Univerza v Ljubljani

Akademija za glasbo

Glasbena pedagogika

Specialna glasbena didaktika 4

SPLETNE STRANI:

 Držinsko gledališče Kolenc

 Vače

 Moj hobi – zbiranje sličic - Kraljestvo živali

 

 

 

Raziskovalna naloga:

           Gvido Učakar,

glasbenik iz Moravške doline

 

 

Vače, maj, 2007                                                                                   Jana Kolenc

 

 

KAZALO

Kazalo…………………………………………………………………..  2

1.) Uvod in raziskovalni cilji…………………………………………… 3

2.) Skladateljevo življenje……………………………………………… 4

          2.1) Marta Gorjup o skladatelju…………………………………. 4

                   2.1.1.) Življenje, kot ga je pri skladateljevi ženi zapisala

                              Marta Gorjup……………………………………….4

                   2.1.2.) Delo, kot ga je zapisala Marta Gorjup……………...5

                   2.1.3.) Upodobitev…………………………………………6

                   2.1.4.) Nekatere objave o Gvidu Učakarju………………...7

 

2.2) Hema Učakar o skladatelju………………………………….8

 

2.3) Nagrade in priznanja ………………………………………..11

         

3.) Skladateljeva dela……………………………………………………12

          3.1.) Komentar glasbenih izvajalcev in dirigentov o

                   njegovih delih………………………………………………12

                   3.1.1) Pogovor s Sašem Vavpetičem, dirigentom

                              Moravške godbe…………………………………...12

                   3.1.2) Pogovor s člani Policijskega orkestra, takratne

                             Godbe milice……………………………………….12    

 

          3.2.) Analiza njegovih najbolj znanih del in dokaz njihove

                   umetniške vrednosti………………………………………..13

          3.3.) Katalog ohranjenih del……………………………………..14

4.) Prireditve, na katerih so skladateljeva dela izvajana………………..17

          4.1) Z orkestrsko glasbo v novo sezono (Novice iz

       Moravške doline, junij/julij 2001, Letnik II, Številka 6)……17

4.2) Ambient navdušuje nastopajoče in poslušalce (Novice

        iz Moravške doline, junij 2002, Letnik III, št.6)……………19

4.3) Polovica izvedenih skladb je bila Učakarjevih (Novice

       iz Moravške doline, junij/julij 2003, Letnik IV, št.6)……….20

4.4) Prihodnost Glasbenih večerov z Gvidom Učakarjem……….21

5.) Zaključek in spoznanja……………………………………………...22

6.) Viri in literatura……………………………………………………..23

7.) Priloga: Posnetki koncertov: Večeri z Gvidom Učakarjem 2000,

2001, 2002, 2003

 

         

 

 

1.)   UVOD IN RAZISKOVALNI CILJI

 

Z glasbenikom Gvidom Učakarjem se na žalost nikoli nisem osebno srečala. Izvedela pa sem zanj, ko je bilo potrebno najti predmet raziskovanja iz kraja, od koder prihajam. Ko sem se o tem pogovarjala s starši, sem dobila osupljivo informacijo: na Vačah je nekaj let živel skladatelj, ki je bil pomemben ne samo za rodni kraj (Moravče), temveč tudi za širšo javnost – nenazadnje je bil vodja vojaškega orkestra v Ljubljani, vplival na razvoj slovenske vojaške glasbe, napisal nekaj uspešnic, ki jih godbe še danes igrajo (širom bivše Jugoslavije) - igral je celo za Tita!

Tistega, ki bi o skladatelju rad izvedel kaj več, pa moram razočarati. V enciklopediji so ga očitno po nesreči izpustili, ker po razpadu Jugoslavije nihče ni več razmišljal o “bivši” vojski ali o njenih glasbenikih. Tudi skladatelj je bil glede sebe in svojega dela precej skromen; kar je napisal, je dal naročnikom – svojih del večinoma ni kopiral ali arhiviral.

 

Bolj ko sem raziskovala sledi v zvezi s skladateljem, več možnosti se je odpiralo. Ugotovila sem, da je skladateljev opus precej obsežen, vendar ni nikogar, ki bi ga uredil. 

Nikjer ne obstaja publikacija, ki bi obširneje razlagala njegov življenjepis, katalog del, ipd.

Obstaja pa letno srečanje godbenikov na Moravškem gradu, ki se imenuje Večer Gvida Učakarja.

 

Moji cilji v raziskovalni nalogi so torej doseči, da skladatelja spozna širša glasbena javnost, narediti katalog njegovih del, narediti strokovno analizo njegovih največjih uspešnic in obogatiti nekaj knjižnic (npr. glasbena zbirka Narodne Univerzitetne knjižnice v Ljubljani, kjer so med mojim raziskovanjem na oddelku za glasbeno zbirko že pokazali očitni interes zanj, knjižnica Akademije za glasbo, knjižnica na Vačah,..).

 

 

 

 

 

 

 

 

 

2.) SKLADATELJEVO ŽIVLJENJE

         

2.1) Marta Gorjup o skladatelju

Ena izmed bolj znanih raziskovalk skladatelja Gvida Učakarja in njegovih del je bibliotekarka Marta Gorjup iz Moravč (pri intervjujih ji je pomagala tudi Bernarda Mal, ki je skladateljevo ženo tudi fotografirala).

Maja 2004 je napisala v revijo Novice iz Moravške doline daljši članek, v katerem je predstavila skladatelja, njegovo življenje, delo in celo nekaj anekdot. Predstavljena pa je tudi problematika glede skladateljevega opusa, ki je sicer zelo obsežen, vendar pa se je najbrž dosti del se “tudi izgubilo, ali pa se ne ve, kdo hrani originale, saj jih je, ko so bili napisani, njen mož dal iz rok in se ni dosti zmenil za to, da bi mu jih vrnili”.  

