno cerkev sv. Janeza v Verneku. Umrl je v
Ljubljani 70 let star. Prepeljali so ga na Vače in pokopali v kripti župne
cerkve.
Dr.
Frančišek Matevž Rozman, ž. (1762.73), doma iz Zagorja.
Jakob
Zupančič, ž. (1773-1802), od leta 1784 je bil dekan. Na Vačah je napravil
ustanovo za opremo revnih nevest. Vsaka je dobila 50 forintov.
Anton
Bregant, ž. (1802-26), bil je tudi dekan, do leta 1824., ko je škof Wolf
preuredil dekanije. Tedaj je bila ustanovljena Moravška dekanija. Doma je bil z
Goriškega.
Matevž
Kristan (1826-65), doma iz Šmartna pri Kranju. Bil je
že prej na Vačah kot kaplan. Izredno zaslužen mož! Leta 1844 ja postavil novo
cerkev in jo tudi opremil z novimi orglami in novimi oltarji. Daj je napraviti
tudi novo pokopališče, kjer je tudi pokopan.
Mihael
Tavčar, ž. (1865-80), doma iz Bleda. Z Vač je odšel za dekana v Žuženberk. Postavil je cerkev na Slemšku.
Janez
Budnar, ž. (1880-88). Umrl je na Vačah.
Jožef
Zelnik, najpreje je bil administrator in nato
beneficiat. Pol leta je bil sam. V škofiji je bilo tedaj 90 praznih kaplanskih
mest.
Martin
Poč, ž. (1888-95). Belokranjec po rodu. Z Vač je odšel v Komendo.
Jožef
Gollmayr, ž. (1895-1922), po rodu iz Kovorja. Z Vač
je odšel v pokoj v Stčno, pa je že po enem letu umrl.
Ivan
Rihar, ž. (1922-32), doma iz Logatca.
Prišel na Vače iz Št. Ruperta. Z Vač odšel za župnika v Dolsko. Umrl je
13.8.1958.
Anton
Porenta, ž. (1932-37), kot kaplan je služboval
v Hrenovicah in Smledniku, kot župnik pa v Trebelnem, Hinjah ter Vačah.
Leta 1941 so ga Nemci odpeljali v zapor in pozneje izgnali na Hrvatsko. 1. januarja 1957 se je odpovedal župniji in odšel
v pokoj. Umrl je v Zalogu pri Cerkljah 6.5.1969. Veliko se je ukvarjal z gospodarstvom
in sploh bil velik praktični talent.
Benedik
Valentin, doma iz Kranja, prišel 1957 iz Kolovrata kot upravitelj in leta 1967
postal župnik. Služboval je na 8 krajih, med temi na treh krajih na Hrvatskem, kamor je bil izgnan leta 1941. Nazadnje je poleg
Vač skoro 7 let upravljal tudi Peče.
Kaplanijo na Vačah je ustanovil leta 1473
Andrej
Apfalterer, gospodar litijske graščine. Navedem naj
samo nekatere, predvsem domačine in druge, ki so več ali manj pomembnejši, ker
vseh je okoli 200. Na Vačah sta bila redno po 2 kaplana.
Primož
Pavčič, prvi znani kaplan. Dne 28.8.1473
je bil tožen, da je storil krivico svojemu župniku. Zato je bil klican v Videm
(Udine) na zagovor. Ker se tudi drugemu pozivu ni
hotel odzvati, je bil slovesno izobčen. Po vseh žup.
Cerkvah škofije so med sv. mašo zapeli zvonovi in ko so utihnili in so ugasnile
sveče, se je ljudstvu razglasila sodba.
Ko se je pozneje spravil z župnikom, ga je mengeški župnik odvezal od
izobčenja.
Matija,
sin Ivanov z Vač je bil posvečen 14. 3.
Mihael
Pavlič, kaplan l.1582. Bil ja domačin z Vač. Sem je prišel iz Čemšenika.
Gašper
Kastelec, doma iz Vaške župnije. Posvečen je bil v Vidmu. Potem je prišel za
kaplana na Vače. Ker ni živel zgledno, je imel težave z vizitatorjem
Jan. Salvago.
Janez
Juvančič, kpl. 1626. Rodil se je na Vačah. Študiral
je govorništvo in bil posvečen v Gor. Gradu na naslov stiškega samostana.
Jurij
Komar, kpl. 1635-1636. Bil je ljubljanski plemič.
Študiral je na Dunaju in Gor. Gradu, kjer je bil tudi posvečen. Bil je tudi ž.
vikar v Trbovljah.
Baltazar
Žibert, verjetno domačin. Prej je bil kaplan v Mengšu in pozneje župnik v
Čemšeniku.
Leonard Wratte, (Brate), se
omenja leta 1639.
P.
Nikolaj Wremb, redovnik, avguštinec. Tu je pomagal
leta 1640. Služboval je tudi v Mengšu, Idriji in Ljubljani. Bil je domačin iz
Križat pri Pečah.
Tomaž
Soller, kpl. 1646-48. Rojen
v Kranju, posvečen pa v Strasburgu na Koroškem.
Služboval je po raznih krajih na Štajerskem, nato pa je bil dve leti sacelan ( graščinski ) duhovnik in učitelj mladine v
graščini Galleneg (Medija), od koder se je preselil
na Vače, pa tudi samo za dve leti.
Jakob
Žergaj, je prišel na Vače
Mihael
Sevšek, kpl. 1666-70, ko se je preselil v Šmartno.
Pozneje je bil župnik v Čemšeniku, kjer je umrl leta 1691.
Jurij,
Andrej Schiffrer, kpl. 1668-70., ko se preseli v Dol
za žup. vikarja, od tam pa v Šmartno za župnika, kjer
je tudi umrl.
Marko
Lauter, leta 1670. Pozneje je bil sacelan
v Ljubeku in Ponovičah.
Jakob
Erjavec, 1670-71. V seznamu Vaških kaplanov je rečeno, da je prišel na Savo za sacelana. To pomeni, da je bil v Ponovičah hišni duhovnik.
Martin
Troier, je bil dvakrat kaplan na Vačah od 1673-
Gregorij
Juvan, Vačan po rodu, rojen 1650. Tu je bil kaplan leta 1676.
Mgr. Andrej Avbelj, pkl. 1681-83.
Potem je bil žup. vikar do svoje smrti 1703. leta, ko
so ga položili k večnemu počitku v kripto ž. cerkve na Vačah. Bil je učenik modroslovja.
Janez
Krst. Pečnik, kpl. 1683-87. Rodil se je v Škofji
Loki. Bil je učen mož, pisatelj in kot pridigar zelo goreč.
