|
Univerza v
Ljubljani Akademija za
glasbo Glasbena
pedagogika Specialna
glasbena didaktika 4 |
SPLETNE STRANI: Moj hobi – zbiranje sličic - Kraljestvo živali |
Raziskovalna
naloga:
Gvido
Učakar,
glasbenik iz
Moravške doline
Vače, maj, 2007
Jana
Kolenc
KAZALO
Kazalo………………………………………………………………….. 2
1.) Uvod in raziskovalni cilji…………………………………………… 3
2.) Skladateljevo življenje……………………………………………… 4
2.1) Marta
Gorjup o skladatelju…………………………………. 4
2.1.1.)
Življenje, kot ga je pri skladateljevi ženi zapisala
Marta Gorjup……………………………………….4
2.1.2.)
Delo, kot ga je zapisala Marta Gorjup……………...5
2.1.3.)
Upodobitev…………………………………………6
2.1.4.)
Nekatere objave o Gvidu Učakarju………………...7
2.2) Hema Učakar o skladatelju………………………………….8
2.3) Nagrade in priznanja
………………………………………..11
3.) Skladateljeva dela……………………………………………………12
3.1.)
Komentar glasbenih izvajalcev in dirigentov o
njegovih delih………………………………………………12
3.1.1)
Pogovor s Sašem Vavpetičem, dirigentom
Moravške godbe…………………………………...12
3.1.2)
Pogovor s člani Policijskega orkestra, takratne
Godbe
milice……………………………………….12
3.2.)
Analiza njegovih najbolj znanih del in dokaz njihove
umetniške vrednosti………………………………………..13
3.3.)
Katalog ohranjenih del……………………………………..14
4.) Prireditve, na katerih so skladateljeva dela
izvajana………………..17
4.1) Z
orkestrsko glasbo v novo sezono (Novice iz
Moravške doline, junij/julij 2001,
Letnik II, Številka 6)……17
4.2) Ambient navdušuje
nastopajoče in poslušalce (Novice
iz Moravške doline, junij 2002, Letnik
III, št.6)……………19
4.3) Polovica izvedenih skladb je
bila Učakarjevih (Novice
iz Moravške doline, junij/julij 2003,
Letnik IV, št.6)……….20
4.4) Prihodnost Glasbenih večerov
z Gvidom Učakarjem……….21
5.) Zaključek in spoznanja……………………………………………...22
6.) Viri in literatura……………………………………………………..23
7.) Priloga:
Posnetki koncertov: Večeri z Gvidom Učakarjem 2000,
2001, 2002, 2003
1.) UVOD IN RAZISKOVALNI CILJI
Z glasbenikom Gvidom Učakarjem se na žalost nikoli nisem osebno srečala. Izvedela pa sem zanj, ko je bilo potrebno najti predmet raziskovanja iz kraja, od koder prihajam. Ko sem se o tem pogovarjala s starši, sem dobila osupljivo informacijo: na Vačah je nekaj let živel skladatelj, ki je bil pomemben ne samo za rodni kraj (Moravče), temveč tudi za širšo javnost – nenazadnje je bil vodja vojaškega orkestra v Ljubljani, vplival na razvoj slovenske vojaške glasbe, napisal nekaj uspešnic, ki jih godbe še danes igrajo (širom bivše Jugoslavije) - igral je celo za Tita!
Tistega, ki bi o skladatelju rad izvedel kaj več, pa moram razočarati. V enciklopediji so ga očitno po nesreči izpustili, ker po razpadu Jugoslavije nihče ni več razmišljal o “bivši” vojski ali o njenih glasbenikih. Tudi skladatelj je bil glede sebe in svojega dela precej skromen; kar je napisal, je dal naročnikom – svojih del večinoma ni kopiral ali arhiviral.
Bolj ko sem raziskovala sledi v zvezi s
skladateljem, več možnosti se je odpiralo. Ugotovila sem, da je skladateljev
opus precej obsežen, vendar ni nikogar, ki bi ga uredil.
Nikjer ne obstaja publikacija, ki bi obširneje
razlagala njegov življenjepis, katalog del, ipd.
Obstaja pa letno srečanje godbenikov na Moravškem
gradu, ki se imenuje Večer Gvida Učakarja.
Moji cilji v raziskovalni nalogi so torej doseči, da skladatelja spozna širša glasbena javnost, narediti katalog njegovih del, narediti strokovno analizo njegovih največjih uspešnic in obogatiti nekaj knjižnic (npr. glasbena zbirka Narodne Univerzitetne knjižnice v Ljubljani, kjer so med mojim raziskovanjem na oddelku za glasbeno zbirko že pokazali očitni interes zanj, knjižnica Akademije za glasbo, knjižnica na Vačah,..).
2.)
SKLADATELJEVO ŽIVLJENJE
2.1)
Marta Gorjup o skladatelju
Ena izmed bolj znanih raziskovalk skladatelja
Gvida Učakarja in njegovih del je bibliotekarka Marta Gorjup iz Moravč (pri
intervjujih ji je pomagala tudi Bernarda Mal, ki je skladateljevo ženo tudi
fotografirala).
Maja 2004 je napisala v revijo Novice iz Moravške
doline daljši članek, v katerem je predstavila skladatelja, njegovo življenje,
delo in celo nekaj anekdot. Predstavljena pa je tudi problematika glede
skladateljevega opusa, ki je sicer zelo obsežen, vendar pa se je najbrž dosti
del se “tudi izgubilo, ali pa se ne ve, kdo hrani originale, saj jih je, ko so
bili napisani, njen mož dal iz rok in se ni dosti zmenil za to, da bi mu jih
vrnili”.
