SPLETNE STRANI: |
Članek o Vaškem
dnevu, ki je bil posvečen furmanom Občan, oktober 2007, št.10 – leto 9 (Novice iz občine Litija) |
FURMANI Z VAČ
(Povzeto po terenskih
zapisih v avgustu 2007 - za Vaški dan 26. 8. 2007)
|
Pluženje
snega na Vačah okoli leta 1965 pred starim gasilskim domom. V ozadju Osoletova
hiša št. 15. |
Splošno o furmanstvu
Furmanstvo je
prevažanje blaga in ljudi z vozovi in
kočijami. Od konca 15. stoletja
je bilo furmanstvo pomembna dejavnosti kmečkega prebivalstva. Najbolj je
cvetelo v 18. stoletju, prej je prevladovalo tovorništvo.
Furmanstvo se je
razvijalo na manjše in večje razdalje. Na večje razdalje se je furmanstvo
odvijalo predvsem po velikih, furmanskih
cestah od severa proti Jadranskem morju.
Ob njih so prevoznikom dajale zatočišče, hrano in počitek pa vprežnim živalim, številne furmanske gostilne
z velikimi hlevi, v katerih je bilo prostora vsaj za 20 konj.
Na strmih klancih
so uporabljali priprego za težke tovorne vozove, na
katerih je bilo naloženo od 3,4 do 5,6 ton blaga. Posojanje konj ali volov za priprego je bilo za prebivalstvo dodaten vir dohodka.
Vožnja je bila zelo odvisna od vremena in razmer na cesti, tovorni voz je
potreboval za pot od Trojan do Trsta več kakor 50 ur vožnje.
Z izgradnjo
železniških prog v 19. stol. se je bolj razvilo furmanstvo na krajše razdalje,
zlasti za prevoz blaga in oseb do železniških postaj.
Zadnji furmani z Vač in okolice
Tončkov oče iz Ršišč, (Anton Pečar) furman in kmet, je prenehal s
furmanstvom pred
tridesetimi leti (1977). Tončk je imel konja, ki je hlod privlekel po
hribu navzgor,
ko pa je hlod potem z vrha začel
drseti navzdol, je konj sedel nanj in se peljal z njim.
Justin Škrabanja iz Ljubeka, furman,
kmet in kovač; (kovaške obrti se je izučil v Ponovičah,
pri Jesenovcu, Cirilu). Justin je
prenehal s furmanstvom, ko je leta 1998 prodal
zadnjega konja.
Knepčev Tone (pri Ježu) z Vač (iz hiše nasproti Bazista – Gostilne Mrva).
Bogataj z Vač, ki
je imel kasneje gostilno Turist na Vačah, 1948 furman v Kočevskem Rogu,
je vozil les na žago, skupaj s Tončkovim
očetom.
Matetov Tone z
Vač (Tone Vrhovec).
Štrusov Jože s
Save.
Občasno so kot
furmani delovali tudi: Jože Klinc (Rebršek, nad OŠ),
Ivan Barlič in Janez Zajc.
Pasma oz. izvor konj, nabava in skrb za konje
Delovne, težke
konje, ki so jim rekli hladnokrvni
konji, so največkrat nabavljali v
Slavoniji, v Djakovem, v Bjelovarju in v Krškem. Po konje so se peljali z vlakom ali z
avtobusom. S konji so se največkrat
vračali z železnico; furmani so se velikokrat tudi dogovorili, da so šli
po konje skupinsko. Včasih pa so se s kupljenimi konji vračali domov tudi tako,
da so enega jahali, drugega pa peljali
ob sebi s povodcem. Jahati in skrbeti za
konje so se furmani v glavnem naučili
sami. Konji jim niso velikokrat poginili. Največkrat je bila kriva bolezen
(tetanus), Tončkov ata pa je povedal, da mu je zadnji konj poginil zaradi
nedejavnosti (Nedeljska bolezen, 1980).
Ko je furman
pripeljal domov, so mu pomagali tudi družinski člani in otroci. Ogretemu konju
so ponudili samo postano, toplo vodo. Konjem so bili velika nadloga tudi
brenclji, muhe in druge žuželke. Le-te so jim pomagali odganjati otroci.