Martin
Škarja, je služboval dvakrat na Vačah. Leta 1684-
Mgr. Boštjan Troier, kpl. 1686-90. Rojen v Škofji Loki, leta 1661. Modroslovje je študiral v Ljubljani in Gradcu. Posvečen je
bil v Vidmu na Laškem. Najprej je bil učenik pri baronu Jurčiču in nato kaplan
na Vačah. Pozneje je bil stolni vikar in kapiteljski ekonom do leta 1699, ko je
postal župnik v Dobu, kjer je pastiroval do svoje smrti
zadet od kapi 1718. leta. Ko je bil tam župnik, so zidali novo cerkev na Brdu,
za katero je brezobrestno posodil 100 gld.
Janez
Imer, kpl. Le par mesecev.
Rojen je bil v Škofji Loki. Z Vač je odšel v Staro Loko in od tam v Poljane,
kjer je umrl leta 1700. Bil je plemenit in učen mož.
Mgr. Janez Ruess, kaplanoval
celih 24 let. Umrl je leta 1720. K večnemu počitku so ga položili 9. septembra
v kripto ž. cerkve na Vačah. Bil je učenik modroslovja.
Mgr. Mihael Kuralt, je bil izprva
župnikov vikar, potem 2x kaplan. Bil je učenik modroslovja.
Po smrti leta 1916, so ga položili k večnemu počitku v kripto ž. cerkve na
Vačah.
Janez
Strniša, župnikov vikar več kakor eno leto. Popreje
je bil kaplan v Moravčah. Bil je tudi pisatelj, ki je postne pridige in drugo pisal
v latinščini.
Jurij
Thompek, od 1717 kpl. In
leta 1722 župnikov vikar. Rodil se je na Vačah leta 1683. Bil je nad 40 let benificiat b Krašnji.
Janez
Assole (Osole). Verjetno domačin. Od 1721-29 je bil kpl. na Vačah, potem eno leto vikar v Šmartnem, od koder se
je vrnil na Vače.
Anton
Ignacij Wrembfeldt, substitut
od 1724-34, ko se je preselil v kolovraško župnijo za sacelana
v Medijsko graščino. Umrl je kot sacelan v Kandršah
in je bil pokopan v kolovratu leta 1743, star 44 let. Rodil pa se je v Ljubljani
kot sin dvakratnega doktorja Ferdinanda in Marije. Posvečen je bil na naslovposestva Kandrše, ki je bilo last njegove matere.
Baltazar
Aissner, substitut (Kaplan)
od 1726-30. Rojen na Vačah 1692 kot sin tržana in cerkovnika Janeza.
Martin
Gartner, kpl. 1726-29. Svoj priimek je spremenil v
latinskega Hartulanus, kar pomeni slovensko vrtnar.
Umrl je kot župnik v Dobrniču. Bil je goreč in pobožen duhovnik, oče ubogih in
hud preganjalec kvartopircev.
Andrej
Kaplan, ki je bil v resnici kaplan in to na Vačah kar dvakrat in sicerod 1729-32. V tem času je oskrboval tudi St. Lambert. Po drugem kaplanovanju
pa je leta 1738 odšel za prvega župnika v Kresnice, kjer je umrl v starosti 50
let.
Mihael
Terbol, župnikov vikar in nato kaplan, ko je leta
1751 umrl star šele 46 let. K večnemu počitku so ga položili v kripto ž.
cerkve. Rojen je bil v Tuhinju kot cerkovnikov sin.
Mihael
Matherič, ž. vikar leta 1741-42, pozneje na Krki
podpisan Metrič. Še preje je bil v Št. Vidu pri
Stični.
Jožef
Čepon, vikar na Vačah, je vpričo Antona Valentina, trškega sodnika na Vačah,
Lovrenca Sauerja in Andreja Klinca napisal 10.4.1750
poslednjo voljo za Vaškega tržana Jakoba Dobravca, ki je določil, naj se
njegovo trupli položi v kripto župne cerkve v kapeli M:B: k večnemu počitku Za
blagor njegove duše naj se opravi 50 sv. maš.
Mgr. Anton Jernej Riser, kpl. 1749-53, ko je odšel za župnika v Kolovrat kot prvi
vikar, ki je z večjo glavnico ustanovil vikariat in sezidal župnišče. To leto
1753 se smatra zato kot ustanovno leto kolovraške župnije. Bil je tudi kaplan v
Moravčah in pozneje župnik v Čemšeniku. Posvečen je bil v Vidmu.
Luka
Maškon, ž. vikar 1750-53. Prišel je na Vače z
Limbarske gore, kjer je bil kot kurat. Pozneje je bil župnik v Št. Lambertu.
Primož
Brinovec, 34 let je bil svetogorski kurat in je
mnogokrat pomagal na Vačah. Bil je domačin, sin Jurija in Rotije.
Umrl je na Vačah kot zlatomašhik, dne 8.3.1804
Urban
Knez, ž. vikar 1753-56. Bil je iz Loga pod Sv. Goro. Rojen je bil 24.4.1719.
Bil je posvečen za mašnika na naslov kmeta Andreja Korošca v Kresnicah. Bil je
5 let kot substitut beneficiata sv. groba v Litiji.
Bil je tudi sacelan v Kandršah in kot tak bil navzoč
pri posvetitvi Kolovraške cerkve. Umrl je 29.12.1796.
Jakob
Zupančič. Kpl. 1754-62. Z Vač je odšel v Št.Vid pri Stični. Prišel je nazaj na Vače za Župnika od
1773-1802. Tudi on se je udeležil posvetitve nove ž. cerkve v Kolovratu.
Mimogrede omenjeno, da ima tudi ta cerkev kripto v Mar.kapeli, kjer so še delno ohranjene krste in trupla
umrlih, najbrž graščinskih, ker so vmes tudi otroške krste.
Jurij,
Josip Hranilovič, je bil Hrvat iz Žumberak, ž.vikar 1756-57. Star 35 let je bil posvečen za mašnika na
naslov graščine Purgstall. Modroslovje
je študiral v Zagrebu, bogoslovje v Ljubljani in Gradcu. Služboval je v
Kresnicah celih 24 let, potem pa odšel v Šmartno, kjer je umrl leta 1800.
Bernard
Lukančič, ž. vikar 1757-64, ko je odšel za župnika v Kolovrat, kjer je bil 17
let in nato v Tržiču 19 let. Preselil se je v pokoj v Moravče, kjer je tudi
umrl.
Jakob
Tomšič, doma v Kresnicah
Anton
Janez Perkovič, kpl. 1769-74. V Kolovratu je bil
kurat od leta 1774-80. Bil je najbrž v sorodu z rodbino Perkovič, ki je v prvi
polovici 18. stol. dobila v posest pristavo in grad Kolovrat.
