SITULA Z VAČ
TEKST: JOŽE KASTELIC
Direktor Narodnega muzeja, Ljubljana
IZDAJA “JUGOSLAVIJA”,
BEOGRAD KNEZ MIHAJLOVA 21, 1956
Potnik; ki se spušča
od Alp proti jugovzhodu do Soluna, da bi dosegel Egejo,
ima na voljo tri poti: donavsko, hitro in udobno pot po rekah in ravninah
bogate, toda enolične Panonije; jadransko, dolgotrajno, toda zato prijetno in
udobno pot po morju od Trsta do Jonskih otokov in mimo Peloponeza; tretjo, ne udobno ne hitro, pa po dolinah in gričih
mimo visokih gorskih masivov in skozi soteske, vseskoz
po dinarskem, samotnem svetu od Ljubljane skozi Liko in Bosno do Črne gore,
Stare Srbije in Zahodne Makedonije, od jantarske ceste na vratih Italije do Egnatijske ceste na vratih Helade.
To je ozemlje, kjer so se okoli leta 1000 pr. n. š. na morebitni stari tračanski substrat naselili s severa Iliri in tu razvili
svoje rodovne oblike družbe in kasneje države. Obvladali so stara, važna pota
na Balkanu, dognali do velike spretnosti topilništvo
brona in tedaj komaj znanega železa in osnovali velika gradišča na krajih, ki
so bili v vojni ugodni za obrambo, v miru pa za pašo njihovih čred in in za trgovino z daljnim svetom. Iliri so prvi prebivalci
Jugoslavije, ki so ozemlje kasnejših Slovanov gosto naselili in dali
pokrajini kulturni pečat svojega
tisočletnega prebivanja. Kelti, ki so se
razširjali od Italije in Alp po letu 400 pr. n. š. vse bolj proti jugovzhodu,
so ostali predvsem v severnejših, bolj ravnih predelih dežele. Nikjer pa niso
svoje naseljenosti tako vtisnili zemlji, kot so to storili njihovi mogočnejši
in konservativnejši ilirski predniki. Ko je Cezar uničil keltsko silo v Galiji
in Avgust upor Ilirov in Keltov v Panoniji ter Noriku, je postala dežela na
zunaj lahek plen Rima. Toda kljub stoletni rimski oblasti se Ilirik ni dal povsem ukloniti v svoji bitnosti.
Svojevrstna je bila v teh krajih rimska civilizacija in ravno od tod sta se v
dobi krize dvignila najpomembnejša vladarja
pozne rimske države:
Dioklecijan in
Konstantin, kasneje pa tudi Justinijan. Tako je
ilirski svet v nekih oblikah še obstojal v petem in šestem stoletju v efemerni poplavi germanskih selitev in je dočakal s svojimi posebnostmi Slovane. Domala
neraziskana so vprašanja, ki se tičejo odnosa starih prebivalcev do slovanske
naselitve, gotovo pa lahko trdimo, da je dokaj elementov prešlo iz ene skupine v drugo. Med Iliri in Južnimi
Slovani obstajajo trdne vezi kontinuitete kulture in poselitve v Jugoslaviji.
To pa daje Ilirom v naši prazgodovini in arheologiji posebno, edinstveno mesto.
Med “klasično dobo”
se življenje Ilirov zelo spremeni: primitivne, v sebi zaprte skupinice ilirskih
kultur so se razvile v večje družbene formacije. Mogočna gradišča s knežjimi
vladarji so se izločila iz gruče majhnih naselbinic
in jih zavladala. Knezi so si položaj utrdili v življenju, a manifestacija
njihovega posebnega položaja so tudi njihovi grobovi. Sedaj ni bil zanje več
primeren skromen žgan grob v vrsti drugih grobov, temveč le še mogočna gomila,
v kateri bo vladar s pridanki, ki jih bo vzel s
seboj, mogel manifestirati svojo nadrejeno silo kot heroj tudi po smrti.
Razkošje, ki se pojavlja v gradiščih, spremlja kneze iz obzidij metropole tudi
v doline mrtvih in se tu še poveča.