Barva konj
Največ je bilo pramov – rjavih konj
Šiml – konj bele barve
Folk – konj belo rdeče barve
Vranec – konj
črne barve
Fuks – konj rdeče
barve (lisičje)
Sirc – konj belo rjave barve
Delovni ukazi
Hod – pojdi desno
Bistahar – pojdi levo
Eha – ustavi!
Curuk – nazaj!
Hajd, dija – gremo,
naprej!
Delo vaških furmanov
Vaški furmani se
– po vzpostavitvi železnice – niso preživljali samo s prevozništvom, ampak so
imeli furmanstvo predvsem kot dopolnilno dejavnost h kmetovanju. Vozili so na
krajše razdalje z Vač, iz Ponovič ali iz okoliških krajev do železniške postaje
v Litiji in to je bil v glavnem les – od sušic in
jamskega lesa do hlodovine, ali pa na žago v Zagorico ali v Litijo (Samset, pri črpalki, nasproti rest. Pošta), ali na žago pri Kunstleri (med šolo in Centromerkurjem). Vozili so tudi hmeljevke,
in sicer v Savinjsko dolino.
Pesek so vozili
iz Pruga, to je,
iz Uršin Dola (Pod Vačami) ali pa
iz Vodic in z njim posipavali vaške poti. Pesek so sami nakopali, kar s
krampom, kar je bilo zelo težaško delo. Za to delo so imeli pogodbo s Komunalo.
Za vožnjo peska so imeli poseben zaboj, ki so mu rekli truga.
Justin je dejal, da je v svoji trugi peljal
Vozili so tudi
mrvo, največkrat v Moravče, pa tudi na Grmače. Justin je količinsko pripeljal največ mrve, ko so mu je
naložili
Največkrat so
imeli vprežena po dva konja, tretjega pa so imeli doma za rezervo. Včasih, ko
je bil tovor zelo težek, pa so vpregli tudi vse tri konje.
Eden od vaških
furmanov, Justin Škrabanja, je z diro
vozil tudi na pogrebih, imel pa je tudi zapravljivčka za vožnje po okoliških
krajih in za vožnje k poroki. Zapravljivčka je imel tudi Matetov Tone, ki je z
njim pravzaprav prevažal največ. Redno je vozil učitelje in žandarje iz Litije
na Vače in nazaj. Na Vače in v okoliške
kraje je vozil tudi razne druge premožnejše obiskovalce Vač.
Justin je vozil
tudi material, s katerim so gradili šolo Vače (okoli 1954). Gradbeni material
je vozil iz lebeškega
gradu. Od tam ima tudi kamnito mizo iz leta 850. Obstaja tudi Justinova fotografija, na kateri je
fotografiran, ko je peljal na Slemšek nov zvon.
Zaslužek
V določenem obdobju,
okoli 1970/71, tik pred začetkom velikih sprememb - pred prihodom traktorjev in
kmetijske mehanizacije – je bil zaslužek furmanov zelo dober. Eden od njih je
pripovedoval, da je z vožnjami lesa iz
Ponovič do rampe v Litiji, kjer so les nalagali na železniške vagone, v treh
mesecih zaslužil za prvi traktor (Zetor). V enakem obdobju je drugi - v sorazmerno
kratkem času - uspešno dogradil hišo.
Furmanske gostilne
Za navzdol, proti
Litiji, so se furmani ustavljali pri Bazist (pri
Mrvi). V Litiji so se za obroke hrane ustavljali Pri pošti. Tam so imeli tudi
privez za konje in mreže s senom, da so z njimi nahranili konje. (Mreže so
konjem obesili okoli vratu. ) Furmani so
v gostilni jedli vampe, golaž, jedi iz fižola, v glavnem pa predvsem jedi na
žlico. (Pri pošti je bila zaposlena tudi
Vačanka Čurnova Pavla, Lojzetova in Tonetova
mama). Gostilno Pri pošti v Litiji so
ravnokar, t.j. julija 2007, podrli.
Oprema konja in dodatki za delo
Ketne, - verige, največkrat potrebne za
povezavo predmetov, ki jih je konj
vlekel.
Sekira –
pripomoček iz kovanega železa, sestavljen iz ozkega, na sprednjem delu
daljšega rezila, ki se na drugem koncu razširi in izvotli v uho, v katerega je
vpeto leseno toporišče. Od 19. stol.