Zanimivo je, da je Gorjupova omenila v članku
nekaj dejstev, s katerimi se Hema med mojim razgovorom ni strinjala.
2.1.1)
Življenje, kot ga je pri skladateljevi ženi zapisala Marta Gorjup
Rojen je bil 6. avgusta 1912 pri Štorenku v
Moravčah kot tretji otrok (imel je starejši sestri Minko in Viktorijo). Že kot
deček je sodeloval pri moravški godbi. Leta 1926 je, star štirinajst let, odšel
v vojaško glasbeno šolo v Vršac in nato v Zagreb na srednjo glasbeno šolo.
Prijavil se je na razpis dirigentske šole v Beograd in bil sprejet kot eden
izmed petih sprejetih od 140 prijavljenih kandidatov. Končal je dirigentsko
šolo in dobil čin podporočnika. Po začetku II. svetovne vojne (tedaj je bil
kapelnik godbe 18. polka v Beogradu), je bil ujet in nato sedemnajst mesecev v
ujetništvu v Osnanbrücku. Od tam se je vrnil domov, v Moravče, kjer je ostal do
konca vojne. Leta 1944 se je poročil s Hemo Rogelj (njena družina po očetovi
strani izvira iz Moravškega).
Leta 1945 se jima je rodil sin Borut, leta 1952 pa
sin Goran.
Po drugi svetovni vojni je postal dirigent godbe
komande mesta Trst. Nato je služboval najprej v Pazinu, nato v Mariboru,
Portorožu, kjer je bil kapelnik godbe Odreda. Okoli leta 1950 se je z družino
preselil v Beograd, kjer je bil zaposlen v generalštabu tedanje vojske na
Oddelku za vojaške godbe. Leta 1955 je prevzel mesto kapelnika godbe komande
garde in to ostal do upokojitve leta 1963. V tem času (med 1955-63) je s
tedanjim državnim vodstvom tudi potoval po državnih obiskih v tujino. Po
njegovi upokojitvi se je družina preselila v Ljubljano. Umrl je po težki bolezni
7. maja 1986.
2.1.2) Delo, kot
ga je zapisala Marta Gorjup
»Gvido Učakar je deloval kot dirigent in
komponist. Za svoje dosežke in dirigentsko delo je dobil veliko priznanj in
odlikovanj. Njegova žena se iz njegovega pripovedovanja spominja, da je ob
obiskih tujih držav pogosto priredil himno države, da jo je godba garde
odigrala ob sprejemu. Združenje pihalnih orkestrov pri Zvezi kulturnih
organizacij Slovenije ga je leta 1981 imenovalo za svojega častnega člana. Bil
je eden od ustanoviteljev Pihalne godbe Bežigrad, sodeloval je tudi z drugimi
pihalnimi godbami, tako z godbo iz Mengša, Cerknega, Buzeta… Kot član komisij
je sodeloval na tekmovanjih pihalnih orkestrov Slovenije. Zelo aktivno se je
vključil tudi pri ponovni ustanovitvi godbe v Moravčah leta 1974. Za moravške
godbenike je napisal nekaj lažjih skladb za začetnike in jim bil za mentorja in
svetovalca. Z njimi je sodeloval vsa leta in jim, ko je bil že hudo bolan,
napisal fantazijo Moravška dolina. Za Moravško godbo je napisal tudi skladbo
Pod Limbarsko goro.
Poleg dirigentskega dela je Učakar deloval tudi
kot komponist, zložil je okoli sto koračnic. Naj nekatere naštejemo: ena
najstarejših Pozdrav Ljubljani, Činkole (nastala leta 1939, ko je bil na praksi
v Ljubljani), Korotan, Istra, veliko igrana Gorenjska, Slovenska koračnica,
Naša Slovenija, Pod Gobavico… Priredil je mnogo slovenskih narodnih pesmi za
pihalne orkestre oz. pihalne godbe, tako npr. venčke Za Sav'co, Slovenski svet,
Vesela dežela.
Na glasbenem oddelku v Narodni in univerzitetni
knjižnici v Ljubljani imajo tudi osebno mapo Gvida Učakarja, ki obsega notno
gradivo nekaterih njegovih del in sicer:
- rokopis osnutka
skladbe Gustava Ipavca O mraku – priredba za godbo in pihala (brez letnice
nastanka),
- Vesela dežela,
venček, Ljubljana; DZS, 1950 (kot del Zbirke skladb za pihalni orkester),
- Zvuci bosanskih
šuma, »potpuri«, Ljubljana, 1951,
- Pesma vojnika
domovini iz leta 1966.
Mnogo rokopisnega notnega gradiva hrani tudi
glasbenikova žena, ki pravi, da se je verjetno mnogo stvari tudi izgubilo ali
pa se ne ve, kdo hrani originale, saj jih je, ko so bili napisani, njen mož dal
iz rok in se ni dosti menil za to, da bi mu jih vrnili.
Moravška pihalna godba je leta 2001 prvič priredila Glasbeni večer Gvida Učakarja, na katerem je skupaj s Pihalnim orkestrom Bežigrad poslušalcem predstavila kar nekaj Učakarjevih skladb. Glasbeni večer je bil lani prirejen že tretjič in vedno se ga je udeležila tudi gospa Hema Učakar, glasbenikova žena. Njun sin Borut se z glasbo ukvarja ljubiteljsko, vrsto let je igral kitaro pri ansamblu Vilija Petriča, zdaj pa igra v Parlament dixieland bandu. Z glasbo se ukvarja tudi Učakarjev vnuk Blaž.«
Kratek življenjepis in delo iz enega izmed
koncertnih listov Večera z Gvidom Učakarjem.