Janez
Groboljšek, rojen 1745 na Sv, Gori kot sin Marka in Jere. Na Vačah je bil samo
eno leto. Umrl je kot kurat na Sv. Gori
za jetiko, star 62 let.
Ignacij
Luznar, kpl. !773-1778, ko je odšel v Zagorje,
Nazadnje župnik in dekan v Šmartnem pri Litiji, kjer je umrl 1797. leta.
Andrej
Šega, 1776-77. Cerkničan po rodu. Posvečen na naslov bistriškega
kartuzijanskega samostana, ki ga je cesar Jožef II. Ukinil.
Jakob
Luštrek, kpl. 1778-81. Od tu se je preselil v Št. Lambert za vikarja. Umrl pa je v Pečah 21. 9. 1803 po dolgi
bolezni.
Jakob
Debelak, kpl. 1791-93. V Senčurju
pri Kranju je bil benificiat, katerega je on
ustanovil in tam ostal do smrti leta 1826.
Tomaž
Cuderman, kpl. 1793-96. Pokopan v Predošljah
kot župnik, kjer ima na grobu napis: »nekoč je bil pastir ovc, pozneje pa
pastir duš.«
Martin
Assu (Osel), kpl. 1800-01,
doma v Šenčurju.
Andrej
Kravs, kpl. 1800-1801. Bil
je prijatelj kozarca, zato je moral k frančiškanom v Ljubljano.
Anton
Mežnar, čeprav je bil Mežnar, je bil tudi kaplan obenem od 1801.1803. leta.
Karl
Zorn, kpl. 1806-08., ko je odšel za škofijskega
kaplana. Pozneje je bil kanonik v Ljubljani, kjer je umrl leta 1864.
Jožef
Gogala, kpl. leta 1814-15, ko se je preselil v
Ljubljano za profesorja moralke. Doma je bil z Bleda in je bil posvečen na
privatni naslov. Iz Ljubljane je odšel v Selca in potem v Lesce, kjer je umrl
za jetiko star 60 let.
Matevž
Kristan, poznejši župnik na Vačah, je bil tukaj kaplan od leta 1816-25. Andrej Bohiuc, kpl. 1819-25. Duhovnik je
postal leta 1819. Zgodovinar Pokorn je rabil večkrat izraz »poduhovničil«
se je. Bil je nabožni pisatelj.Jožef Rome (1825-26).
Posvečen leta 1819. Z Vač je odšel v Kolovrat za župnika, kjer je bil do leta
Anton
Pad. Kos (1828-29), rojen Jeseničan, kot sin krčmarja. Prva njegova služba je
bila na Vačah. Bil je škof. Notar, župnik v Idriji, potem v Kranju in nazadnje
stolni kanonik in prošt v Ljubljani, kjer je umrl 16.11.1868.
Maksimiljan
Rumplar (1833-34), Hrvat iz Samobora,
župnik v Lipoglavu in Šmarju, kjer je umrl 1873. leta.
Jožef
Malneršič (1834-35), doma iz Vipave. Na Vače je prišel iz Čateža. Potem pa je
šel v Dol, kjer je bil pospeševaltelj ljudskega
šolstva. Verjetno je bil lovec, ker je po nesreči s svinčenkami obstrelil neko
deklico ter je zato moral iz Dola. V pokoj je odšel domov v Vipavo.
Janez
Cankar (1835-37). Prišel je iz Vipave. Nazadnje je bil ekspozit
v Harijah, kjer je umrl leta 1853. Domov grede iz Trnovega je zašel v snežni
metež, kjer je zmrznil.
Anton
Lapajne, je bil 11 let kaplan na Vačah, kar je za tisti čas veliko. Bil je
Idrijčan, umrl pa je v Šmarju 1857. leta.
Jakob
Mulhar (1845-56), Ljubljančan, beneficiat v Šmartnem
in kaplan v Moravčah, nato pa župni vikar v Pečah, kjer je umrl 9.12.1861.
Valentin
Legat, 1849-51. Služboval je na 11 krajih. Nazadnje v Doberli
vasi na Koroškem, kjer je umrl 1916 v starosti 90 let.
Jurij
Stenko, (1851-52). Rojen v Pečah 9.4.1801. Bil je v Št. Juriju pod Kumom in
potem ž.upravitelj na Sv. Planini do svoje smrti
1862. leta.
Martin
Korošec, (1853-55), doma iz Višnje gore. Ko je bil kaplan v Prečni je prestopil
v samostan redemptoristov, pa je kmalu spet izstopil
in prišel na Vače za kaplana.
Andrej
Šarc, (1867-59), doma iz Homca. Nazadnje je bival v Zalogu pri Cerkljah, kjer
je tudi umrl 27. 6. 1901. Enako kot ž. Porenta.
Ignacij
Eržen, kpl. od 1859-
Anton
Polšak, kot novomašnik.
Druga
kaplanija pa je nezasedena od jeseni
Marija
Ana Katarina pl. Isenhaus, sestra tukajšnjega župnika
dr. Antona Žiga Volbenka pl. Isenhausa,
je ustanovila na Vačah beneficij še za enega kaplana leta 1747, ki je opravljal
po 30 maš po namenu ustanovnice.
Beneficiati
so pravzaprav kaplani, samo ime so imeli drugo, ker so opravljali obveznosti
beneficija.
Leopold
Jurij Planques, beneficiat od 1747 do smrti 1761, ko
so ga položili v kripto ž. cerkve. Bil je Žiženberčan,
posvečen pa na naslov gospostva Zgor. Motnik.
Jurij
Židan, beneficiat 1762-1804. Umrl je na Vačah, na hišni štev. 6, star 76 let.
Frančišek
Šavnik, beneficiat od septembra 1804 do svoje smrti
28.12.1805, zaradi pljučnice. Tudi on je umrl v hiši štev.6. To je bila hiša,
ki je stala na beneficijskem vrtu in je leta 1938.
zgorela.
Simon
Zanetti, beneficiat 1806-08. Prišel je sem kot
novomašnik iz Ljubljane. Z Vač pa je odšel za kaplana na Bled.
Od
1808-1860 pa je bila beneficijska služba nezasedena
in nato združena s kaplansko službo.
Ignacij
Eržen, je bil tu že dve leti kaplan, nato pa eno leto beneficiat.
Lovrenc
Mazeh, beneficiat 1862-66. Na Vačah je bila to
njegova prva služba.
Valentin
Blaž-Pečnik, benef. (1866-68), rodom iz Kranja, sim
klobučarja.
Matija
Absec, beneficiat 1868 samo 10 mesecev. Z Vač je
odšel na Brdo.
