SPLETNE STRANI:
Moj hobi – zbiranje sličic -
Kraljestvo živali
Objavljeno v Občanu – NOVICE IZ
OBČINE LITIJA – 2008, leto 10
RAVNIKAR, Matevž (Vače, 20. 9. 1776 - Trst, 20. 11. 1845), škof in nabožni pisec. Šolal seje na ljubljanskem liceju; v času filozofskega študija (1797—99) je bil domači učitelj pri grofu Juriju Jakobu Hohenwartu. L. 1802 je končal ljubljansko bogoslovje in bil tu prof. dogmatike (1802-27); bil je tudi vodja semenišča (1802-23) ter prof. in nedeljski pridigar na liceju (1805-17). V času Napoleonovih Ilirskih provinc je bil kancler ljubljanske Centralne šole ter predavatelj filozofije in svetopisemskih besedil (1810-13). V letih 1817-27 je bil kanonik Lambergovega kanonikata (od 1828 častni), 1827-30 pa gubemijski svetnik v Trstu. L. 1830 je bil imenovan za tržaško-koprskega škofa. V svoji škofiji je še posebej skrbel za poglobitev verskega življenja in utrjeval položaj slov. jezika. Z oporoko je osnoval 6 dijaških ustanov (4 za tržaško-koprsko, 2 za ljubljansko škofijo) ter sklad za bogoslovne in ljudske knjige.
R. je kot duhovnik pripadal janzenistični usmeritvi. Njegovo slovstveno delo, ki mu je zaradi posebne jezikovne skrbnosti in pravilnosti prineslo naziv »očeta« oz. reformatorja slov. proze ter veliko naklonjenost J. Kopitarja, se začenja z nedokončanim prevodom Mojzesovega Pentatevha iz hebrejščine; od 1809 je bil tudi član ljubljanskega odbora za novi prevod Nove zaveze, ki ga je prek J. Zupana spodbudil Kopitar. L. 1813 je na novo izdal Gollmavrjev prevod molitvenika F. P. Mesenguvja Sveta maša inu keršansku premišluvanje za usak' dan iz S. Pisma, za katerega je prevedel psalme. Istega leta je iz nem. prevedel in delno priredil ter izdal Perpomočik Boga prav spoznati in častiti A. Galla. Njegovo najpomembnejše delo Zgodbe Svetiga pisma za mlade ljudi, ki ga je prevedel po C. Schmidu, je izšlo v 4 zv. (1815-17); 1816 sta izšli knjigi Abecednik za šole na kmetih in Male povesti za šole na kmetih (priredil po J. Debevcu), 1822 pa Keršanski katolški navuk (prevod dela J. M. Leonharda).
R. je skrbel za javno uveljavitev in razvoj slov. S Kopitarjevo pomočjo je poskušal popolnoma slovenizirati osnovno in nadaljevalno šolo na Kranjskem; jezikovno je popravljal šolske knjige drugih piscev. L. 1815 je s pomočjo Z. Zoisa in Kopitarja dosegel ustanovitev stolice za slov. jezik na ljubljanskem bogoslovju. Zavzemal se je za črkopis svojega najpomembnejšega učenca F. S. Metelka. L. 1820 je uradno ocenil Vodnikovo zapuščino in iz nje kupil gradivo za slovar, ki gaje izročil Metelku; Ravnikarjevo slovarsko gradivo je uporabil F. Miklošič. Ravnikarjev vpliv je bil velik zlasti med nabožnimi pisci na Kranjskem, pri Prešernu pa so njegove slovničarske stranpoti izzvale odpor.
LIT.: J. RAVNIKAR, Tržaško-koprski škof Matej Ravnikar, Lj 1890.
I. Gna.