Vače Društvo GEOSS Družinsko gledališče Kolenc Facebook

 

 

 

IZVORNA STRAN

Najstarejša preša, lastnica Frančiška Kaplja

 

 

 

Anka in Zvone Kolenc

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

ČE JE DOBRA PREŠA,

ŽEJA OPEŠA

 

                             Vače, 2014

 

Kazalo:

 Uvod

1.   Splošno o stiskalnicah oz.  prešah                                     

2.   Predstavitev stiskalnice in njenih delov                           

3.   Izdelovalci preš                                                  

4.   Lokacija preše na domačiji

5.   Nabiralci sadja za prešanje

6.   Sadje za prešanje

7.   Kako so prešali

8.   Stara  lesena preša izginja

9.   Seznam preš po vaseh v KS Vače

10. Primer muzejskega opisa stiskalnice

11. Informatorji

12.  Literatura

Uvod

 

Pričujoča brošura, ki - tako kot vsako leto ob Vaškem dnevu -  sledi izbrani dragocenosti iz zakladnice naše kulturne dediščine, je,  ob 22. Vaškem dnevu, posvečena stiskalnicam oz., po domače, prešam. Ko smo jih, skupaj s predsednico Društva žena in deklet, Majdo Rebolj in dr. Vitom Hazlerjem, okvirno pregledovali in evidentirali, smo ugotavljali, da je v zadnjem času njihovo število zelo upadlo. Upam, da smo s pričujočo aktivnostjo prižgali vsaj majhno iskrico zavedanja, ki nam bo pomagala ohraniti, ceniti in imeti radi vsaj to bogastvo, ki ga še imamo. Ob tem ne morem drugače, kot da ponovim besede, ki jih v takšni ali drugačni obliki ponavljam vsako leto, saj zanesljivo vem, da držijo in je zato dobro, da so napisane na čim več mestih: namreč iz poznavanja, zavedanja in ljubezni do svoje kulture in kulturne dediščine črpamo svojo ljubezen do vsega, kar nas obkroža, svojo ustvarjalnost in moč za trajnostno in kvalitetno življenje.

Ob izidu te drobne knjižice pa se seveda iskreno zahvaljujem Društvu žena in deklet Vače, s predsednico Majdo Rebolj, ki je dalo osnovno pobudo za raziskavo stiskalnic na širšem območju Vač, svojemu možu, Zvonetu Kolencu, ki je na terenu zbral in pripravil večino gradiva za to brošuro, vsem informatorjem, ki so nas vedno prijazno sprejeli, predvsem pa  prof. dr. Vitu Hazlerju, ki je tudi letos, kot že vrsto let doslej, tako prireditvi kot  našim društvenim prizadevanjem dodal osnovni ton strokovnosti in ponovno pobudo za turistični pogum.

 

Anka Kolenc

1. PREDSTAVITEV STISKALNICE/ PREŠE IN NJENIH DELOV

Na sliki je preša, ki stoji ob cesti na Selišah (Gora pri Pečah  - hišni priimek Pr´Grmari). Številke označujejo nekatere dele preše. Imena niso povzeta iz strokovne literature, temveč so jih povedali domačini, informatorji. Ker kmetje menijo, da taka preša ni več tako učinkovita, kot so novejše litoželezne stiskalnice in ker zasede veliko dragocenega prostora pod nadstreški, je za njih izgubila svoj pomen in izginja iz našega okolja.

 

1. Del lesa, ki leži v reži na sprednjem delu preše, ima več imen: dəska, ploh, perula ali parula. Včasih je to res samo del ploha, lahko pa ima tudi ročaj. Navadno so bile tri perule. Z njimi so regulirali nivo slemena, odvisno od višine mletega ali stolčenega sadja v košu.

 

 

2. Klocn, pulc ali strela je bil kol, ki je povezoval sleme s košem. S pomočjo klocna je sila porivala pokrov - podn ali klobuk, s katerim je bilo pokrito mleto sadje - navzdol, da se je stisnilo.

Strela so rekli klocnu zato, ker je včasih zdrsnil izpod slemena in lahko kot strela poletel po zraku in je lahko zadel ali celo poškodoval človeka v bližini. Zato so včasih klocn tudi pribili.

 

3. Šrauf, špingl, sveča je v bistvu velik lesen vijak. Na spodnjem delu je imel navadno kovinsko konico, ki je bila fiksirana v odprtino v kamnu ali lesu. Tako se os ob vrtenju uteži ni premikala.