2.1.3.)
Upodobitev
Kiparka
Jožica Komandina je za pihalni orkester Bežigrad izdelala doprsni kip Gvida
Učakarja.
2.1.4.) Nekatere
objave o GVIDU UČAKARJU:
- KOKALJ, M:
Polovica skladb je bila Učakarjevih.
V: Novice iz Moravške doline IV
(2003), št. 6. Str. 14.
- MAL, B.: Ambient
navdušuje nastopajoče in poslušalce.
V: Novice iz Moravške doline III
(2002), št. 6. Str. 18.
- MAL, B.: Z
orkestrsko glasbo v novo sezono.
V: Novice iz Moravške doline II. (2001),
št. 6. Str. 14.
- MAL, B.: 75 let
z godbo Moravče.
V: Slamnik 38 (1999), št. 7/8 Str.
1+13 ilustr.
- PLOHL, I.: Oj,
ta vojaški boben…
V: Stop 9 (1976), št. 13. str. 36.
- STRAŽAR, S.:
Gvido Učakar, glasbenik.
V: Moravška dolina. Moravče, 1978.
Marta Gorjup, bibliotekarka
Za pomoč pri nastajanju članka se zahvaljuje Hemi
Učakar, Miru Capudru in Milanu Moč.
2.2)
Hema Učakar o skladatelju
Imela sem srečo, kajti skladateljeva žena, Hema
Učakar, še vedno živi. Prijetna gospa živi v Ljubljani in hrani večino njegovih
del. Vsa dela sem si lahko tudi sposodila in jih prekopirala. Na žalost pa je
gospa precej skromna, zato ni dovolila zvočnega snemanja, kar bi precej
olajšalo moje delo, pa tudi s stališča raziskovalca bi bilo bolj korektno.
Dovolila pa je, da sem si delala zapiske.
Zanimivo je, da se Učakarjeva z nekaterimi
stvarmi, ki so bile objavljene v članku Marte Gorjup, ne strinja. Tako na
primer v članku piše, da je bil dirigent v gardi kralja Aleksandra, čeprav to
ni res. Ravno tako ni res, da je Hema rojena na Vačah (sama pravi, da za članek
o Gvidu Učakarju tako ali tako ni važno, kje je rojena).
O skladateljevem delu se je živahno razgovorila.
Potrjuje, da njen mož ni vodil evidence, »računa«; vedno je napisal original in
ga dal naročnikom. Zadnje delo, ki ga je napisal, je delo Pod Limbarsko goro.
Takrat je bil že zelo bolan, zato ima tudi skladba že skoraj mrtvaški tempo.
Original je podaril Miru Capudru, življenjska želja Heme Učakar pa je - slišati to delo.
Skladateljeva žena hrani tudi seznam nekaterih
njegovih koračnic ( med njimi so tudi: Partizanska, Pod Golico, Pod lipo, Pod
oknom, Zvuci bosanskih šuma, Domovina, Slovenski partizan št.
Zanimivo je tudi to, da skladatelj sprva ni
pustil, da bi se njun sin glasbeno izobraževal, čeprav je imel posluh (kasneje
pa je igral kitaro, v glasbeni skupini).
Hema Učakar na moje vprašanje, ali je skladatelj
sodeloval še s kom, pravi, da Gvido ni imel potrebe sodelovati z drugimi
skladatelji. Imel je svoj orkester in svoj urnik. Res pa je, da je priredil kar
nekaj skladb (okoli sto).
Skladateljeva žena ve tudi prenekatero dragoceno
anekdoto o tem, kako so skladbe nastajale. Vzemimo za primer skladbo Činkole,
ki je bila v štiridesetih letih prejšnjega stoletja zelo popularna – orkestri
so jo radi igrali, vrteli pa so jo tudi po radiu. Ga. Hema se spominja časa, ko
je Učakar študiral. Činkole je bila gostilna, kjer so se študenti dostikrat
družili. Ko je Učakar prvič to pesem slišal po radiu – bili so ravno na poti v
Trst – je bil izjemno vesel in od takrat naprej je vedno vabil prijatelje v
gostilno Činkole, »in pivo častil«.
Hema Učakar je omenila tudi nekatera dela, kjer je
skladatelj sodeloval z izvajalci, kot je na primer skladba Moravška dolina,
kjer je sodeloval citraš Kokalj iz Gorenjskega (pol pesmi je napisal on).
Govorila je tudi o delih, ki jih je Gvido pisal za
Moravško godbo. Sprva so želeli imeti pesmi, ki so bile za izvajalca lahke,
hkrati pa naj bi lepo zvenele. To so kot začetniki radi igrali. Ko pa so znali
takšno lahko skladbo zaigrati popolnoma pravilno, je Gvido Učakar svoje notne
partiture namenjene njim, raztrgal in jim rekel: »Zdaj to znate! Tega ne
igrajte več! Zdaj pa pride nekaj malo težjega…«
Kar se skladateljevega življenjepisa tiče, njegova
žena pravi, da se spominja časov, ko je bil že zelo bolan. Bilo je leto
Šolanje je začel v Vršcu, v nižji glasbeni šoli,
potem pa je bil premeščen v Karlovac. Tam je igral v vojnem orkestru, dirigent
le-tega pa je bil Drago Lorbek. Med tem pa se je iz Karlovaca vozil na Akademijo
v Zagreb (zahtevnost učne snovi je bila na nivoju zdajšnje srednje glasbene
šole). Kasneje je bil premeščen v Zagreb, pri tem mu je pomagal dirigent Lorbek
(da vožnja ni bila več potrebna). Sledil je razpis za vojne dirigente, ki so ga
razpisali vsake 3 leta. Tako se je vpisalo 140 nadarjenih glasbenikov, le pet
pa so jih sprejeli – med njimi tudi Gvida Učakarja.