Rajko
Kalan, tudi komaj nekaj mesecev na Vačah kot beneficiat. Rodom iz Škofje Loke.
Karel
Kurent, beneficiat (1869-73), rodom iz Mokronoga.
Karel
Jančigar, tu samo od jeseni do pomladi 1874. Po rodu Žuženberčan.
Ignacij
Vrančič, beneficiat eno leto. Rodom Moravčan. Pozneje je bil župnik v Kolovratu.
Karel
Ceme, benef. (1875-76).
Doma iz Tržiča.
Vincenc
Polaj, benef. (1876-78,
tudi Tržičan.
Andrej
Pogorelec, benef. (1880-83). Prišel je na Vače iz
Cerknice. Od tu pa v Šmihel in Škocjan,1887. leta pa je vstopil v nemški
viteški red in bil nastavljen za upravitelja v Podzemlju. Nemški viteški red
ima še sedaj nekaj župnij v Beli Krajini in Prekmurju.
Mihael
Trček, benef. 1883-84. Odšel za župnika v Šmarje.
Jožef
Pokljukar, benef. !84-88,
prišel iz Sodražice.
Jožef
Zelnik, najprej administrator, nato beneficiat od 1888-90. Prišel je iz Šmartna ter se potem preselil v Čemšenik. Odslej so bili
vsi beneficiati tudi kaplani.
Janez
Hudovernik, benef. 1890-95, rodom iz Radovljice.
Zaradi bolehnosti odšel v pokoj na Dobravo.
Jakob
Pavlovčič, benef. 1895-97. Prišel na Vače iz Višnje
gore. Pozneje dekan v Suhorju.
Karl
Jaklič, benef. 1897-98, doma iz Višnje gore. Z Vač je
odšel na Prežganje.
Anton
Medved, benef. Komaj dva meseca 1899. leta. Rodom je
bil Kamničan ter je odšel z Vač v začasni pokoj. Medved je znameniti slovenski
pesnik.
Andrej
KRAJEC, BENEF. 1898-99. Na Vače je prišel iz Šmihela. Potem je bil za župnika v
Kranjski gori.
Janez
Smukavec, benef. 1899-1902, ko je bolehen odšel iskat
zdravje v Ljubljano, pa je tam že 17,5,192. umrl.
Janez
Kramar, benef. 1902-1909. Rodom iz Trebnjega. Po
požaru Vač 1903. leta je za nekaj časa prevzel tudi šolo. Bil je precej
priljubljen. Z Vač je odšel v Ribno pri Bledu, kjer je umrl 26.7.1950.
Franc
Majdič, benef. 1909-21. Služboval je na Vačah celih
11 let. Rodom je bil iz Čemšenika. Z Vač je odšel v Motnik za župnika. Nazadnje
je bil župnik v Sodražici, prednik sedanjega škofa g.dr. Lniča.
Umrl je kot upokojenec 23.2.1959.
Franc
Šušteršič, benef. (1921-1924). Rodom iz Horjula. Bil
je župnik v Selcih. Med vojno se je naselil doma v Horjulu, kjer je tudi umrl
19.5.1948. v starosti 59 let.
Anton
Pavlič (1924-28). Zadnji benef. In kaplan na Vačah.
Rojen je bil v Selcih 21.1.1895. leta. Umrl kot župnik v Selih pri Kamniku
11.5.1966.
BENEFICIJ MATERE BOŽJE NA VAČAH
Kdaj
je bil ta beneficij ustanovljen ni znano. Podeljeval pa je ta beneficij
nadvojvoda Ferdinand. Večina beneficiatov je uživala samo dohodke; službo, ki
je bila s tem zvezana, so pa proti večji ali manjši odškodnini opravljali Vaški
kaplani ali tudi župniki.
Beneficij
M.b. na Vačah v drugi polovici
Dr.
Andrej Stűrzensteiner,
prejme beneficij od nadvojvode Ferdinanda leta
Dr.
Mihael Mikhez, stolni dekan v Ljubljani, je bil od
baronice Sabine Lamberg iz Černelega predlagan za
beneficiata M.b. na Vačah. Patriarh ga je potrdil 4.10.1603. Ker je tudi
nadvojvoda predlagal 24.9. istega leta svojega dvornega kaplana Polidorja Locatellija, se je
vnela pravda, ki se je končala v korist Mikheza. Bil
je trikratni doktor, škofov generalni vikar, nadvojvodov tajni svetnik in
papežev protonator (papeško odlikovanje). Bil je
Ljubljančan in pisatelj. Za preproste ljudi je leta 1615 napisal: »Ta mali Cateshismus ali Kershanski nauk.«
Andrej
Šega, beneficiat M.b. na Vačah !583, posvečen v Ljubljani in pozneje v Mengšu.
Mgr. Gregorij Jurij Rozman, beneficiat na Vačah od 1638-64. Bil
je župnik v Šmartnem pri Kranju. Beneficij je imel v najemu. Bil je gorenjski arhidiakon, magister bogoslovja in je umrl kot župnik v
Stari Loki.
Janez
Jernej Gladič, beneficiat M.b. na Vačah, še leta
1678. Rodom iz puljske škofije. Župnik je bil v Dobu. Umrl je l.
Ni
znano, kdaj je bil ustanovljen in kdo ga je ustanovil. Podeljeval ga je cesar.
Janez
Butalič (Wuthalich),
beneficiat od 1603 do svoje smrti 1605. leta, ko je umrl kot župnik Moravški.
Bil je nečak škofa Tomaža Hrena in kaplan nadvojvode Ferdinanda.
Elija
Henrik, dvorni kaplan nadvojvode ferdinanda, ki ga je
predlagal za ta beneficij. Oglejski patriarh ga je potrdil 29.7.1605. leta.
Marko
Kodrač, je dobil ta beneficij 8.1.1611.
Mgr. Andrej Stűrzensteiner,
je imel obenem tudi beneficiat M.b. na Vačah.
Mgr. Franc Jožef Garzaroll, rojen v
Trstu, študiral pa je na Dunaju.
Beneficiat
sv. Mihaela je bil l. 1558., ko je napravil urbarij,
ki se nahaja v ž. arhivu.
Verjetno,
da je ta beneficij popolnoma opešal ali morda celo propadel, ker je bil
24.jan.1766. leta na Vačah pravomočno ustanovljen
beneficij sv. Mihaela z glavnico 3000 gld.
Mihael
Kuret, župnik v Paki in obenem beneficiat. Umrl je leta 1764.
Janez
Krstnik Posavec, po rodu Idrijčan in župnik v Železnikih. Beneficij je užival
od l. 1764-1792.
