SPLETNE STRANI:

 Družinsko gledališče Kolenc

 Vače

 Moj hobi – zbiranje sličic - Kraljestvo živali  

Objavljeno v Občanu – NOVICE IZ OBČINE LITIJA – 2008, leto 10

 

RAVNIKAR, Matevž (Vače, 20. 9. 1776 -Trst, 20. 11. 1845),

 

V teh hiši, nekoč se je imenovala Gašperetova, danes jo imenujemo Dom Geoss, se je zakoncema Juriju in Neži rodil Matevž Ravnikar. Odbor projekta Vače 81 je leta 1985 hišo odkupil od Pavle Potočnik. V njej sta bila rojena med drugimi Jakob (duhovnik v Istri) in Jernej Ravnikar (učitelj). V Času njegovega rojstva je bila to le borna bajta. Ta je v velikem požaru, ki je leta 1834 prizadel večino Vač, v celoti pogorela. Ravnikar se je takrat za njeno obnovo in za obnovo vsega trga zelo prizadeval. Na pročelju hiše s prednje strani je pritrjena spominska plošča, ki jo je leta 1980 odkrilo slovensko pisateljsko društvo.

 

Sicer pa je očeta nagovoril, da je Matevža dal šolati v Ljubljano vaški kaplan Stendler. V Trst je k sebi vzel ovdovelega očeta, ki je dočakal kar 94 let

 

Matevž Ravnikar je kot slovenski škof deloval v Trstu. Kot nabožni pisatelj pa je tako pomemben reformator slovenskega leposlovja, da ga popularno imenujejo »oče slovenske proze«. Rodil seje 20. septembra 1776, živel je do 20. novembra 1845, ko je preminul v Trstu. Na ljubljanskem liceju je bil v letih 1792-1799 odličnjak v vseh predmetih in najboljši dijak na tej ustanovi, čeprav je obenem služboval kot domači učitelj v družini grofa Hohenwarta, deželnega glavarja. Ko je obiskoval ljubljansko bogoslovje, je postal že v drugem letniku učitelj-asistent za cerkveno zgodovino in razlago svetega pisma. Že v tretjem letniku, leta 1802, je končal študij in postal duhovnik, naslednje leto pa profesor dogmatike in predstojnik semenišča; poučeval pa je tudi na liceju.

V semenišču je postal leta 1808 predavatelj in 1828 ravnatelj. Za Časa Ilirskih provinc je bil vodja Centralne šole v Ljubljani ter predavatelj filozofije in Svetega pisma. V letih 1817-1827 je bil kanonik pri ljubljanski stolni cerkvi, nato pa so ga premestili v Trst, kjer je postal svetnik pri primorskem deželnem namestništvu. Leta 1830 je postal tržaško-koprski škof s sedežem v Trstu. Tu si je še posebej prizadeval za izobraževanje duhovščine, poglabljanje verskega življenja in položaj slovenskega jezika v narodnostno mešanem mestu.

 

Kljub napornemu službenemu delu je Matevž Ravnikar veliko pisal. Svoje slovstveno delo je začel kot prirejevalec tujih besedil, urednik in prevajalec. Temeljno versko literaturo je prevajal dosledno, razlagalno pa prirejal kraju, času in namenu primemo. Takšne so tudi njegove Zgodbe Svetiga pisma za mlade ljudi, ki jih je prevedel in priredil po C. Schmidu, izšle pa so v štirih zvezkih v letih 1815-1817. V naši zbirki imamo knjigo s tretjim in četrtim zvezkom tega dela, ki ga štejejo za najpomembnejše v njegovem literarnem opusu. Brez pravih predhodnikov se je spopadal z mnogimi nerešenimi jezikovnimi, še posebej terminološkimi in na področju poljudnega pisanja tudi z metodološkimi problemi. Kadar ni mogel naprej, se je skušal vživeti v svoje domače okolje in razmišljal kako bi to ali ono povedal svojim ljudem, kako bi ga razumeli. Tako je presegel neživljenjske konstrukte svoje dobe in začel pisati živ knjižni jezik, s katerim je postal vzornik mnogim sodobnikom in naslednikom.

