Moj hobi – zbiranje sličic - Kraljestvo živali
Objavljeno
v Občanu – NOVICE IZ OBČINE LITIJA
avgust 2010
KONEC SVETA
Ste
opazili, da je konec avgusta preplavljen s kulturnimi in zabavnimi
prireditvami? Posebno zadnji teden in vikend. Kot bi se vsi želeli še zadnjič
poveseliti – pred koncem sveta. Vsi vedo: konec
sveta bo 1. septembra letos in tako vsako leto. Spet bo potrebno v šolo;
vstati ob določeni uri; biti za mizo v učilnici ob določeni uri; učiti se bo
potrebno skoraj same nezanimivosti; poslušati bo treba učitelje, ki učijo po
učnem načrtu in ne tisto, kar bi učenci in sami hoteli; strah nas bo slabih
ocen; … Starši bodo imeli same probleme z učenci in učitelji; učitelji pa z
nadrejenimi, s starši in učenci. Nobene svobode za nikogar. Mene je vedno
zanimalo, kako osvojiti srce Kolarjevi Sonji. Ko sem to vprašal v četrtem
razredu pri razredni uri, so se mi vsi smejali. Imel sem čisto druge probleme
od tistih, o katerih smo govorili. Kako postati lep, močan in pameten, da me
bodo imela dekleta rada? Mene so pa tepli. Lep močan in pameten je izpadel
tisti, ki je bil največji lump. Ta je zdaj lastnik bogate firme – jaz pa
norček. Gotovo mi je lepše kot njemu, čeprav sem to malo pozno ugotovil.
Kar
vprašajte učence ali imajo raje novo šolo ali počitnice! Zlata kletka pač ne
more nadomestiti svobode. Tudi tega, kako biti svoboden, nas ni nihče učil. Da
ne govorim o tečnobi v hlačah in o drugih manjvrednih kompleksih in strahovih. Vedno
sem se najbolj bal žensk in angleščine. Nikdar na svetu si ne želim več biti
pubertetnik. Najbrž ste pa opazili, da imam s tem še vedno bližnja srečanja. Sem pa opazil - za tolažbo, da pri teh letih (62
bom 18. septembra, da boste začeli zbirati za darilo) nisem edini. Imel sem UČITELJA, za katerega so velike črke premajhne, da bi
poudaril njegovo veličino. Smrdel je po cigaretah, kašljal je in govoril tiho.
Ko je začel govoriti, smo vsi v razredu utihnili in porivali klopi naprej, da
bi slišali nadvse zanimivo pripoved. Ko sem šel proti domu, sem celo pot
premišljeval o tem, kar je povedal učitelj in 20 minut, kolikor sem potreboval
za pot v šolo, se je raztegnilo na dve uri.
To je bil Boris Šinigoj. Nehote sem postal odličnjak.
Ko
sem postal učitelj, sem jokal pred zbornico, ker si nisem upal vstopiti. Bilo
mi je hudo kot takrat, ko sem dobil pri vojakih morilsko puško v roko. Zdaj, ko
pišem, imam spet vlažne oči in strah me je, da bo zlata kletka – lepa
obnovljena šola na Vačah ostala mučilnica za vse, ki se bodo tam mudili.
Predlagam čarovnijo - http://www.vace.si/NOVO2007.htm in knjigo: Živimo,
ljubimo in se učimo (Leo F. Buscaglia), ipd.
Delajmo
na tem, da si ne bo nihče več želel počitnic, ker bo v šoli tako zelo neskončno
lepo!
Potem
pa naj pride sodni dan, če si sploh še upa!
Zvonček Norček
Pripis:
-
Nadvse spoštujem vse, ki si upajo biti učitelji ter vzgojitelji in tiste, ki so
uspeli to biti celo do upokojitve. Rad vas imam – zares - z vsemi problemi in
slabostmi vred.
-
Vidimo se v nedeljo 29. avgusta 2010 na otvoritvi!