Zanimivo je, da je Gorjupova omenila v članku nekaj dejstev, s katerimi se Hema med mojim razgovorom ni strinjala.

 

2.1.1) Življenje, kot ga je pri skladateljevi ženi zapisala Marta Gorjup

 

Rojen je bil 6. avgusta 1912 pri Štorenku v Moravčah kot tretji otrok (imel je starejši sestri Minko in Viktorijo). Že kot deček je sodeloval pri moravški godbi. Leta 1926 je, star štirinajst let, odšel v vojaško glasbeno šolo v Vršac in nato v Zagreb na srednjo glasbeno šolo. Prijavil se je na razpis dirigentske šole v Beograd in bil sprejet kot eden izmed petih sprejetih od 140 prijavljenih kandidatov. Končal je dirigentsko šolo in dobil čin podporočnika. Po začetku II. svetovne vojne (tedaj je bil kapelnik godbe 18. polka v Beogradu), je bil ujet in nato sedemnajst mesecev v ujetništvu v Osnanbrücku. Od tam se je vrnil domov, v Moravče, kjer je ostal do konca vojne. Leta 1944 se je poročil s Hemo Rogelj (njena družina po očetovi strani izvira iz Moravškega).

Leta 1945 se jima je rodil sin Borut, leta 1952 pa sin Goran.

Po drugi svetovni vojni je postal dirigent godbe komande mesta Trst. Nato je služboval najprej v Pazinu, nato v Mariboru, Portorožu, kjer je bil kapelnik godbe Odreda. Okoli leta 1950 se je z družino preselil v Beograd, kjer je bil zaposlen v generalštabu tedanje vojske na Oddelku za vojaške godbe. Leta 1955 je prevzel mesto kapelnika godbe komande garde in to ostal do upokojitve leta 1963. V tem času (med 1955-63) je s tedanjim državnim vodstvom tudi potoval po državnih obiskih v tujino. Po njegovi upokojitvi se je družina preselila v Ljubljano. Umrl je po težki bolezni 7. maja 1986.   

 

 

            2.1.2) Delo, kot ga je zapisala Marta Gorjup

 

»Gvido Učakar je deloval kot dirigent in komponist. Za svoje dosežke in dirigentsko delo je dobil veliko priznanj in odlikovanj. Njegova žena se iz njegovega pripovedovanja spominja, da je ob obiskih tujih držav pogosto priredil himno države, da jo je godba garde odigrala ob sprejemu. Združenje pihalnih orkestrov pri Zvezi kulturnih organizacij Slovenije ga je leta 1981 imenovalo za svojega častnega člana. Bil je eden od ustanoviteljev Pihalne godbe Bežigrad, sodeloval je tudi z drugimi pihalnimi godbami, tako z godbo iz Mengša, Cerknega, Buzeta… Kot član komisij je sodeloval na tekmovanjih pihalnih orkestrov Slovenije. Zelo aktivno se je vključil tudi pri ponovni ustanovitvi godbe v Moravčah leta 1974. Za moravške godbenike je napisal nekaj lažjih skladb za začetnike in jim bil za mentorja in svetovalca. Z njimi je sodeloval vsa leta in jim, ko je bil že hudo bolan, napisal fantazijo Moravška dolina. Za Moravško godbo je napisal tudi skladbo Pod Limbarsko goro.

Poleg dirigentskega dela je Učakar deloval tudi kot komponist, zložil je okoli sto koračnic. Naj nekatere naštejemo: ena najstarejših Pozdrav Ljubljani, Činkole (nastala leta 1939, ko je bil na praksi v Ljubljani), Korotan, Istra, veliko igrana Gorenjska, Slovenska koračnica, Naša Slovenija, Pod Gobavico… Priredil je mnogo slovenskih narodnih pesmi za pihalne orkestre oz. pihalne godbe, tako npr. venčke Za Sav'co, Slovenski svet, Vesela dežela.

 

Na glasbenem oddelku v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani imajo tudi osebno mapo Gvida Učakarja, ki obsega notno gradivo nekaterih njegovih del in sicer:

 

  • rokopis osnutka skladbe Gustava Ipavca O mraku – priredba za godbo in pihala (brez letnice nastanka),
  • Vesela dežela, venček, Ljubljana; DZS, 1950 (kot del Zbirke skladb za pihalni orkester),
  • Zvuci bosanskih šuma, »potpuri«, Ljubljana, 1951,
  • Pesma vojnika domovini iz leta 1966.

 

Mnogo rokopisnega notnega gradiva hrani tudi glasbenikova žena, ki pravi, da se je verjetno mnogo stvari tudi izgubilo ali pa se ne ve, kdo hrani originale, saj jih je, ko so bili napisani, njen mož dal iz rok in se ni dosti menil za to, da bi mu jih vrnili.

 

Moravška pihalna godba je leta 2001 prvič priredila Glasbeni večer Gvida Učakarja, na katerem je skupaj s Pihalnim orkestrom Bežigrad poslušalcem predstavila kar nekaj Učakarjevih skladb. Glasbeni večer je bil lani prirejen že tretjič in vedno se ga je udeležila tudi gospa Hema Učakar, glasbenikova žena. Njun sin Borut se z glasbo ukvarja ljubiteljsko, vrsto let je igral kitaro pri ansamblu Vilija Petriča, zdaj pa igra v Parlament dixieland bandu. Z glasbo se ukvarja tudi Učakarjev vnuk Blaž.«

 

 

Kratek življenjepis in delo iz enega izmed koncertnih listov Večera z Gvidom Učakarjem.

