Z dovoljenjem Radia Univox Kočevje

Besedilo, ki je bilo objavljeno na Radiu Univox Kočevje, septembra 2010

 

ETBIN BOJC: KO SE KOSTELEC IZLEŽE, VALJE TORBO VEŽE

 

Najbolj znano delo slavista, pedagoga in uglednega katoliškega filozofa predvojne generacije Etbina Bojca je nedvomno večkrat ponatisnjena knjiga Pregovori in reki na Slovenskem. V zbirki, še vedno najobsežnejši, kar jih je kdaj izšlo na naših tleh, je zbral več tisoč ljudskih modrosti, med njimi tudi mnoge kostelske; »Samo batina pride prerano«, »Zaradi hvale je še mačka crknila«, »Lahko je s tujo roko kače loviti« in »Ni pšenice brez grašice« so le nekatera izmed zabeleženih življenskih vodil Kostelcev, večnih popotnikov, ki so o sebi pravili, da se v svet odpravijo takorekoč takoj po rojstvu:  »Ko se Kostelec izleže, valje torbo veže.«

Etbin Bojc se je rodil na Vačah, oktobra 1906. Očetova orožniška služba je družino kmalu privedla v Dobrepolje, od tam pa kasneje v Kočevje, kjer je Etbin nadaljeval v Ljubljani začeto gimnazijo. Mnogo pozneje je zapisal, da je gimnazijski ravnatelj Watzl ob pogledu na njegovo spričevalo sicer dejal, da takšne radi sprejmejo, on sam pa je doma jokal, ker je moral zapustiti dotedanje prijatelje. A čas je pozdravil rane in Bojc se je Kočevja v zrelih letih spominjal kot kraja, kjer se je ob koncu gimnazije kakor antični Heraklej znašel na razpotju, s katerega je našel pot do nadaljnje učenosti in pogledal v širni svet. Ob štiridesetletnici mature je sošolcem nazdravil s priložnostnim sonetom:

 

Dvajset dvakratno leto je minilo,
V Kočevju, kar slovenski maturanti,
Abiturientki dve – ostali fanti
Junaško strogo skušnjo je prebilo.
Sedem se jih sem živih ni vrnilo:
Ej, vojna, starost s smrtjo že robanti -
Te ne odkupiš niti z diamanti
Dokler usodno ti srce bo bilo …
V življenju vlogo svojo zdaj igramo;
A v glavnem smo jo vsi že doigrali,
Kulturi naši obolus pridjali.
Rod in plod svoj skupnosti predamo,
A obračun še z večnostjo uredimo!
Tu mirno zdaj drug drugemu napijmo!

 

Komaj petnajstleten je Bojc izgubil očeta, ki je umrl za rakom in družina se je znašla v težkem gmotnem položaju. A kljub temu je dom Bojčevih postal in ostal zbirališče kočevskih študentov in dijakov. Kostelski rojak Jože Gregorič je v Mohorjevem koledarju pozneje pisal, da so tam študirali, debatirali in politizirali ter pripravljali dijaška lista »Bliskavice« in »Naši ognji.« Etbin je s svojo lepo pisavo nadomeščal pisalni stroj.

Že zgodaj se je aktivno vključil v družbeno življenje. Bil je predsednik Slovenske dijaške zveze, med letoma 1927 in 1931 pa najprej sourednik in nato urednik dijaškega glasila »Rast«. V času svetovne gospodarske krize, ko se je po diplomi tudi sam soočil z brezposelnostjo, je sodeloval pri ustanovitvi Zveze mladih intelektualcev, ki je osnovala borzo dela za intelektualne poklice in s predavanji opozarjala javnost na nezavidljiv položaj razumniškega proletariata. Veliko je objavljal v vodilnih slovenskih revijah ter se ob Alešu Ušeničniku, Antonu Trstenjaku in Stanku Gogali uveljavil kot eden najvidnejših teističnih supranaturalistov, predstavnikov filozofske smeri, ki poleg narave priznava obstoj nadnaravnega in božjega. Dejaven je bil tudi v mladinskem katoliškem gibanju, kjer je zagovarjal reformne ideje, ki jih je kasneje potrdil 2. vatikanski koncil.