 

Matevž Ravnikar seje tako ali drugače povezoval s pomembnimi sodobniki. Vrhunski slavist in slovničar Jernej Kopitar (njegova slika se nam ni ohranila) mu je bil naklonjen zaradi prizadevanj za napredek književne slovenščine. Kopitar in Ravnikar sta imela isti cilj: slovenizirati osnovne in nadaljevalne šole. S pomočjo mecena slovenskih razsvetljencev Žige Zoisa sta dosegla, da so na bogoslovju v Ljubljani leta 1815 ustanovili stolico za slovenski jezik Kopitarjev naslednik Fran Miklošič je cenil in v svojem študijskem delu uporabljal Ravnikarjevo slovarsko gradivo. Ravnikar je leta 1820 uredil zapuščino prvega slovenskega umetnega pesnika Valentina Vodnika. Pesnik France Prešeren pa je na Ravnikarjevo slovničarsko vnemo gledal nekoliko kritično, na kar kaže tudi njegova puščica:

Gorjancev jezik naših potujčavši,

si kriv. da kolne kmet molitve bravši.

 

Druga dejavnost

Matevž Ravnikarje bil prav po nasvetih Jerneja Kopitarja vnet zbiratelj ljudskih pesmi in ljudskega blaga. Kot janzenist je bil sicer zelo strog, vendar dobrega srca. V oporoko je zapisal svoje premoženje šestim ustanovam za revne dijake. Njegovo štipendijo so med mnogimi drugimi dobivali tudi skladatelj Anton Lajovic, odvetnik Alojz Juvan, publicist Franc Celestin in drugi. Prednost je dal svojim rojakom z Vač. Veliko pa je seveda pomagal tudi pri obnovi leta 1834 pogorelih Vač.

 

 

Najpomembnejši Vačan

Med slavnimi zgodovinskimi osebnostmi, ki so bile rojene na Vačah, je Matevž Ravnikar še posebej pomemben. V letih, ko je dr. France Prešeren šele začenjal pesniti in slovenske proze na zahtevnejši ravni še ni bilo, je v naš jezik prevajal poljudno literaturo ter tudi tako zahtevna besedila kot so svetopisemska. Ker je bil pred začetkom svojega prevajalskega dela ves čas obdan s tujejezičnimi besedili, je bila njegova edina možnost, da se opre na tiste jezikovne osnove, ki jih je pridobil v svoji mladosti v domačem okolju.

 

Sredi dvajsetih let 19. stoletja so med mladimi izobraženci vznikale vse glasnejše zahteve po sloven­skem poučnem in leposlovnem tedniku, ki naj bi poleg literarnih del obravnaval domačo zgodovino, domačo zemljo in njene zname­nitosti, razlago krajevnih imen, narodno gospodarstvo, slovenski jezik itd. Niso bili več zadovoljni le s pobožnim in poučnim slovstvom za kmete, ki so ga tedaj gojili. Vendar takega lista ni podprl niti takratni škof WoIf, ki je menil, da samo slovenski list sploh ni potre­ben, niti bogoslovna profesorja Ravnikar in Zupan. Matevžu Rav­nikarju posvetno leposlovje ni bilo všeč.

 

Jernej Kopitar se je zelo zavzemal za reformo slovenskega jezika. V letih 1808-1809 je izdal prvo slovensko znanstveno slovnico, postavljeno na temelje ljudskega govora. Eden od njegovih najzvestejših učencev in sodelavcev je bil Matevž Ravnikar. Prizadeval se je za domačnost in čistost slovenskega jezika. Njegova slovenščina je bila vse do Levstika zgled za slovensko prozo. Nasprotja med starejšo in mlajšo generacijo tedanjih slovenskih izobražencev pa so se razvnela v pravi abecedni in literarni boj, v katerem je končno na vsej črti zmagal mlajši rod. Glasnica tega rodu je bila Kranjska čbelica, ki je pomembno pripomogla h kulturnemu in narodnostnemu prebujanju Slovencev. Višek je abecedni boj dosegel po letu 1833, ko je Matija Čop napadel metelčico. Podobno usodo je doživela tudi danjčica.

