|
ALMA SODNIK IZBRANE RAZPRAVE ZBRAL IN UREDIL DR. FRANE JERMAN (Ob deseti obletnici smrti prof. dr. Alme Sodnik) SLOVENSKA MATICA LJUBLJANA 1975 (Od strani 242-302) |
|
|
FILOZOF MATIJA HVALE
I.
Leta 1513 se je pojavila na knjižnem trgu cesarskega mesta Hagenau v Elzaciji knjiga o problemih filozofije prirode. Natisnjena je bila v tiskarni meščana Henrika Grana in je izšla na stroške založnika, knjigarja Janeza Rynmana. Ta knjiga predstavlja eno od najobširnejših in najbolj temeljnih del filozofske literature tiste dobe. Napisal jo je Matija Hvalè. Po sedanjem spoznanju gradiva je to delo najstarejši tisk filozofa Slovenca. V listinah in v knjigi sami se glasi njegovo ime Quale ali Qualle.
Razprava bo najprej podala Hvalètovo življenje in okolje, v katerem se je udejstvoval, kolikor moremo to rekonstruirati iz ohranjenih virov. Sledila bo analiza spisa. Hvalètovega dela pa ne bi mogli pravilno prikazati in oceniti, če ne bi upoštevali tistih gibal, ki so dajala značaj zavodu, kjer je deloval. Zato je potreben podrobnejši prikaz študija, posebej filozofskega študija na dunajski univerzi, upoštevajoč njeno začetno rast ob ustanovitvi (1365), njeno propadanje kot sredjeveške institucije, nato njeno borbo za humanistično preobrazbo in končno podobo humanističnega Dunaja na njegovem vrhu. Med stopnjo sholastike in stopnjo razvitega humanizma je doba borbe za humanistično uveljavljanje. In to je doba Matije Hvalèta. Njegovo življenje, njegovo osebo in okolje bomo spoznali iz virov, ki si jih hočemo sedaj ogledati. V njihovo osvetlitev bom dodala nekaj komentarja.
Najprej: Quale je transkripcija za slovensko ime Hvalè in pomeni tistega, ki se hvali, recimo Hvalež.1 Polatinjeno ime bi se glasilo npr. Laudator (sui), kakor so polatinjena imena Agricola - Kmet, Gallus - Petelin in podobno. Po tedanji geografski opredeljenosti ga viri imenujejo Carniolanus (Kranjec). Rodil se je na Vačah pri Litiji,2 njegovo rojstno leto ni ugotovljeno. Ne poznamo njegovih domačih razmer. Bil je verjetno sin slovenskega podložnega kmeta, morda uslužbenca na enem bližnjih gradov (Lebek, Vernek), vsekakor nadarjen, sposoben otrok, ki mu je uspelo, da se je kot mož uveljavil v enem tedaj vodilnih evropskih kulturnih žarišč. Živel je v dobi, ko je bilo slovensko ozemlje razdeljeno, brez samostojnega političnega, gospodarskega in kulturnega središča. V takih razmerah so morali odhajati v tujino tisti, ki so si hoteli pridobiti višjo izobrazbo in se posvetili poklicem, za katere je bila taka izobrazba pogoj. Odtrgani od doma, brez možnosti, delovati v smislu pridobljene izobrazbe med svojim ljudstvom, so po večini izgubili zvezo z njim. Raznoteri so bili nagibi, ki so usmerjali študente na to ali ono univerzo: včasih delovanje uglednega rojaka na tuji ustanovi, priporočali so se njegovi podpori pri začetnih težavah novega življenja, večkrat je odločala želja doseči najbližjo univerzo, drugič stremljenje spoznati daljnje kraje in običaje, saj so se študenti tudi radi potepali, nagibal se je vsekakor sloves posameznih univerz, včasih gospodarski in politični interesi. Uspešna trgovina z vzhodom je na primer usmerjala švicarske študente, da so proti koncu 15. stoletja v velikem številu posečali univerze vzhodne Nemčije, Dunaj in celo Krakov,3 ki je bil važno križišče prometa in velikih trgovskih poti; študente iz habsburških dežel je tja usmerjala habsburško jagelonska politična zveza. V dobi, ko je začenjal Hvalè svoje študije, dobimo na Dunaju družbo mož slovenskega pokolenja, delujočih na vodstvenih položajih. Sem spadajo zlasti Tomaž Prelokar,4 Briccius Preprost,5 Jurij Slatkonja,6 Bernard Perger in Pavel Oberstainer. Morda je sloves teh imen privabil Hvalèta na Dunaj. Ni pa izpričano, da je tu študiral, zakaj arhivalno gradivo dunajske univerze pove le, da v glavno univerzitetno matriko ni bil vpisan. Po takratnem običaju se je lahko vpisal v matriko, ki so jo vodili po »nacijah«,kjer je bil odločilen kraj rojstva, za Hvalèta torej avstrijska nacija (Carniolanus); v arhivu te listine niso več ohranjene. Možno je, da je študiral na univerzah v Italiji, kamor so tedaj pogosto odhajali naši ljudje, npr. v Padovi, Bologni, Ferrari, Sieni itd. Nepojasnjeno je torej še, kje in kdaj se je naš filozof šolal, dosegel akademsko stopnjo bakalavrija, licenciata, magistra in bil sprejet v zbor učiteljev kot magister artium et philosophiae.
Prvi vir o Hvalètu nam je korespondenca znamenitega švicarskega humanista Joahima Vadiana. Od tod povzemamo, da je bila dunajska univerza območje Hvalètovega profesorskega udejstvovanja. Ohranjeno je pismo z dne 13. maja 1515, kjer se oglaša Vadianu njegov nekdanji sošolec Matija Kretz, spominjajoč ga, kako sta leta 1502 kot novinca skupaj začenjala svoj študij na Dunaju v študentskem kolegiju, imenovanem contubernium litterarium ali Bursa Pontis (Prugk), da je bil tedaj njun skupni predstojnik (praeceptor et conventor) magister Matija Hvalè iz Kranjske, čigar publicirana filozofija je Kretza na moč razveselila.7 Hvalè je bil torej 1502 magister dunajske artistične fakultete (facultas artium liberalium ali fakultete svobodnih umetnosti, ki je obsegala območje sedanje filozosko-prirodoslovne fakultete), vodil je enega od glavnih študentskih domov, kjer so študentje dobivali za plačilo hrano, stanovanje in pouk. Najbolj ugledne burze na Dunaju so bile tedaj Bursa Sprengcriana, Pontis, Rosae, Aurei montis, Liliorum, imenovane po svojem ustanovitelju ali po znakih, ki so jih imele hiše. Ti domovi so bili univerzitetne ustanove. Predstojniki so bili za časa Maksimiljana I. le magistri (ne bakalavreji), izbrani pri fakultetnih sejah na predlog dekana in potrjeni od rektorja. Funkcija predstojnika takega zavoda je bila odgovorna: mladina je prihajala po takratnem običaju na univerzo večinoma že s 16. leti, nesamostojna, potrebna vodstva ne le pri študiju, ampak tudi v vprašanjih vsakdanjega življenja. Predstojnik internata (praeceptor) je bil mladini spočetka tudi vzgojitelj, postopoma pa je uvajal študente v svet takratne znanosti, predvsem z obveznimi vajami (disputacijami); napredujočim je bil znanstveni vodja, sodelavec. Univerza torej ni le dajala strokovnega znanja, ni predstavljala le celote vseh tedaj poznanih disciplin, bila je življenjska skupnost učiteljev in učencev - universitas magistrorum et studcntium. Predstojnik študentskega doma je bil neredko gospodar doma (conventor, hospes), njegovo delo je bilo pridobitveno delo, bilo mu je včasih glavni zaslužek, saj je živel od dajatev študentov, zakaj plače magistrov so bile na splošno nizke, neredno izplačevane, ker je bila državna blagajna pogosto prazna.8 Navedeno pismo nam torej pove: Hvalè je bil vsaj že 1502 magister dunajske artistične fakultete, vodil in oskrboval je tovarišijo študentov, med katerimi sta bila Vadianus in Kretz, nadalje naznačuje pismo Hvalètova pedagoško filozofska prizadevanja, omenja njegovo publicirano filozofijo, ki je Kretza močno razveselila. Morda nakazuje pismo nekoliko tudi Hvalètov gospodarski položaj. Večkrat so namreč živeli magistri artistične fakultete v neugodnih pogojih: profesorji medicine so imeli svojo prakso, juristi advokaturo, državno upravno službo itd., teologi so razpolagali z mnogimi donosnimi privilegiji, artisti so se neredko naslonili nanje, sicer pa so živeli kakor so se pač znašli. So pa bile tudi izjeme. Naslednji vir je matrika dunajske artistične fakultete, seznam njenih dekanov:9 12. aprila 1510 je bil namreč izvoljen za dekana te fakultete in je izvrševal zaupano mu nalogo po takratni navedbi za dobo šestih mesecev, torej do zaključka tistega študijskega leta v oktobru. Med obveznosti dekana je spadalo poročilo o delovanju fakultete, o njenih perečih vprašanjih. Kakor danes. Tudi Hvalè je napisal tako poročilo. Acta in decanatus officio magistri Matthiae Quale ex Watsch Carniolani duodecima Aprilis electi anno 1510.10 Ohranjeno je v dunajskem univerzitetnem arhivu, je po vsej verjetnosti njegov rokopis in poseben vir za naše vprašanje. Poročilo je zanimiv tekst. Prikazuje delovanje fakultete, potek šestih sej, razmere na univerzi. Posredno pa je dana s tem nekoliko tudi podoba dekana samega. Poglejmo! V poročilu nastopajo sholastični magistri in humanistični, poznani že iz drugih virov tiste dobe, npr. Janez Heckmann, Janez Hueber, Tomaž Resch (s humanističnim priimkom Velocianus), Arbogast Strub, Janez Fabri, Lovrencij Motz, Janez Spiesshammer (s humanističnim priimkom Cuspinianus), Marko Rustinimicus, Ambrozij Salzer, Mihael de Vitis, Konrad Pschlacher, imenuje se tudi Kranjec Janez Juras iz Kamnika in še mnogi drugi. Ta zbor magistrov je razpravljal o izvolitvi novih članov, rešetal domače bakalavrije, ki so prosili za pripustitev k izpitom, odločal je o sprejemu bakalavrijev s tujih univerz, magistri so se pogovarjali o razdelitvi učnih predmetov, o vsakoletni slovesni disputaciji De quolibet itd. Žal v zapisku ni podan pregled obveznih predavanj in po lastni iniciativi obravnavanih predmetov, ki bi omogočal točno rekonstrukcijo študijskega načrta za tisto leto. Na seji z dne 1. septembra je dekan predlagal izpremembo študija filozofije. Ta odstavek je pomemben, ker je v tesni zvezi s humanističnimi reformami na dunajski artistični fakulteti. Hvalè je namreč deloval na tej ustanovi prav v dobi, ko je bilo aktualno vprašanje preobrazbe univerze, ko so nekateri magistri ostro zavračali stara sholastična pota in iskali nova, humanistična. Podrobnejša obravnava tega vprašanja bo snov posebnega razpravljanja, prav pa je, če omenimo že tu, da je smatral Hvalè kot temelj filozofskega študija filozofijo prirode in ne logiko, kakor je bilo poprej v navadi, češ da pogrešajo skoro vsi študentje poznanje prirodne filozofije, ker se že od otroških let ukvarjajo zgolj z nekimi jalovimi pravili logike.11 To je bil nagib, da je Hvalè napisal dve leti pozneje svoje obširne komentarje k problemom filozofije prirode. Iz poročila izvemo nadalje, da je leta 1510 razsajala po Dunaju strašna nalezljiva bolezen. Na sejah so večkrat in dosti podrobno razpravljali o njej: da bolnica ni na primernem kraju, da je prostor nezadosten, da je nujno potrebno kupiti novo hišo v predmestju, ki naj postane študentska bolnica. Izbrali so komisijo in ji naložili, naj poskrbi, da se bo zgradila začasna baraka za bolne študente, dokler se kuga ne poleže. Vse te akcije je prizadevno vodil dekan Hvalè. Tako se nam ob poročilu odkrivajo nekatere poteze njegove osebe: bil je odločen mož, poln pobud in nikdar ni odklonil sodelovanja. Zavzet za študijske reforme je pospeševal humanistična stremljenja, pomagal pa je tudi študentski bolnici k izgraditvi, viri poročajo, da je bila že leta 1511 res postavljena. Hvalè se ni pomišljal poprijeti celo za ročno delo, in je s pomočjo tovariša in študentov prebelil pokvarjene stene predavalnice, da ne bi bila v prehudo sramoto fakulteti. Take in podobne ugotovitve so vpletene med sklepe sej. Ni čuda, da je bil ta delavni mož ob koncu dekanstva razrešen svoje funkcije »z vso zahvalo« (cum omni gratitudine). Način Hvalètovega poročanja je vseskozi prikupen, povsod stvaren, brez napadalnosti, ki v tekstih tiste dobe ni bila redka. Ni pa njegovo poročanje brez kritike. Iz raznih zapiskov fakultete vemo, da so bila trenja med sholastičnimi in humanističnimi magistri, pa tudi med humanisti samimi. Tudi Hvalè je po nalogu svojih pomočnikov in več starejših magistrov poročal o primeru, ki je takrat vznemirjal fakulteto in vso univerzo. Slo je za to-le: Cuspinianus,12 z lovorom ovenčan poet, magister artium, doctor medicinae, svetovalec Maksimilijana in njegov zastopnik na univerzi (superintendent), je na podlagi neke pravice, ki jo je dobil od cesarja, pustil izbrati za magistra nekega bakalavrija, torej nekoga, ki za to mesto ni bil kvalificiran, ker še ni imel pravice predavati (licence). To je bilo proti statutom fakultete. Zavoljo tega je bila fakulteta vznemirjena, obrnila se je do rektorja, dekan mu je razložil težke posledice, ki bodo nujno izvirale iz tega. Rektor je z nejevoljo sprejel poročilo, obljubil je, da bo svojemu svetu razložil posameznosti. Ko so o tej stvari pozneje še mnogo govorili sem in tja, ni Cuspinianova zadeva nikomur ugajala. Smatrali so za potrebno, da skličejo doktorje vseh fakultet k nadaljnjemu razpravljanju, zakaj bili so prepričani, da stvar ne bo le v škodo artistični fakulteti, ampak vsej univerzi. Navzlic vsemu prizadevanju se je zadeva zavlekla do konca tistega rektorstva in je ostala neodločena in neprerešetana, kakor se zgodi z večino primerov. Hvalè še dostavlja: marsikaj bi bilo treba pogoltniti, kar se zdi, da je pametneje molče preiti (multa hic sorbenda forent, quae consultius praetereunda sunt). Kaj se skriva za temi besedami? Gotovo je z njimi izrečena kritika, prav tako gotovo je, da ne velja le Cuspinianu, za kar govori že sama formulacija. Kritika karakterizira razpoloženje, ki je bilo večkrat viharno. Ne bo uspelo izčrpno prikazati tega primera, dokler ne poznamo posameznosti, o katerih je govoril takratni rektor Udalrih Kaufmann. Vemo le, da je Cuspinianus pravice, ki mu jih je dajal visoki položaj, v navedenem primeru porabil za odločitev, ki je bila proti obstoječemu fakultetnemu statutu. Zato je Hvalè ugotovil, da ta stvar »nikomur ni ugajala«, se pravi tudi humanistom ne, ki so bili takrat (1510) že močno zastopani na zavodu.
Zavoljo nezadostnega gradiva ne bomo mogli pobliže obrazložiti konkretnih razmer, v katerih je izvrševal Hvalè svojo dekansko funkcijo. Skušam jih le naznačiti, upoštevajoč nekaj poznanih dejstev. Kot viri prihajajo v poštev fakultetni zapiski, razna posvetila v humanističnih publikacijah, korespondenca humanistov. Pisma slavnih mož (Epistolae clarorum virorum, 1515/17), Pisma mračnjakov (Epistolae obscurorum virorum, 1515/17), Dnevnik Janeza Ecka (Diarium itineris Viennensis, 1517) in še to in ono. V tej zvezi sem se poslužila predvsem široko razpredene humanistične korespondence: Celtisa (edit. Rupprich), Cuspiniana (edit. Ankvvicz) in Vadiana (edit. Arbenz); v njej dobimo marsikateri dragocen namig.