Kaj
je bilo z Beneficijem pozneje, ni znano.
RAZNI SACELANI (GRAŠČINSKI DUHOVNIKI) IN PENZIONISTI
Marko
Lavtar, sacelan baronov Wűrzasteinov (1676-98) v gradu Lubeck in Ponoviče. Prej je bil na Vačah eno leto kaplan.
Še v Valvazorjevem času je bila v ponoviški graščini lepa kapela.
Janez
Porte, sacelan v Ponovičah
še leta 1711. Tu je tudi umrl in 9.1.1712 bil položen k večnemu počitku v novo
kripto žup. cerkve na Vačah.
Janez
Valentin Petrič, sacelan v Poganiku
leta 1731. Umrl je v Vipavi.
Janez
Krst. Andrwie, francoski duhovnik begunec. V začetku
leta 1746 se je naselil v Ponovičah, kjer je v grajski kapeli opravljal zgodnjo
sv. mašo pri baronu Oblaku.
Janez
Micelli, je leta 1801. dobil od škofijstva
dovoljenje, da sme bivati v Ponovičah kot sacelan, dokler
se ne privadi slovenščine.
Marhlin Gall, iz Ljubeka. Leta 24.4.1343
je postal moravški župnik. Inštaliral ga je župnik iz Doba.
Matija
Hvala, rojen na Vačah. Študiral je v Ljubljani in na Dunaju, kjer je postal magistermodroslovja. Bil je profesor na dunajski univerzi.
Leta 1510 ga je artistična fakulteta imenovala za svojega dekana. Bil je
izvrsten govornik. Iz vseh stanov so ga hodili poslušat. Izdal je menda le eno
knjigo, a ta je bila na vrhuncu tedanje modroslovne
vede, zato »vir unis libri«. T,j. »mož ene knjige«
imenovan.
Jakob
Tmšič, doma iz Vač. Posvečen je bil za duhovnika leta
1516 od lavantinskega škofa Lenarta.
Martin
Smuk, rojen leta 1564 na Vačah. Posvečen je bil na vel. soboto 1589. leta. Bil je
kaplan v Šmartnem pri Litiji in pozneje župnik v Zagorju.
Mihael
Valič. Posvetil ga je 14.4.1607. leta škof Tomaž Hren. Služboval je v Kamnikuod tam pa je šel v Laško, kjer je postal arhidiakon savinjske doline. Umrl je v Žalcu leta 1646 pri
bratu župniku Krištofu.
Andrej
Juvan, rojen na Vačah leta 1630. Posvečen je bil leta 1654. Dve leti je
služboval kot kaplan v Dobu in od 1656. leta kot vikar v Krašnji do svoje smrti
leta 1697.
Gregor
Juvan, roj. 8.3.1650. Posvečen leta 1674. Bil je najbrž nečak Andreja Juvana,
pri katerem je bil kot beneficiat v Krašnji.
Janez
Železnik je bil kaplan v Čemšeniku, umrl je kot sacelan
v Gambrku 14.2.1682. leta.
Nikolaj
Baltazar Dobravec, roj. Na Vačah leta 1730. Bil je vikar v št. Lambertu od 1757-67. On, njegov oče Martin in brat Jurij so
z vsoto 2000 fl. Dne 1.12.1751 dali podlago za
ustanovitev vikariata v Št. Lambertu. Župnija je bila
ustanovljena šele 1862. leta.
Matevž
Ravnikar, škof tržaško-koperski. Rojen na Vačah
20.9.1776. leta kot edini sin krojača Jurija in Neže. Vaški kaplan Stendler je nagovoril očeta, da ga je dal v šolo v
Ljubljani. Deželni glavar Hohenwart ga je kot sedmošolca izbral za vzgojitelja
in učitelja svojemu sinu. Po maturi je vstopil v bogoslovje, ki ga je končal v
treh letih. Kmalu je zaslovel po učenosti, spretnosti in delavnosti. Leta 1827,
ga je cesar Franc poklical v Trst kot pravnega svetovalca deželnega
glavarja. Čez tri leta pa je že postal
škof združene tržaško-koperske škofije. Posvetil ga
je njegov sošolec ljubljanski škof A.Wolf. Svojega očeta je vzel k sebi in je
ostal pri njem do svoje smrti. Dočakal je visoko starost 94 let. Mati je že
prej umrla. Na skupno prošnjo Ravnikarja, kopitarja in Cojza
je cesar ustanovil v Ljubljani stolico za slovenski jezik. Odslej so se morali
vsi bogoslovci v Ljubljani učiti slovenščino.
Kopitar
je o njem zapisal, da je bil mož,«kot ga kranjska literatura ni imela.« Ni bilo
knjige, v kateri bi brali tako čisto slovenščino, kakor je bila v njegovih
knjigah.
Škof
Baraga je bil njegov učenec, poleg pet še drugih škofov.
Kot
janzenist je bil zelo strog, vendar v srcu dober. V oporoki ja napravil 6
ustanov za revne dijake. Umrl je 20.9.1845. v starosti 70 let. Pokopal ga je
goriški nadškof.
Dr.
Anton Lajovic, rojen 19.12.1878 na Vačah v isti hiši kot Matevž Ravnikar. S
pomočjo Ravnikarjeve štipendije je odšel študirat na Dunaj, kjer je glasbeni konzervatorij končal z odliko. Njegovo največje glasbeno
delo sta psalma
Franc
Celestin, doma iz Klenika, rojen 13.nov.1843. leta. Študiral je v Ljubljani in
na Dunaju. Bil je profesor v Vladimiru
Jernej
Klinc, roojen na Vačah 1867. leta. Postal je
frančiškan, vendar je po 7 letih izstopil iz tega reda. Potem je bil kaplan v
Čatežu in nazadnje župnik v Javorju. Umrl je kot upokojenec v svoji hiši na
Vačah.
Franc
Zorko, rojen v Široki Seti 3.11.1882. Služboval je v Smledniku, Košani, Slapu
in med prvo svetovno vojno je bil vojni
kurat. Leta 1919 je bil inštaliran za župnika pri Sv. Duhu nad Krškem, kjer je
tudi umrl.
Dr.
Juvan Alojz, odvetnik, rojen na Vačah l. 1890. Gimnazijo je študiral v
Ljubljani, pravo pa v Gradcu in na Dunaju s pomočjo Ravnikarjeve štipendije.
Služboval je v Ljubljani in Mariboru, kjer je bil več let župan. Umrl je
l.1965.
REGESTI (IZPISKI) NEKATERIH ZELO STARIH IN POMEMBNEJŠIH
LISTIN ŽUP. ARHIVA NA VAČAH
Nedelja
8. jun. 1421. Katarina vdova po rajnem Frideriku Toplach
in Eberhart Pawerer priznavata,
da sta prodala posestvo na Zabavi Petru Brezniku in njegovemu nečaku Martinu iz
Kostrevnice za 30 mark.
