SPLETNE STRANI:

 Držinsko gledališče Kolenc

 Vače

Moj hobi – zbiranje sličic - Kraljestvo živali    

Članek o Vaškem dnevu, ki je bil posvečen furmanom

Občan, oktober 2007, št.10 – leto 9 (Novice iz občine Litija)

 

                       

 

FURMANI Z VAČ

(Povzeto po terenskih zapisih v avgustu 2007 - za Vaški dan 26. 8. 2007)

Pluženje snega na Vačah okoli leta 1965 pred starim gasilskim domom. V ozadju Osoletova hiša št. 15.

 

Splošno o furmanstvu

Furmanstvo je prevažanje blaga in ljudi z vozovi in  kočijami. Od konca 15. stoletja  je bilo furmanstvo pomembna dejavnosti kmečkega prebivalstva. Najbolj je cvetelo v 18. stoletju, prej je prevladovalo tovorništvo.

Furmanstvo se je razvijalo na manjše in večje razdalje. Na večje razdalje se je furmanstvo odvijalo predvsem po  velikih, furmanskih cestah od severa  proti Jadranskem morju. Ob njih so prevoznikom dajale zatočišče, hrano in počitek pa  vprežnim živalim, številne furmanske gostilne z velikimi hlevi, v katerih je bilo prostora vsaj za 20 konj.

Na strmih klancih so uporabljali priprego za težke tovorne vozove, na katerih je bilo naloženo od 3,4 do 5,6 ton blaga. Posojanje konj ali volov za priprego je bilo za prebivalstvo dodaten vir dohodka. Vožnja je bila zelo odvisna od vremena in razmer na cesti, tovorni voz je potreboval za pot od Trojan do Trsta več kakor 50 ur vožnje.

Z izgradnjo železniških prog v 19. stol. se je bolj razvilo furmanstvo na krajše razdalje, zlasti za prevoz blaga in oseb do železniških postaj.

Zadnji furmani z Vač in okolice

Tončkov oče iz Ršišč, (Anton Pečar) furman in kmet, je prenehal s furmanstvom pred

             tridesetimi leti (1977).  Tončk je imel konja, ki je hlod privlekel po hribu navzgor,

            ko pa je hlod potem z vrha začel drseti navzdol, je konj sedel nanj in se peljal z njim.

Justin Škrabanja iz Ljubeka, furman, kmet in kovač; (kovaške obrti se je izučil v Ponovičah,

            pri Jesenovcu, Cirilu). Justin je prenehal s furmanstvom, ko je leta 1998 prodal

            zadnjega konja.

Knepčev Tone (pri Ježu) z Vač (iz hiše nasproti Bazista – Gostilne Mrva).

Bogataj z Vač, ki je imel kasneje gostilno Turist na Vačah, 1948 furman v Kočevskem Rogu,

            je vozil les na žago, skupaj s Tončkovim očetom.

Matetov Tone z Vač (Tone Vrhovec).

Štrusov Jože s Save.

Občasno so kot furmani delovali tudi: Jože Klinc (Rebršek, nad OŠ), Ivan Barlič in Janez Zajc.

 

Pasma oz. izvor  konj, nabava in skrb za konje

Delovne, težke konje, ki so jim rekli hladnokrvni  konji, so največkrat  nabavljali v Slavoniji, v Djakovem, v Bjelovarju in v Krškem.  Po konje so se peljali z vlakom ali z avtobusom.  S konji so se največkrat vračali z železnico;  furmani  so se velikokrat tudi dogovorili, da so šli po konje skupinsko. Včasih pa so se s kupljenimi konji vračali domov tudi tako, da so enega jahali, drugega  pa peljali ob sebi s povodcem. Jahati  in skrbeti za konje so se furmani  v glavnem naučili sami. Konji jim niso velikokrat poginili. Največkrat je bila kriva bolezen (tetanus), Tončkov ata pa je povedal, da mu je zadnji konj poginil zaradi nedejavnosti (Nedeljska bolezen, 1980).

Ko je furman pripeljal domov, so mu pomagali tudi družinski člani in otroci. Ogretemu konju so ponudili samo postano, toplo vodo. Konjem so bili velika nadloga tudi brenclji, muhe in druge žuželke. Le-te so jim pomagali odganjati otroci.

 

Barva konj

Največ je bilo pramov  rjavih konj

Šiml – konj bele barve

Folk – konj belo rdeče barve

Vranec – konj črne barve

Fuks – konj rdeče barve (lisičje)

Sirc – konj belo rjave barve

 

Delovni ukazi

Hod – pojdi desno

Bistahar – pojdi levo

Eha – ustavi!