 

 

            2.1.3.) Upodobitev

 

 Kiparka Jožica Komandina je za pihalni orkester Bežigrad izdelala doprsni kip Gvida Učakarja.

 

           

 

 

2.1.4.) Nekatere objave o GVIDU UČAKARJU:

 

  • KOKALJ, M: Polovica skladb je bila Učakarjevih.

V: Novice iz Moravške doline IV (2003), št. 6. Str. 14.

  • MAL, B.: Ambient navdušuje nastopajoče in poslušalce.

V: Novice iz Moravške doline III (2002), št. 6. Str. 18.

  • MAL, B.: Z orkestrsko glasbo v novo sezono.

V: Novice iz Moravške doline II. (2001), št. 6. Str. 14.

  • MAL, B.: 75 let z godbo Moravče.

V: Slamnik 38 (1999), št. 7/8 Str. 1+13 ilustr.

  • PLOHL, I.: Oj, ta vojaški boben…

V: Stop 9 (1976), št. 13. str. 36.

  • STRAŽAR, S.: Gvido Učakar, glasbenik.

V: Moravška dolina. Moravče, 1978.

 

Marta Gorjup, bibliotekarka 

Za pomoč pri nastajanju članka se zahvaljuje Hemi Učakar, Miru Capudru in Milanu Moč.

 

2.2) Hema Učakar o skladatelju

 

Imela sem srečo, kajti skladateljeva žena, Hema Učakar, še vedno živi. Prijetna gospa živi v Ljubljani in hrani večino njegovih del. Vsa dela sem si lahko tudi sposodila in jih prekopirala. Na žalost pa je gospa precej skromna, zato ni dovolila zvočnega snemanja, kar bi precej olajšalo moje delo, pa tudi s stališča raziskovalca bi bilo bolj korektno. Dovolila pa je, da sem si delala zapiske.

Zanimivo je, da se Učakarjeva z nekaterimi stvarmi, ki so bile objavljene v članku Marte Gorjup, ne strinja. Tako na primer v članku piše, da je bil dirigent v gardi kralja Aleksandra, čeprav to ni res. Ravno tako ni res, da je Hema rojena na Vačah (sama pravi, da za članek o Gvidu Učakarju tako ali tako ni važno, kje je rojena).

O skladateljevem delu se je živahno razgovorila. Potrjuje, da njen mož ni vodil evidence, »računa«; vedno je napisal original in ga dal naročnikom. Zadnje delo, ki ga je napisal, je delo Pod Limbarsko goro. Takrat je bil že zelo bolan, zato ima tudi skladba že skoraj mrtvaški tempo. Original je podaril Miru Capudru, življenjska želja Heme Učakar pa je -  slišati to delo.

Skladateljeva žena hrani tudi seznam nekaterih njegovih koračnic ( med njimi so tudi: Partizanska, Pod Golico, Pod lipo, Pod oknom, Zvuci bosanskih šuma, Domovina, Slovenski partizan št. 1 in 2, Od Soče do Vardara, Dalmatinske melodije, Za Savo št. I, II, III, Bosanska C, Pod Pokljuko, Mengeška koračnica, Pozdrav Mengešu, Veselica in mnode druge skladbe).

 

Zanimivo je tudi to, da skladatelj sprva ni pustil, da bi se njun sin glasbeno izobraževal, čeprav je imel posluh (kasneje pa je igral kitaro, v glasbeni skupini).

Hema Učakar na moje vprašanje, ali je skladatelj sodeloval še s kom, pravi, da Gvido ni imel potrebe sodelovati z drugimi skladatelji. Imel je svoj orkester in svoj urnik. Res pa je, da je priredil kar nekaj skladb (okoli sto).

Skladateljeva žena ve tudi prenekatero dragoceno anekdoto o tem, kako so skladbe nastajale. Vzemimo za primer skladbo Činkole, ki je bila v štiridesetih letih prejšnjega stoletja zelo popularna – orkestri so jo radi igrali, vrteli pa so jo tudi po radiu. Ga. Hema se spominja časa, ko je Učakar študiral. Činkole je bila gostilna, kjer so se študenti dostikrat družili. Ko je Učakar prvič to pesem slišal po radiu – bili so ravno na poti v Trst – je bil izjemno vesel in od takrat naprej je vedno vabil prijatelje v gostilno Činkole, »in pivo častil«.

 

Hema Učakar je omenila tudi nekatera dela, kjer je skladatelj sodeloval z izvajalci, kot je na primer skladba Moravška dolina, kjer je sodeloval citraš Kokalj iz Gorenjskega (pol pesmi je napisal on).

Govorila je tudi o delih, ki jih je Gvido pisal za Moravško godbo. Sprva so želeli imeti pesmi, ki so bile za izvajalca lahke, hkrati pa naj bi lepo zvenele. To so kot začetniki radi igrali. Ko pa so znali takšno lahko skladbo zaigrati popolnoma pravilno, je Gvido Učakar svoje notne partiture namenjene njim, raztrgal in jim rekel: »Zdaj to znate! Tega ne igrajte več! Zdaj pa pride nekaj malo težjega…«

 

Kar se skladateljevega življenjepisa tiče, njegova žena pravi, da se spominja časov, ko je bil že zelo bolan. Bilo je leto 1985 in obiskal ga je Miro (Capuder) iz Moravč. Takrat mu je Gvido povedal svoj življenjepis:

Šolanje je začel v Vršcu, v nižji glasbeni šoli, potem pa je bil premeščen v Karlovac. Tam je igral v vojnem orkestru, dirigent le-tega pa je bil Drago Lorbek. Med tem pa se je iz Karlovaca vozil na Akademijo v Zagreb (zahtevnost učne snovi je bila na nivoju zdajšnje srednje glasbene šole). Kasneje je bil premeščen v Zagreb, pri tem mu je pomagal dirigent Lorbek (da vožnja ni bila več potrebna). Sledil je razpis za vojne dirigente, ki so ga razpisali vsake 3 leta. Tako se je vpisalo 140 nadarjenih glasbenikov, le pet pa so jih sprejeli – med njimi tudi Gvida Učakarja.