Ko skušamo predočiti značilnosti v univerzitetnem življenju tiste dobe, izstopa njegova razgibanost, borba nasprotij med starim in novim, med predstavniki sholastike in novo potjo humanistov. To seveda ne velja le za dunajsko univerzo, podobne težnje so se pojavljale tudi po drugih univerzah, npr. v Erfurtu, Ingolstadtu, Baslu, Leipzigu13 itd. Slo je za nasprotja, ki jih je sprožila nova meščanska družba, za zahteve, ki so zajele vse življenje in so prodirale od tudi na znanstvene ustanove. Ne smemo namreč prezreti, da se humanizem ni rodil kot znanstveno gibanje, tako rekoč na akademskih tleh. Svoje korenine je imel globlje, v izpremenjeni družbi, nastajal je iz gospodarsko in socialno okrepljenega meščanstva, ki je začelo živeti v drugačnih pogojih in imelo drugačne zahteve. Posledice tega so se pokazale v novih pogledih na svet, na življenje, na kulturo. Brez dvoma je bil to eden od virov za spore v zboru magistrov. Odklonilno stališče zastopnikov sholastike do humanistov se je pokazalo takoj, ko je začel uvajati humanistične reforme Bernard Pergcr,14 takratni cesarjev zastopnik pri univerzi in magister artistične fakultete. Perger je zadel na nepopustljiv odpor in sam ni dočakal izdatnejšega uspeha. Vendar: kot odločen humanist je začel odprto borbo z zastarelimi, neustreznimi razmerami. Odpor se je nadaljeval ob prihodu in naporih humanistov Pavla Amalthea, Hieronima Balba, najhuje pa je vanj zadel Konrad Celtis (Pickel),15 humanist evropskega formata, glasnik moderne izobrazbe na Dunaju. Celtis je razvil svoj program že na ingolstadtski univerzi (1492), ko je brez ovinkov povedal, da zavrača sholastično preteklost, podobno je pisal v predgovoru spisa Apuleius, De mundo (1497), v posvetilnem pismu spisa Quatuor libri amorum (1502), v nekaterih odah in pismih. V njegov program je spadala tudi ustanovitev znanstvenih družb (sodalitates), ki naj bi uresničevale zamisel nove znanosti in izobrazbe, zlasti spada sem ustanovitev kolegija na Dunaju (Collegium poetarum et mathematicorum). Celtis je postal vodja humanističnega gibanja, šel je za tiste dni v marsičem revolucionarno pot. Povedal je na primer, da hoče prikazati najvažnejše govornike, pesnike in filozofe antike, njegova velika želja je bila, da bi se študentje spametovali, vzljubili staro, svetlo obravnavo prirodnih vprašanj in se s pomočjo prave filozofije obrnili proč od brezmočnih, vsebinsko praznih sporov o besedah k trdnim, vse Hvalè vrednim starim disciplinam (quod... vera philosophia duce ad solidiores et veteres laudatissimas disciplinas se convertent...). Celtis je bil prepričan, da se mora celotna univerzitetna izobrazba reformirati na temelju prave filozofije, kar je bilo zanj toliko kot na temelju humanističnih ved, zajemajočih poznanje človeka in prirode. Vse to so bile tedaj res nove misli, nov svetovni nazor, in branil ga je pred napadi, ki so se pojavljali z različnih strani. Razpoloženje med obema nasprotnima taboroma poučno označuje način, kako so se v pismih med seboj naslavljali: humanisti so dobili porogljivo ime »posvetni poetje«, sholastiki pa so postali »ljudje, ki žive v temi (tenebrio)«, torej nazadnjaki. Se nekaj ugotovitev iz Pisem mračnjakov! Poeti da hočejo uničiti vso artistično fakulteto, univerza da bo šla po zlu zavoljo poetov, vse univerze po celi Nemčiji da gredo tako v nič in končno želja mračnjakov, naj bi počepali vsi poetje, naj bi se vse univerze združile zoper poete in humaniste, ker ugonabljajo univerze. Marsikaj zanimivega z nasprotne strani najdemo v Reuchlinovi obrambi zoper kölnske obrekovalce (Defensio contra calumniatores suos Colonienses, 1513). Dnevnik humanista Janeza Ecka izpričuje, da ta nasprotja na Dunaju še leta 1516 niso bila izravnana. Gotovo pa odnos med zagovorniki starega in novega ni bil vedno tako zaostren. Posamezniki so šli z večjim ali manjšim razumevanjem drug poleg drugega. Vadianus je npr. poklonil svoje dovtipno in tendenciozno pisano delce Gallus pugnans (Petelinji boj, 1513) doktorju teologije in univerzitetnemu kanclerju Janezu Buschu. Spis je vseboval tu in tam posmeh sholastiki, njenim akademskim disputacijam. Kljub temu je Busch poklon z razumevanjem sprejel. In kakšne so bile razmere med humanisti samimi? Družila jih je skupna težnja po naprednem, čeprav so ubirali k temu cilju različna pota. V preteklost so se ozirali s kritiko v srcu in na ustih. Zavoljo strokovno nasprotnih stališč, osebne rivalitete in podobnega je prihajalo tudi med njimi do sporov. Dunajska univerza daje nekaj značilnih primerov. Sem spada odnos med Pergerjem in Celtisom. Gotovo je dajala dunajski univerzi pečat Pergerjeva humanistično usmerjena prosvetna politika. Izobraževal se je v Italiji in je ostal še naprej naklonjen italijanskim humanistom, priporočal jih je cesarju v imenovanje. Z njegovim priporočilom sta prišla iz Italije na Dunaj Pavel Amaltheus in Hieronim Balbus, prvi profesor civilnega prava na Dunaju (1494). Perger je želel pridobiti za lekturo retorike in poetike še humanista Frančiška Bonoma (brata Petra Bonoma), zanj se je močno potrudil in zadeva je dozorela toliko, da so - kot pove pismo z dne 27. februarja 1493 - Bonoma že vsak dan pričakovali.16 Pa ga niso dočakali. Za lekturo se je zanimal tudi Celtis; priporočal se je Pergerju, toda zaman. Perger je hotel preprečiti imenovanje nemškega humanista. Vendar ni uspel. Poziv je dobil Celtis, ki je imel na svoji strani vplivna cesarjeva svetovalca Krachenbergerja in Fuchsmaga. Ni pa pozabil, da ga je
Perger skušal potisniti ob stran, maščeval se je s sledečim epigramom, nahaja se v zbirki Epigrammatum libri III, 3:
De Perger, scriba Caesareo.
Perger Germanas non vult cognoscere Musas,
Suspendens naso carmina nostra suo.
Terque quaterque suas supplex pulsavimus aures,
Ut Caesar nostras vellet amare lyras.
Ille sed Italicos tantum putat esse poetas
Doctaque Germanis carmina nulla viris.
Non te Germana iam dicam stirpe creatum,
Dum spernis patriam, perfide Slave, meam.
V Sovretovem prevodu se epigram glasi:
Cesarskemu tajniku Pergerju v album
Pergerju ni do tega, da spoznal bi Muze germanske,
naše mu pesmi mrze, viha ob njih se mu nos!
Koliko kratov sem vendar mu trkal proseč na ušesa,
strune naj moje stori srcu cesarja drage!
On pa je mnenja, da češ ltalci samo so poeti,
pesmi učenih da ni najti pri nemških možeh.
Več ne porečem poslej, da na deblu si zrasel germanskem,
ker domovino črtiš mojo, zahrbtni Slovan!
Epigram je zgovorna priča, kako odnosi med humanisti niso bili vedno dobri. Je pa tudi dokument za Pergerjev slovenski rod. Listine navajajo kot njegov rojstni kraj Stanz, Stainz ali Stenz. Že Denis je domneval, da bi utegnil biti Perger iz Štajerske, Aschbach ga je naredil za Švicarja. Proti temu govori Celtisov epigram. V krajih ob Sčavnici (Stanz) je pomenilo ime Perger (Berger) prvotno vinogradnika, potem od lastniškega gospoda potrjenega upravnika (Bergmeister), postalo je lastno ime tam, kjer so hiše stalno dajale vinogradnike gorskemu gospodu. Še danes je ime razširjeno na Štajerskem, njegov slovenski ekvivalent je Gornik (gora).17 Epigram govori še o nacionalnih nasprotjih, ki so se porajala na fakulteti. V našem primeru je šlo za nasprotje German-Slovan. Do nič manj ostrih besedi pa je prišlo tudi med nemškimi in italijanskimi humanisti. Na primer: Cuspinianus je 1511 posvetil prireditev Julija Flora Vadianu in Mariju Rhaetu. Ko je Camers (Giovani Ricuzzi Vellini iz Camerina) v istem letu izdal svojo prireditev istega avtorja in pripombe k tekstu, je napisal Vadianus tej publikaciji priporočilni epigram. To je Cuspiniana silno vznemirilo, napisal je Vadianu in Mariju pismo, kjer jima očita, da sta odpadla od njega, še več, češ, izdala sta s tem germanstvo, poitalijančila sta se. Ob drugi priložnosti je imenoval Collimitius (Gregor Tanstetter) Camersa kar »sovražnika vseh znamenitih Germanov«. Taki primeri pokažejo, da je bilo vzdušje včasih dokaj burno, čeprav so se nevihte kmalu polegle.
Predloženo gradivo nam ima namen približati Hvalètovo dekansko poročilo, situacije, ki so razgibale fakulteto. Preidem k naslednjemu viru za rekonstrukcijo Hvalètovc podobe. Je to njegov predgovor ali posvetilno pismo, natisnjeno kot uvod v filozofsko delo. Važen dokument nam je zlasti ta tekst. Hvalè je posvetil svoj spis Pavlu Ober-stainerju.
Posvetilo se glasi:
Excellentissimo viro Paulo Oberstainer,
ingenuarum artium et saerarum legum doctori,
Caesaris a secretis etc,
Matthias Qualle ex Watsch Carniolanus,
artium et philosophiae magister,
florentissimus gymnasii18 Viennensis collega,
salutem ac sui ipsius commendationem.
Ali:
Preodličnemu možu Pavlu Oberstainerju,
svobodnih umetnosti in svetega prava doktorju,
cesarskemu tajniku itd.,
pošilja
Matija Hvalè, Kranjec iz Vač,
umetnosti in filozofije magister,
veleugledni član dunajske gimnazije,
pozdrav in se priporoča.
Ne piše pa samo o prijatelju in pokrovitelju, ki mu poklanja svojo knjigo, prav tako piše o samem sebi, o svojem delu, pojasnjuje nastanek spisa, odkriva namene in cilje, ki jih želi doseči, nakazuje težave, s katerimi se bori. Ob času, ko je izšla v tisku Hvalètova filozofija (1513), je bil Pavel Oberstainer že zelo ugledna osebnost na Dunaju. Najprej nekaj podatkov o njem.19 Rojen je bil okrog 1480 v Radovljici, njegov priimek je bil verjetno Stainer. Oče Mihael je bil radovljiški meščan, mati Magdalena iz St. Lenarta na Krtini pri Cemšeniku v okolici Kamnika. Šolal se je na Dunaju, potem v Bologni, naposled v Ferrari, kjer je dosegel akademsko stopnjo doktorja prava; bil je magister philosophiae in utriusque iuris (kanonskega in civilnega prava). Deloval je v dvorni pisarni, tej osrednji Maksimilijanovi ustanovi, ki je bila eno od središč, od koder je prodiral humanizem v deželo. Oberstainer se je odlikoval kot cesarjev svetovalec in tajnik in je dobil za uspešno delo leta 1513 plemstvo in grb s pravico, da se odslej imenuje »von Oberstain«. Sodeloval je na dunajskem kongresu (1515), uveljavil se je z izrednim poznanjem tujih jezikov: viri poročajo, da je govoril nemško, latinsko, italijansko, špansko, francosko, hrvaško, dalmatinsko, češko, ilirsko, rutensko in poljsko. Prav zavoljo poznanja slovanskih jezikov je moral biti pri kongresnih sejah cesarju v pomoč in je bil za svoje usluge povzdignjen v viteza (miles et eques auratus). Od takrat naprej so mu bile zaupane raznotere diplomatske naloge. Ker je obvladal umetnost tajnopisa, je poznal tajno diplomatsko korespondenco in je imel vpogled v vnanjo politiko cesarja. Kot stolni prost dunajski je prevzel funkcijo kanclerja univerze (1516-1544); vpliv je imel torej tudi tu. Po smrti Maksimilijana je deloval v službi Ferdinanda I. Od leta 1524 ni več podatkov o njegovem diplomatskem delovanju, najbrž se je poslej udejstvoval le kot stolni prost in kancler univerze. Iz pisma, napisanega 1523 v Nurnbergu, je razvidno, da protestantskemu gibanju ni bil naklonjen, hotel je zapustiti čim prej to mesto propter maledieta Lutherana irritamenta. Maksimilijan je bil Oberstainerju izredno naklonjen, podelil mu je več posestev, osvojenih ali konfisciranih v vojni z Benetkami, dal mu je ekspektance, to je zavezne obljube, da bo dobil cerkvene službe, ki jih je imel pravico oddajati cesar, dal mu je razne cerkvene beneficije in izjemne pravice (npr. rudokopa, uvoza vina na Dunaj brez carin). Užival je naklonjenost tudi pri Ferdinandu. Pavel Oberstainer je bil visoko izobražen jurist, razgledan državnik, ki je pomagal krojiti politiko dveh cesarjev. Temu imovitemu uglednemu in vplivnemu možu, obenem rojaku, je torej posvetil Hvalè svoje filozofsko delo. Iz predgovora izvemo, da je Obersteiner Hvalèta že davno pritegnil v svoj ožji prijateljski krog. Hvalè piše: »Tvoja blagohotnost do mene, ki sem jo okusil v Tvojih številnih pismih, Tvoje nevsakdanje dobrote, s katerimi obsipaš mene in naše ljudi, in pa priljudnost, s kakršno si me že davno sprejel v ožji krog svojih prijateljev, vsi ti razlogi mojo počastitev ne samo opravičujejo, marveč naravnost zahtevajo.« V kako ugodnem položaju bi bili, če bi nam bil ohranjen vsak del te korespondence! Brez dvoma bi mogla pojasniti življenjsko pot našega filozofa. Zal temu ni tako. Do sedaj namreč ni bilo mogoče ugotoviti niti enega teh pisem. Hvalè poklanja svoj filozofski spis Oberstainerju tudi kot strokovnjaku, poznavalcu obdelane problematike. Ne misli s tem obogatiti njegovega znanja (običajna formula), pač pa želi kritične, a nepristranske ocene: »beri ga... zato, da ga deneš na kritično rešeto«. Še drugih prijateljev se spominja, z zanimanjem so spremljali njegovo delo, trgali so se za knjigo in jo v svoji nestrpnosti sproti poraznesli iz tiskarne. Že iz tega vidimo, kako aktualna je bila njegova knjiga. Hvalè si je pač pridobil s svojim delom, s svojo osebnostjo na dunajski univerzi mesto »veleuglednega člana« (collega florentissimus gymnasii Viennensis). Predgovor nas nadalje pobliže seznanja z njegovimi izobrazbenimi prizadevanji, s poti in cilji, ki si jih je postavil kot učitelj filozofije. Zlasti lepo se kaže njegov odnos do mladine: svojo publikacijo, sad nočnih ur, je s silnim zagonom napisal mladeničem, da bi jim olajšal učenje, pokazati jim hoče boljšo pot do učne snovi, ki je bila tedaj, da govorim z njegovimi lastnimi besedami, silno razvlečena in ni bila z nikakršnimi mejniki vestno opredeljena, pomanjkljivost, ki je bila vsem znana. Hvalè pa hoče še več. Knjiga naj bo kažipot do koristnejših reči, kakor so se tedaj podajale. To celo večkrat ponovi. V ozadju tega stoji pač kritika sholastične filozofije, kakor se je tedaj obravnavala po univerzah in živo občutena težnja po izboljšanju študijskih razmer. Nadalje je povedal, da mora o sebi z zaupanjem ugotoviti tole: z mojo pomočjo - pravi - bodo študentje na mnogih mestih spisa brali reči, ki jih pri drugih ni najti, če pa le, potem vsekakor niso povzete z enako kratkočo in jasnostjo. To pomeni za eno dobo vsebinski in obenem metodološki napredek, novo metodološko načelo kratkoče in jasnosti (brevitas, claritas). In noče biti sam svoj izumitelj. Zapisal je: »Če se z marsikom in v marsičem strinjam, kdo bi me obsojal? Kaj se izvede današnje dni, česar ne bi bila človeška prizadevnost poskusila že v preteklih časih? Katera stvar je tako nova, da ne bi dišala po izvoru iz starega razmišljanja? Resnično, nesmiselnost bo spočel, kdor hoče pri izumljanju novega stati raje na svojih nogah, kakor pa da bi stopal po stopinjah prednikov, ki so se v vseh vrstah naukov tako zelo odlikovali.« Če hočemo Hvalèta razumeti in njegovo delo prav oceniti, moramo vedno upoštevati nasprotja okolja: staro se umika, novo se začenja uveljavljati. Hvalètova doba ni doba razvitega humanizma na Dunaju, ampak stopnja pred njim, doba pobud, ki so rodile sadove šele kasneje. Težnja humanistov je bila gotovo že spočetka, da krenejo po novi poti, tudi v filozofiji. Vendar se niso mogli postaviti na stališče starega izreka »rečeno-storjeno«, zakaj tedaj še ni bilo novih temeljev, na katerih je bodočnost gradila svojo filozofsko stavbo in jo postavila na mesto stare, preživele. Kar je mogel Hvalè v danem položaju storiti, je storil: na stežaj je odprl vrata filozofski preteklosti, a v nobeni izmed njenih struj ni videl avtoritativnega stališča. Ni postal eklektik, zanj so značilni izbor v mejah obstoječih naukov, povratek k antičnim mislecem in tipajoči poskusi priti preko teh mej. Imel je izvrsten posluh za porajajoče se nove misli, načel je nova vprašanja, humanistične poteze v njegovi knjigi so neposreden odgovor na pereče zahteve študijskih izprememb v okviru filozofskih predmetov. Zato moramo priznati, da so bili njegovi cilji visoki, zavestno se razlikujoči od preteklosti po vsebini in metodi. V poštev je treba vzeti še dejstvo, da Hvalètova knjiga ni nastala šele 1513, tedaj je bila natisnjena, napisana je bila leto poprej; vsebinsko in metodološko pa je plod dolgotrajne predavalne prakse, segajoče, kakor je izpričano, od leta 1502 naprej, verjetno pa še precej delj. In uveljavil se je s tem delom.
Kljub doseženemu priznanju ali nemara prav zato je imel nasprotnike, ki so mu grenili življenje. Vedrina njegovega razpoloženja ob začetku predgovora se le bežno dotakne pristranskih ocen, ki jih narekuje zavist, prehaja pa ob zaključku v bridko izpoved: za nevoščljivce se ne menim, kakor tudi za tiste ne, ki jim je ljubše, da se mladina zanemarja, ko pa da bi bil kdo njim samim enak po imenu in slovesu. Jaz se s to vrsto ljudi že od nekdaj ne strinjam in se nikoli ne bom. Naj le kar naprej grizejo in jezike brusijo (dissentio enim diu ab huiusmodi et dissentiam! Porro mordeant ipsi et linguam exerceant...). Jaz menim, - piše - da si bom pri mnogih že zato pridobil naklonjenost, ker sem tiste narave, ki hoče dobrim dobro in po svoji moči podpira prve negotove korake nežne mladosti na poti v svet znanosti. Zato pa, tudi če ne bodo mogli (z napredkom) dokazati, da se je moj trud obnesel v celotnem obsegu, bodo vsaj dobro voljo priznali in videli v meni človeka, ki po krivici trpi zaradi besa zlohotnih zavidljivcev (me eum esse censebunt, qui malevolorum rabie prematur indigne). Ob koncu se Hvalè priporoča Oberstainerju, prijatelju in zavetniku, proseč ga, naj se izkaže posvečenemu mu delu in piscu samemu kar moč odločen branitelj.
Komu veljajo pravkar navedene ostre besede, uničujoča obsodba? Hvalè nikogar ne imenuje, zdi se, da imena načeloma opušča. Ob gradivu, ki nam je na razpolago, iščemo zaman odgovora na vprašanje, kdo da je bil njegov nasprotnik, zlohotni zavidljivec. Sicer pa: Hvalè ne govori o posamezniku, ampak o vrsti ljudi. Da so ljudje te vrste bili in ne redki, o tem dobimo v takratni literaturi dovolj jasne in krepke izpovedi. Niso bili izjema gobezdači, ki jih
je vodila zavist, ošabnost, ljudje, ki so popadali na levo in desno. Presenetljivo je, kako pogosto se pojavljajo v takratnih tekstih in v korespondenci besede kot zavist, zlohotnost, bes, napadalnost (invidia, malevolentia, malignitas, rabies, mordacitas). Tudi taki izrazi spadajo v jezikovni zaklad dobe, ki je bila sproščena, pa tudi robata in tega ni prikrivala niti v dejanjih niti v besedi. Nekaj konkretnih primerov! Erasmus Roterdamski je začutil potrebo, da se v posvetilnem pismu prijatelju Tomažu Moru zavaruje pred očitki napadalnosti (Laus stultitiae 1905), v knjigi Triumphus doetoris Reuchlinis (1518) so nazorno pokazane poglavitne napake Reuchlinovih sodobnikov, med njimi ne manjka personifikacija Zavisti, motiv zavisti se večkrat pojavlja v Pismih mračnjakov itd. Napake svojih dni je kritiziral tudi Vadianus, in sicer pogosto, značilno je zlasti mesto, kjer govori o predavanjih svojega velikega učitelja Celtisa. Ko prikazuje vrline Ccltisovih predavanj, dostavlja: Celtis ni bil popadljiv, ošaben ... ni bil širokoustnež, kar je dandanes močno v navadi.20 To sodbo o sodobnikih je izrekel Vadianus v tistem času, ko je bila v tisku Hvalètova filozofija.