4. Palica, ki je bila skozi luknjo slemena povezana z odprtino na drugi strani. Ta palica je bila lahko  tudi železna. Palica je preprečevala slemenu, da se ni gibalo naprej ali nazaj, temveč samo gor in dol. Lahko bi ji rekli vodilo, vendar ni nihče poznal  imena zanjo.

 

5. Sleme je najdaljši in zelo močan tram. Po njem je dobila preša ime. Preša na sleme ali utež. Navadno je bilo sleme iz hrastovega lesa. Niti en sogovornik ni nikoli poimenoval slemena kot prešpan.       

 

6. Matica ali reguša (raguša, rəguša) je bila v odprtini slemena navadno narejena iz hruškovega lesa. S pomočjo reguše in špingla je bilo mogoče vertikalno premikati veliko sleme.

 

7. Koš je iz desk narejena oglata posoda, ki ja bila na vrhu odprta in razstavljiva. Stranice koša so se ujemale z utori v kladi, tako da jih pritisk ni mogel razmakniti. Na zgornjem delu so to funkcijo opravljali v kvadrat povezani trami

 

 

 

 

8. Utež je bila pritrjena na sveči. Na sliki je utež kamnita. Lahko pa je utež tudi mlinski kamen ali velika košara , sod, marsikje tudi svinjski kotel, napolnjen s kamenjem.

 

9. Klada je tisti del preše,  na katero je pritrjena konstrukcija tramov, ki je pritrjena na trame, ki so del nadstreška stavbe. Klada je v našem primeru kamnita, navadno pa je lesena (hrast) lahko pa je tudi iz betona. Nekateri temu delu rečejo tudi »korito«. Na kladi so utori za koš in odtekanje sladke tekočine. Navadno se sladek tokuc zbira v večji skledi.

 

 

 

10. Odprtina za iztekanje mošta, ki je podaljšana v cev, zato da teče sladek tokuc lahko v vedro ali škaf.  Pri lesenih kladah so cev naredili kar iz bezga, ker je bilo iz njega najlažje narediti cev ali žleb, če si odstranil stržen

 

 

 

 

2. SPLOŠNO O STISKALNICAH OZ. PREŠAH

 

Praktično na celem območju Slovenije, zagotovo pa na slovenskem Štajerskem in v Prekmurju kmetje stiskalnici rečejo preša. Ta izraz smo - kot enega izmed mnogih drugih izrazov, ki smo jih potrebovali na področju tehnike in obrti – sprejeli od Nemcev.  Franjo Baš v svoji  knjižici K vprašanju štajerske preše navaja, da z izrazito slovenskim izrazom »krnica«, poimenujejo stiskalnico samo prebivalci Kobanskega Kozjaka, kjer s tem imenom poimenujejo tudi poslopje, v katerem se preša nahaja. Drugod uporabljajo izraz »krnica« večinoma le za dno jaška, v katerem se sadje preša oz. stiska.

Prvi je v slovenski literaturi sistematsko opisal tako imenovano štajersko prešo  Franc Jančar (Umni vinorejec, Celovec, 1867, 49-51), za njim pa Vošnjak Jože (umno kletarstvo, Celovec 1873, 45-46), ki je označil celo dva tipa štajerske preše: staro, zelo praktično in najbolj učinkovito stiskalnico, ki odgovarja manjšim posestnikom in jo je predstavil kot slovensko krnico, poleg nje pa je navedel tudi tip, ki ga je opisal že Franc Jančar in služi večjim posestnikom in jo je Vošnjak poimenoval kot »nemško« prešo.  

 

Ker so se preše, ki smo jih uporabljali tudi  v okolici Vač, razvile iz preš, kakršne  so  uporabljali že v antiki, se  takšne  preše  imenujejo  rimljanke. Glede na razlike v zgradbi in delovanju preš, jih strokovnjaki ločijo še na več podvrst.

Obstoj in spremembe posameznih tipov preš so v glavnem pogojene z razvojem vinogradništva in sadjarstva pri nas, predvsem pa so spremembe povezane s povečanjem produkcije.

Na širšem območju Vač se preše razlikujejo predvsem po sestavi temeljnega dela preše, ki mu navadno rečejo »klada«  in  so lahko lesena, kamnita ali zidana. Nekateri temu delu rečejo tudi »korito«.