Curuk – nazaj!

Hajd, dija – gremo, naprej!

 

Delo vaških furmanov

Vaški furmani se – po vzpostavitvi železnice – niso preživljali samo s prevozništvom, ampak so imeli furmanstvo predvsem kot dopolnilno dejavnost h kmetovanju. Vozili so na krajše razdalje z Vač, iz Ponovič ali iz okoliških krajev do železniške postaje v Litiji in to je bil v glavnem les – od sušic in jamskega lesa do hlodovine, ali pa na žago v Zagorico ali v Litijo (Samset, pri črpalki, nasproti rest. Pošta),  ali na žago pri Kunstleri  (med šolo in Centromerkurjem).  Vozili so tudi hmeljevke, in sicer  v Savinjsko dolino.

Pesek so vozili iz Pruga, to je,  iz Uršin  Dola (Pod Vačami) ali pa iz Vodic in z njim posipavali vaške poti. Pesek so sami nakopali, kar s krampom, kar je bilo zelo težaško delo. Za to delo so imeli pogodbo s Komunalo. Za vožnjo peska so imeli poseben zaboj, ki so mu rekli truga. Justin je dejal, da je v svoji trugi peljal 1 m3 peska (2 toni). Kadar pa je peljal hlodovino, je naložil 8 m3.

Vozili so tudi mrvo, največkrat v Moravče, pa tudi  na Grmače. Justin je količinsko  pripeljal največ mrve, ko so mu je naložili  2.019 kg. Mrvo so stehtali v Moravčah. Tehtali so dvakrat, najprej sprednji del voza, potem pa še zadnjega. Mrvo so potrebovali, kadar so imeli na močvirnem terenu metljaja (zajedavca, ki se zadržuje pri živini v jetrih).

Največkrat so imeli vprežena po dva konja, tretjega pa so imeli doma za rezervo. Včasih, ko je bil tovor zelo težek, pa so vpregli tudi vse tri konje.

Eden od vaških furmanov, Justin Škrabanja, je z diro vozil tudi na pogrebih, imel pa je tudi zapravljivčka za vožnje po okoliških krajih in za vožnje k poroki. Zapravljivčka je imel tudi Matetov Tone, ki je z njim pravzaprav prevažal največ. Redno je vozil učitelje in žandarje iz Litije na Vače in nazaj.  Na Vače in v okoliške kraje je vozil tudi razne druge premožnejše obiskovalce Vač.

Justin je vozil tudi material, s katerim so gradili šolo Vače (okoli 1954). Gradbeni material je vozil iz lebeškega  gradu. Od tam ima tudi kamnito mizo iz leta 850. Obstaja tudi  Justinova fotografija, na kateri je fotografiran, ko je peljal na Slemšek nov zvon.

 

Zaslužek

V določenem obdobju, okoli 1970/71, tik pred začetkom velikih sprememb - pred prihodom traktorjev in kmetijske mehanizacije – je bil zaslužek furmanov zelo dober. Eden od njih je pripovedoval, da je z  vožnjami lesa iz Ponovič do rampe v Litiji, kjer so les nalagali na železniške vagone, v treh mesecih zaslužil za prvi traktor (Zetor).  V enakem obdobju je drugi - v sorazmerno kratkem času - uspešno dogradil hišo.

 

Furmanske gostilne

Za navzdol, proti Litiji, so se furmani ustavljali pri Bazist (pri Mrvi). V Litiji so se za obroke hrane ustavljali Pri pošti. Tam so imeli tudi privez za konje in mreže s senom, da so z njimi nahranili konje. (Mreže so konjem obesili okoli vratu. )  Furmani so v gostilni jedli vampe, golaž, jedi iz fižola, v glavnem pa predvsem jedi na žlico.  (Pri pošti je bila zaposlena tudi Vačanka Čurnova Pavla, Lojzetova in Tonetova mama).  Gostilno Pri pošti v Litiji so ravnokar, t.j. julija 2007, podrli.

 

Oprema konja in dodatki za delo

Ketne, - verige, največkrat potrebne za povezavo predmetov, ki jih je konj

            vlekel.

Sekira – pripomoček iz kovanega železa, sestavljen iz ozkega, na sprednjem delu

            daljšega  rezila, ki se na drugem koncu razširi in  izvotli v uho, v katerega je

            vpeto leseno toporišče. Od 19. stol. Naprej sekire niso več uporabljali za

            podiranje dreves, ampak le za odstranjevanje vej, za podsekovanje manjših

            dreves in za klanje drv.