 

Ravnikarje sodeloval pri zahtevnem projektu za nov prevod Biblije. Kot član uredniškega odbora se je sam lotil najzahtevnejših besedil. Tako je prevedel iz hebrejščine Mojzesovo peteroknjižje, ukvarjal pa se je tudi s prevajanjem psalmov. Kot odličen poznavalec svetopisemskih besedil in vrhunski pedagog je pripravil tudi »Kerščanski katoliški navuk«, ki ga je priredil po J. M. Leonhardu. Izšel je leta 1822. To besedilo odlikujejo še posebej jasne in duhovite definicije tudi najbolj zapletenih pojmov.

 

 

 

Veliko pozornosti je Matevžu Ravnikarju namenila tudi novejša Enciklopedija Slovenije (10. zvezek leta 1997, str. 105). Kopijo celotnega besedila iz tega zvezka si lahko preberete

 

RAVNIKAR, Matevž (Vače, 20. 9. 1776 -Trst, 20. 11. 1845), škof in nabožni pisec. Šolal se je na ljubljanskem liceju; v času filozofskega študija (1797-99) je bil domači učitelj pri grofu Juriju Jakobu Hohenwartu. L. 1802 je končal ljubljansko bogoslovje in bil tu prof. dogmatike (1802-27); bil je tudi vodja semenišča (1802-23) ter prof. in nedeljski pridigar na liceju (1805-17). V času Napoleonovih Ilirskih provinc je bil kancler ljubljanske Centralne šole ter predavatelj filo­zofije in svetopisemskih besedil (1810-13). V letih 1817-27 je bil kanonik Lambergovega kanonikata (od 1828 častni), 1827-30 pa gubernijski svetnik v Trstu. L. 1830 je bil imenovan za tržaško-koprskega škofa. V svoji škofiji je še posebej skrbel za poglobitev verskega življenja in utrjeval položaj slov. jezika. Z oporoko je osnoval 6 dijaških ustanov (4 za tržaško-koprsko, 2 za ljubljansko škofijo) ter sklad za bogoslovne in ljudske knjige.

R. je kot duhovnik pripadal janzenistični usmeritvi. Njegovo slovstveno delo, ki mu je zaradi posebne jezikovne skrbnosti in pravilnosti prineslo naziv »očeta« oz. reformatorja slov. proze ter veliko naklonjenost J. Kopitarja, se začenja z nedokončanim prevodom Mojzesovega Pentatevha iz hebrejščine; od 1809 je bil tudi član ljubljanskega odbora za novi prevod Nove zaveze, ki ga je prek J. Zupana spodbudil Kopitar.

L. 1813 je na novo izdal Gollmayrjev prevod molitvenika F. P. Mesenguyja Sveta maša inu keršansku premišluvanje za usak dan iz S. Pisma, za katerega je prevedel psalme. Istega leta je iz nem. prevedel in delno priredil ter izdal Perpomočik Boga prav spoznati in častiti A. Galla. Njegovo najpomembnejše delo Zgodbe Svetiga pisma za mlade ljudi, ki ga je prevedel po C. Schmidu, je izšlo v 4 zv. (1815-17); 1816 sta izšli knji­gi Abecednik za šole na kmetih in Male povesti za šole na kmetih (priredil po J. Debevcu), 1822 pa Keršanski katolški navuk (prevod dela J. M. Leonharda).

R. je skrbel za javno uveljavitev in razvoj slov. S Kopitarjevo pomočjo je poskušal popolnoma slovenizirati osnovno in nadaljevalno šolo na Kranjskem; jezikovno je popravljal šolske knjige drugih piscev. L. 1815 je s pomočjo Ž. Zoisa in Kopitarja dosegel usta­novitev stolice za slov. jezik na ljubljanskem bogo­slovju. Zavzemal se je za črkopis svojega najpomemb­nejšega učenca F. S. Metelka. L. 1820 je uradno ocenil Vodnikovo zapuščino in iz nje kupil gradivo za slovar, ki ga je izročil Metelku; Ravnikarjevo slovarsko gradivo je uporabil F. Miklošič. Ravnikarjev vpliv je bil velik zlasti med nabožnimi pisci na Kranjskem, pri Prešernu pa so njegove slovničarske stranpoti izzvale odpor.