 

3. IZDELOVALCI  PREŠ

 

Prešo so izdelali kar sami doma. Včasih je prišel na pomoč kakšen sosed ali sorodnik, ki je imel morda več izkušenj. Pogosto so prosili za pomoč tudi gospodarja Klančarjeve domačije, Antona Vidmarja, ki se je branil, češ da ima sam doma dovolj dela. Na koncu koncev  pa je navadno  le pristal. Najbolj zahtevna je bila izdelava sveče in reguše. To delo je opravil zadnji mojster - doma z Dola (Gora pri Pečah) - Fejškov Jaka, pred njim pa njegov oče Lojze, oba s priimkom Goršek.  

 

4. LOKACIJA  PREŠE NA DOMAČIJI

 

Stiskalnica oz. preša je navadno stala v bližini keudra (kleti), da ni bilo potrebno daleč nositi mošta. Morala je biti pod streho, ker je bila pač iz lesa. Zato je bila navadno prislonjena in pritrjena pod napušč hrama ali hleva. Ker so jo uporabljali samo nekaj dni v letu, je bila čez leto navadno obložena  z drvmi ali kakšnimi drugimi stvarmi, ki so morale biti pod streho. Pred uporabo je bilo potrebno vse to umakniti, prešo pa popraviti in očistiti.

 

5. NABIRALCI  SADJA  ZA  PREŠANJE

 

Najbolj nestrpno so na stiskanje čakali otroci. Takrat v trgovinah ni bilo tako pisane izbire raznih sladkih pijač, kot je  danes. Samo redki so si lahko občasno privoščili kakšen bombon. Zato so otroci z veseljem pobirali prvo sadje, da bodo lahko pili sladek mošt. Seveda pa so pri pobiranju sadja sodelovali vsi, ki niso imeli kakšnih pomembnejših opravil.

Starši pa so otrokom tudi določili, koliko smejo spiti mošta. Če bodo spili  preveč, bodo zboleli, so jim zagrozili. »Kako pa se ta bolezen imenuje?« so vprašali otroci.

Pri Klančar je oče odgovoril, da se ta bolezen imenuje »usrane noge ali polni škornji«. Ta odgovor pa so, seveda, poznali tudi drugi očetje in mame.

 

 

6. SADJE ZA PREŠANJE

 

HRUŠKE

 

Če želimo dobiti tokuc, ki je po čistoči in barvi podoben rebuli, potem je med hruškami moštarca najboljša.

Črnivka je bolj sladka kot tepka, vendar sta obe primerni za prešanje.

Praprošnica  je najboljša za sušenje.

Viljamovko  je treba čimprej pojesti, da ne zgnije.

 

JABOLKA

 

Tokucu  iz jabolk so rekli tudi jaboučənk. Za prešanje so bila primerna vsa jabolka. Na širšem območju Vač so uspevale naslednje sorte,  od katerih jih nekaj uspeva vse do današnjih dni :  laški jocgar, vaksl, mošancl, bobovec, zlata pramena, carevič, cigan, krivopecelj, beličnik, tofl, topas, itd. Nekatere od teh sort  so bile bolj primerne  za čez zimo, druge za sušenje in tretje  za sprotno uživanje.

 

7. KAKO  SO  PREŠALI

 

Sadje, jabolka ali hruške, so najprej stolkli v posebnem lesenem, lepo izdolbenem  koritu, ki je bilo dolgo približno 3 metre. Ob tem pa so uporabljali posebne tolkače ali kije. Vse do povojnih časov (po 2. svetovni vojni) mlina za mletje sadja ni bilo. V petdesetih letih prejšnjega stoletja so se najprej uveljavili ročni mlini (zobati mlini na ročni pogon) dobrih deset let kasneje pa tudi električni (mlini na motorni pogon).

