Vače Društvo GEOSS Družinsko gledališče Kolenc Facebook

SITULA Z VAČ

TEKST: JOŽE KASTELIC

Direktor Narodnega muzeja, Ljubljana

IZDAJA “JUGOSLAVIJA”,  BEOGRAD KNEZ MIHAJLOVA 21,  1956

IZVORNA STRAN

 

SLIKE

ANGLEŠKO BESEDILO

 

Potnik; ki se spušča od Alp proti jugovzhodu do Soluna, da bi dosegel Egejo, ima na voljo tri poti: donavsko, hitro in udobno pot po rekah in ravninah bogate, toda enolične Panonije; jadransko, dolgotrajno, toda zato prijetno in udobno pot po morju od Trsta do Jonskih otokov in mimo Peloponeza; tretjo,  ne udobno ne hitro, pa po dolinah in gričih mimo visokih gorskih masivov in skozi soteske, vseskoz po dinarskem, samotnem svetu od Ljubljane skozi Liko in Bosno do Črne gore, Stare Srbije in Zahodne Makedonije, od jantarske ceste na vratih Italije do Egnatijske ceste na vratih Helade. To je ozemlje, kjer so se okoli leta 1000 pr. n. š. na morebitni stari tračanski substrat naselili s severa Iliri in tu razvili svoje rodovne oblike družbe in kasneje države. Obvladali so stara, važna pota na Balkanu, dognali do velike spretnosti topilništvo brona in tedaj komaj znanega železa in osnovali velika gradišča na krajih, ki so bili v vojni ugodni za obrambo, v miru pa za pašo njihovih čred in in za trgovino z daljnim svetom. Iliri so prvi prebivalci Jugoslavije, ki so ozemlje kasnejših Slovanov gosto naselili in dali pokrajini  kulturni pečat svojega tisočletnega prebivanja.  Kelti, ki so se razširjali od Italije in Alp po letu 400 pr. n. š. vse bolj proti jugovzhodu, so ostali predvsem v severnejših, bolj ravnih predelih dežele. Nikjer pa niso svoje naseljenosti tako vtisnili zemlji, kot so to storili njihovi mogočnejši in konservativnejši ilirski predniki. Ko je Cezar uničil keltsko silo v Galiji in Avgust upor Ilirov in Keltov v Panoniji ter Noriku, je postala dežela na zunaj lahek plen Rima. Toda kljub stoletni rimski oblasti se Ilirik ni dal povsem ukloniti v svoji bitnosti. Svojevrstna je bila v teh krajih rimska civilizacija in ravno od tod sta se v dobi krize dvignila najpomembnejša vladarja  pozne rimske države:

 

Dioklecijan in Konstantin, kasneje pa tudi Justinijan. Tako je ilirski svet v nekih oblikah še obstojal v petem in šestem stoletju v efemerni poplavi germanskih selitev in je dočakal  s svojimi posebnostmi Slovane. Domala neraziskana so vprašanja, ki se tičejo odnosa starih prebivalcev do slovanske naselitve, gotovo pa lahko trdimo, da je dokaj elementov  prešlo iz ene skupine v drugo. Med Iliri in Južnimi Slovani obstajajo trdne vezi kontinuitete kulture in poselitve v Jugoslaviji. To pa daje Ilirom v naši prazgodovini in arheologiji posebno, edinstveno mesto.

 

Med “klasično dobo” se življenje Ilirov zelo spremeni: primitivne, v sebi zaprte skupinice ilirskih kultur so se razvile v večje družbene formacije. Mogočna gradišča s knežjimi vladarji so se izločila iz gruče majhnih naselbinic in jih zavladala. Knezi so si položaj utrdili v življenju, a manifestacija njihovega posebnega položaja so tudi njihovi grobovi. Sedaj ni bil zanje več primeren skromen žgan grob v vrsti drugih grobov, temveč le še mogočna gomila, v kateri bo vladar s pridanki, ki jih bo vzel s seboj, mogel manifestirati svojo nadrejeno silo kot heroj tudi po smrti. Razkošje, ki se pojavlja v gradiščih, spremlja kneze iz obzidij metropole tudi v doline mrtvih in se tu še poveča.