Ali je bila borba neimenovanih zoper Hvalèta vzrok, da je tiskal svojo knjigo v Hagenauu in ne na Dunaju? Kot že uvodoma omenjeno, je tisk izšel pri Henriku Granu, tiskarju v mestu Hagenau.21 Gotovo preseneča dejstvo, da knjiga dunajskega univerzitetnega profesorja ni izšla kot dunajski tisk, čeprav so bile tedaj na Dunaju zelo ugodne razmere, saj je bilo tam več zelo sposobnih tiskarjev in podjetnih založnikov (Wintcrburger, Vietor, Singrenius, brata Alantsee). V Hagenau je napotil Hvalèta morda Oberstainer sam. Kot cesarjev tajni svetovalec je imel zveze s tem mestom - njegova korespondenca to izpričuje - saj je bilo središče takratne diplomacije in administracije. Kakor smo videli, je bilo Hvalètovo delovanje vezano na določeno okolje. O njegovih delovnih pogojih, o možnostih njegovega uveljavljanja moremo to in ono domnevati. Trdno pa stoji prepričanje, da je šel svojo pot ne glede na nasprotnike, s katerimi se ni zlagal, da pa je imel tudi iskrene, vplivne prijatelje in družbo strokovnih somišljenikov, ki so visoko cenili njegove napore, priznavali dosežene uspehe. Zato nas ne bo začudilo, da je dobil tudi priznanje velikega Vadiana,22 tedaj že znamenitega humanista, ki se ni pomišljal imenovati Hvalètovo filozofijo »delo izredne učenosti« (opus tante artis). Po šegi humanistov je napisal kot priporočilo publikaciji tale epigram:
Joachim Vadiani ad Matthiam Qualle
philosophum praeceptorem quondam suutn Epigramma
Quis te non laudet: quis non super ethera tollat.
Quis non humanum munificumque putet.
Te duce nature facietn formanda iuuentus
Paulatim et mundi versile noscit opus.
Te duce per numeros contexta elementa latentes
Concipit: et causam principiumque tenet
Quo mate: quo tellus (aer) quoque igneus orbis
Pendet: et eterno quo micat igne polus.
Nonne hoc humanum: non donum gratius auro
Quod tenet hoc magno quiquid in orbe vides
Si sapit hec nostras iuuenum studiosa caterua
Si gratum in paruo discere magna libro
Te colet: et merita nomen super ethera fama
Tollet: ubi hoc tante perleget artis opus.
V Sovretovem prevodu se epigram glasi:
Joahim Vadianus
Filozofu in nekdaj učitelju svojemu
Matiji Hvalètu
Kdo bi ti Hvalè ne pel, kdo ne bi te dvigal do neba?
Kdo bi ne pričal glasno: glej humanist darežljiv!
Učni mladini vodnik odgrinjaš obličje narave
zlágoma v mene sveta ti ji odpiraš pogled.
Ti učiš jo prvin, spojenih po skrivnih razmerjih,
znan ji po tebi je vzrok, znan je začetek stvari,
morje od kod je in zemlja pa zrak in sonce ognjeno,
s čim prižiga si pol večno bleščeči sijaj.
Ni to humano? Ni lepši li dar, ko da dal bi zlata ji,
to, da umeje, kar zreš v velikem svetu ti sam?
Da, če razumen je trop ukaželjne mladine nam naše,
v knjigi če majhni spoznal rad bi velike reči,
tvojega imena bo glas po zaslugi povzdignil nad eter,
kadar učeno le to delo bo tvoje prebral.
Kakšen je bil odnos Hvaleta do Vadiana? Sprva gotovo odnos učitelja do učenca. To izpričuje v začetku razprave navedeno pismo Matije Kretza, pa tudi Vadianus sam v naslovu epigrama. Potlej se je Vadianus hitro povzpenjal do visokih časti. Že v letu 1511 ga dobimo na artistični fakulteti dunajske univerze med magistri »ordinarie legentes«. Hvalè in Vadianus sta bila takrat profesorja na istem zavodu. Epigram je bil torej napisan stanovskemu tovarišu. Starostna razlika pa je utegnila biti med njima precej velika, saj je videl Vadianus še 1513 v Hvalètu ne le filozofa tovariša, ampak tudi svojega nekdanjega učitelja. Za izdatnejšo razliko v letih govori nadalje dejstvo, da je imel Hvalè že leta 1502 funkcijo, ki je bila redoma naložena starejšim članom zbora (seniores facultatis), namreč funkcijo blagajnika (thesaurarius).23 Bila sta predstavnika dveh generacij, nosilca dveh programov, seveda na različnih območjih; prvi v vprašanjih filozofije, drugi na širšem polju humanističnih ved. Hvalè je uresničeval stremljenja artistične fakultete, Vadianus zamisel Celtisa, čigar stolico je leta 1516 prevzel in z velikim uspehom vodil do svoje vrnitve v domovino (1518). Tako postane umljivo, da Hvalè ni spadal k ožjemu krogu Vadianovih sodelavcev. Poleg v začetku navedenega mesta ne najdemo Hvalètovega imena v Vadianovi korespondenci.
Končno še tole: ko Hvalè zatrjuje, da si je vso skrb in trud naložil v prid in korist dunajske mladine, ugotavlja o njej, da se že dolgo pase po tujih pašah (exoticis pabulis) in se, dasi je odstavljena od mleka dojilje, z usti še ni dotaknila materinih prsi; v zadnjem času pa se je vendarle začela uvajati v domače metode in se hraniti s sadeži domačih študij. Kaj je smisel teh besedi? Pač le ta: dunajska univerza, okrog sredine 15. stoletja cenjena sholastična ustanova, je pozneje začela propadati, postopoma pa se je preusmerila, iz staromodne srednjeveške institucije je postala nova humanistična, kjer so delovali priznani predstavniki tega gibanja (Cuspinianus, Stabius, Collimitius, Spiegel, Gundel, Vadianus itd.). Z njihovo živahno prizadevnostjo je dobila propadajoča univerza zopet sloves.24 Študenti niso iskali več paše po univerzah drugih dežel. S »tujo pašo« je verjetno mislil na študij v Padovi in Bologni, morda v Krakovu, Parizu ali še kje drugje. Univerzi v Padovi in Bologni sta imeli znamenite učenjake, bili sta mnogo obiskovani. V filozofskem pogledu sta zastopali obnovljeni averoizem, to je nauk arabskega filozofa Averroesa (1126 do 1198), ki je vseboval več novoplatonskih tez, npr. teorijo o enem nadindividualnem intelektu, ki je skupen vsem ljudem (Vernias, Niphus, Cremonini itd.). Francoskemu humanistu Fabru Stapuletu, ki ga je Hvale cenil, je bil ta nauk tuj, zavračal ga je.25 Prav tako Hvale. Zato ne bi bilo čudno, če bi bil mislil s tujo pašo na ti dve univerzi. Morda na krakovsko. Tja so odhajali v velikem številu študenti iz Ogrske, Nemčije, Švice in Avstrije, med njimi je bilo tudi več Slovanov.26 Brez dvoma je imela svoj čas krakovska univerza prednost pred dunajsko. Kakor poroča Hvale, pa so se začele te razmere okrog 1513 izpreminjati: dunajski študij je zrastel v svoji veljavi. Dunajska mladina se je ustalila na lastni univerzi, ni več odhajala drugam, kar potrjuje visoka frekvenca študentov v onih letih; nasprotno, Dunaj je pritegnil tuje slušatelje nase.
V tej zvezi še sledeča pripomba: Hvale rabi v tekstu dvakrat besedo »naši«, nostrates. Kako naj jo prevedemo, kakšen je njen pomen? Beseda je Ciceronova. Znano je, da so se humanisti radi posluževali njegovih izrazov, pa jim niso dajali vedno prvotnega pomena. Zato ne bi bilo čudno, če bi bil mislil s tujo pašo na ti dve univerzi, saj daje tekstu lahko različen smisel. Pregled precejšnjega števila humanističnih spisov in pisem mi je pokazal, da je beseda pomenila humanistom enako kot Ciceronu ljudi iz lastnega kraja, iz lastne dežele, domače, rojake.27 Izraz nostrates moramo tudi pri Hvaletu smatrati kot geografsko določilo, ne označuje pripadnosti k tej ali oni kulturni, duhovni skupnosti, ne zajema takrat aktualnega nasprotja med zagovorniki humanizma in sholastike. »Naši« pomeni pri Hvaletu na prvem mestu posvetila toliko kot Carniolani, pove, da je Oberstainer izkazoval nevsakdanje dobrote Hvaletu in obema skupnim rojakom, Kranjcem (... tua in me nostratesque collata beneficia). Za ono dobo bi bilo preveč rečeno, če bi nostrates prevajali kar s Slovenci. Drugo mesto v posvetilu, kjer se nahaja beseda nostrates pa je že navedeno besedilo, ki ugotavlja, da se je začela mladina hraniti s »sadeži naših študij« (nostratibus studiorum frugibus educari), se pravi s sadeži domačih, dunajskih študij. S tem končam prikaz Hvaletovega posvetilnega pisma Oberstainerju.
Ko obravnavamo vire za
rekonstrukcijo življenja našega filozofa in njegovega okolja, spada sem deloma
še publikacija sama, namreč toliko, kolikor more izpopolniti do sedaj nam
znani njegov obraz. Spis sam zahteva posebno analizo. Že pogled počez pa
pokaže, da je bil Hvale mladini res dober učitelj; uresničeval je sam zahteve,
ki jih je v predgovoru označil kot koristne napredku. Zajemajoč iz obilnega
znanja je študentom razvijal težavno problematiko na razumljiv, večkrat
naravnost živahen način, celo takrat ko je posegal v subtilnosti. Nazore
različnih filozofskih struj je zbral s kritičnim očesom, načenjal je nova
vprašanja, koristnejša od starih. Ni uporabljal učbenikov (razlag), ki so bili
tedaj v navadi, temveč je zajemal največ iz virov, tako da se vprašujemo, od
kod je mogel dobiti vso literaturo, kje mu je bila dostopna. Po vsi
verjetnosti v fakultetni knjižnici. Ta knjižnica je bila takrat že bogata,
narasla po večini iz darov magistrov in bila je visoko cenjena, priljubljena
članom fakultete. To povedo zgovorno Celtisovi epigrami (III, 55-62). Hvale je
nadalje vso snov vestno opredelil, argumente pregledno porazdelil. Miselni
potek je kljub obsežnemu gradivu jasen in urejen. Njegova velika težnja po
jasnosti in preglednosti se pokaže še v sledečem: za pouk filozofije prirode
(imenovali so jo tudi univerzalno fiziko) je bilo po fakultetnem sklepu
določeno delce, ki je vsebovalo osnovne teze te discipline, tako imenovani
Parvulus philosophiae naturalis; doživelo je več
izdaj. Naš avtor poroča, da so mnogi
razlagavci s svojimi opazkami napolnili kar robove knjižice.28 Še danes dobimo v dunajski Nacionalni knjižnici primere, katere
je mislil Hvale. Prazni prostor okrog tiskanega besedila je desno in levo, odzgoraj
in spodaj docela popisan s silno drobno pisavo, celo med tiskanimi vrsticami.
Temu načinu razlage tez Hvale sicer ni naravnost nasprotoval, vendar se z njim
ni zadovoljil, bil je namreč mnenja, da pušča bralca na mnogih mestih bolj v
negotovosti, kakor da bi ga nasitil z obilnim znanjem. Zato je šel sam
drugačno pot. Če piše, da je njegovo delo napisano na hitro roko in premalo
opiljeno, gre to na račun konvencionalnosti, ki so bile takrat v modi, velja
namreč nasprotno: delo je vzorno zgrajeno. Velja pa tudi, da knjiga ni bila
namenjena začetnikom; ni podpirala prvih korakov nežne mladosti v svet
znanosti. Knjiga daje mnogo več. Če pregledujemo dunajske filozofske tiske med
leti 1482-
H a b e s h i c a m a n d e le c t o r t e x t u m
Parvuli quod aiunt philosophiae naturalis cum commentariis
eruditissimi viri magistri Matthie Qualle
Carniolani et college gymnasii Viennensis
summa vigilantia e gravissimis autho
ribus decerptis qui conducent ma
xime: cum aliis tum his qui
vie nominalium addieti
proficiunt.
Ali:
Tu imaš ljubeznivi bralec besedilo spisa,
znanega pod imenom
Parvulus philosophiae naturalis,
z razlagami veleučenega magistra in člana dunajske gimnazije
Kranjca Matije Hvaleta,
iz najpomembnejših avtorjev kar mogoče skrbno zbranimi
in silno koristnimi kakor drugim tako tistim,
ki napredujejo
po poti nominalistov.
Ta naslov vsebuje že namig na avtorjevo strokovno pripadnost, spada zato k analizi dela samega in s tem k naslednjim poglavjem te razprave. Že predloženo pa nas vodi do prepričanja, da sta Hvale in njegova filozofija zanimivo poglavje iz zgodovine dunajske univerze, obenem izpričuje, da je naš človek uspešno tekmoval v tedanji mednarodni tekmi filozofov in se je znal uveljaviti kot enakovreden vrstnik v enem tedaj vodilnih evropskih žarišč. Ni bil le pogojen po okolju, temveč je okolje sam oblikoval. Čeprav Hvaletovo delo ni imelo neposrednega vpliva na naš takratni razvoj, je vendar pomembno in dragoceno za našo splošno kulturno in filozofsko zavest.
II.
Razprava o Matiji Hvaletu (Mathias Quale), napisana za Našo sodobnost 1958, je pokazala njegovo življenje in nekaj značilnosti njegovega delovanja na dunajski univerzi, kjer si je Hvale priboril ugledno mesto med člani artistične fakultete ob prehodu srednjega veka v dobo humanizma.29 Zbrani in preiskani so bili viri za rekonstrukcijo teh vprašanj, kaj je izpričano, kaj lahko le domnevamo. Če bodo na razpolago vsi zapiski fakultet, dobimo morda še kaj novih podatkov. Iz virov lahko povzamemo, da je bil Hvale zelo aktiven magister, zavzet za napredne interese fakultete, pa tudi mladine, ki mu je bila zaupana, da jo vodi po poti znanosti. Jasno izstopa podoba široko razgledanega, izkušenega učitelja, odprtega novim izobrazbenim idealom, kritičnega do sholastične preteklosti. Po možnosti se bom izogibala ponavljanja, le kjer bo zavoljo razumevanja novih vprašanj potrebno, bom pritegnila iz prve razprave znano vsebino.
Pričujoči tekst globlje prikazuje Hvaletova prizadevanja, namreč njegovo aktivno udeležbo pri humanističnih reformah dunajske artistične fakultete, s tem združena je njegova knjiga iz leta 1513, v kateri obsežno razvija teorije filozofije prirode. Ker uporabljamo termin humanizem v različnem pomenu, naj takoj povem, da mi gre za humanizem kot filozofsko gibanje po univerzah, kakor se je na različne načine izoblikovalo, pogojeno z vsakokratnimi specifičnimi razmerami institucij, najprej po Italiji, potem na univerzah nemškega ozemlja v drugi polovici 15. stoletja in je segalo ponekod globoko v 16. stoletje. Na dunajski univerzi je doseglo svoj višek okrog 1520. Nimamo še docela jasne podobe o tem filozofskem gibanju, mnogo je še neraziskanih rokopisov, tiskov in arhivskega gradiva. To velja tudi za humanizem na dunajski univerzi in v tem smislu je razprava o filozofskem delu Matije Hvaleta prispevek k zgodovini humanizma. Je pa tudi poglavje iz zgodovine filozofije pri Slovencih; po sedanjem poznanju gradiva je Hvaletova knjiga najstarejše filozofsko delo avtorja Slovenca.30
Kaj so hoteli humanisti reformirati? Na to vprašanje nam dajo viri točen odgovor: nevzdržno stanje, ki se je v tej dobi pojavilo, kar zadeva metode in vsebino sholastičnega pouka. Dunajska univerza je posebno zanimivo prizorišče borbe med novim in starim v procesu študijskega preobraževanja, v prehajanju univerze kot sholastične, cerkvene ustanove v državno, humanistično. Poglejmo!
Kot znano, je nastala prva univerza v Parizu okrog leta 1200, sledile so ji univerze v Bologni, Padovi, Oxfordu, Toulousu, Avignonu, Modeni, Vicenzi itd., v Pragi je bila ustanovljena 1348, v Krakovu 1364, na Dunaju 1365, v Erfurtu 1379, v Heidelbergu 1386, Kölnu 188, Leipzigu 1409 itd. Dunajska univerza spada torej med stare ustanove.31 Srednjeveške univerze so nastajale iz potreb cerkve, ki ni bila le duhovna moč, temveč tudi gospodarska in politična, bila je predstavnik fevdalne družbe. Zato so imele univerze fiziognomijo, kot jo je narekovala potreba cerkve, vzgajale so za določene poklice, predvsem so dajale izobrazbo višjemu kleru, pravnikom (zastopnikom kanonskega, cerkvenega prava), teološko usmerjenim filozofom. Bile so cerkvene ustanove. Tudi če so jih ustanavljali državni knezi, so si morali ti pri papežu izprositi pristanek, dovoljenje za ustanovitev, npr. Karel IV. za ustanovitev praške univerze, Rudolf IV. za dunajsko. Obsegale so štiri fakultete, namreč artistično (facultas artium liberaliitm), juridično, medicinsko in teološko. Artistična fakulteta je
bila priprava za ostale, samostojnega razvoja skoraj ni imela; jedro in vrh je bila teološka fakulteta. Na območju filozofije je artistična fakulteta posredovala v glavnem filozofijo Aristotela, kolikor so bili v posameznih dobah znani njegovi spisi. Razlike v podajanju so prihajale do izraza ob komentiranju te snovi, in sicer v smislu različnih smeri sholastične filozofije. Metodološke oblike dela so bile: lectio (branje) po univerzitetnem statutu predpisanih tekstov, ki jih je magister komentiral, disputatio ali razpravljanje o snovi lekcij ali o širši problematiki, solutio, rešitev vprašanja, ki se je naslanjala na avtoritativno literaturo (biblične tekste, dela cerkvenih piscev, dogme). Metodološko jedro disputacij je bilo v glavnem izvajanje in dokazovanje v smislu deduktivnega silogizma, torej apriorni, abstraktni postopek.