Zdrobljena in stolčena jabolka so naložili v prešo, oz. v njen del, ki mu na širšem območju Vač še danes rečjo koš.   Za posavsko prešo je značilno, da je njen koš lesen in, seveda,  razstavljiv, da so lahko stisnjeno sadje z lahkoto odstranili  in v koš naložili  naslednjo pripravljeno količino stolčenega sadja za prešanje. Ko je bil koš poln, so ga pokrili z lesenim pokrovom, rekli so mu podn ali klobuk, potem pa so nanj namestili, včasih pa celo pribili kol (na našem območju »klocn«, »pulc« ali »strela«), ki je povezoval sleme stiskalnice s košem. Z vrtenjem utežnega dela (kamna, pri starejših prešah pa košare, napolnjene s kamni), ki se je na ta način začel vzpenjati po lesenem vijaku (»šraufu«, »špinglu« ali »sveči«) je začel klocn pritiskati na stolčeno sadje v košu, tako da se je le-to stisnilo. Mošt, ki so mu rekli »tokuc«, je pritekel skozi odprtino v kamniti, zidani ali leseni kladi, ki so jo podaljšali s cevjo, da se je lahko stekala v škaf ali v kakšno drugo za ta namen pripravljeno posodo. Mošt so prenašali do sodov v lesenih škafih,ali pa – posebno po 2. Svetovni vojni – v »emajliranih ajmarjih«.  Za prelivanje v sod pa so uporabljali večji lesen lij, ki so mu rekli »lakuknca«. Tokuc pa so potem hranili v manjših ali večjih sodih.

 

Tropine, ki so ostale po prešanju, so imenovali »cegu« ali »štok«.  To ime je verjetno nastalo zato, ker je cegu kvadratne oblike kot opeka, z opeko pa je primerljiv tudi po barvi.   Cegu so uporabili za nadaljnjo predelavo, se pravi, da so ga namočili in iz njega kuhali žganje,  samo v primeru, če je bilo prešanje le grobo in je bilo v stiskalnici le kakšno uro. Takemu žganju so potem rekli »tropinovec«.

Po »finem prešanju«, ko je bilo sadje v preši najmanj tri ure in več, so cegu največkrat dali  za hrano živini. To pa je bilo potrebno  storiti takoj po prešanju, kajti sicer se je lahko zgodilo, da so živali - zaradi tvorbe alkohola  -  postale  pijane.

Če je bil cegu iz jabolčnih tropin, so iz njega, v posebnih posodah, velikokrat delali tudi kis.  

 

8. STARA LESENA PREŠA IZGINJA

 

Iz  tridesetih letih prejšnjega stoletja smo lahko priče  zanimivi  ugotovitvi Franja Baša, ki je raziskoval štajerske vinske preše, da so preše v tistih časih  posedovali le večji posestniki, pri katerih so vino in sadjevec pripravljali tudi manjši kmetje. Kasneje, do druge svetovne vojne in po njej, je namreč stara, lesena preša postala nekaj povsem običajnega in jo je imela malodane vsaka kmetija.

V današnjem času  je staro, leseno prešo  izpodrinila tovarniško narejena preša iz litega železa,  z vijakom na sredini, ki zasede veliko manj prostora in je učinkovitejša  (sl.- bušlnovega Janeza). Če sklepamo po sliki, ki jo je v osnovni šoli narisal  Janez Jurjevec z Vač, so take preše  izdelovali že pred letom 1955.  

Vzroka za postopno izginjanje starih preš sta bila, po mnenju informatorjev, največkrat naslednja:

- ker zasede velik prostor pod nadstreškom, ki bi bil sicer koristen za drva in druge stvari

- ker tokuc ni več pijača, ki je priljubljena pri večini ljudi. Ponudba pijač je namreč preveč raznovrstna, da bi to bilo možno.   Jabolčni sok   v  tekmovanju z drugimi podobnimi pijačami  zaseda visoko mesto, vendar ga ne pijemo tako pogosto, kot so včasih pili tokuc. Delavec na kmetiji je na primer popil en liter tokuca samo ob malici.

 

9. SEZNAM  PREŠ  PO  VASEH  V  KS  VAČE

 

Cirkuše

KLADU, Zadnji prebivalci so se pisali Gošte. Cirkuše 2, 1252 Vače.

Poslopje je zapuščeno, vendar etnološko izjemno dragoceno. Lastniki  redno skrbijo, da so travniki pokošeni. To sta zakonca z  domačije – Rejšk, Bernarda in Andrej Obreza, sedaj živita na naslovu: Podbukovje pri Vačah 2, 1252 VAČE

 

Gora

PR´GRMARI: Kmetija je prazna. Zadnji priimek je Klobučič. Preša stoji ob cesti. Na reguši je  letnica 1912.

 

Potok

ZAPECE, Anka in Zvonimir Kolenc, Potok 4, 1252 Vače

 

Slivna

ČEVELJ, Jože Kimovec, Slivna 18. 1252 VAČE

Preša je del zbirke – Etnološka vas Slivna s Kimovčevim muzejem starožitnosti.