Cepin – iz kovanega železa; sestavljen je iz ozkega, na sprednjem delu močno zašiljenega

            lista, ki se s pomočjo ušesa (izvotljenega dela) vpne v leseno toporišče.

            Uporabljali so ga za prestavljanje in obračanje hlodovine. 

Kvake – veriga, sestavljena iz štirih krakov iz kovanega železa. Trije kraki se končujejo s

             klini, ki imajo obliko kljuke,  na enem kraku pa je zakrivljena spojka, oz. kavelj.

            Uporablja se za spenjanje debel pri vleki, za lažje spravilo lesa, ker ga potem ni treba

            dvigovati. Je pomemben pripomoček zlasti za spravilo debelejših debel. Furman je tri kline

            zabil v deblo, kavelj pa pripojil na vago ali trikl.

 

                                 

Špicl, - (norc) zatič,  ki ima na vrhu obroč – rinko, v katero so furmani pripojili verige (ketne)

             za vleko.

Komat – lesen in z usnjem in kovinskimi okraski preoblečen del konjske, redkeje goveje,

            volovske (naglavni k.) ali oslovske vprege. Namesti se na vrat, glavo (čelo) ali hrbet

            živali.

Žvale – (brzda), dve železni, s sklepom med seboj povezani krajši palčki;   vsaka ima na zunanji

            strani obroč. Palčki ima konj v ustih (žvale – nar. žvečiti), skozi obroča, ki sta  vpeta v

             oglavje (uzdo), pa sta na obeh  straneh napeljani tudi usnjeni vajeti, s katerimi so furmani s

             potegom usmerjali premike konja.

                                

Uzda – naglavni del vprežne opreme za konje; sestavljajo jo jermeni ali pasovi, v katere so vpeti:

            žvale (brzda) in vajeti; z njimi je mogoče med jahanjem in vožnjo usmerjati žival (delovna

            uzda).  V hlevu se uporablja uzda brez vajeti in žval (hlevska uzda ali oglavnik).

Trikl -  prečka, na katero se pritrdijo vprežne vrvi, jermeni ali verige s komata ali jarma.

            Pri nas rečemo, da je trikl prečka, ki je direktno povezana z vago, posredno, preko

            vage pa tudi z ojesom oz. s štango.

                                                                 

Vaga – prečka, na katero se pritrdijo vprežne vrvi , jermeni ali verige s komata ali jarma oz.

             jarmiča. Pri nas rečemo, da je vaga srednja prečka, ki je neposredno pripeta na oje oz.

             štango.

Oje -    drog na sprednje delu voza, pluga, ob katerega se vprega žival. Pri nas velikokrat

            namesto tega slišimo izraz štanga.

Vprega – oprema za vpreganje ene ali skupine živali (glej sliko!).

Podkev – je polkrožno ukrivljen železni predmet , ki ga pribijejo na konjsko kopito ali

            parkelj. Podkev se je trošila odvisno od bremen, ki jih je nosil konj in od podlage,

            na kateri je konj delal.

                                          

 

Vinta – pripomoček za dvigovanje tovora in  za iztovarjanje.

 

Vozovi

Glede na delo so bili vozovi različni in različno opremljeni. Kolesa so bila opremljena s šinami (železnimi obroči, nameščenimi na platišča), kasneje pa so imeli tudi platišča,  ki so bila obložena z gumo.

Glej skice:

  1. Prof. dr. Janez Bogataj: Zadnja prema

 

 

  1. Prof. dr. Janez Bogataj: Dvojna vprega

 

 

  1. Prof. dr. Janez Bogataj: Enojna vprega

 

 

Lojtrski voz

                                              

To je  voz, ki ima na obeh straneh nameščeni lestvam podobni pripravi.  Spredaj se nahaja prva prema, ki je premični del voza in omogoča vozniku obračanje na ovinkih. Povezana je z vlečnim drogom oz. ojesom. Vanj je vprežena vlečna žival (konj, krava, vol, osel), v novejšem času pa traktor.

Voz za delo v gozdu

Voz za gozd je bil krajši od lojtrskega in  je imel stranske ročice  (namesto »lojter«) prazne. Pripomočke za delo v gozdu: različne verige s kvakami za vleko, cepine, sekire, rajkl ….. je imel z verigo pritrjene na sredi voza.

Ciza – ročni voziček na dveh kolesih.

Dira – voz z ravno nakladalno ploskvijo.

Parizar – težji, dvoosni tovorni voz z okovanimi platišči in drugimi kovanimi deli za prevoz

             blaga za daljše razdalje, tudi za  prevažanje lesa. Za težje tovore so uporabljali

            parizarje tudi z 20 cm debelimi platišči.