Morda ni v
prazgodovinski znanosti nobena ugotoviev tako
vznemirljiva kakor dejstvo, da ta pojav težnje po monumentalnosti in hierartični manifestaciji ni omejen samo na neka
posamezna področja in kulture, ampak da
je v 5. stoletju pr. n. š. vsesplošen od Centralne Azije do Španije. Kakor zlat
obroč okoli trezne heladske klasike petega stoletja -
od bitke pri Maratonu do Aleksandra Velikega - se vleče ta subklasična
ali pseudoklasična vrsta mogočnih knežjih grobov - in
gotovo tudi naselbin in oseb, ki so v njih živele - po vsem širnem področju
Azije in Evrope: Tu so kurgani v Pazyryku
na Altaju, vkovani v večni led in sneg srednejazijskih
planin z najstarejšo preprogo na svetu in z usnjenimi izdelki najbolj
rafinirane tehnike in ornamentike; kurgani Skitov, v
katerih resničnost že skoraj prekaša fantastične pripovedi Herodota v četrti
knjigi njegove Perzijske vojne; tu je mogila Duvali v Bolgariji z
izrednimi “ahajskimi” in arhaično-grškimi izdelki v dragih metalih;
sledi Trebenište pri Ohridu s štirimi zlatimi maskami
“ahajskega” tipa in z izrednimi izdelki korintske toreutike;
v centralni Bosni leži Glasinac, ki skozi stoletja
gospodari nad pokrajino in kjer se dobe korintske čelade; na prehodu k Alpam in
Italiji leži Klein-Klein z oklepom in masko v Avstriji ter Stična z zlatim
diademom in Vače s situlo v Sloveniji; v jedru Evrope se dviguje Heuneburg nad Donavo z masiliotskimi
zvezdami in končno Vix pri Chatillonu
na Seini z največjim in najlepšim kraterom,
kar jih je izdelala Helada. Tako se je svet barbarov
odel z bliščem klasične civilizacije istočasno, ko je helada
bila na najvišjem vzponu svoje neposnemljive poti. Življenje v Sredozemlju in
okoli njega je bujno utripalo.
Inventar knježnjih grobov ilirske kulture v naših krajih poskuša
doseči monumentalnost z lastnimi izdelki kakor tudi z importom
iz Sredozemlja. Najpomembnejši so
predmeti iz brona. Vlita in tolčena toreutika je v
ilirskem svetu vsepovsod razširjena in znana. Forme nastajajo doma ali pa
prihajajo iz sosednih kultur. Dobe se sledovi “skitskih” vplivov. V starejši
fazi oziroma na bolj vzhodnih področjih ilirskega sveta prevladuje heladski vpliv in import, ki ima
svoj višek v korintskih čeladah Glasinca in kraterih Trebeništa. Na zahodu pa
je etruščanska in venetska kultura v Italiji tista, ki na mlajše oziroma
zahodnejše ilirske skupine najbolj vpliva. Vrhunec tega vpliva pa vsekakor
predstavlja umetnost situl v zahodnem ilirskem svetu.
Etruščani, ljudstvo misterioznega porekla in čudne usode, so v nekem pogledu
transmisija med Grčijo in severozahodnimi prahistoričnimi
barbari Evrope. Važno je tudi dejstvo, da etruščanska kultura poleg grških - in
seveda avtohtonih italskih - elementov vsebuje tudi stvari, ki so v nekem
smislu še starejše in častitljivejše, še bliže
zibelki človeštva v Prednji Aziji. To so elementi etruščanske kulture in
umetnosti, ki spominjajo na njihovo orientalsko, neindoevropsko poreklo. Po stilni strukturi in notranji proporcioniranosti pa se ti antiklasični
vzhodni elementi dobro zlivajo s prav tako antiklasičnimi
avtohtonimi elementi evropske prazgodovine. Kakor je Ruma - Rim etruščanska
naselbina na villanovskem indoevropskem substratu,
tako tudi Bononia - Bologna severno od apeninov. Tu smo na področju Este-Certosa kulture, ki gre vzporedno z Villanovo. Iz Certose izvira ena od znamenitih situl (Museo
Civico, Bologna), iz Este
druga (Museo Atestino, Este) in iz Bologne tretja(Museum
of Art, Providence).
Umetnost vodilne etruščanske plasti se v podrejeni in sosedni venetski kulturi
lomi in dobiva bizarne ter ne docela harmonične oblike.