Za srednjeveške
univerze je bila značilna ločitev v »realistične« in »nominalistične«. Tako so jih označevali
po pripadnosti k filozofski šoli realistov in nominalistov, dveh osnovnih
smeri tedanje filozofije. Delitev je izvirala iz različne obravnave
spoznavnoteoretičnega vprašanja o univerzalijah ali o splošnem. To vprašanje se
je pojavilo že v antiki (Platon, Antistenes, sofisti, Aristoteles), dobilo pa
je v srednjem veku večjo težo, in sicer že v
Ker je omenjeno razlikovanje važno za razumevanje tudi našega primera, se hočemo ob njem nekoliko dalje ponuditi. Skrajni poziciji nista mogli zadovoljevati ortodoksnega stališča cerkve, zakaj obe sta imeli v sebi kal herezije: skrajni realizem je vodil v panteizem, nominalizem pa v senzualizem in materializem. Pravoverno stališče je bil nauk zmernega realizma. Sem spadajo Albert Veliki, zlasti Tomaž Akvinski in njegovi pristaši, deloma Duns Scotus, ki pa se je v nekaterih vprašanjih že bistveno oddaljeval od njih, kot predstavnik nominalizma pa je bil vodilen W. Occam in njegova šola. Šlo je za nasprotje: Occam - in šola Tomaža Akvinskega.
Med obema strujama so bila neprestana trenja, prav tako
med univerzami, predstavnicami teh stališč. Bile so univerze, na katerih je
bila zastopana le ena smer, druge so dopuščale pouk obeh smeri, vendar so
neprikrito dajale prednost eni in so bile večkrat napadalne do nasprotne smeri,
celo v toliki meri, da so morali magistri in študenti povezati svoje cule,
zapustiti univerzo in se preseliti drugam. Značilno za tedanje univerze je, da
se je študijski načrt artistične fakultete ravnal po pripadnosti k tej ali oni
smeri. Tako ureditev dobimo že v začetku 14. stoletja, v
Seveda ni bilo jedro tega spora le omenjeno spoznavno-teoretično vprašanje o posameznem in splošnem. Različna rešitev je imela določene nasledke, ki so posegli mnogo globlje, npr. na območje teologije (nasprotne interpretacije dogem), prava in etike, tudi na območje cerkveno političnih vprašanj, kjer je šlo za dva nasprotna koncepta (papež Janez XXII. in Ludovik Bavarec). Šele od tod razumemo dolgotrajne in ostre spore med taboroma.
Velik pomen nominalistov je bil v tem, da so s svojim naukom o realiteti individualnega visoko cenili izkustvo, pospeševali prirodne vede in so v fiziki in astronomiji dosegli izredne rezultate (J. Buridanus, Albert Saški, Nikolaus Oresemski). Iskali so novo, podirali staro. Bili so res investigatores naturae, raziskovalci prirode, njih delo kaže na novo dobo, novo znanost renesanse. V tem smislu je nominalistično gibanje odpor proti sholastiki, negacija sholastike v njenih lastnih mejah, saj so bili njegovi nauki povečini nezdružljivi s stališčem cerkve, njenimi interesi in avtoriteto. Borba nominalistov postane tako borba proti cerkvi. Kljub temu je postal nominalizem v 14. stoletju vodilna filozofija. Razlaga za to dejstvo je razpadajoči fevdalizem, zmanjšana oblast cerkve, početki nastajajoče meščanske družbe. Nominalisti so načenjali tudi v drugih disciplinah nova vprašanja, npr. v logiki. Njihova logika je dobila ime logica modernorum, ker so odpirali nova vprašanja, npr. o posebnostih pojmov (de proprietatibus terminorum). Zelo upoštevani pri univerzitetnem pouku so bili avtorji Petrus Hispanus, J. Buridanus, Marsilius iz Inghena; vendar na tem območju niso dosegli tolikih uspehov kot v prirodnih vedah. Ko so magistri kasneje razlagali tekste teh avtorjev, se je pokazalo, da se je komentiranje razraščalo v nedogled, postajalo nekoristno početje, na videz ostroumno razpravljanje, v bistvu pa le spretno izvedeno disputiranje, mladini po univerzah nedostopno in zato neužitno. Vzporedno s tem je začela logika posegati tudi na območje drugih disciplin, npr. gramatike, ki so jo maličili z logičnimi prijemi. Taka spekulativna gramatika je bila daleč od živega jezika, iskala je logične utemeljitve in metafizične osnove. Ob pregledu sem spadajoče literature se kar vsiljujejo taka znamenja propada. Poznejši odpor in kritika sta torej povsem razumljiva.
Kako je bilo v tem pogledu z
dunajsko univerzo?32 Da je bila že od ustanovitve
1365 predstavnica nominalizma, izpričujejo listine, ki povedo, da so
sodelovali pri njeni ustanovitvi in nadaljnjem razvoju priznani vodilni
misleci nominalizma; Henrika iz Langensteina imenujejo naravnost
»utemeljitelja študija na dunajski univerzi«, navedejo še Alberta Saškega,
Henrika iz Oyte, Nikolaja Dinkelsbühela, Tomaža Ebendorferja idr., domači
nominalist je bil Johannes iz Meigena. Uredbe, pravilniki iz te dobe in
ohranjeni seznami obveznih študijskih tekstov, recimo študijski programi,
potrjujejo isto. Konec 14. stoletja in v prvi polovici 15, stoletja je doživela
univerza prav kot nominalistična ustanova močan razmah, uživala je velik
sloves. V drugi polovici 15. stoletja pa dobimo znamenja propadanja, pogojena
s celotno družbeno situacijo, ki so ga pospeševali še vnanji vzroki med leti
V to brezmočno vzdušje je posegel v zadnjem desetletju 15. stoletja humanizem. Spodbudo zanj dobimo na Dunaju že poprej, vendar takrat še ni imel dovolj življenjskih moči, da bi se uveljavil. Zgrešeno bi bilo, če bi mislili, da se je humanizem rodil po univerzah kot znanstveno gibanje in je dobil tu hrano za nadaljnjo rast. Daleč od tega. Gibanje je bilo globoko zakoreninjeno v novi družbi, nastajalo je iz gospodarsko, socialno in politično okrepljenega meščanstva, ki si je osvojilo raznotere dejavnosti, živelo v drugačnih pogojih in je imelo zavoljo tega drugačne potrebe in zahteve. Sedaj je postalo pereče vprašanje nove izobrazbe, ki naj usposablja za nove poklice, npr. za višje upravne poklice, izobražuje naj pravnike civilnega prava, šolane sodnike, politike, diplomate, govornike, nova izobrazba naj zadovoljuje naraščajoče potrebe meščanstva. Izpremenjeno življenje je terjalo nove izobrazbene možnosti in je po tem ovinku prodiralo v znanstvene ustanove. Tako je postal humanizem vprašanje univerz. Bil je živ odsev določene strukture nove dobe.
Ker so na artistični fakulteti nastajale nove katedre, kjer so humanisti predavali nove predmete, se je fakulteta razširila, dobila je svoj samostojni razvoj, ni bila več samo priprava za ostale fakultete, postala je avtonomna. Pospeševati znanosti je postala naloga države. Obenem pa sta trčila skupaj dva nasprotna izobrazbena ideala in borba med njima je bila odslej na dnevnem redu.
Na starejših univerzah nemškega ozemlja je bila sholastika še brez ugovora vodilna, ko je dunajska začela borbo za preosnovo študija. To njeno izjemno mesto je razumljivo, saj je imel Dunaj že zgodaj živahne trgovske zveze z Italijo (Benetke), od koder je humanizem prodiral, imel je prav tako kulturne zveze, ki jih je uspostavil strastni humanist Eneas Silvius med svojim bivanjem na Dunaju (1432-1442) in kot sekretar Friderika III (1445). Leta 1445 je imel plamteč govor na univerzi, s katerim je snubil za ideje humanizma.
Borbo za humanistične reforme je začel leta 1492
magister artistične fakultete, superintendent (cesarski zastopnik pri univerzi)
Bernard Pergcr in vodil je vztrajno to akcijo do svoje smrti (o. 1502), podprli
so ga humanistično usmerjeni člani fakultete, cesarjevi svetovalci in posebna
komisija, sestavljena v ta namen pri fakulteti. Ko je takratni dekan na
Pergerjevo željo prvič predložil fakultetnemu zboru reforme, je zadel na
nerazumevanje sholastičnih magistrov in na neprikrit odpor, v letih
Le počasi, v presledkih so mogli uveljavljati humanisti svoje reforme. Posegle so v metodo in vsebino pouka. Da ne bo nepotrebnega ponavljanja - pretresali so večkrat isto vprašanje - podam sem spadajočo snov fakultetnih sej urejeno s tega dvojnega vidika.
METODA. S poudarkom so ponovno kritizirali nejasno, nepregledno, nepotrebno razvlečeno podajanje snovi, zahtevali so, naj se omeji sillogistično (pravijo tudi sofistično) dokazovanje; obravnavanje naj bo jasno (clare) in prizadevno (diligenter). To se pravi: deduktivno dokazujoča metoda se naj omeji, mesto nje pa se naj razvijajo druge, izkustvene poti, drugi prijemi, ki bogate znanje. Torej: živo občutena potreba po bolj sproščenih metodah. V zvezi s tem dobimo ponekod priporočilo, da bodi jezikovno izražanje razločno (perspicue) in lepo, okrašeno (ornate), kar je šlo brez dvoma na račun sholastične latinščine, njene izumetničene terminologije, ki so jo humanisti imeli za barbarsko, nerabno (npr. quidditas, haeceitas). Občutili so pisano in govorjeno besedo kot umetnino, vredno, da jo gojimo; sledili so Ciceronu.
VSEBINA
ŠTUDIJA.33
Humanisti
so na splošno kritizirali fakultetna predavanja zavoljo neaktualne snovi,
napadali so zastarelo, izumetničeno »spekulativno gramatiko«, bili so
prepričani, da je treba slovnico obravnavati »grammaticaliter« in ne »metaphysicaliter«.
Odklanjali so neuporabno logiko tistih dni, upirali so se pretiravanju na
tem polju, nevzdržnemu stanju, ki je onemogočalo vsak napredek te discipline.
Tako je npr. Tomaž Resch, za humanistično gibanje zelo zavzet in napreden
magister, ostro nastopil proti tistim, ki so koristno vedo logiko tako zelo
pokvarili. Nadalje so zahtevali, naj se študij filozofije skrči na račun
drugih, zapostavljenih predmetov, predvsem humanističnih (studia in arte
humanitatis), nadalje, naj uporabljajo študenti originalne tekste
filozofov, ne okrnjenih prevodov, prirejenih za šolski pouk, in izdelkov, ki
vsebujejo le že zdavnaj izrabljene sofizme, kjer ni nobenih originalnih misli,
temveč le s plevami pomešana modrost, ubi penitus nulla originalis, sed
pocius paleata scientia continetur. Kar zadeva filozofski sistem pa so
kritizirali, da fakulteta ne sledi nobenemu velikemu in priznanemu filozofu
kakor druge visoke33a šole: Dunsu Scotu, Albertu
Velikemu ali njemu sorodnemu (Tomažu Akv.), niti Occamu. V zvezi s tem je
fakultetni zbor sklenil: če bi bilo v bodoče dovolj študentov, ki bi želeli
študirati po poti tako imenovanih
realistov, naj ustanovi univerza zanje posebno burzo realistov. Zaradi važnosti
stvari so pretresali to zahtevo 13. oktobra
Ob ponovnem posvetovanju leta 1501 so predstavniki reform zahtevali za bakalavrije obvezen pouk prirodne filozofije. Da bi fakulteta naloženo ji dolžnost uresničila, je morala organizirati posebno uvodno predavanje (lectio introduetoria) in izbrati primeren tekst, ob katerem naj magister razlaga problematiko prirodne filozofije. Prav tu moramo pritegniti doslej prezrto mesto, namreč predlog dekana Hvaleta v letu 1510. Poročilo se glasi takole: »V pogovorih med asesorji in starejšimi magistri je znova in znova slišati pohvalne besede o nemali koristi in odličnosti knjižice, ki jo splošno imenujejo Parvulus philosophiae naturalis, češ da postajajo ob njej v času predavanj ne samo dijaki in bakalavriji, temveč tudi magistri, ki berejo fiziko, od dne do dne bolj izobraženi. Na žalost opažamo, da do malega vsi študentje pogrešajo filozofijo (= filozofijo pri-rode), saj se že od otroških let ukvarjajo le z nekimi jalovimi pravili logike. Ta in podobni razlogi so privedli fakulteto do sklepa, naj se namesto drugega in tretjega traktata Petra Hispana študentom v prihodnje javno in redno bere imenovani Parvulus philosophiae naturalis za dosego bakalavreata v filozofiji, tako da bodo tiste tri groše, ki so jih doslej dajali za omenjena traktata, dajali odslej za plačilo lektorjem Parvuli philosophiae, k temu pa še deset soldov, ki se naj odtegnejo od kolegnine za dosedanje vaje. Tako bo sleherni slušatelj Parvuli philosophiae plačeval magistru lektorju po 31 dunajskih novcev, za dosedanje vaje v analitiki pa samo po 60 soldov.«34 Važnost, ki so jo pripisovali Hvale in fakulteta obravnavi prirodno filozofskega teksta, se kaže tudi v tem, da so določili zanj mnogo več časa kot za razlago tekstov Petra Hispana in Marsilia iz Inghena, dveh priznanih avtorjev, spadajočih v železni repertoar študijskih programov. S podanim predlogom, ki ga je fakulteta osvojila in izvajala, je Hvale poglobil, izpopolnil zadevno humanistično reformo in ne preseneča, da je prav delce Parvulus philosophiae naturalis tisti osnovni tekst, ki ga je Hvale slušateljem nadrobno komentiral, potem pa svoje komentarje 1513 »v prid študentom« v tisku izdal.
Ce pogledamo predložene reforme artistične fakultete počez, vidimo, da so bile dobro premišljen poskus zboljšanja študijskih razmer. Humanisti so stopili na novo pot, kar «o predlagali, zahtevali, je bil v mnogočem prelom s preteklostjo, vendar je odpor sholastične struje omejeval njihova stremljenja in zato je bilo to, kar so dejansko dosegli, le kompromis med novim in starim. Vendar je bil prvi uspeh dosežen: metode študija so se zboljšale, uvedli so nove predmete, ustanovili nove katedre, ki so jih zasedli humanisti, stari neomajni običaji so bili razrahljani, pri-rodna filozofija je pridobila pri ceni, izrečene so bile pobude, ki so rodile sadove šele kasneje. To je prva faza humanizma na dunajski univerzi, stopnja razvijajočega se humanizma. Ta stopnja je zanimiva prav zavoljo tega, ker kaže, kako se je humanistično gibanje začelo uveljavljati na območju filozofije.
Na Dunaju pa dobimo poleg orisanega humanističnega programa artistične fakultete še drug, bolj zahteven program. Izdelal ga je Konrad Celtis (1459-1508), humanist evropskega slovesa, ki je deloval od 1497 na dunajski artistični fakulteti, in sicer na novo ustanovljeni katedri za poetiko in retoriko. Celtis ni bil kompromisen, odločno je zavračal obe poti sholastične filozofije (realizem in nominalizem). Svojo zamisel študija je razvil ob raznih priložnostih: v predavanjih na ingolstadski univerzi (1492), v predgovoru k izdaji spisov Lucia Apuleia (1497), v posvetilnem pismu svoje knjige Quatuor libri amorum (1502), v korespondenci in nekaterih odah. Od tod povzemamo, da mu je bila vzor antika in italijanska renesansa. Uprl se je sholastični silogistično dokazujoči metodi, uporabljal je namesto nje stvarno obravnavo vprašanja po vzoru antike, kar se vsebine tiče pa je s poudarkom postavil v središče zanimanja kozmos, urejeno vesoljstvo. Njegova želja je bila, da bi se študenti spametovali, vzljubili staro, svetlo obravnavo prirodnih vprašanj in se s pomočjo prave filozofije obrnili proč od brezmočnih, vsebinsko praznih sporov o besedah, k trdnim, vse hvale vrednim starim disciplinam. Da s tem ni mislil ponavljati antike, izpričujejo njegova dela. Celtis je bil prepričan, da bo najbolj vreden in koristen začetek predavanj, če načne takoj centralno vprašanje filozofije, se pravi spoznavanje kozmosa, in združi s tem obrambo novega svetovnega nazora. To je bil Celtisov program: nova metoda, uporabljena na širokem območju filozofije prirode, znanosti sploh. Njegova jasna, odločna zahteva za bodoče delo je bila tedaj ogromnega pomena. Vzporedno s tem je ustanavljal znanstvene družbe (sodalitates), ki naj bi uresničevale zamisel nove izobrazbe, pospeševale nov svetovni nazor.
S svojim programom Celtis na artistični fakulteti ni prodrl, izven nje je ustanovil samostojen inštitut (1501/2), namreč
Collegium poetarum et mathematicorum. Čeprav inštitut kot samostojna ustanova ni imel trajnejšega obstoja, po Celtisovi smrti so ga vključili v fakulteto, je bil prav ta inštitut pobudnik, kažipot razvoju humanizma na Dunaju. Zasluga Celtisa, njegovih somišljenikov in naslednikov je bila, da je Dunaj doživel tudi stopnjo razvitega humanizma (Vadianus). Po tej poti si je univerza zopet priborila sloves, postala je priznana kot predstavnica humanističnih ved, kot središče nove, moderne izobrazbe. Razlikovati moramo torej med humanističnim programom artistične fakultete in programom Celtisovega inštituta. Prvo je faza prodirajočega humanizma, drugo razvitega humanizma z Vadianom kot središčem (o. 1510—1520).
V ta okvir postavimo Hvaletovo delovanje. Njegova knjiga je izšla leta 1513 v Hagenauu v založbi J. Rymmana, tiskal jo je H. Gran. Spis ni paginiran, vsebuje 179 strani oktav-nega formata. Naslov je:
H a b e s h i c a m a n d e l e c t o r t e x t u m
Parvuli quod aiunt philosophiae naturalis cum commentariis
eruditissimi viri magistri Matlhie Qualle
Carniolani et college gymnasii Viennensis
summa vigilantia e gravissimis autho
ribus decerptis qui conducent ma
xime: cum aliis tum his qui
vie nominalium addicti
proficiunt.