Na praksi je bil v Ljubljani, v vojaški godbi na Roški (takrat je napisal »Činkole«). Po končani praksi je bil premeščen za kapelnika godbe 18. polka v Beograd. Tam je dočakal vojno in bil v Beogradu zajet s strani Nemcev in bil odpeljan v Osnanbrück (Hema Učakar se še danes spominja njegove številke v ujetništvu: 1703). Po dveh letih se je vrnil in deloval na terenu v Moravčah. Takoj po končani vojni (junija 1945) se je moral javiti komandi mesta Trst. Poklical ga je tudi Drago Lorbek, ki je bil takrat referent. Tam je bil kapelnik komande mesta Trst. Godba se je kasneje umaknila iz Trsta v Pazin (Istra).

Leta 1946 je bil Gvido Učakar premeščen kot kapelnik 43 divizije v Maribor, nato pa v Beograd v generalštab  kot pomočnik »Odseka za vojne muzike«.

Iz generalštaba je šel v pihalni orkester Komande garde, kot kapelnik in to ostal vse do upokojitve. Po upokojitvi se je še isto leto preselil v Ljubljano. Pomagal je pri pihalnih orkestrih Cerkno, Moravče, Bežigrad, Buzet,..  Bil pa je tudi član komisije za tekmovalne orkestre in častni član Kulturne skupnosti Slovenije.

Skladateljeva žena Hema Učakar hrani prenekatero dragoceno fotografijo svojega moža.

 

Priznanje Zveze kulturnih društev Slovenije – Gvidu Učakarju, častemu članu (hrani ga Hema Učakar).

 

Gvido Učakar in njegovi godbeniki.

 

            2.3) Nagrade in priznanja

 

Skladatelj naj bi dobil tudi Kersnikovo priznanje (ki ga podeljujejo v Domžalah). Njegova žena se namreč spominja, da so ga na poslednji poti mnogi imenovali za Kersnikovega nagrajenca, celo posvetilo na cvetju je bilo namenjeno Kersnikovemu nagrajencu Gvidu Učakarju. Na žalost pa pisnega potrdila ni nikoli prejela. Ta podatek je torej treba še raziskati.

 

Tudi skladateljeva dela, ki živijo še po njegovi smrti, prejemajo vedno večji odziv.    

Lep primer za to sem našla v delu razpisa za naj slovensko koračnico (citiram):

 

»Kulturno društvo MIHAELOV SEJEM v sodelovanju z Zvezo slovenskih godb in Javnim Skladom za kulturno dejavnost  Republike Slovenije,OI Domžale.

R A Z P I S U J E

10. festival NAJ SLOVENSKA KORAČNICA – MENGEŠ 2006

1.) Festival > Naj slovenska koračnica – Mengeš 2006 < se lahko udeležijo vse godbe, ki delujejo na območju Republiki Sloveniji, iz zamejstva in tujine.

Tekmovanje bo v Mengšu, v soboto 27. maja 2006.

2.) Vsaka gostujoča godba mora na festivalu izvesti tri koračnice. Izvedbo koračnic bo ocenjevala tričlanska strokovna komisija.
Godba v programu izvede naslednje koračnice.

Pozdrav Mengšu – Gvida UČAKARJA (letos nagrajena).
Starejšo koračnico
iz godbenega arhiva (koračnica, ki je bila napisana za vaš orkester – godbo), ki ni bila izvajana ali pozabljena itd.
Tekmujoča avtorska koračnica ali koračnica po prosti izbiri.«

3.) Skladateljeva dela

Skladateljeva dela so bila izvajana tako pri nas kot tudi v tujini. Eden izmed ciljev pa je ugotoviti, kakšno umetniško vrednost imajo. Pri tem sem si pomagala z mnenji glasbenih izvajalcev in dirigentov in s strokovno analizo nekaterih njegovih najbolj znanih del.

Poskusila pa sem tudi zbrati njegovo ohranjeno delo in ga urediti v smiseln katalog.

         

3.1.) Komentar glasbenih izvajalcev in dirigentov o njegovih delih

         

Pri iskanju glasbenih izvajalcev sem si pomagala z napotki skladateljeve žene Heme Učakar.

Ona, ki ga je spremljala celo življenje, namreč najbolje ve, s kom je skladatelj sodeloval in kdo ga še danes najraje izvaja. Govorila sem s sledečimi glasbeniki:

 

                        3.1.1.) Pogovor s Sašom Vavpotičem, dirigentom Moravške godbe

Dirigent Moravške godbe Sašo Vavpetič se je prijazno odzval povabilu, da izrazi svoje mnenje o Učakarjevih delih. »Pridružujem se mnenju, da lahko Gvida Učakarja brez skrbi postavimo ob Vinka Štruclja.«

 

                   3.1.2.) Pogovor s člani Policijskega orkestra, takratne Godbe milice 

Ko sem iskala stik s Policijskim orkestrom, sem imela srečo: prvi, s katerim sem navezala stik, je bil gospod Branko Sladič, ki se v imenovanem orkestru udejstvuje že več kot 25 let. V Policijskem orkestru igra tolkala, o delih Gvida Učakarja pa je povedal: »Spomnim se, da smo igrali nek Venček partizanskih, tega je že 25 let. Inštrumentacija je bila takrat drugačna, kot je danes. Igrali smo eno skladbo ali dve, »luštn« je zvenel. Nasploh je tisto, kar je napisal, za tiste čase »fajn« zvenel.«

 

 

3.2.) Analiza njegovih najbolj znanih del in dokaz njihove umetniške   

                  vrednosti.

