SPLETNE STRANI:
Moj hobi – zbiranje sličic - Kraljestvo živali
Občan
– NOVICE IZ OBČINE LITIJA
Iz revije PIONIR, december 1977
SKLADBE ANTONA LAJOVCA NA VALOVIH RADIA LJUBLJANE
Tudi tokrat smo za dopolnilo opisa skladateljskega dela Antona Lajovca predvideli predvajanje njegovih kompozicij na radiu. Poslušali jih boste lahko v oddaji »Iz dela Glasbene mladine Slovenije«, ki bo na sporedu prvega programa radia Ljubljane 24. decembra ob 14.05. ( 1977 )
Skladatelj Anton Lajovic je eden tistih slovenskih glasbenikov, ki bi zaradi svojih kvalitet zaslužili več pozornosti, kot so je deležni. Za življenja je bil skromen in tih. Nikdar ni skrbel za to, da bi se o njem veliko govorilo ali pisalo. Toliko več pa so govorile njegove skladbe, izvrstna in izpovedno močna dela. Prihodnje leto bo poteklo sto let, odkar se je 19. decembra 1878 rodil v Vačah pri Litiji.
Ko je Lajovic končal gimnazijo, se je leta 1897 vpisal na pravno fakulteto dunajske univerze. Hkrati je začel tudi glasbeni študij na konservatoriju pri profesorju kompozicije Robertu Fuchsu, v tistem času cenjenem skladatelju. Mladega Antona je bolj privlačevala glasba, zato ni čudno, da je najprej dokončal konservatorij - že leta 1902. Toda negotovo življenje poklicnega glasbenika ga je odvrnilo od misli, da bi se preživljal z glasbo. Dokončal je še študij prava in se leta 1907 vrnil v domovino, kjer je začel sodniško kariero. Kot pripravnik se je zaposlil v Litiji, nato pa je služboval kot sodnik v Ljubljani, na Brdu pri Lukovici, v Kranju in v Zagrebu. Ugledna služba mu je zagotavljala redne dohodke, zato se je glasbi lahko posvečal popolnoma svobodno. Pisal in skladal je takrat, kadar je začutil notranjo potrebo in izpovedno nujo. Morda je ob njegovi, veliki glasbeni nadarjenosti prav to vzrok za visoko kvaliteto Lajovčevih kompozicij. Ob svoji skladateljski dejavnosti pa je bil Lajovic tudi zagnan organizator glasbenega življenja. Med drugim je bil med obema vojnama predsednik Filharmonične družbe v Ljubljani, organiziral je številne koncerte in usmerjal programsko politiko. Leta 1940 je bil izvoljen za rednega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti. S tem mu je tudi naša najvišja znanstvena in umetniška ustanova izrekla priznanje za kvalitetno ustvarjalnost. Umrl je v visoki starosti 28. avgusta 1960 v Ljubljani.
Lajovčevo glasbeno, delo je tako kot njegovo življenje urejeno, enotno in zaokroženo. Število njegovih skladb je razmeroma majhno, še posebej v primerjavi z njegovim sodobnikom Emilom Adamičem, o katerem smo pisali v prejšnjem Pionirju. Skupaj šteje približno 75 večjih in manjših skladb, od katerih so večina vokalna dela. Na tem področju se je skladatelj počutil najmočnejšega. Vse življenje se je želel izpovedovati in pripovedovati, zato je razumljivo, da mu je bila poleg čiste glasbe potrebna tudi beseda. Zlasti pesniška umetnost Otona Župančiča mu je burila in navdihovala glasbeno fantazijo, ki je ravno v vokalni glasbi dosegla svoj cilj in višek.
Lajovčeva prva dela so tri orkestralne skladbe: Adagio, Andante in Caprice, edina klavirska skladba Sanjarija in triglasni ženski zbor z orkestrom Gozdna samota. Vse skladbe so še začetniške, saj so nastale v študijskih letih na Dunaju, izražajo pa že bistvo njegovega ustvarjanja. Lajovic je bil lirik v glasbi.
Izpovedoval se je v široko razpetih melodijah, ki so grajene logično, jasno, pa čustveno dognano. Prav zaradi liričnega značaja mu pisanje večjih glasbenih oblik ni ustrezalo. Svojo umetniško moč je najbolje izkazoval v majhnih oblikah - samospevih in zborovskih skladbah.
Najpomembnejše mesto v Lajovčevem skladateljskem delu zavzemajo samospevi. Z njimi je nadaljeval tradicijo, ki so jo začeli Benjamin Ipavec in drugi v devetnajstem stoletju, vendar jih je glasbeno poglobil, izrazno razširil in z njimi dosegel kvaliteto tedanjega evropskega samospeva. Ena najlepših skladb v tej zvrsti je Mesec v izbi. Lajovcu je v njem uspelo doseči ravnovesje med besedo in glasbo, ki je značilno za dognano izdelana umetnino. Tudi samospev Pesem o tkalcu je z živahno melodijo, ki se učinkovito, a ne ceneno prepleta skozi skladbo, pri izvajalcih in kritikih naletel na ugoden odmev. Tretji pomemben samospev je Begunka pri zibeli ki pomeni vrh in obenem sklep prvega in najplodovitejšega obdobja Lajovčevega ustvarjanja. Pesem je nastala ob koncu prve svetovne vojne leta 1918. Besedilo Otona Zupančiča je neke vrste legendarna pesnitev o junaštvih našega naroda in njegovi težki poti do samostojnosti. Skladatelj je z glasbenimi sredstvi dal besedilu še nove razsežnosti. Uvedel je številne nove kompozicijske prijeme, ki jih naši skladatelji do takrat niso uporabljali.
Pomemben prispevek v
slovensko glasbeno zakladnico so tudi Lajovčeve zborovske skladbe.
Najpomembnejša je verjetno zbirka Dvanajsi
pesmi. V prvem zvezku je šest pesmi: Breza in hrast, Kroparji, Pastirčki,
Ples kralja Matjaža št. 1, Zlato v Blatni vasi,
vse na Župančičeva besedila. Najbolj znan pa je Lan, kjer je
skladatelj uporabil preprosto, čustveno obarvano besedilo Dragutina
Domjanića in napisal globoko občuteno spevno in otožno
melodijo, podprto z izbranimi akordi. V Kroparjih in
Pastirčkih za mešani zbor je Lajovic
mojstrsko uglasbil razmeroma preprosto besedilo. V obeh je uporabil tipično
naše značilne petdelne in sedemdelne takte, ki se
med seboj dopolnjujejo ali pa
vrstijo drug za drugim. Z nenavadno ritmiko je
poudaril duhovito in nagajivo Župančičevo besedilo, ki ga
pozna tudi naša narodna pesem. Tudi drugi zvezek iz iste
zbirke vsebuje šest pesmi. Megle in Kiša sta uglasbena na Domjanićevi
besedili, v Medvedu z medom, Zelenem Juriju, Pesmi kralja Matjaža št.
Anton Lajovic zavzema v slovenski zgodovini glasbe pomembno mesto. Pisal je skladbe, ki so tako po muzikalni kot po tehnični strani dognane stvaritve. Z njimi je v začetku našega stoletja med prvimi stopil v korak z razvojem evropske glasbe in pokazal naslednji generaciji naših skladateljev pravo pot.
MONIKA KARTIN
GLASBENI
POPOLDAN Z ANTONOM LAJOVCEM – TRADICIONALNA PRIREDITEV NA VAČAH
O Antonu Lajovicu –
V knjigi Litijski obrazi ( Martin Brilej)