Na praksi je bil v Ljubljani, v vojaški godbi na
Roški (takrat je napisal »Činkole«). Po končani praksi je bil premeščen za
kapelnika godbe 18. polka v Beograd. Tam je dočakal vojno in bil v Beogradu
zajet s strani Nemcev in bil odpeljan v Osnanbrück (Hema Učakar se še danes
spominja njegove številke v ujetništvu: 1703). Po dveh letih se je vrnil in
deloval na terenu v Moravčah. Takoj po končani vojni (junija 1945) se je moral
javiti komandi mesta Trst. Poklical ga je tudi Drago Lorbek, ki je bil takrat
referent. Tam je bil kapelnik komande mesta Trst. Godba se je kasneje umaknila
iz Trsta v Pazin (Istra).
Leta 1946 je bil Gvido Učakar premeščen kot
kapelnik 43 divizije v Maribor, nato pa v Beograd v generalštab kot pomočnik »Odseka za vojne muzike«.
Iz generalštaba je šel v pihalni orkester Komande
garde, kot kapelnik in to ostal vse do upokojitve. Po upokojitvi se je še isto
leto preselil v Ljubljano. Pomagal je pri pihalnih orkestrih Cerkno, Moravče,
Bežigrad, Buzet,.. Bil pa je tudi član
komisije za tekmovalne orkestre in častni član Kulturne skupnosti Slovenije.
Skladateljeva žena Hema Učakar hrani prenekatero
dragoceno fotografijo svojega moža.
Priznanje Zveze kulturnih društev Slovenije –
Gvidu Učakarju, častemu članu (hrani ga Hema Učakar).
Gvido Učakar in njegovi godbeniki.
2.3) Nagrade in
priznanja
Skladatelj naj bi dobil tudi Kersnikovo priznanje
(ki ga podeljujejo v Domžalah). Njegova žena se namreč spominja, da so ga na
poslednji poti mnogi imenovali za Kersnikovega nagrajenca, celo posvetilo na
cvetju je bilo namenjeno Kersnikovemu nagrajencu Gvidu Učakarju. Na žalost pa
pisnega potrdila ni nikoli prejela. Ta podatek je torej treba še raziskati.
Tudi skladateljeva dela, ki živijo še po njegovi
smrti, prejemajo vedno večji odziv.
Lep primer za to sem našla v delu razpisa za naj
slovensko koračnico (citiram):
»Kulturno društvo MIHAELOV
SEJEM v sodelovanju z Zvezo slovenskih godb in Javnim Skladom za kulturno
dejavnost Republike Slovenije,OI Domžale.
R A Z P I S U J E
10. festival NAJ SLOVENSKA KORAČNICA – MENGEŠ 2006
1.) Festival > Naj slovenska koračnica – Mengeš 2006 < se lahko udeležijo vse godbe, ki delujejo na območju Republiki Sloveniji, iz zamejstva in tujine.
Tekmovanje bo v Mengšu, v soboto 27. maja 2006.
2.) Vsaka gostujoča godba mora
na festivalu izvesti tri koračnice. Izvedbo koračnic bo ocenjevala tričlanska
strokovna komisija.
Godba v programu izvede naslednje koračnice.
Pozdrav
Mengšu – Gvida UČAKARJA (letos
nagrajena).
Starejšo koračnico iz godbenega arhiva (koračnica, ki je
bila napisana za vaš orkester – godbo), ki ni bila izvajana ali pozabljena
itd.
Tekmujoča avtorska koračnica ali koračnica po prosti izbiri.«
3.) Skladateljeva dela
Skladateljeva dela so bila izvajana tako pri nas
kot tudi v tujini. Eden izmed ciljev pa je ugotoviti, kakšno umetniško vrednost
imajo. Pri tem sem si pomagala z mnenji glasbenih izvajalcev in dirigentov in s
strokovno analizo nekaterih njegovih najbolj znanih del.
Poskusila pa sem tudi zbrati njegovo ohranjeno
delo in ga urediti v smiseln katalog.
3.1.)
Komentar glasbenih izvajalcev in dirigentov o njegovih delih
Pri iskanju glasbenih izvajalcev sem si pomagala z
napotki skladateljeve žene Heme Učakar.
Ona, ki ga je spremljala celo življenje, namreč
najbolje ve, s kom je skladatelj sodeloval in kdo ga še danes najraje izvaja.
Govorila sem s sledečimi glasbeniki:
3.1.1.) Pogovor
s Sašom Vavpotičem, dirigentom Moravške godbe
Dirigent Moravške godbe Sašo Vavpetič se je
prijazno odzval povabilu, da izrazi svoje mnenje o Učakarjevih delih.