LIT.: J. RAVNIKAR, Tržaško-koprski škof Matej Ravnikar, Lj 1890.

I. Gna.

 

 

 

V Zgodovini Slovenskega slovstva (II. del, Ljubljana, 1959, izdala in založila Slovenska matica) je Matevž Ravnikar omenjen kar na 17 straneh. Celovito so ga predstavili na straneh od 45 do 48, ki smo jih v celoti skopirali.

 

Med najbolj vnete Kopitarjeve učence moramo šteti Matevža Ravnikarja (1776—1845). Ta ponosni in mogočni gospod je prišel iz prav revne hiše na Vačah. Ko je pustil pašo in hodil v ljubljanske šole, se je tako skazal, da je kmalu poučeval v plemiških družinah, po končanem bogoslovju postal profesor dogmatike, nato še ravnatelj v semenišču, pod Francozi kancler univerze. Avstrijci so ga imenovali za voditelja filozofskega študija (to je bil do 1817), kasneje (1827) za gubernijskega   svetnika   v  Trstu  in   kmalu  potem   1830- za   tržaško-koprskega škofa. K uspehu in ugledu mu ni malo pripomogla janzeni-stovska resnoba. Pred odhodom v Trst je veljal za glavo janzenistov. Zaradi učenosti in poštenosti so ga spoštovali, imeli pa so ga za trdega. V Ljubljani si je zelo prizadeval, da bi vpeljali v osnovne šole slovenščino,  in  je  zato  prevajal  šolske  knjige.  Zaslužen  je  tudi  za ustanovitev stolice za slovenski jezik na ljubljanskem liceju. Po vrnitvi Avstrije se je za tako stolico ponudil že Vodnik, češ da bi bila zelo ko­ristna trgovcem in obrtnikom, posebno pa mladim duhovnikom. Zaradi ob­tožbe frankofilstva in framasonstva je bila ponudba brez uspeha. Na Kopi­tarjevo spodbudo, naj bi Ravnikar začel kar brez plačila poučevati, je ta sprožil predlog, ki je šel 1815 dobro podprt na Dunaj. Omenjal je, da bi taka katedra skrbela za jezik in na­rodno prosveto, ker bi likala okus prihodnjih duhovnikov in uradnikov. Na Kranjskem je veliko veselja do branja in hitro razprodajo vsako še tako neznatno delce v deželnem je­ziku, vendar ni knjig in jih ne bo vse dotlej, dokler ne bo spodbude za likanje okusa dala javna stolica. Koristna bo za slovenska predavanja iz duš­nega pastirstva, za novi tehnični pouk učencev in pomočnikov, za slušatelje poljedelskih predavanj in za pouk na osnovnih šolah. Celo ozir na ohranitev narodnega značaja, ki je še precej nepokvarjen, govori za ustanovitev take stolice. »Ni brez osnove opomba, da so narodi z originalnimi jeziki najbolj značajni.« Tako dokazovanje, ki naj bi spodbijalo pouk v tujem nemškem jeziku, je skovala roman­tika, Ravnikarjev predlog pa ga je še podprl. »Sploh je pripoznana resnica, da je kultura kakega naroda v najbolj natanki zvezi s kulturo njegovega deželnega jezika in da se pri vsakem narodu začenja višja kultura z spopolnjenim jezikom, zakaj bolj ko pravilno govori in misli narod v svojem deželnem jeziku, bolj razločni in jasni so pojmi, s katerimi se izraža prava razsvetljenost.«