 

Morda ni v prazgodovinski znanosti nobena ugotoviev tako vznemirljiva kakor dejstvo, da ta pojav težnje po monumentalnosti in hierartični manifestaciji ni omejen samo na neka posamezna  področja in kulture, ampak da je v 5. stoletju pr. n. š. vsesplošen od Centralne Azije do Španije. Kakor zlat obroč okoli trezne heladske klasike petega stoletja - od bitke pri Maratonu do Aleksandra Velikega - se vleče ta subklasična ali pseudoklasična vrsta mogočnih knežjih grobov - in gotovo tudi naselbin in oseb, ki so v njih živele - po vsem širnem področju Azije in Evrope: Tu so kurgani v Pazyryku na Altaju, vkovani v večni led in sneg srednejazijskih planin z najstarejšo preprogo na svetu in z usnjenimi izdelki najbolj rafinirane tehnike in ornamentike; kurgani Skitov, v katerih resničnost že skoraj prekaša fantastične pripovedi Herodota v četrti knjigi njegove Perzijske vojne;  tu je mogila Duvali v Bolgariji z izrednimi “ahajskimi” in arhaično-grškimi izdelki v dragih metalih; sledi Trebenište pri Ohridu s štirimi zlatimi maskami “ahajskega” tipa in z izrednimi izdelki korintske toreutike; v centralni Bosni leži Glasinac, ki skozi stoletja gospodari nad pokrajino in kjer se dobe korintske čelade; na prehodu k Alpam in Italiji leži Klein-Klein z oklepom in masko v Avstriji ter Stična z zlatim diademom in Vače s situlo v Sloveniji; v jedru Evrope se dviguje Heuneburg nad Donavo z masiliotskimi zvezdami in končno Vix pri Chatillonu na Seini z največjim in najlepšim kraterom, kar jih je izdelala Helada. Tako se je svet barbarov odel z bliščem klasične civilizacije istočasno, ko je helada bila na najvišjem vzponu svoje neposnemljive poti. Življenje v Sredozemlju in okoli njega je bujno utripalo.

 

Inventar knježnjih grobov ilirske kulture v naših krajih poskuša doseči monumentalnost z lastnimi izdelki kakor tudi z importom iz Sredozemlja. Najpomembnejši  so predmeti iz brona. Vlita in tolčena toreutika je v ilirskem svetu vsepovsod razširjena in znana. Forme nastajajo doma ali pa prihajajo iz sosednih kultur. Dobe se sledovi “skitskih” vplivov. V starejši fazi oziroma na bolj vzhodnih področjih ilirskega sveta prevladuje heladski vpliv in import, ki ima svoj višek v korintskih čeladah Glasinca in kraterih Trebeništa. Na zahodu pa je etruščanska in venetska kultura v Italiji tista, ki na mlajše oziroma zahodnejše ilirske skupine najbolj vpliva. Vrhunec tega vpliva pa vsekakor predstavlja umetnost situl v zahodnem ilirskem svetu.

 

Etruščani, ljudstvo misterioznega porekla in čudne usode, so v nekem pogledu transmisija med Grčijo in severozahodnimi prahistoričnimi barbari Evrope. Važno je tudi dejstvo, da etruščanska kultura poleg grških - in seveda avtohtonih italskih - elementov vsebuje tudi stvari, ki so v nekem smislu še starejše in častitljivejše, še bliže zibelki človeštva v Prednji Aziji. To so elementi etruščanske kulture in umetnosti, ki spominjajo na njihovo orientalsko, neindoevropsko poreklo.  Po stilni strukturi in notranji proporcioniranosti pa se ti antiklasični vzhodni elementi dobro zlivajo s prav tako antiklasičnimi avtohtonimi elementi evropske prazgodovine. Kakor je Ruma - Rim etruščanska naselbina na villanovskem indoevropskem substratu, tako tudi Bononia - Bologna severno od apeninov. Tu smo na področju Este-Certosa kulture, ki gre vzporedno z  Villanovo. Iz Certose izvira ena od znamenitih situl (Museo Civico, Bologna), iz Este druga (Museo Atestino, Este) in iz Bologne tretja(Museum of Art, Providence). Umetnost vodilne etruščanske plasti se v podrejeni in sosedni venetski kulturi lomi in dobiva bizarne ter ne docela harmonične oblike.

