|
|
|||||
|
Najstarejša preša, lastnica
Frančiška Kaplja |
Anka in Zvone Kolenc ČE JE DOBRA PREŠA, ŽEJA OPEŠA Vače,
2014 |
||||
|
Kazalo: Uvod 1. Splošno o stiskalnicah oz.
prešah
2. Predstavitev stiskalnice in
njenih delov
3. Izdelovalci
preš
4. Lokacija preše na domačiji 5. Nabiralci sadja za prešanje 6. Sadje za prešanje 7. Kako so prešali 8. Stara lesena preša izginja 9. Seznam preš po vaseh v KS Vače 10. Primer muzejskega opisa stiskalnice 11. Informatorji 12. Literatura |
Uvod Pričujoča brošura, ki - tako kot
vsako leto ob Vaškem dnevu - sledi izbrani dragocenosti iz zakladnice
naše kulturne dediščine, je, ob 22. Vaškem dnevu, posvečena
stiskalnicam oz., po domače, prešam. Ko smo jih, skupaj s predsednico Društva
žena in deklet, Majdo Rebolj in dr. Vitom Hazlerjem,
okvirno pregledovali in evidentirali, smo ugotavljali, da je v zadnjem času
njihovo število zelo upadlo. Upam, da smo s pričujočo aktivnostjo prižgali
vsaj majhno iskrico zavedanja, ki nam bo pomagala ohraniti, ceniti in imeti
radi vsaj to bogastvo, ki ga še imamo. Ob tem ne morem drugače, kot da
ponovim besede, ki jih v takšni ali drugačni obliki ponavljam vsako leto, saj
zanesljivo vem, da držijo in je zato dobro, da so napisane na čim več mestih:
namreč iz poznavanja, zavedanja in ljubezni do svoje kulture in kulturne
dediščine črpamo svojo ljubezen do vsega, kar nas obkroža, svojo
ustvarjalnost in moč za trajnostno in kvalitetno življenje. Ob izidu te drobne knjižice pa se
seveda iskreno zahvaljujem Društvu žena in deklet Vače, s predsednico Majdo Rebolj,
ki je dalo osnovno pobudo za raziskavo stiskalnic na širšem območju Vač,
svojemu možu, Zvonetu Kolencu, ki je na terenu zbral in pripravil večino
gradiva za to brošuro, vsem informatorjem, ki so nas vedno prijazno sprejeli,
predvsem pa prof. dr. Vitu Hazlerju, ki je
tudi letos, kot že vrsto let doslej, tako prireditvi kot našim
društvenim prizadevanjem dodal osnovni ton strokovnosti in ponovno pobudo za
turistični pogum. |
||||
|
|
Anka
Kolenc 1. PREDSTAVITEV STISKALNICE/ PREŠE IN NJENIH DELOV Na sliki je preša, ki stoji ob cesti na Selišah (Gora pri Pečah - hišni priimek Pr´Grmari). Številke označujejo nekatere dele preše. Imena niso povzeta iz strokovne literature, temveč so jih povedali domačini, informatorji. Ker kmetje menijo, da taka preša ni več tako učinkovita, kot so novejše litoželezne stiskalnice in ker zasede veliko dragocenega prostora pod nadstreški, je za njih izgubila svoj pomen in izginja iz našega okolja. |
||||
|
|
1. Del lesa, ki leži v reži na sprednjem delu preše, ima več imen: dəska, ploh, perula
ali parula. Včasih je to res samo del ploha,
lahko pa ima tudi ročaj. Navadno so bile tri perule.
Z njimi so regulirali nivo slemena, odvisno od višine mletega ali stolčenega
sadja v košu. |
||||
|
|
|||||
|
|
2. Klocn, pulc
ali strela je bil
kol, ki je povezoval sleme s košem. S pomočjo klocna
je sila porivala pokrov - podn ali klobuk, s
katerim je bilo pokrito mleto sadje - navzdol, da se je stisnilo. Strela so rekli klocnu zato, ker
je včasih zdrsnil izpod slemena in lahko kot strela poletel po zraku in je
lahko zadel ali celo poškodoval človeka v bližini. Zato so včasih klocn tudi pribili. |
3. Šrauf, špingl,
sveča je v bistvu
velik lesen vijak. Na spodnjem delu je imel navadno kovinsko konico, ki je
bila fiksirana v odprtino v kamnu ali lesu. Tako se os ob vrtenju uteži ni
premikala.