K italskim situlam se
pridružujejo mnogoštevilne situle alpskega in subalpskega področja, med njimi
posebej situla z Vač (Narodni muzej, Ljubljana). Nekatere teh situl imajo kot
ona z Vač reliefno izdelane vse cone, navadno tri po številu, n.pr. situla iz Welzelacha na Tirolskem in z Magdalenske
gore v Sloveniji. Podoben primer, dasi gre tu za
cisto in ne za pravo situlo, je Matrei na Tirolskem.
Druge situle in ciste imajo okrašene samo pokrove - stična v Sloveniji, Hallstatt v AVSTRIJI. Pozne, že v keltsko dobo prehajajoče
situle imajo reliefni okras samo v eni coni - Kuffern
v Avstriji, Valična vas v Sloveniji. Tudi forma situle se izpremeni
- situla se potegne, stene pa so rahlo konkavno usločene. Veliko in nerešeno
vprašanje je, ali so situle italski import ali pa so
izdelane doma v ilirskem svetu. Ne da bi hoteli tu zavzeti to ali ono dokončno
stališče, naj podamo za situlo z Vač nekaj momentov, ki govore za italsko
oziroma avtohtono tezo. Situla Providence je po
najdišču zanesljivo iz Bologne, napis na njenem robu pa je etruščanski.
Identična za Providence in Vače sta rokoborca, ki pa
ju najdemo zopet na gotovo lokalno v Alpah izdelanih situlah v Kuffernu in Welzelachu. Velika
ptica z razprostrtimi krili nad štirinožno živaljo je na Vačah in v Certosi (tu dvakrat), a tudi v Matriu.
Sedeči velikaš s siringo je na Vačah in v Providenceu (tu sta dva simetrično). Posoda s trojno
razčlenjeno nogo in trinožnim stojalom je prav taka z izjemo ornamenta na trupu
posode na Vačah in v Providenceu. Žrtvovanje s
sipanjem zrnja iz skledice v posodo druži Vače z mediteranskimi predstavami,
kjer je n.pr. starokretskem sarkofagu iz Hagia Triada prikazan podoben prizor. Tudi tu sedi ptica v
bližini kot na raznih mestih prizorov
situle na Vačah. Nerazumljivi razcepljeni ornamenti, ki vise z vrha prizorov na
Vačah, se dobe na situlah Este, Certosa
in Providence, njihov izvor pa je morda palmetni kapitel stebra, kakor ga vidimo na arhaični steli
iz Bologne. Živali na Vačah in Providenceu so izredno
podobne - Prikazan je le po en uhelj in po en rog. Na obeh situlah sta po dve
ženski osebi , ki strežeta sedečima moškima pred njima. Zajemalka, ki jo drže
te osebe v roki, je na obeh situlah enaka in je kasnejši rimski simpulum, kakršnega ilirski hallstatt
ne pozna. Na situli z Vač sta dvakrat prikazana moška, ki nosita čez ramo
sekiri na okrašenih toporiščih. Sekira je po tipu povsem različna od hallstattskih, ker je proti ušesu klekasto upognjena, morda
pa se približuje nekaterim etruščanskim formam. Tudi tehnološko vidimo na obeh
situlah značilne useke s katerim dletom v obliki črke S. Če bi take in podobne
detajle naštevali še dalje, bi prišli vseeno vedno do ugotovitve, da sta si najsorodnejši situli Providence
in Vače. Po svoji strogi troconalni ureditvi in dokaj
ozki motiviki sta tudi najbolj dovršeni. Situla Certosa
je bolj epična in utegne biti mlajša, situla Este pa je tipološko najstarejša in izolirana od skupine
Bologna-Providence-Vače. Od situl tipa Providence -Vače izvirajo situle tipa Welzelach-Matrei; končno fazo razvoja pa predstavljajo enoconalne situle tipa Kuffern-Valična
vas. Situla Vače je tehnološko bolj dovršeno in v detajle izdelana kot situla Providence. Na mnogih mestih so obleke ljudi in opreme konj
ter trupi živali obdelani potem, ko so bile figure od znotraj reliefno iztolčene,
še površinsko s kratkim dletom. Tako dobimo kombinacijo dveh tehnik: reliefna,
strukturalno stroga in ostro začrtana risba teži k detajlu, ki ostaja monumentalni
celoti podrejen. Približali smo se realizmu evropske prahistorične
cone. Od tod more razvoj iti samo še v bizarno, baročno dekoracijo poznega Hallstatta, kjer se pojavi - kot vedno na koncu umetnostnih
razvojnih faz - predrta tehnika latenske umetne obrti, še prej pa v ilirski
sferi - polihromna kombinacija jantarja in brona ter
železa in brona. Od realizma prehajamo tako k stilu iluzionizma. Z vso rezervo
bi torej sodili, da je situla z Vač italsko delo venetske kulturne skupine iz
sredine 5. stoletja pr. n. š. Vsekakor je ozka tipološka, motivna in tehnološka
sorodnost s situlo Bologna-Providence očitna. Na
osnovi tega in podobnega importa se je mogla nato
razviti lokalna izdelava situl, ki je gotovo obstajala in ki ni bila majhna.