Ali:
Tu imaš ljubeznivi bralec besedilo spisa,
znanega pod imenom
Parvidus philosophiae naturalis,
z razlagami veleučenega magistra in člana dunajske gimnazije
Kranjca Matije Hvaleta,
iz najpomembnejših avtorjev kar mogoče skrbno zbranimi
in silno koristnimi kakor drugim tako tistim,
ki napredujejo
po poti nominalistov.
Če imenuje naslov Hvaleta člana dunajske gimnazije, pomeni isto kot univerze, humanisti so izraz gimnazija uporabljali enako kakor akademija in univerza. Hvaletovo delo vsebuje: posvetilno pismo, naslovljeno rojaku, zelo uglednemu in vplivnemu Pavlu Obersteinerju, epigram, ki ga je napisal Vadianus Hvaletu, svojemu nekdanjemu učitelju kot priporočilo knjigi, obsežen prolog in tri traktate. O posvetilnem pismu in epigramu je bilo že govora.35 Prolog obravnava vprašanja, kaj je filozofija, kako se deli, kaj je prirodna filozofija, govori tudi o pomenu in važnosti gramatike, retorike ipd. Zelo zanimivo je, da izpove Hvale v prologu svoje slovansko pokolenje, in sicer na svojstven način, namreč da imenuje cerkvenega očeta Hieronima (4. stoletje), o katerem so bili prepričani, da je Slovan, svojega rojaka: Hieronimus Barbatus, gentilis meus. Nadalje poroča prolog o filozofskih spisih prednikov, karakterizira njih stališča, ocenjuje njihov pomen v posameznih filozofskih disciplinah, daje napotke, priporočila glede filozofske literature itd.
Vsebina treh traktatov je v glavnem prirejena Aristotelovim spisom, osnovni problematiki aristotelske filozofije. Hvale sam pove, da obravnava prvi traktat vprašanja Aristotelovih knjig fizike, drugi traktat problematiko Aristotelovega spisa O nastajanju in izginjanju (De generatione et corruptione), tretji traktat pa da odgovarja Aristotelovemu spisu O duši (De anima). Hvale torej razlaga probleme: o prirodi, o materiji in formi, o gibanju, prostoru, neskončnem, o času, nato o elementih, kvalitetah, o nastajanju, izpreminjevanju in propadanju prirodnih reči, o stiku elementov in kontinuumu, v tretjem traktatu je podana razlaga za različna pojmovanja duše in duševnih sposobnosti ali zmožnosti (potentiae animae), in sicer vegetativne, senzitivne in racionalne sposobnosti. Traktat prikazuje tudi vprašanje volje, praktičnega intelekta, in posega s tem na območje etike, ki pa je le na kratko obravnavana, ob zaključku knjige se Hvale dotakne še vprašanja o dokazih za bivanje božje, ki jih tolmači (glede njih znanstvenega značaja) v smislu skepse W. Occama.
Knjiga vsebuje dvojni tekst: osnovno besedilo in razlage. Osnovno besedilo je tiskano po odlomkih in z velikimi črkami, razlage v zelo majhnem tisku. Osnovno besedilo zavzema skupno okrog 22 strani, torej je po obsegu res le knjižica, libellus isagogicus, tractatulus, ali kot so tedaj rekli, Parvulus. Vse ostalo so Hvaletovi komentarji. Težišče publikacije je tu.
Kdo je avtor osnovnega teksta, ki je pripravil v zgoščeni obliki aristotelsko filozofijo v študijske namene? Tekst je anonimen, vendar moremo že pri površnem pregledu ugotoviti, da ni Hvale avtor Parvulusa, zakaj večkrat uporablja izraze »kakor meni avtor« ali »kakor definira avtor« ipd. Če globlje pregledujemo vsebino, pa dobimo primere, kjer Hvale stališče avtorja naravnost odkloni. V starih filozofskih tekstih izvemo ime avtorja pogosto tam, kjer se obravnava teorija vzrokov, namreč ob vprašanju proizvodnega vzroka (causa efficiens), ki po Aristotelu odkriva izvor nastanka neke reči: kdo je bil vzrok za nastanek knjige? Drugače Hvale. Že v prologu načne vprašanje avtorstva in poroča, da je pričujoča naša knjižica (Parvulus) od besede do besede ekscerpirana iz knjige Alberta Velikega, Summa philosophiae naturalis, ali, kakor so knjigo tedaj imenovali, Philosophia pauperum.36 Po Hvaletu je avtor osnovnega besedila Albert Veliki. K temu mestu je potrebno nekoliko pojasnila. Za časa Hvaleta so pripisovali spis Summa philosophiae naturalis Albertu Velikemu, pozneje je bilo mnogo razpravljanja okrog tega vprašanja; danes smo bolje poučeni in vemo, da temu ni tako. M. Grabmann je s podrobnimi analizami pokazal, da je avtor tega dela Albert iz Orlamünde v Thüringcnu, ki je za študijske potrebe 14. stoletja priredil imenovano knjigo iz spisa Alberta Velikega: zavoljo enakosti imen da je nastala zamenjava, in sicer v rokopisih 15. stoletja, zlasti pa v 16. stoletju.37 Zavoljo te pomote Hvaleta seveda ne zadene noben očitek. Kot on so bili o tem prepričani tudi drugi, saj kritičnih izdaj tedaj še ni bilo. Vendar se Hvale nerodno izraža, ko poroča, da je Parvulus od besede do besede ekscerpiran iz Summae philosophiae naturalis. Če namreč primerjamo oba teksta, vidimo, da je Summa dosti obsežnejše delo kot Parvulus in da je problemsko drugače zgrajena. Ne morem si misliti, da bi Hvale - pri svojem izpričanem poznanju takratne literature - tega ne vedel. Zato menim, da je s svojo formulacijo »ad verbum« hotel povedati le to, da je Parvulus glede filozofskih osnov natančen povzetek iz Summae philosophiae naturalis. In to res je. Sicer pa: kako je sploh mogoče od besede do besede »ekscerpirati« tekst?
Parvulus je bil zlasti po študijskih ustanovah južne Nemčije zelo razširjen, bodisi kot rokopis, bodisi kot tisk. Uporabljali so ga za uvod v prirodno filozofijo, in sicer kot scientia naturalis introductoria, ki ji je na višji stopnji sledila tako imenovana scientia naturalis principalis. Primerjava našega besedila z nekaterimi filozofskimi teksti je pokazala, da soglaša z besedilom, o katerem je M. Grabmann ugotovil, da je njegov avtor magister Peter Gertrich iz Dresdena. To je torej avtor teksta, ki ga Hvale komentira. Z naslovom Parvulus philosophiae naturalis pa so v tisku izšli še drugi, več ali manj različni teksti od našega. Čeprav je torej obravnavani Parvulus le osnova za problematiko aristotelske prirodne filozofije, gre Hvaletu zasluga, da je dvignil knjižico na višjo raven, da so ob njegovih temeljitih in razgledanih komentarjih postajali študentje na tem območju filozofije res bolj izobraženi.
Preglejmo sedaj Hvaletovo delo z vidika humanističnih reform artistične fakultete. Na ta način se nam pokažejo njegove bistvene poteze.
1. Kakor pokazano, je reforma opozarjala na nujno potrebo študija prirodne filozofije. Iz Hvaletovega dekanskega poročila poznamo nagibe, zavoljo katerih je sam reformo prav na tej točki poglobil in uresničeval s tem, da je izdal komentarje k filozofiji prirode, ne k logiki. Tudi Vadianus povzdiguje v epigramu prav to Hvaletovo zaslugo, češ da je mladini dal najlepši dar, vrednejši od zlata, s tem da ji je odgrnil obličje prirode: njene prvine, spojene po skrivnih razmerjih, vzroke, začetek prirodnih stvari, morje od kod je in zemlja pa zrak in sonce ognjeno, s čim prižiga si pol večno bleščeči sijaj? Nedvomno je ta poteza izraz humanističnega duha nove dobe, kakor ga je dunajski mladini razodeval veliki Celtis.
2. Videli smo, kako je reforma podčrtavala zahtevo, da se premaga nasprotje med sholastično strujo realizma in nominalizma. Hvale je pravilno razumel pomen te odločbe za nadaljnji razvoj študija v novo smer, za uveljavljanje humanizma po univerzah. Predstavil je študentom obe smeri. Že v naslovu knjige je točno povedano, da bodo komentarji koristni kakor drugim (= realistom) tako tistim, ki napredujejo po poti nominalistov. Brez dvoma daje prednost nominalizmu. To odgovarja njegovemu filozofskemu prepričanju, ki zastopa v mnogih vprašanjih nauk te smeri, soglaša pa tudi s tradicijo dunajske univerze, na kateri je deloval, saj vemo, da je bila od svoje ustanovitve izrazita zastopnica nominalizma.
Naj navedem nekaj značilnih imen pri Hvaletu obravnavanih filozofov te smeri: W. Occam (imenuje ga nominalnim antesignanus), Gregor iz Riminija, Johannes Buridanus, Albert Saški (de Saxonia), Pierre d'Ailly, Johannes Gerson, Nicolaus Oresemski, Marsilius iz Inghena, Paulus Venetus, Johannes Caietanus, Johannes de Jandemo idr. O tej izrazito nominalistični literaturi razpravlja Hvale večkrat prav nadrobno. Voditelje imenuje globoke mislece, odločne v svojih naukih, zelo učene v vseh disciplinah. Pove, da si je iz del teh mož marsikaj osvojil, pogosto navaja njih spise in daje študentu tole priporočilo in nasvet: če boš sledil njihovim naukom brez zlobne kritike (absque calumnia), gotovo ne boš razočaran. Zlobna kritika je torej bila in Hvale se ji je protivil in kazal prednosti nominalistične obravnave posameznih teorij. O tem bomo še razpravljali. Prikazuje pa tudi nasprotno smer realizma. Značilno je, da ceni v tej družbi filozofov najviše Alberta Velikega. Pri humanistih je užival ta filozof velik ugled kot prirodni filozof, kot sistematični razlagalec aristotelskih spisov v celoti, se pravi predvsem prirodoslovnih, ki jih je mestoma dopolnjeval s svojimi komentarji; iz teh razlogov so humanisti v Nemčiji imenovali Alberta Velikega »nemški Aristoteles«. Nadalje prikazuje Hvale obširno doktrino Dunsa Scota in njegovih pristašev, npr. Johannesa Marbresa, Antonia Andreasa, G. Brixianusa, St. Brulifera, P. Tartareta, v zvezi z različnimi nauki navaja tudi njihove posamezne
spise. Redkeje omenja Tomaža Akvinskega, njegove učence, npr. Egidija iz Rima, in komentatorje; pogosto odklonjevalno. S temi imeni seveda ni izčrpana pestra literatura, dobimo še več manj poznanih filozofskih piscev obeh smeri, med realisti kajpada Platona, Avguština, njegove pristaše, predvsem v zvezi z vprašanjem volje. Na ta način je Hvale uresničil reformno prizadevanje, naj se konča s starimi običaji, ki so se jih sholastični magistri držali z žilavo vztrajnostjo, in pokaže pot bolj aktualnim vprašanjem in rešitvam.
3. Nadalje je z razumevanjem sprejel priporočilo, naj bi pri študiju upoštevali novo nastajajočo humanistično literaturo, bil je prepričan, da omogoča boljši način študija, daje nekatere boljše rezultate. Zato je opozarjal na humanistične prikaze antičnih filozofov. Sem spada zlasti francoski humanist Jacobus Faber Stapulensis, ki ga Hvale večkrat pritegne in ga imenuje učenega in vsestransko najbolj elegantnega magistra, nadalje renesančni filozof in prevajalec Marsilius Ficinus, kot predstavnika dunajskega kroga pa Peuerbach in Regiomontanus, o katerih je povedal, da sta kot astronoma s svojimi raziskavami ponesla sloves dunajske univerze v ves znanstveni svet.
Glede uporabljene literature omenim še dvoje tipičnih strani Hvaletovih komentarjev, njegovo zanimanje za antiko in za arabsko filozofijo. Ko prikazuje različne filozofske doktrine, dobimo pogosto tudi njihove predstavnike v antiki, dobimo mnogo definicij filozofskih pojmov iz antike, mnogo pojasnjevanja aktualnih vprašanj s pomočjo del Ovida, Cicerona, Plauta, Plinija, Boethiusa itd. Znano je, da je bilo poznanje antične filozofije v srednjem veku na splošno dosti skromno, pri Hvaletu pa opazimo - kljub netočnostim in pomanjkljivostim - napredek, kar gre seveda na račun splošne humanistične orientacije. Neobičajno dobro je poznal in upošteval arabsko filozofijo, dela Avicenne, Algazela, Averroesa. Kakor bomo videli, je pritegnil arabsko literaturo prav ob tistih vprašanjih, kjer so bili ti misleci originalni, se pravi na območju prirodoslovnih ved.
4. Poglejmo še reformno zahtevo glede metode študija. Že v posvetilnem pismu in v predgovoru je Hvale kritiziral staro metodo, češ da je podajanje snovi silno razvlečeno, z nikakimi mejniki vestno opredeljeno in pregledno porazdeljeno. Sam je priporočal kratkočo in jasnost (brevitas, perspicuitas). To je znani metodološki zahtevek humanistov. Ni ga le priporočal, temveč je ta zahtevek tudi sam uresničeval, kljub obilju gradiva je namreč dispozicija snovi vseskozi jasno in trdno postavljena. Podal je obilico filozofskih nazorov kratko in pregledno, ni jih pojasnjeval ne le abstraktno, temveč pogosto konkretno, s tedaj aktualnimi primeri, vzetimi iz dnevnega življenja. Njegovo prikazovanje je včasih kar živahno, poslužuje se splošno znanih starih pregovorov, v katerih govori dolgotrajno izkustvo, razpravljanje poživljajo tu in tam zanimive digresije, obrača se neposredno do študentov, daje jim navodila glede študija posameznih tez in uporabljene literature. Na mnogih straneh pridemo do prepričanja, da je knjiga rezultat učiteljeve dolgoletne predavalne prakse, ne od življenja odmaknjena, učena razprava, napisana pri pisalnem pultu. Ko pojasnjuje npr. teorijo o smotrnem vzroku (causa finalis), vprašuje, s kakšnim smotrom je začel cesar Maksimiljan vojno zoper Benetke, ali teorijo o medsebojni povezanosti vzrokov pojasnjuje z razmerjem med duševnim delom in telesno utrujenostjo, ali nauk o različno delujočih vzrokih in formativni sili v materialnem svetu pojasnjuje z deformacijami ali izjemnimi pojavi v prirodi (monstra; Fr. Bacon jih je imenoval iztirjene pojave, instantiae deviantes), npr. človek z dvema glavama, z eno roko, grbavci itd., opozarja pa tudi na specialne primere golšavosti, ki jih je poznal iz Štajerske in Pinzgaua ter razlaga, da golšavost ne spada med prej navedene primere. Na ta način dela teorijo laže razumljivo, namen konkretizirati abstraktno vsebino imajo tudi razne ponazoritve v knjigi. Vse to je storil iz težnje, da bi »po svoji moči podpiral prve negotove korake mladosti na poti v svet znanosti«. Ko govorimo o Hvaletovi metodi, spada sem, seveda ne na zadnjem mestu, osnovno metodološko vprašanje o pomenu in spoznavni vrednosti racionalnih, apriornih, spekulativnih metod in izkustvenih metod. Že na podlagi dosedaj podanega upravičeno pričakujemo, da spada med značilnosti Hvaletove publikacije empirična metodološka orientacija. In res je tako: izdatneje se poslužuje izkustva, opazovanja, izkustvenega sklepa, indukcije. S tem zahtevkom je omejeval prekomerno porabo in veljavo apriornih silogizmov, neutemeljenih konstrukcij, torej filozofijo, ki je bila sicer v polnem razmahu. Seveda pa imamo primere, ko dokazuje zgolj logično. Gramatiko je pojmoval docela v humanističnem smislu.38
Če povzamemo predloženo v celoti, vidimo: bistvene oznake Hvaletovega filozofskega dela ustrezajo osnovnim prizadevanjem dunajskih humanistov, podanih v reformah artistične fakultete, so neposreden odgovor na te zahteve. Po vsem tem se nam vsiljuje vprašanje, ali je bil Hvale eklektični mislec ali originalni filozof in v čem je njegova originalnost? Ob obilju obravnavane snovi iz preteklosti bi morda kdo domneval, da gre le za eklektično delo. Včasih res kaže tako. Vendar je za Hvaleta odločilen originalni izbor v mejah obstoječih naukov, odločilno je dejstvo, da ima svoja tolmačenja, svoje argumente, svoje premike v vsebinskih poudarkih, ki naznačujejo smer novih rešitev problemov, ima tenek posluh za porajajoče se nove misli. Značilna je razdalja, ki jo ima do preteklosti: tehta različna mnenja, pristaja na ena, zavrača na druga. Včasih obširno prikazuje nasprotna stališča z namenom, da seznani študente z literaturo, sam pa se ne spušča v sholastične pravde, temveč gre suvereno mimo njih, saj mu je postal problem sam že brezpredmeten (npr. de mixto et elementis) in sholastičnih kontroverz sploh biti ne more. Njegov samostojni odnos do preteklosti je utemeljen v stvari sami, tudi tedaj, ko gre za nauke filozofov, na katere je pogosto pristajal, recimo Occama. Tudi v takih primerih ohranja svoje stališče, »ne da bi zato preziral mnenja drugih« (opinionibus noti spernendis). To je dosti daleč od piscev, ki so sledili izbranemu filozofu »cum reverentia«.