|
|||
|
4. Palica, ki je bila skozi luknjo slemena povezana z odprtino na
drugi strani. Ta palica je bila lahko tudi železna. Palica je
preprečevala slemenu, da se ni gibalo naprej ali nazaj, temveč samo gor in
dol. Lahko bi ji rekli vodilo, vendar ni nihče poznal imena zanjo. 5. Sleme je najdaljši in zelo močan tram. Po njem je dobila preša
ime. Preša na sleme ali utež. Navadno je bilo sleme iz hrastovega lesa. Niti
en sogovornik ni nikoli poimenoval slemena kot prešpan.
6. Matica ali reguša (raguša, rəguša) je bila v odprtini slemena
navadno narejena iz hruškovega lesa. S pomočjo reguše
in špingla je bilo mogoče vertikalno premikati
veliko sleme. 7. Koš je iz desk narejena oglata posoda, ki ja bila na vrhu odprta in
razstavljiva. Stranice koša so se ujemale z utori v kladi, tako da jih
pritisk ni mogel razmakniti. Na zgornjem delu so to funkcijo opravljali v
kvadrat povezani trami |
|||||
|
|
8. Utež je bila pritrjena na sveči. Na sliki je utež kamnita.
Lahko pa je utež tudi mlinski kamen ali velika košara , sod, marsikje tudi
svinjski kotel, napolnjen s kamenjem. |
9. Klada je tisti del preše, na katero je pritrjena
konstrukcija tramov, ki je pritrjena na trame, ki so del nadstreška stavbe.
Klada je v našem primeru kamnita, navadno pa je lesena (hrast) lahko pa je
tudi iz betona. Nekateri temu delu rečejo tudi »korito«. Na kladi so
utori za koš in odtekanje sladke tekočine. Navadno se sladek tokuc zbira v večji skledi.
|
|||
|
|
10. Odprtina za iztekanje mošta, ki je podaljšana v cev, zato da
teče sladek tokuc lahko v vedro ali škaf. Pri
lesenih kladah so cev naredili kar iz bezga, ker je bilo iz njega najlažje narediti
cev ali žleb, če si odstranil stržen |
||||
|
|
|
||||
2. SPLOŠNO O
STISKALNICAH OZ. PREŠAH
Praktično na celem območju Slovenije, zagotovo pa na
slovenskem Štajerskem in v Prekmurju kmetje stiskalnici rečejo preša. Ta izraz smo
- kot enega izmed mnogih drugih izrazov, ki smo jih potrebovali na področju
tehnike in obrti – sprejeli od Nemcev. Franjo Baš v svoji knjižici
K vprašanju štajerske preše navaja, da z izrazito slovenskim izrazom »krnica«,
poimenujejo stiskalnico samo prebivalci Kobanskega
Kozjaka, kjer s tem imenom poimenujejo tudi poslopje, v katerem se preša
nahaja. Drugod uporabljajo izraz »krnica« večinoma le za dno jaška, v katerem
se sadje preša oz. stiska.
Prvi je v slovenski literaturi sistematsko opisal tako
imenovano štajersko prešo Franc Jančar (Umni vinorejec,
Celovec, 1867, 49-51), za njim pa Vošnjak Jože (umno kletarstvo, Celovec 1873,
45-46), ki je označil celo dva tipa štajerske preše: staro, zelo praktično in
najbolj učinkovito stiskalnico, ki odgovarja manjšim posestnikom in jo je
predstavil kot slovensko krnico, poleg nje pa je navedel tudi tip, ki ga je
opisal že Franc Jančar in služi večjim posestnikom in jo je Vošnjak poimenoval
kot »nemško« prešo.
Ker so se preše, ki smo jih uporabljali tudi v okolici
Vač, razvile iz preš, kakršne so uporabljali že v antiki, se
takšne preše imenujejo rimljanke.
Glede na razlike v zgradbi in delovanju preš, jih strokovnjaki ločijo še na več
podvrst.
Obstoj in spremembe posameznih tipov preš so v glavnem
pogojene z razvojem vinogradništva in sadjarstva pri nas, predvsem pa so
spremembe povezane s povečanjem produkcije.