*
Na situli z Vač se
razvijajo prizori v treh pasovih. V
prvem vidimo slavnostni sprevod jezdecev in voznikov. Na čelu stopa konj, ki ga
drži na povodcu za njim stopajoči moški. Povodec se mu v rokah zvija v pokončno
zanko, ki je star, že Egiptu znan simbol posmrtnega življenja. Nad konjem visi
z vrhnjega oboda navzdol ptica, z glavo obrnjeno proti človeku. Sledi drugi
moški, ki to pot vodi konja na povodcu za seboj, na rami pa nosi veliko sekiro
na okrašenem toporišču. Nad konjem plava z razprostrtimi krili zopet nazaj
obrnjena sijajna, dolgokljuna ptica. najbrž orel. Obema konjema z vodniki
sledita dva jezdeca s kratkimi vajetmi. Nad konjema je nameščena z vrha navzdol
obrnjena nekakšna palmetta. Nato sledita dve vpregi,
vsaka s po enim konjem in po dvema vozačema, od katerih je eden voznik, drugi
pa spremljevalec. Prvi voz je kratek bojni voz na dveh kolesih, drugi pa
spremljevalec. Prvi voz je kratek bojni voz na dveh kolesih, drugi pa - prav
tako na dveh kolesih - dolg in odličneje izdelan. Druga oseba na tem vozilu ima za razliko od
vseh ostalih oseb v tem pasu frigijsko kapo. Sprevod zaključuje še en jezdec.
V drugem pasu smo
priče bolj raznovrstnim obredom: Tu sta najprej dve osebi zaposleni z
žrtvovanjem; med njima je velika kelihasta žara na elegantno profilirani nogi,
posajena v trinožno stojalo. Ena oseba siplje iz skodelice nekakšno zrnje v
krater, druga je segla z roko k nosu, uživajoč blagi vonj daritve. Slede tri
skupine oseb na banketu: V prvi skupini žena s plaščem, potegnjenim preko glave
- capite velato - in
daje iz skodelice hrano moški osebi na prestolu. Za tem prestolom sedi na
drugem prestolu še en moški in drži v roki žezlo, ki je na vrhu pahljačasto
razcepljeno v dve ptičji glavi. V drugi skupini sedi na prestolu moški in piska
na siringo, pred njim pa stoji odkrite glave sluga in
mu podaja zajemalko - simpulum - pijačo, ki jo je
zajel iz situle, katero drži v desnici. Za prestolom stoji moška oseba. V
tretji skupini sedi na tronu oseba, pred njo pa
stoječa ženska s plaščem preko glave, ki zajema s simpulum
iz skledice hrano in jo ponuja moškemu na prestolu. Sledi scena rokoborbe: dva
gola borca, okrašena samo s pasom in narokvico, se
borita z neke vrste boksarji v rokah za trofejo, ki stoji pred njima na
elegantno izdelanem stojalu - čelado klobučastega tipa z grebenom po sredi in
mogočno, repu podobno perjanico. Z obeh strani opazujejo rokoborbo štiri
stoječe osebe, od katerih nosi ena čez ramo sekiro na okrašenem toporišču. Ta
oseba in obe žrtvujoči osebi na “začetku” friza imata na glavi klobuke
(baretke), vsi ostali pa frigijske kape.