»Pridružujem se mnenju, da lahko Gvida Učakarja brez skrbi postavimo ob Vinka
Štruclja.«
3.1.2.) Pogovor s člani
Policijskega orkestra, takratne Godbe milice
Ko sem iskala stik s Policijskim orkestrom, sem
imela srečo: prvi, s katerim sem navezala stik, je bil gospod Branko Sladič, ki
se v imenovanem orkestru udejstvuje že več kot 25 let. V Policijskem orkestru
igra tolkala, o delih Gvida Učakarja pa je povedal: »Spomnim se, da smo igrali
nek Venček partizanskih, tega je že 25 let. Inštrumentacija je bila takrat
drugačna, kot je danes. Igrali smo eno skladbo ali dve, »luštn« je zvenel.
Nasploh je tisto, kar je napisal, za tiste čase »fajn« zvenel.«
3.2.)
Analiza njegovih najbolj znanih del in dokaz njihove umetniške
vrednosti.
Za analizo nekaterih bolj prepoznavnih del Gvida
Učakarja sem prosila mag. Črta Sojarja Voglarja, ki pravi:
»Gvido Učakar je značilen predstavnik skladateljev, ki so pisali pretežno priljudne skladbe za pihalne godbe. Melodična vsebina je preprosta in hitro zapomljiva, harmonski tok pretežno na osnovnih funkcionalnih kombinacijah (T-S-D), z le občasnimi izleti v sosednje tonalitete. Tudi forma se nagiba k standardni dvodelni obliki ali tridelni obliki, bodisi enostavni ali sestavljeni (pri sestavljeni so posamezni deli seveda v sosednjih tonalitetah), dvodelnost tematike je značilna; prvo temo igrajo visoki instrumenti, drugo temo pa basovski instrumenti, npr. pozavne in nekatere tube. Učakar pozna vse transpozicije instrumentov (zanimivo je, da uporablja rogove v Es, kar danes ni tako običajna praksa), sama orkestracija je razdeljena na melodijo s spremljavo, z občasnim kontrapunktičnim dialogom med melodijo in basom.
Žalostinka za veliki pihalni orkester z naslovom Lipa se po uvodnem f molu hitro premakne v As dur, iz katerega ne odstopi več. Dvodelna forma nima pomembnega kontrasta; gre bolj za temo in odgovor na to temo, ki se po kratkem štiritaktnem intermezzu še enkrat ponovi (d.c. al fine).
Koračnica z naslovom Korotan je grajena v sestavljeni dvodelni
formi; prvi
Umetniška vrednost skladb niha; uvertura z naslovom Domovina je dosti bolj ambiciozna skladba, ki se ne zadovolji le z običajno kvadratno periodičnostjo fraz, ampak vsebuje tudi vsebinsko kontrastne momente z gostejšo kromatiko in večjim harmonskim bogastvom (pogostejše modulacije tudi v nekatere bolj oddaljene tonalitete). Domnevam, da je umetniška vrednost skladb pri Gvidu Učakarju pogojena z namenom nastanka posameznih skladb.«
3.3.) Katalog ohranjenih del
V tem seznamu so zbrana dela, ki sem jih našla
pri: Hemi Učakar, Moravški godbi in Domžalski godbi.
INSTRUMENTALNA DELA (za pihalni orkester):
A.) KORAČNICE
1.) Korotan za veliki pihalni orkester
2.) Štorskim železarjem, koračnica za veliki
pihalni orkester
3.) Pod Pokljuko, koračnica
4.) Zadnja pot, žalna koračnica
5.) Zvuci bosanskih šuma, potpuri bosanskih
melodija iz NOB, za duvački orkestar
6.) Mostec, koračnica
7.) Planinska, koračnica
8.) Za vasjo, part. koračnica, za mladinsko godbo
na pihala
9.) Vojaška, koračnica
10.) Koroška koračnica
11.) Za Lescè, koračnica
12.) Celje, koračnica
13.) Ob tabornem ognju (za Moravško godbo)
14.) Stadion, koračnica
15.) Koračnica, za veliki pihalni orkester
16.) Sutjesko, koračnica
17.) Svoboda 71, koračnica
18.) Pod crvenom zastavu, jubilejna koračnica za
19.) 43. Divizija, marš
20.) U napad, marš
21.) Koračnica za natečaj RTV
22.) Pogrebna koračnica
23.) Konjuh Planina
24.) V partizanskem taboru, koračnica za mladinsko
pihalno godbo
25.) Slovenka, koračnica za mladinsko pihalno
godbo
26.) Potpuri, koračnica za Buzet
27.) Vaška, koračnica
28.) Stoji Ljubljan'ca, koračnica
29.) Tam na ravnem polju, koračnica za začetnike
30.) Pod Golico
31.) Partizanska
32.) Pod lipo
33.) Od Soče do Vardara
34.) Dalmatinske melodije
35.) Za Savo št. I, II, III
36.) Bosanska C
37.) Mengeška koračnica
38.) Pozdrav Mengšu
39.) Przgar, koračnica
40.) Partizanske pesmi
41.) Narodni marš
42.) Mladinska, V boj
43.) Slovenski svet
44.) Za Savco
45.) Fantje na vasi
46.) Slovenska koračnica
47.) Gorenjska
48.) Kaj mi nuca planinca
49.) Vaška koračnica
50.) Pod Gobovico
51.) Prelepa Moravška dolina
52.) Za goro
B.) OSTALA DELA
1.) Lipa, žalostinka
2.) Domovina, orkestrska uvertura
3.) Partizanka, uvertura
4.) Slovenski partizan št.