 

K italskim situlam se pridružujejo mnogoštevilne situle alpskega in subalpskega področja, med njimi posebej situla z Vač (Narodni muzej, Ljubljana). Nekatere teh situl imajo kot ona z Vač reliefno izdelane vse cone, navadno tri po številu, n.pr. situla iz Welzelacha na Tirolskem in z Magdalenske gore v Sloveniji. Podoben primer, dasi gre tu za cisto in ne za pravo situlo, je Matrei na Tirolskem. Druge situle in ciste imajo okrašene samo pokrove - stična v Sloveniji, Hallstatt v AVSTRIJI. Pozne, že v keltsko dobo prehajajoče situle imajo reliefni okras samo v eni coni - Kuffern v Avstriji, Valična vas v Sloveniji. Tudi forma situle se izpremeni - situla se potegne, stene pa so rahlo konkavno usločene. Veliko in nerešeno vprašanje je, ali so situle italski import ali pa so izdelane doma v ilirskem svetu. Ne da bi hoteli tu zavzeti to ali ono dokončno stališče, naj podamo za situlo z Vač nekaj momentov, ki govore za italsko oziroma avtohtono tezo. Situla Providence je po najdišču zanesljivo iz Bologne, napis na njenem robu pa je etruščanski. Identična za Providence in Vače sta rokoborca, ki pa ju najdemo zopet na gotovo lokalno v Alpah izdelanih situlah v Kuffernu in Welzelachu. Velika ptica z razprostrtimi krili nad štirinožno živaljo je na Vačah in v Certosi (tu dvakrat), a tudi v Matriu. Sedeči velikaš s siringo je na Vačah in v Providenceu (tu sta dva simetrično). Posoda s trojno razčlenjeno nogo in trinožnim stojalom je prav taka z izjemo ornamenta na trupu posode na Vačah in v Providenceu. Žrtvovanje s sipanjem zrnja iz skledice v posodo druži Vače z mediteranskimi predstavami, kjer je n.pr. starokretskem sarkofagu iz Hagia Triada prikazan podoben prizor. Tudi tu sedi ptica v bližini kot  na raznih mestih prizorov situle na Vačah. Nerazumljivi razcepljeni ornamenti, ki vise z vrha prizorov na Vačah, se dobe na situlah Este, Certosa in Providence, njihov izvor pa je morda palmetni kapitel stebra, kakor ga vidimo na arhaični steli iz Bologne. Živali na Vačah in Providenceu so izredno podobne - Prikazan je le po en uhelj in po en rog. Na obeh situlah sta po dve ženski osebi , ki strežeta sedečima moškima pred njima. Zajemalka, ki jo drže te osebe v roki, je na obeh situlah enaka in je kasnejši rimski simpulum, kakršnega ilirski hallstatt ne pozna. Na situli z Vač sta dvakrat prikazana moška, ki nosita čez ramo sekiri na okrašenih toporiščih. Sekira je po tipu povsem različna od hallstattskih, ker je proti ušesu klekasto upognjena, morda pa se približuje nekaterim etruščanskim formam. Tudi tehnološko vidimo na obeh situlah značilne useke s katerim dletom v obliki črke S. Če bi take in podobne detajle naštevali še dalje, bi prišli vseeno vedno do ugotovitve, da sta si najsorodnejši situli Providence in Vače. Po svoji strogi troconalni ureditvi in dokaj ozki motiviki sta tudi najbolj dovršeni. Situla Certosa je bolj epična in utegne biti mlajša, situla Este pa je tipološko najstarejša in izolirana od skupine Bologna-Providence-Vače. Od situl tipa Providence -Vače izvirajo situle tipa Welzelach-Matrei; končno fazo razvoja pa predstavljajo enoconalne situle tipa Kuffern-Valična vas. Situla Vače je tehnološko bolj dovršeno in v detajle izdelana kot situla Providence. Na mnogih mestih so obleke ljudi in opreme konj ter trupi živali obdelani potem, ko so bile figure od znotraj  reliefno iztolčene, še površinsko s kratkim dletom. Tako dobimo kombinacijo dveh tehnik: reliefna, strukturalno stroga in ostro začrtana risba teži k detajlu, ki ostaja monumentalni celoti podrejen. Približali smo se realizmu evropske prahistorične cone. Od tod more razvoj iti samo še v bizarno, baročno dekoracijo poznega Hallstatta, kjer se pojavi - kot vedno na koncu umetnostnih razvojnih faz - predrta tehnika latenske umetne obrti, še prej pa v ilirski sferi - polihromna kombinacija jantarja in brona ter železa in brona. Od realizma prehajamo tako k stilu iluzionizma. Z vso rezervo bi torej sodili, da je situla z Vač italsko delo venetske kulturne skupine iz sredine 5. stoletja pr. n. š. Vsekakor je ozka tipološka, motivna in tehnološka sorodnost s situlo Bologna-Providence očitna. Na osnovi tega in podobnega importa se je mogla nato razviti lokalna izdelava situl, ki je gotovo obstajala in ki ni bila majhna.