Na mnogih mestih publikacije začutimo, da je doživel obravnavano vsebino kot osebno izpoved, kot svoj kažipot do tehtnejših postavk. Zato lahko zaključimo, da je Hvaletova knjiga njegov osebni filozofski koncept. Posebnosti spisa se je sam zavedal. V posvetilnem pismu dobimo dvoje pomembnih izpovedi: »če se z marsikom in v marsičem strinjam, kdo bi me zato obsojal? Kaj se izvede današnje dni, česar ne bi bila človeška prizadevnost poskusila že v preteklih časih? Resnično, nesmiselnost bo spočel, kdor hoče pri izumljanju novega stati raje na svojih nogah, kakor da bi stopal po stopinjah prednikov, ki so se v vseh vrstah naukov tako zelo odlikovali.« Drugo mesto pa se glasi: »z mojo pomočjo bodo študenti na mnogih mestih mojega komentarja brali reči, ki jih pri drugih ni najti, če pa le, potem vsekakor niso zbrane in povzete z enako kratkočo in jasnostjo.« Ni se čutil samo kot posredovalec prevzetega nauka in prav po načinu humanistov je zaključil posvetilno pismo z besedami: »da bi naša dunajska mladina ... rasla z mojo in drugih učenih mož pomočjo, to naj dajo bogovi, veliki in mali skupaj s prisklednimi demoni (patelarii), da se izrazim po Plautovo!«39
Da pomenijo Hvaletovi komentarji izboljšanje študijskih razmer okrog vprašanj prirodne filozofije, se lahko prepričamo, če jih primerjamo z izdelki dveh magistrov, Magnusa Hundta (1509) in Bartholomea Arnoldija iz Usingena (univerza Erfurt).40 Med razlagami osnovnega teksta so razlike, ki jih ne nameravamo pobliže navajati, saj nam gre le za splošno karakteristiko. Prednost gre brez dvoma nominalistično usmerjenemu B. Arnoldiju. Za oba spisa pa velja: vsebina je že v osnovni razpredelbi gradiva manj pregledno podana, snov je pogosto brez potrebe razvlečena, na široko razlagata zapletene sholastične kontroverze (zlasti Hundt), brez gibljivosti in originalnih prijemov, brez uporabe nove literature, brez odklonov od prevzetega, ki so tako značilni za Hvaleta; tudi brez ozke, žive povezanosti s študenti. Razmere so se torej na dunajski univerzi spremenile. To velja za območje prej zapostavljene prirodne filozofije. Ne velja pa enako za območje logike. Navedem zopet dvoje, sedaj dunajskih, tiskov, namreč kompendij logike, ki ga je priobčil Martin Edlinger (1509) in Conrada Pschlacherja komentarje k logičnim spisom Petra Hispana in Marsilia iz Inghena (1512).41 Kljub dobremu namenu magistrov, da bi izboljšali učbenike logike, imajo spisi vse znake kritizirane zastarele literature. Če je Tomaž Resch v uvodnem pismu pozdravil poenostavljeno, torej boljšo obdelavo logike, si moramo brez težav narediti sodbo o tem, kakšne so bile prejšnje izdaje logike, skozi katere so se morali pregristi dunajski študenti.
Lotimo se analize problemov! Izberem nekaj tipičnih primerov, ni pa naš namen, da bi sistematično prerešetavali Hvaletove komentarje.
Izkustvena usmerjenost spisa. Kaže se že v Hvaletovih pogostih izrazih »per experientiatn habemus«, »est contra experientiam«, dobimo celo prepričanje, da je prazno vsako delo brez eksperimenta (contra experhncntum ponere est dicere nihil). Tem izrazom ne smemo pridevati pomena in teže v poznejši dobi izoblikovanih metod izkustvenega raziskovanja, so pa jasna izpoved njegovega močnega upoštevanja izkustva kot uspešne poti bodočnosti. Sem spada tudi nominalistični princip ekonomije znanstvenega dela, ki ga Hvale visoko ceni in pogosto uporablja. Ta princip zahteva, da se pri znanstveni razlagi po možnosti izogibamo nepotrebnemu kompliciranju, če ga izkustvo ne zahteva, in skušamo izhajati s čim manj postavkami.42 Tudi po tej poti se je znanost usmerjala v stvarnost in pospeševala empirični postopek. Hvaletu je to načelo važno, večkrat se sklicuje nanj in v mnogih primerih je odločilni moment, na podlagi katerega odkloni nasprotujoča mu stališča.
V zvezi s to usmerjenostjo gre veliko Hvaletovo zanimanje za prirodoslovne vede, za fiziologijo, biologijo, medicino. Svoja izvajanja pojasnjuje neredko s primeri iz teh območij. Nagib za študij medicine humanistom pogosto ni bilo praktično izvajanje zdravniškega poklica, temveč težnja prodreti globlje v poznavanje prirode, osvojiti si širši razgled po njej. Zato sta bili zanje filozofija prirode in medicina organsko povezani: bonae litterae niso pomenile le humanistične vede, prav tako prirodoslovne, vključujoč medicino. Ko je npr. 1514/1515 Vadianus ob tekstu Naturalis historia Plinia Starejšega na Dunaju predaval o vprašanjih antropologije in fiziologije, so ta predavanja z enakim zanimanjem poslušali študenti artistične in medicinske fakultete. Tako govore viri. To usmerjenost so verjetno podprli tudi predstavniki medicine na dunajski univerzi: Stainpeis, Tannstetter (Collimitius), Spieshajtn (Cuspinianus). Kot znano, je bil tedaj študij medicine v glavnem Študij medicinskih piscev in od tod razumemo za tisto dobo značilno formulacijo, da se obračajo študenti »ad medicinac scriptores«. Med dunajskimi tiski dobimo še 1517 uvod v študij medicine, ki ima značilen naslov: Liber de modo studettdi sen legendi medicina; študirali so torej predvsem ob branju starih medicinskih tekstov. Prav tako Hvale. Sem spadajočo snov črpa iz arabske literature (Avicenna, Avencebrol, Averroes), pa tudi iz Alberta V., Marsilia Ficina, zastopani so še drugi medicinski pisci, npr. Cornelius Celsus Damascenus, Egidius Medicus, Nicoletrus Venetus, Paulus Pergulensis, W. Burleus, ki jim Hvale posveča mnogo pozornosti.
Pomen Hvaletove izkustveno prirodoslovne orientacije pravilno ocenimo, če upoštevamo ne le čas in kraj njegovega delovanja, temveč tudi dejstvo, da je najtesneje združena z njegovo teorijo stvarnosti, se pravi z njegovim pojmovanjem materije in z vprašanji, ki so s tem v zvezi. To je bistvena črta njegovih komentarjev. Teoriji materije konsekventno slede odločitve vprašanj De elementis et mixto, De privatione, De generatione, ontološki poziciji odgovarja senzualno osnovana spoznavna teorija, z njo v zvezi je Hvaletova psihologija, ki je v mnogem empirično podprta in ne logično metafizično. Sem spada tudi zanimiva anatomska grafika človeške glave, s katero ponazoruje takratna mnenja o psihičnih funkcijah. Pomen te grafike je pojasnil I. Pintar.43
Teorija stvarnosti. Ker je za celotni Hvaletov koncept prav ta teorija važna, se hočemo ob njej nekoliko delj pomuditi. Srednji vek je sprejel aristotelsko teorijo stvarnosti v smislu hilemorfizma, ki uči, da je priroda reč, sestavljena iz materije (hyle) in forme (morphe). Ta teorija je nasprotovala antičnemu atomizmu, kakor sta ga razvila Demokritos in Epikur, razpravljajoč o materiji in njenih nedeljivih delcih. Hilemorfizem je ostal vodilna teorija do renesanse, tedaj pa je na novo oživela atomistika, postala je v svojih variantah prirodna filozofija nove znanosti (Sennert, Basso, Fr. Bacon, G. Galilei, Descartes, Gassendi, Hobbes idr.). Odpor proti hilemorfizmu pa je nakazovala v nekaterih primerih tudi filozofija srednjega veka. Poglejmo. Po Aristotelu materija ni čutno zaznana snov, temveč to, kar je še nedoločeno, neoblikovano, amorfno (negativne opredelitve). Tako pojmovana materija je možnost za vsako telesno bit, ni pa že nekaj individualnega, konkretnega, stvarnega. Brez materije ni biti, toda materija sama ne eksistira samostojno, ni istinitost, temveč le možnost za to ali ono konkretno reč. V tem smislu je princip ali počelo biti, in sicer pasivni princip fizične substance. Substancialna forma zopet ni čutno zaznana oblika, temveč je bitni princip, ki oblikuje materijo, določa bitno nedoločeno, amorfno snov, podeli ji specifično naravo, bistvo in jo individualizira. Substancialna forma je aktivni princip biti, ki omogoča razvoj. Forma je torej vir gibanja materije, izvor njenih izprememb. Temu43a je nasprotoval atomizem prav zaradi pozicije substancialne forme kot edinega aktivitetnega principa in vira vsega gibanja materije. Razlikovali so še med materijo kot konstitutivnim principom ali pramaterijo (materia prima) in oblikovano materijo (materia secunda). V mejah srednjeveške filozofije so nastajale različne interpretacije, s katerimi so posamezni pisci pojasnjevali hilemorfizem. Različno so tolmačili pramaterijo, formo in njun medsebojni odnos. Ob tej interpretaciji so se razhajale poti, razvijale so se v smer idealizma in v smer materializma. Ni potrebno, da obravnavamo podrobnosti različnih stališč, zadošča ugotovitev: če izgublja v teh teorijah substancialna forma na poudarku, raste pomembnost materije in s tem možnost, da so začenjali pojmovati prirodo z vidika materije same, njenih delcev, torej možnost za razvoj v materialistično teorijo atomistike. V tem smislu so pot nakazovali npr. Averroes, Roger Bacon, Duns Scotus, zlasti nominalisti. Glavni tok šolske filozofije pa je vztrajal pri tradiciji. Ta zelo zanimivi razvoj je ostal večkrat prikrit in premalo upoštevan zavoljo mnogih visokih abstrakcij tedanje ontologije. Že Averroes je zapustil Aristotela, ko je učil, da vsebuje materija potencialno vse forme v sebi. Substancialna forma je s tem izgubila svoje prvotno mesto materiji enakovrednega faktorja, postala je posebnost materije. V problemu substance se je tako dvignil pomen materije: materija biva sama po sebi, ne po formi. To stališče je pozneje zagovarjal Giordano Bruno.
In kako Hvale? V prvem traktatu (lectio 4. adv. 2., lect. 6)44 razpravlja o tem važnem vprašanju aristotelske filozofije, razgrinja nadrobno Aristotelov nauk in pa nauke predstavnikov realizma in nominalizma. Hvale imenuje pramaterijo »ens in aetu«, »esse reale«, »aliquod in rerum natura«, mu pa je še več, namreč »ens aetu per se existens«. Po Hvaletu biva materija sama po sebi, ne po formi, je enovita, samostojna bit in kot taka dobiva forme. Izvaja: »materia prima est quaedam res simplex, actu in rerum a natura existens« in pojasnjuje to še s poznejšim dostavkom »neque ipsa suum esse proprium a forma habet, sed ipsa est quaedam entitas indistincta a quodam esse.« Materija torej ni le možnost za bit, ima že svojo aktiviteto, je sama že stvarnost. To je bistvena razlika nasproti Aristotelu, Albertu Velikemu, Tomažu Akvinskemu in njegovi šoli, to je tista miselnost, o kateri smo rekli, da je pripravljala pot novi prirodni filozofiji. Hvale obravnava naše vprašanje tako, kot je pričakovati od filozofa nominalista, saj so le-ti priznavali samo realiteto individualnih reči in so zato odklonili tezo Tomaža Akvinskega, da je materija sama le nepopolna bit, entitas imperfecta in ratione substantiae. Hvaletovo stališče je nauk tedaj naprednih nominalistov.
V zvezi s tem je problem, ki ga razvija v drugem traktatu De mixto, o spoju elementov (lect. 8). Nemalo težav je delalo takratni filozofiji vprašanje, kako so elementi v spoju, ali realno ali le potencialno (aetu ali solum potentia)? Eni so zagovarjali to, drugi ono mnenje, tretji so iskali vmesnih rešitev. Hvale prikazuje pregledno sem spadajoče ostre polemike, seznanja študente s celotnim gradivom, vendar se sam ne spušča v te kontroverze. Zanj je bilo jasno, da teh kontroverz sploh biti ne more, da so brezpredmetne, če pojmujemo pramaterijo kot »ens per se actu existens«.
Vzporedno s to ontološko opredelitvijo dobimo v tretjem traktatu spoznavnoteoretična izvajanja, ki poudarjajo pomen čutnega zaznavanja
Teorija vzrokov. (T. 1. lect. 7-12.) Hvaletovo temeljito poznanje problemov in literature se nam jasno prikazuje pri razpravljanju vprašanj o vzrokovanju. Osnova je Aristotelov nauk o vzrokih (causa materialis, formalis, efficiens, finalis), razširjen s poznejšimi dodatki. Na ta način dobimo pestro klasifikacijo vzrokov, notranji-vnanji, bližnji-daljni, aktualni-potencialni, primarni-sekundarni, iz lastne narave-akcidentalni ali pristopajoči itd. Kombinacija teh tipov vzrokov odkriva bujno prirodno dogajanje. Vodilno je prepričanje: v prirodi je vse med seboj na raznotere načine povezano, prirodno dogajanje je sklenjena vrsta vzrokov in učinkov, nič ni osamljenega.
V tej zvezi je zanimiv Hvaletov pogled na vprašanje o usodi (T. 1. lect. 10. adv. 1, 2, 3). Usodo (fortuna) definira kot causa efficiens per accidens, kot pristopajoči in v tem smislu nedoločen vzrok tistih učinkov, ki so nastopili proti intenciji delujočega subjekta. Vidimo, da gre tu za poudarek racionalnega subjekta, človeka, ki je zmožen presojanja, sklepanja, recimo planiranja. Kjer take racionalnosti ni, ni govora o usodi, temveč gre za slučaj, delujoč mehansko, po naravnem nagonu. Možnost usodnosti pada z razvojem intelekta, zakaj »ubi minor intellectus ibi rnaior fortuna, ubi maximus intellectus, ibi minima fortuna.«
Ob razlikovanju med univerzalnimi vzroki in partikularnimi dobi Hvale priložnost, da govori o problemu splošnega (universale). Kakor smo videli, je bila odločitev tega problema ločilno znamenje med taborom realistov in nominalistov. Nominalistična odločitev tega problema je zopet kažipot za razumevanje celotnega Hvaletovega dela. Po njem je splošno le beseda, namreč glas in pismenka, je le pojem v duši, dobljen z določenim postopkom abstrakcije: splošno ni realiteta izven nas. Piše: »omne universale... est vel vox, vel mentis conceptus, vel seriptura ... universalia non suni essentiae extra animam existentes« (lect. 9. adv.2). Pristaja tudi na Occamovo teorijo signifikacije in supozicije, se pravi na nauk, da more pojem zaznamovati in zastopati ali nadomestovati več individualnih reči in mu gre zavoljo tega splošnost. Hvaletov nominalizem ima tipično vokalistično konceptualistični značaj. K temu vprašanju se vrača v tretjem traktatu in sicer ob analizi racionalne duševne potence in osvetli tudi s te strani svojo pozicijo, da so splošni pojmi le intelektualna stanja.
V komentarjih dobimo nadalje zelo široko zasnovano obravnavo problema gibanja (motus; T. /. lect. 12.—17.).
V aristotelskem smislu analizira probleme movens in mobile, navaja različne vrste gibanja, pojasnjuje jih z obilnim gradivom, zavzema stališče do številnih filozofskih piscev. Gotovo je že sem spadajoče razpravljanje o različnih vrstah gibanja pomembno,45 enako tudi njegovo razlikovanje med fizičnim in matematičnim kontaktom, zlasti značilno pa je, da se ob uporabljenih distinkcijah poslužuje predvsem spisov Occama, Gregorja iz Riminija, Alberta Saškega, zlasti Buridana. Ti filozofi nominalisti so skušali prav v teh vprašanjih priti preko Aristotela, pokazati so hoteli njegove nezadostne, zmotne doktrine; niso se zadovoljili s tem, da bi ponavljali Aristotelov koncept, ga le dopolnjevali, temveč so postavljali nove hipoteze. Brez dvoma je za Hvaleta izredno važno, da je sprejel tako imenovano impetus – teorijo Occama, ki jo je razširil Buridan. V smislu te hipoteze se giblje telo, ki ga vržemo, naprej, in sicer toliko časa, dokler je impetus dovolj močan, da premaga odpor zraka in teže. Ta misel, prenesena na območje vesoljstvenega gibanja, pomeni: ko je gibanje vesoljstva sproženo, se v nadaljnjem ohranja po svoji lastni sili. V takratni dobi je bila ta misel revolucionarna, saj je podirala ustaljene nauke Aristotela in njegovih pristašev, češ da nebesna telesa stalno gibljejo neke posebne sferne sile, tako imenovane »inteligence«, imaterialne sile, ki so jih nekateri tolmačili kot demonske. Z novim pogledom na to vprašanje pa se je situacija bistveno izpremenila, pomeni prelom s preteklostjo, saj je v novi hipotezi naznačen, vključen pojem vztrajnosti in fizikalni pojem sile, ki sta v poznejšem razvoju teh vprašanj rodila obilen sad. Po vsej verjetnosti je Kopernik poznal to zamisel nominalistov.
Problem prostora in kraja (spatium, locus; T. L 17.—18.). Ob okrajšani razlagi aristotelskih definicij priporoča Hvale zlasti spis Alberta Velikega. De natura locorum. Za celotno razpravljanje je osnovno, da pojmuje prostor kot določilo snovne substance, torej objektivno, v aristotelsko kategorialnem smislu. Iz te postavke sledi, da ni prostora brez teles, in res odklanja Hvale možnost praznega prostora, in sicer v trojnem smislu: ni praznega prostora izven sveta,
(ne v prirodi (horor vacui), ne v snovni strukturi teles. »Kraj« definira kot del prostora, sledeč tradiciji, da je kraj prva meja telesa, ki mora biti nepremična (superficies cor poris continentis immobilis prima). Distinkcije o prostoru in kraju obširno pojasnjuje, navajajoč kar sedem stališč takratne različno usmerjene literature.
Čas in »sedaj» (tempus, nunc; T. I. lect. 18.-22.). Da bi mogel študentom uspešno obrazložiti vprašanje, o katerem meni, da je izredno važno, izlušči iz pestre literature nazore starih in modernih mislecev. Važni so mu zlasti Duns Scotus in njegovi pristaši Antonius Andreas, Jeannes Canonicus pa Occam s šolo. Tomažu Akvinskemu večkrat nasprotuje. Ob strani pustimo podrobnosti teh izvajanj, vodilna je misel, da moremo določiti čas po dvojni poti, objektivno in subjektivno, psihološko. Objektivno: čas je število gibanja prvega mobila in ob tem gibanju velja, da je zaporedno, se pravi, da je eno pred drugim, drugo za prvim, torej eno »prej«, drugo »pozneje«. V tem smislu je mogoče čas šteti, je numerus numeratus ali število, ki se šteje. Psihološka stran tega vprašanja pa je od nas zaznani čas. Tu gre za odnos objektivnega časovnega faktorja do dojemajočega subjekta in v tem smislu velja, da ni časa »brez duše, ki šteje gibanje«. To je čas kot numerus numerans.