5.) Las Companias de Acero, španske; napisal
Carlos Palacios, aranžiral G. Učakar
6.) Pesmi partizana Cirila
7.) Pod oknom, IV. Stavek suite: Iz naših krajev,
andante cantabile
8.) Gora Limberška, preludij
9.) Za goro, mala fantazija št. 2, valček
10.) Sutjeska, uvertura za duvački orkestar
11.) Za goro, fantazija št. 3
12.) Gozdič je že zelen, žalostinka
13.) Veselica, polka
14.) Internacionala, himna SFRJ
15.) Stoji Ljubljanca
4.) Prireditve,
na katerih so skladateljeva dela izvajana
Skladateljeva žena Hema Učakar hrani številne koncertne
liste iz prireditev, kjer so izvajali tudi Učakarjeva dela, kot so: srečanja
pihalnih orkestrov in tekmovanja le-teh, kjer je bil dostikrat tudi član
strokovne žirije. Njegova dela se še vedno izvajajo na številnih tekmovanjih
pihalnih godb. Letos je ena izmed njegovih skladb del rednega programa na
tekmovanju pihalnih godb v Mengšu. Njegove skladbe so bile tudi »železni
repertoar« nekaterih priznanih godb, kot so Godba milice, Pihalna godba
Bežigrad, Godba Gorje in drugih.
Najbolj so seveda odmevne tradicionalne prireditve
– Glasbeni večeri z Gvidom Učakarjem.
Koncerti so potekali v toplejših mesecih let 2000,
2001, 2002,
4.1) Z orkestrsko glasbo v novo sezono
(Novice iz Moravške doline,
junij/julij 2001, Letnik II,
Številka 6)
Sezono Grajskih kulturnih večerov na gradu Tuštanj
je letos začela Godba Moravče s koncertnim večerom instrumentalne glasbe
posvečene skladatelju Gvidu Učakarju, rojaku in nekdanjemu članu v prvem
sestavu moravške pihalne godbe. Godbeniki so v goste povabili Pihalni orkester
Bežigrad in družno so pripravili zanimiv večer. Gostja in »prva dama«
koncertnega večera pa je bila prav gotovo Učakarjeva žena.
Atrij gradu je po besedah umetnikov imenitno akustični prostor, kot bi graditelji izpred nekaj več kot 500 let vedeli, da bo njegova vrednost le še strmo naraščala. To prednost izkoriščajo številni umetniki, ki se po debiju radi vračajo. Godba Moravče je primernost v prejšnjih sezonah že preizkusila, letos pa si je zamislila koncert v počastitev spomina na Gvida Učakarja, ki se je leta 1912 rodil v Moravčah. Glasba mu je bila položena v zibel in z njo je živel do zadnjega diha. 12 let je imel, ko je zaigral v godbi, ki je bila v Moravčah ustanovljena 1924. leta. Pota usode pa so nepredvidljiva in Gvido je svoj rojstni kraj fizično zapustil, z mislimi pa se je vanj rad vračal in tudi njegove skladbe dihajo s slovenskim duhom. Opravljal je ugledne službe kot dirigent pri različnih orkestrih jugoslovanske vojske in za svoje delo prejemal visoka priznanja. Vodenje pa ga je sililo, da je tudi sam skladal in prirejal skladbe za pihalne orkestre. Več kot sto koračnic obsega njegov ustvarjalni opus, najpopularnejše in največkrat izvajane širom sveta pa so skladbe Partizanka, Konjuh planina, Sutjeska in Gorenjska. Učakar je moravški godbi svojevrsten boter, saj ji je v najtežjih trenutkih pomagal s priredbami skladb in jim namenil marsikatero spodbudno in poučno misel, ki je godbenikom dala kril za nov polet. Gvido Učakar je umrl v Ljubljani 1986. Med rojaki, še zlasti tistimi iz glasbenih krogov pa ostaja neponovljiva osebnost skladatelja, razumnega vodje in toplega sobesednika.
Godbeniki razmišljajo o vsakoletnem koncertu in
prihodnje leto bo razlogov za to še več, saj bo minilo 90 let od
skladateljevega rojstva. Na koncertu se je poleg nastopa domače godbe na pihala
z dirigentom Sašem Vavpetičem predstavil Pihalni orkester iz Bežigrada s
kapelnikom Viktorjem Kersnikom, ki ima 25 letno tradicijo. Oba orkestra sta
izvedla po nekaj skladb Gvida Učakarja, posegla pa sta tudi med tuje
skladatelje. Posebno draž koncertu lahko pripišemo skupnemu nastopu. Skupno so
izvedli štiri skladbe. Kako je v grajskem atriju zadonela pesem, je težko
popisati, še težje, kako se je razlezla v vse pore prisotnih. Oba nastopajoča
orkestra sta upravičila nastop in dokazala, da zmoreta koncertirati na visoki
ravni amaterskega igranja.
Spomin na Gvida Učakarja je obujal doprsni kip na
odru in besede voditelja Nika Robavsa. Prisotnost njegove žene gospe Heme
Učakar pa je spodbujala pravo mistično občutenje.
Predsednik Godbe Moravče Milan Močilnikar se ji je
za obisk zahvalil in ji zaželel še zdravih let.