 

*

Na situli z Vač se razvijajo prizori v treh pasovih.  V prvem vidimo slavnostni sprevod jezdecev in voznikov. Na čelu stopa konj, ki ga drži na povodcu za njim stopajoči moški. Povodec se mu v rokah zvija v pokončno zanko, ki je star, že Egiptu znan simbol posmrtnega življenja. Nad konjem visi z vrhnjega oboda navzdol ptica, z glavo obrnjeno proti človeku. Sledi drugi moški, ki to pot vodi konja na povodcu za seboj, na rami pa nosi veliko sekiro na okrašenem toporišču. Nad konjem plava z razprostrtimi krili zopet nazaj obrnjena sijajna, dolgokljuna ptica. najbrž orel. Obema konjema z vodniki sledita dva jezdeca s kratkimi vajetmi. Nad konjema je nameščena z vrha navzdol obrnjena nekakšna palmetta. Nato sledita dve vpregi, vsaka s po enim konjem in po dvema vozačema, od katerih je eden voznik, drugi pa spremljevalec. Prvi voz je kratek bojni voz na dveh kolesih, drugi pa spremljevalec. Prvi voz je kratek bojni voz na dveh kolesih, drugi pa - prav tako na dveh kolesih - dolg in odličneje izdelan.  Druga oseba na tem vozilu ima za razliko od vseh ostalih oseb v tem pasu frigijsko kapo. Sprevod zaključuje še en jezdec.

 

V drugem pasu smo priče bolj raznovrstnim obredom: Tu sta najprej dve osebi zaposleni z žrtvovanjem; med njima je velika kelihasta žara na elegantno profilirani nogi, posajena v trinožno stojalo. Ena oseba siplje iz skodelice nekakšno zrnje v krater, druga je segla z roko k nosu, uživajoč blagi vonj daritve. Slede tri skupine oseb na banketu: V prvi skupini žena s plaščem, potegnjenim preko glave - capite velato - in daje iz skodelice hrano moški osebi na prestolu. Za tem prestolom sedi na drugem prestolu še en moški in drži v roki žezlo, ki je na vrhu pahljačasto razcepljeno v dve ptičji glavi. V drugi skupini sedi na prestolu moški in piska na siringo, pred njim pa stoji odkrite glave sluga in mu podaja zajemalko - simpulum - pijačo, ki jo je zajel iz situle, katero drži v desnici. Za prestolom stoji moška oseba. V tretji skupini sedi na tronu oseba, pred njo pa stoječa ženska s plaščem preko glave, ki zajema s simpulum iz skledice hrano in jo ponuja moškemu na prestolu. Sledi scena rokoborbe: dva gola borca, okrašena samo s pasom in narokvico, se borita z neke vrste boksarji v rokah za trofejo, ki stoji pred njima na elegantno izdelanem stojalu - čelado klobučastega tipa z grebenom po sredi in mogočno, repu podobno perjanico. Z obeh strani opazujejo rokoborbo štiri stoječe osebe, od katerih nosi ena čez ramo sekiro na okrašenem toporišču. Ta oseba in obe žrtvujoči osebi na “začetku” friza imata na glavi klobuke (baretke), vsi ostali pa frigijske kape.  Pas zaključuje monumentalno prikazan oven, na čigar hrbtu zadenski sedi ptica z velikim listom v kljunu. Na tretjem, spodnjem pasu so prikazane živali. Medtem ko sta se prva dva friza gibala od desne proti levi, se tretji giblje v nasprotni smeri. Na začetku pasu se z vrha izteza nekakšno rogovje in zapolnjuje prostor. Nato vidimo leva, ki požira nogo neke srne. Sledi sedem srn ali košut (kozorogov), od katerih imajo tri prikazanih oboje ušes, štiri pa po eno uho in en rog. Tri živali imajo v gobcih dolge, zavite in s pikami okrašene liste. Na hrbtih dveh živali sedita nazaj obrnjeni ptici.