Na širšem območju Vač se preše razlikujejo predvsem po
sestavi temeljnega dela preše, ki mu navadno rečejo »klada« in so
lahko lesena, kamnita ali zidana. Nekateri temu delu rečejo tudi »korito«.
3. IZDELOVALCI PREŠ
Prešo so izdelali kar sami doma. Včasih je prišel na pomoč
kakšen sosed ali sorodnik, ki je imel morda več izkušenj. Pogosto so prosili za
pomoč tudi gospodarja Klančarjeve domačije, Antona Vidmarja, ki se je branil,
češ da ima sam doma dovolj dela. Na koncu koncev pa je navadno le
pristal. Najbolj zahtevna je bila izdelava sveče in reguše.
To delo je opravil zadnji mojster - doma z Dola (Gora pri Pečah) - Fejškov Jaka, pred njim pa njegov oče Lojze, oba s priimkom
Goršek.
4. LOKACIJA PREŠE NA DOMAČIJI
Stiskalnica oz. preša je navadno stala v bližini keudra (kleti), da ni bilo potrebno daleč nositi mošta.
Morala je biti pod streho, ker je bila pač iz lesa. Zato je bila navadno
prislonjena in pritrjena pod napušč hrama ali hleva. Ker so jo uporabljali samo
nekaj dni v letu, je bila čez leto navadno obložena z drvmi ali kakšnimi
drugimi stvarmi, ki so morale biti pod streho. Pred uporabo je bilo potrebno
vse to umakniti, prešo pa popraviti in očistiti.
5. NABIRALCI SADJA ZA PREŠANJE
Najbolj nestrpno so na stiskanje čakali otroci. Takrat v
trgovinah ni bilo tako pisane izbire raznih sladkih pijač, kot je danes. Samo
redki so si lahko občasno privoščili kakšen bombon. Zato so otroci z veseljem
pobirali prvo sadje, da bodo lahko pili sladek mošt. Seveda pa so pri pobiranju
sadja sodelovali vsi, ki niso imeli kakšnih pomembnejših opravil.
Starši pa so otrokom tudi določili, koliko smejo spiti
mošta. Če bodo spili preveč, bodo zboleli, so jim zagrozili. »Kako pa se
ta bolezen imenuje?« so vprašali otroci.
Pri Klančar je oče odgovoril, da se ta bolezen imenuje »usrane noge ali polni škornji«. Ta odgovor pa so, seveda,
poznali tudi drugi očetje in mame.
6. SADJE ZA PREŠANJE
HRUŠKE
Če želimo dobiti tokuc, ki je po
čistoči in barvi podoben rebuli, potem je med hruškami moštarca
najboljša.
Črnivka je bolj sladka kot tepka,
vendar sta obe primerni za prešanje.
Praprošnica je najboljša za sušenje.
Viljamovko je treba čimprej pojesti, da
ne zgnije.
JABOLKA
Tokucu iz jabolk so rekli tudi jaboučənk.
Za prešanje so bila primerna vsa jabolka. Na širšem
območju Vač so uspevale naslednje sorte, od katerih jih nekaj uspeva vse
do današnjih dni : laški jocgar, vaksl, mošancl, bobovec, zlata
pramena, carevič, cigan, krivopecelj,
beličnik, tofl, topas, itd.
Nekatere od teh sort so bile bolj primerne za čez zimo, druge za
sušenje in tretje za sprotno uživanje.
7. KAKO SO PREŠALI
Sadje, jabolka ali hruške, so najprej stolkli v posebnem
lesenem, lepo izdolbenem koritu, ki je bilo dolgo približno
Zdrobljena in stolčena jabolka so naložili v prešo, oz. v njen
del, ki mu na širšem območju Vač še danes rečjo koš. Za posavsko
prešo je značilno, da je njen koš lesen in, seveda, razstavljiv, da so
lahko stisnjeno sadje z lahkoto odstranili in v koš naložili
naslednjo pripravljeno količino stolčenega sadja za prešanje.