Prema –  je prečni nosilec voza, na katerem so pritrjena kolesa.

Sora – drog, ki povezuje sprednjo in zadnjo premo.

Zapravljivček – lahek, odprt voz z vzmetmi, navadno za dve osebi, nanj lahko zataknemo dodatni

             sedež.

 

KOLAR (bognar)

Rudarjev Ivan (Pestotnik)

Rudarjev Vinko (Pestotnik) priučen kolar

Rudarjev Ivan, ml. (Vinkov brat) izučen kolar (iz Strmce)

Ivan Pustotnik (mož od šolske kuharice, Tilke; delal je v Luketovi bognariji in kovačiji).

 

 

 

Delo kolarjev

Kolarji ali bognarji so  obrtniki, ki  izdelujejo  in popravljajo lesene dele vozov in drugih tovornih prometnih sredstev, npr. sani. Kolarski izdelki so tudi različna  oprema (jarmi) in kmečka orodja (grozdne stiskalnice, kolovrati).

Kolarstvo se je razvijalo kot domače samouško rokodelstvo in kot samostojna obrt, posebno pomembna zaradi razvoja prevozništva od 17. stoletja in komercialnih cest od 18. stoletja naprej.

 

KOVAČ

Justin Škrabanja z Ljubeka

Ciril Jesenovec z Vač, kasneje s Ponovič (kovačija pod staro osnovno šolo na trgu)

Juvan (očim od Cirila Jesenovca, delal je v Luketovi, Kristanovi kovačiji in bogneriji)

Matevž Grilc (pri Mačk – prva hiša po prihodu na Vače, lopa, v kateri je pri Cerarjevih  zdaj opusteli        čebelnjak.

 

Kovačnica oz. kovačija

Je iz kamna ali opeke zidana stavba, prekrita z opeko ali skriljem. V kovačiji je bilo kovaško ognjišče (ješa), kovaški meh, dvoje nakoval (ambus), primež, ročni vrtalni stroj, brusni kamen, po stenah in deskah je bilo pritrjeno veliko orodja, od kladiv, klešč, šestil, meril, svedrov in pil. V orodnih kovačijah, ki so nastajale ob potokih, je voda poganjala veliko kladivo (norec, hamer) in kovaški meh.

 

Delo kovačev

Kovači so obrtniki, ki s pomočjo ogrevanja in udarcev kladiva oblikujejo in obdelujejo kovino, zlasti železo in jeklo. Prvotno je kovaštvo povezovalo različne zvrsti, ki so se sčasoma osamosvojile (žebljarstvo, ključavničarstvo, puškarstvo). Na Slovenskem se je kovaška obrt razširila v 11. in 12. stoletju. Na podeželju se je ohranilo predvsem podkovno,  stavbno, orodno kovaštvo in vozovno kovaštvo. Slednje je bilo tesno povezano s kolarstvom.

Podkovni kovači so izdelovali konjske in volovske  podkve, vozovni so skrbeli za okovanje različnih vrst vozov in njihovo popravilo, orodni so izdelovali in popravljali kmetijska in gozdarska orodja in naprave. Podkovni kovači so bili poučeni tudi v osnovah veterinarstva. Marsikdaj so kovači obvladali tudi veščino ruvanja zob (Matevž Grilc, pri Mačk).

Ob prometnih poteh so nastajale predvsem podkovne in vozovne kovačije, ki so se pred 2. svetovno vojno posodabljale in preraščale v ključavničarske delavnice.

 

 

Informatorji:

Anton Pečar

Marta Pečar

Justin Škrabanja

Nada Vrhovec

Mari Kristan

 

Literatura:

  1. Baš in ured. odb.: Slovenski etnološki leksikon, Ljubljana: Mladinska knjiga 2004
  1. Kolenc, Življenje na Vačah, kakršnega ni več, ob Kimovčevi zbirki orodij na Slivni, FF, Odd.za etnologijo in kulturno antropologijo, Ljubljana 2001,

Slovar slovenskega knjižnega jezika,

Marija Makarovič: Kmečko gospodarstvo na Slovenskem, Ljubljana: Mladinska knjiga,

       1978.

  1. Baš, urednik, Slovensko ljudsko izročilo, Ljubljana:Cankarjeva založba, 1980.

E. Berk, J. Bogataj, Janez Pukšič, Ljudska umetnost in obrti v Sloveniji, Ljubljana:Domus, 1993.

 

                                                                            Anka Kolenc, etnologinja

 

 

 

Vem, da moji podatki niso popolni, zato jih z združenimi močmi dopolnjujmo!