IZVORNA STRAN

 

Književni listi 21. 2. 2001  - Peter Svetik

 

Zanimivo pričevanje o drugi svetovni vojni

 

Vranov let v svobodo

 

V počastitev 55. obletnice konca druge svetovne vojne je s sodelovanjem založbe Grafex iz Izlak in Društva piscev zgodovine NOB Slovenije izšel prevod zanimive knjige avstralskega pisca Ralpha Churchesa Vranov let v svobodo. Knjiga je prvič izšla v Adelaidi leta 1995 z naslovom A Hundred Miles as the Crow Flies.

Avtor je svoje delo (170 str.) napisal, kot je na več obiskih v Slo­veniji zatrdil, da bi bralce v Avstraliji seznanil z resnico o partizanskem giba­nju v Sloveniji. Z njim se je želel tudi dostojno oddolžiti partizanskim eno­tam, ki so leta 1944 približno stotnijo zavezniških vojnih ujetnikov osvobodi­li pri Ožbaltu v bližini Maribora in jih po dolgi, mučni in nevarni poti varno pripeljali na partizansko letališče med Metliko in Črnomljem v Beli Krajini. Od tam so jih potem zavezniška letala prepeljala v Bari v Italiji. Avtor, ki je bil nekak vodja približno 100 zavezni­ških ujetnikov raznih narodnosti, je več mesecev iskal možnosti za beg. Konč­no mu je kljub jezikovnim preprekam uspelo najti povezavo s partizani in or­ganizirati prebeg celotne skupine ko­nec avgusta leta 1944.

Churches podrobno opisuje trnjevo, več kot 150 km dolgo pot skozi nemške zasede, ob skromni hrani, ki so jo pre­mogle posamezne kmetije ali partizan­ske enote, ob slabi fizični kondiciji pohodnikov, slabi obleki in podobno. Mnogi so proti koncu že omahovali in se na pisca jezili, saj jim je bilo v ujetni­štvu bolje kot na tej težki poti. Najhuj­ša prepreka je bila reka Sava. Podviga noči, ko so jih partizanski čolnarji pre­peljali preko nje, se Churches posebej rad spominja. Poleg vseh težav na tej dolgi in nevarni poti, ga je skrbelo še zdravje tovarišev, ki jim je ob koncu že močno zmanjkovalo moči. Šele na cilju so si zadovoljni oddahnili. Kot poudari R. Churches, je bilo to dejanje velik podvig tako za zavezniške ujetnike kot za partizanske enote, ki so jih na poti varovale. Njihova odisejada je trajala 14 dni, čeprav bi jo, kot je kasneje v Ita­liji nekako ironično dejal zavezniški poveljnik, ki ga je podrobneje izpraševal o pobegu, vran preletel po zraku v enem samem dnevu.

Knjiga izraža popolno priznanje parti­zanskim enotam, ki so skrbele za var­nost ujetnikov, vseskozi hvali prebivalce, ki so jim na poti pomagali, kolikor so pač mogli. Avtor v sočni in slikoviti pripovedi občuduje posameznike, nji­hovo hrabrost in vztrajnost, veliko že­ljo slovenskih ljudi, da bi izgnali oku­patorja. Posebej je čutiti navdušenje nad vsemi kmetijami, v katerih so jim pripravljali skromne obroke. Churches je svoje delo posvetil sloven­skim partizanom, ki so, kot je zapisal, tvegali več, kot so bili dolžni, da bi var­no prepeljali do svobode 98 vojnih uje­tnikov. Med drugim v uvodu poudari, da ga je k pisanju priganjal dolg, ki ga je čutil do slovenskih gverilcev - parti­zanov in zavest, da so slovenski borci prispevali pomemben delež za končni poraz Nemčije. Poleg tega ugotavlja, da verjetno največji pobeg vojnih uje­tnikov v drugi svetovni vojni, zasluži podrobnejšo predstavitev.

Knjiga, opremljena z več fotografijami Karpe Phillipsa in drugih, je za Sloven­ce zanimiva predvsem zato, ker resnico o drugi svetovni vojni na naših tleh pri­poveduje neobremenjeni Astralec.  Peter Svetik