 

Vsebina situle je koncentrirana v gornja dva pasova: obhod na konjih in vozovih, temu sledi žrtvovanje, nato gostija in končno bojna igra. To pa so prastari mediteranski elementi kulta mrtvih, kakor jih poznamo iz trojanskega cikla: dirke okrog Patroklove gomile, svečana daritev in gostija v Iliadi  ter borba za Ajantovo bojno opremo v trojanskem epičnem ciklu. Na Situli z Vač vidimo torej v figuralni obliki motive stare mediteranske sage, ki jo v literarni obliki vidimo pri Homerju in kikličnih epih arhaične Grčije, seveda za mnogo starejšimi ahajsko-mikenskimi osnovami.Toda tudi Orient je še pričujoč: osebe sede na gostiji v svoji aristokratski izolaciji kakor Gilgameš v babilonskih epih in forme bojnih voz v prvem pasu so orientalske po izvoru. kakor jih vidimo na  Asurbanipalovih reliefih iz Ninive. Ptice so stari simbol duše, priljubljeni totemi v primitivnih kulturah in še Etruščanom važna bitja pri vedeževanju in raznih obredih. Omenili smo že žrtvovanje na sarkofagu iz Hagia Triada na Kreti, kjer se prav tako pojavljajo ptice. Neštete so nato metamorfoze bogov  v ptice kasneje pri Grkih. Žezlo, ki ga drži v rokah oseba v drugem pasu na situli, spominja po svoji razcepljeni obliki na kretsko labrys, ki je skupaj s pticami simbol mediteranskih božanstev. Jezdeci in vozači kažejo na simbiozo obeh načinov uporabe konja - za vprego, kar je v Mediteranu starejše in prihaja iz Orienta, in za ježo, kar je mlajše in je došlo z  Indoevropci s severa in vzhodne, skitske stepe.

 