Koncertna lista s prireditev (
4.2) Ambient navdušuje nastopajoče in
poslušalce (Novice iz Moravške
doline, junij 2002, Letnik
III, Številka 6)
Grad Tuštanj datira v leto 1490, praznovanje
njegove petstoletnice pa se je preneslo v leto 1993. V sklopu praznovanja je
bilo izvedenih še nekaj spremljajočih prireditev klasične glasbe, ki so jih
nastopajoči odpeli s takšnim žarom, da se je tradicija grajskih večerov
obdržala vse do letošnje, devete, sezone. Usmeritev ostaja enaka, in sicer
izvajanje klasične glasbe v ambientu, ki je temu tudi primeren in nudi pravi
akustični učinek. Organizator in lastnik gradu, Peter Pirnat, premišljeno
izbira program, saj želi kot dober poznavalec in pevec klasične glasbe le-to
približati čim večjemu krogu poslušalcev. Kot vsa leta doslej se tudi letos
vabilu odzivajo zahtevni poslušalci, ki glasbo čutijo, jo podoživljajo in vedo,
da kljub še nedokončani obnovi gradu in nepopolnemu videzu pod milim nebom v
objemu petstoletnega kulturnega spomenika dobijo na neizumetničen način tisto
čemur se reče hrana za dušo ali materija za delo sivim celicam. Vsekakor pa so
organizatorjeva prizadevanja namenjena tudi promociji in pridobivanju sredstev
za ohranjanje in obnovo kulturnega spomenika, ki ne bi smel biti zgolj njegova
odgovornost temveč odgovornost širše skupnosti do prihodnjih generacij, saj
bodo le na tak materialni način lahko verodostojno proučevali življenje minulih
generacij. Pokrovitelj letošnjih koncertov je Občina Moravče, sponzorji pa Jub
Dol pri Ljubljani, Kema Puconci, Mobitel Ljubljana, Žlebek d.o.o. Ljubljana,
Inde Salonit Anhovo in Občina Lukovica.
14.
junija 2002
Drugi
glasbeni večer posvečen Gvidu Učakarju
»Srečna sem,« je po koncertu dejala Hema Učakar,
žena pokojnega glasbenika in rojaka Gvida, »da sem pri 81 letih gostja
uspešnega koncerta, posvečenega mojemu možu, ki ga je življenjska pot zanesla v
Beograd h godbi kraljeve garde. Toda po srcu je ostal Moravčan, na svoj kraj je
bil zelo navezan, zato sem ponosna, da se ga na tak spominjate.« Prijazno gospo
Hemo, rojeno na Vačah, sta spremljala sin Borut in vnuk Žan. Na koncertu sta
nastopili Godba Moravče pod taktirko Saša Vavpetiča in Godba Domžale, ki jo je
vodil mladi Gregor Vidmar. Nastop moravške godbe je bil za domače obiskovalce
ponovna potrditev njihovega napredka. Pri Godbi Domžale, ki je po sestavi
razmeroma mlada in še posebej zelo številna, pa nas je navduševalo vključevanje
govora, vzklikov in glasov ter zanimivi ritmični inštrumenti, kot triangel,
ropotulje, idr. Obe godbi sta v izbor koncertnih skladb vključili tudi
Učakarjeve skladbe. Za zaključek koncerta sta nastopili združeni, kar je
povzročilo gnečo na odru, a so vseeno odigrali kar štiri skladbe izmenjujoč
dirigentsko palico obeh kapelnikov. Poslušalci so si priploskali še dve dodatni
skladbi. Predsednik moravške godbe Milan Močilnikar je izročil plaketo kot znak
sodelovanja domžalskemu predsedniku. Le ta pa je obljubil, da bodo iz arhiva
poiskali še eno manj znano Učakarjevo skladbo Pod lipo, da jo bodo lahko Moravčani
že prihodnje leto uvrstili na koncertni nastop. Niko Robavs, povezovalec
programa, pa se je znal primerno pošaliti in poslušalce voditi skozi pretežno
instrumentalne nastope obeh godb.
4.3) Polovica izvedenih skladb je bila
Učakarjevih (Novice iz Moravške
doline, junij/julij 2003,
Letnik IV, Številka 6)
V petek, 20. junija, je bil na gradu Tuštanj že 4.
večer glasbe moravškega rojaka Gvida Učakarja. Pihalna godba Moravče vsako leto
v juniju organizira večerni koncert, kjer se obudi spomin na glasbenika,
kapelnika in komponista Gvida Učakarja. Pri ponovni ustanovitvi Pihalne godbe
Moravče leta 1974 je bil Učakar tudi mentor in strokovni sodelavec godbe.
Takratni kapelnik in ustanovitelj moravške godbe
Miro Capuder je uspel, poleg že bogate glasbene ponudbe v Občini Moravče,
ustanoviti Pihalno godbo in tako popestriti glasbeno dejavnost. Z glasbenimi
navdušenci in zanesenjaki je godba aktivno delovala vsa ta leta in naslednje
leto bo že 30 let, odkar so pričeli s prvimi nastopi.
Sedanji kapelnik Sašo Vavpetič uspešno nadaljuje
Capudrovo delo in arkade grajskega dvorišča so z nastopom Pihalne godbe tudi
naznanile pričetek grajskih kulturnih večerov.
Koncert je obiskalo lepo število obiskovalcev, ki
redno spremljajo delo godbenikov in jim s svojo prisotnostjo na koncertih tako
izkazujejo svojo podporo in pripadnost njihovemu glasbenemu delu.
