SPLETNE STRANI:

SRAMOTA JE PONOS POSTALA

(Vabilo na otvoritev vodnjaka in tovorne tehtnice dopolnjuje spodnjo informacijo)

(Objavljeno v Občanu – NOVICE IZ OBČINE LITIJA – december 2008, št. 12, leto 10 - avtor ni podpisan )

Takole je leta 1935 zapisal kronist Jože Župančič (tudi o njem piše Tine Brilej v knjigi Litijski obrazi) : »Pred 100 leti še ni piskal hlapon skozi zasavsko sotesko. Brodarji so poganjali vole pred čolni, čez Vače pa je vodila najkrajša pot s severa do Save in naprej proti Dolenjski skozi Litijo. Okrog cerkve sv. Andreja so se stiskale male lesene hišice pokrite s škodlami. Pred požarom je bila vaška cerkev majhna in zaobljena; vhod v cerkev je bil tam, kjer stoji danes oltar. Ob cerkvi je stalo župnišče. Edino tam so imeli skromen curljavček, nikjer na Vačah sicer ni bilo vodnjaka ali druge pitne vode.

Pomanjkanje vode pa so Vačani odpravili šele leta 1879. Takrat je prišel na Vače župnik Tavčar. Stari ljudje so mu pripisovali posebne zmožnosti. Ko je zaznal novi fajmošter za največjo zadrego novih faranov, je hodil nekaj dni zamišljeno po Vačah. Potem pa se je ustavil na spodnjem koncu trga, pred šolo. Močno je udaril s peto po tleh in ukazal: 'Tukaj kopljite, pod menoj je živa voda! '

Storili so tako. Pa so brž prišli na živo skalo. Z dleti so jo morali sekati in votliti (sl.1). 32 metrov so šli v tla, ko so slednjič naleteli na 4 izvirke, ki so se stekali v novi vodnjak. Nikoli ne usahne. Vačani imajo tam vedno dovolj vode. Seveda so ponosni, da imajo oni edini tak vodnjak, ki je izklesan iz enega edinega kosa skale.«

Ko pa je prišel vodovod, smo Vačani na svoj ponos pozabili. Izginil je veliki kamnit lijak. Nekdo je odnesel okrašeno litoželezno cev z »levjo« glavo. V kamniti obod vodnjaka so se zaletavali avtobusi in tovornjaki. Tudi velike kovinske ročice, s pomočjo katere smo poganjali ročno črpalko, ni več. Ko sem šel mimo vodnjaka, sem gledal v tla ali stran (od sramu in žalosti), da ne bi videl klavrne obtolčene in oskubljene razvaline - nemočen, ker odsluženemu starčku ne morem pomagati.

Pa so bili nekateri, ki so čutili drugače in pomagali. Veliko hvaležnost čutim do Marka Juvančiča, ki je začel nemogoče že pred letom 2003 in Dajane Maurič, ki je skupaj s šolskim kolektivom in učenci dodala zadnjo, odločilno iniciacijo, da je zagorelo, kar je tlelo. Potem so prišli največji mojstri - legende. To so tisti, ki resnično ljubijo kamen, tisti, ki so obnovili celo Robov vodnjak (sl. 2). Tako ima najstarejši trg v Zasavju spet svoj ponos sredi trga, ki še ni urejen. A tudi to bo. Če je vodnjak dočakal preporod, pa ne bi tega dočakal »plac«?! Hvala Ljudem na občini v Litiji in Heliosu, kajti Sramota se v Ponos je spremenila - po Vaši, ne po moji zaslugi! Naš Norček.

P.S. - Se vidimo v nedeljo, 30. novembra na Andrejevem sejmu – pred obnovljenim vodnjakom! Pokrit bom s kapico.

- Komaj čakam, da Vam dam darilo, ob novem letu – v naslednjem Občanu!

nazaj

- Na vodnjaku je v kamen vklesana letnica 1878. Kronist Jože Župančič pa je zapisal letnico 1879. Ali je to napaka ali pa je vzrok kje drugje? To bomo še raziskali.

Letnica 1878 je zelo zanimiva tudi sicer:

…. Takrat se je rodil skladatelj Anton Lajovic. Hiša, kjer se je rodil, je bila nekaj časa neznanka.

…. Po ustnem izročilu Grilčevih je bila takrat izkopana situla z Vač ( Vaška situla ), čeprav je uradno zapisana letnica 1882.

V zvezi s to letnico je pa v vsakem od treh primerov kar nekaj skrivnosti in nejasnosti. NAZAJ