Toda arhaični pojavi življenja, ki bi bili poleg tega še ujeti v sakralni htonični kult mrtvih, bi situli z Vač ne dajali njenega edinstvenega mesta v italski ilirski kulturi 5. stoletja pr. n. š. Situla nam govori predvsem s svojimi umetniškimi vrednotami. Stil njenega figuralnega okrasa daje njeni vsebini dovršenost in jo dviga nad povprečje mnogih drugih, po tematiki in tehniki sorodnih del. Na situli z Vač se vidijo vsi elementi prahistorične evropske umetnosti, ki je preko Etruščanov črpala svoje stilne elemente iz grške arhaike. Figure so razporejene simetrično, n. pr. v skupini rokoborcev. Ta težnja po simetriji gre tako daleč, da imata borilca samo zaradi nje narokvice eden na levi, drugi pa na desni roki. Horror vacui - strah pred praznim poljem na prizorišču je še tako živ kakor v orientalizirajoči periodi grškega vaznega slikarstva, in predstavlja torej še rudiment praarhaičnih stilnih potez. Seveda pa je treba poudariti, da se je vazno slikarstvo v Grčiji nekoliko hitreje razvijalo kot toreutični reliefni izdelki, bodisi v zlatu ali bronu. Prostor na prizoriščih situle izpolnjujejo ptice, palmete, rozete in motivi rogovja v pasu III. Dosledno je izpeljana izokefalija sedečih in stoječih figur - vse, tudi oven na koncu pasu II, so proporcionirane tako, da nikjer ni moten ritem linij v horizontali in vertikali. Živali in osebe se gibljejo v eni ploskvi brez globine in perspektive - bose noge stopajo na celo stopalo kakor vaški pisar v Egiptu in kakor kurosi in kore v grški arhaiki. Vse živali pa imajo na enak način dvignjeno eno prednjo nogo v stiliziranem koraku. Obrazi oseb niso niti groteskni kot navadno v antiklasičnih kulturah primitivnega sveta niti nimajo individualiziranega življenja osvobojene, realizmu približane grške klasike - njihov izraz je pozoren, identičen z življensko vsebino, ki jo ti ljudje opravljajo, in z bitjem njihove notranjosti. To je koncentrirani izraz zrele arhaike, nekakšna puberteta življenja, kot je dejal Ludwig Curtius, iz katere bo privrel na dan prebujeni, zreli človek, nosilec humanistične ideje o meri in harmoniji. Ploskovitost prizorišča povzroča tudi ploskovitost v detajlu, zaradi česar je tudi globina prikazana, kolikor je to sploh storjeno, v ploskvi. Tako ima godec, ki piska na siringo, to piščal nastavljeno pravokotno k ustom, dasi jo ima v resnici vzporedno z obrazom. Orel, ki leti nad konjem, ima krila, trup in rep prikazane z vrha, glavo pa v profilu, da se vidi le eno oko. Problemi globinske perspektive so posebno vidni na začetku pasu I in III, kjer imamo ptico, ki sedi s hrbtom navzdol na zgornjem obodu friza, oziroma rogovje, ki se z vrha izteka v prostor. To so poskusi, ki spominjajo na podobne težnje, prikazati zgoraj to, kar je v resnici zadaj, na freski “zbiralca žafrana” v Knossosu na Kreti in na od situle nekaj mlajšem kotlu iz Gundestrupa na Danskem v prizoru ob reki.

 

In nazadnje - kaj je glavni prizor na situli! Zaman bi se vprašali po njem. Epična vsebina je prikazana v epični tehniki zaporedja prizorov, ki se pojavljajo drug za drugim, vsak v svoji občasni pomembnosti in pregnantnosti, in kjer šele celota vseh scen skupaj ustvari epično zgodbo. Časovna zaporednost dogodkov je prenesena v likovni umetnosti na zaporednost prizorov v frizu, v nasprotju s koncentrirano, oziroma da se izrazimo z Wickhoffom, dramatično kompozicijo gigantomahije v Pergamonu. Epična stilna tehnika je na situli z Vač mnogo bliže italskim variantam kot n. pr. stilu pasne spone z Vač, kjer je poskušana kombinacija dramatične in epične kompozicije.

 

Tako se situla z Vač logično uvršča med vrhunska dela evropske prahistorične umetnosti: radosti življenja - dirke, gostija, bojne igre - so vpletene v htonični kult in v dalji odražajo stari mediteranski mit trojanske sage. Majhna, na videz v provinci osamljena umetnina pa odgovarja na osrednja vprašanja človekovega življenja in smrti z govorico, ki je razumljiva vsem.

 

 

IZDAJA ČASOPISA »JUGOSLAVIJA«

UREJUJE OTO BIHAJLI-MERIN

 

UMETNIŠKE MAPE

 

Izšlo:

FRESKE IZ SOPOĆANA

OHRIDSKE IKONE

SARAJEVSKA HAGGADAH

ANTIKA U NARODNOM MUZEJU U BEOGRADU

NOŠNJA SRBIJE

BERAM-ISTARSKE FRESKE

LUBARDA – KOSOVSKI BOJ

ODEĆA I ORNAMENAT

SEOSKI NAGROBNI SPOMENICI U SRBIJI

SITULA Z VAČ

 

KNJIGE

JUGOSLOVENSKA SKULPTURA DVADESETOG VEKA

 

V PRIPRAVI

 

STARI SRPSKI ĆILIMI

NEOLIT U JUGOSLAVIJI

DEGAS I RENOIR U BEOGRADU

 

 

VSE PRAVICE PRIDRŽANE

 

 

FOTOGRAFIJE: MIRKO PUKL

OPREMA: PANTA STOJIĆEVIĆ

TISKARNA: »LJUDSKA PRAVICA«, LJUBLJANA

Proxy by Datajoy
Udaljenost