Za analizo nekaterih bolj prepoznavnih del Gvida Učakarja sem prosila mag. Črta Sojarja Voglarja, ki pravi:

»Gvido Učakar je značilen predstavnik skladateljev, ki so pisali pretežno priljudne skladbe za pihalne godbe. Melodična vsebina je preprosta in hitro zapomljiva, harmonski tok pretežno na osnovnih funkcionalnih kombinacijah (T-S-D), z le občasnimi izleti v sosednje tonalitete. Tudi forma se nagiba k standardni dvodelni obliki ali tridelni obliki, bodisi enostavni ali sestavljeni (pri sestavljeni so posamezni deli seveda v sosednjih tonalitetah), dvodelnost tematike je značilna; prvo temo igrajo visoki instrumenti, drugo temo pa basovski instrumenti, npr. pozavne in nekatere tube. Učakar pozna vse transpozicije instrumentov (zanimivo je, da uporablja rogove v Es, kar danes ni tako običajna praksa), sama orkestracija je razdeljena na melodijo s spremljavo, z občasnim kontrapunktičnim dialogom med melodijo in basom.

 

Žalostinka za veliki pihalni orkester z naslovom Lipa se po uvodnem f molu hitro premakne v As dur, iz katerega ne odstopi več. Dvodelna forma nima pomembnega kontrasta; gre bolj za temo in odgovor na to temo, ki se po kratkem štiritaktnem intermezzu še enkrat ponovi (d.c. al fine).

 

Koračnica z naslovom Korotan je grajena v sestavljeni dvodelni formi; prvi del s temo v visokih instrumentih in se zaključi na dominatni tonaliteti (modulirajoča velika perioda), drugi del pa s temo v nizkih instrumentih (značilen inštrumentacijski prijem). Drugi, prav tako dvodelni in precej razširjen del skladbe, ki je v subdominatni tonaliteti (Es dur), ima naziv trio: v partituri sicer ni razvidno, ali naj bi šlo za počasnejši tempo, kar je značilno za tovrstno formalno strukturo, vendar verjetno ostaja tempo nespremenjen. Tudi teme ne izvajajo npr. trije instrumenti ali v triglasju.

 

Umetniška vrednost skladb niha; uvertura z naslovom Domovina je dosti bolj ambiciozna skladba, ki se ne zadovolji le z običajno kvadratno periodičnostjo fraz, ampak vsebuje tudi vsebinsko kontrastne momente z gostejšo kromatiko in večjim harmonskim bogastvom (pogostejše modulacije tudi v nekatere bolj oddaljene tonalitete). Domnevam, da je umetniška vrednost skladb pri Gvidu Učakarju pogojena z namenom nastanka posameznih skladb.«

 

3.3.) Katalog ohranjenih del

 

V tem seznamu so zbrana dela, ki sem jih našla pri: Hemi Učakar, Moravški godbi in Domžalski godbi.

 

INSTRUMENTALNA DELA (za pihalni orkester):

 

A.)  KORAČNICE

 

1.) Korotan za veliki pihalni orkester

2.) Štorskim železarjem, koračnica za veliki pihalni orkester

3.) Pod Pokljuko, koračnica

4.) Zadnja pot, žalna koračnica

5.) Zvuci bosanskih šuma, potpuri bosanskih melodija iz NOB, za duvački orkestar

6.) Mostec, koračnica

7.) Planinska, koračnica

8.) Za vasjo, part. koračnica, za mladinsko godbo na pihala

9.) Vojaška, koračnica

10.) Koroška koračnica

11.) Za Lescè, koračnica

12.) Celje, koračnica

13.) Ob tabornem ognju (za Moravško godbo)

14.) Stadion, koračnica

15.) Koračnica, za veliki pihalni orkester

16.) Sutjesko, koračnica

17.) Svoboda 71, koračnica

18.) Pod crvenom zastavu, jubilejna koračnica za 40. g. KPJ i SKJ i stadion

19.) 43. Divizija, marš

20.) U napad, marš

21.) Koračnica za natečaj RTV

22.) Pogrebna koračnica

23.) Konjuh Planina

24.) V partizanskem taboru, koračnica za mladinsko pihalno godbo

25.) Slovenka, koračnica za mladinsko pihalno godbo

26.) Potpuri, koračnica za Buzet

27.) Vaška, koračnica

28.) Stoji Ljubljan'ca, koračnica

29.) Tam na ravnem polju, koračnica za začetnike

30.) Pod Golico

31.) Partizanska

32.) Pod lipo

33.) Od Soče do Vardara

34.) Dalmatinske melodije

35.) Za Savo št. I, II, III

36.) Bosanska C

37.) Mengeška koračnica

38.) Pozdrav Mengšu

39.) Przgar, koračnica

40.) Partizanske pesmi

41.) Narodni marš

42.) Mladinska, V boj

43.) Slovenski svet

44.) Za Savco

45.) Fantje na vasi

46.) Slovenska koračnica

47.) Gorenjska

48.) Kaj mi nuca planinca

49.) Vaška koračnica

50.) Pod Gobovico

51.) Prelepa Moravška dolina

52.) Za goro

 

 

B.)   OSTALA DELA

 