Torek,
55. sept. q441, v torek pred Vel. Šmarnom. Neža vdova po raj. Mihaelu Ketzenberg voli kmetijo na Kri.ni
goriv vaški (sedaj kolovraški) župniji ter njivo pod Vačami, v Grobljah
imenovano, ki jo je kupila od klučarjev vaške cerkve
za 11 mark Henriku iz Strmce in Juvančiču Sűle vaškemu tržanu, ključarjema vaške
cerkve za večno luč. Da bo ta zadeva v redu, naj skrbita mengeški župnik ali pa
njegov vikar na Vačah.
Listina
z dne 29.9.1447 bo natančneje navedeno pri Kandrški in Slivenski cerkvi.
6.12.1456.
Katarina hči raj. Nikolaje Freychawerja in vdova po
+Marku iz Zagorice priznava, da sta jo brata Hanže in
Lienhart popolnoma izplačala.
24.avg.
1467. Andrej Apfaltener potrjuje, da sta mu Andrej
Kolenc sodnik na Vačah in Peter Končič, tržan vaški, oba ključarja na Vačah,
prodala kmetijo na Goličah pri Vačah.
4.7.1477.
Tomaž Štrucelj, vaški tržan zapušča v svoji oporoki 2 njivi za večno luč pri
župni cerkvi na Vačah.
V
sredo 13.sept.1504. Lienhart Puhelspergar
kranjski meščan, proda eno kmetijo za
15.
6. 1517, na sv. Vida dan na Vačah. Valentin Pavlič in Luka Kerznar,
vaška tržana in obenem ključarja ž. cerkve sv. Andreja na Vačah, prodasta njivo pri Vačah Tomažu Krznar in njegovi ženi
Agati.
Listina
z dne 24.6.1517 je natančneje omenjena pri cerkvi v Gori in Široki Seti.
29.sept.1531 na sv. Mihaela dan. Jerica, vdova po pokoj.
Vaškem tržanu Martinu Hribar proda svoje posestvo Andreju Pavlič z Vač.
Posestvo leži pri križu na Vačah, kjer se gre v Lebek.
22.jul.1543.
na sv. Magdalene dan. Lenart Hlapše, vaški tržan
proda njivo v Grobljah, ki jo je kupil od ž.cerkve na
Vačah. Vaškemu tržanu Gregorju Železniku in njegovi ženi Katarini.
25.febr.1546.
na sv. Matije dan. Ključarji župne cerkve na Vačah, Jurij Šega, Matija Smuk in
Gašper Fajdiga prodajo njivo pri poti na Vače Andreju Kaspaunu
in njegovim dedičem pod pogojem, da plačuje obresti cerkvi vsako leto, z vsemi
pravicami in postavnim varstvom
20.jan.
1550. Marta Duelbacher klariškega
samostana v Škofji Loki, proda juriju iz Wittischa in njegovi ženi Barbari ter njunim naslednikom
kmetijo na Vačah za letnih ½ marke obresti.
Vače,
6. avg. 1578. Jernej Pregelj iz Lazov proda desetino one kmetije na Ravnah,
kjer je bil poprej Anton Hafner cerkvi M.B. na sveti Gori. Priči: Andrej Pavlič
župnik vaški in Lenart Smuk tržan vaški.
Vače,
9. jun. 1580. Marko Ramer, vaški tržan priznava, da
je prodal pol desetine od 5 kmetij v Dešnu, v moravški župniji, ki so naštete
imenoma.
Wagensperg, 12. maja 1587. Konstantin Wagen
na Wagenspergu proda Juriju in Luki Tomen v Kandršah , v lubeškem
sodnem okraju, v vaški župniji, eno kmetijo pri sv. Lenartu, ki jo je prejel od
svojega očeta Krištofa.
Kandrše
11.febr.1591. Blaž Lovše v Sp. Potoku proda od svojega očeta Nikolaja
podedovano kmetijo bratu Mihaelu v Spo. Potoku za
gotovo vrsto denarja z vsemi pravicami. Je v vaški župniji in spada pod Sv.
Goro.
Volčji
potok, 12.5.1614. Adam Valvasor potrjuje, da je Mihael Lovše v Podbukovnju resnično dolžanKlemenu
Lipoglavu 100 renskih goldinarjev, ki mu jih je bil posodil. (Grad Volčji potok
je stal na hribujvzh. Od kamniške podružnice sv.
Ožbolta. Prvič se omenja že leta 1220. V Valvazorjevem času pa je bil že v
razvalinah).
Pleterje,
22.avg.1614. Mert pl. Wernegkh
na Raki proda dvor v Sp. Hotiču v vaški župniji Luku Dimen in njegovim dedičem,
za gotovo že plačano vsoto denarja.
Vače,
22. apr. 1619. Benedikt Križe, kovač na Paki proda dvor v Sp. Hotiču v vaški
župniji Cvetežu, proda svojo kmetijo bratu Gašperju
za gotovo vsoto denarja. Z vsemi pravicami.
Vače,
17. avg. 1625. Jurij Lovše iz Spod. Bukovje (Podbukovje) priznava, da je dolžan
cerkvi M.B. na Sv. Gori v vaški župniji 30 renskih gld.,
za kar zastavlja svoje na Hribu ležeče posestvo.
Ljubljana,
30.9.1633. Godefrid Gall na
Ročeku in Turzu je dal v
fevd svojo desetino 6 kmetij v Široki seti, kar je imel preje Marko smuk, s
pismom potrjenim že 31.5.1631 v lubeškem gradu.
Vače,
21. marca 1637. Mihael Smuk in njegova mati Ana izročita njivo v Bregu pod
Vačami Jakobu Dobravcu, trškemu sodniku na Vačah, s tem pogojem, da plačuje
vsakoletne obresti ž. cerkvi na Vačah, kakor je s pismom določeno v urbarju
1585.
23.
febr. 1642., je bila napisana pobotnica glede Kračanove
kmetije, vredne 300 gld. Tomaž Kračan,
sin pok. Gregorja Kračana, je deloma radi dolgov,
deloma pa radi pogrebnih stroškov popustil od prvotne vsote na 250 gld., kar je tudi plačal Blaž Kračan.
Ljubljana,
15. marca 1646. Neža Juvan priznava pismeno zase in za svoje naslednike, da je
prodala kmetijo v Široki seti za 190 gld. Svojemu
bratu Janezu Wrembu kot delež svoje dediščine v
Malinah spadajočih pod svetogorsko cerkev.