Ko je bil koš poln, so ga pokrili z lesenim pokrovom, rekli so mu podn ali klobuk, potem pa so nanj namestili, včasih pa celo
pribili kol (na našem območju »klocn«, »pulc« ali »strela«), ki je povezoval sleme stiskalnice s
košem. Z vrtenjem utežnega dela (kamna, pri starejših prešah pa košare,
napolnjene s kamni), ki se je na ta način začel vzpenjati po lesenem vijaku (»šraufu«, »špinglu« ali »sveči«)
je začel klocn pritiskati na stolčeno sadje v košu,
tako da se je le-to stisnilo. Mošt, ki so mu rekli »tokuc«,
je pritekel skozi odprtino v kamniti, zidani ali leseni kladi, ki so jo
podaljšali s cevjo, da se je lahko stekala v škaf ali v kakšno drugo za ta
namen pripravljeno posodo. Mošt so prenašali do sodov v lesenih škafih,ali pa –
posebno po 2. Svetovni vojni – v »emajliranih ajmarjih«.
Za prelivanje v sod pa so uporabljali večji lesen lij, ki so mu rekli »lakuknca«. Tokuc pa so potem
hranili v manjših ali večjih sodih.
Tropine, ki so ostale po prešanju,
so imenovali »cegu« ali »štok«.
To ime je verjetno nastalo zato, ker je cegu
kvadratne oblike kot opeka, z opeko pa je primerljiv tudi po barvi.
Cegu so uporabili za nadaljnjo predelavo,
se pravi, da so ga namočili in iz njega kuhali žganje, samo v primeru, če
je bilo prešanje le grobo in je bilo v stiskalnici le
kakšno uro. Takemu žganju so potem rekli »tropinovec«.
Po »finem prešanju«, ko je bilo
sadje v preši najmanj tri ure in več, so cegu
največkrat dali za hrano živini. To pa je bilo potrebno storiti
takoj po prešanju, kajti sicer se je lahko zgodilo,
da so živali - zaradi tvorbe alkohola - postale pijane.
Če je bil cegu iz jabolčnih
tropin, so iz njega, v posebnih posodah, velikokrat delali tudi kis.
8. STARA LESENA PREŠA IZGINJA
Iz tridesetih letih prejšnjega stoletja smo lahko
priče zanimivi ugotovitvi Franja Baša, ki je raziskoval štajerske
vinske preše, da so preše v tistih časih posedovali le večji posestniki,
pri katerih so vino in sadjevec pripravljali tudi manjši kmetje. Kasneje, do
druge svetovne vojne in po njej, je namreč stara, lesena preša postala nekaj
povsem običajnega in jo je imela malodane vsaka kmetija.
V današnjem času je staro, leseno prešo
izpodrinila tovarniško narejena preša iz litega železa, z vijakom
na sredini, ki zasede veliko manj prostora in je učinkovitejša (sl.- bušlnovega Janeza). Če sklepamo po sliki, ki jo je v
osnovni šoli narisal Janez Jurjevec z Vač, so take preše izdelovali
že pred letom 1955.
Vzroka za postopno izginjanje starih preš sta bila, po
mnenju informatorjev, največkrat naslednja:
- ker zasede velik prostor pod nadstreškom, ki bi bil sicer
koristen za drva in druge stvari
- ker tokuc ni več pijača, ki je
priljubljena pri večini ljudi. Ponudba pijač je namreč preveč raznovrstna, da
bi to bilo možno. Jabolčni sok v tekmovanju z
drugimi podobnimi pijačami zaseda visoko mesto, vendar ga ne pijemo tako
pogosto, kot so včasih pili tokuc. Delavec na kmetiji
je na primer popil en liter tokuca samo ob malici.
9. SEZNAM PREŠ PO VASEH V KS
VAČE
Cirkuše
KLADU, Zadnji prebivalci so se pisali Gošte.
Cirkuše 2, 1252 Vače.
Poslopje je zapuščeno, vendar etnološko izjemno dragoceno.
Lastniki redno skrbijo, da so travniki pokošeni. To sta zakonca z
domačije – Rejšk, Bernarda in Andrej Obreza, sedaj
živita na naslovu: Podbukovje pri Vačah 2, 1252 VAČE
Gora
PR´GRMARI: Kmetija je prazna. Zadnji priimek je Klobučič. Preša stoji ob cesti. Na reguši
je letnica 1912.