1.) Lipa, žalostinka

2.) Domovina, orkestrska uvertura

3.) Partizanka, uvertura

4.) Slovenski partizan št. 1,2 in 3, venček

5.) Las Companias de Acero, španske; napisal Carlos Palacios, aranžiral G. Učakar

6.) Pesmi partizana Cirila

7.) Pod oknom, IV. Stavek suite: Iz naših krajev, andante cantabile

8.) Gora Limberška, preludij

9.) Za goro, mala fantazija št. 2, valček

10.) Sutjeska, uvertura za duvački orkestar

11.) Za goro, fantazija št. 3

12.) Gozdič je že zelen, žalostinka

13.) Veselica, polka

14.) Internacionala, himna SFRJ

15.) Stoji Ljubljanca

 

 

4.) Prireditve, na katerih so skladateljeva dela izvajana

 

Skladateljeva žena Hema Učakar hrani številne koncertne liste iz prireditev, kjer so izvajali tudi Učakarjeva dela, kot so: srečanja pihalnih orkestrov in tekmovanja le-teh, kjer je bil dostikrat tudi član strokovne žirije. Njegova dela se še vedno izvajajo na številnih tekmovanjih pihalnih godb. Letos je ena izmed njegovih skladb del rednega programa na tekmovanju pihalnih godb v Mengšu. Njegove skladbe so bile tudi »železni repertoar« nekaterih priznanih godb, kot so Godba milice, Pihalna godba Bežigrad, Godba Gorje in drugih.

Najbolj so seveda odmevne tradicionalne prireditve – Glasbeni večeri z Gvidom Učakarjem.

Koncerti so potekali v toplejših mesecih let 2000, 2001, 2002, 2003 in 2005 na gradu Tuštanj. Komentarji o nekaterih Glasbenih večerih z Gvidom Učakarjem so bili objavljeni v Novicah iz Moravške doline.

 

          4.1) Z orkestrsko glasbo v novo sezono (Novice iz Moravške doline,

                 junij/julij 2001, Letnik II, Številka 6)

 

Sezono Grajskih kulturnih večerov na gradu Tuštanj je letos začela Godba Moravče s koncertnim večerom instrumentalne glasbe posvečene skladatelju Gvidu Učakarju, rojaku in nekdanjemu članu v prvem sestavu moravške pihalne godbe. Godbeniki so v goste povabili Pihalni orkester Bežigrad in družno so pripravili zanimiv večer. Gostja in »prva dama« koncertnega večera pa je bila prav gotovo Učakarjeva žena.

 

Atrij gradu je po besedah umetnikov imenitno akustični prostor, kot bi graditelji izpred nekaj več kot 500 let vedeli, da bo njegova vrednost le še strmo naraščala. To prednost izkoriščajo številni umetniki, ki se po debiju radi vračajo. Godba Moravče je primernost v prejšnjih sezonah že preizkusila, letos pa si je zamislila koncert v počastitev spomina na Gvida Učakarja, ki se je leta 1912 rodil v Moravčah. Glasba mu je bila položena v zibel in z njo je živel do zadnjega diha. 12 let je imel, ko je zaigral v godbi, ki je bila v Moravčah ustanovljena 1924. leta. Pota usode pa so nepredvidljiva in Gvido je svoj rojstni kraj fizično zapustil, z mislimi pa se je vanj rad vračal in tudi njegove skladbe dihajo s slovenskim duhom. Opravljal je ugledne službe kot dirigent pri različnih orkestrih jugoslovanske vojske in za svoje delo prejemal visoka priznanja. Vodenje pa ga je sililo, da je tudi sam skladal in prirejal skladbe za pihalne orkestre. Več kot sto koračnic obsega njegov ustvarjalni opus, najpopularnejše in največkrat izvajane širom sveta pa so skladbe Partizanka, Konjuh planina, Sutjeska in Gorenjska. Učakar je moravški godbi svojevrsten boter, saj ji je v najtežjih trenutkih pomagal s priredbami skladb in jim namenil marsikatero spodbudno in poučno misel, ki je godbenikom dala kril za nov polet. Gvido Učakar je umrl v Ljubljani 1986. Med rojaki, še zlasti tistimi iz glasbenih krogov pa ostaja neponovljiva osebnost skladatelja, razumnega vodje in toplega sobesednika.

Godbeniki razmišljajo o vsakoletnem koncertu in prihodnje leto bo razlogov za to še več, saj bo minilo 90 let od skladateljevega rojstva. Na koncertu se je poleg nastopa domače godbe na pihala z dirigentom Sašem Vavpetičem predstavil Pihalni orkester iz Bežigrada s kapelnikom Viktorjem Kersnikom, ki ima 25 letno tradicijo. Oba orkestra sta izvedla po nekaj skladb Gvida Učakarja, posegla pa sta tudi med tuje skladatelje. Posebno draž koncertu lahko pripišemo skupnemu nastopu. Skupno so izvedli štiri skladbe. Kako je v grajskem atriju zadonela pesem, je težko popisati, še težje, kako se je razlezla v vse pore prisotnih. Oba nastopajoča orkestra sta upravičila nastop in dokazala, da zmoreta koncertirati na visoki ravni amaterskega igranja.

Spomin na Gvida Učakarja je obujal doprsni kip na odru in besede voditelja Nika Robavsa. Prisotnost njegove žene gospe Heme Učakar pa je spodbujala pravo mistično občutenje.

Predsednik Godbe Moravče Milan Močilnikar se ji je za obisk zahvalil in ji zaželel še zdravih let.

 

Koncertna lista s prireditev (2001 in 2003).