Koncert je izzvenel v lep glasbeni dogodek, ki je
s pestrim glasbenim repertoarjem posegel tako na klasični program za pihalne
orkestre, kakor tudi v priredbe zabavnih del. Tu je bil še posebej opazen
napredek godbe v programskem smislu, ko je z izborom zabavnih skladb in pravo
rokersko izvedbo, poslušalce še dodatno prepričal v njihovem dobrem delu. Člani
godbe in njihovi zunanji sodelavci so predvsem v skladbi Final countdown s
kitarskimi solažami in osnovno glasbeno temo na klaviaturah ustvarili pravi
orkestrski zvok, ki je kljub patini grajskih zidov izzvenel prepričljivo.
Kot vsako leto je tudi letos Pihalna godba gostila
eno izmed sosednjih prijateljskih godb. Tokrat je gostovala godba iz Mengša pod
vodstvom Primoža Kosca, ki je s prepričljivo dirigentsko roko godbo vodil do
dobrega muziciranja in občutka za lepo interpretacijo. Poslušalce je posebej
navdušil solist na ksilofonu Jani Per. Nastop mengeške godbe je z uvajanjem
ritmičnih glasbil, ropotulj, ksilofonov navduševal poslušalce.
Višek večera je bil združen nastop obeh godb, ki
sta z izvajanjem železnega programa koračnic zaključili 4. glasbene dneve Gvida
Učakarja.
Na koncu se je vsem nastopajočim in obema
dirigentoma v imenu organizatorja zahvalil predsednik moravške godbe z željo še
po nadaljnjem skupnem sodelovanju. Na koncertu je bila prisotna tudi gospa Hema
Učakar, žena pokojnega Gvida Učakarja, ki je redna spremljevalka glasbenega
ustvarjanja godbe in je s svojo prisotnostjo še dodatno prispevala k resnično
lepemu glasbenemu dogodku.
4.4) Prihodnost
glasbenih večerov z Gvidom Učakarjem
Po pričevanju skladateljeve žene naj bi Večeri
Gvida Učakarja živeli še leta
5.) Zaključek in
spoznanja
Ko sem začela s pisanjem raziskovalnega dela,
nisem vedela, kaj me pravzaprav čaka. Resda je naloga pionirskega značaja, saj
so pred mojim delom Gvida Učakarja veliko izvajali, manj pa je bilo časa, da bi
o njem pisali, raziskovali njegovo življenje ali pisali kataloge skladb. Vendar
pa je veliko ljudi, ki so na tovrstnega »kandidata« le skrivaj čakali. Eden
izmed njih je gotovo njegov prijatelj Miro Capuder, ki se je mojega prvega
klica precej razveselil, saj se je s časom razvedelo, da o Gvidu Učakarju
nastaja raziskovalno delo. Tudi arhivar Moravške godbe me je sprejel odprtih
rok in mi zaupal dragocene posnetke in rokopise. Med mnogimi pa se spominjam
celo uslužbenke v Glasbeni zbirki Narodne in univerzitetne knjižnice v
Ljubljani, ki me je odkrito prosila, naj po končanem delu en izvod naloge
prinesem tudi njim.
Spoznala sem, da je delo Gvida Učakarja bilo
premalo raziskano in da so moji cilji bili – glede na kasnejše izkušnje in
dobljene informacije – smiselni.
Ohranjeno notno gradivo skladatelja je v celoti
rokopis, razen enega dela – Gora Limberška, za katero se (po besedah moravškega
arhivarja, g. Ivka Groboljška) zanima celo eden izmed predstavnikov založbe
Hartman. Bilo bi zanimivo videti vsaj nekaj njegovih najbolj znanih in
dovršenih del v eni izmed izdaj tovrstnih založb.
Zanimivo mi je bilo sodelovati tudi s
skladateljevo ženo, z go. Hemo Učakar. Zdi se, da mi je po mnogih letih
ne-zanimanja stroke za skladateljev opus in življenje sprva kar težko verjela
in mi zares zaupala, čeprav je moje delo seveda z veseljem podprla.
V času pisanja raziskovalnega dela sem torej
spoznala veliko zanimivih ljudi. Tudi takih, ki verjamejo, da lahko ljubezen do
glasbe premaga utrujenost in se še po napornem delu, pa naj bodo hišniki,
policaji ali poklicni glasbeniki, aktivno in z vsem srcem udejstvujejo v njej,
največkrat zastonj.
To je eno največjih spoznanj te naloge. Glasbenik
naj dela s srcem. Kot Gvido Učakar. Kot mnogi resnični umetniki - pred in za
njim.
6.) Viri in
literatura
6.1.)
Viri
- Godba Moravče
(Miro Capuder, Ivko Groboljšek, Sašo Vavpetič);
- Policijski
orkester (Branko Sladič);
- Hema Učakar;
http://www.zvezaslovenskih-godb.si/cgi-bin/news.cgi
6.2.)
Literatura
- KOKALJ, M:
Polovica skladb je bila Učakarjevih.
V: Novice iz Moravške doline IV
(2003), št. 6. Str. 14.
- MAL, B.: Ambient
navdušuje nastopajoče in poslušalce.
V: Novice iz Moravške doline III
(2002), št. 6. Str. 18.
- MAL, B.: Z
orkestrsko glasbo v novo sezono.
V: Novice iz Moravške doline II.
(2001), št. 6. Str. 14.
- MAL, B.: 75 let
z godbo Moravče.
V: Slamnik 38 (1999), št. 7/8 Str.
1+13 ilustr.
- PLOHL, I.: Oj,
ta vojaški boben…
V: Stop 9 (1976), št. 13. str. 36.
- STRAŽAR, S.:
Gvido Učakar, glasbenik.
V: Moravška dolina. Moravče, 1978.