Potok
ZAPECE, Anka in Zvonimir Kolenc, Potok 4, 1252 Vače
Slivna
ČEVELJ, Jože Kimovec, Slivna 18. 1252 VAČE
Preša je del zbirke – Etnološka vas Slivna s Kimovčevim
muzejem starožitnosti.
Nima klade. Nadomeščata jo dva trama, na katera je položeno
podnožje, ki lovi sladek sok.
Široka set
- TOMAŽ , Ivan Pivec – Široka set 5, 1252 Vače
Na betonski kladi je letnica – 20. 8. 1964. Torej praznuje
letos Abrahama.
- OKORƏN, Marija Vozel, Široka Set 6, 1252
VAČE
Preša je lesena.
Vače
REBERŠK, Ivica Klinc, Vače 22 - preša je v celoti
lesena
KLANČAR, Kaplja Frančiška, Vače 57, 1252 Vače.
Klada je betonska.
Klenik
PR' ŠPAN, Marija Ravnikar, Klenik
Preša je lesena, lesena je tudi klada.
10. Primer muzejskega opisa stiskalnice
List iz diplomske naloge etnologinje in kulturne antropologinje
Anke Kolenc z naslovom: ŽIVLJENJE NA VAČAH, KAKRŠNEGA NI VEČ, OB KIMOVČEVI
ZBIRKI ORODIJ NA SLIVNI (mentor: Prof. dr. Janez BOGATAJ, april 2001).
Kot vsi predmeti v diplomski nalogi je tudi preša pod št.
086 opisana po sistemu, kot ga narekuje stroka.
Več na: http://www.vace.si/NASLOVNICA.htm
INV.
ŠT.: 086
ŠT. NEG.: 15/IV
|
GESLO: 1. 6. SADJARSTVO 1. 6.
2. Kletarsko orodje in priprave 1. 7. 5.
1. Mizarski izdelki IME
PREDMETA: STISKALNICA NA UTEŽ IME
PREDMETA V DIALEKTU: PREŠA |
|
UPORABA: je naprava za stiskanje
sadja. Zmleto sadje dajo v
koš za
stiskanje. Zaradi uteži, ki je nameščena na
stiskalnici,
se sadje počasi stiska. Ta postopek traja
približno eno
uro in ga imenujejo »grobo prešanje«.
Za fino
stiskanje, pri katerem so izgube najmanjše,
stiskajo sadje
dve do tri ure, včasih pa ga pustijo
celo čez noč v
stiskalnici.
Stisnjen
ostanek sadja imenujejo »cegli«. Kadar iz
ceglov kuhajo žganje, sadje stiskajo samo grobo.
MESTO UPORABE: ob kašči; ob hlevu; v
gospodarskem poslopju
Ali ob njem; lahko tudi pod kozolcem;
ČAS UPORABE: 100 let in več
MERE: v=270 cm; d1=270 cm; d2=
GRADIVO: les, železo
KRAJ IZDELAVE: Zg. Slivna
ČAS IZDELAVE: 1930
IZDELOVALEC: Juvan
STANJE OHRANJENOSTI: srednje dobra
ohranjenost
LASTNIK PREDMETA: Jože Kimovec
NAČIN PRIDOBITVE: podedovano 1960
ČAS PRIDOBITVE:
ZBIRALEC: Jože Kimovec
OPIS PREDMETA - 086
Spodnji tram stiskalnice na utež, ki je navadno iz
hruškovega lesa, ima zgoraj v les narejene žlebove, kamor se prilega koš ( to
je lesena, oglata razstavljiva posoda s špranjami ). Utori v obliki žlebov so
napeljani tudi stran od koša do posode, kamor se steka sladka tekočina po prešanju - stiskanju zmletega sadja. Na ta nosilni masivni
tram sta pritrjena na vsaki strani dva vzporedna pokončna tanjša trama, ki sllužita kot opora in vodilo za sleme. Med temi pokončnimi
trami je kot vzvod nameščen prešpan (močan tram)
imenovan tudi sleme, ki je narejen iz bukovega lesa. Na eni strani je bilo
sleme vpeto med tramova tako, da je bilo možno z deščicami spreminjati višino
njegove namestitve. Na drugi strani pa je nanj pritrjena vrtljiva, ovalna
(kamnita) utež. Skozi os uteži je napeljan okrogel tram z navoji (hruškov les).