Nima klade. Nadomeščata jo dva trama, na katera je položeno podnožje, ki lovi sladek sok.

 

Široka set

- TOMAŽ , Ivan Pivec – Široka set 5, 1252 Vače

Na betonski kladi je letnica – 20. 8. 1964. Torej praznuje letos Abrahama. 

- OKORƏN, Marija Vozel, Široka Set 6, 1252 VAČE

Preša je lesena.

 

Vače

REBERŠK, Ivica Klinc,  Vače 22 - preša je v celoti lesena

KLANČAR, Kaplja Frančiška, Vače 57, 1252 Vače.

Klada je betonska.

 

Klenik

PR' ŠPAN,  Marija Ravnikar, Klenik

Preša je lesena, lesena je tudi klada.

 

10. Primer muzejskega opisa stiskalnice

 

List iz diplomske naloge etnologinje in kulturne antropologinje Anke Kolenc z naslovom: ŽIVLJENJE NA VAČAH, KAKRŠNEGA NI VEČ, OB KIMOVČEVI ZBIRKI ORODIJ NA SLIVNI (mentor: Prof. dr. Janez BOGATAJ, april 2001).

Kot vsi predmeti v diplomski nalogi je tudi preša pod št. 086 opisana po sistemu, kot ga narekuje stroka.

Več na: http://www.vace.si/NASLOVNICA.htm

                                                                  


 

                                                                                                                      INV. ŠT.: 086

                                                                                                                      ŠT. NEG.: 15/IV

GESLO:            1. 6.                  SADJARSTVO

                        1. 6. 2.              Kletarsko orodje in priprave

                        1. 7. 5. 1.           Mizarski izdelki

 

IME PREDMETA: STISKALNICA NA UTEŽ

IME PREDMETA V DIALEKTU: PREŠA

 

UPORABA: je naprava za stiskanje sadja. Zmleto sadje dajo v

koš za stiskanje. Zaradi uteži, ki je nameščena na

stiskalnici, se sadje počasi stiska. Ta postopek traja

približno eno uro in ga imenujejo »grobo prešanje«.

Za fino stiskanje, pri katerem so izgube najmanjše,

stiskajo sadje dve do tri ure, včasih pa ga pustijo

celo čez noč v stiskalnici.

Stisnjen ostanek sadja imenujejo »cegli«. Kadar iz

ceglov kuhajo žganje, sadje stiskajo samo grobo.  

MESTO UPORABE: ob kašči; ob hlevu; v gospodarskem poslopju

                        Ali ob njem; lahko tudi pod kozolcem;

ČAS UPORABE: 100 let in več

 

MERE: v=270 cm; d1=270 cm; d2= 540 cm; glob.=55 cm;

GRADIVO: les, železo

KRAJ IZDELAVE: Zg. Slivna

ČAS IZDELAVE: 1930

IZDELOVALEC: Juvan

 

STANJE OHRANJENOSTI: srednje dobra ohranjenost

 

LASTNIK PREDMETA: Jože Kimovec

NAČIN PRIDOBITVE: podedovano 1960

ČAS PRIDOBITVE:

ZBIRALEC: Jože Kimovec


 

OPIS PREDMETA - 086

 

Spodnji tram stiskalnice na utež, ki je navadno iz hruškovega lesa, ima zgoraj v les narejene žlebove, kamor se prilega koš ( to je lesena, oglata razstavljiva posoda s špranjami ). Utori v obliki žlebov so napeljani tudi stran od koša do posode, kamor se steka sladka tekočina po prešanju - stiskanju zmletega sadja. Na ta nosilni masivni tram sta pritrjena na vsaki strani dva vzporedna pokončna tanjša trama, ki sllužita kot opora in vodilo za sleme. Med temi pokončnimi trami je kot vzvod nameščen prešpan (močan tram) imenovan tudi sleme, ki je narejen iz bukovega lesa. Na eni strani je bilo sleme vpeto med tramova tako, da je bilo možno z deščicami spreminjati višino njegove namestitve. Na drugi strani pa je nanj pritrjena vrtljiva, ovalna (kamnita) utež. Skozi os uteži je napeljan okrogel tram z navoji (hruškov les). Če se je utež vrtela, se je tram z navoji skupaj z utežjo dvigoval (sleme je pritiskalo proti tlem zaradi lesene matice, ki je bila pritrjena v slemenu. Nad košem v slemenu je narejena vdolbina, kamor se namesti krajši tram, da pritiska na pokrov koša pri vrtenju uteži. 