V okviru teh postavk nastane vprašanje, kako določiti »sedaj« (nunc), kako praesens, praeteritutn, futurum? V 22. lekciji razvija Hvale sledeče misli: čas je nekaj razsežnega (trajanje), »sedaj« pa je nekaj nedeljivega v časovnem trajanju, kar samo ne traja, kar je konec preteklega in začetek bodočega, kot je točka v črti konec prednje in začetek naslednje razsežnosti. Razlika je v tem, da je točka v črti stalna (res permanens), časovna točka »sedaj« pa ne. Ob tej aristotelski poziciji razgrinja Hvale nazore drugih filozofov, med njimi tudi avtorja Parvulusa in se odločno izreče proti njemu, češ da nunc ne more biti in fluxu, kot trdi avtor, in prav tako, da se nunc ne more imenovati substantia temporis, kar zopet avtor trdi, saj se - meni Hvale - tudi točka ne more imenovati substantia lineae. Mimogrede: poleg navedenih vsebinsko različnih mnenj nam je to zavračanje pomembno, dokazuje namreč, da Hvale ni avtor osnovnega teksta Parvulusa, temveč so njegovi le komentarji.
Nedvomno je Hvaleta močno zanimalo vprašanje, kako določiti praesens, praeteritum in futurum. Nekatere misli je razvijal ob delu uglednega humanista J. Fabra Stapulensisa, ki ga ravno v tej zvezi imenuje vsestransko kar najbolj elegantnega filozofa. Govori o dvojnem pomenu sedanjega časa, preteklega in bodočega. Praesens v prvem pomenu je »sedaj« kot nedeljiva točka napram časovnemu trajanju; v tem smislu druži praesens kot indivisibile preteklo z bodočim. Praesens v drugem pomenu je sedanji čas (sedanjost) kot tisti del časa, ki ni mnogo oddaljen od srednje nedeljive točke. Če združimo del preteklega časa in del bodočega s časovno točko »sedaj« v eno celoto, dobimo sedanji čas, npr. ura, dan. Tako je pretekli čas del sedanjega časa, namreč tisti del, ki je že prešel, in če ni zelo oddaljen od sedanjega nedeljivega »sedaj«, se imenuje praeteritum actu, sicer pa praeteritum potentia (tak pretekli čas ni več del sedanjosti). Podobno velja za futurum actu in futurum potentia. Hvale je v ponazoritev teh misli navedel shemo Jakoba Stapulensisa, iz katere je razvidno, kako postane to, kar je bilo le futurum in potentia - actu futurum, in kako postane praeteritum in potentia, kar je bilo prej actu praeteritum (lect.22.adv 1.). Ta izvajanja in njih ponazoritev vzbujajo pozornost zavoljo tega, ker globlje opozarjajo na relativnost časovnih podatkov, torej na vprašanje, ki je postalo v zvezi s problemom prostora vodilno za filozofijo renesanse.
Ko prikazujemo Hvaletove komentarje okrog vprašanj o času, ne moremo mimo zanj značilne definicije, da je čas »causa sufficiens" korupcije, izginjanja, ne pa nastajanja, generacije (T. I.l. 27. adv. 2). To gotovo ni optimistično stališče in zanimivo je vprašanje: odkod Hvaletov sem spadajoči pesimizem?
O duši in njenih sposobnostih (potentiae, virtutes animae; T. III. l.adv. 1, 2, 3). Hvaletovi slušatelji so slišali o bistvu duševnsti kar dvanajst definicij antičnih filozofov in še šest sodobnih mnenj. Najširšo opredelitev duševnosti je zajel v formulo, da je princip življenja sploh, počenši od prvega vegetativnega javljanja življenja. Pri orisu in razlagi tega problema se je pogosto posluževal arabske strokovne literature. Glede mnogo diskutiranega vprašanja o odnosu duševne substance do njenih sposobnosti (zmožnosti, dispozicij) je ugotovil, da razlika med obema ni realna. S tem je učil enovitost duše in potenc in odločno nasprotoval tomistični struji. Po Hvaletu so duševne potence le različne strani ene in iste realitete. Svoj nauk je utrjeval z nominalističnim načelom ekonomije, češ da se je treba izogniti vsaki pluraliteti, ki je ne zahteva izkustvo in je torej nepotrebna.
Razlikuje vegetativno plast duševnosti, senzitivno, racionalno (T. III. l. III). Vsaka ima svoje stopnje in oblike. V pojasnitev njih medsebojnega odnosa je izdelal posebno tabelo. Razmerje med posameznimi duševnimi potencami prikazuje takole: vsaka višja potenca je odvisna od nižje, in sicer vsebuje po lastni naravi nižjo, je dopolnitev nižje, vtem ko je nižja potenca pogoj višji in njena trajna podlaga. Npr. vegetativna duševnost je pogoj za senzitivno in je njena podlaga, saj ni senzitivne duševnosti brez vegetativne osnove. Pri orisu in razlagi teh odnosov se je Hvale v izdatni meri posluževal arabske literature. Glede racionalne plasti je ugotovil, da ni racionalnosti, ki ne bi bila čutno in vegetativno osnovana. Velja pa tudi odvisnost vegetativne duševnosti od anorganske prirode, torej odvisnost živega od neživega: zvezo upostavlja posebna sposobnost prilikovanja (transmutatio): rastline se hranijo iz zemlje, zraka in vode, pa prilikujejo to snov po lastni sposobnosti potrebam življenja.
Vegetativno življenje, razvijajoče se iz anorganske prirode, se javlja kot sposobnost hranitve, rasti, ploditve (prim. traktat II). Ob teh vprašanjih je pokazal Hvale znova svojo široko razgledanost po takrat aktualni literaturi, svojo poudarjeno izkustveno orientacijo. Prav tako ob vprašanju občutkov. Opis čutil, v prvi vrsti opis očesa, je natančno podan, enako opis čutov, ki so odgovori na vnanji dražljaj (I, IV, V, VI, VIII, IX, X). Vse seveda primerno stanju znanosti njegove dobe. Omenimo še, da močno poudarja odvisnost občutkov od vnanjih predmetov: brez predmetov čuti ne morejo delovati, zato je vnanji predmet tisti faktor, ki dvigne občutek iz potence (iz možnosti) v akt občutenja (v dejanski občutek). V tem smislu je občutek podoba ali odraz vnanjega predmeta. Tudi višjo čutno duševnost prikazuje v prirejenosti k telesu. Sem spada že omenjena anatomska grafika. Na območju višje čutne duševnosti razlikuje: obči čut (sensus interior), fantazijsko predstavljanje (potentia imaginativa), spominsko predstavljanje (memoria, reminiscentia), oblikovanje (potentia formativa) in instinktivno prepričanje (potentia aestimativa).
Poleg tega obravnava še čutno stremljenje. Posebno gibanje mu je, vsebujoče različne aktivitete vegetativno senzititivnega življenja (potentia motiva). Po Hvaletu je vse življenje gibanje, aktiviteta. Pojavlja se v procesu hranitve, rasti, v krvnem obtoku, v fiziološko psihološkem procesu občutenja: virtus motiva naturalis, virtas motiva vitalis in virtus motiva animalis. Naznačeni aktivitetni vidik je zopet ena od karakterističnih potez Hvaletove prirodne filozofije (vpliv Dunsa Scota, Occama in njegove šole). Na nekaterih mestih dobimo podrobne razlage, upoštevajoč tolmačenja raznih nasprotnih filozofskih šol.
Zaključek duševnega razvoja je racionalna, intelektualna ali duhovna potenca kot bistvo človeka: osnovna je sposobnost spoznavanja (potentia cognitiva) in volje (potentia motiva rationalis). Spoznavni proces je Hvaletu pot od čutnih zaznav preko imaginativnih predstav do pojmov. Realizira se v procesu abstrakcije. Temelj spoznavanja so občutki, višek pa so splošni pojmi, ki jih je pojmoval, kot že pokazano, v nominalističnem smislu, torej kot intelektualna stanja brez realitete odgovarjajočih predmetov, objektov. V nadaljnjem razglaša vprašanje spoznavnih objektov in spoznavne vrednosti mišljenja. Odločno zanika teorijo realistov in teologov, da se deli racionalna duševnost na več potenc, ki bi se realno razlikovale od racionalne duše same.
Teoretični intelekt, praktični, conscientia, libcrum arbitrium itd. so le abstraktivno dobljene komponente, ki zastopajo celoto racionalne duševnosti. Hvaletov nauk je torej nominalistična ugotovitev njene enovitosti. Nasledek te pozicije se jasno pokaže ob vprašanju dejavnega in trpnega intelekta (intellectus agens, intellectus possibilis, T. III. l. XVI.), enega od najbolj spornih problemov stare spoznavne teorije. Hvale je posvetil mnogo pozornosti Aristotelovemu pojmovanju te razlike, prav tako njenim poznejšim interpretacijam, sam pa zanikava upravičenost tega razlikovanja in navaja sledeče protiargumente: anima activa in receptiva nista realno različni, zavoljo tega tudi ne intellectus agens in possibilis; ta nauk da nasprotuje načelu ekonomske porabe postavk, s katerimi delamo v znanosti; proti omenjenemu razlikovanju da govori tudi izkustvo: kakor v mejah čutnosti ne ugotavljamo sensus agens in sensus possibilis, tako ne v mejah razumnosti. Hvale uporablja tu strukturalno analogijo med obema območjema. Zanimivo je, da odkloni Averroesovo teorijo o skupnem nadindividualnem ali univerzalnem intelektu (monopsihizem; T. III. l. XV. adv. 1). Ta nauk je bil za časa Hvaleta dosti razširjen, zlasti po univerzah severne Italije (Padova, Bologna), bilo je aktualno sporno vprašanje in Hvale je čutil potrebo, da ga pojasni. Poučna je primerjava: Hvale - N. Verinas (1471 do 1499), De unitate intellectus.
Problem volje (voluntas; T. III.l. XIV.). Tudi glede volje je poudaril, da ni realno različna od duše, temveč je prav njeno bistvo. Pojmuje jo kot najvišjo stopnjo aktivitete. Videli smo, kako je prikazoval že vegetativno in senzitivno življenje v luči posebnih dejavnosti, volja pa je specifičnost duhovnega bitja, človeka. Voljo definira kot najvišjo in vsestransko gibateljico vseh sil, generalis motrix omnium virium. V tej zvezi zagovarja nauk o primatu volje nad razumom. V ostrem nasprotju do tomistov razlaga teze o svobodni volji in se naslanja pri obravnavi teh vprašanj na Avguština, posebno pa na Occama, Buridana in Gregorja iz Riminija. Iz izbire avtorjev in posameznih tez spoznamo Hvaletov lastni nauk, njegov voluntarizem.46
Na koncu knjige se dotakne še vprašanj praktičnega uma. Ni jih obdelal podrobneje, kar je razumljivo, saj razlaga problematiko prirodne filozofije. Bil pa je tudi prepričan, da gre tu za nazore, ki niso dostopni znanstvenemu raziskovanju v enaki meri kot teorije o prirodi. To prepričanje pride do izraza tudi pri obravnavi dokazov za božje bivanje. Običajno so govorili tedaj v posebnem poglavju tudi o teh nazorih. Nekateri nadrobno, Hvale na hitro roko, kakor je bil pač posamezen avtor zainteresiran ob tem vprašanju. Hvale je skeptičen glede znanstvenosti teh dokazov. Pridruži se Occamu. Že v predgovoru svoje knjige je odločno izpovedal svoj pristanek k raznim teorijam Occama, ocenil ga je kot ostroumnega, bistrega, globokega misleca. Ne bomo se čudili, da mu je dal svoj pristanek tudi na tem mestu.
Z navedenimi primeri nikakor ni izčrpana vsebina Hvaletovih komentarjev. Naznačujejo pa, kako je razlagal, vsebinsko razširjal in popravljal nazore diskutirane snovi in s tem obogatil skopi osnovni tekst magistra Petra Gertricha.
Videli smo, kako je Hvale s svojim delom in s svojo celotno osebno naravnanostjo uresničeval humanistični program artistične fakultete. Po postavitvi in obravnavi vprašanj spada to delo v dobo med 1492 do 1510, torej v čas, ko je preživljala dunajska fakulteta notranjo krizo, iskala poti med nasprotnimi izobrazbenimi ideali in cilji. Hvale je pravilno razumel perečo situacijo, postal je najbolj izrazit filozof prodirajočega humanizma. Zmagoviti humanizem na Dunaju, okrog 1510 do 1520, nima enako pomembnega filozofa. Ta humanizem spoznamo na območju filološko zgodovinskih in prirodoslovnih ved. Njegov vodilni mislec je Vadianus (Joachim von Watt). Bogata zakladnica njegovih publikacij izpričuje, kako močan razvoj so doživele misli, ki so si v prvi dobi gibanja le s težavo utirale pot. Naj navedem v tej zvezi le dva spisa: Vadianove sholije, to je razlaga in stvarna nadaljevanja problemov antičnega geografa Pomponiusa Mele (1518), in Vadianov veliki tekst iz istega leta, De poetica, ki ni le priča napredka v stroki, temveč kar izpoved nove kulturne zavesti sploh.
Na podlagi predloženega je obenem vidno izredno mesto, ki gre filozofu Matiji Hvaletu v zgodovini filozofije pri Slovencih.
OPOMBE
1 Hoff,
Gemalde von Krain, 1808, III, str. 120, navaja med pisatelji 16. stol. ime
Quale in v oklepajih Hvale, od tod povzame Dimitz II. str. 67: Qualle, Hvale
ali Hvala; ime in včasih naslov knjige omenja npr. še Klun, MHVK 1852, Kink,
Geschichte der kaisl. Universitat zu Wien, 1854, Aschbach, Geschichtc der
Wiener-Universität II, 1877 (v seznamu dekanov), Kavčič, Znameniti Slovenci,
JMK 1899, str. 6 s (več ne-izpričanih trditev), Gruden, Zgodovina slovenskega
naroda. Ne imenuje Hvaleta npr. Pohlin, Bibliotheca Carnioliae, Dolničar,
Bibliotheca Labacensis publica. Knjiga je danes redka, NUK ima dva primerka,
prav tako Nacionalna knjižnica na Dunaju, dunajska Univerzitetna knjižnica je
nima. nazaj
2
Arhiv dunajske univerze: Liber
Actorum facultatis artium IV. f 69 b-
3 Prim. G. Bauch, Deutsche Scholaren in Krakau in der Zeit der Renaissance (1460-1520), Breslau 1901. NAZAJ
4 Tomaž Prelokar (Thomas de Cillia) r. o. 1420 v Celju ali njegovi okolici, u. 25. aprila 1496 v Konstanzu. Leta 1446 imatrikuliran na dunajski univerzi, je tam postal magister artium (1451), pozneje doctor utriusque iuris. Kot svetovalec Friderika III. je imel različne zaupne funkcije, od 1480 je bil dunajski prost in kot tak univerzitetni kancler, 1491 škof v Konstanzu. Tomaž Prelokar je bil vnet pristaš humanističnega gibanja, ugledna osebnost in mu je bila zaupana naloga, da je od 1471-1474 vzgajal cesarjevega sina Maksimilijana; bil je prvi humanistični učitelj bodočega cesarja, pospeševalca humanističnih ciljev. Prim. H. Goehler, Das Wiener Domkapitel von seiner Gründung bis 1554, Dissertation, Wien 1932 (z navedbo literature). NAZAJ
5 Briccius Preprost, r. v prvi polovici 15. stol. v Celju, u. 29. novembra 1505 na Dunaju. Od 1469 je predaval na dunajski artistični fakulteti, zbiral je študente okoli sebe, širil je humanizem; od 1491 doctor theolog. Kot ciceronianec se je trudil, da bi uvedel med študijske predmete Ciceronovo Rethorica nova, da bi za fakulteto pridobil več spisov humanističnih avtorjev. S superintendentom univerze B. Pergerjcm je bil v prijateljski zvezi in ga je zastopal v njegovi odsotnosti. Pri uveljavljanju humanizma mu gre pomembno mesto. Prim: SBL VIII, 497 s, k temu še A. Horawitz, Der Humanismus in Wien, Leipzig 1883, Kink GUW I, G. Bauch, Die Reception des Humanismus in Wien, Breslau 1903. NAZAJ
6 Jurij Slatkonja, r. v Ljubljani 21. marca 1456, u. 26. aprila 1522. Študiral je na dunajski univerzi, bil sprva kantor dvornega glasbenega zbora, nato kapelnik, vodja prenovljenega zbora. Postal je središče vsega glasbenega življenja na Dunaju, prvi strokovnjak v vprašanjih glasbe, udejstvoval se je tudi na polju matematike in astronomije. Bil je cesarjev svetovalec in je za »zelo važne, raznotere usluge« dobil plemstvo. Kot markantna, prosvetljena osebnost, glasnik, učenjak, diplomat, je izredno pospeševal napredna stremljenja. Pritegnil je krog somišljenikov humanistov, sem spadajo: Celtis, Peter Bonomo, Jakob de Banisiis, Janez Cuspinianus, Janez Krachenberger, Jakob Spiegel, Janez Stabius, Filip Gundel, Jurij Collimitius, Joahim Vadianus itd. Od leta 1513 je bil dunajski škof. Prim. Aschcnbach, GWU H; H. Zschokke, Geschichte des Metropolitan Capitels, Wien 1895; J. Mantuani, Musik in Wien v Geschichte der Stadt Wien, Bd. III, Wien 1907; isti Jurij pl. Slatkonja DSv 1907; Wiener Renaissance v Klassiker der Wiener Kultur Bd. I, Wien-Zürich 1947. NAZAJ
7
E. Arbenz, Vadianische Briefsammlung der Stadtbibliothek St. Gallen I, 1508-
8
Univerzitetni internati seveda niso mogli zajeti vse ukaželjne mladine, bilo je
tudi več privatnih domov, kjer je bilo življenje dosti manj urejeno. Prim.