Konec istega leta so tako stolico, kakršne so že prej dobili Čehi, dovolili. Po natečaju, ki so se ga poleti 1816 udeležili Vodnik, semeniški ekonom Metelko in neki Prigl, je Ravnikar pripoznal Vodnikovo najobsežnejše znanje in opravljeno delo, poudarjal pa tudi, da so njegovi spisi prisiljeni, iskani, da je zaljubljen v posebnosti in mu manjka globlje jezikovne logike, pa tudi to, da po dunajskih sklepih ne sme poučevati. Vodnika je sicer postavil na prvo mesto, kakor ga

je tudi gubernij, ali na to prvo mesto je dal Ravnikar tudi mladega Metelka in se očitno potegoval zanj, češ da je logična glava. Malo prej, ko je šlo za italijansko stolico, je bil videti nasproti Vodniku bolj obziren. Tokrat pa je šlo za mesto, ki ga je hotel preskrbeti svo­jemu človeku, čeprav bi bil lahko lepše karakteriziral zaslužnega pesnika, še posebno ko je bil že tako potisnjen v ozadje in ni kazalo, da bi ga cesar potrdil. Kopitar, od kogar so pač predvsem izvirale neugodne sodbe o Vodniku, pa je šel celo tako daleč, da je postavil pesnika, pisatelja in jezikoslovca na zadnje mesto, na prvo pa Ravni­karjevega varovanca, in ta je v začetku  1817 stolico tudi dobil.

Nelepo početje z Vodnikom ni samo sad Kopitarjevega spletkar­jenja, ampak tudi Ravnikarjevega nezaupljivega in ozkega gledanja na tedanjo umetniško literaturo. Saj je v uradnih dopisih večkrat trdil, da je »vse novejše evropsko pesništvo od 1750 naprej najbolj pretkano izmišljen pripomoček za zrušitev prestolov in oltarjev«. O priliki državne ankete o sposojevalnih knjižnicah 1824 je odgovoril, da so romani in druga pesniška dela, ki dražijo mlade duše zadnjih 70 let, eno najbolj učinkovitih, morebiti zvito zasnovanih pripomočkov za demoralizacijo ne samo mladine, ampak celih narodov«. In to je bilo prav tisto leto, ko so mladi hoteli na dan z literarnim glasilom, pa jih Ravnikar ni hotel podpreti, zraven pa pomagal, da se je izja­lovil njih načrt, tudi s tem, da jim je odrekel dobro znanje jezika.

Kot škof se je zelo trudil, da bi imela slovenščina v tržaških cerkvah pravice, ki so ji pritikale po številu prebivalstva.

Njegov prevod pentatevha (Mojzesovih petero bukev) je ostal v roko­pisu, ker so čakali novih črk. Drugače bi bil že prej veljavno utrdil novo stopnjo slovenskega knjižnega jezika. Z veliko hvalo so sprejeli pomnoženo izdajo velikokrat natisnjene janzenistovske Mesenguy-Golmayerjeve Svete maše (1813), v kateri je Ravnikar jezik nekam moderniziral z gorenjskimi oblikami in tako, da ga je čistil germa-nizmov. Že Čop je pokazal na to, da se je v psalmih, ki jih je na novo preložil iz izvirnika, skušal meriti s hebrejskim metrom. Na splošno delajo daktilski vtis. Še več je pomenil njegov prevod in prireditev Perpomočik Boga prav spoznati (1813) J. A. Galla. To moralno berilo je bilo bolj oprto na vsakdanje kmečko življenje in tod teče Ravni­karju beseda prav živo in v ljudskih frazah, manj pa, ko se mora spenjati s konkretnega v pojmovni svet, za katerega ni bilo vselej pri roki besede in si jo je sposodil od drugih Slovanov (tako okomig od Čehov, ti pa so svojo naredili po nemški) ali sam napravil, včasih bolj, včasih tudi manj srečno (nadihnjenje za današnje navdihnjenje, sostava sveta, besedino izročilo, sredik ali mitel). Ko dodaja iz svo­jega, da na Kranjskem ni krivovercev, pravi: »pred bi se našli taki, ki jim ni nič mar za vero. Varvati se moramo ne zapelani biti od njih, in moliti zanje; preganjati, ali krivice delati tudi takim ne smemo.«