 

»Že nekaj desetletij je v navadi, da kmetje večino sadja, ki je namenjeno za mošt, prej zmeljejo na sadnih mlinih, podobno kot grozdje, ponekod ga zrežejo kar v reporeznici. Nato ga predenejo še v stiskalnico. Podobno kot za stiskanje grozdja v vinorodnih krajih, poznajo tudi za stiskanje sadja več vrst stiskalnic, ki so podobne ali tudi prav take kot tiste za grozdje. V vinogradniških območjih uporabljajo za stiskanje sadja iste stiskalnice kot za grozdje. In kot pri grozdju, tudi pri prešanju sadja teče mošt v podstavljeni škaf, iz katerega ga precedijo v sod, v katerem vre, vn meče (Mengeš in okolica). Med vrenjem ga nato zalivajo z drugim moštom, ker bi se sicer skisal. Ko je mošt goden, ga pretočijo v sode in steklenice, ki jih spomladi ponovno pretočijo in vržejo usedlino proč.

Po vrsti sadja, iz katerega je mošt narejen, ločijo po Gorenjskem jabučnk iz jabolk in hruškouc iz hrušk.«

(Makarovič, Kmečko gospodarstvo na Slovenskem, 113

 

12. INFORMATORJI

 

Komisija v sestavi: Majda Rebolj, dr. Vito Hazler ter Anka in Zvone Kolenc, si je 14. junija 2014 ogledala, kakšno je stanje preš na širšem območju Vač.

Ogledali smo si 7 starih preš, jih fotografirali, jih s pomočjo dr. Hazlerja etnološko umestili in se dogovorili  o načinu evidentiranja in pregleda ostalih preš na območju. Terensko delo sem kasneje nadaljeval sam in sem se o preši pogovarjal s številnimi sokrajani – informatorji. Vse preše, ki sem jih obiskal, sem tudi fotografiral, saj je fotografija vedno pripomoček, ki lahko najbolj zanesljivo podpira ali zavrača določene trditve. Kljub temu se zavedam,  da so moja opažanja  gotovo lahko pomanjkljiva, zato bom zelo vesel, če me boste na vse morebitne pomanjkljivosti opozorili.  Vaše pomoči bom res zelo vesel. Vsak napačen podatek bom v knjižici takoj popravil in  na internetu bo vedno  najbolj sodobna  in popravljena verzija.

 

Zvone Kolenc

 

Pri pripravi gradiva o prešah so sodelovali informatorji:

 

1.                 Frančiška Kaplja, Klanec

2.                 Silvo Klopčič, Mačkovec

3.                 Lojze Osolnik, Slivna

4.                 Tone Vrtačnik, Slivna

5.                 Ivan Pivec, Široka Set

6.                 Marička - pri Okorn

7.                 Marija Ravnikar,  Klenik

8.                 Ivica Klinc, Vače (Rebrški)

9.                 Viktor Zupančič, Vače

10.              Andrej Morela,  Laze

11.              Igor Cirar, Boltija

12.               Polde Kovač, Vovše

13.                Lojze Razoršek, Potok

14.                Ančka Kimovec, Slivna

15.               Jože Kimovec, Slivna

16.               Mirko Prosenc, Zg. Slivna

17.               Bernarda  Obreza, Cirkuše

18.                Andrej Obreza, Cirkuše

19.                Barbara Ocepek, Cirkuše

20.                Slavka Avbelj, Bitiče

21.                Zvone Kolenc, Potok

 

 

LITERATURA

 

Baš, Franjo,  K vprašanju štajerske preše, 1930, V: Glasnik etnografskog muzeja u Beogradu, Beograd 1930.

 

Kolenc, Anka: Življenje na Vačah, kakršnega ni več, ob Kimovčevi zbirki orodij na Slivni, FF, Odd. za etnologijo in kulturno antropologijo, Ljubljana, 2001.

 

Makarovič, Marija: Kmečko gospodarstvo na Slovenskem, Ljubljana: Mladinska knjiga, 1978.

 

Novak, Vilko: Slovenska ljudska kultura, Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1960.

 

Proxy by Datajoy
Udaljenost