Pas zaključuje monumentalno prikazan oven, na čigar hrbtu zadenski sedi ptica z velikim listom v kljunu. Na tretjem,
spodnjem pasu so prikazane živali. Medtem ko sta se prva dva friza gibala od
desne proti levi, se tretji giblje v nasprotni smeri. Na začetku pasu se z vrha
izteza nekakšno rogovje in zapolnjuje prostor. Nato vidimo leva, ki požira nogo
neke srne. Sledi sedem srn ali košut (kozorogov), od katerih imajo tri
prikazanih oboje ušes, štiri pa po eno uho in en rog. Tri živali imajo v gobcih
dolge, zavite in s pikami okrašene liste. Na hrbtih dveh živali sedita nazaj
obrnjeni ptici.
Vsebina situle je
koncentrirana v gornja dva pasova: obhod na konjih in vozovih, temu sledi žrtvovanje,
nato gostija in končno bojna igra. To pa so prastari mediteranski elementi
kulta mrtvih, kakor jih poznamo iz trojanskega cikla: dirke okrog Patroklove gomile, svečana daritev in gostija v Iliadi ter borba za Ajantovo
bojno opremo v trojanskem epičnem ciklu. Na Situli z
Vač vidimo torej v figuralni obliki motive stare mediteranske sage, ki jo v
literarni obliki vidimo pri Homerju in kikličnih epih
arhaične Grčije, seveda za mnogo starejšimi ahajsko-mikenskimi osnovami.Toda tudi Orient je še pričujoč: osebe sede na
gostiji v svoji aristokratski izolaciji kakor Gilgameš v babilonskih epih in
forme bojnih voz v prvem pasu so orientalske po izvoru. kakor jih vidimo
na Asurbanipalovih
reliefih iz Ninive. Ptice so stari simbol duše, priljubljeni totemi v
primitivnih kulturah in še Etruščanom važna bitja pri vedeževanju in raznih
obredih. Omenili smo že žrtvovanje na sarkofagu iz Hagia
Triada na Kreti, kjer se prav tako pojavljajo ptice. Neštete so nato
metamorfoze bogov v ptice kasneje pri
Grkih. Žezlo, ki ga drži v rokah oseba v drugem pasu na situli, spominja po
svoji razcepljeni obliki na kretsko labrys, ki je
skupaj s pticami simbol mediteranskih božanstev. Jezdeci in vozači kažejo na
simbiozo obeh načinov uporabe konja - za vprego, kar je v Mediteranu starejše
in prihaja iz Orienta, in za ježo, kar je mlajše in je došlo
z Indoevropci
s severa in vzhodne, skitske stepe.
Toda arhaični pojavi
življenja, ki bi bili poleg tega še ujeti v sakralni htonični
kult mrtvih, bi situli z Vač ne dajali njenega edinstvenega mesta v italski
ilirski kulturi 5. stoletja pr. n. š. Situla nam govori predvsem s svojimi
umetniškimi vrednotami. Stil njenega figuralnega okrasa daje njeni vsebini
dovršenost in jo dviga nad povprečje mnogih drugih, po tematiki in tehniki sorodnih
del. Na situli z Vač se vidijo vsi elementi prahistorične
evropske umetnosti, ki je preko Etruščanov črpala svoje stilne elemente iz
grške arhaike. Figure so razporejene simetrično, n.
pr. v skupini rokoborcev. Ta težnja po simetriji gre tako daleč, da imata
borilca samo zaradi nje narokvice eden na levi, drugi
pa na desni roki. Horror vacui
- strah pred praznim poljem na prizorišču je še tako živ kakor v orientalizirajoči periodi grškega vaznega slikarstva, in
predstavlja torej še rudiment praarhaičnih
stilnih potez. Seveda pa je treba poudariti, da se je vazno slikarstvo v Grčiji
nekoliko hitreje razvijalo kot toreutični reliefni
izdelki, bodisi v zlatu ali bronu. Prostor na prizoriščih situle izpolnjujejo
ptice, palmete, rozete in motivi rogovja v pasu III.