V zgodovino se je Etbin Bojc vpisal z govorom na ljubljanskem radiu na veliki četrtek leta 1941. Kot predsednik narodnoobrambnega društva Slovenska straža je pod vtisom neizbežne okupacije v predavanju »Trpljenje in vstajenje narodov« Slovence prek etra pozval, naj stopijo na branik domovine v borbi za svobodo. Nagovor je končal s Cankarjevimi besedami: »Prišel je dan, ko smo morali zadeti križ na svoje rame in nastopiti krvavo pot na Golgoto. Trpeli bomo in dotrpeli ter doživeli svoje narodno vstajenje in poveličanje.« Naslednji so Ljubljano zasedli Italijani. Tako je naključje hotelo, da je za Finžgarjem, ki je poslušalce nagovoril ob prvem oglašanju ljubljanske kukavice leta 1928, tudi zadnji predvojni govornik osrednje radijske postaje bil življensko neločljivo povezan s Kočevsko.

Čeprav se je Bojc po odmevnem nastopu z veliko sreče uspel izogniti aretaciji, je grozote vojne kasneje dodobra spoznal v taborišču na Rabu, povojni čas pa je zaznamovala usoda sestre Valerije, ki so jo kot redovnico za nemškim okupatorjem preganjale še nove oblasti. Iz brestaniških zaporov so jo v ljubljansko bolnišnico prepeljali šele malo pred smrtjo.

Publicistično je Etbin Bojc ostal dejaven tudi v zadnjih desetletjih življenja. Ob poučevanju, nazadnje na srednji gradbeni šoli v Ljubljani, je npr. napisal več študij o razvoju šolstva, med njimi leta 1969 »Zgodovino šolstva v Kočevskem okraju.« Predvojni deli »Slava Slomšku« in »Slomšek, naš duhovni vrtnar« je ob stoletnici škofove smrti zaokrožil z zbornikom »Knjiga o Slomšku«, ki ga je kot Janez Poljanec pripravil v soavtorstvu s Francem Hrasteljem. Doživel je tudi še prvo izdajo »Pregovorov in rekov na Slovenskem.« Sicer pa so številni strokovni in spominski članki ostali raztreseni po raznih zbornikih, koledarjih, časopisih in revijah, za katere je prizadevno pisal vse do smrti decembra 1975. Njegov poslednji prispevek, o najstarejšem gosjem peresu pri nas in rojstnem kraju pesnika Andreja Kančnika, je bil v reviji »Jezik in slovstvo« objavljen že posmrtno.

Uporabljeni viri in literatura:

 

Bojc, Etbin: Prvi dijaki in maturanti slovenske gimnazije v Kočevju. V: 50 let slovenske gimnazije v Kočevju. Kočevje, 1969, str.69-71

Bojc, Etbin: Po velikem petku k vstajenju. V: Mohorjev koledar, 1972 (prepis posredoval g.  Zvonimir Kolenc, Vače)

Bojc, Etbin: Pregovori in reki na Slovenskem. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1987 (3. izdaja)

Bojc, Etbin: Mladost v Dobrepoljah. V: Zbornik občine Grosuplje VII., 1975, str. 231- 250

Bojc, Etbin: Dve drobni arhivski najdbi. V: Jezik in slovstvo, 1976, letnik 22, številka 1, str. 26-28

Gregorič, Jože: Etbin Bojc. V: Mohorjev koledar, 1977, str. 110-112 (fotokopijo posredoval g. Tone Gnidovec)

Kolenc, Zvonimir: Hči krščanske ljubezni [online], citirano 05. 09. 2010; 11:21. Dostopno na spletnem naslovu: http://www.vace.si/akvina.htm

Brez navedbe avtorja: Nova izdaja Vebrove filozofije [online]. 24ur.com. Citirano 06. 09. 2010; 12:16. Dostopno na spletnem naslovu: http://24ur.com/nova-izdaja-vebrove-filozofije.html

Brez navedbe avtorja: Etbin Bojc [online]. Wikipedija. Citirano: 06. 09. 2010; 13:30, Dostopno na spletnem naslovu: http://sl.wikipedia.org/wiki/Etbin_Bojc

Brez navedbe avtorja: Zgodovina RTV Slovenija [online]. MMC RTVSLO. Citirano: 07. 09. 2010; 10:58. Dostopno na spletnem naslovu: http://www.rtvslo.si/strani/zgodovina-rtv-slovenija/14

Brez navedbe avtorja: Muzejska zbirka RTV [online]. 1. program Radia Slovenija – vedno prvi. Citirano: 07. 09. 2010; 11:24. Dostopno na spletnem naslovu: http://www.rtvslo.si/prvi/content.php?id=1344

Proxy by Datajoy
Udaljenost gradova