 

 

          4.2) Ambient navdušuje nastopajoče in poslušalce (Novice iz Moravške

                 doline, junij 2002, Letnik III, Številka 6)

 

Grad Tuštanj datira v leto 1490, praznovanje njegove petstoletnice pa se je preneslo v leto 1993. V sklopu praznovanja je bilo izvedenih še nekaj spremljajočih prireditev klasične glasbe, ki so jih nastopajoči odpeli s takšnim žarom, da se je tradicija grajskih večerov obdržala vse do letošnje, devete, sezone. Usmeritev ostaja enaka, in sicer izvajanje klasične glasbe v ambientu, ki je temu tudi primeren in nudi pravi akustični učinek. Organizator in lastnik gradu, Peter Pirnat, premišljeno izbira program, saj želi kot dober poznavalec in pevec klasične glasbe le-to približati čim večjemu krogu poslušalcev. Kot vsa leta doslej se tudi letos vabilu odzivajo zahtevni poslušalci, ki glasbo čutijo, jo podoživljajo in vedo, da kljub še nedokončani obnovi gradu in nepopolnemu videzu pod milim nebom v objemu petstoletnega kulturnega spomenika dobijo na neizumetničen način tisto čemur se reče hrana za dušo ali materija za delo sivim celicam. Vsekakor pa so organizatorjeva prizadevanja namenjena tudi promociji in pridobivanju sredstev za ohranjanje in obnovo kulturnega spomenika, ki ne bi smel biti zgolj njegova odgovornost temveč odgovornost širše skupnosti do prihodnjih generacij, saj bodo le na tak materialni način lahko verodostojno proučevali življenje minulih generacij. Pokrovitelj letošnjih koncertov je Občina Moravče, sponzorji pa Jub Dol pri Ljubljani, Kema Puconci, Mobitel Ljubljana, Žlebek d.o.o. Ljubljana, Inde Salonit Anhovo in Občina Lukovica.

 

14. junija 2002

Drugi glasbeni večer posvečen Gvidu Učakarju

»Srečna sem,« je po koncertu dejala Hema Učakar, žena pokojnega glasbenika in rojaka Gvida, »da sem pri 81 letih gostja uspešnega koncerta, posvečenega mojemu možu, ki ga je življenjska pot zanesla v Beograd h godbi kraljeve garde. Toda po srcu je ostal Moravčan, na svoj kraj je bil zelo navezan, zato sem ponosna, da se ga na tak spominjate.« Prijazno gospo Hemo, rojeno na Vačah, sta spremljala sin Borut in vnuk Žan. Na koncertu sta nastopili Godba Moravče pod taktirko Saša Vavpetiča in Godba Domžale, ki jo je vodil mladi Gregor Vidmar. Nastop moravške godbe je bil za domače obiskovalce ponovna potrditev njihovega napredka. Pri Godbi Domžale, ki je po sestavi razmeroma mlada in še posebej zelo številna, pa nas je navduševalo vključevanje govora, vzklikov in glasov ter zanimivi ritmični inštrumenti, kot triangel, ropotulje, idr. Obe godbi sta v izbor koncertnih skladb vključili tudi Učakarjeve skladbe. Za zaključek koncerta sta nastopili združeni, kar je povzročilo gnečo na odru, a so vseeno odigrali kar štiri skladbe izmenjujoč dirigentsko palico obeh kapelnikov. Poslušalci so si priploskali še dve dodatni skladbi. Predsednik moravške godbe Milan Močilnikar je izročil plaketo kot znak sodelovanja domžalskemu predsedniku. Le ta pa je obljubil, da bodo iz arhiva poiskali še eno manj znano Učakarjevo skladbo Pod lipo, da jo bodo lahko Moravčani že prihodnje leto uvrstili na koncertni nastop. Niko Robavs, povezovalec programa, pa se je znal primerno pošaliti in poslušalce voditi skozi pretežno instrumentalne nastope obeh godb. 

           

          4.3) Polovica izvedenih skladb je bila Učakarjevih (Novice iz Moravške

                 doline, junij/julij 2003, Letnik IV, Številka 6)

 

V petek, 20. junija, je bil na gradu Tuštanj že 4. večer glasbe moravškega rojaka Gvida Učakarja. Pihalna godba Moravče vsako leto v juniju organizira večerni koncert, kjer se obudi spomin na glasbenika, kapelnika in komponista Gvida Učakarja. Pri ponovni ustanovitvi Pihalne godbe Moravče leta 1974 je bil Učakar tudi mentor in strokovni sodelavec godbe.

Takratni kapelnik in ustanovitelj moravške godbe Miro Capuder je uspel, poleg že bogate glasbene ponudbe v Občini Moravče, ustanoviti Pihalno godbo in tako popestriti glasbeno dejavnost. Z glasbenimi navdušenci in zanesenjaki je godba aktivno delovala vsa ta leta in naslednje leto bo že 30 let, odkar so pričeli s prvimi nastopi.

Sedanji kapelnik Sašo Vavpetič uspešno nadaljuje Capudrovo delo in arkade grajskega dvorišča so z nastopom Pihalne godbe tudi naznanile pričetek grajskih kulturnih večerov.

Koncert je obiskalo lepo število obiskovalcev, ki redno spremljajo delo godbenikov in jim s svojo prisotnostjo na koncertih tako izkazujejo svojo podporo in pripadnost njihovemu glasbenemu delu.

Koncert je izzvenel v lep glasbeni dogodek, ki je s pestrim glasbenim repertoarjem posegel tako na klasični program za pihalne orkestre, kakor tudi v priredbe zabavnih del. Tu je bil še posebej opazen napredek godbe v programskem smislu, ko je z izborom zabavnih skladb in pravo rokersko izvedbo, poslušalce še dodatno prepričal v njihovem dobrem delu. Člani godbe in njihovi zunanji sodelavci so predvsem v skladbi Final countdown s kitarskimi solažami in osnovno glasbeno temo na klaviaturah ustvarili pravi orkestrski zvok, ki je kljub patini grajskih zidov izzvenel prepričljivo.