Ljubljana,
12. marca 1668. Hanže Khernacher
tržan in trgovec na Vačah, proda Jakobu Allaufu,
bivajočemu v Cirkušah, na Kleniku dolžnostno desetino za 330 gld. Od 5 celih kmetij.
Ljubljana,
18. septembra 1670. Vaški župnik Andrej Golleray in
ključarji M.B. na Sveti gori, Martin Kovač, Blaž Groboljšek, Andrej Baste in Janez Zupan, kupijo za gotovo plačano vsoto
kmetijo, ki sta jo prodala svobodnjak v Hotiču Luka Dimec
in njegova žena Katarina.
Ljubljana,
29. aprila 1675. Deželni knjigovodja Adam Dinzl je
spisal kupno pismo za Mihaela Križeta, bivajočega v Žabšah, pod lubeškim gospostvom,
ki proda cerkvi M.B. na Sv. Gori v popolno last svojo svobodnjaško kmetijo za
gotovo vsoto denarja, ki so ga ključarji cerkve Martin Kovač, Ivan Zupan in
Jurij Bastl resnično in pošteno plačali.
Ljubljana,
30. dec. 1676. Deželni knjigovodja Adam Dinzl napravi
zadolžnico Mihaelu Juvančiču, svobodnjaku, bivajočemu na Vačah, s katero
potrjuje, da je prejel 100 renskih goldinarjevna
posodo od svojega strica Marka. V Varstvo tega pa zastavlja desetino ene
kmetije na Vrtači pri sv. Neži na Slivni.
Vače,
6. aprila 1677. Zapriseženi možje Gregor Juvan vaški tržan, Martin Tompek, svobodnjak, Marko juvančič
spadajoč pod Gallenberški fevd (Gamberk,
grad med Zagorjem in Čemšenikom) in Ivan Kovač podložnik ljubeškega gospostva,
so cenili kmetijo Adama Krečana, ki je deloma prodana, deloma pa ustanova
cerkve M.B. na S. Gori, na 750 renskih gld. Pisave
nezmožni možjeso podpisali Marko Lauter
duhovnik na Vačah Ivana Kovača, Krištof Rambschissel
(najbrž iz Kolovrata) Martina Tompek in Jakob Detela
Mihaela Juvančiča. Priča je bil pri sestavi te listine Mihael Juvan, magister modroslovja ter bogoslovec 3. letnika, ki je podpisal
Gregorija Juvana.
Ljubljana,
2. jun. 1694. Jakob Dimic v Sp. Hotiču proda Matiji in Gašperju Juvanu v Zgor.
Strmci dve kmetiji na Mačkovcu za gotovo vsoto denarja. Kupno pogodbo je
napisal Adam Dinzl.
Ljubljana,
13. jun. 1704. Boštjan Reigersfeld napravi Jakobu Allaufu zadolžnico za 300 gld.,
ki jih dolguje vaškemu župniku Andreju Golleray še od
l.
Ljubljana,
7. jan. 1745.. P. Ignacij Wremfeldt, provincial pavlinskega reda in
ves konvent prodasta
desetino od treh kmetij na Brezniku za 800 gld.
Vaškemu župniku Franč Viljemu pl. Lchtentalu
in ključarjem v vsemi pravicami in dajatvami.
Stična,
3. jan. 1747. Ana Katarina pl. Issenhausen, sestra
vaškega župnika dr. Ant. Žiga pl. Issenhausen je v
svojem testamentu z dne 27. maja 1746. volila 3000 gld.
Nemške veljave za mašni beneficij. Vsak teden naj se opravijo po tri svete
maše. Župnik Viljem pl. Lichtental pa je postavil
hišo in dal vrt za eno peto obletnico zase. Za oboje se je napravilo ustanovno
pismo, ki ga je potrdil tedanji stiški opat Viljem Kovačič vpričo Leopolda pl.
Hohenwarta, prisednika deželnega sodišča.
Grafenweg, 4. marca 1749. Janez Weinizer,
doktor obojnega prava, proda kot imetnik graščine Grafenweg
u Tirni, desetino od 12 kmetij za 1100 gld. Vaškemu
župniku Lichtentalu za cerkev M.B. na Sveti Gori.
Grafenweg, 4. maja 1747. Isti Janez Weinizer
proda na Rovišah žitno desetino od 3 kmetij in 2 kajž
podružni cerkvi sv. Petra v Golčah za 300 gld., ki jih je plačal vaški župnik Lichtental.
(Grad
Grafenweg /slov. Knežji pot/ je stal med Cirkušami,
Savo in gradom Ponoviče na hribu, kateremu sedaj pravijo »knežakovina«.
Na nekdanji grad nas spominja ne samo ime, ampak nam o tem pričajo tudi razvaline,
ki pa jih je le malo ostalo, ker so ljudje kamenje porabili za zidavo svojih
hiš).
Ljubljana,
4. aprila 1747. Vaški tržan Matevž petrič proda župni
cerkvi sv. Andreja na Vačah njivo, ki je med poljem jakoba
Kovača in Martina Dobovca za 60 renskih gld.
Ljubljana,
30. jul. 1749. p. Ignacij Wremfeldt proda župniku na
Vačah Lichtentalu desetino od dveh kmetij na Grmu in
na Vrtači za 200 gld.
Kolovrat,
4. aprila 1750. Frančišek Perkovič posestnik graščine Kolovrat in njegova žena
Marija Ana roj, Shigur potrjujeta pismeno, da sta
resnično prejela od vaškega župnika Lichtentala 800 gld., ki jih je plačal kot odkupnino za 2 kmetiji na
Mačkovcu in Globodolu.
Ponoviče,
24. aprila 1762. Lastnik posestva Lubeškega in
ponoviškega baron Frančišek Rudolf pl. Wolkensperg
ter vaški župnik dr. Matevž Rozman s ključarji cerkve M.B. na Sv. Gori se
pismeno zavezujejo, da si ne bo nihče izmed pogodbenikov lastil prostora na Sv.
Gori pri cerkvi kot svojega; tam namreč, kjer stoji skedenj za mlačev, ali da
bi pobiral davke od njega, dokler za to merodajno sodišče ne določi, čigav bo
ta prostor. To pogodbo je potrdil tudi stiški opat Viljem Kovačič, 13. jun.
1762.
Dobrnič,
župnišče, 20. maja 1783. Tomaž Zajec, župnik dobrniški in ključarja župne cerkve
sv. Jurija, Anton Šmalc in Anton Kušnig, pismeno
potrjujejo, da so resnično prejeli 100 gld. Posojila
od vaške župne cerkve oziroma tamkajšnjega župnika Jakoba Zupančiča za zidavo
dobrniške župne cerkve. To zadolžnico je potrdil tudi stiški opat Frančišek pl.