Podobno je prestavil tudi Zgodbe svetiga pisma za mlade ljudi (1815—1817), ki jih je spisal Christof Schmid. Na koncu je spregovoril o prihodu krščanstva na Kranjsko, o starih rimskih škofijah in med njimi o Akvileji (Ogleju), o tem, da ni dognano, če smo Slovenci od njega dni tukaj, da pa smo gotovo Slovenci, to je Slovani, in toliko kakor teh ni nobenega naroda. Dotaknil se je tudi cerkvene umetnosti, pesmi in glasbe, povedal nekaj več o sv. Cirilu in Metodu, o imenitnosti cirilice in o novih črkah, ki so jih vsak čas pričakovali. Ravnikar se je v teh in še v drugih knjigah zelo potrudil, da bi pisal čisto slovensko ne sama v besedah, ampak tudi v skladnji. V uvodu k Zgodbam pravi, da je treba slovensko besedo olikati, zato pa je ne smeš broditi s tujo šaro, ne je staviti po tuje, ampak jo po domače povedati. Čiste besede da je zajel iz različnih naših krajev, največ se je pa držal jezika, ki se ga je naučil doma kot pastir. Ni se pa oziral samo na jezik preprostega ljudstva, ampak tudi na druge Slovane in staro cerkveno slovanščino, od koder je vzel in hotel oživiti med drugim deležnik na -vši ali -ši. Njegovo krepko pisanje, kakor so dejali, se je po čistosti slovenskega jezika tako ločilo od dotedanjega, da je zadovoljilo in navdušilo Kopitarja, Primca, Jarnika, Zupana in druge. Po ti poti je šel za njim posebno Jožef Burger. Pozneje je bil Ravnikar celo imenovan reformator in oče slovenske proze, da si bi to ime prej pritikalo Vodniku, ki je veliko storil za zboljšanje našega jezika in tudi več izvirnega napisal. Ali Vodnikovega imena po od­hodu Francozov niso radi omenjali. So bili pa tudi taki, ki se s tem pisanjem niso zlagali. Na Ravnikarja in njegove morejo meriti pri­tožbe starega Šraja okoli 1820, češ da so si mlajši duhovniki v Ljub­ljani vzeli monopol in ne pustijo pisati tovarišem na deželi, ki vendar bolj poznajo ljudski jezik. Sodil je, da preveč čistijo jezik in da ljudstvo novih poljskih, čeških in hrvaških besed ne razume. Ravnikarjeve zasluge je priznaval tudi Čop, vendar je pripominjal, da je beseda preprostega kmeta sama na sebi še premalo za literarni jezik, da zbuja spotiko, če ni rabljena s primernim okusom, in da ni zmeraj razumljiva, kar velja tudi za umetne slovnične oblike. Prenapeto po­udarjanje ljudskega in vseh tujk očiščenega jezika biča tudi Prešeren v satirični zabavljici Nova pisarija (tam si sposodi prav Ravnikarjeve »nepokvarjene« pastirje), rabo starih deležniških oblik pa v epigramu Matevžu Ravnikarju. Napake Kopitarjevih učencev je Prešeren se­veda zanalašč marsikje pretiraval. Čutil je, da pelje to prizadevanje v imenu ljudstva in slovanstva na neko zagatno pot. Jezik se je tako večkrat paradoksno odtujeval prav ljudstvu in dobival lice malo­meščanske imenitnosti, in ta naj bi povzdigovala izobraženca, roje­nega na kmetih, in narod, ki se s pravim meščanstvom še ni mogel postaviti. Zraven pa se je za tem romantičnim potiskanjem na raven kmečkega sveta in za romantičnim slaviziranjem skrivalo nekaj strahu pred širokim resničnim življenjem, ki bi si tudi v jeziku ubiralo bolj prosto pot, predvsem pa se ne bi moglo več zadovoljiti samo z verskim in moralističnim pisanjem.

 

 

 

Proxy by Datajoy
Udaljenost gradova