Naprej sekire niso več uporabljali za
podiranje dreves, ampak le za
odstranjevanje vej, za podsekovanje manjših
dreves in za klanje drv.
Cepin – iz
kovanega železa; sestavljen je iz ozkega, na sprednjem delu močno zašiljenega
lista, ki se s pomočjo ušesa
(izvotljenega dela) vpne v leseno toporišče.
Uporabljali so ga za prestavljanje
in obračanje hlodovine.
Kvake – veriga, sestavljena iz štirih krakov iz
kovanega železa. Trije kraki se končujejo s
klini, ki imajo obliko kljuke, na enem kraku pa je zakrivljena spojka, oz.
kavelj.
Uporablja se za spenjanje debel pri
vleki, za lažje spravilo lesa, ker ga potem ni treba
dvigovati. Je pomemben pripomoček
zlasti za spravilo debelejših debel. Furman je tri kline
zabil v deblo, kavelj pa pripojil na
vago ali trikl.
Špicl, - (norc)
zatič, ki ima na vrhu obroč – rinko, v katero so furmani pripojili verige (ketne)
za vleko.
Komat – lesen in
z usnjem in kovinskimi okraski preoblečen del konjske, redkeje goveje,
volovske (naglavni k.) ali oslovske vprege.
Namesti se na vrat, glavo (čelo) ali hrbet
živali.
Žvale – (brzda),
dve železni, s sklepom med seboj povezani krajši palčki; vsaka ima na zunanji
strani obroč. Palčki ima konj v
ustih (žvale – nar. žvečiti), skozi obroča, ki sta vpeta v
oglavje (uzdo), pa sta na obeh straneh napeljani tudi usnjeni vajeti, s
katerimi so furmani s
potegom usmerjali premike konja.
Uzda – naglavni
del vprežne opreme za konje; sestavljajo jo jermeni ali pasovi, v katere so vpeti:
žvale (brzda) in vajeti; z njimi je
mogoče med jahanjem in vožnjo usmerjati žival (delovna
uzda). V hlevu se uporablja uzda brez vajeti in žval
(hlevska uzda ali oglavnik).
Trikl -
prečka, na katero se pritrdijo vprežne vrvi, jermeni ali verige s komata
ali jarma.
Pri nas rečemo, da je trikl prečka, ki je direktno povezana z vago,
posredno, preko
vage pa
tudi z ojesom oz. s štango.
Vaga – prečka, na katero se pritrdijo vprežne
vrvi , jermeni ali verige s komata ali jarma oz.
jarmiča. Pri nas
rečemo, da je vaga srednja prečka, ki je neposredno
pripeta na oje oz.
štango.
Oje - drog na sprednje delu voza, pluga, ob
katerega se vprega žival. Pri nas velikokrat
namesto tega slišimo izraz štanga.
Vprega – oprema
za vpreganje ene ali skupine živali (glej sliko!).
Podkev – je
polkrožno ukrivljen železni predmet , ki ga pribijejo na konjsko kopito ali
parkelj. Podkev se je trošila
odvisno od bremen, ki jih je nosil konj in od podlage,
na kateri je konj delal.
Vinta – pripomoček za dvigovanje tovora in za iztovarjanje.
Vozovi
Glede na delo so bili vozovi različni in
različno opremljeni. Kolesa so bila opremljena s šinami
(železnimi obroči, nameščenimi na platišča), kasneje pa so imeli tudi
platišča, ki so bila obložena z gumo.
Glej
skice:
Lojtrski voz
To je
voz, ki ima na obeh straneh nameščeni lestvam podobni pripravi.
Spredaj se nahaja prva prema, ki je premični del voza in omogoča vozniku
obračanje na ovinkih. Povezana je z vlečnim drogom oz. ojesom. Vanj je vprežena
vlečna žival (konj, krava, vol, osel), v novejšem času pa traktor.
Voz
za delo v gozdu
Voz za gozd je bil krajši od lojtrskega in je imel stranske ročice (namesto
»lojter«) prazne. Pripomočke za delo v gozdu:
različne verige s kvakami za vleko, cepine, sekire, rajkl ….. je imel z verigo pritrjene na sredi voza.