Če se je utež vrtela, se je tram z navoji skupaj z utežjo dvigoval (sleme je
pritiskalo proti tlem) zaradi lesene matice, ki je bila
pritrjena v slemenu. Nad košem v slemenu je narejena vdolbina, kamor se namesti
krajši tram, da pritiska na pokrov koša pri vrtenju uteži.
»Že nekaj desetletij je v navadi, da kmetje večino sadja,
ki je namenjeno za mošt, prej zmeljejo na sadnih mlinih, podobno kot grozdje,
ponekod ga zrežejo kar v reporeznici. Nato ga
predenejo še v stiskalnico. Podobno kot za stiskanje grozdja v vinorodnih
krajih, poznajo tudi za stiskanje sadja več vrst stiskalnic, ki so podobne ali
tudi prav take kot tiste za grozdje. V vinogradniških območjih uporabljajo za
stiskanje sadja iste stiskalnice kot za grozdje. In kot pri grozdju, tudi pri prešanju sadja teče mošt v podstavljeni škaf, iz katerega
ga precedijo v sod, v katerem vre, vn meče (Mengeš in okolica). Med vrenjem ga
nato zalivajo z drugim moštom, ker bi se sicer skisal. Ko je mošt goden, ga
pretočijo v sode in steklenice, ki jih spomladi ponovno pretočijo in vržejo
usedlino proč.
Po vrsti sadja, iz katerega je mošt
narejen, ločijo po Gorenjskem jabučnk iz
jabolk in hruškouc iz hrušk.«
(Makarovič, Kmečko gospodarstvo na Slovenskem,
113
12. INFORMATORJI
Komisija v sestavi: Majda Rebolj, dr. Vito Hazler ter Anka in Zvone Kolenc, si je 14. junija 2014
ogledala, kakšno je stanje preš na širšem območju Vač.
Ogledali smo si 7 starih preš, jih fotografirali, jih s
pomočjo dr. Hazlerja etnološko umestili in se
dogovorili o načinu evidentiranja in pregleda ostalih preš na območju.
Terensko delo sem kasneje nadaljeval sam in sem se o preši pogovarjal s
številnimi sokrajani – informatorji. Vse preše, ki
sem jih obiskal, sem tudi fotografiral, saj je fotografija vedno pripomoček, ki
lahko najbolj zanesljivo podpira ali zavrača določene trditve. Kljub temu se
zavedam, da so moja opažanja gotovo lahko pomanjkljiva, zato bom
zelo vesel, če me boste na vse morebitne pomanjkljivosti opozorili. Vaše
pomoči bom res zelo vesel. Vsak napačen podatek bom v knjižici takoj popravil
in na internetu bo vedno najbolj sodobna in popravljena
verzija.
Zvone Kolenc
Pri pripravi gradiva o prešah so sodelovali informatorji:
1. Frančiška Kaplja, Klanec
2. Silvo Klopčič, Mačkovec
3.
Lojze Osolnik, Slivna
4. Tone Vrtačnik, Slivna
5. Ivan Pivec, Široka Set
6. Marička - pri Okorn
7.
Marija Ravnikar,
Klenik
8. Ivica Klinc, Vače (Rebrški)
9. Viktor Zupančič, Vače
10. Andrej Morela,
Laze
11.
Igor Cirar, Boltija
12. Polde Kovač, Vovše
13. Lojze Razoršek,
Potok
14. Ančka Kimovec, Slivna
15. Jože Kimovec, Slivna
16. Mirko Prosenc, Zg. Slivna
17. Bernarda Obreza, Cirkuše
18. Andrej Obreza, Cirkuše
19. Barbara Ocepek, Cirkuše
20. Slavka Avbelj, Bitiče
21. Zvone Kolenc, Potok
LITERATURA
Baš,
Franjo, K vprašanju štajerske preše, 1930, V: Glasnik etnografskog
muzeja u Beogradu, Beograd 1930.
Kolenc,
Anka: Življenje na Vačah, kakršnega ni več, ob Kimovčevi zbirki orodij na
Slivni, FF, Odd. za etnologijo in kulturno antropologijo, Ljubljana, 2001.
Makarovič,
Marija: Kmečko gospodarstvo na Slovenskem, Ljubljana: Mladinska knjiga, 1978.
Novak,
Vilko: Slovenska ljudska kultura, Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1960.