Dosledno je izpeljana izokefalija sedečih in stoječih
figur - vse, tudi oven na koncu pasu II, so proporcionirane
tako, da nikjer ni moten ritem linij v horizontali in vertikali. Živali in
osebe se gibljejo v eni ploskvi brez globine in perspektive - bose noge stopajo
na celo stopalo kakor vaški pisar v Egiptu in kakor kurosi
in kore v grški arhaiki. Vse živali pa imajo na enak
način dvignjeno eno prednjo nogo v stiliziranem koraku. Obrazi oseb niso niti
groteskni kot navadno v antiklasičnih kulturah
primitivnega sveta niti nimajo individualiziranega življenja osvobojene,
realizmu približane grške klasike - njihov izraz je pozoren, identičen z življensko vsebino, ki jo ti ljudje opravljajo, in z bitjem
njihove notranjosti. To je koncentrirani izraz zrele arhaike,
nekakšna puberteta življenja, kot je dejal Ludwig Curtius,
iz katere bo privrel na dan prebujeni, zreli človek, nosilec humanistične ideje
o meri in harmoniji. Ploskovitost prizorišča povzroča tudi ploskovitost v
detajlu, zaradi česar je tudi globina prikazana, kolikor je to sploh storjeno,
v ploskvi. Tako ima godec, ki piska na siringo, to
piščal nastavljeno pravokotno k ustom, dasi jo ima v
resnici vzporedno z obrazom. Orel, ki leti nad konjem, ima krila, trup in rep
prikazane z vrha, glavo pa v profilu, da se vidi le eno oko. Problemi globinske
perspektive so posebno vidni na začetku pasu I in III, kjer imamo ptico, ki
sedi s hrbtom navzdol na zgornjem obodu friza, oziroma rogovje, ki se z vrha
izteka v prostor. To so poskusi, ki spominjajo na podobne težnje, prikazati
zgoraj to, kar je v resnici zadaj, na freski “zbiralca žafrana” v Knossosu na Kreti in na od situle nekaj mlajšem kotlu iz Gundestrupa na Danskem v prizoru ob reki.
In nazadnje - kaj je
glavni prizor na situli! Zaman bi se vprašali po njem. Epična
vsebina je prikazana v epični tehniki zaporedja
prizorov, ki se pojavljajo drug za drugim, vsak v svoji občasni pomembnosti in pregnantnosti, in kjer šele celota vseh scen skupaj ustvari
epično zgodbo. Časovna zaporednost dogodkov je
prenesena v likovni umetnosti na zaporednost prizorov v frizu, v nasprotju s
koncentrirano, oziroma da se izrazimo z Wickhoffom,
dramatično kompozicijo gigantomahije v Pergamonu. Epična stilna tehnika
je na situli z Vač mnogo bliže italskim variantam kot n. pr. stilu pasne spone
z Vač, kjer je poskušana kombinacija dramatične in epične kompozicije.
Tako se situla z Vač
logično uvršča med vrhunska dela evropske prahistorične
umetnosti: radosti življenja - dirke, gostija, bojne igre - so vpletene v htonični kult in v dalji odražajo stari mediteranski mit
trojanske sage. Majhna, na videz v provinci osamljena umetnina pa odgovarja na
osrednja vprašanja človekovega življenja in smrti z govorico, ki je razumljiva
vsem.
IZDAJA ČASOPISA »JUGOSLAVIJA«
UREJUJE OTO BIHAJLI-MERIN
UMETNIŠKE MAPE
Izšlo:
FRESKE IZ SOPOĆANA
OHRIDSKE IKONE
SARAJEVSKA HAGGADAH
ANTIKA U NARODNOM MUZEJU U BEOGRADU
NOŠNJA SRBIJE
BERAM-ISTARSKE FRESKE
LUBARDA – KOSOVSKI BOJ
ODEĆA I ORNAMENAT
SEOSKI NAGROBNI SPOMENICI U SRBIJI
SITULA Z VAČ
KNJIGE
JUGOSLOVENSKA SKULPTURA DVADESETOG VEKA
V PRIPRAVI
STARI SRPSKI ĆILIMI
NEOLIT U JUGOSLAVIJI
DEGAS I RENOIR U BEOGRADU
VSE PRAVICE PRIDRŽANE
FOTOGRAFIJE: MIRKO PUKL
OPREMA: PANTA STOJIĆEVIĆ
TISKARNA: »LJUDSKA PRAVICA«, LJUBLJANA