Ciza – ročni voziček na dveh kolesih.
Dira – voz z
ravno nakladalno ploskvijo.
Parizar – težji, dvoosni tovorni voz z okovanimi
platišči in drugimi kovanimi deli za prevoz
blaga za daljše razdalje, tudi za prevažanje lesa. Za težje tovore so
uporabljali
parizarje
tudi z
Prema – je prečni nosilec voza, na katerem so
pritrjena kolesa.
Sora – drog, ki
povezuje sprednjo in zadnjo premo.
Zapravljivček –
lahek, odprt voz z vzmetmi, navadno za dve osebi, nanj lahko zataknemo dodatni
sedež.
KOLAR (bognar)
Rudarjev Ivan
(Pestotnik)
Rudarjev Vinko
(Pestotnik) priučen kolar
Rudarjev Ivan,
ml. (Vinkov brat) izučen kolar (iz Strmce)
Ivan Pustotnik (mož od šolske kuharice, Tilke; delal je v Luketovi bognariji in kovačiji).
Delo kolarjev
Kolarji ali bognarji so
obrtniki, ki izdelujejo in popravljajo lesene dele vozov in drugih
tovornih prometnih sredstev, npr. sani. Kolarski izdelki so tudi različna oprema (jarmi) in kmečka orodja (grozdne
stiskalnice, kolovrati).
Kolarstvo se je
razvijalo kot domače samouško rokodelstvo in kot samostojna obrt, posebno
pomembna zaradi razvoja prevozništva od 17. stoletja in komercialnih cest od
18. stoletja naprej.
KOVAČ
Justin Škrabanja z Ljubeka
Ciril Jesenovec z
Vač, kasneje s Ponovič (kovačija pod staro osnovno šolo na trgu)
Juvan (očim od
Cirila Jesenovca, delal je v Luketovi,
Kristanovi kovačiji in bogneriji)
Matevž Grilc (pri
Mačk – prva hiša po prihodu na Vače, lopa, v kateri je pri Cerarjevih zdaj opusteli čebelnjak.
Kovačnica oz. kovačija
Je iz kamna ali
opeke zidana stavba, prekrita z opeko ali skriljem. V
kovačiji je bilo kovaško ognjišče (ješa), kovaški
meh, dvoje nakoval (ambus), primež, ročni vrtalni
stroj, brusni kamen, po stenah in deskah je bilo pritrjeno veliko orodja, od
kladiv, klešč, šestil, meril, svedrov in pil. V orodnih kovačijah, ki so
nastajale ob potokih, je voda poganjala veliko kladivo (norec, hamer) in kovaški meh.
Delo kovačev
Kovači so
obrtniki, ki s pomočjo ogrevanja in udarcev kladiva oblikujejo in obdelujejo
kovino, zlasti železo in jeklo. Prvotno je kovaštvo povezovalo različne zvrsti,
ki so se sčasoma osamosvojile (žebljarstvo, ključavničarstvo, puškarstvo). Na Slovenskem
se je kovaška obrt razširila v
Podkovni kovači
so izdelovali konjske in volovske podkve,
vozovni so skrbeli za okovanje različnih vrst vozov in njihovo popravilo,
orodni so izdelovali in popravljali kmetijska in gozdarska orodja in naprave.
Podkovni kovači so bili poučeni tudi v osnovah veterinarstva. Marsikdaj so kovači obvladali tudi veščino ruvanja
zob (Matevž Grilc, pri Mačk).
Ob prometnih
poteh so nastajale predvsem podkovne in vozovne kovačije, ki so se pred 2.
svetovno vojno posodabljale in preraščale v ključavničarske delavnice.
Informatorji:
Anton Pečar
Marta Pečar
Justin Škrabanja
Nada Vrhovec
Mari
Kristan
Literatura:
Slovar
slovenskega knjižnega jezika,
Marija
Makarovič: Kmečko gospodarstvo na Slovenskem, Ljubljana: Mladinska knjiga,
1978.
E.
Berk, J. Bogataj, Janez Pukšič, Ljudska umetnost in obrti v Sloveniji,
Ljubljana:Domus, 1993.
Anka
Kolenc, etnologinja
Vem,
da moji podatki niso popolni, zato jih z združenimi močmi dopolnjujmo!