Kink, GUW II, Aschbach GWU I, K. Schrauf, Zur Geschichte der Studentenhäuser an
der Universität Wien, Wien
9 Imenik dekanov v dunajskem univerzitetnem arhivu. NAZAJ
10 Dunajski univerzitetni arhiv: Acta facultatis artium IV. f. 69 b-f 71 a. NAZAJ
11 Quo modo ea (physica, philosophia naturalis) fere omnes vacare scholasticos conspicimus solis quibusdam logices regulis sterilibus a tenera eorum aetate imbuti. S tem je naznačena že bistvena izprememba v poudarku, ki so ga dajali humanisti posameznim filozofskim predmetom. NAZAJ
12 Cuspinianus, r. 1473 v Schweinfurtu, u. 19. aprila 1529 na Dunaju; bil je večkratni dekan in rektor univerze, znan tudi po raziskovanju zgodovine in kot pomemben diplomat. Pri humanistih je bilo izpremenjeno ime vnanje znamenje izpremenjene miselnosti. NAZAJ
13 Prim: Kampschulte, Die Universität Erfurt in ihrem Verhältnisse zu dem Humanismus und der Reformation, Trier 1858; G. Bauch, Die Universität Erfurt im Zeitalter des Frühhumanismus, Breslau 1904; G. Bauch, Die Anfängc dcs Humanismus in Ingolstadt, München 1901; W. Vischer, Geschichte der Universitat Basel von der Gründung 1460 bis zur Reformation 1529, Basel 1860; R. Wackernagel, Geschichte der Stadt Basel II, Basel 1916; P. Zarncke, Die urkundlichen Quellen zur Geschichte der Universität Leipzig (1409-1559) Abh. der Königl. Sächs. Gesellschaft der Wiss. 1857; G. Bauch, der Frühhumanismus in Leipzig, Leipzig 1899; Kink, GUW II; Aschbach GWU II; G. Bauch, Die Reception des Humanismus in Wien, Breslau 1903; K. Grossmann, Die Frühzeit des Humanismus in Wien bis zu Celtis' Berufung 1497 v Jahrb. f. Landeskunde von Niederösterreich XXII, 1929; W. Näf, Vadian I, St. Gallen 1944. NAZAJ
14 Bernard Perger, r. o. 1440, u. o. 1502; 1464 magister artistične fakultete na Dunaju, 1465 imatrikuliran na medicinski fakulteti, 1476 na juridični, kjer je dosegel 1481 licenco, leta 1478 dekan nato rektor univerze. Od 1492 do 1501 superintendent univerze. Za časa ogrske okupacije Dunaja je deloval v pisarni Friderika III. kot njegov tajnik in poslanik, pozneje je postal protonotar in avstrijski kancler. P. je znan predvsem po svoji prireditvi slovnice Grammatica nova, prvi tisk verjetno v Padovi 1482, nato 17 izdaj (prim. Hain, Repertorium bibliographieum); zavrgel je takrat silno razširjeni sholastični učbenik Aleksandra de Villadei in je napisal slovnico že v humanističnem duhu. Pergerjev pomen pa ni le v tem, da je reformiral pouk latinščine, segel je mnogo globlje, podprt z naklonjenostjo cesarja je začel preosnovo celotnega študija na artistični fakulteti in je vodil vztrajno to akcijo do svoje smrti. Prim.: Rupprich, Celtis Briefwechsel, München 1934; Bauch, Die Reception des Humanismus in Wien, 1903. NAZAJ
15 Celtis, r. 14S9 v Wipfeldu ob Mainu, u. 4. februarja 1508 na Dunaju. Nadarjeni fantič je dobil priložnost za šolanje, pozneje se je vpisal na univerzo v Kolnu in Heidelbergu, obiskal je Italijo in je postal po povratku v domovino primus poeta laureatus in Germania. Mnogo je potoval, posečal razne univerze (v Erfurtu, Rostocku, Leipzigu, Krakovu); dobro je poznal takratni znanstveni obrat, zato je povsod nastopal proti obstoječemu, širil je humanizem, pospeševal prevajanje klasikov, izdajanje antičnih tekstov in njih komentarjev. Kot profesor retorike in poetike je deloval na ingolstadski univerzi (1492-1497) in na dunajski (1497-1508). Ni hodil po izhojenih poteh, željan je bil sprejemati od antičnih vzorov, od sveta in življenja samega. Njegov veliki pomen ni v filozofskih naukih, saj je zanj značilna pestra, pogosto neuravnovešena zbirka misli, jasno pa je vidna nova smer: poudarjanje novih nalog, ki jih ima filozofija, združena s humanističnimi vedami, se pravi s filološko historičnimi in matematično prirodoslovnimi disciplinami. Podobo Celtisovih prizadevanj si naredimo iz njegovih publikacij. Prim: Rupprich, Celtis, Briefwechsel, München 1934, Bauch, Die Reception Hartfelder, Der Humanist Celtis als Lehrer, Jahrbücher für Phil. und Pädagogik 29 Jg; F. v. Bezold, K. Celtis der deutsche Erzhumanist, Aus Mittelalter und Renaissance, München 1918 (ponatis); Th. Geiger, Conrad Celtis in seinen Beziehungen zur Geographie, München 1896; P. Joahimsen, Der Humanismus und die Entvwicklung des deutschen Geistes, Dt. Vierteljahrschr. 1930; že navedena korespondenca itd. NAZAJ
16 Pismo
Krachenbergerja Celtisu z dne 27. februarja
17 Prim. France Goršič, Vinogorski, gora in gornik v Jezik in slovstvo, letnik III/5, str. 231-233; Denis, Wiens Buchdruckergesehichte 1782, 14; Aschbach GWU I, str. 573. NAZAJ
18 Beseda gimnazija v 16. stol. ni imela današnjega pomena, ni označevala ustanove, ki pripravlja dijake za visoko šolo, temveč je pomenila toliko kot izraz akademija in univerza. Humanisti so se radi posluževali besede gimnazija, hoteli so se namreč izogniti prejšnjemu terminu »studium generale«, ki se jim je zdel naravnost barbarski. NAZAJ
19 Prim. W. Goldinger, Paul von Oberstein. Ein Diplomat im Dienste Maximilians I. und Ferdinands I. v Festschrift zur Feier des zweihundertjährigen Bcstandcs des Haus-, Hof- und Staatsarhives II. Bd., Wien 1951, str. 314-326; H. Goehler, Das Wiener Domkapitel von seiner Gründung bis 1554, Wien 1932 (pri P. Oberstainerju napačni biografski podatki, ki jih je popravil Goldinger). NAZAJ
20 Ioachimi Vadiani Helvetii, De poetica et carminis ratione; spis je bil tiskan 1518, nastal pa je iz Vadianovih predavanj v 1.1512/13. Prim.: W. Näf, Die Entstehungsgcschichte des Buches De poetica, Vadian-Studien H. 1, St. Gallen 1945. NAZAJ
21 F. Klun v MHVK 1852, str. 74, zmotno navaja knjigo kot dunajski tisk; tudi pri navedbi tiskarja dobimo večkrat pomoto (Hoff, Kavčič idr.), namreč: Opera Henrici Grancivis - pravilno: Henrici Gran, civis in oppido imperiali Hagenau. NAZAJ
22 Joachim von Watt - Vadianus, r. 29. nov. 1484 v St. Gallen, u. istotam 1551; po začetnem šolanju doma se je napotil 1501/2 na dunajsko univerzo, dosegel tu stopnjo bakalavrija, licenciata, 1508 magistra in se vraščal bolj in bolj v Celtisov krog. Od 1510 do 1518 je deloval na tej univerzi kot humanistični učenjak in kritik, posegal je na območje filologije pa tudi zgodovine, prirodopisa in geografije. L. 1514 ga je Maksimilijan ovenčal z lovorovim vencem. Vpisal se je še na medicinsko fakulteto in je 1517 promoviral za doktorja medicine. V študijskem letu 1516/17 je bil obenem študent medicine in rektor univerze. 1519 se je mudil v Krakovu, potem pa je preko Dunaja odpotoval v domovino, kjer se je poslej udejstvoval kot zdravnik, politik in reformator. Prim.: Aschbach GWU II, 393-409, W. Näf, Vadian I, Bd., St. Gallen 1944. NAZAJ
23Hvaletovo dekansko poročilo. NAZAJ
24Pisec pisem mračnjakov je to po svoje povedal takole: ... Kaj pa naj delam na ti univerzi, kjer je poet rektor in je tukaj sploh toliko reuchlinistov (sc. humanistov) kakor na nobeni drugi univerzi: namreč Joachim Vadianus, rektor, in Jurij Collimitius Tannstetter, zdaj zdravnik, nekdaj matematik, in Janez Cuspinianus, cesarjev sluga in svetovalec. In nekdo, ki se kliče Tomaž Resch, in Simon Lasius, ki je rojak Janeza Reuchlina, in veliko drugih (A. Sovre, Pisma mračnjakov 1954, II. 30). NAZAJ
25Jakob Wimpheling, Diatriba, Hagenau 1514, c. 21. G. NAZAJ
26Bauch, Deutsche Sholaren in Krakau .. . Breslau 1901. K temu še: A. Slodnjak je videl v katalogu Jagelonske biblioteke v Krakovu več filozofskih rokopisov, katerih pisci so označeni kot ljudje iz slovenskih dežel. V zvezi s Hvaletovim problemom je omenjeni iskal stikov med dunajskim in krakovskim humanističnim gibanjem. NAZAJ
27Npr. iz Vadianove korespondence pismo Petra Eberbacha z dne 13. septembra 1510 in pismo Sebastiana Reinalda z dne 13. avgusta 1540. NAZAJ
28Iz Hvaletovega posvetilnega pisma; k temu knjiga dunajske Nacionalne knjižnice sig. 167060-B. NAZAJ
29 Alma Sodnik-Zupanec, Filozof Matija Hvale, NS 1958, št. 5, str. 392-413. NAZAJ
30 Med naloge naših dni spada tudi prikaz zgodovine filozofije pri Slovencih, saj bo dopolnil podobo našega kulturnega razvoja v preteklosti. Nekaj je že narejenega, vendar bo zahtevala sistematična obdelava snovi še mnogo dela. Že dosedanji pregled filozofske literature pri nas od 16. do incl. 18. stoletja je pokazal, da imamo poleg filozofa M. Hvaleta dosti močno skotistično gibanje, nekaj čistega tomizma, tekste raznih struj, ki so v nekaterih postavkah še sholastični, pa sprejemajo že vplive moderne filozofije, imamo spise, ki kažejo vplive Boškovičeve prirodne filozofije, predstavnike prosvetljenske filozofije, poizkus izdelati univerzalno vedo, ki bo združevala filozofijo z matematiko in še to in ono. Gotovo pa je, da ne moremo prej misliti na sintezo te snovi, dokler podrobno ne poznamo posameznih del: ni mogoča utemeljena sinteza brez predhodne analize. Izsledke svojega raziskovanja sem deloma že objavila, in sicer v SBL, v Enciklopediji Jugoslavije, Sodobnosti, Naši sodobnosti, v Razpravah SAZU, Zborniku filozofske fakultete II, Actes du Symposium international R. J. Boškovič, v Jugoslovenskem časopisu za filozofiju in sociologiju itd. NAZAJ
31 Prim. Denifle H., Die Universitäten des Mittclalters, Berlin 1885, Denifle-Chatelain. Chartularium universitatis Parisiensis, Paris 1889-1897. Munimenta academica universitatis Oxoniensis, ed. Anstey, London 1868, Zarncke F., Die deutschen Universitäten im Mittelalter, Leipzig 1857, Ritter G., Via antiqua und via moderna auf den deutschen Universitaten des XV. Jahrhunderts, Sitzungsberichte der Heidelberger Academie der Wissenschaften, 1921. NAZAJ
32 Kink R., Gcschichte der Universität zu Wien, Wien 1834. Aschbach J., Geschichte der Wiener Universitat I., Wien 1865, Bauch G. Die Reception des Humanismus in Wien, Breslau 1903, Grossman K., Die Frühzeit dcs Humanismus in Wien bis Celtis' Berufung 1497., Jahrbuch f. Landeskunde von Niederösterreich XXII. 1929. V poštev prihajata zlasti Kink, ki navaja tekste starih listin, dasi večkrat nepravilno, in Bauch, ki je tekste preveril in mestoma korigiral, vendar ni upošteval celotnega gradiva. NAZAJ
33 Dunajski univerzitetni arhiv: Liber Actorum facultaris artium III. za leto 1492. f. 375; Acta fac. art. IV. za leto 1499, f. 10s; Acta fac. art. IV. za leto 1501, f. 20s in Acta fac. art. IV. za leto 1510, 69 b-71 a, zlasti seje 3. maja, 1. septembra, 13. septembra. Od tu še nekaj dodatnih podatkov: študenti in bakalavreji fakultete da se naj ne ukvarjajo s praznimi rečmi in nepotrebnimi sofizmi, naj ne zanemarjajo tekstov in kar je osnovno, predavanja naj bodo vsebinsko koristna in skrbno pripravljena, fakulteta naj glede na učni sistem sledi kakemu uglednemu in priznanemu učitelju kot druge velike univerze, npr. Dunsu Scotu, Albertu ali njemu sorodnemu (mišljen je Tomaž Akvinski), ali Occamu, študenti naj polagajo izpite na osnovi tekstov, ne drugačnih spisov, in se naj ne zanimajo le za snov, iz katere bodo izpraševani. L. 1499 dobimo ponovni zahtevek, naj sledi fakulteta kateremu koli filozofu, ki je na glasu (alicuius doetoris et autoris famati) in nato sklep, da morajo študenti obvezno poslušati humanistične predmete, gramatiko, poetiko, retoriko in predložiti potrdilo o tej izvršeni obveznosti, če hočejo biti pripuščeni h glavnim izpitom. Nadalje izvemo, da so črtali iz študijskega programa zastareli učbenik gramatike Doctrinale Aleksandra de Villa-dei, mesto njega pa uvedli humanistično usmerjeno gramatiko Nikolaja Perotusa; ponavlja se zahtevek, da bodi razlaga razumljiva, opusti se naj vse, kar je preveč razvlečeno, zamotano, mladini nedostopno. Za študij filozofije je pomembna odločba, da se določi komisija, ki bo nominalistično literaturo pregledala, po potrebi popravila, zbrala v eno knjigo in oskrbela tisk na stroške fakultete; ta kurz naj bo obvezen za študente; sledi odločba o ustanovitvi burze realistov. NAZAJ
33a Iz tehničnih razlogov je izpadla beseda »ugledne«: ...druge ugledne visoke šole ...« (op. urednika). NAZAJ
34 Predlog Hvaleta v Acta fac. artium IV. 70 b v skrajšani obliki: Secundum decanus proposuit, cum saepe saepiusque inter assessores suos aliosque magistros seniores de non mediocri utilitate nobilitateque libelli (quem vulgo parvulum philosophiae naturalis vocitant) disputatum erat, per tempus lectionum non solum scholastici atque baccalaurii, verum etiam lectores magistri in physicis In dies eruditiores evaderant. Quo modoea fere omnes vacare sebolasticos conspicimus solis quibusdam logices regulis sterilibus a tenera eorum aetate imbuti. Quapropter his atque aliis rationibus facultas mota conclusit, quod praefatus parvulus philosophiae naturalis publice ac ordinarie scholasticis suis pro baccalaureatus in eadem gradu legi debeat, in locum secundi ac tercii Petri Hispani traetatum, ita ut bi tre grossi, qui prius pro his tractatibus praefatis dandi essent, pro mercede lectorum parvuli pbilosophiae in posterum dabuntur, adiunctis denique decem ab exerciciarum priorum mercede resectis, sic quod audiens parvulum pbilosophiae dabit lectori magistro 31 nummos Viennenses, pro exerciciis vero priorum analyticorurn dabit 60 solum. NAZAJ
35 NS 1958, št. 5, str. 404-410. NAZAJ
36... Albertum Teutonem cognomento magnum... ex cuius libro, quem Summam philosophiae naturalis intitulavit vel ut alii volunt Summam pbilosophiae pauperum praesens noster libellus isagogicus de verbo ad verbum excerptus est. NAZAJ
37 M. Grabmann, Die Philosophia pauperum und ihr Verfasser Albert von Orlamünde in Thuringen. Beiträge zur Geschichte der Philosophie des Mittelalters, Bd. XX. 1918, Münster. NAZAJ
38 Imenuje jo: omnium scientiarum fons et origo, edini vir, edina podlaga vseh ved; njena naloga je, da omogoča skladen, logično resničen in retorično okrašen govor (sermonem congruum, logica verum, retorica ornatum). Program znanosti se je s tem razširil, vsebuje tudi gojitev besede, govora kot posebne kulturne vrednote. To je bil Celtisov ideal. NAZAJ
39 "Patelarii« so Penati, ki jih je Plautus imenoval »priskledne« demone, ker so jim ob slovesnih priložnostih postavljali krožnike s prvinami pridelkov. NAZAJ
40 Parvulus philosophiae naturalis je bil tiskan večkrat kot anonimen tekst, npr. 1499, Dunaj 1510, 1516, 1521, poleg tega s komentarji, npr. Magnus Hundt, Introductorium in universalem Aristotelis physicam, Lipsiae 1500, Gregor de Konitz (Laticephalus), Textus parvulus phliosophiae naturalis, Lipsiae 1509, Bartholomeus Arnoldi de Usingen, Parvulus philosophiae naturalis, Basileae 1511 idr. NAZAJ
41 Martin Edlinger, Magistri Joannis Holandrini... obligationutn et insolubilium tractatulus, Viennae 1509, Conrad Pschlacher, Compendiarius parvorum logicalium liber continens perutiles Petri Hispani tractatus priores sex et clarissimi Philosophi Marsilii dialectices documenta... Viennae 1512. NAZAJ
42 Frustra fit pre plura, quod fieri potest per pauciora, ali: entia non sunt mutiplicanda praeter necessitatem ipd. NAZAJ
43 Pintar I., Najstarejša od slovenskega avtorja priobčena anatomska podoba, Zdravstveni vestnik, 1949, str. 53-56; prav dobro je pojasnil Pintar to risbo v tretjem traktatu Hvaletovih komentarjev, navedel je tudi nekaj poučne literature. NAZAJ
43a Stavek se v izvirniku začne: »Taki teoriji...« (op. urednika). NAZAJ
44 Knjiga Parvulus ni paginirana, ima pa svojstveno zgradbo, ki omogoča, olajša orientacijo po problemih. Razdeljena je na tri traktate, vsak traktat na lekcije, vsebujoče pregled problemov enega traktata, enega filozofskega območja. V mejah lekcij dobimo še nadaljnjo važno razdelitev, ki je kažipot za obravnavo enega problema, obrača namreč pozornost slušatelja in bralca na važne sestavne dele enega problema; Hvale je označil to na svoj način: adverta (in animam), bodi posebno pozoren, študiraj prav to vprašanje. V tem smislu citiram navedena mesta v sledečem redu: Tractatus, lectio, adverte primo, secundo, tertio itd. Pripomniti je še, da ima tekst močne okrajšave in ne redke tiskovne napake. NAZAJ
45 Nauk o gibanju se nadaljuje v tretjem traktatu, zajema razne vrste gibanj na biološkem polju. NAZAJ
46 Pri orisu stremljenja razlikuje še npr. stremljenje po skladnosti, oziroma neskladnosti pojavov (appetitus complacentiae -displicentiae), nadalje stremljenje, ki je naš pristanek doseženi skladnosti (appetitus efficax acceptativus) in naš odpor proti doseženi neskladnosti (appetitus efficax refutativus). NAZAJ