Tauferer.
Vseh
listin je bilo o.
Ker
je bil ta grad v tesni zvezi z Vačami, še o njem malo zgodovine! Zgrajen je bil
verjetno že v prvi polovici 11. stol. Veliko pozornost mi je vzbudilo nenavadno
veliko število imen tega gradu: Lebeckh, Libek, Liebeke, Liebeck, Liebekhe, Lűbeckh, Lubeckh , Lubecke, Lubekgh, Lyebeck, Lybekh. Sicer je pri
nekaterih razlika res mala, ampak tudi dve imeni nista popolnoma enaki.
Grof
Albert iz Višnje gore, ki se omenja v listinah med leti
Zofija,
edinka grofa Alberta, je vzela za moža istrskega mejnega grofa Henrika iz rodu Andehsov, ki so prišli iz Bavarske, pa so postali
najmogočnejši zemljiški gospodje na Kranjskem.
Tako
se je njena dediščina združila z andeškimi posestvi v
velik kompleks, ki ga je Henrik še zaokrožil s fevdi freisinških škofov na
Dolenjskem in na severu s krškimi fevdi okoli Ljubeka.
Njegovo teritorialno politiko je prekinila njegova prezgodnja smrt 18.7.1228.
Ljubeški fevd je sedaj prešel v roke Spannheimovca, vojvode
Bernarda.
Kot
poroča listina z dne 3.11.1228., istega leta, je krški škof Ulrik razglasil, da
je po smrti grofa Henrika, ki je umrl brez otrok, grad Ljubek z vsemi priteklinami pripadal nazaj krški cerkvi, ker ga je grof
Henrik imel samo kot fevd.
Ko
je to zvedel koroški vojvoda in deželni knez Bernard, je prosil škofa, naj mu
zaradi časti in zaradi tega, ker je krški cerkvi v njenih potrebah po svoji
moči pomagal, da omenjeni grad Ljubek fevd. Škof je uslišal njegovo prošnjo in
po posvetu s svojim kapitljem je dal vojvodu ter njegovim sinovom in hčeram
grad z vsemi pritiklinami.
Zofija,
mejna grofica istrska podeli leta 1238, cerkvi in menihom v Stični osem kmetij
okrog Ljubeka v kraju, ki se imenuje Bukovica, (če ni
Podbukovje?) z vsemi pritiklinami in svoboščinami. Zofija pravi, da je to
storila v blagor duše svojega moža in sorodnikov, ki so ustanovili omenjeni
samostan. Naročila je tudi, naj dobivajo menihi na obletnico smrti njenega moža
nekak priboljšek iz belega kruha in sira, večjo mero rib in vina, kar naj bi
stalo 1/2 marke.
L.1280.
je bil lasnik gradu Verson
Ljubeški, po čigar smrti je grad podedovala
njegova žena Helcha. Pa ta rod je kmalu
izumrl.
Ko
so se nekateri vazali patriarha Bertranda in oglejske
cerkve odpovedali fevdom na Vačah, je patriarh te fevde podelil l. 1337 v Vidmu
Konradu Gallu iz Ljubeka in
njegovim dedičem.
24.4.1343.
je Marhlin Gall iz Ljubeka dobil moravško župnijo.
Plemstvo
je z uporabo ognjenega orožja prenehalo biti vojaški stan. V vojski se je
namreč začela polagati večja važnost na število najetih vojakov, ker je bila
taka vojska bolj gibčna kot pa okorne čete vitezov v svojih oklepih. Poleg tega
so se deželni knezi v uradih in državnih poslih rajši posluževali res veščih
šolanih ljudi kot pa juridično neizobraženega
plemstva. Radi tega je bilo plemstvo prisiljeno bolj intenzivno se pečati z
gospodarstvom in gledati, da bi iz tega spravili čim več dohodkov, seveda na
račun podložnikov, katerim so vedno bolj kratili njihove pravice in jim
zviševali davščine. Poleg tega je koncem
Grad
je bil pozneje nanovo pozidan, saj imamo v Valvazorjevi knjigi lepo sliko
novega gradu. Pa ta grad in njene prebivalce je l. 1560. zadela druga huda
nesreča, namreč kuga.
L.
1526. je bil Ljubek sedež selskega (ne vaškega) sodišča, ki je odpisalo vse
cerkvene dragocenosti na teritoriju vaške župnije razen v Hotiču.
L.
1593. je Ljubeško gospostvo pripadalo Juriju Einkhűrm,
kranjskemu deželnemu upravitelju, potem baronu Haleru
in za njim baronu Paradeizerju. Njegov naslednik je
bil baron Karel pl. Wizenstein in po njegovi smrti
njegov brat baron Janez Krst. Wizenstein, ki je bil
lastnik gradu v Valvazorjevem času.
Po
starem ustnem izročilu je imel grad Ljubek radi varnosti na zgornji strani
globok jarek, napolnjen z vodo, ki pa se je v precejšnji meri izgubljala v
zemljo in poleti tudi močno izhlapevala. Zato so morali stalno dovajati drugo
vodo in sicer so jo napeljali od tam, kjer je sedanje zajetje vaškega vodovoda.
Voda je tekla deloma po lesenem žlebu deloma po posebej zato narejenem jarku.
Da
se ne bi žleb pokvaril ali v jeseni od obilnega listja zamašil, je moral
skrbeti nekdanji gospodar bližnje kmetije s priimkom pri »Kladivu«.
Kdaj
je grad razpadel, ni znano. Dolga leta je bila lastnica razvalin in zemljišča
družina Tič, vulgo »Šməc«,
ki je l. 1971 prodala grad z nekaj zemlje dr. Ladislavu Lajevicu,
bratu notri že omenjenega skladatelja dr. Antona Lajevica.
Ustanovitev ljubljanske škofije
Vače pod patronatom stiškega samostana
Župnijska cerkev ( Vače 523 m )
Pokopališče in kapelica Žal. Matere božje
Župnišče, kaplanija, beneficijska hiša
Cerkev sv Florijana (Gora 698m)
Cerkev sv. Lenarta (Kandrše 508m)
Cerkev sv. Križa (Slemško 670m)
Cerkev sv. Marjete (Široka set 547m)
Vikarji in župniki na Vačah s podatki, v kolikor so znani in
omembe vredni
Beneficij Matere božje na Vačah
Razni sacelani (graščinski
duhovniki) in penzionisti
Regesti (izpiski) nekaterih zelo
starih in pomembnejših listin žup. arhiva na Vačah
SPLETNE STRANI:
Moj hobi – zbiranje sličic - Kraljestvo živali