Kot vsako leto je tudi letos Pihalna godba gostila eno izmed sosednjih prijateljskih godb. Tokrat je gostovala godba iz Mengša pod vodstvom Primoža Kosca, ki je s prepričljivo dirigentsko roko godbo vodil do dobrega muziciranja in občutka za lepo interpretacijo. Poslušalce je posebej navdušil solist na ksilofonu Jani Per. Nastop mengeške godbe je z uvajanjem ritmičnih glasbil, ropotulj, ksilofonov navduševal poslušalce.

Višek večera je bil združen nastop obeh godb, ki sta z izvajanjem železnega programa koračnic zaključili 4. glasbene dneve Gvida Učakarja.

Na koncu se je vsem nastopajočim in obema dirigentoma v imenu organizatorja zahvalil predsednik moravške godbe z željo še po nadaljnjem skupnem sodelovanju. Na koncertu je bila prisotna tudi gospa Hema Učakar, žena pokojnega Gvida Učakarja, ki je redna spremljevalka glasbenega ustvarjanja godbe in je s svojo prisotnostjo še dodatno prispevala k resnično lepemu glasbenemu dogodku.

   

            4.4) Prihodnost glasbenih večerov z Gvidom Učakarjem

 

Po pričevanju skladateljeve žene naj bi Večeri Gvida Učakarja živeli še leta 2004 in 2005, leta 2006 pa – kot pravi kapelnik godbe Sašo Vavpetič – niso mogli zbrati dovolj sredstev za koncert. Močno upam, da tako mogočnega poslanstva, ki je že skoraj postalo tradicija, ne bodo ukinili. Kajti tradicijo je vedno težko oživljati, ko enkrat zamre.   

 

 

5.) Zaključek in spoznanja

 

Ko sem začela s pisanjem raziskovalnega dela, nisem vedela, kaj me pravzaprav čaka. Resda je naloga pionirskega značaja, saj so pred mojim delom Gvida Učakarja veliko izvajali, manj pa je bilo časa, da bi o njem pisali, raziskovali njegovo življenje ali pisali kataloge skladb. Vendar pa je veliko ljudi, ki so na tovrstnega »kandidata« le skrivaj čakali. Eden izmed njih je gotovo njegov prijatelj Miro Capuder, ki se je mojega prvega klica precej razveselil, saj se je s časom razvedelo, da o Gvidu Učakarju nastaja raziskovalno delo. Tudi arhivar Moravške godbe me je sprejel odprtih rok in mi zaupal dragocene posnetke in rokopise. Med mnogimi pa se spominjam celo uslužbenke v Glasbeni zbirki Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani, ki me je odkrito prosila, naj po končanem delu en izvod naloge prinesem tudi njim.

Spoznala sem, da je delo Gvida Učakarja bilo premalo raziskano in da so moji cilji bili – glede na kasnejše izkušnje in dobljene informacije – smiselni.

Ohranjeno notno gradivo skladatelja je v celoti rokopis, razen enega dela – Gora Limberška, za katero se (po besedah moravškega arhivarja, g. Ivka Groboljška) zanima celo eden izmed predstavnikov založbe Hartman. Bilo bi zanimivo videti vsaj nekaj njegovih najbolj znanih in dovršenih del v eni izmed izdaj tovrstnih založb.

Zanimivo mi je bilo sodelovati tudi s skladateljevo ženo, z go. Hemo Učakar. Zdi se, da mi je po mnogih letih ne-zanimanja stroke za skladateljev opus in življenje sprva kar težko verjela in mi zares zaupala, čeprav je moje delo seveda z veseljem podprla. 

V času pisanja raziskovalnega dela sem torej spoznala veliko zanimivih ljudi. Tudi takih, ki verjamejo, da lahko ljubezen do glasbe premaga utrujenost in se še po napornem delu, pa naj bodo hišniki, policaji ali poklicni glasbeniki, aktivno in z vsem srcem udejstvujejo v njej, največkrat zastonj.

To je eno največjih spoznanj te naloge. Glasbenik naj dela s srcem. Kot Gvido Učakar. Kot mnogi resnični umetniki - pred in za njim.  

 

6.) Viri in literatura

 

6.1.) Viri

  • Godba Moravče (Miro Capuder, Ivko Groboljšek, Sašo Vavpetič);
  • Policijski orkester (Branko Sladič);
  • Hema Učakar;

http://www.zvezaslovenskih-godb.si/cgi-bin/news.cgi

         

 

6.2.) Literatura

  • KOKALJ, M: Polovica skladb je bila Učakarjevih.

V: Novice iz Moravške doline IV (2003), št. 6. Str. 14.

  • MAL, B.: Ambient navdušuje nastopajoče in poslušalce.

V: Novice iz Moravške doline III (2002), št. 6. Str. 18.

  • MAL, B.: Z orkestrsko glasbo v novo sezono.

V: Novice iz Moravške doline II. (2001), št. 6. Str. 14.

  • MAL, B.: 75 let z godbo Moravče.

V: Slamnik 38 (1999), št. 7/8 Str. 1+13 ilustr.

  • PLOHL, I.: Oj, ta vojaški boben…

V: Stop 9 (1976), št. 13. str. 36.

  • STRAŽAR, S.: Gvido Učakar, glasbenik.

V: Moravška dolina. Moravče, 1978.

 

 

Proxy by Datajoy
Udaljenost gradova