SPLETNE STRANI: Družinsko gledališče Kolenc  Vače Moj hobi – zbiranje sličic - Kraljestvo živali Občan – NOVICE IZ OBČINE LITIJA	Iz knjige: BRILEJ, Martin, Litijski obrazi Litija: Aco, 2008, str. 217-219 Cena knjige je 35 € z DDV. Kupite jo lahko v Tiskarni ACO v Litiji, Cesta Dušana Kvedra 39 ali naročite po telefonu 01-698-38-43 oziroma e-pošti tiskarna.aco@siol.net . Knjiga se prodaja tudi v TC MARKET (nasproti bencinske črpalke OMV) v Litiji.
Anton LAJOVIC (1878-1960) pravnik in skladatelj	Anton Lajovic je bil rojen 19. decembra 1878 na Vačah, kjer je preživel zgodnje otroštvo. Ko se je družina preselila v Litijo, je tu obiskoval ljudsko šolo, šolanje pa je nadaljeval v Ljubljani. V Litiji je Antonov oče Franc Lajovic naredil ime-nitno gasilsko kariero. Tudi Anton je Litijo vzljubil, imel jo je za svoj kraj, se nanjo in na Litijane navezal in jo velikokrat obiskoval. Tu je v zrelih letih našel kar nekaj starih prijateljev, s katerimi je kramljal v starih litijskih gostilnah. Družina, v kateri je bil na Vačah rojen Anton Lajovic, je bila številna, saj je bilo v njej kar 12 otrok, 9 sinov in 3 hčere. Anton je bil najstarejši med njimi, in kot je bila takrat navada, ga je oče poslal študirat, drugi pa so se morali znajti po svoje. Želel je postati glasbenik, vendar je oče vztrajal, da gre študirat pravo. Kljub temu je Anton študiral tudi glasbo, najprej klavir in harmonijo pri Glasbeni matici v Ljubljani, kjer je bil njegov mentor Matej Hubad, nato pa kontrapunkt in kompozicijo na konservarorij na Dunaju, kjer je leta 1902 diplomiral. Ob tem je na dunajski pravni fakulteti študiral pravo in leta 1907 diplomiral. Znan je dogodek, ko je Anton po končanem študiju prava leta 1907, prišel domov in očetu naznanil, da je diplomiral iz prava. Oče je dejal: »Dobro!« Nato pa ga je poslal čistit konjski hlev.
Anton Lajovic (desno) z Otonom Župančičem leta 1934
Anton Lajovic je študiral glasbo in pravo. Ko je zaključil študij na pravni fakulteti, je najprej služboval kot pripravnik na okrajnem sodišču v Litiji, kot sodnik pa na Brdu pri Lukovici, Kranju in Ljubljani kjer je bil do leta 1945. Kot pravnik se je zelo uveljavil in dosegel tudi izjemno visok ugled. Med drugim je bil — kot edini Slovenec — predsednik Omizja sedmerice, takrat najvišjega sodišča v medvojni Jugoslaviji. Od leta 1940 je bil tudi redni član SAZU.
Družina Lajovic izvira z Vač. Stojijo z leve: Albin, Milivoj, Janez, Anton, Franci, Maks, Vladislav. Sedijo z leve: Pavla (poročena Končar), Mici (poročena Medic), oče Franc Lajovic in Anči (poročena Jereb).
Anton Lajovic je bil kot vrhunski pravnik zelo angažiran in uspešen. Kljub zadovoljstvu s tem poklicem in delu v ugledni pravni stroki, se je izjemno veliko posvečal tudi svoji osnovni ljubezni - glasbi, ki ji je posvetil vse svoje življenje. Veder, a umirjen in nekoliko ravnodušno vzvišen je Anton Lajovic izoblikoval posebno razmerje do slovenskega glasbenega življenja. To mu je omogočalo, da je objektivno posegel v glasbeno prizadevanje, v katerem je bil aktiven zlasti organizacijsko. Velik	vpliv je imel na ljubljansko Glasbeno matico, do konca 1. svetovne vojne pa tudi v nemško usmerjeno Filbarmonično družbo, ki jo je reorganiziral in tako rekoč naredil slovensko. Pri tem si je prizadeval, da bi slovensko glasbo dvignil na evropsko raven, ne da bi se hkrati odpovedala svojemu nacionalnemu bistvu. Anton Lajovic je postavil tudi temelje glasbeni kritiki. Njegove kritike so imele močan vpliv na javno mnenje, saj je bil odličen glasbeni strokovnjak. Bile
so ostre, njihov osnovni namen pa je bil v odpravljanju provincializma in približevanju evropskim glasbenim vzorcem, kar je zasledoval tudi pri svojem lastnem skladateljskem delu. Kot skladatelj je z umetniško in sodobno naravnanostjo odločilno pripomogel, da je slovenska glasba sledila sodobni evropski glasbi, ne da bi zanemaril osnovne značilnosti izvirne slovenske glasbe, ki jo je tudi ohranjal in razvijal. Anton Lajovic je prispeval tudi k razvoju slovenske instrumentalne glasbe. Po prvih simfonijah je ust-varil svoja najboljša instrumentalna dela, ki jih je kasneje nadgrajeval še z vokalno instrumentalnimi skladbami. Za skladateljsko življenjsko delo je Anton Lajovic prejel Prešernovo nagrado. Njegov opus obsega okrog 40 samospevov, 20 zborovskih skladb, 2 kantati, 5 simfoničnih pesnitev in druga dela. Litija, kot mesto, kamor je skladatelj vedno rad zahajal, saj je bilo tu njegovo prvo službeno mesto, po preselitvi z Vač pa je tu živela tudi njegova družina, se je skladatelja spomnila ob 125. obletnici njegovega rojstva. Fondacija Villa Litta je takrat izdala spominsko pisemsko kuverto s priložnostnim poštnim žigom. Tudi na Vačah se ga spominjajo z vsakoletnimi spominskimi koncerti.
Anton Lajovic, kot ga je narisal slikar Božidar Jakac.	Leta 1964 je Društvo slovenskih skladateljev na njegovo rojstno hišo na Vačah, ki je precej predelana, vzidalo spominsko ploščo z besedilom: »V TEJ HIŠI SE JE RODIL ANTON LAJOVIC, PRVI MOJSTER SLOVENSKE MODERNE GLASBE« Sicer pa je spomin in ponos nanj v Litiji še vedno dokaj živ, predvsem med starejšo generacijo intelektualcev in poznavalcev glasbe. Mnogi se ga spominjajo, ker so ga tudi osebno poznali. Vedno, kadar je prišel v Litijo, je našel sogovornike najprej med glasbeniki, predvsem med pevci tedanjega litijskega pevskega zbora Lipa. Glasba je bila pač njegova največja ljubezen. Umrl je 28. avgusta 1960 v Ljubljani.

GLASBENI POPOLDAN Z ANTONOM LAJOVCEM – TRADICIONALNA PRIREDITEV NA VAČAH

O Antonu Lajovicu – V reviji Pionir, december 1977( Monika Kartin )